DALJINSKE POTI Anja Klančnik Sončni vzhodi in lepi razgledi Karnijska vezna pot Velikokrat se povzpnem nad Vipavsko dolino, na Nanos, Golake, Javornik ali Kucelj ter občudujem razglede na rob doline, strme stene tja na zahod, kjer se rišejo oblike naravne pregrade Karnijskih Alp od tromeje do Dolomitov. Pokrajino in naravo vsekakor najbolj doživiš, če jo prehodiš; od tod tudi najina strast do dolgih po- hodnih poti. Hoja od jutra do večera, od koče do koče, od jezera do jezera, po raznoliki pokrajini, skalnem grebenu, mimo travnikov in planšarij ter pod mogoč- nimi stenami … pri tem nas ves čas spremlja čudovit razgled. T o vse in še veliko več je Karnijska vezna pot po celotnem severnem grebenu teh gora. Vsekakor je to ena najlepših označenih povezovalnih poti, imeno- vana tudi Pot miru zaradi spominov in ostankov na prvo svetovno vojno. V Karnijskih Alpah sva bila že velikokrat, prehodi- la in spoznala sva jih poleti in pozimi ter pretekla posamezne dele etapnega teka 177k Carnica Ultra Trail. Bolj ko jih odkrivava, bolj sva nad njimi nav- dušena in rada bi spoznala tudi tiste manj obiskane poti in brezpotja. Tokrat sva se odločila, da gorovje poveževa v celoti – sicer brez vrhov – pa vseeno, da se naužijeva razgledov celotnega grebena … in hkrati dopustiva, da naju očarajo jutranje meglice, s soncem obsijane opuščene planšarije, mogočne suhe struge ter prelepe doline, ki se vijejo na vsako stran grebena. Odločila sva se preplesti italijansko različico poti Traversata Carnica, ki poteka od Inni- chena/San Candido do Trbiža, in avstrijsko Karni- scher Höhenweg (403), ki vodi od Silliana do kraja Megvarje - Vrata/Thörl-Maglern. Večinoma je to lahka označena pot, vendar velikokrat prečimo divje izpostavljene skalne grebene in pot nas preseneti z dokaj kamnitimi in zahtevnimi spusti in prav to izo- blikuje njene skrite dragulje, ki jih moraš poiskati in odkriti sam. Sončni vzhod na razglednem karnijskem grebenu Foto Tomi Klančnik 26 Prvi dan – mimo mnogih koč Najino pot sva začela na zahodnem delu, da bi jo pre- hodila proti Sloveniji. Možnosti za začetek je veliko. Lahko izberemo avstrijsko mestece Sillian  – in od tam se dvignemo v konkretnem vzponu proti koči Monte Elmo, 2041  m. Začetni vzpon nam lahko olajšata žičnica Drei Zinnen Dolomites ali pa cestna povezava do vmesne koče Leckfeldalm, 1920 m, ki ponuja prevoz s kombijem. Trud za vztrajno prido- bivanje nadmorske višine je bil kmalu poplačan, saj se je odprl panoramski razgled na bližnje Dolomite. Bo- žansko in nepozabno, predvsem ko je sonce osvetlilo celotno pokrajino. Razgledi imajo pri nama posebno mesto, saj iz njih črpava moč ter nama zbujajo strast in hotenje po vztrajanju ter največkrat pripomorejo, da najine ekstremne izzive uspešno zaključiva. Tudi tokrat je bilo tako. Od tod naprej vodi idilična pot po razglednem grebenu. Pri tem ji lahko dodajamo vzpone na vrhove, ki se bohotijo z znamenji križa na levi in desni strani ter opazujemo stezo, ki vijuga naprej po travnatih pobočjih ali čez skalne robove. Sledila sva poti pod vrhovi, da bi dokončala