1MmtMSm J ALI Leto VI. štev. 6 5K1SS K* {♦VMt •va •v.* Ljubljana, 13. februar 1958 'DENSHA TRIBUNA 14 STRANI ČLANKOV IN SLIK Z VSEH PODROČIJ POLITIKE, ZNANOSTI UMETNOSTI IN RAZVEDRILA TEDNIK »SLOVENSKEGA POROČEVALCA« IDEALNA POSTAJA ZA POPRAVILO PREPROG Bombe V tunizijski vasi Saklet Sldl Jusuf je bil prejS-njo soboto tržni dan. V vasi je bilo precej okoil-čkmav. Živahen vrvež je bilo slišati tudi v vaški šoli, kjer so bili otroci pri pouku. Toda ta vrvež je bil prijeten, nl£ zloslutnega ni bilo v njem... 2e sama misel na kri, na ta rdeči, najžlahtnejši sok, vzbuja spoštovanje. Misel na kri, ki daje in jemlje življenje. Kri, ki se pretaka po žilah in kdaj pa kdaj tudi v potokih in celo v rekah. Zgodovina uči tako. Tista pred mnogimi stoletji in tudi ta naša, včerajšnja. In vendar, kako mnogo lepša je svetlozelena barva, barva pomladi in prebujajočega 'se življenja. Toda da bi to prebujajoče se življenje hitreje vzniklo, ga je morala vsaj do sedaj, skoraj vedno, namakati kri. Tista kri človekova, iz žil... Bi mar znal kdo opisati barvo, ki je nastala, ko se je, motna, od pomladanskih brzic napojena reka, pomešala s krvjo ljudi? Sutjeska. Sest na enega ... Sest spočitih na enega na smrt utrujenega ... Sest sitih na enega lačnega ... Sest zdravih na enega bolnika ... Sest besnih in podivjanih sovražnikov na enega zadržanega, ponosnega, heroja... Vsakdo izmed dvajsetih tisočev, ki je sodeloval na Sutjeski v eni največjih epopej narodnoosvobodilne, jugoslovanske borbe, je heroj. Od tistega nepismenega kmeta iz Sandžaka do tistega, ki je že diplomiral na univerzi revolucije. In Sutjeska, to je bila več kot doktorska disertacija. Več kot preizkušnja fantastične iznajdljivosti, izdržljivosti, samozatajevanja, tovarištva, hrabrosti, volje... Kateri jezik ima tak besedni krvavih dni zaklad, da bi lahko z njim izrazil •vse tisto, kar se je dogajalo ob te) gorski reki v Črni gori? V beli povoj zavita, ranjena roka enainpetdesetletnega moža, katerega ime — Tito — je bil simbol. Misliti je moral ne le na sto dvajset tisoč nemških, italijanskih in bolgarskih fašistov, marveč tudi na svoje borce in več kot Štiri tisoč ranjencev, ki si niso mogli sami pomagati. Njegovo čelo je bilo nagubano, lica vdrta. »Naprej, tovariši/« Smer — vzhodna Bosna. Prelisičiti sovražnika, ki je bil še vedno srdit, kot ranjena zver, zaradi poraza pred meseci. Kolona lačnih borcev, počitka bolj potrebnih kot kruha, ranjenih, od legarja izmučenih ljudi, je šla na to dolgo pot, ki je trajala 36 dni, od 16. maja do 20. junija 1943. Od svinčenk, bomb, topovskih strelov razparano nebo, se vse te dni ni utegnilo umiti v jutranji zarji. Zadnji probo). Tretja proletarska, z legendarnim Savo Kovačevičem na čelu, ki je bila v zaščitnici glavnine, je bila odrezana. Kajti tudi sovražnik ni počival. Brigada s štiri tisoč ranjenimi... Sutjeska, ledena in grozeča ... »Juriš, proleteri...« Besede so zamrle na ustnicah mnogih, ki so jim bili takrat prva skrb — tovariši. Iz zloveščih bunkerjev so sikale krogle, ki so tokrat večkrat zadele kot ne. In takrat, ko je bila zmaga Že izbojevana, ko je vsakdo mislil zgolj na to, kako bi bilo lepo zlekniti se na mah pod drevo, ter spati, spati... počivati, takrat se je tista utrujenost spremenila v vse bolj zmagoviti pohod, ki se je končal z osvoboditvijo vse vzhodne Bosne. In slednjič trenutek počitka, Časa za razmišljanje... Trinajst tisoč padlih sovražnikov, sedem sto ujetih. Tudi naše vrste so bile razredčene. Tri tisoč pet sto padlih, nekaj več ranjenih in tisoč osem sto pogrešanih. Znanih in neznanih junakov. Znanih in nepoznanih očetov, mladeničev, žena. Znanih in neznanih ljudi, ki so si takrat bolj kot kdajkoli verjetno želeli tega, kar običajno izpovemo z eno samo, na videz suhoparno besedo — živeti. In če sedaj rečemo, da še vedno živijo med nami, to prav gotovo ni fraza. Ce rečemo, da se jih spominjamo in da snu> jim hvaležni, tudi ne more zrte-SSeti le kot geslo. l.A. NEPOSREDNO S SUT.TES1 POVEZANO IME ZELEN KJER SO OB ISTEM Dl HUDI BOJI. NA SLIKI: Pl RANJENCEV CEZ ZELEN V BOSANSKI KRAJI! KAJ SE JE ZGODILO V KRAJU KEF? z jasnega O Na glavni ulici so stali trije tovornjaki mednarodnega Rdečega križa s hrano, ki jo je zastopnik Rdečega križa delil prebivalstvu. Vse je bilo mirno, spokojno, vsakdanje... do enajste ure dopoldne, ko se je začel letalski napad. 0 Ob enajsti uri dopoldne je 33 francoskih letal priletelo nad vas in jo začelo bombardirati. Napad je trajal do četrt na eno. •'Sovražnik« je bil popolnoma presenečen, saj takega napada ni pričakoval. »Sovražnik« so bili namreč za francoske bombnike mirni vaščani in okoličani, ženske in otroci pri pouku. »Protiletalsko topništvo«, zaradi katerega so Francozi baje napadli to tunizijsko vas, ni streljalo v letala. Streljalo pa ni zato, ker ga kratko in malo ni. Od kod Tunizijcem protiletalsko topništvo? Zato so imeli francoski, bombniki lahko delo. O Neki francoski novinar takole opisuje posledice tega strahotnega bombardiranja, ki je terjalo smrt 78 oseb, med njimi tudi vseh učencev v šoli v bližnjem rudniku. »Sakiet je v ruševinah. Vojni prizor: razrušeni zidovi, izdrto drevje, požgana vozila. Sakiet je nem. Vsi prebivalci so evakuirani. Po vaških ulicah patruljirajo pripadniki nacionalne garde in vojaki tunizijske vojske. V soboto dopoldne je bil med francoskim napadom v vasi sejem. Se zmeraj je videti na glavni ulici poleg lukenj in razrušenih zidov krvave madeže... Na kraju dogodka sta dva tovornjaka Rdečega križa... zgorela... Toda najbridknjši prizor nudita šoli. Sola v Sakietu je uničena, v rudniku, pol-drug kilometer oddaljenem od Sa-kieta, pa je bomba zadela naravnost v šolo in ubila dvanajst otrok ... V bližnjem mestecu Kef v bolnišnici ni dovolj postelj za vse ranjence. Ležijo po hodnikih. Na eni žimnici sem videl štiri hudo ranjene otroke, ki so stokali.« O Tunizijska vlada je kmalu po napadu povabila ves diplomatski zbor, razen francoskega veleposlanika, iz Tunisa, naj si ogleda mesto nesreče. Z diplomatskim zborom so odšli na mesto tragedije tudi francoski in drugi novinarji, ki so s podpisom potrdili tisto, kar so videli. In eden izmed francoskih novinarjev je naslikal zgornjo podobo razrušenega Sakieta. Zanimivo je, da sta pričevanje francoskih novinarjev iz Sakieta objavila samo dva francoska časopisa, in še to vskrajšani in predelani obliki. O Kaj pravi druga stran? Poveljnik francoskih oboroženih sil v Alžiriji general Salan je izjavil: O »Zadeti so bili samo vojaški objekti. Ko primerjam načrt Sakieta z zračnimi fotografijami, ugotavljam, da je ostala šola nedotaknjena. Kar zadeva kamione, za katere pravijo, da so last Rdečega križa, potrjujejo piloti, da med napadom niso opazili v vasi nobenega vozila. Sama vas je utrpela le neznatno škodo.« O Zastopnik mednarodnega Rdečega križa v Tuniziji Tissot je poslal v 2enevo uradno poročilo o bombardiranju tunizij- . Il._—. Mil f ' ske vasi. V poročilu je med drugim rečeno, da so bili zaradi bombardiranja poškodovani trije kamioni Rdečega križa. To, kar zadeva kamione. Vse drugo: mrtvi otroci in odrasli, prerešetane šolske knjige, razrušena šola, ranjenci, ki stokajo po hod- Jusefa najostreje obsodilo. Toda najbolj grenko j« zapisal poluradni tunizijski časopis »Action«: O »Ne pozabimo, da se bila letala »B-20« In »Corsalrs«, ki so sejala smrt v Sakietu, ameriška in francoska. Prišla so iz ameriških tovarn, ki so tudi izdelala letala, ki so bombardirala Suez. Eno je jasno: če hočeš, da te nekdo leta 1958 spoštuje, ne smeš biti prijatelj Zahoda. Ce hočeš, da te bodo spoštovali, bodi Tito, Nehru ali Naser.« KAJ JE ZAKRIVIL MALI HASAN. DA GA JE DOLETELA TAKO STRASNA USODA? O NJEGOVI SMRTI IN SMRTI NJEGOVIH MALIH SOŠOLCEV PRI-CAJb SAMO OKAJENE RUŠEVINE nesrečne Sole v sa- KIET 8IDI JUSEFU. nikih bolnišnice v Kefu, in še marsikaj drugega, vse to so videli diplomati, novinarji, a predvsem tunizijsko ljudstvo. ® Tunizijsko ljudstvo žaluje. Vsega prebivalstva se je polastila ne samo žalost, ampak strahoten srd, ki utegne bruhniti na dan mimo pozivov predsednika Burgi-be, haj ljudstvo ostane mirno. Na poziv sindikatov in političnih organizacij so vsi stopili v enodnevno generalno stavko. Mladini delijo orožje in strelivo. Na vsem ozemlju Tunizije so postavljene cestne ovire, da se ne bi mogle gibati francoske enote, ki so še zmeraj v Tuniziji in katerih popoln umik zdaj zahteva predsednik Bur-giba. Izpostavljene francoske posadke na tunizijskem ozemlju so popolnoma odrezane od svojih poveljstev. Ni si težko predstavljati, s kakšnim srdom obdajajo Tunižani te posadke. O To nevarno vzdušje še stopnjujejo vznemirljive novice, ki prihajajo z alžirske meje, ob kateri francoski poveljniki krepijo svoje sile. 6 Svetovno javno mnenje je bombardiranje Sakiet Sidi £ Uradni Washington in London sta »globoko zaskrbljena«. O Norveška vlada misli zadevo sprožiti pred svetom Atlantskega pakta. O Italija je vznemirjena in v precepu, ker te ne bi hotela zameriti ne enemu in ne drugemu. % Kaj pa Francija? »Ne morem več molčati!« je zavpil poslanec Naudet med razpravo v parlamentu. »Sramota je za Francijo, da imajo samo komunisti pogum reči resnico o tem zločinu. Mi si ne moremo misliti Francije, ki bombardira civilno prebivalstvo. Tudi če dopustimo, da Je Tunizija odgovorna za podpiranje upornikov, ali nas to opravičuje, da zagrešimo zločin?« Pretekli teden je bilo ljubljansko gledališko občinstvo prijetno presenečeno: gostovalo je Narodno gledališče Bosne in Hercegovine iz Sarajeva. Nismo že imeli prilike videti tega gledališča in morda ta ali oni tudi res ni kaj posebnega pričakoval. A gledališče je presenetilo z izbranim, visokokvalitet-nim in zahtevnim repertoarjem, z močnimi umetniki, katerih kreacije se mirno lahko merijo z ljubljansko Dramo. Pokazali so nam slovensko delo in sicer Slavka Gruma »Dogodek v mestu Gogi«, ti prepričljivi in zelo lepi uprizoritvi, sodobno češko satiro Hanuša »Tod mimo je šel mlad človek« in znamenito dramo Bertholda Brechta -Mati Korajža. Na sliki: Minja Nikolič v komediji »Tod mimo je šel mlad človek«. Kako v Bruselj? Program „A“ Program „B“ Program „C“ O Da ne bo zadrege, kako potovati na svetovno razstavo v Belgijo, je pripravilo turistično In avtobusno podjetje »Putnik-Slovenija« tri programe treh poti z istim ciljem — Bruxelles. % Program »A« predvideva 10-dnevno potovanje z avtobusom preko Italije, Švice in Pariza. Turisti, ki jih bo pot vodila po tej poti, si bodo mimogrede ogledali Milano, slikovito jezero Lago Maggiore, Lausanne, Ženevsko jezero in 2enevo. Potem si bodo ogledali Pariz podnevi in ponoči, štirikrat bodo prespali v Bruxellesu, nato pa se bodo vrnili domov z vlakom. Cena potovanja 42.800 dinarjev. 4 Program »B« vodi izletnike z vlakom naravnost v Bruxelles, od tam pa z avtobusom preko Pariza, 2eneve, Lausanne, Lago Maggiore do Milana in domov. Cena za devetdnevno kombinirano potovanje velja 42.800 dinarjev. 0 Za tiste, ki ne prenesejo avtobusne vožnje, so pri Putniku pripravili tretji — »C« program. Z vlakom bodo popeljali turiste preko Jesenic, Salzburga in Miinchena v Bruxelles. Pet dni si bodo ogledovali sedem čudežev človeške dejavnosti, potem pa se bodo vrnili z vlakom in se spotoma za hip ustavili v Mfinchenu. Cena tega potovanja je 32.800 dinarjev. nas!? ločiti, kaj bi izbral. Ves zbegan se je obrnil proti občinstvu in zaklical: »Vater wass soli ich neh-men?€ (Oče, kaj naj vzamem?) Oče pil» članek, ki se ukvarja z naraščanjem alkoholizma v vzhodnoevropskih deželah. Iz njega je razvidno, da je na Poljskem, Češkoslovaškem, Madžarskem, pa tudi v'Sovjetski zvezi alkoholi-, zem prav tako razširjen kot drugod po svetu. Na Poljskem je zdaj poraba žganih pijač, predvsem vodke, dva in polkrat večje kot v letu 1938. Podobne podatke navajajo na Madžarskem in na Češkoslovaškem. Sovjetska vlada je pred kratkim precej občutno zvišala cene vodke V zvezi s tem je slišati tudi predloge, naj bi žgane pijače, ki jih točijo zdaj, vsaj deloma nadomestili s kakimi hladilnimi brezalkoholnimi pijačami. Zanimivo je, da je neki poljski novinar, ki je pred kratkim obiskal zahodno Evropo, nastopil proti »kampanji zoper Coca-Co-lo«. »Pri nas,« piše ta novinar, »smo iz Coca-Cole naredili sim-ool vsega slabega v kapitalizmu. V resnici pa ni tako. Bolje bi bilo. ko bi tudi pri nas nadomestili vodko s kako pijačo, ki oi bila podobna Coca-Coli.« In tako kaže, da upada srditost hladne vojne, — vsaj na področju pijač. SKRBI DRŽAVNEGA SEKRETARJA ZDA se še vedno niso otresle hudih skrbi, ki sta jih lansko jesen povzročila oba sovjetska sputnika. Tako je pred krat. kim državni sekretar za prosve- Zato naj bi se Američani v bo-ftpleg teh treh jezikov učili tudi ruškega, kitajskega, japonskega, indijskega, arabskega, indonezijskega, turškega, am-harskega, kisvahilijskega, farsi-škega in tagaloškega jezika. NEMCI SE VRAČAJO Q Ko je svoj čas v Argentini padel Peronov režim, je to hudo prizadejalo tudi zahodno-nemške interese v tej državi. Bonn je namreč postavil svoje gospodarsko sodelovanje z Argentino izključno na kocko sodelovanja s Peronom. Dosegel je tudi že nekaj uspehov; med drugim je znana avtomobilska družba Mercedes-Benz zgradila v Argentini nekaj svojih tovarn. Po Peronovem padcu so tovarno postavili pod državno nadzorstvo. Zdaj pa se je »zadeva Mercedes« spet pomaknila z mrtve točke. Predsednik argentinskega sveta za gospodarstvo je povedal, da so pred dnevi razpravljali o ponudbi tvrdke Daimler-Benz, da bi prevzela upravo nad Mercedesovimi tovarnami v Argentini. Daimler bi nadzoroval Mercedesa »pod določenimi pogoji, ki bi se o njih sporazumeli z argentinsko vlado«. In tako bo spet vse po starem, čeprav je Daimler slovesno zagotovil, da nima nobenih zvez z Mercedesom. Seveda jih nima: »Nije cesta nego drum!« PROBLEM V SPODNJI ZBORNICI £ V britanski spodnji zbornici je neki poslanec zastavil naslednje vprašanje: ' »Ker je plača državnih uradnikov moškega spola večja kot tista, ki jo prejemajo uradnice, naj mi minister odgovori na tole vprašanje: ali bodo znižali plačo uradniku-moške-mu, ki bo spremenil spol?« Odgovorni minister je odvrnil, da je to povsem logično — v takšnem primeru bi se uradniku plača zmanjšala. Neki drugi poslanec pa je dejal, da je torej bolj donosno spremeniti spol v obratni smeri — spremeniti se iz ženske v moškega. Glasen smeh mu je zazvenel v odgovor. »Vseeno,« je med splošnim veselim hrupom zavpil nekdo tretji, »ne verjamem, da bodo naše feministke čakale na — spremembo spola!« SOLSKA NALOGA Q) V neki francoski gimnaziji so pred kratkim pisali šolsko nalogo o nedavnem pariškem zasedanju Atlantske zveze. Neki dijak je napisal: »Na atlantskem sestanku so si Američani prizadevali prodati čimveč raket, ki jih sicer še nimajo, ki pa jih evropske države nočejo sprejeti — niti kot darilo,« VITTORIO MUSSOLINI NI KRIV (9 Vittorio Mussolini, sin fašističnega diktatorja, živi v Argentini. Italijanski tisk ga te dni pogosto omenja v zvezi •z neko sodno obravnavo. 26. julija 1943. je padel fašistični režim. Tega dne je dobil letalski kapetan Vittorio Najlepša plesna prireditev sezone! I. FESTIVALNA REDUTfl ELITNI KARNEVALSKI PLES »Ljubljanskega festivala« v soboto, dne 15. februarja, ob 20.30, v novi elegantni plesni dvorani nad kinom »Soča«. V. to Marion Folsom izjavil, da se Američani vse premalo učijo tujih jezikov. Ko je zahteval, naj bi za ta namen žrtvovali več denarja, je Folsom poudarjal, da Američani dosti premalo poznajo zunanji svet. Zato naj bi se v prihodnje učili več tujih jezikov kot doslej. Petnajst ' odstotkov ameriških učencev se je namreč učilo skoraj izključno nemški, ■francoski ali španski. Vsi ostali pa so znali samo angleški. Folsom je izjavil, da to »ne zadostuje več, ker se Je mednarodna odgovornost ZDA v zadnjih dvajsetih letih zelo povečala*. Mussolini petnajst dni dopusta. V enoto se ni več vrnil. Pobegnil je v Nemčijo, potem pa je bil do konca vojne skupaj s svojim očetom v tako imenovani »republiki« v severni Italiji. Od tam je pobegnil najprej v Španijo, potem pa v Argentino. Leta 1951 8a Je italijansko sodišče obsodilo kot — dezerterja. V ječi naj bi bil odsedel dve leti in tri mesece. Zdaj zahteva njegov odvetnik Giuliano fladius revizijo procesa. Mož zatrjuje, da je bila sodba protizakonita in da jo je treba razveljaviti. Proti- TURISTlCNO PODJETJE P 0 I I S If SI V C N I J A s poslovalnicami v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kcrpru, Postojni, na Bledu, Gorici (Rožna dolina), Sežani, Šentilju in v Zagrebu organizira ocf aprila do oktobra stalne večdnevne izlete s posebnimi vlaki in avtobusi v BRUXEI,LES. Udeleženci izletov z avtobusi si bodo istočasno ogledali tudi Milano, Lausanno in Pariz. — Svetovna razstava v Bruxellesu je največja letošnja mednarodna prireditev Sodeluje 51 držav, med njimi tudi Jugoslavija. Svetovna razstava v Bruxellesu je največji prikaz umetnosti, znanosti in napredka tehnike na vseh področjih. — Programe izletov v BRUXELLES zahtevajte v vseh poslovalnicah turističnegapodjetja PUTNIK SLOVENIJA POTUJTE S PUTNIKOM SLOVENIJA NA SVETOVNO RAZSTAVO V BRUXELLES! zakonita pa je zato, ker pravi 146. člen vojnega kazenskega zakonika, da sodišče lahko kaznuje vojaka, ki se »brez upravičenega razloga ni vrnil v svojo enoto«. Vittorio Mussolini pa je imel še kako opravičljiv razlog: njegov oče je izgubil oblast v Italiji. Prav s tem dejstvom namerava odvetnik braniti svojega klienta. Advokat kajpak ne more zatrjevati, da je Vittorio Mussolini pobegnil zato, ker se je bal, da bo izgubil glavo kot — sin svojega očeta. KOLIKO STANE — PROTEKCIJA O Neki italijanski minister je ugotovil, da prejme njegovo ministrstvo vsako leto približno dvajset tisoč pisem, kjer vidne osebnosti koga priporočajo in prosijo zanj kakšno protekcijo. Menijo, da prejemajo približno toliko tudi ostala ministrstva. Skupno prihaja na naslov vlade kakega pol milijona pisem takšne vsebine. Strastni statistiki so izračunali, da se samo z odpiranjem in prebiranjem teh pisem ukvarja toliko uradnikov, da mora država za njihovo vzdrževanje plačati letno približno dve milijardi lir. Nihče pa ni izračunal, koliko izgube utrpi država zaradi posledic, ki jih povzročajo ta pisma. Najbrž bi bila ta številka še veliko bolj zanimiva. VERSKA SVOBODA . 19 Na državnem tehničnem inštitutu v Viterbu je ob koncu prvega semestra dal katehet učencem pismeno nalogo iz verskega pouka. Eden od učencev je o^.itosrčno napisal, da ne more obdelati teme, ker je po prepričanju ateist. Kot, da bi udarila strela. Sklicali so takoj ves profesorski zbor, fanta so takoj vrgli iz šole, dali so mu nezadostno v vedenju, čeprav je bil sicer , zelo marljiv učenec. Zagrozili so mu, da bo imel tudi ob koncu leta v vedenju nezadostno, če ne bo popravil naloge iz verouka in moral bo v jeseni delati izpit Iz vseh predmetov. Vest je objavil neki italijanski liberalni časopis v obliki pisma uredništvu. Pisec je naprosil uredništvo, naj ne tiska njegovega celega imena, temveč le inicialke. Ob taki »verski svobodi« res ni mogel tvegati objave svojega podpisa. 'fj Werner von Braun Ko so izstrelili V-2 (Ver-geltungswaffe Zwei — povračilno orožje dva) z neznanskim tuljenjem rušili bloke v Antwerpnu in Londonu, je izmed civilistov v hudičevi kuhinji teh izstrelkov v Peenemiindu imel glavno ■ besedo mož, ki mu pripisujejo zaslugo za izstrelitev prvega ameriškega umetnega satelita »Raziskovalec«. Komaj so zavezniške armade ob koncu druge svetovne vojne vdrle v Nemčijo, že so posebni oddelki šli na lov — za talenti. Na seznamu teh oddelkov je bil kot redka zverina profesor Wernher von Braun, človek, ki mu je bil Hitler podelil viteški križec za zasluge pri izdelavi V-2 in častni naslov »profesorja raziskovalca«. Tisti, ki je bil poslal posebne oddelke na lov, je gledal naprej in ni imel ideoloških pomislekov kakor ljudje doma, ki so bili hripavi od navdušenega kričanja, da je konec druge svetovne vojne. In tako je vsaka izmed velesil dobila po nekaj talentov. Von Braun se je rajši vdal zahodnim zaveznikom. Wernher von Braun se je po lastnih besedah začel zanimati za rakete že leta 1930. Selil se je z očetom, ki je bil uradnik ministrstva za kmetijstvo, iz enega nemškega mesta v drugo. Leta 1930 je bil von Braun osemnajst let star in je začel študije, ki so se končale z doktoratom fizike na berlinski univerzi. Začel se je družiti z ljudmi, ki so se prav tako kot on navduševali za rakete in medplanetarne polete, a so bili prav tako brez beliča v žepu kot on. Ustanovili so »klub za vsemirske polete« in našli zapuščen arzenal na površini treh sto juter. Ta je postal njihov Raketenflugplatz oziroma raketno letališče. Kljub pomanjkanju denarja so člani kluba kar dobro napredovali v raketni tehniki. Toda denar je kmalu prišel. Nekega dne spomladi 1932 se je ob robu ra' 'nega letališča ustavila črrta limuzina, iz katere so izstopili trije civilisti in molče opazovali izstrelitev rakete. Versajska pogodba ni nič govorila o raketah. Trije civilisti so bili oficirji in njihov prihod je po BraunOvih besedah pomenil začetek. Zakaj temu obisku je sledilo obilo ienarja, delavcev in vsakovrstne opreme. Armada si je izbrala von Brauna za svojega miljenca. Ko je iskal primeren prostor za preizkusno raketno oporišče, si je leta 1935 izbral Peenemunde. Hitler je vsul v Peenemunde dvajset milijonov mark in mu dajal prednost v delovni sili in materialu. Leta 1937 je bila preizkusna postaja zgotovljena in von Braun je postal tehnični direktor in šef kakih pet tisoč mož, ki so delali ‘pod njim. Danes je Wernher von Braun direktor raziskovalnega programa v Redstone Arsenalu blizu Huntsivilla v državi Alabama. Tam je središče za krmariene izstrelke kopenskih sil ZDA. Von Braun je civilist in vodi 117 civilistov znanstvenikov. Takoj po izstrelitvi prvega in potem še drugega sovjetskega sputnika je precej kritike in obtožb letelo na račun von Brauna, čeprav je ta trdil in še trdi, da bi ZDA lahko že pred dvema letoma; izstrelile umetni satelit, ko ne bi takratni obrambni minister prepovedal nadaljnje poskuse z raketo kopenskih sil »Jupiter«. Zdaj živi von Braun z ženo in otrokom blizu svojega delovnega mesta in sanja o poletih na Mesec in Mars. Napisal je tudi roman o poletu na Mars, ki ga je pisal tri leta. Mož je očitno popolnoma zaverovan v prihodnost. Zaradi preteklosti si ne beli glave, saj pravi: »Čeprav so nas zavezniki večkrat bombardirali v Peenemundeju, nam je bilo iskreno žal, da je naš izstrelek, porojen iz idealizma kot letalo, postal orodje smrti.« Nekaterim ljudem je lahko. S prav tako lahkoto se otresejo preteklosti, kot otrese vidra vodo s svoje gladke dlake, ko stopi na suho. lilllilllll! NASA POLEMIKA Kaj odseva v „0GLEDALU“? Ni dolgo tega, kar sl Je kalifornijski Evenlng Mirror News (»Ogledalo večernih novic« bi temu rekli po naše) iz Los Angelesa priboril častno mesto med listi, ki venomer prizadevno dokazujejo, kako zelo resnična je trditev, da »papir vse prenese«. Štiriindvajsetega januarja tisoč devet sto osem in petdeset. »Dolžijo me svojih lastnih grehov« se glasi naslov nekega intervuja v tem listu. Po zunanjem videzu sodeč, ga je napisal eden dostojnih kandidatov za tista bajeslovno plačana mesta pri revijah tipa Confldential, ki se do njih navadno pride z marljivim uve, Ijavljanjem načela, da se da z demagogijo najlaže vzdražiti bralčevo pozornost in domislijo. »Frank* se Je podpisal avtor prispevka, ki ga bržčas niso spočeli samo njegovi ali njegovih urednikov možgani. »Kako se počuti človek, ki mu sedem let grozi nevarnost sodne obravnave komunističnega tipa in po kratkem procesu morebiti tudi smrt; ki ga v tisku imenujejo .množični morilec1 in ,rabelj Balkana'; ki nikoli ne ve, kdaj bo konec negotovosti in kakšne posledice bodo Imeli dogodki za njegovo družino.* Preganjanec, za čigar življenje in varnost se poteguje reporter Frank, ni nihče drugi kot Andrija Artukovič, notranji In pravosodni minister ter »pretsednik Hrvatskog Sabora* v bivši Paveličevl Neza-vlsni državi Hrvatski. Artuko-vlč je zdaj končno na tem, da ga po dolgih letih zvltoreplje-nja in Izmikanja zapro in morebiti tudi izroče državi, ki to upravičeno zahteva. V intervjuju, ki Je za večer-nik tipa Evening Mirror News nenavadno dolg, zatrjuje Andrija Artpkovič , — močni, rdeči obraz Andrlje Artuko-viča se Je za hip vznemiril, ko sem mu zastavil vprašanje* — da ni imel nobene zveze z dejanji, ki so ga zaradi njih vpisali v seznam najbolj proslu-lih vojnih zločincev. »Nad Pa-veličevo tajno policijo nisem Imel nobene oblasti . . , Ukvarjal sem se samo z organiziranjem administracije . .. Skušajo me obdolžiti svojih lastnih zločinov . . .* Tenkočutni opazovalec Frank nikakor ne pozabi pristaviti, da so se mu »tisti hip stisnile pesti, oči pa so mu zaplamenele« ... »Z nami sta sedela prečastiti Robert Ross iz cerkve Sv. Obhajila v Westminstru, eden vodilnih ljudi pri Artukovičevl obrambi, in Ana Marija Artukovič lepa soproga obtoženega moža. Mnogi Hrvatje ln Jugoslovani, ki so zdaj v tej državi ln ki Je med njimi mnogo duhovnikov, so pod pri- sego zanikali Artukovičevo krivdo. Med duhovniki Je več znanih osebnosti: sarajevski nadškof Ivan Sarič, bivši tajnik hrvaškega kardinala Ste-pinca, prečastiti Ivan Lackovič in še mnogo nižjih duhovnikov.« »Oče Ross Je zanikal, da pl bil Artukovič sokriv pri genocidu; .Statistike dokazujejo, da se Je med leti 1939 in 1946 število 2idov na Hrvaškem nenavadno povečalo. V resnici Je Andrija pomagal pobegniti marsikateremu zidu.'« In še dalje pripoveduje oče Ross skozi črni tisk Evening Newsa: »Kajti oče Lackovič mi Je povedal; .Andrija Artukovič Je na Hrvaškem najvidnejši katolik-lalk. Bil je posvetni zastopnik kardinala Sle-pinca. Med letoma 1841 in 1945 bi lg težko našli kak dan, ko se ni posvetoval s kardinalom o moralnih vidikih vsakega dejanja. ki se ga Je lotil.« Vestni reporter Frank pripoveduje, da je povprašal gospo Artukovič. kako Je »ta burja« okrog aretacije ln izročitve vplivala nanjo ln na ostalo družino. Odgovorila ie: »Lastna usoda me ne skrbi, bojim se pa. kaj bo z Andrljo in otroki.