ESLOVENIA LIBRE 70 let v Argentini Leto LXXVII | 3. septembra 2018 - Buenos Aires, Argentina | Št. 25 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija 15. OBLETNICA FOLKLORNE SKUPINE MLADIKA Folklorna skupina MLADIKA, ki deluje v Na­šem domu San Justo je v soboto, 11. avgusta zvecer, s folklornim festivalom obeležila 15. obletnico svojega delovanja. LEPO NAM JE PRI FOLKLORI! je bil na­slov celovecerne prireditve, med katero so folklorniki presenetili s svojo izvirnostjo in gostom predstavili lep izbor slovenskih ljud­skih plesov. Folklorna skupina Mladika deluje od junija leta 2003, ko je nastala na pobudo uciteljic in staršev slovenske osnovne šole Franceta Ba­lantica z željo, da bi otroci dorašcali v sprošce­nosti, ki jo gibanje in ples dopušcata. Okoli petdeset folklornikov je razdeljenih v treh starostnih skupinah. V mlajši skupini sodelujejo otroci od osmega do štirinajstega leta starosti. V srednji skupini so povezani naj­stniki. Starejšo skupino sestavljajo mladi. Na vajah se srecujejo ob ponedeljkovih vecerih. Kar veliko število clanov sodeluje s skupino že od zacetka in v njej odrašca. Skozi vsa leta delovanja so se plesalci naucili plesne koreografije razlicnih slovenskih ljud­skih plesov iz razlicnih pokrajin. Za jubilejni festival so izbrali deset plesnih postavitev, nekatere iz stalnega repertoarja, druge nove. Clani starejše skupine so zaplesali Trojko, Tri mazurke in Ljubljanske plese. Srednja skupina se je izkazala z Rezijanskimi in Prekmurski­mi plesi ter Gorenjskim venckom.  Otroška skupina se je predstavila s Pastirskimi plesi, Venckom narodnih pesmi in Štajeriš - mesto in polje. Program so zakljucili s postavitvijo gorenj­skih plesov. Koreogafijo si je za Mladiko zami­slil dr. Tomaž Simetinger. In jo s plesalci pos­tavil na delavnicah, katerih so se udeležili, na turneji po Sloveniji.  Gorenjske plese so zaple­sali vsi clani folklorne skupine Mladike. Folklorno prireditev sta popestrila gosta har­monikarja Hernan in Thomas Stutzer. Ob koncu programa je folklornike prisrcno nagovoril predsednik Našega doma, Andrej Mehle. Ljubezen do slovenskega ljudskega izrocila je folklornike in goste, ki so se v lepem številu odzvali vabilu združila, da so doživeli nepoza­ben vecer. Za goste je vsa velika družina Mladikovcev poskrbela, da so imeli pogrnjene mize oblože­ne z domaco jedaco in pijaco. Iskrene cestitke Mladikovcem, ki so s tako bogatim programom obeležili petnajsto oble­tnico obstoja. Hvaležni smo vsem, ki jih na vse nacine spremljate. Matiju Oblaku, ki je sprošceno povezal program. Topla zahvala gospodu Tonetu Oblaku in Klavdiju Selanu za scensko delo ter pridnim fantom skupine luc in zvok. Pohvalo zaslužijo mlade folkloristke Tatjana Groznik Godec, Katerina Javoršek in Barbara Kržišnik, ki so prevzele  srednjo in mlajšo sku­pino ter predajajo svoje znanje. Petnajst let neprekinjenega delovanja skupi­ne je zasluga voditeljice prof. Mirjam Mehle Javoršek, ki z globoko ljubeznijo nesebicno posveca svoj cas, da mlade navdušuje nad le­poto slovenskih ljudskih plesov. Globoka zah­vala za njeno neutrudno delo. Ob koncu  clani Mladike toplo vabimo na izreden dogodek! V soboto, 22. sep­tembra,   bodo med nami folklorniki Aka­demske folklorne skupine France Marolt. Ne zamudite enkratne predstave slovenskega plesa, petja in ljudskega izrocila! Tatjana Modic Kržišnik Slika Marko Vombergar FIZIKI | Gledališka skupina Slovenskega doma Carapachay je gostovala v Hladnikovem domu DRUŽINSKI DAN NA PRISTAVI Kaj bi clovek brez družine? Kako smo veseli, da jo imamo! Zato smo v nedeljo, 26. avgu­sta,  praznovali dan vseh družin. Zaceli smo z dopoldansko sv. mašo, ki jo je daroval naš župnik g. Franci Cukjati. Med pridigo je svetoval staršem, kako naj vzgajajo otroke. Ni dobro, da se jim v vsem ustreže in da se jim izpolnijo vse želje. Treba jih je vzga­jati v duhu odpovedi in radodarnosti. Sve­to daritev je vodila katehistinja Nadi Kopac Grohar, otroke pri petju pa uciteljica petja Saši Jelenc Vodnik. Po kratkem odmoru in zajtrku, ko so bili otro­ci že pripravljeni, se je zacel program, ki so ga z vso ljubeznijo pripravile uciteljice Prešerno­ve šole. Najprej je ravnateljica Andrejka Papež Cordoba pozdravila obcinstvo. Izpostavila je, kako smo lahko srecni in hvaležni, ker imamo družino. Viki Selan je povezala celoten nastop v smislu pomena družine. Najprej je predsta­vila najmlajše, za katere je družina kot son­cek, ki razliva žarke ljubezni. Luci in Zofi Sku­bic sta z njimi zarajali v ritmu pesmi Ti si moj soncek. Otroci obeh skupin ABC po slovensko so v prizoru pokazali, kako lahko presenetijo ocka in mamico. Skrbno sta jih naucili Mimi Gorišek Comito in Tatjana Rožanec. Deklice 4., 5. in 6. razreda so preko pesmic razkrile, o cem sanja Sonja in kako bi