prečenje grebena v štirih dneh. Pri tem sva opazovala vrhove in kovala načrte za družinski ali društveni planinski pohod. Kmalu sva prišla do ene najlepših koč Obstanser- seehütte ob jezeru Obstanser See. Pot do koče velja za zmerno zahtevno, predvsem zaradi izpostavlje- nosti grebena. Spomini, ko sta me pred leti prav na teh grebenih ulovili nevihta in ohladitev, so še živi in me vedno opozorijo, kako pomembna je naša dobra pripravljenost, poznavanje poti, iznajdljivost, vsebina nahrbtnika in predvsem izkušnje. Od takrat, ko so bile moje rezervne nogavice odličen nadomestek za rokavice planincu ob meni, imam poleti, ko grem nad višino 2000 metrov, v nahrbtniku vedno dodatne kose oblačil. Pot sva nadaljevala mimo propadajočih barak in kavern iz prve svetovne vojne proti izstopa- jočemu vrhu Pfannspitze/Cima Vanscuro, 2678 m. Karnischer Höhenweg je danes namreč Pot miru, kjer se povežejo občutki hvaležnosti za mir ter ljube- zni do gora. Spanje v kočah sva imela rezervirano vnaprej ali pa sva ga rezervirala isti dan (torej med potjo), pijačo sva točila v izvirih in jezerih ob poti, hrano pa sva si privo- ščila v številnih kočah. Ker je to mejni greben, so ob poti tako avstrijske in italijanske koče; kar pomeni, da je izbira koč res velika. Med njimi je razlika tudi v ceni, saj so nekatere koče zasebne, druge pa last planinskih društev Österreichischer Alpenverein v Avstriji in CAI v Italiji. V slednjih je nočitev s člansko kartico PZS povsem primerljiva s cenami v Sloveniji. Ena od teh je bila prijetna in domača Filmoor-Standschützen Hütte. Na grebenu pred kočo sva se ustavila in opazovala sončni zahod, da bi ujela trenutek povezanosti med nama in z naravo. Zaradi vseh službenih obveznostih si je včasih težko izboriti čas zase; a ko uspe, nama ali pa celotni družini, so ti trenutki zlati in nas močno za- znamujejo ter oblikujejo. Sledil je še lažji odsek poti do najine prve koče Porzehütte, 1942 m, kjer sva prespala. Karnijska vezna pot povezuje številne travnate in skalnate vrhove: smo na sestopu s travnatega vrha Steinkarspitz/ Monte Antola, 2524 m, proti koči Hochweisstein, v ozadju Zwölferspitze. Foto Anja Klančnik PLANINSKI VESTNIK september 2023 27 Pri koči sva se nasmejala na spomin pred letom dni, ko smo si na njeni terasi po nočnem teku privoščili "krepčilni spanec". Ja, prav to nama ponujajo hribi, narava in dolge pohodniške poti – zavedanje, da smo vsi le majhni ljudje, ki s kratkimi koraki lahko prema- gamo velike razdalje. Takšna hoja je močna izkušnja, ki ponuja priložnost, da se spopadaš, učiš in vztrajaš. Priložnost, da rasteš, se spoznavaš, oblikuješ, spre- minjaš ter občutiš strast in zmožnost premagovanja svojega telesa. Priložnost, da si življenju še hvaležnej- ši, da to zmoreš in lahko delaš. Priložnost, da odkri- ješ edinstven del narave, da spoznaš njen krut in lep obraz. Priložnost, da začutiš svoje bližnje, njihovo pripravljenost, njihovo povezanost in energijo. Pri- ložnost, da poglobiš vez do partnerja, jo ponotranjiš, spoznaš na nov način in svoji zakonski zvezi dodaš nov biser. Hvaležna