* In Artukovič? Artukovič pravi, da »zaupa v boga«, pripoveduje Frank. Oče Ross In Artukovič sta prizadevnemu poročevalcu razložila tudi to, čemu Jugoslavija Zahteva, da Je treba Artu-kovlča izročiti. O. Ross: »Poslušal sem Andnjo, ko je govoril Hrvatom. Prepričan sem. da bi lahko dvignil na noge vso državo, če bi govoril Hrvatom po radiu, ki bi ga bilo slišati pri njih. Dokler je Andrija živ. se Tito ne more počutiti varnega « O »tezah* ATtukoviča ln njegovega branilca o. Rossa res ni vredno tratiti besed. Obveščenemu bralcu se Je treba potem, ko Je prebral ta biser novinarske resnicoljubnosti ln veščine, sprijazniti samo še z edino možno sodbo: da Je treba jemati prisebnost, še bolj pa moralno stanje njegovih avtorjev z veliko rezervo. Zanj so namreč neme tožbe pol milijona žrtev iz ustaške koncentracijske mučilnice v Jasenovcu dovolj zgovoren argument. In že davno tiha ln strohnela grla neštetih neznancev, ki so jih Izvrševalci Ar-tukovičevega »pravosodja* na podlagi ntegovlh ali kogarsl-bodi — blagoslovljenih ah ne-blagoslovljenih — navodil klali z noži. streljali alt žive sežigali; kakor Je njihovi inkvizitorski strasti pač bol| ustrezalo Njemu ni več treba razpravljati o Artukovlčevlh osebnih kvalitetah. A to velja samo za obveščenega bralca. Drugačen odmev pa vzbudi tak članek v ameriškem bralcu, ki morda ve, da obstaja nekje neka Jugoslavija m da so po mnenju njegovega zunanjega ministra njene politične kvalifikacije »sumljive«, hkrati pa prostodušno meni, da je Beograd prestolnica Češkoslovaške ali kaj podobnega. Priznati je treba, da so takšnemu bralcu reporter Frank in njegovi pokrovitelji skuhali Imenitno malico po dobro preizkušenem receptu. Nekoliko pravične jeze po krivem obdolženega katolika Ar-tukovlča, nekaj protikomunističnega popra, nekaj cenene sentimentalnosti — »uboga gospa Artukovič in njeni otroci«; kajti ta bralec ni slišal o tisočih otrok, ki jim je Artukovič ne glede na posvetovanja o lokalnih vidikih svojih dejanj s kardinalom Stepincem pomagal uropati starše, dom, mladost in morda celo življenje — in nekaj izmišljene statistike; Vcrtk sl je nadel ovčji kožuh in tu ga imamo; vsaj po krivem obdolženo, če že ne po naravi dobrosrčno jagnje! Centu vse to? Le zato, da bi se v labirintu ameriškega žur-nalizma proslavil neznani reporter Frank in njegovo »Ogledalo večernih novic«? v tem primeru bi se v tem ogledalu odražala res samo skrivljena moralna podoba njegovih urednikov in novinarjev. A po vsem videzu ne gre samo za to. Andrtjo Artuko-viča po vsem videzu že vrsto let brani sila. ki ga Je reševala lz zaporov in mu doslej ohranila pravico do svobodnega gibanja. Vsekakor Je ta sila dobro podkovana z denarjem. Artukovič Je moral ob izpustitvi Iz zapora plačati kavcijo petdeset tsoč dolarjev Ali daje osebnost očeta Rossa slutiti. kdo Je Artukovlčev skrivnostni zaščitnik? Ali stoji za njim nekdo, ki se boji, da bi na Jugoslovanski zatožni klopi obtoženec utegnil povedan več, kot bi bilo temu varuhu prijetno? Gotovo Jo namreč, da na samega Artukoviča dandanes nihče ne bi »tavll niti počenega groša. Niti oče Rosa najbrž ne ... Kdorkoli Je že skrivnostni varuh; dobrim odnosom med Združenimi državami in Jugoslavijo, njegova dejavnost n* more koristiti — še manj seveda moralnemu odnosu celotnega človeštva do pojava, ki se Imenuje »vojni zločin*. To Je morda najvažnejši odtenek klavrne podobe, ki od- . seva tz »Ogledala večernih novic« Itlrfžndvajaetefta januarja tisoč dvet sto osem In petdeset dd »m PROIZVAJA JU609IJETETIKA ZAGREB UAW ppoti Tpem velikim »Zahteva, ki zadeva v korenine ameriškega gospodarskega sistema« — Mož, ki sedi za zeleno mizo s tistimi, ki so mu svoj čas stregli po življenju — Kako so morali Ford in drugi spoznati, da s silo ne gre — Stavka v Detroitu ali »udarec v srce« — Težavni trenutki gospoda Colberta — Ključ imajo v rokah »avtomobilisti« D jg restolnica ameriške avtomobilske industrije Detrbit pričakuje »največji industrijski spopad zadnjih desetih let«, ki bo, kot predvidevajo, do njega prišlo v aprilu. Udeleženci spopada ne stoje prvič na »bojnem polju«, ki ga predstavlja zelena miza; zgodovina njihovih nekrvavih — pa ne vedno nekrvavih — srečknj je dolga in pisana. Naj vam jih predstavimo. Na eni strani je UAW, kakor se v skrajšani obliki imenuje Union of Auto Workers, Sindikat avtomobilskih delavcev. Vodi ga podpredsednik velike ameriške sindikalne organizacije AFL-CIO. dinamični Walter Reuther. Na nasprotni strani pa bodo sedeli voditelji avtomobilskega imperija, ki ga sestavljajo tri največje ameriške avtomobilske tvrdke: General Motors Corporation, Ford Corporation in Chrysler Corporation. Vzrok spopada: »nezmerne« zahteve Sindikata avtomobilskih delavcev, ki mu bodo aprila potekle kolektivne delovne pogodbe s »Tremi velikimi«. Zahteve: @ Delavci naj bi v prihodnje prejemali četrtino »presežnega profita« avtomobilskih družb. Pod presežnim dobičkom« razume UA\V vse, kar znaša več kot deset odstotkov čistega dobička. Sindikat naj bi imel pravico sodelovati pri določanju cen za avtomobile, ki so jih izdelale tovarne »Treh velikih«. @ Delavci naj bi imeli iste pravice kot delničarji; to se pravi, da bi lahko vplivali na upravljanje avtomobilske industrije, prav tako pa bi kot ostali delničarji prejemali določen odstotek dobička. tisto leto povečajo, se mezde avtomatično zvišajo za tri odstotke. 1950 UAW sklepa petletno kolektivno delovno pogodbo. Prejšnji trije odstotki »dodatka za stroške« se prištejejo v osnovno mezdo. Novi »dodatek za življenjske stroške« pa znaša 1 odstotek mezde. Središče bitke — Chrysler. UAW stavka 100 dni. 1953 UAW razveljavlja petletno kolektivno delovno pogodbo iz leta 1950 in zahteva, naj bi 19 centov od tistih 24, kolikor znaša »dodatek za življenjske stroške«, prišteli v osnovno mezdo, še en cent pa prišteli »dodatku«. Do stavke ni prišlo. Korporacije so morale ugoditi vsem zahtevam. 1955 Maksimalna zahteva se je glasila: »Zagotovljena letna mezda.« UAW je izbojeval dodatne dajatve za primer brezposelnosti. Stavke ni bilo. stavke pri Treh velikih ameriški Kongres uporabil znani protidelavski Taft-Hartleyev fakon, ki prepoveduje stavke v industrijah, ki so bistvenega pomena za državno varnost. To se je pred dvema letoma zgodilo n. pr. v jeklarski industriji, kjer so delavci napovedali stavko, ki se je vlekla več mesecev. Končno je proti stavkajočim nastopila država s Taft-Hartleyevim zakonom. To pa je samo ena izmed nevarnosti, ki grozijo nadaljnjemu razvoju ameriških avtomobilskih sindikatov in uveljavljanju njihovih zahtev. Drugi, za sedaj mnogo pomembnejši nevarnosti je dala povod velika korupcijska afera v vrstah prevozniškega sindikata zahteve. Ce jim ni uspelo takoj tisto leto, ko so jih postavili, se je zgodilo v prihodnjem letu ali v tistem, ki mu je sledilo. Zato, pravijo, bodo aprilska pogajanja v Detroitu ključnega pomena za nadaljnji razvoj odnosov med delom in kapitalom. Walter Reuther in njegovi pa so možje, ki znajo trdno .braniti tisto, za kar se potegujejo. O tem priča naslednja anekdota: Pri enem izmed pogajanj med sindikati in delodajalci je prosluli sindikalni vodja voznikov James Hoffa postavil precej visoke zahteve. Ko so se predstavniki prevozniških tvrdk pritoževali, da ni prav nič »uvideven«, je Hoffa odvrnil: »Ko se boste srečali z avtomobilistom Reutherjem, boste sprevideli, da sem zelo mehak in uvideven.« In res. Nekaj mesecev pozneje so se v Detroitu sestali predsedniki Treh velikih Curtice (General Motors), Breech (Ford) in Colbert (Chrysler) ter vodja UAW Walter Reuther. Pogajanja so se vlekla in vlekla, Reuther in njegovi so trdovratno vztrajali pri svojih zahtevah. Končno je predsednik Chry3-lerja Colbert ves prepoten in utrujen spregovoril: »Veste, Reuther, rad bi videl, da bi vi prodajali'zame rabljene avtomobile.« opolnoma razumljivo je, da je v upravnih pisarnah avtomobilskih korporacij zavrelo. Predsednik Fordove družbe Ernest C. Breech je izjavil, da zadevajo te zahteve »naravnost v korenine ameriškega gospodarskega ustroja«. Predsednik General Motorsa Curtice pravi, da se bo moral pogajati »ne le. za dobičke delničarjev, pač pa tudi za nameščence in kupce«. Chryslerjev predsednik Colbert pg je obdolžil Reutherja in njegov avtomobilski sindikat, da »hoče uveljaviti svoje zahteve, pospešiti inflacijo in prignati deželo na rob propada«. Nič manj kot tol PISANA ZGODOVINA godovina spopadov med delavci in delodajalci v ameriški avtomobilski industriji se začenja nekako pred petdesetimi leti, ko so pričele nastajati prve velike avtomobilske družbe. Težišče bojev je bilo vsek-dar v Detroitu, umazanem mestu, čigar zunanji simbol in notranja vsebina je postalo avtomobilsko kraljestvo. Pri Fordu in General Motorsu je bilo najteže. V letih 1920—1930 sta obe korporaciji zgradili močan aparat, ki se je ukvarjal samo z bojem proti nastajajočim delavskim organizacijam. Spopadi so se okoli 1930 spremenili v prave bitke. Korporaciji sta imeli skupno zasebno policijo, ki je preganjala organizatorje in voditelje sindikatov, jih zapirala, pretepala — in marsikdaj se je zgodilo, da je Rak sindikalni funkcionar ponoči izginil »neznano kam«. Državne oblasti ga niso mogle nikoli več odkriti. Za njim je ostala samo še suha sodnijska ugotovitev, da je »izginil« in da ga »sodišče ZDA proglaša za mrtvega«. To so bila leta, ko je v Detroitu nastajala ena od obeh najmočnejših ameriških sindikalnih organizacij, ki so jo imenovali Congress of Industria) Organizations ali krajše CIO. Med njenimi ustanovitelji je bil tudi 18-letni avtomehanik Walter Reuther. Vendar Ford, Durant, Sloan in ostali avtomobilski mogočniki niso mogli uničiti sindikatov. Nasprotno; delavske organizacije so se čedalje bolj krepile. Zgodovina velike industrijske krize beleži nekaj množičnih stavk, ki so jih skušali zadušiti v krvi. Reuther, dvajsetletni delavec pri Fordu, je moral v tistih nevarnih letih najprej na cesto, potem nekajkrat v ječo, naposled pa je moral skrivaj zapustiti Detroit in Združene države, ker so mu Fordovi plačanci stregli po življenju. S trebuhom za kruhom je preromal ves svet; Predsedniki Treh velikih: Curtice iz General lerja. »Veste, Reuther, rad bi videl, da bi za 36 centov na uro. Delodajalci zavračajo. CIO stavka 113 dni. Potem pride do kompromisa: mezde se zvišajo za 18.5 centa. 1947 CIO terja povišanje 23,5 na uro. Dobi 11.5 centa. Stavke ni. 1948 Reuther terja pri urni mezdi povečanje 15 centov, pri prispevku za pokojnine, zdravstveno zavarovanje in javna dela pa tudi 15 centov. Rezultat: 11 centov več pri mezdah in 3 cente na uro pod nazivom »letni faktor izboljšanja« Dodatno določilo: če se življenjski stroški Motorsa, Breech iz Forda ln Colbert iz Chrys-prodajali zame rabljene avtomobile...« mobilska industrija čedalje pomembnejša pri obrambnih naporih ZDA. Chrysler je na podlagi novega ameriškega državnega proračuna prevzel naročilo, naj izdela za ameriško vojsko raketno orožje v vrednosti 52 milijonov dolarjev. Znano je, da General Motors že od druge svetovne vojne sem izdeluje tanke, traktorje in kamione za armado. V njegovih laboratorijih gradijo zapletene elektronske naprave, ki jih uporabljajo v letalstvu in pri klasični ter raketni artileriji. Podobna naročila redno prevzema tudi Ford. Zato je možno, da bi v primeru generalne To je tValter Reuther, predsednik Sindikata avtomobilskih delavcev in podpredsednik velike sindikalne zveze AFL, CIO, ki bo igral glavno vlogo pri »najpomembnejših pogajanjih zadnjih let« v Detroitu — Teamsters’ Uniona — ki je odkrila nenavadno obsežne zlorabe v sindikalnem vodstvu. Sindikalna zveza AFL-CIO je sicer energično ukrepala. Najprej je zahtevala, naj sindikat izključi omadeževane voditelje Be-ckd, Brewsterja in Hoffo. Prva dva so res izključili, Hoffa pa je postal na nedavnem letnem zborovanju voznikov njihov predsednik. Zato je AFL-CIO izključila celoten prevozniški sindikat. Kljub temu pa so nekateri senatorji — ki so jim marljivo pomagali zastopniki velekapitala — sprožili akcijo, da bi sprejeli zakon o državnem nadzorstvu nad delom sindikatov. Če bi res sprejeli tak zakon, bi to prav gotovo zelo ugajalo Trem velikim iz avtomobilske industrije, pa še marsikateremu drugemu, ki mu naraščajoča moč sindikatov ni povšeči. IN KAJ SE OBETA T7 ot smo že prej omenili, je avtomobilska •**- industrija tesno povezana z vrsto drugih gospodarskih panog, predvsem z jeklarsko, kemično in rudarsko. Zanimivo je, da so ravno v teh gospodarskih panogah najmočnejši tudi delavski sindikati. Uspeh Reuterjevih zahtev v avtomobilski industriji bi verjetno sprožil plaz podobnih zahtev pri jeklarjih in rudarjih, kot se je že večkrat zgodilo v preteklosti. Zato menijo, da bodo voditelji avtomobilskega cesarstva v Detroitu vložili vse sile in izrabili vse možnosti, da bi preprečili uveljavljenje zahtev. Kajpak Trije veliki ne bodo imeli lahkega dela. Iz bližnje preteklosti je znano, da so sindikati slej ko prej uspešno uveljavili svoje mudil se je v Angliji in Franciji, učil sovjetske mehanike ravnati s Fordovimi stroji in v Nemčiji spoznaval fašistične metode ravnanja s političnimi nasprotniki na najbolj neposreden način. Potem se je vrnil ” Ameriko. Položaj v Detroitu pa se je medtem korenito spremenil. Nasilje ni moglo uničiti delavskega odpora; in tudi avtomobilski magnati so spoznali, da lahko sila rodi samo protisilo. Walter Reuther se je vrnil v Detroit, kupil za zadnje beliče pisalni stroj in si najel sobo. V njej je podnevi delal, ponoči pa študiral in spal po štiri ure. Leta velike krize so bila mimo. Iz njih je izšla CIO kot legalna, močna organizacija, ki so ji vsi — tudi tisti, ki so to najbolj neradi storili — priznali pravico do življenja. Wal-ter Reuther je bil eden njenih najvidnejših voditeljev; in čez nekaj let je postal njen predsednik. Po vojni pa je pregled akcij UAW nekako takle: 1945 Walter Reuther zahteva, naj se delavska mezda v avtomobilski industriji zviš3 KAKO SO DOSEGLI TAKSNE USPEHE VI etoda, ki jo uporabljajoameriški sindikati za uveljavljanje svojih zahtev, je stara, vendar učinkovita — stavka. Sindikat avtomobilskih delavcev je mogočna organizacija. V njej so včlanjeni skoraj vsi delavci, ki so zaposleni pri Treh velikih. Kadar UAW napove stavko, je zunanja podoba Detroita silno žalostna. Desetine tekočih trakov v velikanskih dvoranah se ustavijo. Nenehna muzika premikajočega se jekla utihne in v mestu je nenavadno tiho. Avtomobilske korporacije pa so zelo trdožive; na njihovih bančnih računih je denarja toliko, da bi zlahka vzdrževale še tako dolgo stavko, če ne bi bilo drugačnih težay. Avtomobilska industrija je namreč silno pomemben člen ameriške gospodarske verige. Cela vrsta drugih industrij je odvisna od nje: jeklarne, rudniki, pridelovalci in predelovalci kavčuka itd. Menijo pa, da detroitski Trije veliki “obvladajo kakih 98 odstotkov ameriške avtomobilske proizvodnje. »Udarec v srce« zato ni samo prispodoba, ampak precej posrečena oznaka za stavko v detroitski avtomobilski industriji. Poleg tega pa je avto- »Rabljene avtomobile?« »Da, rabljene avtomobile. Nove avtomobile res lahko prodaja kdorkoli.« Kaže, da bo gospod Colbert tudi v letošnjem aprilu in maju preživel nekaj tako težavnih trenutkov. SKRIVNOSTNI INŽENIR Z BARETKO — AVDIENCA V POLMRAKU — USTASKI GENERAL V GOZDU PRt VINICI — IZ TUJINE SE VRAČA PRIJATELJICA GENERALA. PECNIKARJA — Komu ste izročili tovornjak? Ze dalj časa je neka oseba opazovala poslopje zagrebškega nadškofijskega ordinariata. Ni bilo zaman. Videla je marsikaj nenavadnega. Tja so prihajali ljudje, ki so se previdno ozirali okrog sebe, predno so stopili čez prag. Nikakor niso delali vtisa, da so njihovi obiski v zvezi z zakonito vlogo te cerkvene ustanove. Nasprotno! Nadzorstvo so okrepili. Eno izmed mnogih sledi pa so spremljali posebno pozorno. Cez nekaj dni pa se je zgodilo nekaj, pri čemer se je res vredno ustaviti. Tudi človek z baretko je prišel na Kaptol, se najprej pazljivo ozrl okoli sebe in šele potem pritisnil na zvonec. Po njegovi obleki bi bilo mogoče sklepati, da se je šele pred kratkim vrnil iz tujine. Kajpak je bilo to za zdaj. samo ugibanje. Pozneje pa se je to ugibanje spremenilo v natančen podatek. Slo je za nekega inženirja Petroviča. Ing. Petrovič se je med vojno gibal v krogih, ki so bili zelo blizu Paveliču. Bil V. kaj: član ustaškega gibanja. Gotovo ni prišel na Kaptol kar tako. Gotovo je imel posebno nalogo Kolikšen je bil pomen njegovega poslanstva? Dva dni pozneje je inženir Petrovič prosi! za avdienco pri nadškofu Alojziju Stepincu. Napovedali ga niso nič kaj bučno, vendar ga je nadškof sprejel nenavadno hitro. V razgovoru z njim se je zadržal celo uro. Da ne pozabimo: srečala sta se proti večeru, ko je Kaptol že utonil v prvi mrak. Pozorni opazovalec je hkrati odkril še nekaj. Med kaptolskim ordinariatom In malo medjimursko vasico Vinico se je spletla zveza. Zivinozdravnik dr. Pavle Gulin gotovo ni iskal Stepinčevega tajnika dr. Iva Saliča zaradi kakih strokovnih zadev, še manj pa zaradi cerkvenih vprašanj. Zveza, ki sta jo ustvarila, naj bi služila nekakšnemu tretjemu namenu. Kmalu je bila tudi ta skrivnost razvozlana. V nekem gozdu blizu Vinice se je skrivala oseba, ki ni bila nič manj nedolžna kot ing. Petrovič, ki si je nadel ime Erich Lisak. V gozdu si je poiskal zatočišče ustaški general Ante Moškov. Kakor Lisaka je tudi njega zanimalo stanje v deželi. Rad bi bil izvedel, kolikšne so možnosti za gverilsko vojno, ki so jo pripravljali bivši ustaški funkcionarji. — Treba bo počakati pomladi — se Je glasil odgovor, ki ga je poslal nadškofov tajnik Salič živinozdravniku Pavlu Gulinu. Nič bolj tolažilnega ... Samo sporočilo, naj nikar ne izgublja upanja. Moškov ni več mogel čakati. Pohitel je čez mejo. KORAK NAPREJ — Torej, Mladen, kako daleč si že? — je povpraševal major Ivica. — Ugotovil sem, da je bilo zlata za trideset ali štirideset zabojev. Skrili so ga nekje v Zagrebu ali njegovi okolici. Nalogo je opravil pater dr. Glavaš. — Tovornjak si izločil? — Nobenega novega momenta ni. Ustaši so bili previdni. Sled so popolnoma zabrisali. — Kaj pa Glavaševe zveze? Saj ni mogel delati sam. — Zdaj jih proučujem. Odkril sem nekaj resnično zanimivih reči. A pred tem ti moram povedati neko zanimivo novico. Predvčerajšnjim sem zahteval seznam repatriiranih Zagrebčanov. Zanimalo me je, ali je med njimi kakšna znana osebnost. Ustaški »dužnosnici« so skušali prepričati mnogo nedolžnih ljudi, naj pobegnejo. Marsikateri zapeljanec se zdaj vrača. Stanje v njihovih taboriščih je čedalje bolj podobno anarhiji. — Si odkril kaj takega, na kar bi bilo treba posebej paziti? — Na seznamu je bilo tudi ime neko ženske, ki je bila med vojno prijateljica generala Pečnikarja. O njej sem slišal že prej. Povabil sem jo na razgovor. Je zelo zanimiva ženska, najin razgovor pa tudi... Mirno je sedela in čakala vprašanj. Življenje v taborišču je zapustilo na njenem prej pazljivo negovanem obrazu ostre in grobe sledi. Tam, od koder se je bila pravkar vrnila, očitno ni bilo niti lepo niti udobno. — Katere ustaške funkcionarje ste poznali? — Skoraj vse. Imela sem precej priložnosti za srečanje z njimi. — Kakšnih priložnosti? — Zaradi zveze z generalom Pečnikarjem. Nekaj pa moram takoj poudariti. Nikoli nisem bila ustašinja. — Kako je to mogoče? — Uspelo mi je — je skomignila z rameni. — Politika me sploh ni zanimala. Mislila sem, da ta reč ni zame. — Kaj pa vas je zanimalo? — Pravzaprav — je odvrnila ženska — moje lastne skrbi in lastno življenje. Zabava. Politika mi je le redkokdaj pregnala dolgočasje. Tako redko, da o tem sploh ni vredno govoriti. — Zakaj ste pobegnili čez mejo? — Zatrjevali so, da je moja zveza z generalom Pečnikarjem za vas čisto zadostna obtožba. — Kako obtožba? Cernu? — No, se je nekoliko zmedla — s tem so hoteli povedati, da me boste zaradi tega preganjali. Od njih sem slišala precej takšnih reči, pa sem verjela in odšla. — Treba je razlikovati propagando in resnico. — Da, zdaj ju lahko razlikujem, a tedaj i.. Nič ne de! — Odšli ste z generalom Pečnikarjem? — Ne, njega sem znova srečala šele v Avstriji. Precej se mu je mudilo od tod, — je dodala z vidnirfi prizvokom posmeha. — Kako se je vedel nasproti vam po ponovnem srečanju? — V Avstriji se je marsikaj spremenilo. Mislim, v njihovih taboriščih nasploh. Veste, ko obilja ni več, postajajo ljudje drugačni. Imela sem vtis, da sem doslej gledala zakrinkane ljudi. Zelo spretno zakrinkane. Sele tam so vsi sneli svoje krinke. V taborišču je bilo strašno. Bolezni, zmeda, lakota. Drug drugemu so trgali hra-nb iz ust. Prepirali so se. Ljudje so strašni, kadar se prepirajo. In, kajpak, najbolj podobni sami sebi, najbolj takšni, kakršni so v resnici. — To pomeni, da je razpoloženje slabo? — Slabo? — je odmahnila z roko. — Se vse kaj hujšega. Naravnost obupno. — In tako ste se odločili, da se boste vrnili kljub temu, kar so vam pripovedovali znanci? — Začela sem premišljevati. Po tistem, kar sem slišala od njih samih, sem sklepala, da vse skupaj le ni tako črno, kot pripovedujejo. Sicer pa, kako naj bi jim bila sploh še kaj verjela? Odločila sem se in odšla na repatriacijsko komisijo na Dunaj, — Ali tudi višji funkcionarji v taboriščih slabo žive? — Ne vsi. Tisti, ki imajo zlato, ne občutijo pomanjkanja. — Od kod pa imajo zlato? — Prinesli so ga s seboj. — Kaj pa pravijo tisti, ki nimajo denarja? — Tudi to je pomemben vzrok za prepire: obtožujejo se med seboj in si očitajo najstrašnejše stvari. Povedala sem vam že. Norišnica ali taborišče za kriminalce. Ne vem, čemu so ta taborišča bolj podobna. — Kaj vam je povedal Pečnikar o zlatu, ki je skrito nekje v domovini? Pogledala ga je precej presenečeno, potem pa je nekaj trenutkov premišljevala. — Da. Spominjam se. Nekoč mi je pripovedoval o tem. Temu nisem posvečala SKRIVNOST NAROPANEGA ZAKLADA kdo ve kolikšne pozornosti. Zdelo se mi je, da laže. Rad je pretiraval, posebno, če mu je koristilo. — No, kaj pa vam je rekel? — Omenil je nekakšno zlato. Nekakšno zlato zalogo, ki so jo spravili v nekem zagrebškem samostanu, da bi jo porabili v primeru potrebe. Vendar me to precej spominja na pravljice o zlatih zakladih.., * — Znova sem zaslišal Vutuca. Malo je manjkalo, da bi mi dobesedno potrdil tisto, kar mi je povedala ta ženska. Pravi, da ne ve za gotovo, vendar pa se mu dozdeva, da je general Pečnikar eden tistih pooblaščencev, ki smejo razpolagati z zlatom v državi. — Primerjal sem še nekaj podatkov in ugotovil, da bi utegnilo biti vse to res. To pomeni — korak naprej. — Razen tega pa, — je dodal major Ivica, — vodi sled v samostan. »TT« STRAN 3 1 1 13. II. 1958 V. no izstopa zagrebška »Vesna«, ki jo zlasti odlikuje eleganca. In naša kritika? Čeprav revija utruja in čeprav nekaj »kiksov« prezaposlenega neposrednega organizatorja ne govori v prid njegove strokovnosti, bi morala tudi konfekcija nositi modni pečat. Prav nič prijetno ni namreč, če že tri leta zapovrstjo zehamo ob modelih, ki so bili povrhu vsega v svetu aktualni že pred šestimi leti. Tudi te trditve seveda ne gre posploševati. Pred pleteninami — klobuk dol Skoraj vse pletenine so bile deležne priznanja. Po pravici. Vzrok tolikim uspehom je izvoz. Takrat, ko so bila vrata izvozu odprta na stežaj, je bilo treba pokazati kvaliteto, zdaj pa, ko so vrata priprta, je kvaliteta že tradicija. Poleg »Angore« in »Rašice« so letos resno posegle na tržišče še »Lesce«, »Špik«, »Pik« in ostale tovarne. Teh ugotovitev smo veseli toliko bolj, ker so pletilci sklenili, da bodo letos izdelali za 30 odstotkov več pletenin kot lani. Izbira bo v resnici pestrejša; to dokazujejo že zdaj ljubljanske trgovine, katerih izložbe so polne okusnih pletenin. Škoda je le, da se tej bogati izbiri ni pridružilo več pletene otroške konfekcije. Pletilci pa tudi sicer niso od muh. Mnogo prej kot drugi so spoznali skrivnost tržišča in želje potrošnikov ter se tako postavili v luči, ki prijetno pobliskava v svetu. Med drugim so sklenili, da bodo imeli na Bledu vse leto modne revije, ki bodo tujim in domačim gostom posredovale poslednje modne domisleke te stroke. Obljubljajo, da bodo pripravili kar 14 samostojnih modnih revij, bodisi v Kazini, bodisi na prostem. Prvo modno revijo je preteklo soboto in nedeljo pripravila »Rašica« iz Ljubljane in treba je reči, da je uspela tako, kot je uspel sejem »Moda 1958« v celoti. Hy dr. JOVAN IIADZI univerzitetni profesor 0 Na tekmi nogometašev »Manchester United« s »Crveno zvezdo« v Beogradu je bil e vratih Angležev Gregg, za katerega pa sem še pred nedavnim (tega je lahko kvečjemu mesec dni) bral, da je pravkar pristopil k temu klubu. Kako je mogoče, da je že imel pravico do nastopa? Ali v Angliji pri prestopih nogometašev ni določene časovne prepovedi igranja? Prof. Vlado Požar, Ljubljana, Trg revolucije Imate prav. Harryja Oregga je »Manchester United* kupil i zadnjih decembrskih dneh od »Doncaster ttoversa«. Pri tej kupoprodaji so zabeležili rekord. 23.000 funtov namreč dotlej še noben angleški klub ni plačal za kakega vratarja. V Angliji lahko kupljeni Igralec takoj igra za novo društvo. Ker to velja za vse (tudi prvenstvene!) tekme, Je Gregg sevc-*da nastopil tudi v srečanjih s »Crveno zvezdo«. P. S. Gregg Je imel srečo v nesreči »Uni-teda«. Dobil je le manjše telesne poškodbe in Je eden od tiste četvorice preživelih igralcev, ki bo nastopila že v soboto v prvi prvenstveni tekmi »Manchester Unlteda« po miin-chenski letalski katastrofi. EVGEN BERGANT športni novinar Q Ali sta si tudi naša nadarjena igralca Boris Kralj in Jurij Souček izbrala svobodni poklic, ali' pa sta še vedno vezana na ljubljansko Dramo? Pobegajlo Igor, Bileča 3215-2B Ostala sva v Drami. Saj takrat, ko sva razmišljala o tem, niti ni šlo za to, da bi stopila v svoboden poklic, ampak samo, da bi se stalno zaposlila pri filmu. Vendar pa se Je kmalu pokazalo, da bi to ne bilo dobro. Ceio tovariš Stane Sever, ki je resno razmišljal o svobodnem poklicu, je zdaj ostal v Drami. Edini, ki je ostal v svobodnem poklicu, je tov. Bert Sotlar, ki je imel takrat v rokah celo vrsto ponudb pri filmu in zato — morda pač samo za letos — ni podpisal angažmaja v naši Drami. BORIS KRALJ JURIJ SOUČEK člana SNG — Drame TRI NENAPISANE ZGODBE Življenje piše take in podobne zgodbe povsod po svetu. Pisalo jih je in bržčas jih bo tudi v prihodnje. Tudi pri nas. V Ljubljani, v Mariboru, na Jesenicah, v Zenici, v Štipu in kdo ve kje še vse. Za marsikatero teh zgodb ne vemo, dostikrat pa, ko beseda nanese nanje, obrnemo pogovor raje drugam, kot da bi se zbali resnice, ali pa da bi nas bilo ob tem sram. Morebiti oboje ... In vendar spleta življenje te zgodbe pred našimi očmi. Odstrlmo ta sicer prozorni zastor in poglejmo resnici v obraz. Ce bomo zardeli, ali če nas bo v grlu nekaj stisnilo, je to samo dokaz, da Je lahko vsak izmed nas vsaj malce prizadet... REZIKA JE ZA VEDNO ZABREDLA Rezika Ima sedaj le nekaj več kot Šestnajst let. Zlvi spet v prijaznem gorenjskem mestecu, od koder so jo pred nekaj leti poslali v dekliški zavod. Življenje v zavodu pa nanjo ni vplivalo. Vsaj tako pravijo sedaj, ko se je vrnila. »Iz nje ne bo nikoli nič! Približala se je robu popolnega moralnega propada!