bilo, ce bi se rodile v tistih tujih deželah. Adam pa nam je kot za­morski kralj zelo doživeto deklamiral Župan­cicevo »Pismo o zamorskem kralju«. Naucila jih je njihova uciteljica Roži Esih. Najstarejši, otroci 7. in 8. razreda, so med pogovorom pri­merjali clane družine skozi cas. Vsak je pove­dal nekaj o svojih starših ali starih starših, mi pa smo se smejali zanimivim primerjavam! To tocko sta pripravili Andrejka Papež Cordoba in Anka Savelli Gaser. In kaj se je dogajalo jese­ni? Listki drevesa so se odpravili na pot. Veter jih je ponesel do sonca, ki se je dolgocasilo, saj je bilo samo. Potem so prišli do potoka, a koncno so sklenili, da je najlepše doma pri svojem drevesu ocku, kjer so korenine družin­skih vezi. To je pripravila Viki Selan. Nazadnje smo spoznali še clane filma Koko iz Mehike. To tocko, ki si jo je zamislila Karolina Kenda, so nam zanimivo predstavili otrocki 1. in 2. razreda, zakljucili pa so jo s 3. in 4. razredom. Na zaslonu smo lahko videli odlomek filma z besedilom refrena (prevedla ga je Anka Savel­li Gaser). Vsi otroci so z navdušenjem zapeli! Za zakljucek se je ravnateljica vsem lepo zah­valila, še prav posebno Audio Pristava. Miloš Mavric, predsednik Pristave, je tudi vse lepo pozdravil in jih povabil, naj se pridružijo, naj radi prihajajo na Pristavo, kjer je vsa družina pristavska družina. Sonce nas je vabilo na vrt. Z ražnja je zadiša­lo po dobrem kosilu, zato smo hiteli v dvora­no, kjer je bilo vse lepo okrašeno za ta praznik po zaslugi pridnih mamic in šolskega odbora. Vse družinsko, vse prisrcno lepo, vse slo­vensko, vse pristavsko ... Prava ljubezen pri nas je doma, ki je kot bitje našega srca ... Monika Cešarek Kenda V soboto, 18. avgusta, je bila v Slovenski vasi ponovitev “crne” komedije odlicnega švicarskega pisatelja in slikarja Friedricha Dürrenmatta, ki pa je med nami premalo poznan in najbrž še nikdar preje igran. Fiziki je eno poglavitnih njegovih del, v katerem iz­pove svoj pesimizem in razocaranje nad clo­veštvom na humoristicen in sarkasticen na­cin. Prvic igrana leta 1962 in takoj svetovno uspešna, komedija temeljito razkriva more­ca razmerja dobe, ko sta takratni velesili raz­vili svojo jedrsko oborožitev do take mere, da bi vsaka od njiju mogla uniciti svet in je le strah postavljal mejo neumnosti. Ob takem vojaškem in politicnem sporu Dürrenmatt filozofsko razmišlja o vlogi znanosti in posle­dicah njenih odkritij. V loku od Newtona do Einsteina in še naprej nam razodeva naspro­tujoce možnosti vsakega odkritja ali potrdi­tve kake teorije, ki je lahko orodje za napre­dek (sreco?) ali pa za unicevanje na svetovni ravni. Moremo jih uporabljati za dobro ali pa v službi sovražnosti in morda pohlepa. Dogodki se razvijajo v kliniki Les Cerisiers, ki jo upravlja slavna psihiatra Mathilde von Zahnd (Marta Vodnik), kjer so kot pacienti internirani Herber Beutler – Newton (Jože Korošec), Ernest Ernesti – Einstein (Tone Komar) in Johann Wilhelm – Moebius (Jože Jan). Potek rakriva zvodenelo mejo med um­nostjo in neumnostjo, ki se pristno razodeva v dvoplastnem prikazu umorov z vrvicami. Zasuk ob razritju namišljenih pacientov je istocasno predvidljiv in preseneca, najboljša profesionalka in izvedenka pa se izkaže skraj­no pohlepno in konliktivno. Vse to pa ima popolnoma nor potek, ki neprestano vzbuja smeh obcinstva. Postaviti tako komedijo na oder je vseka­kor zahtevna naloga, ki sta jo režiserja Frido Klemen in Jože Jan izvrstno opravila, uprizo­ritev pa je tudi velika zasluga vseh igralcev, ki so svoje vloge prepricljivo podali in dosegli dinamicen potek. Poleg že omenjenih, so to Ani Klemen Boltežar, Lenci Klemen, Jure Komar, Filip Komar, Janez Žnidar, Adriana Al­bano, Cecilia Vázquez Klemen, Frido Klemen, Martin Jeretina in Marjan Boltežar. Luci in zvok je imel na skrbi Emil Jan, maskiranje Ani Senovršnik, program je oblikoval Andrej Žnidar, scenski prostor sta pa pripravila Veri Žnidar in Frido Klemen. Brez dvoma smo lahko ponosni na gledali­ško dejavnost v naši skupnosti in posebej na gonilno silo, kar so prav gotovo režiserji. Hva­la Bogu se navdušenje pretaka iz generacije v generacijo. Prav tako pa to seme potrebuje ugodno zemljo, kar so najprej igralci, nato pa tudi publika, ki je v našem slucaju naravno omejena. Reprize vsaj omogocajo, da je sad velikanskega truda, ki ga priprave zahtevajo gledališim amaterjem, razpoložljiv vecjemu številu oseb. Ceprav so bratski odnosi med vsemi našimi domovi, je posebno zanimiv in hvalevreden odnos med Carapachayem in Slovensko vasjo, ki postaja pravo pobratenje, ne le mrzlo in formalno kot ga sklepajo velika mesta, temvec sloneco na prijateljstvu, ki se goji tudi z gledališkim in pevskim delovanjem. Upajmo, da bo tako še na dolga leta! Franci Sušnik STRAN 2 