sva tokrat v koči odspala nekaj ur več in še pred vzhodom začela najin drugi dan. Drugi dan – pod mogočnim Cogliansom Vsak del tega pogorja ima svoje posebnosti in skalnati deli nad travnatimi pobočji so naredili res mogočen vtis. K temu so pripomogli tudi sončni vzhod in konji na prosti paši, ki so stopali po poti ob nama. Pri pre- čenje Karnijskih Alp sva sledila oznakam poti št. 403, ki so bile večinoma dobro vidne, ne pa povsod. Možni so tudi obhodi te poti, označeni s št. 403a in prav ti obhodi so priporočljivi pri poslabšanju vremena, saj nas "spustijo" v nižje predele, da izpustimo najbolj iz- postavljene dele poti. Pot proti koči Hochweisstein Haus, 1868 m, ima nekaj jeklenic in izvrsten pogled na mogočno Peralbo, ki je drugi najvišji vrh Karnijskih Alp. Poti okoli Peralbe zelo dobro poznava, saj sva se nanjo povzpela že večkrat, enkrat skozi prelepo divjo dolino Fleons, drugič pa pod pobočjem Pic Chiadeni- Na karnijskih vrhovih se pogosto nahajajo verska obeležja, kot je ta križ na Hornisch Ecku. Foto Tomi Klančnik 28 sa. Zanimivo, da je prav tu meja med dvema italijanski- ma deželama Furlanijo - Julijsko krajino ter Benečijo. Tokrat sva imela drugačen cilj, zato sva Peralbo le pozdravila in nadaljevala po prelepi, zmerno zahtev- ni poti Via Alpina do koče W olayersee Hütte, 1967 m, ki poteka večinoma po italijanski strani. Slikovita ge- ološko pomembna pot te popolnoma prevzame, še posebej, ko se pojavi mogočni Coglians/Hohe Warte, najvišji vrh Karnijskih Alp, ki je tudi najvišji vrh dežele Furlanije - Julijske krajine. Mimo čudovite koče ob jezeru Wolayersee sva tokrat izbrala pot pod Rauch- koflom, 2460 m, ki je zame eden najlepših vrhov Kar- nijcev. Na sedlu Valentin Törl, 2138 m, sva se ozrla navzgor na skoraj navpično severno steni Cogliansa, kjer vodi ena najtežjih ferat v Karnijskih Alpah, Weg der 26. Preizkusila sva jo in jo priporočava ljubiteljem zelo zahtevnih zavarovanih plezalnih poti. Dodatno težavnost ji daje njena zračnost, z dolžino več kot 500 metrov je časovno in kondicijsko zahtevna tura. S  sedla sva se v svetlobi sončnega zahoda počasi spustila po skalnem terenu do koče Gasthof Unter Valentin Alm, 1205 m. Pozimi ima vzpon po dolini poseben čar in je raj za turne smučarje. Tako sva za- ključila drugi del poti po vezni poti, ki sva jo predho- dno kar poznala, a nama je vseeno ponudila veliko mero presenečenj in zahtevala zelo previden korak. Zadnja dva dneva V naslednjih dveh dneh sva pričakovala lažji teren in zato načrtovala nekoliko daljšo pot. Še pred svitom sva pod prelazom Plöckenpass prečila gorsko cesto, ki povezuje italijansko Furlanijo - Julijsko krajino ter avstrijsko Koroško ter jo Primorci najpogosteje upo- rabljamo, ko gremo v avstrijske hribe. Presenečeno sva ugotovila, da sva bila le malo hitrejša od časovnih oznak na italijanskih tablah in sklepala, da morda Ita- lijani upoštevajo hitrejšo planinsko hojo, kar je dobro vedeti pri načrtovanju. Lačna sva se tako ustavila že malo pred turistično prepolno kočo Zollnersee Hütte/Steinwender Hütte, 1738 m, pri manjši kmetiji, ki