« Kaj je Reziko tako hudo prizadelo? Bila je dvanajstleten otrok, ko jo je začel oče — notorični pijanec — seksualno izrabljati. In to večkrat... I’o nekaj mesecih se Je to seveda razvedelo in okrutni oče se je znašel za zapahi. In Rezika? Poslali so Jo v dekliški zavod, računajoč, da bo dekle prebolelo ter da poprejšnje življenje nanjo ne bo imelo takega vpliva, da se ne bi mogla spet uravnovesiti. Toda žal... V dveh letih so sc vse vzgojne metode pokr-ale ničeve. Ostudnost in zločinsko ravnanje njenega očeta je nanjo tako vplivalo, da se tudi pozneje ni mogla znajti. Sporočili so ji od doma, da Je njena mati, ki je imela priležnika, medtem ko je bil oče zaprt, na smrtni postelji. Čeprav to ni navada, jo je upravnik pustil domov, da bi še poslednjič videla mater. Ko »e je vrnila, so ugotovili, da je le nekaj dni povratka v staro okolje nanjo tako vplivalo, da je bila dveletna prevzgoja zaman. Rezika Je namreč ob umirajoči materi občevala z njenim prllež-nlkom ... ro treh letih brezuspešnega vzgajanja je Marija spet v svojem rodnem kršju. Valovi življenja so Jo začeli premetavati zdaj sem zdaj tja in bržkone je ne bodo nikoli več naplavili na obrežje... »BILA SEM TRAPA ...« Potepanje je bilo komaj štirinajstletni Milici, nezakonski hčerki matere, ki je razen nje skrbela še za mlajšo sestrico, močno po godu. Zanemarjati je začela šolo, učenje je ni več mikalo. Začela se je družiti z dekleti njenih let in s starejšimi, ki prav tako niso imela volje do rednega življenja in dela. Večkrat je ostajala zdoma tudi ponoči. Mati je bila v skrbeh. Opozarjala jo je in svarila. Toda nič ni zaleglo. Skrbstveni organi so jo poslali v dekliški zavod. Tam je bila dve leti in se Je ponovno privadila dela ln'učenja. Plaho je zapustila zavod, misleč na pečat,' ki ji ga bo pustil za vse življenje. Toda to Je sedaj ne skrbi več, saj so Jo povsod sprejeli, ne da bi ji dali čutiti, da vedo za njeno preteklost. Sedaj je zaposlena. Spomnila se je tudi nekdanjega upravnika in mu z okorno roko napisala kratko pisemce: »Ca zdaj mislim na preteklost, me Je sram. Ne morem si misliti, da sem bila takšna trapa .,. Sedaj sem zadovoljna. Hodim v službo in ugaja ml. Tudi drugi so z menoj zadovoljni, vsaj tak občutek imam...« SONJA BO MORDA LE DOJELA... Sonjin oče je še več let zaprt. Zakaj — tega ne ve. Mati ji ni nikoli povedala. Ker je bila v službi in ker sc je vedno manj zanimala zanjo, je bila Sonja po šoli večinoma prepuščena sama sebi. Mati je tudi ponoči večkrat ostajala zdoma. V šoli Je jela popuščati. In je končno končala v zavodu... Tu se Je začela marljivo učiti. Medtem je tudi zvedela, da se je mati ločila ter da se je poročila z mnogo mlajšim moškim, ki bi bil lahko Sonji prej brat kot očim, saj Ima Sonja že šestnajst let... Sonji pa so razen tega tudi povedali, da bo kmalu dobila sestrico. Sedaj si dopisuje ■ očetom v zaporu, pa tudi z materjo in očimom. Mati jo je že večkrat obiskala in želi, da bi se Iz zavoda vrnila spet k njej. Pred kratkim jo je tudi očim obiskal. Sonja ga je zvedavo opazovala, njegov nasmeh pa jo je opogumil... Iz zavoda bo šla spet domov, k materi. Morebiti bo sedaj že dojela, zakaj je morala v zavod in zakaj je bilo poprej doma tako, kot pravzaprav ne bi smelo biti... ooo Socialno-varstvena služba Je pri nas, vsaj v taki obliki kot jo želimo imeti, še mlada. Nimamo dovolj strokovno usposobljenih socialnih delavcev, ki bi imeli tudi dovolj delovnih izkušenj. Le malo občin v Sloveniji se lahko pohvali, da jih ima dovolj. Zato so moralno ln socialno ogroženi otroci povsod tam, kjer je ta služba še šibka, večinoma prepuščeni sami sebi, potem ko pridejo iz vzgojnih zavodov., Tudi sorodniki teh otrok ne drže obljub/ da bodo skrbeli zanje. Prehitro se jih naveličajo in se jih predvsem zaradi raznih predsodkov — češ dekle ima pečat vzgojnega zavoda — skušajo znebiti. In potem je največkrat cesta tista — če fant ali dekle nista sama dovolj močna — ki Jih zvabi in zapelje na stranska pota. Tako se največkrat zgodi, da je vsa dobra volja in tudi denar, ki ga daje družba v te namene, zaman. »Naš največji zaveznik je čas,« mi je pripovedoval upravnik nekega dekliškega zavoda v Sloveniji. »Dostikrat pa so naša prizadevanja za prevzgojo moralno ogroženih otrok zaman. Zlasti pri dekletih, ki so brez obeh ali enega roditelja. So tudi težave. Po odhodu iz zavoda bi morala dekleta nujno spremeniti okolje in začeti z resnim življenjem. To se pa žal največkrat ne zgodi. Ce bi spremenile okolje, bi prav gotovo postale dobre državljanke, ki jih ne bi bilo sram preteklosti. Od njih bi imela tudi družba korist. Tako pa pridejo največkrat nazaj v iste razmere, zaradi katerih So morale v zavod. Večletno delo z njimi se tako v kratkem podre...« Iztok Auseo .CHraommi Kroj - pa tak! Sejem »Moda 1958« privablja številne obiskovalce. Tako potrošnike kot poslovne ljudi. Mnenju, da je sejem uspel, se priključujemo tudi mi, saj se je prireditelj potrudil. Okusno opremljene stojnice pa imajo seveda svoj čar v izdelkih. Tekstilci so ponovno potrdili uspeh, ki «o ga poželi' na nedavni modni reviji. Tudi tokrat pri-, kazujejo vrsto lepih in praktičnih desenov, ki presenečajo in zagotavljajo, da smo tudi na tem področju naredili korak naprej. Želeti bi bilo samo, da bi ta korak tudi v resnici dosegel potrošnika. Izrazit komercialni sejem, ki so mu po tako uspelem startu uradno potrdili mednarodni pomen in potemtakem vsejugoslovanski značaj, ima poudarek na konfekciji. Zato besedo, dve o tem. Zapostavljena konfekcija Direktor Heribert Samuda, predsednik slovenskih »konfekclonašev« je že večkrat potožil, da je konfekcijska industrija najbolj zapostavljena skupina tekstilne indu- Tunika — sodoben kroj Iz čiste volne Je Izdelek »Rašice«. Cena okrog 15.000 dinarjev. stri je. Pokazatelji sicer kažejo, da se je indeks proizvodnje prav v konfekciji najbolj povečal. Toda, ali smo lahko pred vojno kaj prida govorili o konfekciji? V čem je torej prikrajšana industrija konfekcije? Stroji (85 odstotkov vseh strojev Je starih 40 let!) ne dajejo rezultatov, posebno ne, če so nameščeni v starih, neprimernih prostorih. Najnovejši stroji delajo 5.500 ubodov na minuto, mi pa božamo tistih nekaj strojev, ki nosijo domači rekord — 3.000 ubodov! Drugo poglavje so krojilne mize. Dolge bi morale biti 30 do 50 metrov, naša najdražja krojilna miza pa meri 15 metrovl Toda ali je to važno? Seveda. Gre za prihranek blaga, ki bi znašal — tako so izračunali — v devizah več sto tisoč dolarjev. Vse to seveda narekuje temeljito rekonstrukcijo, kateri pa se bo morala pridružiti še specializacija. V konfekcijskih tovarnah imajo namreč stroje z vseh vetrov in da bi bili izkoriščeni, dela vsako podjetje vse, od moških srajc do plaščev. To kajpak ne more imeti pravega odmeva v kvaliteti, produktivnosti in v finančnem uspehu. Zato želimo ^ovarne s standardnimi izdelki, saj bo le tako moč dobiti v prodaji kvalitetnejše in cenejše izdelke. Zagrebška »Vesna« prednjači V nasprotju z vsemi težavami, ki tarejo našo industrijo konfekcije, pa lahko vidimo na »demonstraciji« sodobnega oblačenja nekaj, kar je za potrošnika velik vprašaj. Ali so problemi konfekcije izmišljeni ali pa so naredili konfekcijska oblačila za ta sejem posebej in lepše (po meri!). Zadnja domneva razumljivo ne velja za vse modele. Naj bo tako ali tako, revija sodobnega oblačenja opozarja, da je vendarle nekaj storjenega. Ce bi sestavili lestvico, bi zasedli prvi dve mesti v lahki konfekciji: »Vesna«-iz Zagreba in »Novitet« iz Novega Sada, v težki konfekciji pa beograjski »Partizan« in »Modna oblačila« iz Ljubljane. Ne glede na kategorijo pa moč- Pulover za vsak dan ln šport so Izdelali »Rašici«. Cena 5.000 dinarjev. Črnih oblakov ni več... Ztdnje čase precej govore o tem, ali bo Lipica ukinjena ali ne. Toda sedaj je zadeva že precej jasna: Lipica ne bo ukinjena, saj so ji zagotovili denar iz proračunskih sredstev, nekaj pa bo prispevala JLA. — Obstaja pa še predlog, naj bi Lipica postala neke vrste matična ustanova za vzrejo čistokrvnih lipicancev za vso državo. Steber z napisom »Kobilarna Lipica, ustanovljena leta 1580.« Še nekaj minut in že smo med pašniki in tekališči za konje. V ozadju je videti bele stavbe, hleve in stanovanjske hiše. Misel nam uide na letnico, ki nas pred vhodom opozarja na čase, ko so pri nas divjali turški boji. Tedanji dunajski dvor si je belil glavo, kako naj bi premagal sovražnika, ki je vpadal v naše kraje. Edina rešitev je bila v lastni konjenici, ki bo kos turški. Tedaj «o konjerejci opozorili nadvojvodo Karla, da so vzrejali že v rimskem času blizu Ogleja pri izviru reke Timavus nekje pri Ilirski Bistrici dobre konje, ki so jih vpregah v znane rimske »kvadrige«. Nadvojvoda Karel je prisluhnil svetovalcem in v Španiji so kupili nekaj čistokrvnih kobil in žrebcev, kasneje pa so poplemenitili pasmo z arabskimi žrebci, to je s pasmo, s katero edino lahko križaš lipicance, d<« se ne pokvarijo. Usodno leto 1717 Število konj je v kobilarni na Lipici naraščalo in kraški konjerejci so postajali znameniti. Zaslovela je nova vrsta konj — lipicanci, za katere je značilno, da so lepi, vztrajni in ne preveč zahtevni glede pre- hrane. Vojna vihra leta 1717 pa ni prizanesla niti odročni kraški vasici v bližini Sežane. Lipica se je preselila v Beli grad na Madžarskem. Ko se je vihar polegel, so se vrnili v svoj rodni kraj. Pa je ponovno izbruhnil nemir. In kobilarna se je preselila z ljudmi vred v Dža-kovo v Slavonijo. Kasneje se je preseljevanje še večkrat ponovilo. V času Napoleonove Ilirije je bila kobilarna last guvernerja, maršala Marmonta, vojvode dubrovniškega. Po odhodu Francozov je kobilarna zaživela mirnejše življenje in se razvijala vse do leta 1915, ko se je morala zopet seliti v bližino Dunaja in potem spet na Češko. Po zlomu Avstro-ogrske so jo dobili Italijani. Kot vidimo, je Lipica občutila vse bojne viharje od kraja. Zato ji tudi zadnja ni prizanesla. Leta 1943 so Nemci pregnali ponovno vso čredo v Ho-stinec na Češko. Po osvoboditvi pa se je vrnilo na Lipico 11 lipicancev. Od kad Ime lipicanec? Ime je po kraju, ki mu domačini pravijo Lipca. Temu kraju pravijo že od nekdaj tako zaradi tega, ker je bila sredi vasi mala lipa — lipica. In kakšen je konj lipicanec? To je sivkastobel konj, visok 150 do 180 centimetrov z razmeroma veliko glavo. Vrat ima dolg in lepo zavit in pokriva ga nizka griva. Prsi so široke in globoke, noge koščate. To je izrazito živahen in temperamenten konj. Uporaben je za poljska dela, pri tem pa je zelo odporen in vzdržljiv. Nadvse pa je primeren za dresuro... Z novo rubriko Vam odpiramo vraia v »Tedensko tribuno«. Na Vaša vprašanja z vseh področij našega življenja Vam odgovarjajo strokovnjaki. Vprašanje, ki Vas zanima, pošljite na uredništvo rTT«, Ljubljana, Tomšičeva 3, v levi kot kuverte pa pripišite: »Bralci vprašujejo«; posredovali Vam bomo - najboljše odgovore. Slišal, sem, da je za Ztiriškim jezerom Blejsko^Jezero drugo v Evropi, ki »gnije«. Ali je To res in če je, kako ga je moč ozdraviti? Darko Dolinar, Bled To, kar ste sllia.ll o Zilrllkem ln Blejskem jezeru, drži v toliko, da to nista edini jezeri, ki trpita in da se gnitje nanaša na grez ali mulj, ki se useda na dno jezer. Zdravljenje »bolnih« jezer je do neke mere mogoče. Da bo zadeva bolj razumljiva, je potrebno poseči nekoliko globlje. Jezerom je v nasprotju z velikimi morji usojena krajša doba obstoja. Cim manjše in plitvejše je jezero, tem krajši čas »živi«. Mlado Jezero, oziroma njegova voda, vsebuje le malo raztopljenih soli, ki jih potrebujejo drobne rastlinice (večinoma enocelične a.lgice) za brano. Zato proizvajajo manj organizmov in s tem organskih snovi. Presnavljanje je normaino, t. j. razkroj poginulih organizmov gre po okisanjn (oksidaciji) in ne po gnitju. Sčasoma postane jezero bogato z organskimi snovmi in producira veliko organizmov; postalo je evtrofno in je s tem ostarelo. Organske usedline na dnu gnijejo. Globinska plast vode je brez kisika, pač pa se tamkaj kopiči strupeni žveplovodik. Ce poleg tega v jezeru ni dovolj ventilacije, to je navpičnih tokov, ki temeljito premešajo vse vodne plasti potem še hitreje napreduje kvarjenje vode proti površnemu sloju. Poleg temperamentnih razlik (poletje — zima) so močni in vztrajni vetrovi poglavitni činitelji ventilacije. Mimo navedenih naravnih činiteijev ima precejšnjo vlogo v procesu staranja Jezer še delovanje človeka, njegove civilizacije, kot Je gosto naselje ob jezeru z velikimi hoteli, industrijo itd. Jezero obremenjujejo številni organski odpadki in pospešujejo kvarjenje vode. ' » Da bi se moglo po naravni poti ostarelo Jezero resnično pomladiti, je malo upanja, ker gre za močne naravne zakone. Večje možnosti so za določeno popravljanje stanja ln s tem za podaljšanje obstoja, zlasti če delujejo posledice civilizacije. Na srečo imamo precej sredstev za zdravljenja bolnih jezer. Naj omenimo le nekatera izmed njih: predvsem moramo skrbeti, da Se Gdstranijo po civilizaciji povzročene okvare, kot so slaba kanalizacija ln dovajanje različnih organskih odpadkov. Vodo lahko predhodno zastrupimo n. pr. z modro galico (bakrenim sulfatom ali s kakim drugim kemičnim sredstvom, da ustavimo preobilno razmnoževanje aigic. Vodo lahko umetno prezračujemo, t. J. dovajamo zrak in z njim kisik, kar sc je pri malih jezerih že ugodno Izkazalo. V jezero dovajamo obilno svežo vodo ali pa umetno, po nategi, odvajamo pokvarjeno globinsko vodo ln jo nadomeščamo s svežo. Za naše Blejsko jezero še ni odločeno, katero izmed teh sredstev bomo uporabili, ker so še v teku znanstvena raziskovanja. PREŠERNOVE NAGRADE • m ■ objavlja: Zcratli velikega sodelovanja gosucdinj iz Slovenije pri izbiri ■iHiLE« (prejeli smo več kot 500 slik iz raznih krajev Slovenije) bomo objavili slike petih kandidatinj za »NiLO« tudi v prihodnji številki »TT«. 20. februarja 1958, tako, da bodo tudi bralci našega lista sodelovali pri izbiri »NILE«. Navodila, na kak način bodo bralci odločali, bomo prav tako točno priobčili. (Posebej za »TT«)' MARCEL SCHNE 3X1 IDER pariške PLESNIK SEZONE člankov in bodo o njem pisali v naslednjih dneh še veliko slabega in malo manj dobrega. Mislim govoriti o nekaterih biserih plesne umetnosti, ki smo jih v Parizu lahko letos občudovali, a šo nam jih darovale plesne skupine z najrazličnejših koncev sveta. Prva tuja skupina, ki je nastopala v letošnji sezoni, je bila plesna skupina »Bali«. Bistvo bal ijevskih plesnih .lepot je v tem, da se nam je v njihovih plesih preko stoletij ohranilo izročilo davnih plesnih umetnosti verskegra značaja. Ta plesna umetnost je stilizirana, rithalna, vendarle pa tako dinamična, da se nam zdi balet skupina »Bali« skoraj bliže pantonimi kakor pa čistemu plesu. Vendar njihovo sorodstvo s pantomimo ne sodi v družino pantomim kot jih poznamo na zahodu, temveč je zelo blizu pantomimi kitajskega ali pa japonskega gledališča. — Za nas je prav posebna F v Uubirani sodi nedvomno med največfa ?mena svetovne ninm-stične umetnosti današnjih dni. Rojen je bil v Kijevu, kjer je začel Študirati glasbo. Diplomiral je /, najboljšimi ocenami na pariškem Konservatoriju, leta 1932 pa je bil nagrajen s prvo Chopinovo nagrado nn mednarodnem tekmovanju v Varlov i. Odtlej je zaslovel kot eden prvih evropskih pianistov. Leta 1943, ko je postal ameriški državljan, je postni slaven tudi onstran oceana kot izreden muzik in pianist s pravljično tehniko. Pri nas sni« ga spoznali pred kakimi petimi leti. Veliki mojster ima nemajhne zasluge za študij naše mlade pianistke Dubravke Tomšičeve, ki jo je slišal še kot deklico v Ljubljani, ji napisal priporočila in obetal izreden umetniški razvoj. Klavirski večer Aleksandra Vilinskega, ki bo v soboto, 13. februarja v Filharmoniji, bo eden najpomembnejših dogodkov letošnje sezone. lepota skrita v igri rok, ki je prav gotovo največja skrivnost plesalcev in plesalk skupine »Bali«. Človek bi mislil, da so se plesalcem roke spremenile v vodne alge, ki kot zelen plamen plapolajo v globinah voda. In spet misliš, da so njihove roke veje dreves, ki se z njimi igrajo slovesni viharji. In spet se ti zdi,, da so prsti plesalcev posebna bitja iz snežno bele lončevine in da vsako teh bitij živi čisto svoje življenje. Daljna plesna umetnost, ki so nam jo v Pariz prinesli plesalci baleta »Bali«, je bilo odkritje posebne vrste, in v palači Chaillot, kjer je skupina gostovala, je ob- Argentinski plesalec Antonio v plesu »Cer-ca del Guadalquivir«, ki so ga navdihnili verzi znamenitega španskega pesnika Fe-deriea Garcia Lorca GOSTOVANJE SARAJEVSKE DRAME Dobrodošel, kombinator! Dovolite, da ga predstavimo: Ostap Bender. Da, kajpak, naš znanec iz »Zlatega teleta«, le da se je tokrat za nekaj let pomladil. Nič več mu ni treba nositi šala, 'da bi prikril grdo brazgotino na vratu — iz preprostega razloga, ker brazgotine še nima. Pač pa ima malinasto rdeče čevlje, prikupno vzhodnjaško n.juš-ko in pa — možgane Velikega kombinatorja. Pri geniju se zmerom radi vprašamo po njegovem izvoru. V tolažbo nam je, pa naj je že kakršenkoli. Ce se izkaže, da je bil Frfderlcusov oče sam veliki Johann Sebastian Bach, je stvar jasna: mi, ki nismo sinovi Johanna Sebastjana, pač ne moremo biti Fridericusi in zadošča, da smo vestni davkoplačevalci. In če ugotovimo, da je bil oče velikega Leonarda navadno advokatsko niče, tudi to ni od muh; naši sinovi in hčere imajo očitno neovirano pot za polet genialnosti. Torej se vnaprej potolaženi lahko vprašamo po roditeljih Ostapa Benderja. In njegova genialnost je pri priči opravičena: fant ima dva očeta. Kot eden redkih privilegirancev je tedaj dobil dvojen obrok presežnega očetovskega razuma — kombinacija pa mu Je morala biti pri takepi stanju že v krvi* Kako sta ga spočela in rodila, o tem varujeta oba očeta — sovjetska humorista IIf in Petrov — sramežljiv molk. Ce jima smemo verjeti, nekdaj nista bila tako molčeča in sta na dolgo in na široko odgovarjala vsakomur, ki Je bi! dovoli radoveden, da ie tvegal znamko in pisemski papir in ju povpraševal, kako pišeta. Toda z leti sta se vprašanj in odgovorov naveličala in ker nista nobenega svojih prvotnih — in baje podrobnih — odgovorov objavila, se moramo kar zadovoljiti s pojasnilom, ki sta ga natisnila v uvodu v »Zlato tele«, svoj drugi skupni roman: »Kako da piševa v dvoje? Tako, da piševa v dvoje. Kot brata Goncourt. Edmond skače po za-ložništvih, Jules pa straži rokopis, da bi ga znanci ne izmaknili.« No. ko smo že pri genealogiji, naj kar precej ugotovimo, da IIf in Petrov nista bila brata, čeprav sta se oba rodila v predrevolucijski Odesi — IIf leta 1397 in Petrov šest let pozneje — in čeprav sta po nemirnem življenju v razburkanem času oba našla varen pristan v uredništvu humorističnega lista »Čudak«. Malo čudaštva sta se pri njem nalezla, ali pa sta ga prinesla že s seboj: zakaj pri vsem resničnem in globokem spoštovanju do njunega dela moramo priznati, da so njune ideje včasih pošteno bizarne. Po »Zlatem teletu«, tem dragocenem primeru živinoreje, se je naša prevodna književnost pravkar obogatila z nič manj dragocenim pohištvom: z garnituro »Dvanajst stolov«, v katerih enem je zašit briljantni . nakit, Madame Petuhove. Nakit je bila skrila v burnih letih revolucije in ga ni utegnila izgrebsti iz štola, ko je bilo pohištvo že zaplenjeno in dodeljeno novim lastnikom, Madame Petuhova pa preseljena s hčerko in zetom vred na drugi konec matuške Ilusije. Dolga leta jo je grizla izguba, pa si ni vedela pomagati in je molčala. Tik pred smrtjo pa je pre- trgala desetletni molk: razodela je svojo skrivnost zetu in spovedniku. in oba starajoča se državljana, ki sta dotlej v miru popivala svoj obrok čaja in se brez zanimanja brigala za tuje zadeve, kakor da je nenadoma popadej vidov ples. Pograbila sta ves razpoložljivi denar, kot sta vedela in znata, spremenila zunanjost, pa hajdi na vlak in po še novi sledi dragocenih stolov’ Kam vse ju je ta sled pripeljala in kaj se Jima je med potjo primerilo, to je pregledno in poučno popisano na straneh knjige, ki je pravkar izšla pri Državni založbi Slovenije. Nujno moramo svetovati vsem tistim, ki so nemara tudi na sledi taščinim briljantom, naj si jo preberejo! Njeni dobri nauki so nepozabni in predvsem jim bo postalo do kraja jasno, da ne morejo upati na nikakršen uspeh, ne da bi .iirn stal ob strani Ostap Bender, Veliki kombinator. Ta Ostap! Kako ti zna Izvohati vse slabosti in praznine v še mladem sovjetskem sistemu in s kako nezmotljivim instinktom Izkoristiti vse ostanke stare miselnosti, ki jih jp v letu 1927 — leMi’‘iskanja dvanajst stolov — še obilo! Ne pozna samo do po-vlrobnosti zasebne težave izgorevajočih vdov, ambicioznih ključavničarjev, mnognstranskih no-vinariev. specialnih strokovnjakov filmskega platna in gledaliških de k. amnak so rmwlo kraja jasne tudi širše, družabne in družbene slabosti. Kal je njemu, iztisniti nekaj • desetakpv iz provincialnega šahovskega krožka, ki se mu predstavi kot velemojster? In kaj naj ga ovira, da ne bi sprožfl drobcene In nekrvave kontrarevolucije s skrivnostnim namigovanjem na pomoč iz tujine in dovolj nesramnim puščanjem krvi? Pa kaj to! Med graditelji socializma v uradih, ustanovah socialnega skrbstva, med umetniki, novatorji in junaki dela najde Ostap zmerom še kako špranjo, skozi katero zleze, da nato, kakor hudoben volk, skrbno prebere bele ovčice, dokler ne zaloti na eni črnega kodrčka. In ko ga ima —- gorje ubogi ovci, krvaveti mora! Vendar je pri osemindvajsetih letih. v letu iskanja briljantnega zaklada, še razmeroma krotak. Njegove kombi-natorske sposobnosti so sicer že popolnoma razvite, toda njegove žrtve so po večini vendarle samo mali ljudje, kratkovidno se otepajoči s svojo lastno mizerijo. Nekaj let pozneje, v »Zlatem teletu«, bo že vse drugačen: do zadnjih možnosti bo izkoristil šibke točke družbene ureditve. Ostap v »Dvajsetih stolih« je mojster; oni v »Zlatem teletu« pa je velemojster. Pri »Dvajsetih stolih« neštetokrat zalotimo svoje ustnice, kako se krive v porogljivem nasmešku; pri »Zlatem teletu« je širokemu smehu skorajda primešan konec groze. In na koncu pobožen vzdih olajšanja. Kako dobro, da sta oba avtorja mrtva in da biča njuna satira razmere v daljni deželi! Kakor vsak novorojenček je na- gj m reč tudi n juno del e zagledalo ! luč sveta popolnoma golo; bralec fl v tuli deželi pa se lahko ziblje v N osrečujoči nadeji, da je pred pro- g nicljivim pogledom obeh pisate- B ljev ohranil vsaj svoj spodobni figov list. Kopa Suklje B Plesna figura iz črnske skupine Sissoko B a kari ki ne sodijo v redne programe naših plesnih gledališč in niso predstavniki sedanje baletne umetnosti na našem koncu sveta. Vendar pa prav skupine take vrste kot so skupina ~Bali«, skupina Keiie Fojdebe ali Antoniov balet, vedno znova plemenitijo in širijo izrazne možnosti evropskega plesnega ustvarjanja. Zato se mi je zdelo pametno in pravično, da jih postavim na prvo mesto. /s a loLral diTi^aee V tem pismu, ki je namenjen bralcem Tedenske Tribune, ne kanim govoriti o domačih plesnih lepotah, ki jih je v letošnji sezoni ustvaril Pariz. Ne mislim govoriti o krstnih predstavah novih baletov v Veliki Operi in. tudi ne o Pariškem baletu, ki je gostoval v gledališču Marigny, čeprav bi najbrž slovenske bralce prav ta baletna skupina najbolj zanimala, saj je v njej plesala čudovito Veronika Mlakar, ki si s svojimi plesnimi kakovostmi in z dragocenostjo svojega umetniškega doživljanja utrjuje sloves izredne plesalke. Tudi o baletu mlade pisateljice Francoise Sagan ne mislim govoriti, čeprav je bilo prav zavoljo' tega baleta (ki nosi naslov »Zamujeni sestanek«), napisanih zadnje čase mnogo ples, da je jezik, ki ga govori celo telo. Plesalec se nenadoma spremeni v ogenj ter' skuša ta ogenj zdaj podžgati zdaj potišati zdaj spet razplamteti do strastnih razsežnosti s cepetanjem nog in udarci rok. Za površnega gledalca ta ples ni nič posebnega, ker se ne odvija v razsežnostih odra, temveč je zelo poglobljen, čeprav do kraja divji. Povedati je tudi treba, da plesalec flamengov vsako pot sproti spreminja izra- __ ze svojega plesa, da ga pač vedno nosi le trenutno navdihnjenje. A na osnovi neka-terih bistvenih znamenj, iz katerih je fla-mengo sestavljen, razplete tako nenavadno mavrico občutij, da tudi gledalce vžge v ognju navdušenja ter jih potegne v kolektivno doživetje plesa, ki se izraža v vpitju, v spodbujanju in ritmičnem ploskanju. A Antoniov baletni večer ni bil sestavljen samo s flamengij temveč z vrsto baletnih sporedov, ki sodijo prav gotovo med najlepša plesna doživetja, ki jih je bilo mogoče letos doživeti v Parizu. Predvsem je treba omeniti »Fantasio Galaico«, balet o dveh zaljubljencih, ki sta padla v roke mrliške družbe. Omeniti je treba tudi klasični španski balet iz 18. stoletja, ki se po svoji temperamentnosti tako jasno loči od klasičnega baleta drugih evropskih dežela, čeprav se hrani z istimi formalnimi prvinami. Pozabiti ne smemo tudi modernega baleta »Cerca del Guadalquir«, ki ga je Antonio ustvaril po znanih pesmih Frede-rica Garcia Lorce o civilnih stražah. Kakor ste-že najbrž sprevideli, pišem v svojem pismu o pariški baletni sezoni le o »eksotičnih« baletih, o baletih tiste vrste, činstvo večer za večerom praznovalo praznik vzhodne omike. Iz Zahodne Afrike je pripotovala v Pariz plesna skupina Keite Fojdeba, ki si je v Evropi ustvarila že precej razglašeno slavo, saj so črni plesalci prepotovali v zadnjih petih letih večino evropskih dežela. Njihov uspeh korenini v ljubezni, s katero evropski človek že dalj časa spremlja napore, da bi svet spoznal lepote črne umetnosti. Josephine Baker, Jose Alex, Florence Mills in »Black Birds« *5 utirali v prejšnjih časih steze, po katerih so prihajali afriški plesalci v Evropo, a njihovo delo je bilo razdrobljeno in se je končalo največkrat v nočnih lokalih, kjer je bilo težko vzdržati čisto umetniško kvaliteto. Leta 1946 je Berto Passuka zbral v Londonu skupino črnih plesalcev ter poskušal afriške plesne umetnine sistematično zbrati v poseben plesni večer/Vendar, niti on niti Ka-tarind\Dunhan, ki si je prizadevala nekaj podobnega kot Berto Passuka, nista dosegla pravih uspehov. Končno je prišel Keita Fojdeba. Bil je učitelj v svoji rodni Afriki in afriška plesna folklora ga je izredno mikala. Iz domačinov, ki jih je poiskal v zakotnih afriških vaseh, je sestavil skupino plesalcev in sestavil plesni program, ki je prvikrat pravilno zrcalil afriško plesno umetnost. Trideset tisoč kilometrov je Fojdeba prehodil v Zahodni Afriki, posnel na trak na tisoče pesmi in plesov, odbiral med stotinami in stotinami plesalcev, končno pa le prišel do ‘tiste scenske in baletne podobe, ki je za Evropo že leta 1952 pomenila veliko plesno doživetje. Letos je skupina Keite Fojdebe prišla v Pariz z novim programom. (Fojdeba skupine ne spremlja več, ker je med tem časom postal v svoji afriški deželi notranji minister). Novi program je še izrazitejši od prvega in še bolj presenetljiv, novi plesalci, ki v skupini nastopajo, so še veliko bolj kot prejšnji polni čarovnij in nenavadnosti v Lahko bi bil to viseči most v Brookl.vnu ali čez Goiden Gate ali katerikoli viseči most na ameriškem kontinentu. Vendar to ni niti brook!ynski niti kakšen drug določen most, čeprav umetnini ni odrekati realističnih osnov. A oplojene so z ustvarjalnostjo, predmeti so gledani z duhovnimi očmi, in tako je nastala ob silni izrazni potenci in s preciznim delom umetnina, tipična za visoko stopnjo civilizacije. Civilizacije, katere ustvarjalec je ČLOVEK. Čeprav so na listu le predmeti, čeprav ni videti človeka, ga čutimo ob vsakem rumenem žarometu (v blazni hitrici vozijo avti čez most v obe strani), za semaforom vrh mostu, za razsvetljenimi okni nebotičnikov v globini, za vsakim kosom železa. To je človek — nemirni RAZISKOVALEC neznanega, človck-ustvarjalec, človek v akciji, v stremljenju ... SOMRAK se kot rahla, redka črna zavesa spušča nad civilizirani kontinent, čez planet. Spušča se, kot se je spuščal pred milijon leti in se bo tudi še čez milijon let. Spušča se, svetlobni prameni ugašajo za zaveso, a zgostil se bo v črno, mrzlo in neizmerno noč, v kakršni kroži po vse-mirju nešteto teles. In v to noč je prižgal človek lučko — a to ni ne brooklynski niti kakšen drug določen viseči most, to je umetnikova vizija osvetljene človekove poti preko planeta in še naprej ... Z razstave »Ameriška grafika 20. stoletja«: Jacfc Perlrautter — SOMRAK, barvna litografija, v svojem plesnem izrazu... A kakšen je njihov plesni izraz? Njihov plesni izraz je neposredni odsev .primitivnih čustvovanj: veselja, groze, sreče, jeze, navdušenja, ljubezni ... Včasih se ti izražj razvijajo v obredne motive, v motive, ki jih poznajo skoraj vsi narodi v obdobju porok, rojstev in smrti. Včasih se ti motivi sprostijo v območju afriških posebnosti: v motivih čarovništva, zaklinjanja, igranja z ognjem itd., itd. Afriška plesna umetnost je čista, neposredna in pretresljiva. Tretji biser plesne umetnosti nam je v letošnji pariški sezoni podaril španski plesalec Antonio. Antonio je postal. svetovno znani mojstrski plesalec flamengov. Cista strast, s katero pleše te plese, ki so po mnenju zgodovinarjev plesa zašli v Španijo po skrivnpstnih potih, po katerih so v Evropo prihajali indijski in egipčanski Cigani, je nekaj edinstvenega. Jean Cocteau pravi, da je Antoniov veliko več kot Dogodek v mestu G 0 GI MIRA ALJINOVIC JE V GLAVNI VLOGI POKAZALA IZREDNO UMETNIŠKO SILO aa«iaaaaaaaaaaaaa«aaaaaBaft©aa a a bi a a a ii^iim a a a aa a a a a a a a a ■Siiimj -^B-a.a a a a a aa y,. navaaaf^ aa a a a aa a« i /■ ■ ■ ■ if.aMa a a a a,;, aaua«aa i •- ■■ aa a tf a a i -Mrfar ^ atf - a a*.