3. SEPTEMBRA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA Besede staršem, uciteljem in ucencem KRISTJAN Z NAPAKO Pripovedoval mi je clovek dogodek znotraj v sebi. Tam se vedno nekaj dogaja, tudi ko se nic ne zgodi in ne zgane okrog njega, je stopil iz sebe z besedo. Ko se tam notri oglasi nemir vesti in stopnjuje iz rahlega pozvanjanja do krepkih udarcev na veliki zvon resnice in neizprosno postavi pred oci ujetost v krivdo, cloveku ni lahko, me je pogledal z vprašanjem v oceh: si me razumel? Potarnal je, da je bil v zmo­ti, neizkušen, nedosleden in slaboten, in to spoznanje in priznanje ni lahko, je zatrdil in nadaljeval: Sem clovek z napako. Najtežje je nositi s seboj križ lastnih neumnosti in posle­dice zgrešenih odlocitev, dejanj in navad. Zavrtala sva v pretresanje. Svoboda in od­govornost se namrec vedno dejavno izvržuje samo sedanji trenutek. V naslednjem je že neizprosno zapisano v preteklost vsako dob­ro delo in vsako nedelo, vsaka zla in dobra beseda in misel. Preteklih opravljenih del, iz­recenih besed, skritih misli se ne da vec spre­meniti. S seboj vzamemo lahko le izkušnjo, kaj je bilo prav in dobro in cloveka veseli, in kaj je vredno le obžalovanja in nevredno spo­mina, ki samo žalosti. Problem je v tem, da noce iz spomina, je dejal in pomodroval: clovek se sicer trudi, da odriva in pozablja neljube podobe, ki pacijo njegov obraz. S takim ne bi rad stopil pred ljudi. Hudo pa je, ker zavest ne ugasne in se vest ne umiri. Ne preostane mu drugega, kot da skuša sam urediti zadrego v sebi. Pospra­viti sebe znotraj, urediti dogodke in dogaja­nje v sebi pa ni macji kašelj. Opazil je, da je naloga mukotrpna bolj kot si je mislil. Zmanj­kuje mu potrpežljivosti s seboj in s svojimi mocmi je pri kraju. Pritisnjen je ob zid, pribit na steno, na katero je sam zacrtal svoj križ. Pomoci ni od nikoder. Je ne najde. Toda od koga, se vtaknem vanj, ce pa s tem svojim notranjim obrazom noce pred nikogar. Iz njega zavre: Hrepeni po nekom, ki bi ga razumel in ki bi ga sprejel v vsej njegovi ne­rodnosti in nedoslednosti. Ki bi mu pomagal najti dovolj moci, da premaga svojo nemoc. To bi ga dobesedno odrešilo prekletstva, mu odvzelo dolgove, ki jih ne more sam poplaca­ti in se jih tako silno sramuje in mu ticijo ko silno nadležen in bolec trn v srcu.   Kaj pa Bog?, ga vprašam najeverno, ker se mi zazdi, da sedi pred menoj kristjan brez vere. Jezus je iskal takšne ljudi in jim poma­gal, mu potisnem oprijemek na doseg. Omahljivo sva zajadrala med znamenja to­lažbe, ki jih daje razodeta Modrost. Vendar je bila orehova lupina nezaupanja pretrda. Beton, ki ga cas ga še ni najedel, da bi se sam sesul vase. Je še kdo, ki trpko prenaša sebe in svoje notranje dogodke? Naj se oglasi, naj drug drugemu pridemo naproti. Sprejet bo za bra­ta, sestro, za mater in oceta. Radi bomo sku­paj v sorodnosti srca, ki ga muci negotovost in dvom, kot družina ljudi, ki vztrajno in ra­zumevajoce delijo svoje moci in nemoci med seboj in z Bogom. Jezus je izprical, da Bog re­šuje. Krepimo se v Njegovi moci. Vabimo vas v slovensko skupnost, kjer se družimo med seboj v božjem Imenu. Janez Pucelj Naša luc September 2018 V Sloveniji je v ponedeljek, 3. septembra, pri­celo novo šolsko leto. Za ucence osnovnih in srednjih šol je pocitnic konec, treba je spet v šolo! Nadškof msgr. Zore jim je ob tej priliki namenil nekaj besed, ki jih tu objavljamo. Ceprav se v Argentini šolsko leto zdaj res že hitro bliža h koncu, so njegove misli dobro­došle in tudi prav aktualne tudi za nas! Spoštovani starši, ucitelji in ucenci! Dragi ucenci! Ob zacetku novega šolskega leta vam želim vse dobro. Morda boste v prvih dneh res nekoliko pogrešali pocitni­ško sprošcenost, a kmalu se boste lahko zaceli veseliti uspehov, ki jih boste doživljali ob novih spoznanjih, novih prijateljstvih, predvsem pa ob vedno jasnejšem zaveda­nju, kako se z vsako novo nalogo, z vsako novo knjigo, širijo vaša obzorja, raste vaše znanje in se poglablja vaše razumevanje sebe in sveta okoli vas. Spodbujam vas, da se ne uci samo vaša glava, ampak da to, kar vam bo povedano, vedno presoja tudi srce. Ucite se vedno bolj spoznavati, kaj je dob­ro in kaj je slabo, kaj je pošteno in kaj je krivicno, kaj gradi in kaj podira. Zato vam priporocam, da se o vsem naucenem pogo­varjate s svojimi starši, ki vas imajo radi in vam bodo prav zaradi tega pomagali rasti. Dragi ucitelji! Ceprav so že stari latinci se­stavili pregovor, da kogar bogovi sovražijo, ga naredijo za ucitelja, je vendar vaš poklic eden najlepših na svetu in zahvaljujem se vam, da ste se zanj odlocili in ga opravlja­te. Res je, da je danes veliko govorjenja o pomanjkljivostih, napakah in stranpoteh našega izobraževalnega sistema, vendar vi niste izobraževalni sistem. Vi bodite za ucence, ki so vam zaupani, avtoriteta. Pa