je bila res prijetna in so nama pripravili svežo jajčno omleto z ocvirki za dodatno energijo, ki je zdržala vse do popoldanske malice v koči na planini Straniger Alm, 1501 m. Gorsko območje med V elikim Koritnikom/T rogkofel in Konjskim špikom/Rosskofel naju je pozitivno pre- senetilo. Vsekakor je to del, ki ga najmanj poznava in ga morava še raziskati, torej bo počakal na "klic gora", ki je poznan marsikateremu planincu in ima vedno svoj namen, mi pa moramo sami ugotoviti, kaj nam tisti dan narava ponuja: ali je to uravnoteženje naših stresnih dni, ali spoznanje, da moramo slediti le svoji poti in svojim občutkom, ali pa le začutiti majhnost, Na začetku poti po grebenu imamo lepe razglede na bližnje Sekstenske Dolomite. Foto Tomi Klančnik PLANINSKI VESTNIK september 2023 29 ponižnost in hkrati svobodo. Narava je naša najboljša učiteljica, predvsem v dojemanju presenečenj, spreje- manju trenutnih situacij in vztrajanju. Z vremenom sva tokrat imela srečo, čeprav sva vedno pripravljena na vse možne scenarije in nosiva vso opremo s seboj. Zdaj pa sva po dokaj zahtev- nem terenu nadaljevala malo hitreje, saj se je obla- čilo in napovedovalo meglo ter dež. Prespala sva v skupnih sobah skoraj edinega ugodnega poletnega prenočišča Alpenhotel Plattner na Mokrinah/Nass- feld. Tega nisva imela rezerviranega, zato sva prosila Marijo, ki se nama je tu pridužila, da za vsak primer prinese šotor. A skupne sobe hotela so bile popolno- ma prazne in smo z veseljem deževno noč prespali na suhem. Veliko lepot in doživetij tega dne je bilo treba dojeti in si nabrati moči za še eno etapo. Sončni vzhod na grebenih Karnijskih Alp omogoči, da naravo doživimo na najpristnejši način. Zato smo tudi vzhod četrtega dne občudovali že na poti, ki v tem delu večinoma poteka po lepih planšarskih travnikih. T u so bile oznake težje vidne, a morda je temu vzrok tudi to, da si hitreje miselno zaplaval in se prepustil objemu narave. Teren mimo jezera na Brški planini/Egger Alm nama je bil spet bolj znan, številne sirarne pa so kar vabile k pokušnji sirov. Velikokrat smo reševali tudi uganke o imenih karnijskih vrhov, saj ima lahko vrh italijansko, avstrijsko in slovensko ime, kar ustvar- ja nemalo zmede tudi pri planincih. Vsekakor nam je manjkal tudi planinski vodnik, ki bi nam omogočil lažje načrtovanje, predvsem krožnih poti v Karnijskih Alpah. Kosilo v dokaj obiskani koči Nordio Deffar je napolnilo glikogenske zaloge ter nam misli preusme- rilo na zaključek vezne pohodniške poti. Zvečer je bila napovedana nevihta, zato smo izpustili Poludnik, 1999 m. Z njegovega pobočja se je odprl pogled tudi na Kok in Lepi vršič, v spomnin pa so prišli čudežni tre- nutki, ki jih v hribih preživiva z najinimi otroki. Verjamem, da bodo prav zaradi hribov tudi oni ostali nasmejani, povezani, skromni in z zdravo samozave- Karnijska vezna pot povezuje tudi številne italijanske in avstrijske koče in tudi manjše, a zato zelo prisrčne kmetije. Foto Tomi Klančnik Jezero Wolayersee, nad njim pa najvišji vrh Karnijskih Alp Coglians/Hohe Warte Foto Tomi Klančnik 30 Informacije Začetek poti: Sillian oz. Innichen/San Candido Konec poti: Megvarje - Vrata/Thörl-Maglern Višinska razlika: 10.000 višinskih metrov vzpona ter spusta Dolžina: Pribl. 