- ' - a a a d Gotovo ste že opazili, da so luči na pisalnih mizah zelene barve. Zakaj niso rdeče, vijoličaste ali modre? Večina bi na postavljeno vprašanje odgovorila: ker zelena barva ne utruja oči. Toda s tem še ni rečeno, da zelena barva olajšuje delo! Znanstveni poskusi so dokazali, da človek ni najbolj delaven pri zeleni, temveč pri rožnati svetlobi. Resnica je, da zelena barva povzroča prijetno počutje, pomirjajoče učinkuje na oči, vendar to ne pomeni tudi največje storilnosti. Nasprotno, zelena luč nas napravi lenš in nas zaziblje v sladko brezdelje. Večina ljudi ima navadno ob modri svetlobi občutek mrzlega, nasprotno pa jim rdeča barva pričara občutek toplega, prijetnega. Da ni to samo navada ljudi, so dokazali, ko so peljali ljudi, ki niso imeli pojma, za kaj gre, v sobo z modro •••aaaiaiiaiaaaiaaiav fiaaianaaaai^ laiiiaaaaaaa ■ *■•aaia a a aaaaaa a a -j maaaaaaa•©aa a jiaiaiaaaaaia *al • ■ a a a i ■ ai aaaa a a • a a a a a a'a'a a a a a • a a a a a a a a a aji a a a a a a --------miiainai iitaaianufaiainai " j, 4iaa:H«aai mm •>***» ■ •---*» a a,-a a a « a a iiBaBaaaaaiaai^aaaaa a • • m MMifriant aaaaaaaaaaiaaaaaa a alaaaaaaaaiia a a a a • a a a »» •-a a a a a aa m -j a a a a a a a a•aa a aa a aa a amm m a a aaaaa aMAmaa aaa ■ II ■ ■ T ■ ■ 1 SIVA.,. li enako veliki in v obeh je bila enaka temperatura. Tisti, ki so jih peljali v ti sobi, so vsi soglašali, da je soba, ki ima rdeče zidove, toplejša od one z modernimi stenami. S posebnimi napravami so celo ugotovili, da barva vpliva ‘ na telesno temperaturo, modra jo znižuje, rdeča pa zvišuje. Da je pa to samo posledica občutka vida, so dokazali, ko so v te sobe peljali slepe ljudi, ki niso čutili nobene razlike v temperaturah obeh sob. * NE IŠČIMO DALEČ! barvanimi zidovi. Potem so jih pa peljali v drugo z rdeče barvanimi zidovi. Obe sobi sta bi- no, rdečo in rjavo, druga polovica pa s hladnimi modrimi barvami, so pustili melanholike. Tisti, ki so nasprotovali svoje- Ce se kdo ne počuti dobro, takoj misli, da mu primanjkuje vitaminov, da mu prebavila ne delajo v redu ali, da ima duševne napake. Toda pogosto je popolnoma zdrav, duševno in telesno, in edini vzrok slabega počutja so barve pohištva, preprog ali zidov sobe. Vendar tak vzrok zelo težko ugotovimo, ker enake barve različno učinkujejo na ljudi različnih značajev. Na primer: na osebo z mirnim značajem rdeča barva drugače učinkuje kot na osebo, ki se hitro razburi. Ob bledo-sivi svetlobi ima melanholičen človek drugačne občutke kot sangvinik. Kar nekoga razburja, to drugega pomirja, kar nekoga veseli, drugega žalosti Itd. V sobo, ki je bila polovico pobarvana s toplimi barvami: oranž- k-b »ps zali apetita! Toda gostitelj zato ni bil nič užaljen, bil je ceio vesel, da mu je poizkus tako dobro uspel. Vzrok, da so jedi stal! delavci hitro razburljivi ostajale ni. mizah, je bil v luči, s katero je ta znanstvenik razsvetlil jedilnico. Uporabil ie senčnike, ki so propušoali samo rdeče in zelene žarke, tako, da so bile vse jedi kot v resnici. Takoj, ko je spremenil luč. so gostje dobili normalen tek. pa je direktor dal rdeče nadomestiti z zelenimi šipami, so se delavci pričeli obnašati bolj mirno, manj so govorili in so se po končanem delu počutili manj utrujeno. 2ELENA RDEČA BARVA md temperamentu, sose vsedli tako, da so gledali tople barve, ostali, ki so želeli ostati v svojem razpoloženju, so gledali hladne barve, ki so jim povečale njihove žalostne misli. Zadnji primer dokazuje, da obstajajo ljudje, ki imajo rajši barve, ki jim škodijo —, kakor obstajajo ljudje, ki najbolj cenijo tiste jedi, katere jim je prepovedal uživati zdravnik. Za nekoga, ki se težiko koncentrira, niso primerne žive barve, nasprotno so te primerne za ljudi, ki radi zapadejo v melanholično razpoloženje. Barve lahko škodijo celo apetitu! Neki ameriški strokovnjak za razsvetljavo je povabi) goste na večerjo. Servirali so izvrstne jedi — vendar gostje niso lta- Pravijo, da je zelena barva barva upanja, rdeča pa ljubezni! V psihologiji imenujemo zeleno: barva počitka in rdečo: barva delovanja — aktivnosti. Kakšen vpliv ima rdeča barva na ljudi, je zelo dobro spoznal direktor tovarne fotograf- skih plošč. Dokler so bile oken. ske šipe rdeče barve, so po-in nemirni. Pričeli so peti in nadlegovati svoje sodelavke. Ko Znan je tudi primer Dominikanskega mostu v Londonu. Imenovali so ga »Most samomorilcev«, ker so od tod mnogi življenja naveličani ljudje skočili v Temzo. Toda ko so nekega dne njegovo sivo konstrukcijo prebarvali s sveti c-zeleno barvo, je most pričel izgubljati ime »Most samomorilcev«, ker je bilo vedno mani tistih, ki jim je bil ta most zadnja točka življenja. Število samomorov se je zmanjšalo na tretjino prejšnjega števila. Velika večina ljudi nima smisla za barve. To je razumljivo, ker ničesar ne storimo za razvoj tega občutka! Ne samo smisel za barve, ampak tudi spomin za barve je pri večini ljudi slabo razvit. Gospodinja, ki bi morala kupiti v? (Svetla-7 — " TT nit za krpanje nogavic, je pa pozabila vzeti s seboj nogavico, pride domov največkrat z nepravilno barvo. Ta slabo razvit spomin za barve so dolgo proučevali v Kaliforniji na neki plantaži za paradižnike. Paradižnike n. pr. obirajo, ko imajo neko določeno zrelost — in njej ustrezno barvo. Vendar pa se je dogajalo, da so obiralke delale napake pri obiranju: niso si mogle zapomniti, kakšno barvo mora imeti lepo dozorel paradižnik. Sešili so problem tako, da so izdelali lak za nohte z natančno isto barvo, kot jo mora imeti zrel paradižnik — in od takrat obirajo obiralke samo zrele paradižnike. UPORABNA BARVNA PSIHOLOGIJA Moderna barvna psihologija uporiblja barve, da bi znižala število nesreč pri delu in za zvišanje produktivnosti dela. V neki tovarni čevljev so delavke tožile o bolečinah v očeh. Psiholog je ugotovil, da so šivale črne čevlje s črno nitjo na črnem stroju. Potem so negibljive dele stroja pobarvali z rjavo, premične z zeleno. Bolečine so prenehale in produktivnost se je zvečala. V nekem podjetju so delavci stalno tožili o veliki teži zabojev, ki so jih morali prenašati. Ko pa so te črne zaboje pre- barvali s svetlozeleno barvo, ni bilo več slišati pritožb. To je razumljivo, če vemo, da temne barve dajejo občutek teže, svetle pa lahkosti. Vendar mora barvna psihologija upoštevati tudi tradicijo v uporabi barv. Kadar zapad-njaki žalujejo, nosijo črno, medtem ko nosijo Kitajci tedaj bele obleke. Do kakšne mere so nam izsledki barvne psihologije koristni, nam zgovorno kaže primer, ko se je velika newyorška restavracija obrnila na psihologa z vprašanjem: kako bi obarvali jedilnice, da bi se gosti počutili prijetno, da bi čutili veliko lakoto in tako čim-več zapravili, in končno, da bi po jedi naglo vstali od mize in napravili prostor za nove goste! Isti psiholog je prepričan, da ni več daleč čas, ko ga bodo natakarji vprašali, kakšne barve naj bodo namizni prti, da bodo gostje postali bolj radodarni in da bodo puščali na mizah kraljevske napitnine!?! Mogočno obzidje na kraški skali, ki se je zajedla v morje,> in v njem sivina kamnitih hiš in palač — tak je Dubrovnik v naši predstavi danes in prav malo drugačen je bil pred nekaj stoletji, ko ga nameravamo obiskati v pustnem času. ves dan preživljale v negodovanju in lišpa-nju, molitvah (tako pravijo pesniki) in brezkončnem klepetanju. Na zabave so % Smo v 16. stoletju. Za nami so dolga leta mračnjaštva. Renesansa je sprostila človeku duha. Ljudje so se jeli veseliti življenja in Horacov poziv -carpe diem« (uživaj čas, ker je življenje kratko) jim je bil vodilo. In kdaj naj bi prirodne strasti in želje za uživanjem zemeljskih dobrin prišle bolj do izraza kot v pustnem času? fli 2e v času pred renesanso zasledimo pri Dubrovčanih pustne zabave, ki so imele svoj izvor v poganski veri prvotnih prebivalcev. Maske na ulicah so predstavljale razna božanstva. V maškaradi ceha krznarjev, ki jo je spremljalo bobnenje in trobljenje pastirskih rogov, je nastopala ogromna ptica s konjsko glavo in strašila ljudi na cestah z odpiranjem čeljusti. Za njo je poskakovala nimfa v beli obleki z vencem na glavi ter Pan z listi vinske trte v laseh, oblečen v razcefrano obleko, pošito z lisičjimi repi. Amor, ki je zaključil karneval, je vodil po ulicah krojače, preoblečene v pastirje. Iz starih virov izvemo, da je preprosto ljudstvo do leta 1425 v dneh pustnih praznikov prepevalo in plesalo celo v katedrali — kaj čudno' za dobo, v kateri je gospodovala inkvizicija. fb Duša_karnevalov so bili seveda mladi plemiči in premožnejši meščani. Njihove vesele družbe so prirejale gostije, šaljive prizore, plese in maškarade. Preoblečeni v raznovrstne maske so hodili okrog na hoduljah, prepevali opolzke pesmi in izvajali šaljive dialoge. Pustne šale so zbijali celo pred samostani in tudi nunam prepevali ljubezenske pesmi. Vsaka družina je imela svoje ime. Tako so Njarnjasi in Pometi kot v Firenci družini Diamante in Broncone tekmovali med seboj, katera bo prirejala lepše in bučnejše zabave. ' %■*€?£ 9 f ^ <*»*■/ j___ / uMMšiM m m % mm & J prišle v svili in velurju, gosto ovešene z zlatim nakitom. Pustni sprevod so opazovale z oken, pretirano nališpane in okrašene. Maske, ki so hodile mimo, so jih obsipavale z razuzdanimi željami in drznim laskanjem. Častilci so jim metali voščene limone, napolnjene s cvetjem in dišavami, ter jim tako izkazovali svojo vdanost in izražali neskromne želje. a Med ljudstvom po cestah je bilo mnogo »spravljenic*•. Tako so se v patricijskem Dubrovniku imenovali služkinje. ki so po več letih dobile od gospodinje balo. Večinoma so prišle v mesto iz dubrovniške okolice. V plemiških in meščanskih družinah niso bile samo služkinje, ampak tudi-ljubice gospodarjev in nemalokrat matere njihovih nezakonskih otrok. Sveže in razuzdane so hodile po ulicah v bogato nabranih krilih ter z vriski in zapeljivimi nasmehi vabile moške. Tudi prodajalke in hčerke obrtnikov so se lahko udeleževale pustnih zabav. Do mraka so plesale kolo, nato pa so po ulicah zalezovale maske in se razigrane sestajale š svojimi ljubimci. © Hčerke uglednih plemiških ter meščanskih družin pa se pustnega veselja niso smele udeleževati. Zaradi strogih patriarhalnih nazorov so se morale skrivati pred tujci in someščani. Čeprav so hrepenele po zabavi in užitkih^so bile prisiljene živeti pod strogim nadz&Uvom družine,. O pustu so izza rešetk Ppnzgvale veseljačenje po ulicah, zvečer pa so s slastjo poslušale služkinje, ki so jim pripovedovale o svojih ljubezenskih dogodivščinah. Ce jim ni uspelo, da so se s poroko osvobodile tega dolgočasja, jim ni ostalo drugega, kot iti v samostan. © Tako je bilo življenje Dubrovčanov v pustnem času, ko je njihova nemirna narava pomorščakov in trgovcev še ele-mentarneje bruhnila na dan. Tudi sicer je bilo po krčmah in ulicah dovolj razgrajanja, pretepov in nasilstev. Vnema senatorjev, ki so pošiljali na ulice stražarje in s strogimi kaznimi poskušali preprečevati razvrat, ni mnogo zalegla. Renesansa je bila doba nasprotij: na eni strani kup samostanov, cerkvenih praznikov, pobožnih ,. PALAČA »SPONZE« V DUBROVNIKU JE BILA PRIZORIŠČE ZABAV DUBROVNIŠKEGA PLEMSTVA. pesmi in strogih moralnih zakonov, na drugi pa razvrat, nezakonski otroci, razbrzdane komedije in nesramne maškarade. © Dubrovniški karneval je zapustil sledove tudi v naši stari literaturi. Po vzor-cu pesmi, ki so jih prepevali v pustnih sprevodih, je dubrovniški zlatar Cubrano-vič spesnil *.Jedjupko- (Ciganko), ki sodi med najlepše verze renesančne lirike pri nas. Pesnik, preoblečen v ciganko, vedežuje petim dubrovniškim gospem, šesti pa izpoveduje ljubezen. V povorkah so peli Du-brovčani podobne pesmi, preoblečeni v dojilje, predice, vedeževalke, berače, menihe ali hudiče in v alegorijah vabili ženske v ljubezenske slasti. N. V. © Pustne prireditve so začenjali knezovi muzikanti. Čarovniki, žonglerji in plesalke so zabavali zbrane množice po cestah. Potem se je veselje preselilo v plesne dvorane. Zaradi strogih družabnih predpisov so smeli Dubrovčant dvoriti ženam samo na plesu. Zato so se tu tembolj posluževali te pravice. Pod masko so izkazovali oboževanje svojim izvoljenkafh in se ponašali z razkošnimi kostimi. Na teh »veljunih« je bilo petja in šal na pretek. Ugledni meščani so se zbirali na intimnih zabavah v bogato opremljenih salonih plemiških rodbin, v veliki dvorani kovnice denarja (Sponzi) ali v palači Senata. © Na večer pred pustom je doseglo rajanje višek. Skozi razigrano množico so se prebijale maškare s fantastičnimi maskami, oblečene v skrpane obleke, pošite s kravjimi zvonci in kraguljčki. Drugi spet so bili maskirani v delovne obleke raznih poklicev. V grotesknih prizorih so maske združevale narodne običaje z mitološkimi izročili. Skupine pustnih šem so prepevale po ulicah pesmi, ki so bile vse) prej kot čednostne. Kot še danes, je bila tudi v času renesanse glavna karnevalska zabava na ‘•Plači-. © V glavnem se je vse sukalo okrog žensk. Dubrovčanke so opevali pesniki, o njihovi lepoti so govorili potopisi tujih literatov. Bogate meščanke in plemkinje so Pionir podvodnega filma _•!? '... 'V. - I zvijače. Okrenil se je v stran in zgrabil pošast za plavut, Z enim obratom je bil pod mrtvaško bledim trebuhom, ki ga je hotel doseči. Z vso silo je sunil z nožem. Roko mu je pretresel drget, ko je začutil, da se je rezilo do ročaja zadrlo v meso, in naslednji trenutek ga je zvijajoče se telo metalo sem in tja. In potem nejasnost, zmeda — kaos. Zdelo se mu je, da se obupno trudi hitro splavati na površje, a kaj se je . , , ... v resnici dogajalo, ni vedel. Pograbili so ga za roke in ga Nekega večera leta 1913 je Ernest Williamson, časopisni novejšo podvodno senzacijo — borbo med golim potapljačem zvjeWi na krov ysi so mu hiteli stiskati roke in mu čestitali, karikaturist iz Norfolka, hodil po ozki, stari poti ob morju, in morskim psom. Dvema črncema je obljubil nagrado, če morsi!;ega psa_ Dolge, skrivnostne sence so napolnjevale prostor med starimi bi se pred kamero borila z morskim psom. V vodo so vrgli pj!m WILJLIAMSONOVA podvodna ekspedicija .1« za- poslopji in se pošastno stezale proti žaru zahajajočega sonca, mrtvega konja, da bi privabili zverine. Kmalu se je okoli siovei šjrom Jpo svetu. Bil je eden prvih dokumentarnih filmov. Povsod tiho. Nad skrivenčenimi strehami in visečimi dimniki mrhovine zbrala čreda velikih sivih požeruhov. Preden bi švilllamson je bil tako navdušen, da Jc sklenil snemati zgolj se je pelo brezmejno zeleno nebo in mladega moža je zajel navalili, bi možje na krovu konja potegnili ven Morski psi P^^^^^o^^^jF^^o lstofmenLem romam. Jule^a čuden občutek, da stoji na dnu morja med razvalinami potop- Pa 80 "l“ seveda hitrejši in so ga pokopali dobršen del, pre- Verna, ga je posnel štirideset let pred tvaltom Disneyem. ljenega mesta. Iznenada mu je prišlo na misel, da bi foto- den je bil zunaj. Opeharjeni so plavali okoli in tedaj je bil Takrat je Chief Gunncr, znani potapljač, preizkušal Davisov - - *iral svet DOd moriem ' na vrsti prvi potapljač, da se spusti mednje. Wllliamson mu podvodni dihalni aparat in je svetoval vvilllamsonu, da bi ga ,irai svei puu moljem. , . , , , , . ., igralci nosili skritega pod potapljaško opremo, ko bi hodili po Tisti čas je njegov oče, kapitan Charles iWilliamson, Je velel, naj pazi, da bo ostal pred kamero, kar pa je bilo morskem dnu. tvllliamson je kupil petnajst aparatov In najel Chlcfa in njegove potapljače, da so nastopali v filmu. zgradil nekako reševalno ladjo, ki je imela na dnu pritrjeno kaj malo verjetno, ker črnec sploh ni vedel, kaj je film. široko prožno kovinsko cev, po kateri je bilo lahko splezati Tudi morski psi niso slutili, da bodo nastopali v filmu ve pi DVAJSET TISOČ MILJ POD MORJEM je bil kaj drag film. tVIlllamson je moral dobiti fregato, jahto, ki jo je bilo treba dol v opazovalno kroglo z linami in z mehaničnimi rokami. Z nožem v ustih se je podvodni junak pošev pognal proti med snemanjem pognati v zrak, podmornico in celo brodovje apBaaa Malo očetov je moglo nuditi svojim fantom tako sijajno eni od zverin ki je bila blizu kamere. Oprezno sta se vrtela pomožnih čolnov. Takrat Je bila vojna in mornarica mu ni hotela obliko za uresničenje pustolovskih sanj. Williamsona sta drug okoli drugega kakor matador in pridni bik ter se P °'; p'r i* k nem soju' jc ’ m o r a 1 *p remaga t 1’ m ars i k aterotežavo.Potap-svojo ladjo preizkusila v -zalivu Cheaspeake. Jack se je s odmaknila od kamere. Williamson je zavpil. Posadka je brž Ijači niso dobro poznali oksilolit, ki jc čistil v Davisovem apa-fotoreportersko kamero spustil po zgubani cevi v opazovalno hitela obračati filmsko kamero, a je bilo že prepozno. Wil- 'atu izdihani zrak. Med pripravami so ostajali predolgo pod ,■ ,. , , , i i u-i vodo in so vdihavali škodljive hlape, ko se Jc kemikalija izrabila, kroglo. Plapolajoči trakovi svetlobe so prodirali na dno hamson je sicer videl konec, za kamero pa je bil zgubljen. Postali s0 sanjavo srečni ln hoteli raziskovati koralno dno in zaliva. Sopi halog so se pripogibali v morskem toku in v Črnec je zabodel nož v morskega psa in mu razparal trebuh, nabirati morske anemone. Pri tem se le nekemu potapljaču motni, bledozeleni daljavi so se risale nejasne sence. Okoli potem je splaval na površje in z zmagoslavnim nasmeškom zataknil ventil za odvod porabljenega zraka ln tedaj sc mu Je , . .. , , , , , , , , j , j i ■ i x i obleka napihnila kot balon, da ga Je odneslo kvišku. Komaj so opazovalnice so ribe nemoteno plavale v zeleni vodi in se zahteval nagrado. Williamson je godrnjaje plačal. Obrnil se ga r,sm. včasih ustavile in pokukale skozi okence. je k drugemu potapljaču in mu skrbno razložil njegovo ’ Pri snemanju prizora, ko NAUTILUS s torpedom požene Williamson je razvil slike. Naslednji dan je bilo silno pre- nalogo. v zrak jahto, je na ladjo prišlo več radovednežev, med njimi senečenje, ko jih je pokazal v redakciji lista VIRGINIAN Črnec je skočil v vodo in previdno plaval navzdol. Pri- tudi guverner z ženo. Preden so začeli snemati, sta na svdjem PILOT, kjer je bil v službi kot fotograf in reporter. Z glav- bližal se mu je morski pes. Potapljač je strmo plaval kvišku, čolnu s spremstvom ogledovala na smrt obsojeno jahto. Vi-nim urednikonf sta sklenila organizirati ekspedicijo, ki naj tako da je imel konjsko vabo in morskega psa pred seboj, dela sta, kako so tehniki vanjo polagali dinamit, ki bi ga bi snemala podvodjit film. VVilliamsonovo zasnovo filma je Williamson pa, je nalašč pazil, da konja ne bi ujel na film, vžgali s tempiranim vžigalnikom. Dva strela iz pištole sta bila s silno reklamo v slikah objavil VIRGINIAN PILOT. in tako tudi tokrat igra ni uspela. dogovorjeni znak, da sprožijo vžigalnik. Režiserjev pomočnik Tistikrat je bil Hollywood še v povojih in ko je zvedel Nihče ni hotel več prevzeti vloge ubijalca morskih psov. je za poizkus enkrat ustrelil, tehniki pa so pomotoma brž za to senzacijo, je Williamson takoj dobil ponudbo za finanč- Tedaj pa je Williamson slekel srajco in hlače, rekoč: »Se bom prižgali vžigalnik in odhiteli z jahte, vtem ko je guverner no podporo. Z denarjem, ki ga je dobil v Norfolku, in nekim pa sam boril z morskim psom.« Dotlej še nihče ni slišal, da z ženo in ostalimi še vedno motovilil okoli nje. Williamson filmskim distributorjem iz New Yorka, je ustanovil družbo, bi kak belec poskusil kaj podobnega. Črnca sta ga namazala je na drugem čolnu sprožil kamere. Razstrelitev jahte ga je zgradil posebno snemalno komoro »Photosphere« in jo opre- z oljem morskega psa, o katerem sta trdila, da je tajna stala devet tisoč dolarjev in ni mogel izpustiti tegil prizora, mil s posebnimi podvodnimi reflektorji. Februarja leta 1914 mešanica. Morda je bila, vsaj smrdela je tako. in guverner je z družbo čakal tam, ne vedoč, da mu bo se je odpravil v Nassauu s poklicnim snemalcem in z glav- Z vrha je Williamson naštel dvanajst morskih psov, ki so jahta vsak trenutek pred nosom eksplodirala. Vrhu vsega nim urednikom PILOTA, ki so ga tako prevzele fotografije krožili okoli »fotosfere«. Sklenil je, da bo poskusil, naj bo tega bi bili čoln, guverner in ostali gotovo vidni na filmu, rib, da je odšel na morje s svojim pobeglim karikaturistom, tak ali tak uspeh. Skočil je v vodo. Nič kaj prijetno mu ni Jahta je eksplodirala. Williamson je tokrat le imel srečo. Spustili so snemalno kroglo deset metrov globoko k ble- bilo sredi prežečih sivih pošasti. Ozrl se je navzdol in čakal, Guvernerjev čoln je ostal nepoškodovan in tudi na filmu ni ščeče belemu laporastemu dnu. Williamson je sprva name- da se je eden od morskih psov približal kameri. Potopil se bilo nikogar videti. raval filmati črnce, ko so se potapljali po novce, ki jim jih je globoko pod žival. Z zamahom mišičastega repa se Je Film je dosegel fantastičen uspeh. Gledalce je zlasti premečejo v morje. Zagnali so jim več kovancev, a se nikdar morski pes obrnil in z odprtim gobcem planil proti njemu, vzel prizor, ko se potapljač bori z velikansko hobotnico, niso prikazali pred kamero. Tedaj so odkrili, da potapljanje- Ko je bil morski pes še na poti, se je Williamson ozrl k williamson j« previdno molčal, da je bila ta hobotnica njegov za novci ni nikaka posebna spretnost. Kovanec se namreč okencu, za katerim je stal snemalec s kamero. Videl je^kako patent, bistroumna naprava iz gume in z vzmetmi s potaplja-tako počasi potaplja, da ga še tak nerodnež lahko ujame že jo je mrzlično upravljal in tedaj je bil prepričan, da bodo v čem v trupu, ki jo je upravljal. Neki kritik iz Philadelphije dva metra pod vodo. Zato so najprej počakali, da je kovanec naslednjih sekundah končno imeli film vseh filmov, pa naj je zapisal, da je bil ta prizor »ena izmed posebnosti kamere, pristal na dnu, potem šele so spustili črnce v vodo. In tako se zgodi karkoli. Tu ni govora o kaki prevari.« so nočni in dnevni posnetki odlično uspeli. Prvi podvodni Williamsonu se je zdelo, da mu bo razneslo pljuča. Pod zdaj ima Williamson petinsedemdeset let in zadovoljno film je bil tu. vodo je bil mnogo dlje kot kdajkoli prej. Veliko sivo telo živi v Nasauu, kjer se ukvarja z delom v svojem morskem Zdaj je VVilliamson svojim družabnikom obljubil naj- je bilo tedaj skorajda že nad njim. Spomnil se je črnčeve in fotografskem laboratoriju. SS3WSS Franck Zgodba z ...V VRTIČKU FOD VAŠKIM STUDENCEM JE TISTI DAN PADLO SESTNAJST STRELOV... Mirko Sosič, upravnik Doma na Predilu, tedaj petnajstletni fantin, je iz Rablja v Baušico gredoč gnal dva koštru-na skozi Strmec, ko je pod vasjo zaropotalo. Nato je počilo tudi nad vasjo, tako da se sploh ni bilo več mogoče umakniti. Z drvarjem sva odskočila. Dvignil je svoje sani in jih premaknil v sneg. Po strmini so zdrčali proti nam sankači, trije, štirje, peti in šesti. Težko otovorjene sani so hreščale pod zasneženimi bukovimi poleni. Sneg je pršel izpod okovanih čevljev vozačev, izpod verig, ki so trgale ledeno, sanino in užigale iskre na ostrem kamenju. Više, zgoraj na planjavi, sva si otepla sneg z obleke in za hip postala. Medlo zimsko sonce je prodiralo skozi vrhove dreves, ki so se šibila pod belimi klobuki. Na planjavi so se bleščali beli kristali snežne odeje, doli na robu gozda se je iz dveh koč sukljal dim proti nebu, ki je bilo sinje, čisto in umito od vedrine in sonca. »Tu je Klopni vrh,« je rekel drvar. Vrgla sem smuči v sneg in si jih pritrdila na čevlje. Zdaj se je odprla pred menoj ravnica, lepa, tiha pohorska planjava, kjer uduši sneg vse glasove in je človek sam s seboj bolj kot kjerkoli drugje. Drvar je privzdignil klobuk v pozdrav, sedel na sani in prižgal cigareto. Z naglimi koraki sem odsmučala po gozdni poti. Na drugem koncu planjave sem se spet ustavila. Pogledala sem nazaj na to človeško bivališče, ki se je utopilo v samoto pohorskih gozdov. Spomnila sem se drvarjeve zgodbe. * * » “Otrok jima je zbolel,« je pripovedoval drvar. “Imela sta majhno hčer. Nista še bila dolgo poročena. Živela sta v koči. Zelo sta se razumela. Potem je hči zbolela. Kuhala jo je vročica. Pavla se je odločila, da gre po zdravnika in dobi zdravilo. Zunaj je bil visok sneg, da se je človek komaj videl iz snežne gazi. S Klopnega vrha do zdravnika je dobre tri ure poti, v snegu še več. Mati je hodila naglo, skrb za otroka jo je gnala, da se ni zmenila za visok sneg, ki ji je segal preko pasu. Pri hčerkici, ki se je premetavala po postelji, vsa znojna od vročine, je ostal Mirko. Žena mu je zaupala otroka, ker se je bala, da bi se vpričo nje zgodilo najhuje. Vso pot je drvela in vsa prepotena in premočena od snega prišla v dolino. Naglo je opravila pri zdravniku, dobila zdravilo in se odpravila domov v planino. Popoldne se je ustavila pri ljudeh na Činžatu, dali so ji čaja in jo vabili, naj ostane čez noč pri njih. Niso je mogla zadržati, njene misli in skrbi so bile pri otroku. Ali je še živ ali se mu ni kaj zgodilo? Ne da bi mislila na strmo in težavno pot, je stopila v mrak in zagazila v visoki sneg. Noge so se ji ugrezale, više v planini je bilo snega čedalje več. S težavo se je premikala dalje. Pot ji je curkoma lil po obrazu, tu in tam je postala in za hip počila. Nato je še hitreje gazila v visoki snežni odeji, jo predirala z rokami in prsmi in si trudoma krčila pot. Više je bila, več je bilo snega. Slednjič ji je segal do vratu. Z muko se je prebila do oglarske koče, iztrgala desko in si z njo pomagala naprej. Položila jo je v sneg, s koleni oddrsala na drugi konec, nato spet dvignila desko in zasnežene planjave rešil dokument italijanskega republikanskega vojaka na bolniškem dopustu. Zdaj ga je torej Nemec kljub temu zaznamoval. Tudi v Logu so bili Nemci pozaprli vse moške v bivšem otroškem vrtcu, ki so ga Nemci spremenili v zasilni lazaret. Tisto noč od nedelje na ponedeljek so bile vse sobe polne ječanja nemških ranjencev s Strmca, stražarji, ki so jih nosili na stranišče, pa so s pestmi pretili ujetnikom, češ, da jih bodo vse pobili. V ponedeljek dopoldan so iz rabeljskega rudnika poslali v Log komisarja, ki se je zanimal, koliko je med talci rudarjev. Čeprav trije med tridesetimi niso bili rudarji, so vsi dvignili roke, nemški komisar pa je rekel: “Tako. Kar smo napravili, smo napravili, vi pa na delo. V prihodnje pa se varujte sodelovanja z banditi!