ne toliko avtoriteta v današnjem pomenu besede, kjer gre za veljavo, moc in vpliv. Preveckrat se to lahko sprevrže v spopad za veljavo, moc in vpliv. Bolj bodite avtoriteta v etimološkem pomenu: tisti, ki uci, ki piše; torej tisti, ki svoje znanje in svoje poglede piše v duha ucencev. Ali še bolje, bodite av­toriteta v smislu tistega, kar pomaga rasti. Dragi starši! Vaša razpetost se bo z novim šolskim letom še povecala. Nic vec samo služba in dom, ampak še toliko drugih de­javnosti, s katerimi boste skušali svojim ot­rokom dati kar najvec za življenje. Vem, da danes nekaj velja tisti, ki ima cim vec dejav­nosti. To hlastanje po kolicini se je preselilo tudi v našo skrb za vzgojo in izobraževanje otrok. Cim vec krožkov, cim vec dejavnosti, da nam ne bo kdo ocital, da nismo dovolj poskrbeli zanje. Drage mame, dragi ocetje, otrokom ne morete nikoli dati nic vecjega, kot da jim dajete sami sebe. Nikoli naj ne dobijo obcutka, da so pomembne njihove dejavnosti ali njihovi uspehi ne pa oni sami. Naj vedno cutijo, da jih imate radi zaradi njih samih in ne zaradi njihovih dosežkov. Tudi na govorilnih urah in roditeljskih ses­tankih naj bo to v ospredju: kako je z ot­rokom, kaj doživlja in kaj potrebuje, ne pa kakšne ocene je dosegel. Skrb za otroka in ne za nje gove ocene naj bo središce sode­lovanja med vami in ucitelji. Vsem vam, ucencem, uciteljem in staršem želim, da bi se v novem šolskem letu pred­vsem veselili drug drugega, da se boste lah­ko tudi skupaj veselili napredka. Vsem želim Božjega blagoslova in Marijinega varstva. Nadškof msgr. Stanislav Zore OFM V SLOVENIJI SESTAVLJAJO NOVO VLADO Premier Marjan Šarec je v državni zbor že vložil listo ministrskih kandidatov. V ekipo 13. slovenske vlade predlaga 16 kandidatov. Štiri kandidate je v vladno ekipo predlagala najvecja koalicijska stranka, LMŠ, prav toliko SMC, po tri SD in SAB in Desus dva. Cerarje­va vlada v odhajanju se je medtem »sonci­la« na Brdu pri Kranju. Na celu ministrstva za finance v LMŠ vidi­jo Andreja Bertonclja, na celu ministrstva za zdravje Sama Fakina, na celu ministrstva za notranje zadeve Boštjana Poklukarja, na celu ministrstva za javno upravo Tugomirja Kodeljo. Prav tako štiri ministrske kandida­te so predlagali v SMC, in sicer kandidata za ministra za zunanje zadeve Mira Cerarja, kandidata za ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravka Pocivalška, kandidata za ministra za okolje in prostor Jureta Lebna in kandidatko za ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenjo Klampfer. Stranka SD v vladni ekipi vidi Jerneja Pikála na mestu ministra za izobraževanje, znanost in šport, Andrejo Katic na mestu ministrice za pravosodje in Dejana Prešicka na mestu ministra za kulturo. Tri ministrske kandidate ponuja tudi Stranka Alenke Bratušek. Sama je kandidatka za infrastrukturno ministrico, hkrati predlaga dva kandidata za ministra brez resorja, Marko Bandelli za podrocje razvoja in kohezijske politike in Peter Jožef Cesnik za podrocje Slovencev v zamejstvu. Najmanjša vladna stranka, DeSUS, bo v vladi sodelovala z dvema ministroma, in si­cer za obrambnega ministra predlagajo Kar­la Erjavca, za ministrico za kmetijstvo, goz­darstvo in prehrano pa Aleksandro Pivec. Za prihodnji teden so v državnem zboru že predvidene njihove predstavitve pred ma­ticnimi odbori, teden pozneje pa je pricako­vati glasovanje o ministrski ekipi. Medtem ko na vrata vladne palace že trka nova ministrska ekipa, se je vlada v odha­janju danes sešla kar na Brdu pri Kranju. V lepem okolju je svoji ekipi hvalospev prip­ravil premier Miro Cerar, ki je preprican, da je država po štirih letih bolj konkurencna, socialno pravicna in optimisticna. Miro Cerar je v minulem mandatu vseka­kor spoznal, da je delo v zakulisju precej drugacno od tistega v ospredju. Kot da bi pozabil, da je vlada odstopila in da opravlja le še tekoce posle, je pred medije stopil sa­mozavestno in poln zadovoljstva nad opra­vljenim v tem mandatu. Nadaljevanje zagotavljanja politicne sta­bilnosti Cerar privošci tudi prihodnji vladi, ki jo bo vodil predsednik LMŠ Marjan Šarec in v kateri naj bi Cerar prevzel zunanjepolitic­ni resor. Vsekakor je imel sam na celu vla­de lažjo nalogo, saj so se usklajevale le tri stranke, v Šarcevi bo dela z usklajevanjem vec. A hkrati ne smemo pozabiti, da je tudi v minulem mandatu kar pogosto prihajalo do neskladij. Že zacetek dela Cerarjeve vlade so zaznamovale kadrovske menjave, ko se je v kratkem obdobju zamenjalo kar nekaj mi­nistrov. Šolski resor so vodile tri ministrice, menjali so se šefi gospodarskega, obramb­nega in kulturnega resorja ter vladne službe za razvoj in kohezijo. Nazadnje je z ministr­skega mesta odstopil financni minister Du­šan Mramor. Zoper clane vlade je bil vloženih kar devet interpelacij, vse so ministri prestali. Poslan­ci so razpravljali tudi o interpelaciji celotne vlade. Cerar je nato delo vlade koncal na lastno pest, saj je marca, potem ko je vrhov­no sodišce razveljavilo referendum o dru­gem tiru, odstopil. Do oblikovanja nove od­hajajoca vlada tako opravlja le tekoce in.... hm... govorniške posle. Tanja Dominko Radio Ognjišce 30. 