160 km Prvi dan Sillian–koča Porze (35 km, +2700 m) 1. Sillian, 1103 m–koča Sillian, 2447 m (10 km, +1300 m) 2. Koča Sillian, 2447 m–koča Obstansersee, 2304 m (8 km, +440 m) 3. Koča Obstansersee, 2304 m–Pfannspitze, 2678 m–koča Fil- moor-Standschützen, 2350 m (5,4 km, +420 m) 4. Koča Filmoor-Standschützen, 2350 m koča Porze, 1942 m (11 km, +580 m) Drugi dan Koča Porzee–gostišče Unter Valentin Alm (39 km, +2300 m) 5. Koča Porze, 1942 m–koča Hochweisstein, 1868 m (19 km, +1312 m) 6. Koča Hochweisstein, 1868 m–koča Wolayersee, 1967 m (14 km, +1000 m) 7. Koča Wolayersee, 1967 m–gostišče Unter Valentin Alm, 1205 m (6 km, +200 m) Tretji dan Gostišče Unter V alentin Alm–prelaz Mokrine (44 km, +2800 m) 8. Gostišče Unter Valentin Alm, 1205 m–koča Zollnersee, 1738 m (18 km, +1560 m) 9. Koča Zollnersee, 1738 m–planina Straniger, 1501 m (6,2 km, +220 m) 10. Planina Straniger, 1501 m–prelaz Mokrine, 1528 m (17,6 km, +943 m) Četrti dan Prelaz Mokrine–Megvarje - Vrata (48 km, +1500 m) 11. Gostišče Alpenhof Plattner, 1528 m–planina Egger, 1411 m (13 km, +560 m) 12. Planina Egger, 1411 m–koča Nordio Deffar, 1406 m (12,5 km, +700 m) 13. Koča Nordio Deffar, 1406 m–Megvarje - Vrata, 700 m (22 km, +150 m) Literatura: Vladimir Habjan in Irena Mušič Habjan: Karnijske Alpe. PZS, 2023. Spletne strani: www.alpicarniche.com/ap/ www.bergfex.si/sommer/oesterreich/ www.karnischer-hoehenweg.com/ Zemljevidi: Sappada - S. Stefano - Forni Avoltri, Tabacco 01, 1 : 25.000 Alpi Carniche, Carnia Centrale, Tabacco 09, 1 : 25.000 Sextener Dolomiten/Dolomiti di Sesto, Tabacco 010, 1 : 25.000 Dolomiti di Auronzo e del Comelico, Tabacco 017, 1 : 25.000 Alpi Carniche Orientali, Canal del Ferro, Tabacco 018, 1 : 25.000 Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano, Tabacco 019, 1 : 25.000 Lienzer Dolomiten - Lesachtal, Freytag & Berndt WK 182, 1 : 50.000 Naturarena Kärnten - Gailtal - Gitschtal - Lesachtal - Weis- sensee - Oberes Drautal, Freytag & Berndt WK 223, 1 : 50.000 Faaker See - Ossiacher See - Villach Dreiländereck - Unteres Gailtal, WK 224, 1 : 50.000 Julijske Alpe, PZS, 1 : 50.000 stjo. So najin navdih in želiva jim, da bodo znali živeti s svojo strastjo. Pot je s travnikov ter makadamksih poti prešla na gozdno pot, po kateri smo se spustili v Megvarje - Vrata ter zaključili Karnijsko visoko pot. V Karnijskih Alpah najdemo številne poti, ki jih lahko kombiniramo kot krožne ture, vzpone na posamezne vrhove, zato verjamem, da bomo prehojeni poti in številnim letnim ter zimskim vzponom dodali še mar- sikateri vrh. Njihova divja gorska narava nas vedno znova vabi, hkrati pa nam ponuja tišino, brezmejnost in odmaknjenost. Tako lahko sanje postanejo resnič- nost, a s trdnim korakom in ustrezno previdnostjo. m Občudovanje mogočnega vrha iz apnenca Kinigata/ Monte Cavallino, 2689 m, na katerega vodi zelo zahtevna pot. Foto Anja Klančnik 31 september 2023 PLANINSKI VESTNIK