« Komisarjevih pomenljivih besed si tedaj ni znal nihče razložiti. Nihče razen Strmčanov, ki so hip pred tem gledali smrti v oči — in omahnili pod nemškimi streli. Mladoletnike so izpred gostilne odvedli proti Predilu, še prej pa jim je poročnik zabičal, naj se v primeru partizanskega napada nemudoma vržejo v desni jarek ob cesti, sicer, da jih bodo podrli nemški stre- li. Ne da bi jih kdo napadel, so dosegli Predil. Tam pa so srečali vod vojakov iz Pontebe, ki so na ukaz tamošnje komande hiteli v Strmec izvršiti “kazen«. Gostilničarja so Nemci zaradi starosti izpustili. Pridržali pa so njegova dva sina. Stari mož je trepetal zanju in je ponudil Nemcem svoje življenje v zameno za sina. Nemci pa so se pošalili z njim: njegovo ponudbo so sprejeli, vendar tako, da so k na smrt obsojenim pridružili še njega. Tako je v vrtičku pod vaškim studencem tisti dan padlo šestnajst strelov. Šestnajst žena in mater je zajokalo, osirotelo in ovdovelo. Pet rudarjev — sklepajo, da so vedeli za partizanski napad — je po globačah in grapah zbežalo v Rabelj, še preden so v Strmec prispeli Nemci. Ti so edini možje, ki so preživeli strmeško tragedijo. Nekaj se jih je po vojni odselilo v Rabelj, kjer so se za zmerom udomili, nekaj pa se jih je zaposlilo v Kočevju. Rudarji so in hodijo na delo. Rudar z družino v hiši, obiti s pločevino, v edini hiši z radijskim sprejemnikom na Strmcu, je eden izmed njih. Zenske, ki so jih bili Nemci sprva tudi namenili za smrt, so se rešile po naključju. Neki nemški “človekoljub« iz Pontebe jih je pustil pri življenju, da bi objokovale usodo svojih mož in obtoževale vojno in nacizem. Ko so jih spustili, so se umaknile v Log, kjer so jih sočutno sprejeli pod streho tamkajšnji vaščani. Brž po njihovem odhodu se je začel uresničevati nemški uničevalni načrt, po katerem ni smel ostati na Strmcu kamen na kamnu. V ponedeljek, 11. oktobra 1943, so nemške topniške baterije iz Loga in Pre-dila odprle na Strmec uničujoči ogenj. Za-žigalni izstrelki so starinsko vas v hipu spremenili v ogenj in pepel. Na pol pota med Predilom in Logom pod Mangartom, tisoč metrov nad morjem, ždi tesno ob cesti vas Strmec. Kamnite hiše s'e pno navkreber kot listi v vencu; hiše z okni kot ugasle oči. Vas je dolga, tako da se skoznjo nekaj sto metrov daleč vije cesta. Spodaj, pod vasjo, je ovinek, ki je spremenil usodo vaščanov in sredi vasi studenec, ki neprestano brizga curke vode. Prva, druga in tretja hiša na spodnjem koncu vasi so zapuščene. Deske na vratih, položene v križ, pričajo, da je gospodar zapustil vas, ali da je umrl. Malo 'više, pri drugem cestnem ovinku, se je ena izmed hiš izneverila vrsti zapuščenih in popotnik se razveseli njenih oken, ker jih prekrivajo zavese in je za njimi videti rože. Tu, za njimi, žive ljudje. Nekdaj je bila v tej hiši gostilna in zraven šola, iz katere je bilo čez teden slišati zategnjeno otroško zlogovanje in visoki, jezljivi glas učiteljice. Zdaj v njej prebivajo tri ženske, gostilničarjeva vdova in njeni hčeri. Zraven bivše gostilne je hiša z zakritimi polknicami. V njej je pred štirinajstimi leti živa zgorela bolehna starka. Tudi pri sosedu je, kot se zdi, gorelo. Na pol porušeni zid in nekaj kamnov ob podbojih, kjer so bila nekdaj vrata, je vse, kar je ostalo od bajte. Tu se neha leva stran. Malo dalje, desno ob cesti, je hiša s številko 13. Po domače so rekli tej hiši f-Pri Mihčevem Antonu«. Toda to je bilo nekdaj, ko je bil Anton še živ. Za tretjim ovinkom je spet vrsta hiš, med njimi ena obita s pločevino. V njej prebiva rabeljski rudar z družino. To.je poleg podoficirjeve edina družina z odraslim moškim v vasi. V strmini pod vasjo, tik pod studencem, sredi sadnega drevja, sameva ograjen vrtiček. Tu, na ovinku spodaj vasi in v gostilni, se je odločila usoda vasi Strmec. 10. oktobra 1943. Nedelja. 2AJAMCEN0 BREZ VSAKE PRIMESI KLORA! KVALITETNO ČRNILO ■hvcvi^Lt. 4s££ ZADOVOLJUJE TUDI NAJBOLJ ZAHTEVNE KUPCE v - , : - • V HlSl NA DESNI JE PRED ŠTIRINAJSTIMI LETI ŽIVA ZGORELA BOLEHNA STARKA Omotična od slabosti, muk in trpljenja, je slednjič zagledala snežno planjavo pred seboj. Pred njo se je začrtala motna senca domače koče. Ni mogla več hoditi. Po kolenih in rokah se je nlazila naorei; pošle so ji zadnje moči. Koča se je počasi pri-mikala. Dober streljaj je bila od nje. Včasih je teh nekaj metrov prehodila smeje in z lahkoto. Zdaj ni mogla več nikamor. Sneg se je ugrezal, zdaj po nogah zdaj po rokah se je plazila dalje in prišla pod zavetje visoke smreke. Bila je na cilju. Samo malo si bo odpočila. Samo malo, ko je tako silno utrujena. Saj zdaj je doma ... Spet bo videla otroka, dala mu bo zdravila. Naslonila se je na drevo in v blaženi omotici zaprla oči. Do smreke je držala sled. Samo nekaj metrov je bilo še do koče, kjer je Mirko-bedel pri otroku. Nekajkrat je stopil na prag in klical v noč. Odgovora ni dobil. Potolažil se je z mislijo, da je žena čez noč ostala v dolini. Ona pa je spala pod smreko ln se ni več prebudila. pod Laprehtovim vrtom. V mraku se je poslovil in zagazil sneg proti domu. Domov pa ni prišel, sredi poti se je njegova sled izgdbila. Naslednji dan ga je našel konjar s kmetije, ko je prišel po naključju tam mimo. Mirkova sled se je izgubila na robu kolovoza, pod katerim je bil strm breg. Spodaj v kotanji, med kamenjem, je ležalo zmrznjeno truplo. Ni bilo težko uganiti, kaj se je zgodilo. Spodrsnilo mu j.e, padel je po strmini, priletel na kamenje, v oko pa se mu je zapičila šiljasta veja in ga prebodla. Tako je končal tudi on, kmalu za tem, ko so položili v grob njegovo Pavlo. V objemu oele smrti sta se spet našla.« » * * »Kdaj se je to zgodilo? Pred vojno?« sem spraševala drvarja. »Ne, po vojni, saj še ni dolgo tega.« »Kje pa je otrok?« »Vzela ga je dobra žena iz Puščave, uslužbenka na socialnem skrbstvu. Zdaj bo deklica že precej velika ...« MILENA BOCKO TUDI MARIJI MOŽINA SO MED VOJNO NEMCI USTRELILI MOZA. ZDAJ ŽIVI S SVOJO HČERJO IN VNUKINJO MAJDO Takšen je bil konec Strmeških družin, ki so stoletja dolgo kljubovale tujcu in naši zahodni meji in ljubosumno čuvale pred njim slovensko besedo. Nekaj mesecev po tem dogodku je nekaj mož iz Loga prekopalo Strmške žrtve, pokrite le š plitvo plastjo zemlje v skupnem grobu. Mrtvih skoraj ni bilo več prepoznati. Matere in žene so hotele imeti svoje mrtve svojce vsaka zase, tudi spominske plošče niso dovolile postaviti, ker bi jih preveč spominjala na njihovo skupno usodo. To pa, se zdi, jih je razdružilo v boli in zagrenilo. Podoba je namreč, kot bi bila vsaka Strmška žena, vsaka mati, večen, nepozaben, neprejokan spomin na tragedijo pred štirinajstimi leti. Popotnik, ki ga pot zapelje v to vas, se namreč spričo tega, spričo zapuščenih hiš in ruševin, ne more znebiti vtisa, da so tisti streli padli šele lani, predvčerajšnjim ali včeraj. Sicer pa je nepre2aijeno strmeško tragedijo treba razumeti: Strmec je doživel skupno težko usodo, ki je tem težja, ker pri hiši ni več moških, ki bi lahko popravili to in ono. Zenske morajo trdo delati, da se prežive. Morda bo Strmec ostal, morda tudi ne. Cez štirideset ali petdeset let bo lahko izginil. Toda zmerom bo ostal spomin na vojne grozote, ki so to vas tako prizadele. Spomin in opomin. Da se ne bi pozabilo in ponovilo. XXX Strmeška tragedija je doživela tudi svojo filmsko upodobitev. Film -Črne rute«, ki so ga na Strmcu v koprodukciji s Francozi posneli Črnogorci, bomo videli pri nas bržkone kmalu, v Franciji pa ga vsekakor ne bodo predvajali pred festivalom v Cannesu, da ne bi izgubil pravice do sodelovanja na tej mednarodni filmski prireditvi. To je namreč eden najboljših dokumentarnih filmov, saj je nedavno prejel francosko nagrado kot prvi film, ki prikazuje vojne grozote. NANDE 2U2EK Vabimo vas, da se priključite velikim izletom, katere prireja SAP-Turist biro, na svetovno razstavo . v Bruslju 1958. — Razstava in naša potovanja bodo od aprila do oktobra za delovne kolektive, razne organizacije in posameznike. Potujemo z direktnimi vlaki Ljubljana—Bruselj in nazaj ali pa z modernimi avtopulmani preko Italije, Švice, Francije. Nudi se vam edinstvena prilika, da spoznate poleg Bruslja ostala evropska mesta kot na primer Pariz, Genevo, Miinchen, Lau-sauno, Milano, Benetke in druga. Obveščamo kolektive, da organiziramo po želji potovanja in izlete v inozemstvo: Trst, Benetke, na velesejme Dunaj, Milano, Verona in drugam. Poslužujte se ugodnosti potovanja z modernimi avtopulmani SAP-Turist biroja in vseh turističnih uslug. Kamor koli, vedno le s SAP-TURIST BIROJEM JEM jf J/ Ni kazalo drugega, kot* da prenoči v Strmcu. Pod vasjo, na prvem ovinku, je tisto nedeljo obnemel od partizanskih krogel prevrtani avto. Tudi motoristu, ki je vozil pred njim, rafal ni prizanesel. Nemci so odnesli z bojnega prizorišča 4 ali 5 težjih ranjencev, med njimi oficirja. To je bila nemška patrulja iz posadke v Zabnicah, ki je tipala za zvezami proti Kobaridu in Čedadu, pa jo je že v Strmcu ustavil ogenj iz partizanskega mitraljeza. Komisar partizanske enote, ki je napadla Nemce, je bil Strmčan, ki je leto pozneje padel v nekem spopadu v Trenti. Kakor pripoveduje gostilničar iz Loga, so tistega nedeljskega popoldne Nemci iz posadke v Logu iznenada začeli s flakom streljati na Strmec. Preplašeni Ložani so se nagloma umaknili v hiše. Ni minilo četrt ure, ko je po cesti proti Predilu krenil do zob oborožen esesovski odred. Kakor se je izkazalo drugi dan, v ponedeljek, je bil to odred, ki je imel na Strmcu izvršiti represalije. Tačas je na Strmcu nastopilo zatišje. Ob devetih zvečer, komaj je bil petnajstletni Sosič zatisnil oči, pa so začeli Nemci razbijati po vratih. Do desete ure so nato polovili vse moške in jih zaprli v posebno gostilniško sobo. Pretaknili so vso vas in v šoli našli lonec s hrano za več ljudi. Ponoči so bili Strmčani le slabo zastraženi, vendar ni nihče ušel, ker so se bali za svojce. Drugega dne okrog enajste ure pa se je pri ujetnikih pojavil poročnik, ki je govoril slovensko in zahteval, naj jo vrgla predse. Na gozd je legla že trda noč. Vsa iznemogla, premočena in prestrašena od dolge poti, je končno prišla na gozdno ravnico. Pot je ni skrbela, vajena je bila planine, poznala je vse poti na Klopni vrh. Toda strah je je bilo snega, ki ga je medtem, ko je bila v dolini, še več zapadlo. Meter za metrom se je prebijala proti domu. Polagala je desko, se plazila po njej, padla v sneg in se vedno znova izkopala iz njegovega objema. Silen napor jo je izčrpaval, misli so se ji zmedle, utrujenost jo je s peklensko silo vlekla k tlom. Ni mogla več. Potrošila je zadnje moči. Toda obstati ni smela. Samo naprej! Domov k otroku! In spet je začela zagrizeno bitko z belo odejo. Zjutraj, ko je svit pregnal temo, jo Je zagledal skozi okno, kako sedi pod smreko. Naglo ji je stekel nasproti in jo klical. Ni mu odgovorila, še pogledala ga ni. Prestrašen je pokleknil k njej in jo stresel za rame. Njen obraz je bil bled ko sneg, obleka na njej vsa trda. Noben glas je ni mogel več predramiti in poklicati v življenje. Bila je mrtva. * » » Otrok je ozdravel. Mirko pa je zbolel ni mogel preboleti hude izgube, ki ga je doletela. Očitki, da jo je pustil samo v dolino, njen žalostni konec, zavest, da je zdaj v koči sam, so ga preganjali vse dni po njenem pogrebu. Žalosten, brez volje do življenja, je hodil po planini. Nekega večera se ie mudil na kmetiji AVTOBUSNO IN TURISTIČNO PODJETJE LJUBLJANA povedo, kdo iz vasi je pri partizanih. Ko tega ni hotel, nihče povedati, so klicali drugega za drugim na zaslišanje. Komaj je odšel prvi, je zunaj, pred gostilno, počil strel. To se je ponovilo štirikrat. Vtem je v sobo znova stopil poročnik, da bi zvedel za partizane iz vasi. Vendar so spet, kljub strelom pred gostilno, vsi molčali. Poročnik je zagrozil: »Marsikoga smo že naučili govoriti, pa bomo tudi vas!« Potem je odšel. Nato so morali vsi po vrsti na košček papirja napisati svoje ime, Nemci pa so sami zase napravili seznam in ga primerjali z izpolnjenimi listki. Potem so se vrnili štirje moški, pretepeni in iznakaženi, toda živi. Zaslišali so jih, vendar brez uspeha. S streli pred gostilno pa so Nemci hoteli le zastrašiti ostale. Tik preden je prišel iz Pontebe ukaz za pokončanje vasi, je nemški poročnik izločil šest mladoletnikov. Pred gostilno jim je velel stopiti v vrsto, tam pa si jih je znova ogledal. Sumljivo dolgo je motril gostilničarjevega sina, nato pa je velel: »Ti nisi več ovčji pastir, ti si vojak, pridruži se ostalim v krčmi!« In fant je moral nazaj k na smrt obsojenim. 2e drugič je kazalo, da se je rešil smrti — prvič so ga našli skritega v kleti med krompirjem, pa ga je ČELSO CARUNUMGAN ctnmteč/O I tvornica Karbon CELSO CAREJNUNGAN se je rodil v San „ Pablo Cityju na Filipinih. Ze na univerzi v Manili *se je začel uveljavljati s kratkimi zgodbami. Leta 194Q se je preselil v New York. Pred kratkim je napisal zgodovinski roman The Heart is a Grain of Rice (Srce je riževo zrno). V tistem času, leta 1944, so bili Japonci na Filipinih močni in trdni in v našem mestecu so vsi fantiči sanjarili, da bi imeli ukraden japonski samurajski meč. Za nas Filipince je bilo znamenje junaštva in domoljubja, če si imel tak meč. Tudi jaz nisem bil izjema. Meča sem si na svetu najbolj želel. Neke noči se mi je sanjalo o celih vrstah mrtvih japonskih vojakcv z zaprtimi očmi, odprtimi usti in telesi, oškropljenimi s krvjo. Neznansko sem užival, ko sem jim jemal meče in mahal z njimi po zraku. Vsakokrat, ko so se zableščali v opoldanskem soncu, sem vzkliknil od veselja. Bile so čudovite sanje. To je bilo, preden je Linda prišla k nam na obisk. Linda je biia moja sestrična, ki je prišla ,iz Manile in katere oče je umrl v spanju. V Manili je živela skoraj vse življenje, in, sodeč po tem, kako je plesala, govorila in se premikala, je morala živeti bogato življenje. Vsi ljudje v naši hiši so bili razburjeni, ko je prišla. To je bil njen prvi obisk, odkar se je začela vojna. Okoli vratu, zapestij in prstov je imela vse polno bleščečih se stvarc. Njena obleka je bila kratka in rdeča in zelo tesna. Ko jo je stric Ciano zagledal, se je zastrmel vanjo in rekel: »Ah!« Tudi teta Clara se je zastrmela vanjo; toda rekla je: »Bah!« Oče se je samo tiho zasmejal, mati pa je kuhala naprej. Naše mestece je bilo čisto majhno — imelo je kakih trideset hiš iz bambusa in trave in eno iz lesa, zbitega z železnimi žeblji. Vse so stale pod visokimi, vitkimi kokosovimi palmami. Med monsunsko dobo, ko so razsajali vetrovi s Kitajskega morja, in je lilo, kot da so nad nami slapovi Malmig, so nas kokosove palme varovale in radi smo imeli šuštenje listov v vetru — uspavalo nas je. Takrat mi je bilo trinajst let in oče in mati sta delala na kokosovi plantaži premožnega Spanca, čigar žena in otroci so bili suhj in bledi in so se redkokdaj smejali. Navadno so živeli v mestu, toda ko so tja začele padati bombe, so se preselili v naše mestece in se naselili v leseni hiši z železnimi žeblji. Moja sestra Maria je tkala zanje lepe rogoznice. Pri nas sta prebivala tudi stric Ciano in teta Clara. Otrok nista imela in oče je .bil tega vesel. Oče jih je imel že osem in mati je bila še vedno zelo delavna in močna. Z lahkoto je mogla nesti vrečo riža. RAZPIS LITERARNEGA NATEČAJA Uredništvo »TT« razpisuje nagradni natečaj .za najboljšo HUMORESKO ALI SATIRO Naša hiša je bila majhna in spali smo na rogoznicah iz suhega palmovega listja, položenih na pod iz obtesanih bambusov, med katerimi je bilo za pol palca prostora. Zaradi tega je bilo poleti v hiši prijetno, ker svež zrak ni prihajal le skozi okna, temveč tudi skozi špranje med bambusi. Mati je imela špranje posebno rada, ker so ji pomagale reševati vprašanje posebnih postelj za nas, ko smo bili še otroci. Ko je prišla Linda na obisk, se je pritoževala nad rogoznicami iz palmovega listja in nad trdim bambusovim podom. Dejala je, da ne bo mogla spati na njem, ker ima v mestu mehko posteljo z blazinami. Kakšen čudovit kraj mora biti mesto, sem si mislil. Blazine smo uporabljali le v cerkvi, da sta nanje pokleknila ženin in nevesta, pa še takrat samo, če sta zmogla posebno nagrado za duhovnika. Oče in stric Ciano sta ji naredila papag, posteljo s končnicami iz debla kokosovega drevesa in z deskami iz rattanovega lesa, vrh teh pa sta dala mehke bananove liste in jih pokrila z rjuho. Postelja je bila udobna in poslednjič, ko sem se mogel spomniti, da je oče napravil podobno posteljo, je bilo ob poroki moje starejše sestre; z možem je spala na njej v poročni noči. »Rada bi, da se ne bi toliko vznemirjali zaradi moje malenkosti,« je rekla Linda, ko je bila postelja že skoraj narejena. 1 Tisto noč je listje na Lindini postelji smešno zašuštelo vsakokrat, ko se je v spanju premaknila. Lahko sem slišal, kako se stric Ciano tiho smeje poleg mene. Smejal se je tudi prvo noč, ko se je moja sestra poročila. Toda začel sem premišljevati o tem, kako čudovito mora biti mesto, in srce mi je močno razbijalo, ko sem si predstavljal, kako ljudje tam spijo. Prvič v življenju sem čutil, da je bambusov pod trd za spanje. Drugo jutro je Linda rekla pri zajtrku: »V mestu zelo lahko dobiš denar.« Pogledala je mojo neomoženo sestro Mario, se ji nasmehnila in nadaljevala: »Toda samo če veš, kako.« Kadar se je Linda smehljala, je bila kot podoba v koledarju. Ustnice je imela zelo rdeče, ne od žvečenja betelovih oreškov kot teta Clara, temveč od nekakšne lesketajoče se barve. Imela je kodraste lase, ostrižene skoraj tako na kratko kot moški. Radoveden sem bil, kaj bi napravila, če bi se kopala v reki kot druga dekleta iz našega mesta, ki so si zakrivala telesa z gostimi, dolgimi lasmi, ko so prišla iz vode, da se oblečejo. Odprla je svoj rjavi kovček in pokazala vsem svoje nove obleke. Vsi smo se zgrnili na sredo sobe, v kateri smo ponoči spali. S široko razprtimi očmi smo gledali obleke. Bile so blesteče nove, nekatere rdeče, nekatere črne, nekatere z lesketajočimi se stvarcami. Sestra Maria jih je zavzeto gledala, kot je gledala poročno obleko najstarejše sestre na njen poročni dan. Mati in teta Clara sta namesto oblek strmo gledali očeta in strica Ciana. Tedaj sem zagledal lakirano leseno štirikotno škatlo z ročico in z naslikanim psom na pokrovu. »Kaj je to?« sem vprašal Lindo in vzdignil škatlo. »Previdno, fant,« je rekla in stopila k meni. »To je gramofon.« Odprla je škatlo, namestila tenko črno ploščo in zavrtela ročico pri strani. Zaslišali so se glasovi, najprej počasni, potem pa vedno hitrejši, da je bilo zelo razburljivo poslušal. Ne, nimamo banan, je govorilo. Bilo je omamljivo. Bilo je kot mesto — hitro, razbur-' Ijivo, novo. Cez nekaj časa se je plošča ustavila in Linda je namestila novo. To pot je bila godba počasna in sladka, skoraj sanjava. Oh, sanje o ljubezni, je govorilo. Bilo je kot šuštenje kokosovih listov med monsunskimi nočmi. Skorajda me je zazibalo v spanje. Pozabil sem na samurajske meče, bleščeče se v soncu. V primeri s tem niso bili nič. V tem trenutku sem si želel na Vsem svetu samo črne, vrteče se plošče v štirikotni škatli za godbo. Tisto noč sem slišal, da Linda zelo resno govori z mojo sestro Mario. Bili sta pod hišo in lahko sem slišal njuna glasova skozi špranje v podu. »Vidiš,« je dejala Linda, » prišla sem ti pomagat, se- strična. Lahko boš imela čedne stvarce kot jaz, če greš z menoj v Manilo. To mestece ni pravi kraj za mlado dekle, kot si ti. Lepa si, Maria ...« Maria ni odvrnila ničesar. Gledala je Lindo kot lačen otrok, ki bi rad zajokal, da bi dobil hrano, pa ne more. »Govorila bom s tvojo materjo o tem,« je rekla Linda. Nato sta odšli gor v hišo in stopili v kuhinjo, kjer je mati kuhala nekaj sladkih krompirjev. Vstal sem, da bi ju srečal, in razburjeno sem vprašal: »Sestrična Linda, koliko stane škatla za godbo?« »Oh, ne vem,« je rekla. »Zelo draga mora biti. Dobila sem jo v dar.« Ko sta stopili v kuhinjo, je Maria zaprla bambusova vrata in nisem mogel za njima. Zato sem stekel dol in prisluškoval pod kuhinjo skozi špranje v podu. »Teta,« je rekla Linda, »kaj ko bi pustila. Mario z menoj v Manilo?« Imela je zelo sladek glas. Bil je podoben glasu Petre Aling, ki je pela v cerkvi ob porokah in posebnih pogrebih. »Kaj je. Linda?« je vprašala mati in njen glas je bil hripav, toda mehak in topel. Bil je tiste vrste glas, ki ga želiš slišati, kadar ponoči ne moreš spati. »Mislim, da bi Maria lahko bolje zaslužila v Manili, tetka. V enem dnevu bi pri meni zaslužila več kot s tkanjem rogoznic v celem mesecu.« »Ne zna delati drugega kot tkati rogoznice, Linda,« je rekla mati. »Je že v redu, sc bo pa naučila. Učila jo bom.« Mati ji ni odgovorila; ko se je oče zvečer vrnil s plantaže, sta se pogovarjala o tem, ležeč na rogoznici iz palmovega listja. Oče je menil, da Maria lahko gre, če hoče. Končno bi to utegnilo pomagati pri družinskem proračunu. »Upoštevaj, da zdaj ne dobiva dosti naročil za rogoznice,« je razložil oče. Mati je samo vzdihnila. Drugega dne je Linda rekla pri kosilu, da lahko obdržim škatlo za godbo, če spremim sestro v mesto. Mati ne pusti, da bi šla Maria sama v mesto. »Sele devetnajst let ji je,« je rekla mati in si obrisala oči z robom predpasnika. »Se nikoli ni bila v mestu.« »Dokončati mora veliko rogoznioo za Spanca,« je dejala teta Clara. Maria Je pogledala telo Člaro, potem mater, potem Lindo. Vse tri so tiho jedle. Ni bilo glasnega, srečnega pogovora kot po navadi. Končno je oče vstal, pogledal mater in spregovoril z raskavim, močnim glasom: »Riž je dober. Riba je dobra. Oh, tako sem se najedel!« Potem se je obrnil od vrča z vodo k Marii in ji rekel: »Maria, če hočeš oditi z Lindo, kar pohiti z rogoznico za Spanca.« »Počakala bom, da skonča rogoznico,« je dejala Linda. Mati je vstala od mize in odšla v kuhinjo. Teta Clara je odšla za njo. Pogovarjali sta se nekaj med seboj. Linda je prišla k meni, se mi nasmehnila in rekla: »Ko bomo prišli v Manilo, ti bom dala še več plošč za gramofon.« Potem me je pobožala po glavi, in to mi je zelo godilo. Počutil sem se, kot da sem na vrhu najvišje kokosove palme. V dveh dneh je bila rogoznica narejena. Bila je lepa rogoznica, z rdečim, belim in modrim vzorcem. Spanec je plačal Marii več kot dovolj, da smo plačali stroške za našo pot v mesto. Ko smo se pripravljali na odhod, sta mati in teta Clara jokali v kuhinji. Oče in stric Ciano sta govorila z menoj pod hišo. Nosi! sem novo belo srajco, nove rdeče hlače in širokokrajni slamnik. Obut sem bil v črne čevlje, ki sem jih nosil le za poroke in pogrebe in kadar sem ministriral v cerkvi. »Bodi priden, fant, boš? «je rekel oče. »Dobro pazi na Mario, boš?« je rekel stric Ciano. »Bom, oče. Bom, stric,« sem odgovoril. Toda mislil sem na škatlo za godbo. Potem je bilo vse pripravljeno in z Mario sva skočila v cizo, s katero smo po navadi vozili kokosove orehe k reki. Stric Ciano je udaril c a r a b a a , našega bivola, in počasi smo se pomikali naprej, dokler nismo prišli na postajo. Jedli smo na cizi in čakali na vlak. Vlak je prišel in Maria me je prijela za roko. Mati in teta Clara sta poljubili Mario in mene, Linda pa je poljubila očeta in strica Ciana. Na očetovem in stričevem obrazu so pustile njene ustnice rdeče sledove. Z okna v vlaku sem videl, kako mati in teta Clara jezno kažeta na sledove. Tudi Linda ju je videla in se na ves glas zasmejala. V Manilo smo prišli pred sončnim zahodom. Mnogo ljudi je bilo tam in bili so zelo glasni. Bilo je kot na poseben praznik s Petelinjimi Tjoji v našem mestecu. Samo nobenega Petelinjega kikirikanja ni bilo in nikogar nisem poznal. Zunaj je bilo na tisoče luči in še več ljudi. Nisem vedel, kam naj gledam. Linda je poklicala avtomobil in vsi smo se spravili vanj. »To je taksi,« je rekla Linda kot učitelj in začela tako prvo lekcijo. »Aha,« sem rekel. Nisem vedel, kaj misli. Avtomobil se je hitro premikal in ljudje na- cestah prav tako. Vse je bilo tako razburljivo kot plovba po toku navzdol na bambusovem splavu v deževni dobi. Lindina hiša je bila veliko leseno poslopje s kamnitimi stopnicami in rožnatimi zavesami. Okna so bila okrašena z biserovinastimi školjkami. Tla so bila iz lesketajočih se desk; med njimi ni bilo špranj. Bilo je tako čisto, da bi bil človek lahko jedel brez krožnikov. Kulaša, Lindina služabnica, je postregla z večerjo. V sobi je bilo vroče in z obrazov smo si otirali pot. Toda Maria je vprašala: »Ali se vam ne zdi hladno?« Zasmejal sem se in pomislil, da je zabavna. Po večerji je Linda povedala Marii, da drevi pričakuje goste. In Maria se mora lepo obleči. »Pisala sem jim, da pridemo drevi,« je dejala Linda. »Nimam kaj obleči,« je plaho rekla Maria. »Posodila ti bom eno svojih oblek za nocoj,« je smehljale se rekla Linda. Maria ni odgovorila. Linda je pomagala Marii pri oblačenju, jaz pa sem odšel v dnevno sobo, da bi navijal škatlo za godbo. N e, nimamo banan, je govorilo in srce mi je prekipevalo od radosti. Zdaj sem bil v mestu. »Prekratka je zame,« je dejala Maria, ko sta stopili iz sobe. »Neumnost, ravno pravšnja je,« je rekla Linda. »Mojim prijateljem — najinim prijateljem — boš všeč v nji.