8. 2018 Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu XVII. NAGRADNI NATECAJ za diplomska, magistrska in doktorska dela na temi: A: Slovenci v zamejstvu B: Slovenci po svetu Namenjen je kandidatom iz Republike Slovenije in tujine. Upoštevana bodo dela, zagovarjana v obdobju od 1. 11. 2017 do 31. 10 .2018. 1. nagrada 800 evrov 2. nagrada 600 evrov 3. nagrada 400 evrov Urad sprejema dela do vkljucno 3. 12. 2018. Vec informacij dobite preko elektronske pošte: zvone.zigon@gov.si STRAN 3 SVOBODNA SLOVENIJA | 3. SEPTEMBRA 2018 POGOVOR | Emilio Urbancic Emilio Urbancic je Slovenec, rojen v Argentini, ki je kot laicni misijonar v 90. letih tri leta de­loval na Madagaskarju, zdaj pa že sedemnajst let dela kot ulicni delavec v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali, kako je sploh pad­la odlocitev za misijonarjenje na cetrtem naj­vecjem otoku na svetu, s kakšnimi težavami se je tam soocal, pa tudi o njegovem delu danes v Sloveniji. .. Od kod navdih za misijonsko odpravo? Leta 1992 sem prvic prišel sem, v Slovenijo, z namenom, da bi pogledal, kako je, in tudi ostal. Vendar se nisem dobro »vklopil«, bil je težak prehod zame. V Argentini smo se bratje in sestre dobivali ob nedeljah, kar naenkrat pa je tega zmanjkalo. Nedelje so bile prazne, Ljubljana je bila prazna, nobene dejavnosti. Vzdušje ni bilo takšno, da bi si želel ostati. Bi prej šel domov, ce ne bi šel še v Medžugorje, ki sem si ga, kljub vojni, res želel obiskati. Si­cer sem tvegal, ampak kot Argentinec nisem imel toliko težav, kot ce bi bil iz Slovenije. Tam sem imel sreco, da sem se srecal z vid­kinjo, ki sem jo prosil, naj me priporoci Mariji. Ko sem se vrnil v Slovenijo, se je vse odprlo, prikljucil sem se misijonski skupini in cez ne­kaj mesecev sem že bil na Madagaskarju. Vse je prišlo zelo na hitro, zato je bila moja priprava skrajšana. Nisem znal niti francošci­ne niti malgašcine, kar je bilo nenavadno, saj kdor pride, ponavadi zna vsaj enega od teh je­zikov. Vendar se je z mojim odhodom v misijo­ne mudilo, ker sta dve laicni misijonarki, ki sta prav tako odhajali, želeli, da bi ju spremljal. Nekaj izkušenj, ceprav drugacnih, sem imel že prej iz Argentine. Moje najlepše pocitnice so bile, ko sem šel s skupino iz argentinske žu­pnije pomagat v Santiago del Estero, ki je bila takrat najrevnejša škofija v naši državi. Res pust predel, vendar vedno, ko smo obiskali ljudi, ti niso imeli nic, ampak so ti dali še tisto malo, kar so imeli.  In ko sem odkril, koliko je veselja v tem delu, sem bil pripravljen iti še kam. In potem odkriješ, kje se skriva ta sreca. Misijonarjenje na Madagaskarju je takrat zahtevalo odlocitev za tri leta. Odšel sem na delo ob Indijski ocean na jugu otoka, kjer je vecina slovenskih misijonarjev. Razen sestre Marjete Zanjkovic in Pedra Opeke, ki sta v glavnem mestu, slednji pa je zacel prav tukaj, kamor sem prišel jaz. .. In zakaj ravno Madagaskar? Takrat sta bili dve možnosti: Papuanska Nova Gvineja, za kamor se je takrat pripravljal en laicni misijonar, in Madagaskar. V tistem tre­nutku pa so bile vecje potrebe za Madagaskar. . .. Si predstavljam, da je bil jezik kar težava … Težava je, ker želiš biti z ljudmi, ker hoceš, da te sprejmejo. Njihov jezik, malgašcina, pa je bil zame nekaj povsem novega. Izhaja iz Azije, z indonezijskih koncev, in ni podoben drugim afriškim jezikom. Toda otroci so vztrajali, da bi se ga scasoma naucil. Oni so brez težav po desetkrat ponavljali kakšne besede. Bili so najboljši ucitelji. Ko sem se pogovarjal s starejšimi, so se zra­ven smejali, kar me ni ravno osrecevalo, pri otrocih pa je bilo drugace – imajo veliko vecje potrpljenje kot odrasli. Jezika sem se tako ucil sproti, najprej osno­ve. A to, da sem govoril po njihovo, so znali zelo ceniti. Nekaj besed, pa so že rekli – ti že znaš naš jezik. Veliko jim je pomenilo, da si jih pozdravil v njihovem jeziku. Poleg tega pa se je bilo treba uciti še francošcino za vso papi­rologijo, zdravstvo, tudi med misijonarji se ve­liko govori po francosko. .. Poleg jezika, kaj je bila najvecja ovira? Ceprav smo v Argentini že malo drugacni od Evropejcev, je ta del Afrike spet drugacen. Ve­lika je razlika v kulturi, tradiciji. Tam še vedno živijo v plemenskih skupnostih. Težko mi je bilo razumeti tudi tabuje, prepovedi. Tako se denimo ne smeš dotakniti psa, kar je za nas nenavadno. Ceprav živiš med njimi, je bilo težko razumeti. Potrebuješ cas, da se navadiš. So zelo strogi. Doživel sem že, da so zaradi kraje nekoga celo ubili. Imajo svoje zakone, v katere se policija in država na vmešavata. Po drugi strani pa je veliko dobrih stvari, na pri­mer, kako družine držijo skupaj in kako pleme poskrbi za nekoga, ce ostane sam, brez mož­nosti za preživetje. Se mi zdi, da imajo te za­deve bolj urejene kot mi, bolj pozorni so na bedo. Ne bi umrli, kot pušcamo mi umreti ka­kšnega brezdomca. .. Kaj vas je v teh treh letih delovanja na Ma­dagaskarju najbolj nagovorilo? Vedno sem si želel pobližje spoznati razne svetove. Po eni strani se med seboj imenuje­mo bratje, po drugi strani pa, ko smo slišali novice o tem, da v Afriki umirajo od lakote, se nas ni dotaknilo v smislu, da je res moj brat tisti, ki trpi, ki umira in ki je brez možnosti za preživetje. Želel sem izkusiti, da smo zares vsi bratje. Da lahko recem »to je moj brat«, je po mojem bistvo vsega tega. Ce moj brat, del moje velike družine, trpi, ne morem sedeti križem rok. Bog mi je dal sreco, da sem šel tja in spoznal moje brate, in da sem zdaj še bolj povezan z njimi. .. Po teh treh letih pa nazaj v Buenos Aires. Ste ob vrnitvi doživeli kakšen šok? Nisem se mogel navaditi na betonsko džun­glo. Eno leto sem preživel tam, potem pa sem mami rekel:»Mama, grem k mojim dol. Rad bi tam umrl.« Tako sem se ponovno vrnil na Ma­dagaskar, sam, ne preko misijona. .. In za koliko casa ste se vrnili? Za eno leto. V tistem letu sem tako spoznal svojo ženo. Po njihovih obicajih je dobro, da te sprejme pleme. Da lahko normalno hodita kot fant in punca, sva se po zahtevah plemena kmalu sprva zarocila in nato porocila. Potem sem nekaj mesecev delal v nevladni organiza­ciji, nato pa sva z ženo ocenila, da je bolje, ce greva. Sprva sva odšla za tri leta v Argentino, marca 2001 pa sva se preselila v Slovenijo. .. V plemenu niso imeli problema z zarocen­cem iz njim tujega sveta? Mene so že malo poznali, in so me, hva­la Bogu, sprejeli. Nekaj deset let prej niso sprejemali ne belcev, ne Kitajcev … v mojih casih pa je že bilo drugace. Pa tudi starešine plemena zelo vplivajo na to, da te sprejmejo. Potekel je tudi poseben obred, zaroka. Potem naprej pa še civilna in kršcanska poroka. .. Je bil za selitvijo v Slovenijo kakšen pose­ben razlog? Sprva smo živeli pri njenih starših, nato pri mojih. Mislila sva, da je cas, da greva stran od enih in drugih. Da zaživiva skupaj in se zbrusi­va. Kar je bila je dobra odlocitev. .. Ceprav živite v Sloveniji, pa ste se na Ma­dagaskar ob vodstvu drugih prostovoljcev še veckrat vrnili. So ljudje, ki si želijo takšne izkušnje. Delno jo lahko dobijo v Sloveniji, vendar si želijo moc­nejšo, tisto iz tretjega sveta. Poznam okolje, misijonarje, ki so takšne po­moci veseli. Vsako leto hodijo preko POTA, organizirajo oratorij. Drugi vidik je zdravstvo – v teh krajih manjka zdravnikov. Ce Bog da, bomo šli tudi naslednje leto z zdravnico. .. Tudi ce pridejo za en mesec … Se vklopijo, pomagajo, darujejo svoj cas. Poma­gajo tudi, da se kršcanska skupnost utrdi. Orga­niziramo še katehezo, in delavnice, na katerih se mimogrede zbere dvesto otrok, ki so tega zelo veseli. Vsaka majhna stvar, ki jim jo daš, jim veliko pomeni, zelo so ti hvaležni. Ogromno pa dobimo tudi mi, ki pridemo v te kraje. Se mi zdi, da dobimo vec nazaj, kot damo. .. Nekaj poguma pa je vendarle treba imeti. Priporocal bi vsakemu. Najprej je treba seveda narediti nekaj okoli nas. Ce nisem pripravljen biti brat mojemu sosedu, potem nima smisla, da grem dalec. Najboljša šola je zaceti tukaj. Da smo tukaj na razpolago tistim, ki so pot­rebni – veliko mladih, otrok, ki cutijo praznino in ki nimajo nobenega blizu, ki bi mu ponudil roko, možnost. Potem si lahko zadajamo vecje cilje, da gremo ven. Zdaj smo skupaj s Španci, ki so žrtvovali svoje pocitnice, zato da so nam lahko tukaj, v Sloveniji, pomagali, postavili mizo kar v par­ku, za ljudi, ki niso iz cerkvenih krogov, in tam ustvarjali program. In zakaj ne bi Slovenci kaj takšnega nadaljevali, zakaj se ne bi naša Cer­kev odprla in šla ven, na ulico, zakaj cakamo na misijonarje ali na druge, da nam pokažejo smer, mi pa medtem stojimo križem rok? Zdi se mi, da smo kot kristjani malo zaspani. Vcasih imam obcutek, da sicer imamo orato­rije, ampak kdaj bodo imeli pa priložnost tisti, ki Boga ne poznajo? Kdaj bodo oni lahko spoz­nali Njega? Moramo jim nuditi družbo, jih sprejeti kot brate. Morda naredimo premalo na tem podrocju. Vedno govorimo o drugih, ki pa so, hoceš noceš, naši bratje. Ce se nisem pripravljen njim približati, se lahko vprašam, kakšen kristjan sem. .. Zdaj v Sloveniji živite že sedemnajst let. Pa vas je, ko ste prišli leta 2001 sem, kaj zares zmotilo, zbodlo v oci? Ja, in sicer, da nismo sprejemali in da še ne sprejemamo