« Nato je Linda rahlo obarvala Marii lica in ji pred ogromnim ogledalom uredila lase in kmalu je bila tudi Maria kot podoba iz koledarja. Dnevna soba je bila velika in stoli so bili tako mehki, da bi kokoš lahko znesla jajce na njih. Ko smo čakali na goste, je Linda nameščala plošče na gramofon. Bila je zelo srečna. Kar sama je plesala na glasbo in pela »Ko pade gosti škrlat...» in se nam smehljala. »Lepa si, Maria,« je nazadnje rekla. »Zelo lepa.« Maria ni rekla ničesar. Samo smehljala se je kot ovca. Tako se je smehljala, ko ji je župnijski duhovnik rekel, da bo postala prava gospa. Bilo je čudovito — godba, hiša, mesto, Bilo je celo bolje, kot če bi živel v Spančevl hiši z železnimi žeblji. Ali kot če bi imel sto samurajskih mečev. Ob desetih so prišli gostje. Vsi so bili japonski častniki. Vlačili so noge za seboj, ko so hodili, in njihovi čevlji so votlo klopotali, kot da so jim preveliki. Eden od njih je imel na levem zapestju štiri ure. Videl sem, kako jim ob bokih bingljajo dolgi meči In skorajda se mi je povrnilo staro hrepenenje po takem meču, toda škatla za godbo je spet igrala Ne, nimamo banan, in to je bilo tako razburljivo in mislil sem — kakšen čudovit kraj je mesto! Vsi so posedli po mehkih stolih in Linda se jim je sladko smehljala. Rekla je: »To je moja lepa sestrična, o kateri sem vam pravila.« Potem je prijela Mario za rame. Eden od častnikov je primaknil stol k Marii. »Zelo lepo dekle ste,« je rekel. Nasmehnil se je In pri tein sta se zabliskala dva zlata zoba. Dolžina do največ 10 tipkanih strani (s presledkom skupaj 300 vrst) — vendar čim krajše, tem bolje! Prispevek je treba poslati na naslov: Uredništvo »TT«, Ljubljana, Tomšičeva 3 — »Natečaj za humoresko ali satiro«. Prispevek mora biti opremljen s šifro, v priloženi zaprti kuverti, na kateri naj Do ponovno napisan naslov prispevka s šifro, pa mora biti točno ime avtorja in njegov naslov. Podeljene bodo tri nagrade: I. nagrada ... din 60.000 II. nagrada ... din 40.000 III. nagrada ... din 2u.000 Prispevke za natečaj je treba poslati najkasneje do 1. maja 1958. Napisani so lahko v slovenščini, srbohrvaščini ali makedonščini. Žirija: Fran Albreht, Matej Bor, Mitja Mejak, Kajetan Kovič in Boris Grabnar. Poleg nagrajenih lahko uredništvo objavi in normalno honorira še poljubno število poslanih prispevkov. Maria še vedno ni spregovorila. Gledala je Lindo, potem mene in bila je podobna ovci, ki so jo privezali, da bi jo ubili. Škatla za godbo je še vedno igrala. Ne, nimamo banan, je govorilo. Maria ni spregovorila. Samo ovijala si je robec okoli prstov. »To obleko, ki jo nosite, sem podaril Lindi,« je rekel. »Prijazno dekle je. Zelo rad imam njeno družbo.« »Ce boste prijazni z menoj, bom tudi vam podaril nekaj lepih oblek. Zelo lepo dekle ste, Maria.« Maria je kar naprej ovijala robec najprej okrog enega, nato okrog drugega prsta. »Zelo sramežljiva je,« je rekla Linda. »Ni navajena mesta.« Japonec je vstal s stola in stopil bliže k Marii. Nato se je dotaknil Mariinih las. »Prijetno dekle ste, Maria. Lindi sem podaril nekaj prav čednih stvari. Podaril sem ji gramofon. Tudi vam ga bom.« Linda se je na ves glas zasmejala in to ni bilo prijetno slišati. »Zelo zabavni ste, kapetan Uevvaki,« je rekla. Škatla za godbo je še vedno igrala. Potem se je skušal dotakniti Mariinih lic, toda kot ovca, ki so jo nenadoma spustili, je skočila s stola, planila k Lindi in kriknila: »Linda, domov grem!« »Nora si, Maria! Zdaj imaš priliko. Dal ti bo, kar boš hotela, samo če boš prijazna z njim. Mene poglej! Mojo hišo poglej! Bodi pametna, Maria! Ze zdaj si mu všeč. Pojdi k njemu, prosim te, Maria!« Toda Maria ni rekla ničesar. Solze so se ji svetile na licih in si utirale grozljivo pot skozi puder in barvo na njenem obrazu. Bila je podobna blatnemu riževemu polju. Prišla je k meni in me zgrabila za roko in njene roke so bile mrzle in živčne. »Pojdiva, fant! Pojdiva!« je rekla. »Pojdiva domov!« Škatla za godbo je še vedno igrala, ko sem vstal in odšel z njo proti vratom. Japonski častnik nama je sledil. Tudi Linda je tekla za nama. »Maria! Maria!« je vpila. »Nora punca si. Nora punca!« Toda nisva je poslušala. Nisva se obračala. Naglo sva stekla po kamnitih stopnicah. Lahko sem slišal, kako so japonski častniki vpili na Lindo, ko sva tekla proč v temne mestne ulice. Lahko sem slišal tudi Lindin glas, ko je vpila na častnike. In ko sem mislil, kako neumen sem bil, da nisem izpulil enega od častniških mečev, preden sva stekla proč, sem slišal, kako igra škatla za godbo še vedno isto melodijo. Toda to pot se je kar naprej ponavljal strahoten, zlomljen glas: Ne, nimamo ban... je govorilo. Ne, nimamo ban... Ne, nimamo ban... nimamo ban... Ne, nimamo ban... Prevedla Vlasta Pacheiner Ilustriral Aco Mavec 1 Z REKI Zenske se zmeraj hvalijo, da imajo večjo hrbtenico kot moški. Toda res je, da je več kažejo. (Marlon Brando) XXX Za pregrehe imamo zabave, ki jih ne upamo doživeti, za čednosti pa dolžnosti, ki se jim ne drznemo izogniti. (VVinston Churchill) xxx Pri gledališkem delu je kot pri električnem toku: gre predvsem za napetost. (Friedrich Durrcnmatt) XXX V mladosti je ljubezen pustolovščina, v starosti pogosto samo drag večer. (Andre Maurois) XXX Kozmetika je pravo nasprotje od arheologije:. v kozmetiki ne izkopavajo starin, marveč jih zasipavajo. (Arlbert Wlischer) XXX Tehnična doba bo dosegla svoj višek šele tedaj, ko bodo robote konstruirali roboti. (Jean Anouilh) . . . IM VAM ODKRIVA POT, MORETE TO DOSEČI: KAKO »... zdaj sem stara 44 let, imam dva otroka, toda počutim se mladostno in svežo — kakor da mi je šele 20 let!« Tako nam piše MARIJA DONČEVlC iz Cazme ter utemeljuje svojo izjavo z gornjima slikama »Skrivnost? Ni nobene skrivnosti, temveč jubilej: že 25 uporabljam SCHICHTOVE proizvode, danes proizvode SAPONIE iz Osijeka in ravno njim se moram zahvaliti za ta uspeh. Poprej Radion, danes nenadkriljlv! »PLAVI RA-DION« in »BIS« — in nikjer ni nobene utrujenosti, revme, izčrpanosti organizma in drugih sledi napornega dela. , Mladostno polt mi je ohranila stalna nega obraza in telesa z ELIDA kozmetiko (ELIDA milo za umivanje in ELIDA-COL0-CREAM za nego polti), a belino in zdravje zob — KALOEZONT! Te dragocene proizvode priporočam vsakomur, zlasti pa tistim, ki se boje staranja.« SAPONIA poklanja svoji zvesti potrošnici — gospodinji MARIJI DONCEVlC — za ta imentni jubilej veliko kolekcijo svojih proizvodov. Vsi znanstveniki pa niso mislili tako. Drugi so se sklicevali na slovečega nemškega naravoslovca Konrada Gesnerja*, ki js opisal morsko devico, morskega vraga, morskega meniha in morskega škofa, »Konec koncev se je marsikaj, o čemer so pisali znanstveniki v starem in srednjem ve-. ku, uresničilo ne glede na to, da nova znanost teh starih znanstvenikov ni priznavala. Božje stvarstvo je neizčrpno in nam, znanstvenikom, pristojita skromnost in opreznost V zaključkih bolj kakor komurkoli drugemu.« So pisali nekateri stari znanstveniki. Sicer pa je bilo težko imenovat! te skrom-De, oprezne ljudi znanstvenike. Verovali so v Čudeže bolj kakor v znanost In njihova predavanja so bila podobna pridigam. Naposled, da bi odločili spor, sO poslali Da morje-znanstveno odpravo. Njenim članom se ni posrečilo srečati fcvraga«. Pač pa so zvedeli mnogo novega o početju »neznanega človeka«. (Stari znanstve-Diki so vztrajali na tem, naj bi besedo »člo-Vek« zamenjali z besedo »bitje«.) V poročilu, objavljenem v časnikih, so Člani odprave pisali: »1. ponekod smo opazili na peščenih sipinah sledove ozkih stopinj človeških nog. Držale so od morja in nazaj k morju. Toda takšne sledove je lahko zapustil samo človek, ki se je pripeljal k obali s čolnom; , 2. mreže, ki smo jih pregledali, so po. vseh znakih sodeč razrezane z ostrim rezilom. Morda so Se zataknile za ostre podvodne čeri ali železne kose potopljenih ladij in se pretrgale; 3. sodeč po pripovedovanju očividcev, je delfina, ki ga je v.rgel vihar na obalo precej daleč od vode, nekdo ponoči potegnil v vodo; na pesku smo opazili sledove nog in nekakšnih dolgih nohtov. Bržčas je odvlekel delfina v vodo kak usmiljen ribič. Znano je, da delfini v lovu na ribe pomagajo ribičem, ker pode ribe pred seboj — Povejte mi no, gospod Bambula, — je godrnjal La Goff, — ali hočete prodati mojo glavo? Črnec pa se ni dal zmotiti. Kar naprej je bombardiral sadjevec s svojim magnetičnim fluldom. Potem je potisnil šilce k Le Goffu: — Nate ga! Zdaj ne boste več čutili niti vnetja niti ventilatorja. Le Goff ni mogel verjeti in je gledal zdaj črnca zdaj kozarec. — Torej? — je vprašal Le Guellec, — boš spil? Kapetan je sprva zmigoval z rameni, nato pa v dušktf izpraznil šilce. Nekaj trenutkov se je zdelo, kakor da pazljivo opazuje strop. V resnici pa je bil njegov pogled obrnjen v notranjost njega samega, v njegov lastni želodec. Čakal je, da bi se sprožil tisti salamenski ventilator. Počasi je položil šilce na mizo. Potem je spet nepremično gledal šilce in njegov pogled je bil kakor hipnotiziran, kakor pogled tistih srečnih Izbrancev, ki jim pravijo vidci in ki vidijo razne prikazni, ali pa imajo to čast, da slišijo giasove. ki jih drugi ljudje ne morejo slišati. Vsi so strmeli vanj. Neko nenavadno začudenje mu je jelo razširjati zenice. Potem so se usta polagoma odprla; zdaj njegov obraz ni izražal samo začudenja, ampak mnogo mnogo več! — Vi torej,.. — In praznično razpoloženje se je polastilo vsega njegovega telesa: — Ne samo, da ta požirek ni povečal peklenskih bolečin v mojem želodcu, ampak Jih Je celo uftavil, kakor da bi odrezali — Zelo me veseli, da sem vam lahko storil to majhno uslugo, — je rekel črnec. Položil je denar na pult, zgrabil svojo torbo z zadrgo, kovček iz črno-bele krokodilove kože pa je dvignil spoštljivo, kakor bi nosil v njem samo rešnje telo, in odšel iz krčme gredi splošnega začudenja. — Ničesar več ne čutim! Ampak vendar, no Ja, nič, nič, Je kakor neumen ponavljal Le Goff. To je v resnici pravi as, ta Bambula! — Morali bi mu reči, da bi vam magnetiziral sod ali dva sadjevca — je nasvetoval Mčriadec. In še sodček Calvadosa... Vsi so se smejali. Toda Le Guellec Je zamišljeno iskal svoja Jetra in se tipal po bokih. Gospa Mčriadecova si Je diskretno položila dva prsta na prsi in štela udarce svojega ogroženega srca. Mčriadec je strmel v prste na svojih rokah, ki so bil! podobni tanki pajčevini in so mu drhteli na kolenih. Le Goff je pil in se bolj in bolj čudil, ko se v njegovem želodcu ni sprožil noben ventilator več. — Kaj je že rekel, da je? Ta zamorec? — je vprašal zamišljeno. —- Magnetopat... — je odgovorila gospa Meriadecova še bolj zamišljeno. * * * — Magnetopat... — je v istem trenutku mrmrala tudi gospa Le Clinchova, upravnica hotela Du Guesclln. Črnec je vstopil v dvigalo z Alfredom, liftboyem, ki mu je prepustil svojo običajno torbo — nikakor pa ne tistega uglednega kovčka iz krokodilje kože s črnimi in belimi kvadrati. Tega nikakor ni hotel izpustiti iz rok. Gospa Le Clinchova, ki je sedela za blagajno v recepciji, je kakor v ekstazi strmela za njima, ko sta izginila v dvigalu. Potem se Je pogled še vedno poželjive vdove povesil. Kakor da bi jo božala, je prebrala hotelsko prijavnico, ki Jo Je črnec izpolnil: Priimek: SINEGAYE,. po domače »Gospod Simon«. ’ Ime: Simon, Charles. . Rojstni kraj: Saint-Louis v Sčnčgalu. r Datum rojstva: 17. aprila 1918. Poklic: Padar — magnetopat « *»TT« STRAN 9 1 IS. II. 1958 proti obali. Ribiči pa dostikrat rešujejo delfine, če jim grozi nevarnost. Sledove nohtov so morda zapustili človeški prsti. Domišljija jim je posredovala obliko nohtov; 4. kozlička je lahko pripeljal s čolnom in ga podtaknil kak šaljivec. Znanstveniki so našli še druge, manj preproste vzroke, da so -pojasnili sledove, ki naj bi jih bil zapustil »vrag«. Znanstveniki so iz tega sklepali, da tako zamotanih dejanj ni mogla opraviti nobena morska pošast. In vendar s temi pojasnili niso bili vsi zadovoljni. Celo med znanstveniki je bilo nekaj takih, ki so se jim zdela dvomljiva. Kako je mogel najspretnejši in najvztrajnejši šaljivec uganjati takšne vragolije, ne da bi ga ves ta čas sploh kdo opazil? Glavno, kar so znanstveniki zamolčali v svojem poročilu, pa je bilo vprašanje, kako je mogel »vrag« počenjati svoje muhavosti v kratkem času v raznih krajih, daleč drug od drugega. Ali je znal presenetljivo hitro plavati, ali je Imel nekakšna posebna pomagala, ali pa ni bil sam, marveč jih je bilo več. Toda v tem prime-ru so bile vse te vragolije še bolj nerazumljive in nevarne. Pedro Zurita je kar naprej hodil po kajuti in premišljal o tej skrivnostni zadevi. Tako ni opazil, kdaj se je zdanilo in kdaj so posijali skozi ladijsko okence prvi žarki vzhajajočega sonca. Ko se je umival z.mlačno vodo, je zaslišal s palube prestrašene krike. Se neumit Je odhitel po stopnicah. Pri ograji so stali nagi iskalci biserov s platnenimi obvezami na bedrih; mahali so z rokami in kričali vsevprek. Pedro je pogledal na morje in opazil, da so čolni, ki so jih bili ponoči privezali k ladji, odvezani. Nočni vetrič jih je bil odnesel precej daleč na odprto morje. Zdaj jih je jutranji vetrič zanašal nazaj proti obali. Po vodi razmetana vesla pa so plavala po zalivu. Zurita je velel iskalcem biserov, naj zbero čolne. Nihče pa si ni upal zapustiti palube. Zurita je ponovil ukaz. »Kar sam zlezi .vragu’ v kremplje,« je dejal nekdo, Zurita je segel po revolverju. Gruča iskalcev biserov se je umaknila k jamboru. Indijanci so srdito motrili Zurito. Kazno je bilo, da je spopad neogiben. Tedaj pa je posegel vmes Baltazar. »Arakiuansc se nikogar ne boji,« je rekel, »Morski pes me ni požrl in tudi ,vrag’ se bo zadavil s starimi kostmi.« Sklenil je roke nad glavo, skočil s palube v vodo in odplaval proti najbližjemu čolnu. Zdaj so iskalci biserov stopili k ograji in prestrašeno gledali, za Baltazarjem. Vzlic starosti in bolni nogi je plaval zelo dobro. Nekajkrat je zamahnil z rokami tn že je bil pri čolnu. 'Ujel je plavajoče veslo in zlezel v čoln. »Vrv je nekdo prerezal z nožem,« je kriknil, »in prerezal jo je gladko. Nož je bil oster' ko britev.« Videč, da se Baltazarju ni zgodilo nič hudega, je nekaj iskalcev biserov sledilo njegovemu zgledu. NA DELFINOVEM HRBTU Sonce je bilo komaj vzšlo, pa je že neusmiljeno pripekalo. Srebrnkastoslnje nebo je bilo povsem jasno, morje negibno. »Meduza« je bila že dvanajst kilometrov južno od Buenos Airesa. Na Baltazarjev nasvet so se zasidrali v majhnem zalivu, ob skalnati obali, kjer je molelo iz vode dvoje čeri. »Kakšne pa so njegove noge:« je vprašal eden izmed iskalcev biserov. »Noge?« se je skušal spominjati potapljač. »Nog pa sploh nima. Ima samo dolg rep. na koncu pa dve kači.« »Koga pa si se bolj Ustrašil — morskega psa ali pošasti?« »Pošasti,« je odgovoril brez obotavljanja. »Pošasti, čeprav mi je rešila življenje. Bil je on.« »Da, bil je o n.« j ».M-orski vrag’,« je rekel Indijanec. »,Morski bog’,« ki prihiti na pomoč revežem,« ga je popravil star Indjjanec. Ta vest se je naglo razširila po čolnih v zalivu. Iskalci biserov so pohiteli k ladji in vzdignili čo-lne na krov. Vsi so se zbrali okrog potapljača, ki ga je bil rešil »morski vrag«. In potapljač je ponavljal ter pripovedoval zmerom nove podrobnosti. Spomnil se je, da je švigal pošasti iz nozdrvi rdeč plamen, njeni zobje pa so bili ostri in dolgi, debeli za palec. Njeni uhlji so se premikali, ob straneh je imela plavuti, zadaj pa veslu podoben rep. Do pasu goli Pedgo Zurita v kratkih belih hlačah, v copatah na boso nogo in z visokim slamnikom s širokimi krajevci na glavi Je hodil, drsajoč s copatami, po palubi in poslušal pomenke. Cim večja je bila pripovedovalčeva vnema, tem bolj je bil Pedro prepričan, da si je Indijanec, ki se je ustrašil morskega psa, vse j to izmislil. »Sicer pa to morda ni izmišljeno. Nekdo ! je prerezal morskemu psu trebuh, saj je vo- I da v zalivu pordela. Indijanec laže, toda v j vsem tem je vendarle nekaj resnice. Čudna ! zgodba, vražja strela!« t i Tedaj pa Je Zuritove misli pretrgal glas f roga, ki Je nenadoma zadonel izza skale. Ta glas je osupnil posadko »Meduze« ko ji strela z jasnega. Vsi pomenki go takoj utihnili, obrazi prebledeli. Iskalci biserov so se v praznoverni grozi ozrli na skalo, za katero je bil nekdo zatrobil. Blizu skale je poskakoval In se prekopl-caval po morju trop delfinov. Eden med njimi se je ločil od tropa, glasno prhnil, ko da | odgovarja na klic roga, naglo odplaval k i skali in se skril za njo. Minilo Je Še nekaj \ trenutkov napetega pričakovanja. Nenadoma I so iskalci biserov opazili, kako se je izza | skale prikazal delfin. Na njegovem hrbtu je sedelo ko na konju čudno bitje — »vrag«, o i katerem Je malo prej pravil potapljač. Po- ! šast je imela človeško telo, v njenem obrazu \ pa je bilo videti velike, okrogli uri podobne oči, žareče v sončnih žarkih ko avtomobilski ! žarometi. Njena koža se je svetlikala ko svetlosinje srebro, njene roke pa so bile podobne Žabjim nogam — temnozelene, z dolgimi prsti in mrenami med njimi. Noge pod koleni so tičale v vodi. Ali so imele na koncu rep ali pa so bile običajne človeške noge — tega niso mogli dognati. Čudno bitje je držalo v roki dolgo zavito školjko. Se enkrat je zatrobilo nanjo in se zasmejalo z razposajenim človeškim glasom, potem pa je nenadoma kriknilo v čistem španskem jeziku: Urno, Leading«, naprej! Potrepljalo je z žabjo roko delfina po svetlikajočem se hrbtu ir. ga vzpodbodlo z nogami, in delfin Je ko dober kčnj pospešil hitrost. Iskalci biserov so nehote kriknili. * Vodnik. — Dober večer, doktor! — Je rekel Le Goff ^ nekako boječe. — Kaj greste spet v kavarno zdravit tisti vaš gsetritis7 — mu je strogo vrgel okostnjak. — Prav zares, sprašujem se, zakaj še izgubljam čas in se brigam za vaše zdravjel — Toda prisegam vam, gospod doktor Volsin... — Je bedno jecljal Le Goff. Toda okostnjak ga ni hotel poslušati. Odšel Je ter pri tem jezno zmajeval z rameni. — Vsi dohtarji so enaki lopovi! je godrnjal Le Guellec. Jemljejo ti denar. A da bi te pozdravili! — kje pa! In še več; še zmerjajo te! To je višek! Cmec se je porogljivo nasmehnil, ko je videl oba mornarja stopiti v krčmo. Težika gospa Meriadecova, ki je mogočno sedela za blagajno, je z mirnim pogledom obvladovala svojega suhega, drobnega moža; stregel je kakim desetim mornarjem in jim prinašal žganja. To delo Je opravljal z gibi sleparja, ki lovi karte. Le Goff in Le Guellec sta vstopila in se pridružila skupini. Razpoloženje je bilo hrupno. Nenadoma — tišina... Vstopil je črnec. In vse oči so* se od njega polagoma obrnile k veliki usnjati torbi, ki jo je nosil v svoji levici. Bila je ogromna, osmerokotne oblike, z belimi in črnimi kvadratki kot šahovska deska, narejena je bila iz krokodiljega usnja in napihnjena kakor balon. Bila je tako zanimiva, da nihče, ki jo je enkrat pogledal, ni mogel več odtrgati oči od nje. In nadvse presenetljivo je bilo videti tega črnca « to nenavadno torbo, kajti ta črnec se je ,s svojo nošo izogibal vsaki posebnosti ali ekstravagantnosti. Njegova obleka ni bila niti zelena niti oranžna niti vijoličasta niti kakršnekoli druge barve, ki jih ljubijo njegovi rojaki. To je bila čisto navadna športna obleka. Nebarvan suknjič in rjave hlače. Kra.vata ni bila podobna perju kake ptice, ni bila niti črna na rožnati srajci niti rdeča na črni srajci, ampak čisto enostavno sive barve na rumenkasto beli srajci. Čevlji niso bili niti rdeči niti kričeči. In ta lopov ni nosil niti neumnega slamnatega klobuka, bil Je gologlav. Ni imel niti obročev v nosnicah niti uhanov niti zapestnic. Nobenega bisera, niti prstana niti pozlačenega zobal Ko je vstopil v kavarno, je mimogrede vrgel v kot temen platnen kovček z zadrgo. Toda izredno.previdno in z nenavadnim spoštovanjem, da, celo z nekakšno ljubeznijo je postavil na mizo tisto gromozansko črno-belo torbo iz krokodiljega usnja. — Šilce žganja, — je naročil. Mornarji »o bili še vedno kakor mutasti in strme ao buljili vanj. Srkali so sadjevec, ki jim ga je nosil Mčriadec, in s pogledi tehtali prečudno torbo. Kaj neki je bilo notri? — Pafdon, gospodje... Zganili so se. Črnec je Imel izredno lep in muzikalen bas — bilo je, kakor bi bil njegjv glas pozlačen. Ob njem bi človek pomislil na mesec avgust, na zrelo sadje — bil je to glas, ki bi pri radiu veljal zlate denarje. — Pardon, gospodje. Ali vam je morda znano če je v Dinanu kakšen padar? — Eden je bil. — je rekla gospa Mčriadec:ova. — Vendar pa je lani samega šebe pustil umreti, — je rekla in se neumno zasmejala. — To pa ni posebno dobra propaganda za padarja; — je komentiral Le Goff in se na ves glas smejal To sta bila dva, ki nista verovala v padarje! Le Guellec je zmignil z rameni. Bil je eden tistih, ki »verujejo«. OZDRAVLJAM Z MAGNETIZMOM Vsakdo je pri tem opazil, da ni rekel »zdravim« ali »poslužujem se«, ampak je rekel »ozdravljam«. Nobena druga stvar bi ne mogla napraviti tako globokega vtisa, nič drugega bi ne moglo tako temeljito dokazati, da je ta črnec pravi padar. Sicer pa je že barva njegove kože bila zadosten dokaz, da je moral biti to resnično strašen padar. Njegove roke so začele tedaj v zraku izvajati nekakšen ples:' po vsej verjetnosti nekakšni magnetizacijski gibi. In rekel Je: »Fluid ...« In to skoraj s takšnim tonom, da so vsi takoj pomislili: »To je genij!« — Pff... — se je posmehoval Le Goff razsrjen. Nikar se ne norčujte iz nas s tem vašim fluidom, to je oslarija, ta vaš fluid! — Imate polno pravico, da ne verjamete vanj, — je rekel črnec z zvito milino. — Imate tudi polno pravico do gastritisa,* — je pripomnil in si prižgal cigareto. V tistem trenutku je to majhno krčmo ribičev in mornarjev napolnilo vzdušje afriške džungle, čarovnij in tam-tama. Čarovniške maske, maliki s peklenskimi obrazi, divje razgibani plesi in še različne druge mračne afriške vragolije ... — Kaj? Kaj? Gastritis? — Je jecljal Le Goff. Kako pa to veste? Črnec mu seveda ni povedal, da je nekaj trenutkov prej na obrežju reke slišal doktorja Voisina, ki je govoril o tem gastritisu. Rekel je samo: — Fluid! Potem so njegove roke počasi plavale pred prsmi krčmarja Mčriadeca, ki je kar okamenel. — Pazite na svoje Živce! Potem pred prsmi Leguelleca. — Pazite na svoja jetra! Potem je rekel: »Mi dovolite, gospoda?« in njegove velike roke so spoštljivo zaplavale pred ogromnimi prsmi gospe Mčriadecove: — Pazite na sv.oje srce! — Moje srce? Ne bi ga zamenjala za vse zlato tega sveta, — je rekla ponosno in se zakrohotala s smehom, ki je bil podoben čudnemu hihitanju. Ta velika ženska je bila v resnici kaj slabotna; imela je pamet dvanajstletnega otroka. — Jaz pa mislim, da ima gospod prav! — so Je vmešal Mčriadec. — Tvoje srce se duši v maščobi! Saj ne more več dihati! Le Goff je zmignil z rameni in lzpil dolg požirek sadjevca. Potem Je položil Šilce nazaj na mizo in se nakremžil. — Vnetje? — je vprašal črnec zaskrbljeno. — Kajpada! Saj mi dela v želodcu kakor ventilator! — Dovolite? Ne da bi čakal na odgovor, Je črnec vzel v roko njegovo Šilce in smehljaje začel magnetizirati sadjevec, ki je bil še v njem. Množica je planila v smeh in ves ta smeh Je obvladovalo visoko hihitanje gospe Mčriadecove. • Gastritis želodčni katar, — Očeta Viroleta imate v Salnt-Gillesu. To Je kakih petnajst kilometrov ob Ranci navzgor. Vsak torek in petek imate posebno zvezo z avtobusi. To so kar dobre zveze. — Kaj? Niste bolni? Zakaj pa potem povprašujete, Če je v Dinanu kak padar? — Ker bi se, če ga n!, rad kar sam tukaj instalirc.il Presenečenje. — A, tako ... vi ste ... — No ja, seveda, — je rekel • podjetnim nasmeškom. — Vi ste ,,. — Da, —■ je rekel še enkrat in se še bolj smehljal. Le Goff je prvi izustil besedo: — VI ste ... padar? — Padar, prav to. Natančno: magnetopat. Ta beseda je napravila senzacijo, jn to temvečjo, ker poslušalci niso poznali njenega pomena. In Črnec je pojasnil: »Morski pes?« Toda potapljač sploh ni mogel odgovoriti, marveč se je zgrudil na dno Čolna. Kaj ga je moglo tako prestrašiti na morskem dnu? Indijanec se je sklonil In pogledal v vodo. Da, tam se je dogajalo nekaj čudnega. Drobne ribice so se naglo poskrile v goščo podvodnega rastlinstva ko ptice, kj so opazile Jastreba. In nenadoma je Indijanec opazil, kako se je prikazalo izza ostre podvodne skale nekaj škrlatnemu dimu podobnega. Dim se je počasi razlezel na vse strani, da je postala voda rdečkasta. In tedaj se je prikazalo nekaj temnega Počasi se Je obrnilo in izginilo za skalo. Škrlatni podvodni dim je bil lahko samo kri, razlita nad morskim dnom. Kaj se je zgodilo tam? Indijanec se je Oizrl na svojega tovariša, toda le-ta je negibno ležal vznak, lovil sapo s široko odprtimi usti in topo zrl v nebo. Indijanec je zgrabil za vesla in odpeljal svojega nenadoma obolelega tovariša na krov »Meduze«. Naposled se je potapljač ovedel, toda kazno je bilo, da je izgubil dar govora, ker je samo hropel, majal z glavo, se šobil in pihal. Iskalci biserov so se zbrali okrog potapljača in nestrpno pričakovali, kaj jim bo povedal, »Govori!« je kriknil naposled mlad Indijanec in stresel potapljača. — »Govori, če nočeš, da tvoja strahopetna duša odleti iz telesa.« Potapljač Je zmajal z glavo In dejal z zamolklim glasom: »Videl sem... .morskega vraga’.« »Njega?« »Govori no, govori!« so nestrpno kričali Iskalci biserov. »Gledam — morski pes. Naravnost proti meni plava. Je že po menil Veliko, črno Vsem tem ljudem je bilo všeč, ko so videli, da neke bolezni mučijo tudi tega velikega, močnega in črnega moža! Pa saj to je bilo človeško. Posebno je bilo to v zadoščenje kapitanu Le Goffu, ki ga je mučil gastritis. — Lahko se k njemu napotite resnično z zaupanjem: Vi rolet ozdravi vse bolezni. — je vztrajal Le Guellec. — Sicer pa je on tudi predsednik .pokrajinskega društva padarjev. Razširi! je roke, kakor da bi hotel reči: »Kaj boljšega vam ne morem nasvetovati!« —• Skoda, da nisem, bolan, — je rekel črnec, ko da bi se požvižgal na vse te nasvete. Čolni so se razkropili po zalivu. V vsakem sta sedela kakor običajno po dva iskalca biserov: prvi se Je potapljal, drugi pa je vsakokrat potegnil potapljača iz vode. Potem sta • zamenjala vlogi. En čoln se je močno približal obali. Potapljač Je objel z nogami kos koralnega apnenca, privezan na konec vrvi, in se hitro, spustil na dno. Voda je bila zelo topla in prozorna, tako da je razločno videl vsak kamen na dnu. Bliže obale so štrlele iz vode korale — negibno otrpli grmiči podvodnih vrtov. Drobne ribice, bleščeče, ko da so zlate in srebrne, so švigale med temi grmiči. Potapljač se je spustil na dno, se sklonil, začel naglo pobirati školjke in jih polagati v vrečko, privezano k jermenčku ob strani. Njegov tovariš, Indijanec iz plemena Guron, je držal v' rokah konec vrvi in sklonjen čez rob čolna gledal v vodo. Nenadoma je opazil, da se je potapljač naglo vzravnal, zamaha! z rokami, se oprijel vrvi in jo nategnil tako močno, da je malo manjkalo, da ni potegnil tovariša v vodo. Coln se je zamajal. Indijanec je naglo potegnil tpvariša iz vode in mu pomagal zlesti v čoln. S široko odprtimi usti in izbuljenimi očmi je potapljač težko sopel. Obraz temno-bronaste barve je bil zdaj siv — tako je mož prebledel. žreio se je že odprlo, zdaj zdaj hlastne po meni. Gledam — še plava ...