naših južnih sosedov, ki živijo tu­kaj. Ne upamo si biti bolj povezani. Vem, da smo razlicni, ampak oni so tukaj, so državljani, od njih se lahko naucimo tudi cesa dobrega. Kot kristjan sem odgovoren, da grem do njih, da jih sprejmem. To sem opazil predvsem med mojim delom na Fužinah. So zelo dobri ljudje, in bilo bi cisto drugace, ce bi se skušali povezati, kot pa da bi vsak ostal narazen. Go­vorim kot kristjan. Vsak gleda na svoj nacin, vendar se mi zdi, da je bistvo pri kršcanstvu, da sprejmeš vsakega. .. Vas je v Sloveniji kaj tudi pozitivno prese­netilo? Mi, ki prihajamo iz Argentine, imamo odgo­vornost. Nekaj smo videli, doživeli, cesar tu­kajšnji Slovenci niso spoznali. Se mi zdi, da bi lahko unovcili tisto, kar smo doživeli in spoz­nali v Argentini.  To je naše poslanstvo. Sam sem srecen, Bogu hvaležen, da sem bil rojen tam preko. Moji starši so sicer trpeli, ker so morali zapustiti slovensko zemljo, vendar sam vidim v nas eno prednost. Imamo vecjo odgovornost, ker vidimo razlike. Lahko bi pri­nesli kakšne programe, ki smo jih imeli v svo­bodni državi, v kateri smo živeli, medtem ko je bilo tukaj veliko stvari v prejšnjem režimu onemogocenih. Kot posamezniki lahko Slove­niji veliko damo. Zame so tudi resnicno dobre možnosti, da lahko vse, kar imaš v mislih, uresniciš. Nihce ti ne brani – v mojem primeru so to izmenjava s Španci, pa delo v šoli, v župniji. Nisem naletel na birokracijo, da se cesa ne bi smelo, da bi moralo iti kaj po bolj ‘uradni’ poti. Hvala Bogu sem naletel na odprte ljudi, ki so pripravlje­ni pomagati. Tudi v Fužinah ponujamo razne delavnice na šoli, in ni ovir. To je prednost, da lahko uresniciš tisto, kar misliš, da je dobro. Nisem naletel na besede, kot so »pojdi dru­gam, to je naš prostor«. Pripravljeni so tvegati – delal sem na primer s skupino fantov, ki so preprodajali drogo, pa sem ravnateljici na Fužinah rekel: »Ali želimo kaj konkretnega narediti za fante, ki so izpa­dli iz šolskega sistema, ki zato niso dokoncali šole, in nimajo službe, in ce želimo, da pre­nehajo metati kamne na šolo, zažigati vrata.« Ravnateljica je tvegala in jim dala na razpo­lago telovadnico. Sprva je bilo težko, z varno­stniki, da se ne bi zgodilo kaj takšnega kot na ulici, vendar potem vandalizma ni bilo vec. Ne vem, ce bi povsod naletel na takšne dobre lju­di, ki zaupajo, in ki želijo kaj dobrega narediti in ki so pripravljeni tvegati. .. Pomeni to, da ste  že naleteli? V Argentini so me dvakrat med delom napadli s pištolami. Bil sem tik pred smrtjo, kar me, hvala Bogu, ni ustrašilo. Tudi, ko sem zacel de­lati na Fužinah, ko sem se odpravljal tja, sem molil, ker sem se vsakodnevno soocal z naj­težjimi primeri z ulice. Hodil sem do njih in jim skušal dopovedati, da ce želijo nekaj drugacnega, se lahko obr­nejo name. V Argentini pa je bilo takšno delo veliko težje. Tu imam tudi vec priložnosti in nasilje še ni prišlo na takšno raven kot tam. Veronika Snoj | Domovina.je ŠTIPENDIJE Javni sklad je 8. 8. 2018 objavil javni razpis za dodelitev štipendij za študij v Republiki Sloveniji za Slovence v zamejstvu in Slovence po svetu za študijsko leto 2018/2019. Rok prijave je do vkljucno 1. 10. 2018. Vsi pogoji za prijavo so objavljeni na spletni strani www.sklad-kadri.si Prijave morajo biti predložene Javnemu štipendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu Republike Slovenije, Dunajska 20, 1000 Ljubljana, s pripisom: za 254. javni razpis. STRAN 4 3. SEPTEMBRA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA KJE NAJTI ŠE LEPŠI JE SVET? KOLEDAR 8. septembra ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 9. septembra Mladinski dan v Našem domu San Justo 12. septembra ob 15:00 Redna seja ZSMŽ v Slovenski hiši 15. septembra ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 15. septembra ob 20:00 Kulturni vecer SKA v Slovenski hiši 15. septembra ob 20:30 Mladinski vecer v Carapachayu 16. septembra Clansko kosilo v Slomškovem domu 22. septembra Proslava šolskih otrok na cast bl. Slomšku Slovenska hiša 22. septembra Maroltova plesna skupina v Našem domu 23. septembra Mladinski dan v Slovenski vasi CERKEV SVETE TROJICE Prekmurje vabi in daje Ob stoletnici združitve prekmurskih Sloven­cev z maticnim narodom še bolj spoznava­mo našo domovino, še posebej tiste dele domovine, ki so na obrobju, a so po svojem naravnem in kulturnem bogastvu neprecen­ljivi biseri. Pokrajina med Muro in Srebrnim bregom je vabljiva in prijazna za pohodnike in ko­lesarje ter za vse druge popotnike. Ponuja nam najprej raznovrstne naravne lepote. Lahko obcudujemo reko Muro s šestimi cestnimi mostovi in dvema železniškima ter z nekaj brodi, ki še vozijo in spominjajo na nekdanje case. Pokrajina ob Muri nudi mrtve rokave z lokvanji in ribami, privla­ci štorklje, ki si po travnikih