« »Drugi morski pes?« »,VTag'l« »Kakšen pa je? Ali ima glavo?« »Glavo? Ce se ne motim, jo ima. Oči pa ko dva kozarca « »Ce ima oči, mora imeti tudi glavo,« Je menil mladi Indijanec samozavestno. »Saj se morajo oči nečesa držati. Kaj pa šape, ali jih ima?« »Tace pa so podobne žabjim lerakom. Prsti dolgi, zeleni, z nohti in mrenami. Sam se le-skeče ko -ribje luske. Priplaval je do morskega psa, zamahnil s šapo — šavs! In morskemu psu je pritekla kri iz trebuha ...« Nevsakdanje NEVARNA NOVOLETNA VOŽNJA Ko se je pred štirimi leti v zgodnjih jutranjih urah vračal s silvestrovanja nameščenec Jože Foštner iz Šoštanja, se mu je pripetilo nekaj, česar zagotovo ne bo pozabil vse življenje: Noč je bila temna in še meglena povrhu, tako da Fopšt-ner skoraj ni videl koraka daleč. Ker je bilo silvestrovanje dolgo in precej veselo, mu je po poti nenadoma postalo slabo zaradi zaužitih “dobrot« Fopštner je sedel kar sredi poti v sneg, da bi mu slabost prešla in da bi se malo Oddahnil od naporne hoje: Pri tem pa ni pomislil na to, da vodi pot, ki hodi po njej, preko nezavarovanega železniškega prelaza. In da bi bila smola popolna, je nevede sedel prav — na sredo prelaza med obe tračnici železniške proge! Ko je Fopštner tako sedel nekaj minut, pa se je pred njim iz goste megle nenadoma prikazala — puhajoča lokomotiva tovornega vlaka! Na sredi proge sedeči Fopštner se je sicer v trenutku streznil, a da bi odskočil, že ni bilo več časa; v naslednjem hipu je bila naglo vozeča lokomotiva že nad njim. V smrtni grozi se je prijel za os njenih sprednjih koles in se krčevito držal... Kdo ve ,kaj vse je preživljal Fopštner med kolesjem drveče lokomotive, ki ga je potem vlekla pod sabo — vse do 6 km oddaljenega Velenja; tega najbrž tudi sam danes ne bi več znal natanko opisati. Ko pa je vlak pripeljal na končno postajo Velenje, je strojevodja, ki ves ta čas seveda ni niti slutil, kakšnega »črnega* potnika vozi z vlakom, začul šibko stokanje pod lokomotivo. Brž je zlezel na tla in pogledal med kolesa stroja; lahko si je misliti, kako je ostrmel, ko se je izmed koles izmotal izmučeni Fopštner, ki pa je bil sicer povsem nepoškodovan in brez najmanjše praske! Edino »rano*, ki jo je dobil med smrtno nevarno vožnjo, je imel na zadnji plati, pa še to le na — hlačah, ki so se drgnile ob sneg na progi in mu jih je pri tem čisto raztrgalo! K. Z. (Nagrada »Natečaja zanimivosti* — 1000 dinarjev) NAMESTO RIB — KOKOS Nekega nedeljskega popoldneva sredi lanskega leta se je vračal Fani Veselič iz Purge v Beli Krajini s prijateljem Milanom z ribolova na bližnji reki. Ker še ni bil čas kosila in se je obema fantoma zaho-te še malo razvedrila, je Milan povabil Fanija na svoj dom na partijo šaha. Fanta sta svoji ribiški palici in druge potrebščine pustila pred hišo prislonjene ob zid, sama pa sta se v sobi spravila k igri. Nenadoma pa je Milan opazil skozi okno, da se je njegovi ribiški palici približala ena od domačih kokoši, ki je nato začela na vse pretege vleči za nglonsko vrvico. Fanta sta planila iz hiše, da bi ji pomagala. Ko pa sta prihitela bliže, sta opazila, da ima kokoš konec vrvice s trnkom vred — v kljunu. Milan je sicer skušal posredovati, bilo pa je že prepozno: kokoš je hlastno pojedla črva, ki je ostal na trnku še od ribolova! Seveda potem ni kazalo drugega, kot požrešno kokoš, ki se je davila z vrvico, naglo Zaklati. Pri »obdukciji*, ki jo je opj-avila Milanova mati, je iz kokošjega želodca res prišel na dan tudi nesrečni trnek s črvom, ki je nič hudega slutečo kuro veljal življenje. Fanta sta se dogodku od srca nasmejala, Milanova mati, ki ji je bilo vrle jajčarice žal, pa je bila seveda huda, čeprav sta ji fanta namesto ribje priskrbela — kokošjo pečenko! F. V. (Nagrada »Natečaja zanimivosti* — 500 dinarjev) KNJIGA VTISOV NA STOLPU Blizu Krapine na Hrvat-skem se dviga nizek hrib — Trije kralji. Na tem hribčku so razdaline stare cerkve,.poleg njih pa stoji zvonik, ki je še. cel. Okolica je zelo mikavna za otroške igre in krapinski pionirji se poleti tu rudi igrajo. Včasih pridejo na hribček tudi starejši mladinci; leti pa prihajajo iz drugih pobud: Na vrhu starega zvonika, ki nanj plezajo mladinci, je namreč posebna — knjige■ vtisov! Mladinci to *dobro v^do, saj so jo tja sami zanesli. V to knjigo vpisujejo svoje vtise vsi tisti mladinci, ki jim uspe splezati na vrh' zvonika. To pa ni tako enostavna stvar, ker so se stopnice v notranjosti zvonika sesule in je treba plezati po tramovju, ki le tu pa tam še štrli iz zidovja. Plačilo za prestani napor in tveganje pa sta lep razgled z zvonika in — knjiga vtisov, ki na vrhu čaka pogumnega plezalca! S PESTJO UBIL VOLKA Konec letošnjega januarja se je pozno pod večer vračal iz Boric v Bijelo Polje 25-letni * Radivoje Zunič. Bilo je mraz in pot skozi zasneženi gozd ni bila ravno najbolj prijetna. Se manj prijetno pa je bilo tisto, kar je Zunič nenadoma zagledal med drevjem: proti njemu se je prihuljeno bližala temna žival, ki je v njej mlačfenič na svojo veliko grozo v hipu spoznal — volka! Zunič ni imel pri roki ničesar, s čimer bi se mogel ubraniti zveri, volk pa je svojo žrtev že napadel... Kratek skok v stran in Zunič se je že branil, toda z — golimi rokami! Zver je še enkrat napadla, tedaj pa jo je zadel močan udarec Zuničeve pesti naravnost med oči! Udarec je bil tako močan, da je deloval kot pravi boksarski knock-out in je volka za hipec Jlar omotil. Obupna obramba napadenega Zuni-ča, ki mu je šlo za življenje, je zver tako presenetila, da se Zunič kaj kmalu ni več le branil, ampak je celo sam pričel napadati in je po volku udrihal, kolikor so mu dale pesti. Volk se je začel umikati in je skušal pobegniti pred nevarnim dvonožcem; Zunič pa se je pognal za njim in ga še z nekaj močnimi udarci po glavi — pobi l do smrti! Neustrašnega mladeniča, ki pa so se mu po dobljeni bitki, ko je imel čas razmisliti iz kakšne nevarnosti se je rešil, gotovo začela tresti kolena, je za ubitega volka nagradila Gozdna uprava, pretepači iz domačega kraja pa se mu bodo odslej gotovo skrbno umikali! MlSjE GNEZDO V KONTRABASU V vasi Mravinjec blizu Gorazda imajo kulturno-prosvet-no društvo »Kiseljak*. Kot najboljši dokaz za njegovo agilnost naj služi naslednji dogodek, ki se je pripetil nedavno tega: Nekateri člani glasbene sekcije društva so se nekega dne vendarle spomnili, da bi bilo dobro začeti uporabljati glasbila za orkester, ki so že dolgo »počivala* v neki mračni sobici društvenih prostorov. Z debelo plastjo prahu in rje pokrite instrumente so izvlekli na beli dan in jih začeli preizkušati, ali se da nanje sploh še kaj igrati. Eden od članov društva — Salko Fejzič — je iz gomile glasbil potegnil kontrabas in mu začel uglašati strune, da bi nanj zaigral. Tedaj pa se je iz odprtine na telesu kontrabasa nenadoma pognala — debela miš in smuknila pod omaro! Presenečeni Salko sprva ni vedel, ali naj se jo spravi loviti, ali pa naj »zamiži na eno oko* in jo pusti v miru. Potem pa mu je padlo nekaj na misel: skozi odprtino je skušal pokukati v kontrabas, kajti nenadoma sc mu je zazdelo, da si je miš v notranjosti instrumenta morda uredila — gnezdo!... Ko se mu je oko malo privadilo na temo v notranjosti kontrabasa, se je Salku zazdelo, da nekaj vidi. Stopil je po baterijsko svetilko in posvetil skozi odprtino: v zaprašenem kontrabasu je bilo res veliko, skrbno spleteno mišje gnezdo, v njem pa — devet živih, mladih mišk! _________________________________J V ENEM OD ZADNJIH PRIZOROV FILMA »ANA Z BROOKLY-NA«, KI IGRA V NJEM GLAVNO ZENSKO VLOGO GINA fcOLLOBRIGIDA, JE ITALIJANSKA FILMSKA ZVEZDA MORALA SPOZNATI TUDI PRILJUBLJEN AMERIŠKI FILMSKI REKVIZIT — KOPEL V PENASTI MILNICI. NEDVOMNO GRE ZASLUGA ZA TO AMERIŠKEMU REŽISERJU FILMA REGI-NALDU DENHAMU, KI ZELO SPOŠTUJE NAJSTAREJSE HOL-LVVVOCDSKE TRADICIJE. GINA LOLLOBRIGIDA. KI V FILMU IGRA MIKAVNO VDOVO, SE JE, KOT JE VIDETI NA SLIKI, OB PRVEM SREČANJU S PENASTO MILNICO ZELO DOBRO ODREZALA (DESNO). KU-KLUXrKLAN 2E PONIŽNEJŠI? KU-KLUX-KLANU, KI S SVOJIMI RASISTIČNIMI IZGREDI ZE SKORAJ POLNO STOLETJE TERORIZIRA TEMNOPOLTE PRE-A BIVALCE ZDA. SICER SE ZDAVNAJ NI ODKLENKALO, DOŽIVLJA PA ZLASTI V ZADNJEM C ASU VEDNO HUJSE UDARCE, KI DAJEJO UPANJE, DA BODO KLANOVSKIM NASILNEŽEM SČASOMA VENDARLE DOKONČNO PRISTRIGLI PEROTJ. EISENHOWERJEV UKREP, KO JE V LITTLE ROCK POSLAL ZVEZNE CETE DELAT RED, JE KLANOVSKEMU »UGLEDU« ZADAL PRECEJŠNJO RANO. NEDAVNO TEGA PA SO V MESTECU MAXTON V SEVERNI KAROLINI KLANOVCEM DOBRO POSVETILI INDIJANCI, KI SO Z ZDRUŽENIMI MOČMI NAPADLI ENEGA OD ZLOGLASNIH NOČNIH SHODOV KU-KLUX-KLANA. TUDI V MESTECU COLUMBIA NA SEVERU ZDA. KJER SO KLANOVCI NEDAVNO TEGA PROTESTIRALI PROTI INTEGRACIJI SOL IN KOT OBIČAJNO ZAŽGALI -KRIZ V OPOMIN, NJIHOVE C^ROZNJE NISO VEC IMELE PRAVE VELJAVE. SLIKA KAZE DVA TEMNOPOLTA SOLARJA, MLADENIČA IN MLADENKO, KAKO MIRNO NADALJUJETA SVOJO POT KLJUB SREČANJU S KLANOVCI, KI SE VRAČAJO S PROTESTNEGA SHODA NA GLAVNEM TRGU V COLUM-BIJI (SPODAJ). CHESSMANOVA ZADNJA BITKA CARYL CHESSMAN, KI SE MU JE DOSLEJ Z RAZNIMI PRITOŽBAMI POSREČILO ZE ZA DEVET LET ODLOŽITI SMRTNO KAZEN V PLINSKI CELICI, NA KATERO JE BIL OBSOJEN ZARADI SVOJIH ZLOČINOV, IN KI JE MED TEM POSTAL V JECI PISATELJ, SE JE SEDAJ SPET ZNAŠEL PRED SODNIKI, KI BODO NJEGOV PRIMER PONOVNO OBRAVNAVALI. NA PROCESU SE BO CHESSMAN BRANIL SAM. SAJ JE V DOLGIH LETIH PROUČEVANJA RAZNIH ZAKONOV, KI SO MU OMOGOČALI PRITOŽBE, POSTAL KAR PRAVI JURIST. NA SLIKI (SPODAJ) CHESSMAN V ENI OD SOB SODISCA V LOS ANGELESU, KO NEKAJ MINUT PRED PRIČETKOM RAZPRAVE PREBIRA SVOJ ZAGOVOR. V OZADJU SLIKE (OBRNJEN S HRBTOM PROTI CHESSMANU) STOJI SODNIK FRICKE. PREDSEDNIK SODISCA, KI JE CHESSMANA OBSODILO NA SMRT ' JOSEPHINE SPET PRED MIKROFON JOSEPHINE BAKER ALI »ČRNA VENERA«. KOT JO TUDI IMENUJEJO, KI JE V OBDOBJU MED OBEMA VOJNAMA RAZGIBALA POL EVROPE Z RITMOM SVOJIH POPEVK IN PLESOM V VEC KOT SKROMNIH TOALETAH, SE JE PO VEC LETIH POČITKA SPET VRNILA NA ODRSKE DESKE. CRNA UMETNICA, ODLIKOVANA S TRAKOM ČASTNE LEGIJE ZA NASTOPE PRED FRANCOSKIMI VOJAKI, SE JE LANI LOČILA OD SVOJEGA MOZA, DIREKTORJA ORKESTRA JO A BUOILLONA. JOSEPHINE BAKER NASTOPA SEDAJ V NEKI PEVSKI IN PLESNI REVIJI V ENEM OD MILANSKIH GLEDALIŠČ (LEVO). HELIKOPTER NAMESTO ŽIČNICE PODJETNI JEAN DIEBOLD IZ KRAJA VAL D’ISERE, KI LEZI NEKJE V FRANCOSKIH ALPAH, SI JE LETOŠNJO ZIMO Z A MISLIL ORIGINALNO REŠITEV, KAKO USTREČI BELE OPOJNOSTI ZELJNIM TURISTOM. HKRATI PA SEBI DOBRO NAPOLNITI ZEP. POVEDATI JE TREBA, DA SO GORSKI VRHOVI OKOLI VAL DHSERE POZIMI SMUČARJEM NEDOSTOPNI. KER PRECEJŠNJA STRMINA IN GLOBOK SNEG ONEMOGOČATA VZPON NANJE. DIEBOLD PA SI JE OMISLIL HELIKOPTER IN Z NJIM VOZI SMUČARJE NA VRHOVE DO 3000 METROV VIŠINE. OD KODER JE POTEM SIJAJEN ALPSKI SPUST VSE DO DOLINE (ZGORAJ) NAŠA MALA MANEKENKA KDOR JE KAJ PRIDA ZASLEDOVAL DOMAČO MODO, JE ZADNJI DVE LETI LAHKO OPAZIL MED NAŠIMI LEPOTICAMI DROBNO, MAJCENO MANEKENKO, KI JE NA MODNIH REVIJAH S SVOJIM KAVALIRJEM POŽELA VEDNO NAJVEČ PRIZNANJA. TO JE MALA MARINA MARINC IZ LJUBLJANE. MARINO SO KOT MANEKENKO SLIKALI ZE OD VSEH STRANI, SEDAJ PA SMO JO OBISKALI IZ POVSEM DRUGIH 'NAGIBOV; ZVEDELI SMO NAMREČ, DA JE STARSEM TUDI SICER V VELIKO VESELJE. ZAUPATI VAM MORAMO NAMREČ, DA JE MARINA KOMAJ V LETOŠNJEM solskem letu prestopila prag prvega RAZREDA OSNOVNE SOLE. V SOLI PA ZELO DOBRO NAPREDUJE. SAJ JE BILA TAKO PRIDNA, DA JE ZE S PETIM LETOM ZAČELA CITATI KNJIGE. IZKAZNICE PIONIRSKE KNJIŽNICE PRIČAJO, DA JIH JE DOSLEJ PREBRALA ZF. OKOLI 350, NEKATERE CELO PO VEČKRAT. SENZACIJA PA JE V TEM, DA MALA MARINA BERE ZE TUDI CIRILICO, KI SE JO JE NAUČILA POVSEM SAMA, KAR ZA TAKO MLADO GLAVICO GOTOVO NI BILA SALA! KO RA«o JO OBISKAT T SMO JO »ZAI.OTTI.fy PRAV PRI CITANJE »POLITIKINEG A ZABAVNIKA« V CIRILICI — (SUKA LEVO). PRVIČ V PENASTI KOPELI ftf-sin Resnica HUJŠANJU VNE HAJ BO 1V4 §¥OJEM MESTU ZARADI OČETA JO JE STRAH VSEH MOŠKIH Bila je čedna žena pri petdeseti hletih. Opravljena preprosto, toda prijetno. Bil sem nemalo začuden, ko sem na njenem pravilnem in še vedno prijetnem obrazu zapa-,zil strah, ko sva se pozdravljala. Prosil sem jo, naj sede in se počuti -kolikor mogoče udobno. V zadregi in nekam nezaupno se je nasmehnila. — Kakšne težave vas tarejo? — sem ji hotel pomagati. Se se je obotavljala, potem je rekla, s pogledom uprtim v.zavestno okno: — Zdelo se vam bo čudno... Morda je sploh neumno, da sem prišla... Morda bi morala kam drugam... — Prepričani bodite, da vam bom to tudi nasvetoval, če vam sam ne bom mogel pomagati, — sem jo poskušal spodbuditi. Spet se je nasmehnila in me poskušala pogledati, toda ko sva se srečala s pogledi, je svojega ponovno umaknila. Pazil sem, da bi je ne motril preveč naravnost. Bilo ji je očitno lagodneje. — Ze dolgo sem tajnica v nekem znanem podjetju. Vsi so zadovoljni z menoj. Ali pa tudi niso, kaj vem. V uradu me vedno prepričujejo, da dobro delam, toda sama sebe ne morem nikoli docela prepričati o tem. Ce me predstojnik pokliče k sebi, se me vedno polasti neki čuden strah. Ne morem in ne morem se ga otresti. Pa mi v resnici ni še nikoli rekel nič zelo neprijetnega. Toda mene je vendar strah pred njim in to je zoprno ... Tehtal sem, kaj naj bi ji na to odgovoril. Misli so mi begale po glavi. — Naj jo začnem tudi jaz prepričevati, da je njen strah vendar neutemeljen? To delajo že v pisarni, očitno neuspešno. Odločil sem se za drugo pot. — Ali je vaš predstojnik edini človek, pred katerim občutite tak nepremostljiv strah? Ob tem vprašanju se je opazno zdrzdila. — Ne, nikakor. Zdelo se vam bo smešno, toda meni se to pogosto dogaja. V vsaki službi me je strah. In v šoli sem se bala profesorjev, še kot otrok učitelja, zdravnika, soseda. Ne morem reči, da bi mi kateri od teh ljudi naredil kakšno posebno krivico, toda vseh sem se bala. Veliko bolje sem pisala šolske naloge, kot pa odgovarjala ustno... Sama ne vem, od kod in zakaj to, pa vendar je tako. Zaslutil sem, da ima njen strah zelo globoke korenine, da sega že. v zgodnja otroška leta. Ne da bi jo pogledal, kajti bal sem se, da bi ji tudi jaz zbudil strah, sem jo vprašal: — In kako ste se razumeli s svojimo četom? Ste ga imeli zelo radi, ali ste sc tudi njega bali? Povejte mi no, kakšen človek je bil vaš oče!. Bila je očitno vznemirjena, ko mi je rekla: — O, to je bil strašno strog človek, nanj zares nimam niti najmanj prijetnih spominov. Saj ne*morem reči, bil je pošten in delaven, toda ne spominjam se, da bi ga kdaj videla, smejati se. Veste — bil je sicer bančni uradnik — toda meni se zmeraj zdi. da bi bil primeren za sodnika. To je bil visok, nekam teman človek in resen, resen, neznansko resen. Zelo je skrbel za nas in nas neprestano o čem poučeval. Imel je naravnost bolestno navado, da nam je vedno pridigal... — Popravila se je v stolu in kot da se je prestavila za nekaj desetletij nazaj, je začela oponašati svojega očeta: — Nana, življenje ni igrača, to si dobro zapomni! — Dvignila je kazalec svoje desnice in nadaljevala: — V službi nimajo nikogar zaradi lepšega. Tam zahtevajo znanje in spet znanje. Ti pa ne znaš nič in si lena in neumna. To te bo še življenje teplo! V vsaki službi te bodo gledali največ mesec dni, to ti povem... — Ob tem pripovedovanju se mi je prvič zazdelo, da se je sprostila. Nasmehnil sem se: — In vi ste se ga zelo bali? Pomislila je malo in dekla: — Zares, bala Sem se ga. Mati nas je vedno strašila z očetom in za najmanjšo neumnost in otročarijo smo se morali zagovarjati pred njim. Komaj je odprl vrata, že je vpraševal: — Kdo je bil danes poreden? Kdo se ni učil? Kdo ni pomagal materi? ... Ona pa se je vedno pritoževala in potem smo kar zapored ali pa v vrsti romali k očetu na zaslišanje. In on je bil tako neizprosen. Za slabo očiščene čevlje sem jih morala teden dni čistiti za vso družino... Malo grdo napisana naloga, že sem jo morala prepisati desetkrat... Oh, bil je zares strašen, neizprosen človek. Poznal je samo kazen, in to neusmiljeno, strogo. Včasih se je razjezil in tedaj smo iskali najbolj skrite kotičke po stanovanju, zakaj gorje tistemu, ki ga je v takem časp dobil v roke... Počutila se-je očitno olajšano, ko mi je to povedala. Meni pa je bilo jasno, da je ne smem prekinjati. Zakaj ta oče, njegova zla podoba in strah pred njim je še živel v njej. Tako je prekril vse druge izkušnje z liudmi, ona drugačnih ljudi sploh ni zapažala. Kot da so bili vsi enaki njenemu očetu in so ji vlivali strah v kosti. Povabil sem jo na razgovore še večkrat. Postajala je vse bolj sproščena in po nekaj tednih mi je z zadovoljstvom pripovedovala, da- se počuti že veliko bolje. N E 2 N O PERILO ZAHTEVA TUDI NEŽNO PRALNO SREDSTVO! Čudovit občutek 8VEZINE IN MLADOSTI BO NAVDAJAL VAS IN VASO OKOLICO, CE BO VASE NEŽNO IN TANKO PERILO OPRANO S PRAŠKOM »P E R 1 L« ! =^'i=L.==—,---------- ' \ TRIDNEVNI DOPUST j Neki ameriški list je vprašal ie od rojstva slepo in gluho pesnico Ilellen Keller, kaj bi napravila, ie bi za tri dni spregledala in slišala. Odgovorila je takole: »Prve dni bi gledala ljudi in jih ocenjevala. Opazovala bi vse premične ih nepremične stvari: mizo, za katero vsak dan delam, uro, ki je še nikdar nisem videla in slišala, pdstcljo, gledala bi vlak avto, letalo. To bi bil praznik. Drugi dan bi si ogledovala napredek človeštva: kot v kaleidoskovu bi hodila naokrog. Zamislila bi se za tisoč let nazaj, da bi znala primerjati in bi ose razumela. Tretji dan bi hotela z desetimi očmi gledati današnje življenje — cene pred-, [ metom, ki jih še nikdar nisem videla. In rada bi šla v veliko mesto in bi gledala, gledala... , Prerhišljam, kaj vse sem še pozabila. Le gluhi in slepi vedo ceniti svetlobo, j tako kot bolnik ne ve, kaj je zdravje, dokler ne zboli. Gledala bi raznobarvno cvetje, da bi mogla doumeti lepoto sveta.* dobil prostor za o.rod . 1 ebne stvari lahko na svojem otrebujemo za hišna pop-a- mestu. Ce pa čez vse to po te g -kladivo, klešče itd., ki jih nemo še zaveso iz pralnega zimo skupaj v zgornji za- blaga, ne bo nihče -idel te na-“k. V dirugi zabojček spra- še »ropotije«. Pogosto slišimo in beremo o shujševalnih načinih, ko brez posebnega truda, da celo brez omejitve v hrani, dosežemo zaželeno zmanjšanje teže. V obtoku je tudi mnogo zdravilnih pripomočkov za hujšanje; ti niso vedno nevarni in jih smemo jemati samo pod zdravniškim nadzorstvom. Bridka resnica o hujšanju pa je samo ena: shujšamo samo tedaj, kadar dovajamo telesu manj kalorij, kakor jih telo po- trebuje za izgorevanje- Po domače bi rekli: shujšamo samo, če znatno manj jemo. Zamaščenosti z dieto prav tako ne moremo trajno odpraviti, kaikor na primer z inzulinom no moremo ozdraviti sladkorne bolezni. Ce se pri hujšanju oprimemo zelo stroge diete, lahko zaidemo v začarani krog hitrega hujšanja in ponovnega hitrega redenja. Pet tednov pretirano hujšamo zato, da šesti t teden nadomestimo izgubljene moči s preizdaitmo hrano, ki nain ponovno hitro viša telesno težo. Kakšen je torej pravilni in kar najbolj uspešni način za pridobitev vitkosti? Rekle bi: razumna zmernost v vsaki prehrani in poznavanje kalorijskih potreb organizma. , Kakor smo že omenile, se redi vsaikdo, ki privaja organizmu več kalorij, kslko-r jih telo potrebuje, hujša pa tisti, ki jih dovaja manj. Ce si sestavimo Jedilnik tako, da použijemo na dan samo 1000 kalorij, bomo nedvomno hujšale, ker bo moralo telo nadomestiti primanjkljaj kalorij iz svoje telesne tolščne rezerve. Kdor se nagiba k debelušno-sti, mora stalne paziti, da ne je preveč. Brž ko prekorači- mo petindvajseto leto, potrebuje namreč organizem vsakih 10 let 5fl/o manj kalorij, kakor pred vo starostno dobo. Ako smo torej v mladosti brez skrbi zaužili 2,500 kalorij na dan, ne da bi se zaito redili, jih smemo pri petinštiridesetih letih samo še 2.250. Prav zato se v tako imenovanih srednjih letih ljudJe hitreje rede kakor v mladih letih. Glavni problem vitkosti torej ni v izgubi čezmernih sil, temveč v obvarovanju, da si jih *•<>- novno ne pridobimo. Razumljivo je, da moramo telesno težo najprej spraviti na normalo. To storimo pod zdravnikovim vodstvom, ker vsaika shujševalna dieta organizem slabi, in jo smemo izvajati le, če smo zdrave. Ko smo zmanjšale telesno težo na normalo, pride šele pravo težaško delo v boju za vitkost: odslej naprej se moramo stalno ravnati po dieti, ki bo preprečevala, da se ponovno ne bomo redile. Morda je to slišati nekoliko strogo, je pa edini način, če želimo biti vitke in hkrati zdrave. Ne govorimo zdaj o srečnikih, ki lahko jedo vse, česar jim poželi srce, pa se vendarle ne zredijo- Po navadi vsi hitro nabiramo tolščo. Ce se ne ravnamo po določenih smernicah, j-e trpljenje ob shujševalnih dietah zaman. Pred leti so propagirali v svetu nekatere shujševalne diete, ki niso temeljile na zmanjšanju kalorij. Talka je bila dieta z geslom »Najej se do sitega in shujšaj!« Ta dieta je temeljila predvsem na mesu in maščobi. Njeni zagovorniki so trdili, ds se človek ne zredi, če poje ns dan pol kilograma mesa in 15 dkg maščobe, ne glede na to, kaj še razen tega na dan po-užije. Kmalu se je izkazalo, da se res niso zredili, da je pa dieta pošteno škodovala njihovim želodcem in ne nazadnje njihovim — denarnicam. Hujšanja se j e treba lotiti z načrtom za daljšo .diobo, saj ne moremo brez škode za stalno izločiti iz naše prehrane vsa živila, ki vsebujejo tolščo, ogljikove hidrate ih škrob. Lahko pa uredimo tako, da so ta živila v takšnem razmerju, da nas ne rede, temveč samo hranijo. Ce smo torej z dieto dobile zaželeno telesno težo, to še ne pomeni, da ve moramo doslej odpovedati sladkorju in maščobi. Dobro je pa, da opustirrfo težke, pretirano sladkane močnate jedi, mastne omake, presno maslo, jedi, ki že same po sebi vsebujejo tolšče in sladkor. Nabavimo si najprej kalorijsko tabelo živil, kakor jo imajo vse moderne kuharske knjige ih’ sem jo opazila tudi v naših letošnjih žepnih koledarčkih. Co vemo, da potrebujemo pri poklicu, kjer zvečina sedimo, 33 kalorij na 1 kilogram naše celotne teže, ne bo težko izračunati, kolikp kalorij dejansko potrebujemo na dan. Danimo, da je telesna teža 60 kil, pomnožimo jo s 33, dobili bomo 1980 kalorij. Toliko kalorij — v ka- Korenje v kozmetiki Korenje ni le dobro živilo, čajo korenje kot dobro sredstvo marveč se obnese tudi kot ko- za negovanje obraza, zmetično srestvo- Kakor je zna- , no, vsebuje pravo bogastvo vi- . «« korenM se naredi tarnina A, ki pospešuje rast, tfole' koren]e brez njega pa izgubi koža lepo Ltojil ?o1 #ure- f *l»“ti fk. po- zunanjost KoDmeftiki priporo- tem s s, *? ka<5° ™mazite °braz m sok lahno vtirajte v kožo. Maska naj ostane na licu vsaj pol ure, medtem pa lahko počivate ali opravljate primerno delo. Mičen pulover za vitka dekleta knšni koli obliki prehrane — potrebujemo v tem primeru na dan. Ce jih bomo dovalale več, se bomo redile, če pa manj, bomo hujšale. Tudi gibanje nam pomaga, da se odkrižfimo prevelike telesne teže. Pri hitrem sprehodu, ki traja dobro uro, izgubimo 300 kalorij, pri kegljanju v istem času 225 kalorij, pri plesu 250 kalorij, pri igranju tenisa in košarke 350 kalorij, pri jahanju 250 kalorij im pri kolesarjenju celo 400 kalorij. Paziti pa moramo, da pri športu ne pretiravamo, ker je v času hujšanja organizem občutljiv in ker se nam po gibanju tek zveča- Ko smo se odkrižale prevelike teže, smo že na pol poti. Seznaniti se moramo samo še s kalorično tabelo, sestaviti primeren jedilnik in se ravnati po njem Se to: kdaj pa kdaj je dovoljen spodrsljaj, ki ga moramo pa cato prihodnji dan popraviti z večJo strogostjo v prehrani. Ce se bomo ravnale po teh nekaj preprostih in zdravju nič škodljivih nasvetih, bomo 'ohranile vitkost v pozno starost. K.B. MLADOST! SVEŽINA! NEŽNOST! Potem si umijte obraz z mlačno vodo. nazadnje pa ga -oplu-skajte s hladno vodo in namažite s kremo. Dobro je, če.pr-i-denete kaši i-z nastrganega korenja pol kavne žličke medu in nekaj kapljic limonovega soka. Sicer pa tudi korenje samo dobro učinkuje, saj osvežuje kožo in zapira znojnice. — Za lepo polt je priporočljivo jesti tudi surovo korenje. V majhnem stanovanju je včasih težko najti primeren prostor, kamor bi gospodinja spravila omela, metle, orodje, čistilna sredstva in še to in ono, kar se vedno potrebuje v gospodinjstvu. Ce imamo kakšen kot v hodniku, shrambi ali kje drugje, sj ga lahko z nekaj spretnosti in z majhnimi stroški uredimo takole: Na spodnjo stran police pritrdimo primerno kljuko (n. pr. od starega obešalnika), na katero obesimo metlo-Ce imamo zabojčke od marmelade ali rozin, bomo tudj te lahko koristno uporabili. Vzamemo tri zabojčke in na vsakega pribijemo spredaj io cm široko deščico. Zabojčke pribijemo drugega vrh drugega in vse skupaj pritrdimo na zid Tako vi-mo vse, kar potrebujemo za električna popravila, v spodnji zabojček pa čistilna sredstva. 80 cm od tal pritrdimo široko letev s •kljukicami, na katere bomo obesili metlice, omela in smetišnico. Vse ročaje metlic in omel prevrtamo z majhnim roč--nim svedrom in opremimo z zankami iz motvoza. Omelo pa postavimo povprek iz kota v kot. Tak- bodo sedaj vse te po- Poldrugi metter od tal pritrdimo 15 om široko polico, za katero potrebujemo desko, ki jo točno izmerimo in označimo. Na tej polici bo prostor za steklenice s petrolejem, bencinom, ška-tle s parketnim loščilom itd. * KUPITE SREČKE ! ZVfZf JU60S“ 800.000.-I"500.000.-, 300.000.-, 200.000. . imooo.-, i. t a. ;5 ■ Srečke predelale: ' . ___________ h zflsiopmi^ JusesiovflNSKt ton rije, m phodaialci tobaka ŽRERKKJE KEPREKLICK0 4 MARC* H5I LETA BADOASTEINSKO PRVENSTVO JE RILO ZARES ELITNA PRIREDITEV 0 ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o n o ■ o ■ o ■ u ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o Badgastein je bil še včeraj prizorišče svetovnega smučarskega prvenstva v alpskih disciplinah, ves v znamenju treh črk — FIS, danes pa Je spet tisti stari zdravlllščni kraj, kakršnega poznamo dolga desetletja. Dober teden dni Je bil Badgastein v središču pozornosti svetovne športne Javnosti, dober teden dni bo ostal za vedno v analih FIS in spominu športne mladine vsega sveta. Badgastein smo doslej poznali samo kot vrelec večne mladosti, zdaj pa smo ga spoznali še po mladih smučarjih najrazličnejših narodnosti. Temu Badgastelnu zdaj nastavimo zrcalo! Ves objokan je stal neki Vaši konjički? deček ob strani slavnostnega »Rokomet, gimnastika in — sprevoda. V pisani druščini pletenje!« zanj ni bilo več prostora. Z Danes .. . O letošnjem Badgastelnu, prizorišču svetovnega prvenstva alpskih smučarjev, še dolgo ni napisano vse ... Zmerom večje hitrosti in zmerom večja tveganja, to Je ena Izmed ugotovitev. Zato ni čudno, če se vse bolj oglašajo trezni opazovalci, ki resno opozarjajo prireditelje, naj sredi tega razvoja mislijo tudi na veliko večino takih mladih ljudi, ki se spuščajo na te preskušnje, ne da bi bili dovolj izkušeni in vse pogosteje postajajo žrtve prevelikih ambicij. Nekateri so sprožili že čisto konkretno predloge, po katerih naj bi udeležence tekem v alpskih disciplinah — prav tako kakor je to urejeno že v prenekaterlh drugih športnih panogah — razvrstili v ločene kategorije ter Jih razdeljene po znanju, pripuščali na proge. Kajti sicer bo ta nevarnost prevelika, da bi Jo lahko še zagovarjali samo s športnim poletom in mladostnim hotenjem za najbolj iskana priznanja, * Ali ni tragično, ko človek bere besedo o mladem človeku, ki Je morala Izzveneti takole: Liliana Scherrer, mlada deklica iz Švice, Je morala v Sestrleru umreti pri treningu za smučarski nastop. Zasmu-čala se je po strmini, kakor že tolikokrat. Po čim ožji smučini Je hotela navzdol; pritegnila Je komolce — kakor so jo naučili — palici Je stisnila pod pazduho, da bi Je ne zadrževali veter. V zavoju se Je zavihtela, kakor ji je uspelo že mnogokrat poprej. Spodnjo smučko je obremenila, s telesom se Je privila k tlom, nagnila eno ramo naprej in še bolj Je klecnila v kolena, kakor da bi se bila hotela vsa prikleniti v sneg. In potem Je padla in drsela z vse večjo hitrostjo navzdol. Kdor je že kdaj padel tako, ve dobro, kako mu Je bilo takrat; zdi se mu, kakor da je prijetno omo-ten, na tihem pa že dela račune s tem, kaj mu je namenila usoda. Llliana Je drvela doli. Toda tam nekje je stalo na poti drevo in uboga deklica je udarila s tilnikom obenj. Smrt Je bila, tako bodo rekli—hipna. Kakor pod giljotino, samo s to razliko, da je tokrat prišla žrtev sama do nje, ne pa smrt do žrtve. To je žalostna tolažba za to, da dekle ni trpelo, ampak iz radosti naravnost stopilo v večnost. * Angleški reprezentant ln stara bajta Stanley Matthews, ki ee bo v kratkem priključil moštvu Blackpoola za turnejo v . . .. , . —„ -------. - ---------— Avstralijo, se je dal »za vsak IT okrog učinkovito izžarevala Rieder, Danzer... primer« nekoliko zavarovati. ■ - -■ • ............... v sneženo zrca PRVI, DRUGI, TRETJI TA TEDEN Vsi za Zupančičevo BO ZON — POŠKODOVAN! Med zadnjimi vrati se je Charlesu Bozonu, po poklicu kuharju in kapetanu francoskega moštva v Badgastelnu, pošteno zapletlo in v strašnem padcu se Je zvalil na rob tekmovalne proge. Z nalomljeno hrbtenico so ga s helikopterjem notranjega ministrstva prepeljali v Salzburg, kjer so mu najboljši specialisti domače bolnišnice nudili strokovno pomoč. Najboljši francoski smučar je ob splošni pozornosti seveda naglo okreval, za kar je pač najboljši dokaz njegovo ponovno srečanje s humorjem. To je najdrznejša alpska smučarka sveta — dvakratna svetovna prvakinja Lucia Wheeler iz Kanade. drobne bele tablice s črnimi črkami so namreč zbrisali »VZHODNA« in za njo so korakali sicer različno odeti tekmovalci iz »obeh« Nemčij. Krepka skupina zdravih nasmejanih športnic in športnikov, med seboj iskrenih in do- »... da, danes je najlepši dan mojega življenja.« Danes je Inger Bjornbak-ken, telefonistka iz Baruna pri Oslu — svetovna prvakinja. »In pri vsem tem je moje' ime — oh, smola — vse predolgo za svetovno prvakinjo, brih prijateljev, je daleč na- saj imajo drugi krajša: Sailer, Z neko zavarovalno družbo je sklenil pogodbo, po kateri mu bo za vsako tekmo, če bi se mu primerilo kaj škodljivega, Izplačala nekako 8 milijonov našega denarja za tolažbo. Vsekakor so se zmenili tako, da bo odškodnina plgčljiva samo tedaj, če bi bil tako prizadet na nogah, da bi poslej ne mogel več igrati nogometa. • Znani avstrijski nogometni sodnik Steiner je zaprosil pristojno športno organizacijo naj ga v prihodnje ne delegira več za sojenje tekem. Mož se Je baje nasodil že do sitega, *aj Je »uradoval« že na več ko 200 mednarodnih tekmah, med njimi na okrog 50 meddržavnih, ter pravi, da je že precej utrujen od tega posla. _ V zadnjih letih je večkrat go- * stoval v Braziliji in bo bržko- fl ne tudi nekoliko laže »prena- _ šal« to prostovoljno »Drezpo- selnost«. 20 mesecev pozneje, ko so Spanci začeli metati kopje po avoje — nekako tako, kakor se sicer meče disk, zaradi česar 0 ■ o kristalno čisto misel olimpijskega športa. Trenutek današnjega kompliciranega časa je ostal brez okornih okov, ki mu niso kos niti jezikavi diplomati. V trenutku slovesnega akta je ostal ob strani — presekan gordijski vozel. Tak je bil začetek v Badgastei-nu. Sele drugi dan je to slovesno razpoloženje skalil eleganten gospod v naši sredi, na častni tribuni. Pozornost nas vseh je veljala prvim tekmovalcem na z zastavicami posejani progi za slalom. Toda ne. mož je nedvomno tudi zanimiv, vsaj za tisto damo, ki ga Je skrivaj opazovala že nekaj časa. »Da, ta Je pravi,« Je tiho pomislila naša dama. In že Je namignila ljudem, ki skrbe tod za varnost. Brez prerivanja ln tiho, s sklonjeno glavo je elegantni gospod v družbi ostalih zapustil Danes, v torelf, je prosto, na Graukoglu ni tekmovanj. Le kam sedaj? Morda na zabavišča ali pa za roleto v Casino? Ne, kar z menoj, v goste svetovnemu prvaku iz Areja (1. 1954) — Christianu Pravdi. Od kod uspehi avstrijskih tekmovalcev? »Zelo, zelo veliko trenirajo, pa seveda brez talenta tudi ne gre!« Dopolnilni športi? »Nogomet in tenis.« »Odkar sem na glavo padel, vsi mnogo bolj skrbite zame kakor pa prej, ko sem sl domišljeval, da sem normalen ...,« je dejal. SLALOM Z AVTOMOBILI Za avtomobilski slalom pod okriljem dirkalne hiše Mercedes na badgasteinskem nogometnem igrišču so se pojavili »slalomisti« Iz Avstrije, ZDA, Norveške in Švice. Osmico je pred številnimi fotografi in z Mercedesom SL 300 najbolje obvladal Ernest Hinter-seer (A), ki smo ga po tekmi seveda takoj preimenovali iz Fer-nandela v Fangia. Z zmago v času 30,4 pred Pravdo je vsekakor častno zastopal avstrilski tabor; Sailer, Leitner, Rieder in Molterer pa so medtem raje trenirali smuk. ZAKLJUČNA SCENA In naposled zaključna scena te zares nad vse vzorno pri- Kdo so tekmeci avstrijskemu pravljene prireditve na snegu. Predsednik avstrijske republike dr. SchSrf in še drugi ministri v častni loži so čakali na mimohod in zaključni nastop vseh tekmovalcev. Toda _ . teh ni, * zdaj se jim ne mudi spodriniti z najboljših mest. wa- več Vendar brez zamere s to* Hace »Bud« Wemer (ZDA) bo to "■ venaar. Drez zamere, s to sodbo smo se prenaglili: na tisoče avstrijskih deklet in častno tribuno. Zanj se je v tem. časov? moštvu? »Vsekakor Švicarji, seveda odkar so »trikolorl« menda za vedno izgubili Charlesa Bozona.« Kaj pa Squaw Valley? »Sailer, Kieder, Molterer ostanejo (če bodo redno tekmovali) še naprej favoriti: težavno jih bo llace »Bud« Werner (ZDA) bo to zanesljivo poskušal, saj trenira vse leto, tudi v čilskih Andih.« Kdo je najboljši smučar vseh trenutku podrl svet. za vselej bo pomnil ta elitni smučarski ples. Pa kaj nam to mar. boste morda dejali, nič nam noče ta mož. Oho, pazite, kaj govorite. Ali ga sploh Maj se le hudo v»hnVli» ;,,, fl Poznate!? Ne, potem pa vprašalte ska operadva v svetiT— ?e *z- . •^Pol«,.ki .!«►♦•♦•••••♦«♦♦«♦»♦ manj vnetih občudovalcev, pa seveda tudi častni gostje. Beg skozi stransko okno je naposled pognal sprevod z godbo in zastavami v tek. Minuta pozneje je že donelo v noč čez gostoljubni Badgastein: »Prvi in hkrati svetovni prvak — Toni Sailer (Avstrija)!« Avstrijska zastava je zavi-hrala visoko na drogu ob dveh drugih, godba je zaigrala avstrijsko himno, val nepopisnega navdušenja pa je razparal svetlo noč. V prvih vrstah pred nami pa se je utrnila solza. Sredi svoje družine — pa tudi Riederjevi so bili zraven in seveda niso pozabili na iskrene prijateljske čestitke — je potočila tople solze neizmerne raaosti in pravega športnega veselja — Sailerjeva mama. Medtem pa je bengalični ogenj že osvetlil nočni Badgastein ... H. Ubeleis Minuli teden je bil v znamenju velikih prireditev. Alpski smučarji so tekmovali v Bad-gasteinu, tekači v Aix les Bains, skakalci v Garmischu, sankači na Bledu itd. Prav na teh tekmah je »padla« tudi večina točk v naši razvrstitvi najboljših slovenskih športnikov tedna, ki je tokrat naslednja: 1. Slavica ZUPANČIČ (Triglav) — smučanje 30 točk. 2. Mara REKAR (Mojstrana) — smučanje 15 točk. 3. Jože COLARIC (Ljubljana) — dviganje 14 točk. 4. Julij ULČAR (Jesenice) — sankanje 11 točk. 5. Janez ŠTEFE (Ljubelj) — smučanje 10 točk. 6. Stanko Klinar (Jesenice — smučanje 8, 7. Jože Juhart (Branik) — smučanje 2 točki. Obrazložitev. — Posamezne redakcije so glasovale tako: Vežer — 1. Zupančič, 2. Stefe, 3. Klinar. 4. Rekar, 5. Stefe; Radio — l. Zupančič, 2. Stefe, 3. Ulčar, 4. Colarič, 5. Rekar: Ljudska pravica — 1. Zupančič, 2. Rekar, 3. Colarič, 4. Juhart, 5. Stefe; TT — 1. Zupančič, 2. Ulčar, 3. Colarič, 4. Rekar. 5. Stefe; Polet — 1. Zupančič, 2. Colarič, 3. Rekar, 4. Ulčar, 5 Klinar; Slovenski poročevalec — 1. Zupančič. 2. Klinar, 3. Rekar. 4. Ulčar, 5. Colarič. Zupančičeva Je bila s 14. mestom v kombinaciji najuspešnejša med našimi v Badgastelnu. Tam sta se zadovoljivo uvrstila tudi Stefe v kombinaciji in mladi Klinar v smuku. Rekarjeva je bila najboljša Jugoslovanka v tekmovanju srednjeevropskih tekačev za Cup Kurikkala, Colarič pa je v Ljubljani kot prvi izmed Jugoslovanskih dvigalcev uteži prebil dvigaški »zvočni zid« 400 kg. Odličen je bil tudi sankač Ulčar, ki je v močni mednarodni konkurenci osvojil na Bledu pokal Slovenije. Po dveh februarskih tednih je vrstni red tak: Zupančičeva 60, Stefe 21, Rekarjeva 20, J. Pavčič 16,5, Colarič 14, Hlebanja 13,5, Ulčar 11, St. Klinar 8, Langus in L. Klinar 4, Brun, Strežaj in Juhart 2 ter Danev in Zupančič po 1 točko. LAN 0 LIN- SP0RT-CREME ULTBSOm DOBER NASVET! Ce želiš odlično mastno kremo, potem zahtevaj samo ULTRAGIN-SPORT KREMO K vsaki smučarski opremi spada ULTMGlN-krema Atleti vadijo Celjski aleti — z leve: Lorger, Si lovčeva, Lešek, Važlč, Slamnikova in Vipotnik — trenirajo vse leto. 18 stopinjah Vrhunski šport je dandanes na taki stopnji, da morajo prvaki in tisti, ki bi to hoteli postati, trenirati vse leto, v vsakem vremenu. Take misli so mi rojile po glavi, ko sem januarja krenil proti atletskemu stadionu »Borisa Kidriča« v Celju. Dejali so mi namreč, da najboljši celjski atleti trenirajo ne glede na sneg in živo srebro, ki je zdrknilo celo na —18. Na stadionu sem videi, da so bila obvestila točna. VSI KANDIDATI ZBRANI Okrog neumornega trenerja Fedorja Gradišnika, ki je polovico januarja dan za dnem prihajal na stadion, so bili zbrani vsi celjski kandidati in kandidatinje za le- Lešek tudi v snegu — preko 4 m tošnje evropsko atletsko prvenstvo. Sprin-terji z Lorgerjem na čelu so si očistili 60 m dolgo stezo, pa tudi na tekališču je bil v ozkem krogu odmetan sneg, tako da je bilo moč teči. Pri skakališču za skok s palico je bilo prav tako očiščeno zaletišče, pa tudi doskočišče. To je bil edinstven pogled, gotovo edinstven v zgodovini celjske atletike. Prva pojasnila sem dobil pri trenerju. »Vsi kandidati trenirajo zelo resno,« mi je dejal. »Petkrat tedensko prihajajo na stadion, Važič, ki ga trenira Matija Hanc, pa celo osemkrat. Uradni kandidati za evropsko prvenstvo so Lorger, Lešek, Vipotnik, Vašič, Brodnik in Sikovčeva, izredno pridna pa je tudi Slamnikova, ki sicer ni na spisku kandidatov, vendar ima vse možnosti, da popravi lanske izide.« Fedor Gradišnik je nadaljeval: »Kaj naj povem o posameznikih? Lorger ima zmeraj boljšo kondicijo, ki jo pridobiva na temelju hitrosti. Tehniko pilimo do podrobnosti. Tudi doma v Šmarju dela Lorger posebne vaje in je že boij .zmehčan’. Pripravljen je za tekmovanja v dvoranah in si močno želi, da bi se srečal z evropskim prvakom Lauerjem. Upam, da ga bo ASAJ poslal na kakšno mednarodno tekmovanje v pokritih prostorih. LESEK napreduje v moči In tehniki. Dobil je novo elastično palico, ki pa terja drugačno tehniko skakanja. Ze seflaj g tretjinskim zaletom z lahkoto preskakuje štiri metre. Izredno marljiv Je tudi deseteroborec Jože BRODNIK. Menim, da zanj ne bo težko doseči normo za 8toekholm. VIPOTNIK se Je šele pred nedavnim vrnil s prakse v Nemčiji ln Je v lanski Sedaj pa bo skušal vse nadoknaditi. Letos bo pozni jeseni mnogo zamudil zaradi poškodbe, tekel predvsem 1500 m, tekmoval pa bo tudi na 800 m. SIKOVČEVA ima največ možnosti v teku na 20* m ln je prav za to disciplino tudi posebej prirejen njen trening. Simo VAZIC zelo rad trenira v prirodi ln se tako pripravlja za bližnje krose. Precej časa mu Jemlje študij, toda v počitnicah bo skušal Izpolniti vse vrzeli. Omeniti velja še SLAMNJKOVO, ki lani zaradi bolezni ni pokazala napredka. Sedaj trenira petkrat tedensko in preteče na eni sami vadbi tudi 6 km. Vsekakor lahko trdim, da se atleti še nikdar niso pripravljali tako vestno kot letos. Prepričan sem, da bodo vsi celjski kandidati uspešno opravili norme in potovali na evropsko prven stvo v Stockholm.« S tem optimističnim vzklikom Je zaključil najin razgovor Fedor Gradišnik. KAJ PA ATLETI? O Lorger Je dejal: »Ne napovedujem rad. Lani sem visoke ovire šestkrat pretekel v času 14.2. Vem, da svetovni rekorderji postavijo svoje najboljše znamke in se jim potem zlepa ne približajo več. Ce sem torej šestkrat ponovil svojo vrhunsko storitev, bi že lani ob marljivejši vadbi in pripravah lahko tekel bolje. Poskusil bom letos in sem prav zato tako zgodaj začel vadbo, ker upam, da se mi bo to bogato obrestovalo.* 48 Roman Lešek se je samo smehljal. Ves zaljubljen je v svojo novo ameriško palico. »Da bi se mi le ne zlomila, pa bo vse v redu,« je bilo vse, kar je povedal. 48 Olga Sikovec: »Pred leti mi je spodletelo potovanje v Stockholm. Upam, da se to letos ne bo ponovilo.« 48 Pa še Brodnik: -Treba bo trdo garati. da bom dosegel normo za Švedsko.* 48 Vipotnik je rekel: »Čeprav sem mnogo zamudil, sem optimist. Skušal bom dohiteti ostale. Odhajam na trening v Kranjsko goro. Več kasneje ...« 48 Simo Važič je bil zeio redkobeseden: »Bojim se novinarjev. Berite beograjski »Šport«. Zato ne dajem izjav!« 48 In Ančka Slamnik: »Stara sem Šele dvajset let. Rezultat, ki sem ga dosegla leta 1956, ni bila moja zadnja beseda « Zares vse priznanje marljivim atletom. Mi pa jim želimo, da bi njihovo trdo delo tudi bilo kronano z ustreznimi uspehi. G. L. Stanko Lorger bo poizkusil leto« (zboljšati svoje rezultate O PLINIH, STRUPIH ITD. §| Od vseh snovi, kar jih poznamo, ima najnižje vrelišče helij. Ta plin zavre šele pri —268.94 stopinj C, to se pravi, da ga je le z ohlaje-njem moč vtekočiniti šele pri tej temperaturi! © Najbolj razširjen kemični element, kar jih je v snoveh okoli nas pa tudi v vsemirj.u, je plin vodik. V raznih spojinah ali pa kot plin sestavlja 99% vseh snovi. (9 Najredkejši od enajstih plinov, ki so sestavni del zemeljske atmosfere, je žlahtni plin radon. V ozračju našega planeta gj je komaj 0,000000 0000000006%! ® Vse ozračje, ki ovija našo Zemljo, tehta po najnovejših računih okoli 5 tisoč bilijonov ton! To velikansko število so izračunali s pomočjo elektronskih možganov. 0 Od vseh kovin je najbolj tanljivo zlato. Kovati ga je moc tako dobro, da bi se dalo narediti iz enega grama čistega zlata okoli 290 'km dolgo, kot las tenko žico! Q Najslajša umetna snov je organska spojina 1-propo-xy-2-amino-4-nitrobenzen, ki je okoli 5600-krat slajša od sladkorja! Najslajša naravna snov pa je sok rastline Eu-patorium reba-udanum, ki raste v Paragvaju: le-ta je kar 300 krat slajši od sladkorja! vseh strupov, kar jih poznamo, deluje najhitreje barbiturat thiopentone. Vbrizg majhne količine tega strupa z injekcijo brizgalko usmrti človeka najpozneje v 2 se;kundah! g} Najbolj strupena snov, kar jih doslej poznamo, je toksin, >ki ga izloča bakterija Clostridiiium botuilinum. Ko-kaj 10 gramov tega strupa lahko usmrti več fcot milijon ljudi! Za vse ljudi na svetu bi zadostovalo 20 litrov tega strupa! Najdražji parfum na svetu je »Joy«, ki ga izdeluje v Parizu Jean Patous. Ta parfum je mešanica najfinejšega jasminovega olja, rožnega olja iz posebne vrste vrtnic, 'ki rastejo le v Damasku, in še kakih sto dragih eteričnih olj' iz raznih cvetic in vrtnic. Ta parfum izdeluje Patoiis le po naročilu, kar ni spričo njegove, cene nič čudnega: en Viter »Joya« stane nekaj nad tisoč dolarjev! jeslovni lovec, ustanovitelj ba- 'lizina, 33. začetnici naziva med-biionskega kraljestva, 34. pri- narodne človekoljubne organi-r ■■prava za orientacijo, 36. pri- zacije, 35. zofa brez naslonjala, W' 12 : ček za natakanje, 37. arab- 36. mejna vfednost v matema- --------— ski žrebec, 38. prepričujem, tiki, 39. koledarska enota, 40. ' podiigarr), 40. kemični simbol za naprava, 42. veliki ruski nove— _____________’ aktinij, 41. držaj, 43. pripadnik list, 44. prevare, 46. nedavno starogermanskega plemena, 44. umr-li pariški modni kreator, ==J na<*e> 45- sladko hranivo, 47. 48. reka v Srbiji, 49. lesen kij, pristanišče ob Rdečem morju, 50. najvišje igralne karte, 52. I 48- bajeslovni letalec, 49. pri- makedonski narodni ples, 54. 25 26 staniško mesto in istoimenski znižana nota, 55. enaka soglas- zaliv ob argentinski obalii 151. nika. znižana nota, 52. vrsta juhe, 53. ———.________________ takšen, ki ima le eno os, 55. poldrag kamen, 58. grški naziv /V } f za polotok Krim, 57. od sonca j | dobiti temno polt. NAVPIČNO: i. otok ob afri- T. Czamecki . 1 obah- 2- kozaški poveljnik, »Szachy« — 1954 3. ustanova, 4. prebivalec Pire- mm^ nejskega polotoka, 5. zdravilo, a i|| 6. vas pri Ljubljani, 7. veznik, wm'W 8. osebni zaimek, 9. prepoveda- ‘ ||§| jj||f j§|f f§|| na, nedotakljiva reč pri primi- 6 ’||1 ||1 111 i§| tivnih ljudstvih, 10. zareze pri • ^ » dogah, kamor vstavljamo sodu d (U fg| UP dno, lil. španski plemič, 12. 4 Wk utežna mera za zlato na Novi IM- ''M,% ' Gvineji, 14. egipčanski kmet, 16. ” Hi j® j® lH močan človek, 19. močna drža- 2 1P SP 111 lil va, 20. izboljšan, ozdravljen, W ViM — 23. mesto in pristanišče v juž- 1 ^ ni Španiji, znano po izvozu kva- , h it e 1. n litetnih vin, 24. starogrški pisec, " učenec stoičnega filozofa Epik- Beli na potezi remizira teta, 26. raztelesiti mrliča za u- Beli: Kf4, Tg3 gotovitev vzroka smrti, 28. pri- Crni: Kh4, Lgl, h2, h6 mitivna naprava za žganje les- šah bi ne bil šah, če ne bi nega oglja, 29. posedujem, 31. nudil vedno novih idej in no- začetnici imena in priimka ute- vih možnosti. To zgovorno do- meljitelja znanstvenega socia- kazuje tudi gornja pozicija. - , Kar neverjetno se zdi, da se bo beli iz nje rešil, pa je ven-M 'j darle res. S kratko in pre- f v J' II 11 senetljivo kombinacijo doseže 1 jf ’ '1 pat, ki ga v takem položaju ?'< / . ‘ pač nihče ne bi pričakoval. Sn. W'if I r-SsVI reSitev križank — dvojCic Ol\ S } j IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE 1 f i S Vodoravno: 1. saharin, 7. zuav, 77i \wF^3S?/K /I ) 1!- korona, 12. apokrif, 15. oseka, y A \\/l i l\\/ I 1®. °ven, 17. aba, 1, 18. se, 19. oma- ■rC) 'i ' i A sl .t| gam. 21. ar, 22. ep, 24. jagoda, 26. n ('] //ii*//<1 /\ ( sS I L eJ. a, 28. rek, 30. nota, 31. Otelo, 7 II —- II it/ \\ T~f (iu 33‘ Asinara, 85. proton, 36. atom, h/ r \fc| «9 37. metodik. / /// j i j 1 1 j /M, Vodoravno: 1. terarij, 7. vkup, I ( Uh U- delikt, 12. aspirin, 15. Erato, /ŽsS-lL.S~/l /I JSt ) i6. osla, 17. ala, k, 18. ne, 19. ar- < Vi intrfntfi mada, 21. as, 22. aj, 24. mernik, 26. 1 kk, m, 28. dan, 30. tkan, 31. dro- /J / ge, 33. asignat, 35. Taipeh, 36. El- ^ P tTD- ba. 37. Inerten. 1 / /i RESITEV ^ s S /// ' ŠAHOVSKE ŠTUDIJE (H. Nadareišvili) — Mama, zdi se mi, da mi je uspelo iznajti način, 1. Lgl! Kg3, 2. Sc6! Kg2, 3. Ld4 kako spustiti satelit spet na Zemljo!... SE’,,4', L?V, hlDi, 3' LS2 DS4,1 6' • Sd4! in beli je dosegel remis! Na zaslišanju v Ljubljani Je Stefan vse tajil. Trdovratno Je.ponavljal, da je hotel samo k teti na Dolenjsko, pa se Je zmotil in sedel na napačen vlak. »Cudnp, ladje vendar ne vozijo na Dolenjskd,« ga Je opozoril preiskovalec. Stefan je požrl slino; no, ja, ko je že bil na Reki, sl Je hotel ogledati še ladjo, pa je prav tedaj odplula in Stefan zares ni mogel več dol. Kdaj se mu je pridružil Tomaž? Tega še opazil ni. Nenadoma je bil poleg, najbrž se je tudi on izgubil. »Tisto barko sva si pa samo izposodila, da bi se lahko vrnila, ker sva bila brez denarja. Imela sva pač smolo, da se je prevrnila.« Za-sliševaiec ga ni več prekinjal. Mimo je poslušal, da je povedal zgodbo do konca, in sl samo včasih kakšno stvar zabeležil. V sobi Je zavladala tišina. Zasliševalec si je ogledoval konico prstov, potem Je dvignil glavo in nepričakovano vprašal: »Kaj pa tista čokolada iz tovornjaka, pa obe-ukradeni puški? Eno smo že dobili; prinesel jo je gospodar, na čigar dvorišču sta streljala zajce.« Stefan je široko razširil oči, potem je sklonil glavo in zlezel vase. Spoznal je, da bi bilo zaman še naprej tajiti. 21. časovna enota, 22. strupena kača, 23. produkt pri proizvodnji sladkorja, 25. vrsta zemlje, 27. indijski denar, 28. kotlina v Južni Afriki z zelo redkimi padavinami, ki se je razvila sney si obeta velikansko kupčijo od nemškega filma »Kraljičina dekliška leta«, ki ga je sinhroniziral, glavno igral- • lto Romy Schneider pa Je povabil na turnejo v Ameriko. Po ameriški premieri Je bil sprejem v največjem nevv.vorškem • hotelu tValdorf Astoria. 19-letna Romy Je plesala vso noč, medtem ko Je njena mati Magda s tabletami preganjala gripo. • Turneja Je zelo naporna, saj je Romy že po dveh dneh shujšala za dve kili in pol. Koma) kakšna urica jima ask preostane za nakupovanje — naš posnetek je iz trgovine W s klobuki — ali za počitek med televizijskimi snemanji, A intervjuji itd. Kaj pripravlja D!sney v Hollywoodu, še nihče J® ne ve — morda bo prikupna Romy ostala kar v Ameriki? Ali želite videti, kako bo prvi človek poletel na Mesec? Na svetu obstaja zvok, ki lahko skuha -kavo. Kaj vam je ljubše: nogavice iz premoga ali klobuk iz mleka? Odgovore na ta vprašanja boste našli na Mednarodnem festivalu znanstvenega in tehničnega filma, ki bo od 19. do 23. februarja v Ljubljani. * 1 18 DU2AV JE POSLALO 260 FILMOV Iz tega velikega števila filmov je žirija izbrala 23 filmov, ki so jih izdelali« v 14 državah: iz Sovjetske zveze in Jugoslavije je po 5 filmov, 2 sta iz Vzhodne Nemčije, po 1 pa iz Italije, Madžarske, Romunije, Nizozemske, Poljske, Kitajske, Češkoslovaške, Francije, Japonske, Mehike in Velike Britanije. Ta prvi festival te vrste je organiziralo Jugoslovansko društvo za napredek in širjenje znanosti in tehnike -Nikola Tesla« s sodelovanjem številnih državnih, družbenih in gospodarskih organov, ki so zainteresirani za poljudnoznanstveno in tehnično vzgojo naših ljudi. Poseben poudarek je dal festivalu predsednik Ljudske tehnike Jugoslavije Franc Leskošek s tem, da je prevzel pokroviteljstvo nad festivalom. Prireditelji imajo namero, da bi festival postal tradicionalen. FILM O LAJKI Prvega vsemirskega potnika — Lajko — bomo videli v sovjetskem filmu, ki govori O postanku satelitov. Ta film je doživel velik uspeh ob predvajanju v Kjoben- V Franclji delijo filmske igralke navadno v dva strogo ločena razreda: v razred mladih začetnic, ki igrajo na pol pokvarjena na pol nedolžna dekleta, in v razred zrelih žena, ki so prekoračile 30. leto in s svojo umetnostjo privlačijo publiko. Med zadnje sodita Michele Morgan in Danielle Darieux. Jeanne Moreau (na sliki) šteje ravno v sredino med ti dve generaciji. Po rodu je Parižanka in je bila že s svojim 20. letom članica Francoske komedije, kjer še danes gostuje. 1959 je šla k TNP, ki ga je ustanovil •Tean Vilar. V tem času je debatirala tudi v filmu »Zadnja ljubezen«. Pravi, da se ugodno počuti le na odru in da ji je filmanie samo v zabavo. Njena najbolj hvaležna filmska vloga »Kraljica Margot«, nien največji odrski uspeh »Pygmallon«. pisu. Naš peti film pa je že prej omenjeni Po sledi rakete. To je samo nekaj filmov, ,na katere vas opozarjamo. ANKETA IN NAGRADE Ker so ti filmi namenjeni popularizaciji :n napredku znanosti in tehnike med najširšimi plastmi prebivalstva, bo prireditelje seveda zanimalo, kateri filmi bodo gledalcem najbolj všeč, predvsem mladini, za katero bodo priredili posebne predstave z zelo znižano vstopnino. V ta namen bo vsak gledalec dobil poseben anketni listek, ki ga bo izpolnjenega po predstavi oddal. Zaključek mednarodnega festivala znanstvenih in tehničnih filmov bo 28. februarja v Beogradu. Ob tej priložnosti bo posebna žirija, v kateri jfe nekaj naših priznanih filmskih delavcev in umetnikov, podelila “Teslove nagrade«. Nagrade bodo tri, in sicer zlata, srebrna in bronasta, in to za najboljši tuji in najboljši domači film. Razen tega bodo podelili še zlato, srebrno in bronasto nagrado -Boris Kidrič« za najboljši film s področja tehnike. F. S. havnu. V področje raketnih izstrelkov posega tudi jugoslovanski film Po sledi raket, ki govori o gorivih za rakete. Sem bi morda uvrstili tudi Polet v stratosfero, v katerem so Sovjeti prikazali svoje mlade padalce. Gre za skoke iz stratosfere z zadržkom v popolni temi, medtem ko so mladi skakalci v stalni radijski zvezi z Zemljo. Posebno mladino pa bo najbolj zanimal film Pot k zvezdam. Kot vam že naslov pove, gre za prikaz poleta na Mesec, obenem z gradnjo prve postaje v vesolju. Gotovo so bili Sovjeti najbolj poklicani, da napravijo ta fantastični film — ki pa temelji na realnih postavkah — saj imajo z raketnimi izstrelki največ izkušenj. Pisali smo že, da se je Jamesu: Stewartu uresničila največja želja — zaigrati vlogo Charlesa Lindbergha, ki mu je vzor že od otroških let. James Stewart je tudi sam vnet pilot in celo general ameriškega letalstva: vsako leto prebije mesec dni v uniformi. Tokrat vam ga predstavljamo v krogu njegove družine. V sovjetskem filmu »Pot k zvezdam« bodo oživele fantastične predstave Julesa Verna. DVA NAGRAJENCA Tu gre za film Zibelke, s katerim bodo na festivalu sodelovali Madžari. Film je bil nagrajen na festivalu v Karlovih Va-ryh. Govori o čebelah in bi zato na prvi pogled pravzaprav ne spadal na festival. Toda ustvarjalci prikažejo čebele kot graditelje nenavadno skladnih in obenem kompliciranih gradenj, pa so ga zato uvrstili v naš festSval. Drugi film je v barvah, in sicer romunska Kratka zgodovina, ki je bil nagrajen 1957 v Cannesu z »Zlato palmo«. TITANIC SE NE BI POTOPIL Zakaj ne, o tem bo govoril jugoslovanski film Radar. V tem filmu bomo lahko videli, kako je mogoče voditi avtomobil v gosti megli ali celo brez voznika — »znanje«, ki si ga pridobi že z rojstvom netopir, da lahko leta po popolnem „ mraku. Razen tega filma bomo Jugoslovani prispevali še film iz železarne v Ilijašu Začelo se je, dalje film Srečno, ki govori o rudarjih, pa še film Kako nastane časopis. Navadno časopisi pišejo o filmu, tukaj pa bo narobe in bo film pripovedoval o časo-