išcejo žabe in drugo hrano. Preko ravnih pšenicnih polj pridemo do prvih obronkov Gorickega, kjer v borovih gozdovih najdemo razlicne gobe in srecamo gozdne živali. Zlahka se povzpnemo na najvišjo prekmursko vzpeti­no, na 418 m visok Sotinski breg ali Kuglo, s katerega obcudujemo ledavsko dolino in bližnje avstrijske grice. S Srebrnega brega (404 m) v bližini tromeje se odpre pogled v slovensko Porabje in v Avstrijo. Prijetno se je ustaviti ob (umetnih) jezerih: ob le­davskem, bukovniškem ali drugih manjših (hodoško, šalovsko…), ki poživljajo že tako pestro pokrajino. Na tem razmeroma malem prostoru živijo poleg Slovencev še Madžari (v Lendavi in okolici) in Romi (Cigani). Predvsem v ravnin­skem delu so prebivalci vecinoma katolicani, na Gorickem pa živi tudi precej evangelica­nov in nekaj pripadnikov drugih ver (binko­štniki, kalvinci), kar je posledica razmer v preteklosti, ko so tej pokrajini vladali tujci. Kulturno bogastvo Prekmurja pomenijo predvsem cerkve. Ogledamo si lahko stare cerkve (Martjanci, Turnišce, Selo, Domanj­ševci, Tišina, Gornji Petrovci - Nedela), ali novejše (Odranci s Kregarjevimi freskami, Pertoca z Rupnikovim mozaikom). To po­dobo dodatno bogatijo kapele, ki stojijo skoraj v vsaki vasi in se vsaj obcasno v njih opravlja bogoslužje, ter križi, kamniti in le­seni, ki govorijo o veri tamkajšnjih prebival­cev. Pokrajino lepšajo zvoniki, posebej tisti samostojeci (Kamovci, Dolic, Boreca, Oci­nje). Zanimiv je tudi ogled pokopališc, ki so v vsaki vasi, ponekod tudi dve (katoliško in evangelicansko). Duhovno podobo Prekmurja oblikujeta dva Božja služabnika: Danijel Halas in Alojzij Kozar. Halasovo življenje lahko spoznavamo na Halasovi romarski poti, ki povezuje kra­je, kjer je živel (Crensovci, Hotiza, Lendava, Velika Polana). Leta 2012 je bil postavljen križev pot na Hotizi, (štirinajst križev, ki je vsak nekoliko drugacne oblike in govori ne le o Jezusovem trpljenju, temvec tudi o trpljenju Božjega služabnika). Krona te poti je grob Božjega služabnika v Veliki Polani in tamkajšnja cerkev, kjer je deloval. Življe­nje Božjega služabnika Alojzija Kozarja nam predstavljajo knjige, ki jih je pisal in jih je žu­pnija Odranci že izdala v zbirki zbrana dela Lojzeta Kozarja. Na Božjega služabnika nas v Odrancih spomni cerkev Svete Trojice, ki jo je skupaj z verniki gradil v težkih povoj­nih letih, kip v parku pred cerkvijo in grob na bližnjem pokopališcu, ki ima umetniško oblikovan spomenik in dodano plošco s kro­nogramom, ki ga je sestavil škof dr. Jožef Smej. Na Božjega služabnika Alojzija Kozarja nas spomni doprsni kip pri kapeli v njegovi rojstni vasi Martinje in spominsko znamenje v Boreci ob cerkvi sv. Ane, pri kateri je leta 1936 daroval novo mašo. Spomine nanj sre­camo tudi na Madžarskem: plošca na Gore­njem Seniku, kjer je bil kršcen, in spominsko znamenje v Horvatnadalji, kjer je med vojno deloval kot kaplan. K ogledu vabijo gradovi: predvsem grad pri Gradu, ki je najvecji v Sloveniji, ter v Murski Soboti, v Lendavi in še kje. Prekmurje je od leta 2006 tudi del soboške škofije in zato je težko iti mimo Murske So­bote in njene stolne cerkve sv. Nikolaja. Ogled Prekmurja je obicajno obogaten z okušanjem domacih dobrot, kot so goric­ka šunka, prekmurska gibanica, bujta repa, retaši in druge dobrote. V številnih kleteh dozoreva vrhunsko vino, ki dosega številna odlikovanja. Te dobrote ponujajo številne turisticne kmetije in gostilne. Vsak nov korak odkriva nove lepote in novo duhovno bogastvo, zato je škoda varcevati s koraki. Stoletnica združitve prekmurskih Slo­vencev z maticnim narodom je lepa prilož­nost za nove poti in lepše življenje. Lojze Kozar ml. za Svobodno Slovenijo OSEBNE NOVICE SMRT V Mendozi je 1. septembra umrla ga. Majda Ocvirk roj. Mlakar, stara 98 let. Naj pociva v miru! ZAHVALNA SLOVESNOST ob 70-letnici prihoda v Argentino V nedeljo, 30. septembra 2018 a 08:30 zbiranje na trgu Plaza San Martín 09:00 polaganje venca pred spomenikom zahvalne besede Republiki Argentini 10:00 koncelebrirana sv. maša v buenosaireški stolnici daruje nadškov msgr. Andrej Stanovnik in Slovenski duhovniki Vabi Zedinjena Slovenija Diagonal 160 Nş 5776 Villa Loma Hermosa (1657) Buenos Aires, Argentina Tel / Fax: 54 (11) 4769-0581 / 1653 antonio@podrzaj.com.ar www.podrzaj.com.ar Temple 2780 - Lomas del Mirador Tel: 5168 6300 Fax | Fax: 5168 6305 www.hzgroup.com.ar Uredniški odbor Mariana Poznic, Erika lndihar, Jože Lenarcic, Marko Vombergar, Miloš Mavric Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznic Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbancic | Glasilo Slovencev v Argentini Ustanovitelj Miloš Stare Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Predsednik Jure Komar SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar