TITO PRI SARAGATU IN PAVLU VI.
ATENTATI IN PROTESTI
Jugoslovanski komunistični diktator Tito se je sredi minulega tedna odpeljal iz Jugoslavije na uradni obisk Rima in v Vatikan.
Pred nekaj tedni je Tito tak obisk komaj nekaj ur pred svojim odhodom odpovedal, ker so v italijanskem parlamentu iz ust italijanskega zunanjega ministra padle grozilne besede na račun slovenskega in hrvaškega Primorja v bivši coni B Svobodnega tržaškega ozemlja.
Toda ker Titova Jugoslavija nujno potrebuje dobrega soseda na svoji zahodni meji zlasti sedaj, ko je v narodnostnih, socialnih in gospodarskih zadevah notranje tako razrvana, da se KPJ boji za njen obstoj v sedanji obliki, je Tito, ker mu za (slovensko Primorje itak ne gre, na incident v rimskem parlamentu „pozabil“ in sta nato njegov zunanji minister Tepavac in italijanski zunanji minister Moro na sestanku v Benetkah določila datum sedanjega Titovega obiska.
Tito je s seboj popeljal svojo ženo in ostalo spremstvo. Kakor je običajno za državne ali vladne poglavarje, je bil tsprejet pri italijanskem državnem predsedniku Saragatu. Rimske ulice, po katerih se je vozil Tito s svojim spremstvom, so bile močno zastražene z vojaštvom z nasajenimi bajoneti, radovednega meščanstva je bilo malo.
Tito je izkoristil svoje bivanje v Italiji za obisk več italijanskih mešt; med drugim je bil v Turinu v Fiatovih tovarnah, ker Fiat izdeluje avtomobile tudi v Jugoslaviji. V severni Italiji se je sestal tudi s tam se mudečim egipčanskim zunanjim ministrom Riadom.
24. kongres
JUGOSLAVIJA PRISOTNA,
V torek, 30. marca, se je v Moskvi v tkim. Kongresni palači na Rdečem trgu začel 24. kongres sovjetske KP. Si kongresom je sovjetska KP že eno leto v zamudi, ker bi morala po pravilniku kongres sklicati vsaka štiri leta. Sovjetski komunisti se izgovarjajo, da so morali spreminjati in prilagajati „novim razmeram“ nov petletni gospodarski plan, ker da so ga predelali tako, da so za vsakdanje življenjske potrebščine določili večji proračun, kakor za težko industrijo.
Da bi tolažili vedno bolj nezadovoljno prebivalstvo v Sovjetski zvezi, je moskovska Pravda minulo nedeljo, dva dni pred začetkom kongresa, na prvi istrani objavila članek, v katerem triumfalno sporoča sovjetskim državljanom, da „je sedaj prva sekcija av-
f Pavel
V petek 26. marca je v Buenos Airesu marsikje pri Hrvatih in Slovencih zabrnel telefon s sporočilom: Pavel Grubišič je umrl. Vsak, ki je sprejel to vest, je povesil slušalko in se zamislil. (Pavel — umrl. Marsikomu se je utrnila solza. Pavel Grubišič, ena najbolj skromnih osebnosti v naši emigraciji, je bil najboljši poznavalec hrvatskega, srbskega, slovenskega ter jugoslovanskega političnega razvoja v desetletju pred drugo svetovno vojno. Njegovo, javnosti nepoznano delo, ni bilo v tisri dobi brez vpliva na razplet marsikaterega političnega dogodka. Malo jih je v emigraciji, ki to vedo.
Življenjepis Pavla Grubišiča je v kratkih besedah ta: rojen je bil 19. novembra 1898 v Glamoču v Bosni; rimskokatoliške vere; v Sarajevu ie končal osem razredov gimnazije z maturo. Diplomiral je na pravni fakulteti zagrebške univerze. B'il je aktiven delavec v hrvatskih narodnih, kulturnih in prosvetnih organizacijah. Več let je bil član uredništva „Hrvatiske Straže“. Pozneje je prešel v službo k centralnem presbiroju predsedstva jugoslovanske vlade. Od leta 1935 je bil usluž-ben v Ljubljani na banski upravi kot šef centralnega presbiroja (tiskovnega urada) za Dravsko banovino. Po končani vojni in revoluciji je kot odločen protikomunist odšel v emigracijo v Argentino. Junaško je prenašal vso težo emigranta-razumnika. Poročen je bil z Olgo Drovenik iz Ljubljane. V srečnem zakonu se jima je rodila hčerka Helena.
K pogrebu, ki je bil v soboto, 27. marca, na Chacariti, so prišli Hrvatje in Slovenci. Vsi so prišli iz resničnega in globokega spoštovanja do pokojnega prijatelja Pavla, ki je bil kljub skromnosti zelo pomembna osebnost.
Od Slovencev so bili navzoči tudi nekateri predstavniki javnega življenja: bivši celjski župan in član načelstva SKD-SLS, dr. Alojzij Voršič, član NO Rudolf Smersu, podpredsednik SKD-SLS za Južno Ameriko, Pavel Fajdiga, pevovodja SPZ Gallusa, dr. Julij Savelli odbornica Zveze žena ga. Danica Pe-tričkova in drugi.
Pogrebne molitve je zmolil ob grobu p. Lino Pedišič OEM, delegat hrvaških dušnih pastirjev v Argentini. Po opravljenih molitvah je pater Lino v imenu Hrvatov pokojnemu Pavlu spregovoril poslovilne besede in prikazal njegovo osebnost: bil je zaveden Hrvat, vzoren kristjan, dosledno načelen in dober človek.
Nato je pristopil k odprtemu grobu dolgoletni pokojnikov osebni prijatelj Miloš Stare in izrekel Pavlu Grubišiču tele poslovilne besede:
„Dragi Smajo! Dovoli, da Te zadnjikrat imenujem z imenom, s katerim sem Te tolikokrat nagovoril in kakor smo Te imeli navado klicati v prijateljski družbi.
iSkromen je ta pogreb. Resnica pa
Grubišič
je, da je znak veličine vsake stvari prav v skromnosti in preprostosti. Ti si bil skromen in preprost, toda velik po čudovito lepih lastnostih.
Prepričan sem, da ti je v zadoščenje, ker smo zbrani ob tvojem grobu Hrvati in Slovenci. Bil si z dušo in srcem Hrvat ter si neizmerno ljubil hrvatsko zemljo. Nam, Slovencem, pa si bil prijatelj, kot smo jih imeli malo. Zvest hrvatstvu in prijatelj Slovencem. Z zvestobo in prijateljstvom ter globokim krščanskim prepričanjem si rešil tisto, kar zgleda med nami včasih nerešljivo.
Srečal si se pri Bogu s tvojimi dragimi Hrvati in prijatelji Slovenci. Ne pozabite na nas. Pomagajte nam s prošnjo pri Bogu, da bi po tvojem zgledu z zvestobo in prijateljstvom v krščanstvu gradili našo bodočnost. Hrvatje, zvesti hrvatstvu, Slovenci, zvesti slovenstvu. Med seboj pa prijatelji.
Dragi Smajo, hvala ti za vse!“
Po teh besedah Milošta Stareta so pogrebci izrekali izraze sočustvovanja vdovi gospe Olgi in hčerki Heleni. Za tem so se v tihi žalosti razšli.
Delo Pavla Grubišiča
Vsaki moderni državi je veliko na tem, da svet o njej dobro misli. Novice o tem, kaj se v državi dogaja, se širijo v svet potom tiska, po radiju in televiziji in potom fotografij in filmov, ki prikazujejo zanimive in za dobro ime države koristne dogodke. Zato je političnemu vodstvu države povsod priključen poseben oddelek, čigar naloga je pošiljati v svet dobre novice o državi in trenutni vladi, zasledovati, kaj dobrega in kaj slabega pišejo in govore o državi v tujini, kontrolirati, kaj pišejo in govore sredstva obveščanja v domovini in dajati navodila, kaj in kako naj poročajo. Povsod imajo to nalogo takozvani tiskovni uradi, presbiroji ali kakor se že imenujejo. Tudi Jugoslavija je imela tak urad. Središče tega urada, „prersbiro“ smo mu nekdaj rekli, je bilo v ministrskem predsedstvu. Tam so se zbirale novice, tičoče se države m vlade, od doma in iz tujine. Od tam so se širile za vlado zanimive in koristne vesti v obratni smeri: po domovini in po svetu.
Vlada je imela doma svoje referente pri vsaki banski upravi, v tujini pa
V ponedeljek, 29. marca, je bil Tito na kratkem obisku v Vatikanu, kamor se je pripeljal v fraku s cilindrom na glavi in z ženo Jovanko.
Modri mož premore več ko močni, razumni človek več ko krepki.
Sveto pismo, Knjiga pregovorov, 24, 5.
Nekaj ur pred Titovim prihodom v Italijo je v Milanu eksplodirala bomba in razbila okna na tamkajšnjem Titovem konzulatu, druga bomba pa je pognala v zrak del tračnice na progi Trrst-Benetke. V Rimu so trosili letake v protest Titovem obisku v Vatikan.
sovjetske KP
KITAJSKA ODSOTNA
tomobilske tvomice v Togliatti-gradu na Volgi že v pogonu.“ V članku Pravda „čestita graditeljem tvornice“, ne omenja pa niti z besedico, da je bila zgrajena z italijansko pomočjo.
Medtem se je v Moskvi zbralo za kongres 5000 partijskih delegatov iz Sovjetije, poleg njih pa je v komunistično Meko prispela še množica komunistov- drugih partij. Posebej je Pravda naznanila prihod tajnika se-vemovietnamske KP, ki je v Moskvo priletel skozi Peking, kjer se je prej razgovarjal s kitajskimi partijskimi veljaki.
Na kongres je prišla tudi Titova
delegacija, medtem ko se je Tito sam‘ sprehajal po Rimu in Vatikanu. Vsi pa so znova opazili odsotnost kitajske delegacije.
tiskovne atašeje pri svojih poslaništvih. Njihova naloga je bilo zbirati novice in obveščati centralo o vseh stvareh, ki so imele zvezo, direktno ali indirektno s tiskovno službo. S tega razloga je bilo mesto vodje v tiskovnem uradu izredno važno. Tiskovni urad „je vedel vse“, ali je vsaj hotel vedeti. Moral je dognati dobre in slabe stvari na vladni plati, še bolj pa na nasprotni strani, moral je dati centrali zanesljiva poročila o vseh stvareh, zlasti o takih, o katerih se navadno ne piše. Ne smemo se čuditi, da je vlada vedno hotela na tako važnih mestih imeti „svojega“ človeka, če se je vladna linija spremenila, je kar vselej bil premenjan tudi šef tiskovnega urada v centrali in pri podružnicah.
Mesto šefa tiskovnega urada pri banski upravi v Ljubljani je potem, ko je prenehala diktatura in se je začelo polagoma vračati normalno politično življenje, je zasedel g. Pavel Grubišič, bosanski Hrvat po rodu, ki se je tako vrastel v slovensko življenje, da smo ga tudi Slovenci imeli za svojega, kar je v polni meri zaslužil.
Ena glavnih nalog g. Grubišiča je bila, da je obveščal svoja šefa, t. j. g. iStoiadinoviča in za njim g. Cvetkoviča o tem, kaj se v Sloveniji dogaja in obratno je od tam prejemal navodila, kako vplivati z vladi ugodnimi novicami potom tiska in radija na javno mnenje.
G. Grubišič je bil mož na svojem mestu. V centrali je užival popolno za-unanje svojih gospodarjev, kajti njegova poročila so bilo vedno popolnoma zanesljiva in verodostojna.
G. Grubišič je bil praktičen katoličan, velik prijatelj Slovencev. Bil je eden redkih ljudi, ki mu je dr. Korošec popolnoma zaupal in ki mu je tudi povedal marsikaj, kar ni povedal nikomur drugemu. To pa zato, ker je bil g. Grubišič naravnost šolski zgled zvestobe in vdanosti in ni bil zmožen liudem, ki jih je spoštoval, napraviti nikake zahrbtne feste, kar se je sicer v političnih bojih in spletkah pogosto dogajalo. Srbska beseda „oodvala“ je postala skupna fraza takratnega političnega besednjaka.
Rajni g. Pavel je bil tudi prijatelj slovenskega bana dr. Natlačena in drugih vodilnih osebnosti slovenskega političnega in javnega življenia. Vedno r,mo ga mogli videti blizu vodilnih naših mož, da je tako lahko z njemu lastno vestnostjo ustavljal za svojo stroko ’animiva dejstva in izločal v svoiih poročilih vse, kar bi lahko povzročalo zmedo in nezaupanje. Prav ta predvojna leta so bila za Slovence politično izredno težka in treba je bilo izredne previdnosti v tisku in radiju, da kaka nepremišljenost ne bi sprožila plazu, ki se je pripravljal.
Med vojno in okupacijo je seveda Grubišičeva funkcija prenehala, ostal pa je na svojem mestu, čim mani viden. Tako mu je bilo mogoče zvedeti za ■mnoge reči, ki bi jih sicer ne bilo mogoče in narediti nešteto uslug svojim prijateljem in protikomunističnim Slo-
lSlovenska zdomska knjižnica
Zahvala
Vseh zadnjih 25 let, kar sem leta 1945 zapustil domovino, sem zbiral slovenski tisk: knjige, revije, časopise in razne druge tiske,, ki so izhajali kjer koli v svetu izven Slovenije. Zbiral sem z namenom, da zbirko izročim v šVu-dijske namene kaki ustanovi, ki bi se za zbirko zanimala in z zbiranjem nadaljevala.
Odločil sem se, da celotno zbirko izročim Slovenskemu zavodu v Rimu, ki bo z zbiranjem tudi nadaljeval. Jaz bom zbiranje zaključil z 31. marcem 1971, od 1. aprila dalje pa bo Slovenik z zbiranjem nadaljeval.
Vse slovenske založbi in redakcije V zdomstvu sem o gornjem obvestil s posebnim pismom z dne 1. marca t. L, s prošnjo, da od 1. IV. dalje pošfljlajo svoje tiske Slovenskemu zavodu v Rimu. Njegov naslov je iCOLLEGIO SLO-VENlO, Roma 00178, Via Appia Nuova 884, Italia.
Vsako leto sem v Zborniku Svobodne Slovenije objavljal preglede izdanih knjig. Verjetno je večina bralcev ZBORNIKA šla preko strani, na katerih je bil objavljen pregled knjižnih izdaj. Taki pregledi res niso zanimivi, ako se kdo izrecno ne zanima za našo knjižno produkcijo. Vsak bralec sii pač nabavi tisto knjigo, ki ga zanima in jo želi imeti v svoji knjižnici vse drugo je zanj nezanimivo.
Drugače pa je za tistega, ki hoče biti na ttekočem o vsej slovenski knjižni produkciji izven meja Slovenje.
Vse izdane knjige Sem nabavljal že iz razloga, da sem novo izišlo knjigo lahko opisal v Pregledu. Nobena od založb in samozaložnikov ne prinaša bibliografskih podatkov svojih izdanih knjig, ko objavi, da je kaka knjiga izšla. Večino izdanih knjig sem moral dobesedno loviti. Ni bilo težko dobiti knjige naših večjih in stalnih založb: Mohorjeve družbe, Slovenske kulturne akcije itd., ker so mi jih pošiljale, čim so izšle. Težje pa je bilo dobiti knjige, ki so bile izdane izven teh založb in po samozaložnikih. Za izdajo teh knjig sem izvedel ob prebijanju slovenskih listov, ki sem jih prejemal. Ko sem opazil objavo o novoizišli knjigi, sem moral isto takoj naročiti, ker je sicer lahko pošla.
Pri zbiranju tiskov pa mi je pomagalo več slovenskih izobražencev, ki so znali ceniti tako delo. Na tem mestu se jim sedaj želim zahvaliti.
Predvsem se moram zahvaliti vsem slovenskim založbam in redakcijam, ki so prav vse imele veliko razumevanje za moje delo. Posebno zahvalo pa sem dolžan tudi posameznikom.
Pri tem delu mi je zadnjih petnajst let zvesto s®al ob strani in mi pomagal ravnatelj gospod dr. Anton Kacin v Trstu. Vsa ta leta je zame nabavljal knjige, ki so izhajale v Trsitu in Gorici in mi jih redno ¡pošiljal. Skjorb vsaki pošiljki pa je dodajal še druge tiske, ker je vedel, da me bodo zanimali in spadajo v SiZK. čutim dolžnost, da se gospodu ravnatelju dr. Antonu Kacinu na tem mestu ob zaključku zbiranja za njegov trud in prijaznost javno prav iskreno zahvalim. Po njegovi zaslugi, ne samo, da sem mogel objavljati Pregled izdanih knjig, ampak so tte knjige tudi SZK pripravljene, da bodo imele imele svoje odlično mesto v knjižnici Slovenskega zavoda v Rimu.
Poleg njega pa se moram zahvaliti mnogim, ki so mi pomagali pri zbiranju gradiva ali kako drugače.
Najprej naj se zahvalim uredniku in izdajatelju Zbornika Svobodne Slovenije g. Milošu Staretu, ker je vsa ta leta vedno našel prostor V Zborniku in objavljal preglede izdanih knjig.
Nadalje se moram zahvaliti predsedniku Slovenske kulturne akcije dr. Tinetu Debeljaku st., ki me je ob vsaki priliki bodril in navduševal, naj pričeto delo zbiranja nadaljujem. Poleg rednih izdaj SKA mi je vedno pošiljal tudi „male tiske“ SKA: programe, vabila, brošure in vse, kar je pač izšlo.
Naslednji, ki sem mu dolžan zahvalo za sodelovanje pri zbiranju gradiva za SZK je gotovo g. Rudi Smersu. Kadar koli izide v Argentini kako vabilo, program, brošura, okrožnica itd. vedno misli tudi na SZK in zbira zanjo. Ko se mu tega nabere, naslovi in pošlje.
Precej knjig za |SKZ je prispeval g. Peter Urbanc iz Toronta v Kanadi. Poslal je precej redkosti, ki bi mi brez njega nikoli ne prišle v roke. Prav lepa hvala.
Zahvaliti se moram tudi Mrs. Mary Debevec, lastnici dnevnika „Ameriška Domovina“, kakor tudi vsem ostalim, ki se tam trudijo s slovenskim časopisom. Vedno so mi šli radi „na roko“, kadar sem sitnaril za stvari, ki sem jih potreboval.
Redno sem prejemal .tildi cerkvena OZNANILA tako iz Argentine, kakbr tudi slovenskih župnij Marije Pomagaj in Brezmadežne v Torontu v Kanadi. Nisem pa prejemal cerkvenih Oznanil ostalih slovenskih župnij v ZDA, niti od sv Vida; imam pa vse iz župnije Marijinega Vnebovzetja, kjer sem sam faran. Lepo prosim vse slovenske župnije kjerkoli, da odslej redno pošiljajo svoja Oznanila Sloveniku v Rimu. Zadostuje, ako pošljejo enkrat v mesecu kot tiskovino.
Pri zahvali ne smem pozabiti slovenskih frančiškanov v LemontU, posebno zahvalo sem dolžan g. patru Fortunatu Zormanu OFM, ki je urednik verskega lista in koledarja AVE MARIA.
Tudi iz daljne Avstralije redno prejemam tamkašnje „MISLI“, ki jih urejuje in izdaja č. g. pater Bernard Ambrožič. Tudi njemu velja moja zahvala.
Naša največja slovenska zdomska založba je gotovo Družba sv. Mohorja V Celovcu. Poleg zahvale za dosedanje usluge Družbo prav lepo prosim, da odslej pošilja po en izvod svojih tiskovin (Sloveniku v Rimu.
Vseh tleh zahval pa ne morem zaključiti brez prošnje: kjer koli kdo izdaja kak slovenski list ali knjigo, naj pošlje po en izvod Slovenskemu zavodu v Rimu. Za to uslugo pa že v naprej vsem moja najlepša zahvala.
V Clevelandu, 15. marca 1971.
Zdravko Novak
Gospod Zdravko Novak je zaradi bolezni moral prenehati z ustvarjanjem in zbiranjem centralne knjižnice slovenske emigracije, kot kaže njegovo sporočilo. Ves sad svoje požrtvovalnosti in dela, ki je neprecenljive vrednosti za slovensko demokratično emigracijo, je poklonil Sloveniku v Rimu. Prepričani smo, da bo ta zavod znal ceniti delo velikega idealista s tem, da bo to njegovo delo nadaljeval in bo tudi vsako leto objavljal pregled vseh slovenskih publikacij, ki bodo izšle pri različnih založbah v zamejstvu in izseljenstvu, in katere bo ta zavod prevzel, kot zaklad slovenske emigracijske ustvarjalnosti.
vencem sploh. Vemo pozitivno, da mar sikdo še danes ne ve, da mu je rajni g. Pavel rešil življenje.
Dostikrat ljudje zamenjujejo dve ustanovi: tiskovni urad in tiskovno agencijo. Tiskovni urad je oficielna ustanova, ki vodi zbiranje in razširjanje vesti nanašajočih se na državo in režim. Tiskovna agencija je pa trgovsko podjetje, ki za drag denar kupuje časopisne novice po vsem svetu in jih prodaja deloma domačim časopisom itd. deloma v tujino. Jugoslavija je nekdaj v demokratičnih časih imela Agencijo
„Avala“, trgovsko družbo, kjer je bila močno udeležena država, pa tudi razna časopisna podjetja in gospodarske ustanove, ki so imele interes na tem, da so bile hitro in solidno informirane o vseh panogah domačega in tujega javnega jjivljenja.
Ljubljana je tudi imela podružnico „Avale“, ki pa je bila nekaj drugega, kot tiskovni urad s sedežem na banovini in s centralo pri ministrskem predsedstvu v Beogradu. Na tem mestu je g. Pavel Grubišič napravil Slovencem neprecenljive usluge.
AÑO (LETO) XXX (24) No. (šttev.) 13
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIKo 1. aprila 1971
■■■■■MMiiiii»iaaiiiiiiiiiiHimiiimiiaiiiimaiiimiaiiiiiiiiHiiiiiaiiiaiiiaaiiiiaiiaaiaiitaiiailliaiia|iaiiailianilllllllaaaiaia|lliailiaiai|a||a||aBaa|
aBaaBaBaBaBBaaDaiaaiiaaaaaaaaaaBaaaaBaaBaaaBaaaaaaaar.aaaa
OKOSTENELOST KP NA LJUBLJANSKEM
OKROŽJU
VEDNO BOLJ SO ZAPRTI ZA STVARNOST
Condenas a muerte en Cuba
Todavía tenemos presente en la memoria, como Castro, en cuanto llegó al poder por métodos revolucionarios, empezó a llenar las prisiones con sus opositores y a cuántos de ellos envió al paredón. Pero se equivoca, quien piensa, que esa orgía sangrienta ya terminó y que el comunista Castro se democratizó. Al contrario!
Según los clásicos procedimientos de la „justicia“ expeditiva cubana, acaba de celebrarse un nuevo proceso en La Habana contra varios cubanos, acusados de actividades contrarrevolucionarias. Trátase de militantes de una organización anfticastrista (Alfa 66), que habían entrado clandestinamente en Cuba durante el año último.
Diez de ellos fueron condenados a muerte y el resto a penas que van de 5 a 30 años de cárcel. Aunque las informaciones de origen castrista no hayan dicho nada sobre la suerte final de los diez condenados a muerte, es de temer que ya hayan sido fusilados. En efecto, tal es la costumbre en Cuba: menos de 24 horas después de las condenas, éstas son ejecutadas.
Smrtne obsodbe na Kubi
‘Dobro se še spominjamo, kako je Castro takoj po revoluciji in prevzemu oblasti- na Kubi začel zapirati svoje nasprotnike in jih veliko dal postaviti ob zid. Toda moti se, kdor misli, da se je krvava morija nehala in se je komunistični Castro demokrajtizral. Toda ne!
'Po vseh klasičnih pravilih kubanske „pravice“ se je v Havani pred kratkim izvršil proces proti raznim „protirevolucionarjem“. Ti so bili člani pro-tikastristične organizacije Alfa 66, ki iso lani ilegalno prišli na Kubo.
Od teh jih je bilo deset obsojenih na smrt, ostali pa na 5 do SO letno ječo. čeprav kastrktične informacije ne omenjajo več usode tistih desetih obsojenih na smrt, je skoraj gotovo, da so bili že ustreljeni. ISaj je taka navada na Kubi: 24 ur po obsodbi na smrt se ta izvrši.
Čile pred odločitvijo
Prihodnjo nedeljo, 4. aprila, bodo v Čilu občinske volitve. Čeprav so v preteklih letih bile te volitve smatra-ne bolj „notranja čilska zadeva“ jim sedaj, zaradi izrednega položaja v katerem se država nahaja, znotraj in zunaj njenih mejg dajejo izredno važnost.
Tako vladujoča Unidad popular (skupek KP, socialistov in manjših levičarskih skupin), kot opozicija, katero sestavljajo Krščanski demokrati in Narodna stranka, so večkrat zatrdili, da ne pripisujejo občinskim volitvam kakšne veljavnosti „referenduma“. A po šestih mesecih levičarske vlade bo nedeljiski izbor gotovo služil kot termometer, kako Čilenci gledajo na svoj sedanji položaj.
Predsednik Allende je zadnje dni večkrat skušal narod prepričati o potrebi, da odda vladi glas zaupanja, vendar so kljub kratki dobi vladanja razne napake že tako vidne, da ta demagoška gesta verjetno ne bo prinesla Allendeju zaželenega učinka. „Zmagali bomo“, je predsednik zagotovil še na enem izmed zadnjih volilnih govorov, ko je pozival zbrane pristaše na trgu Ustave v 'Santiago. Vendar je bilo opaziti med tem zborovanjem in zborovanji njegove predsedniške volilne kampanje precej razlik. Najprej že stroga policijska kontrola: Allende se boji, in vzrok tega strahu meče na „desničarske elemente“, ki naj kujejo zaroto proti njemu. Sprememba pa je bila tudi v vsebini govora: predsednik je moral pač priznati da je inflacija, iz kaJtere se je skoraj norčeval še pred letom dni „danes najtežji problem, ki ga Čile mora rešiti“. In kako naj ga reši? Allende je pokazal na rešitev, ki se pa bije z vsem njegovim opevanim programom. j,Delavci naj ne zahtevajo prevelikih povišic,“ je.skoraj prosil v svojem govoru.
‘Pa niso le delavci in njihove plače edini vladni problem. Niti ne edina točka, v kateri si volilni program in vladna politika Allendeja nasprotujeta, prav zadnje dni so v južnih predelih, v okrajih Talca, Temuco in Chillan, razjarjeni kmetje zasedli urade Državne korporacije za agrarno reformo. Zahtevali so lastniška potrdila za zemljo, katero so po Freijevih načrtih agrarne reforme prejeli v last. Sedanja vlada naj bi te načrte še poglobila. A v čem je bila ta poglobitev? Allende je po svojem agrarnem ministru izjavil, da kmetje razdeljene zemlje ne bodo dobili v last niti potem, ko se že izteče doba „komunitame preizkušnje“, ki jo je uvedel krščanski demokrat Frei. Vso zemljo, ki jo je Freijeva vlada razdelila, in to, ki so jo sami zaplenili, bodo enostavno podržavili (niti niso uporabili izraza „nacionalizirali“). Med malimi kmeti, ki so s Freijevimi ukrepi prišli do svojega kosa zemlje, pa tudi med tistimi, ki so upali v dobronamernost sedanje vlade, je nastalo besno razpoloženje: opeharili so jih za njihove upe.
Pa ni le v agrarni politiki Allen-dejeva vlada zagrešila nad svojimi obljubami. Napovedana sanacija gospodarstva in zboljšanje gospodarskega stanja je utopija. Kljub kratki dobi, se je položaj tako poslabšal, da ni dvoma o tem, kam bo vodila pot, če opozicija ne prisili vlado, da svoje korake preusmeri.
Bivši predsednik Frei je prav to vladno politiko v torek, 30. marca ostro kritiziral. Obsojal je zlasti „brezglavo razdajanje“, ki je imelo predvsem demagoški značaj. „Vlada je podvzela težke in zmotne gospodarske ukrepe,“ je dejal Frei, „ki bodo kasneje izzvali val novih davkov. Danes je vse le praznik razdajanja, jutri pa bo to povzročilo neozdravljiv glavobol.“
čile se nahaja pred važnim korakom. Če bi glasovi, ki jih bo prejela vlada, narasli v primeru z zadnjimi predsedniškimi volitvami, Allende ne bo dvomil niti trenutek: svojo politiko „socalizacije“ države bi izpeljal do konca. V nasprotnem primeru pa, če narastejo glasovi opozicije, je to lahko zadnja možnost, da čile ne bo zapustil demokratične poti.
Da komunizem v Sloveniji s svojim nazorom ni mogel prodreti, ni nobena novost. To je bilo ves čas komunistične oblasti opaziti na deželi. Da pa tudi mesto v tem ne zaostaja, da se tudi v sami Ljubljani in njenem okolišu komunisti srečujejo z vedno večjimi notranjimi problemi v partiji, to je pa bil praktično prisiljen priznati sam predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Franc Popit.
Ljubljansko okolje je bilo za partijo med revolucijo in tudi takoj po njej bistvene važnosti. Še sedaj se na tem področju nahaja četrtina vseh vpisanih slovenskih komunistov. Ker delo partije še daleč ni tako učinkovito, kot bi si vodstvo želelo, je predsednik CK Popit v začetku marca obiskal več krajev in področij v ljubljanskem okolišu. Njegove ugotovitve, ki jih je nato povedal po ljubljanski televiziji, so porazne za partijo samo. Predstavljajo pa tudi jais- _ no sliko, ki nam jo je Popit nehote posredoval o tem, kako tečejo razmere doma. Položaj sicer v emigraciji dobro poznamo, a ni odveč, če o tem dobimo potrdilo iz ust samega vodje slovenskih komunistov. -
„Če bi bila organizacija ljubljanskih komunistov boljša, popolnejša, bi se lahko bolje čutila njihova aktivnost in večji vpliv na politiko“, trdi Popit, in nafo doda: „Včasih ise dobi vtis, da o politiki odloča razmeroma ozek krog ljudi (?!)... Zato se, po mojem mnenju, čuti pogosto pri komunistih občutek nemoči.“
Kakšen je vpliv delavskih organiza-
ZRNEC: France, na ameriškem kontinentu ti je steklo skoraj 20 let življenja. Iz Združenih držav si rad prihajal k Slovencem v Kanadi. Ali te smem vprašati: kaj ti pomenijo kanadski Slovenci?
GORŠE: Kanadski Slovenci mi pomenijo mnogo. Med njimi sem našel dobre prijatelje in častne izjeme — ljubitelje umetnosti. Oni so bili dejansko med prvimi na tej celini, ki so se zanimali za mojo umetnost ter mi nudili možnost umetnostnega delovanja. Naj na kratko povem: opremil sem jim prvo cerkev — cerkev Marije Pomagaj v Torontu in cerkev Brezmadežne v Novem Torontu. Pa tudi razstavljal sem večkrat v Torontu, sam in z drugimi umetniki.
ZRNEC: Hvala lepa! In katere so značilnosti tvoje umetnosti v teh letih Amerike?
GORŠE: V letih mojega bivanja in delovanja v Severni Ameriki je moja umetnost naredila dokaj dolgo pot, pot neprestanega razvoja. Moja umetnost tu je precej različna od one, ki sem jo imel doma v Evropi. Stilistično sem vsaj formalno zašel v abstrahiranje in njena oznaka je: najbližja gotiki. Formalno je dematerializirana in najbolj poudarja duhovnost vsebine.
ZRNEC: Torej modema gotika. Katera pa so tvoja najpomembnejša dela v Kanadi in čigava last so?
GORŠE: Kot najpomembnejša dela so: križeva pota v obeh slovenskih cerkvah v Torontu; upodobitev 4 slovenskih škofov v žgani glini, zlasti škof Baraga v dvorani Marije Pomagaj. Dalje: Rojstvo — orešec; Mladost in Odmev v orehovem lesu; last dr. Vojka Bratine in še: kip Barage
cij in komunistov v njih, lahko razvidi-mo iz sledečih izjav: „Imam vtis, da so organizacije in člani ZK v delavskih organizacijah pogosto izolirani in obsojeni na razpravljanje in odločanje samo o svojih internih problemih, pogosto pa je še elabše z organizacijami ZK na terenu. Skratka, sedanja organizacija, po mojem vtisu, slabi vpliv komunistov, posebno iz delovnih organizacij na širšo politiko na nivoju občine, meSta in republike.“
V kakšno okostenelost je partija zašla po petindvajsetih letih neomejenega vladanja, nam pokaže Popit, ko pravi, da je „marsikje nevarnost, da se organizacije spreminiajo v prosvetitelj-iske krožke, v katerih se od časa do časa drži kako predavanje“.
Ob takem stanju je pač popolnoma naravno, da partija in njeni člani izgubljajo iz rok krmilo . položaja. V narodu samem pa vstajajo nove sile, ki mimo partije in preko nje, že začrta-vajo za slovenstvo nove poti. Da to ni n+OTuia, temveč resničnost, prizna Franc Popit. Saj ie v istem televizijskem programu dejal: „Zaradi neodgovarjaioče organiziranosti in aktivnosti članov ZK zaradi pomanjkanja idejne in akciiske enotnosti, komunisti ne pokrivajo dovolj družbenopolitičnega prostora, zato odpiramo možnost drugim silam, da se poiavljaio v praznem prostoru.“
Ali to stanje pomeni bližajoči se propad komunistične partije? O tem smo trdno prepričani in v to moramo zastaviti vse svoje sile.
v mahagoniju ter Dobri pastir v bakru; oboje laist Toneta Zmeca.
ZRNEC: Oprosti, radovedni smo najnovejšega. Kaj si ustvaril v Čeh dneh pri Janezu Šušteršiču?
GORŠE: V teh 12 dneh mojega gostovanja pri šušteršičevih sem izvršil več plastik, modeliranih v glini: šest poprsij ter kip Gorenjske narodne noše v velikosti treh čevljev.
ZRNEC: škofu Baragi si posvetil ne le pozornost, ampak tudi ljubezen. Kot vicepostulator Baragove beatifikacije in kanonizacije želim vedeti, kolikokrat si upodobil Barago v plastiki in risbi?
GORŠE: škofa Barago sem do sedaj upodobil osemnajstkrat v raznem materialu in različni velikosti. Eden izmed kipov je v obliki reliefa v slovenski kapeli v Marijinem svetišču v Washingtonu. V risbah pa sem Barago upodobil skoraj- neštetokrat. Tako vidiš ga znam že, kar na pamet.
ZRNEC: čestitam! Prepričan sem, da bo Baraga tvoj poseben priprošnjik pri Bogu. Odšel boš v Evropo. Kakšni so tvoji načrti za bodočnost?
GORŠE: Moji načrti za bodočnost?
ZRNEC: Da, kam te vleče srce?
GORŠE: Zadnje dni marca se bom preselil v Evropo. Naselil se bom v Rimu. Potem bom odšel na Koroško, kjer me čaka mnogo naročenega dela: delo me čaka tudi v Mariboru, Celju, Žalcu in Ljubljani. Nato se bom vrnil spet na priljubljeno Koroško, v Korte.
ZRNEC: Prisrčna ti hvala za pozornost in informacije! želimo ti ljubega zdravja, mnogo uspehov in zadovoljstva in Vsega dobrega!
Goriška in
OBČNI ZBOR ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici je imela marca svoj letni občni zbor. Na njem je zveza pregledala delovanje v obdobju 1970-71, pa tudi usmerila pogled na veliko delo, ki jo še čaka v bodočnosti. Omenimo naj tudi, da je bil ponovno izvoljen za predsednika dr. Kazimir Humar, ki že od leta 1962 stoji na čelu organizacije.
iPoročilo odbornikov in posameznih društev iso bila izčrpna in so izpričala res izredno kulturno razgibanost gori-ških Slovencev v preteklem letu. Predsednik dr. Humar je zlasti poudarjal pozitivne korake v smislu večje povezanosti vseh slovenskih sil v boju za narodne pravice, pa zlasti na delu za kulturni razcvit zamejskih Slovencev.
Mladinska knjiga je v zbirki „Monu-menta litterarum slovenicarum“ pripravila izdajo monumentalnega Valvasorjevega dela „Die Ehre des Herzogtums Krain“ v faksimilu v približno 500 izvodih po ceni 2.900 din za izvod. V svojem zapisu o „najdražji slovenski knjigi“ je 24. februarja v Delu A. Inkret napisal, da se novega velikega založniškega podviga drži tudi nekaj snobizma. Na to pisanje se je že v naslednji številki oglasil Rado Bordon, in je očital Inkretu pomanjkanje poglobitve v pomembnost izdaje faksimila slavne Valvasorjeve knjige. S to novo izdajo bo knjiga ponovno dostopna vsaj v neki meri širšim množicam, kar se pa tiče prevoda v slovenščino, ki naj bi izšel, kot predlaga Inkret, v 4 knjigah, pa bi bil še mnogo dražji in zares nedostopen širšim krogom. Razen tega pravi Bordon, da je že 1. 1936 prof. Mirko Rupel izdal prvi zvezek Valvasorjevega berila, drugi del, ki je bil že v polah pa je uničila vojna vihra. Po vojni je Mladinska knjiga že trikrat izdala Ruplovo Valvasorjevo berilo; zadnjič leta 1969, v katerem je prof. France Stele (ki je 21. februarja slavil 85-letnico, pa se ga ni noben časnik spomnil) napisal spremno besedo o Valvasorjevem • grafičnem delu. Prof. Rupel je 1951 zapisal, da je pre-vel vse odlomke, značilne za Valvasorja, in tiste, ki utegnejo zanimati današnjega bralca. Bordon je tudi zapisal, da bi bil Valvasor, čigar 330-let-nico rojstva bomo slavili 27. maja, u-pravičeno užaljen, če bi vedel, da njegovo življenjsko delo nekdo meri s cenami hladilnikov in pralnikov.
A.	Inkret je na Bordonove misli takoj odgovoril v Delu 26. februarja.
Primorska
Posebej so poročali tudi tajnik Zveze Marijan Terpin, za njim pa med drugimi tudi Z. Piščanec za ¡SKFD „Mirko Filej“, prof. Silvan Kerševan o moškem zboru „Mirko Filej“, Marika Koršič o delovanju SKAD-a, Karel Lavrenčič v imenu društva „Hrast“ v Doberdobu, Kazimira Blažič je poročala o kulturni dejavnosti v Podgori, Edvard Hlede o delovanju društva „F. B. Sedej“ v Šte-verjanu in Majda Zavadlav o prosvetnem društvu „štandrež“.
Zlasti je bilo zanimivo, da je bila večina poročevalcev iz vrst mlade generacije, saj se tudi mladi na Goriškem res lepo udeležujejo v slovenskem kulturnem življenju.
Zvezi za lepo uspelo dobo naše če stitke; v naprej jim pa želimo še vedno lepših in bogatejših uspehov v prid našim rojakom na Goriškem.
Pravi, da je odgovoril zato, da bodo „stvari jasnejše in nesporazumi manjši“. Po Inkretovem mnenju Bordonu ni uspelo spodbiti osrednje ugotovitve, da je faksimile „Slave vojvodine Kranjske“ — razen za strokovnjake — ta-korekoč docela neuporaben, saj se ponovnemu branju tega monumentalnega dela postavlja po robu tuj jezik, predvsem pa pisava, ki je že iz rabe. Tako pa je ta nova izdaja lahko namenjena ogledovanju, njen pomen je torej bolj „dekorativen in seveda do neke mere tudi snobističen“. Vsekakor bi bolje o-pravljal nalogo slovenski prevod, ki ga pa še nimamo, čeprav je res „malo narodov, ki bi imeli tako obsežno monografijo o svoji deželi“ že konec 17. stoletja. Bordon pa se je po Inkretovem pisanju „premeteno izognil potrebi o slovenskem prevodu, češ, saj je že pokojni Rupel prevel vse, kar utegne zanimati bralca, poglabljajočega se z ljubeznijo v našo preteklost“. Glede primerjave knjigotrške cene „Slave“ s cenami hladilnika, meni Inkret, da morda Valvasor le ne bi bil tako hudo užaljen, celo dobro se bi mu zdelo, da se vrednost knjige meri s cenami teh koristnih iznajdb naših dni. * V
NOVA SLOVENSKA ŠOLA
V BEOGRADU
Beograjska občina razpravlja o zidavi slovenske šole v Novem Beogradu, kjer živi okoli 18.000 Slovencev. Sedaj se morajo voziti slovenski šolarji iz tega okraja skozi ves Beograd, če se hočejo učiti v materinščini. Prav zaradi oddaljenosti pa mnogi starši pošiljajo otroke v (srbsko šolo.
Intervju s kiparjem GorŠetom
DELO V AMERIKI IN EVROPI
V dneh od 14. do 28. februarja leta 1971 se je kipar France Gorše mudil v Kanadi v Torontu in Hamiltonu. V improviziranem ateljeju v hiši pri šušteršičevih v Stoney Creeku, je_ ustvaril vrsto del in pripravil razstavo v slovenski cerkveni dvorani v Hamiltonu. Goršetova prisotnost je zbudila pozornost tudi v kanadski javnosti. Na dan razstave, v nedeljo, 28. februarja so kanadski Slovenci počastili kiparja Goršeta in priredili kulturni večer z bogatim sporedom. 13. marca pa je kipar Gorše imel z g. Zrncem na slovenski oddaji radio postaje v Torontu sledeč intervju.
Polemika o Valvasorjevi „Slavi“

PO 8 P O R T ' N
V	Clevelandu je Šved Kjel Isksson postavil nov svetovni rekord v skoku v višino s palico v zaprtih dvoranah s skokom 5,41 in za en centimeter prekosil rekord Nemca Wolfganga Nordwiga, ko je ta pred enim tednom zmagal v Sofiji.
Dva nova argentinska in južnoameriška rekorda v lahkoa tl etiki sta postavila Iris Fernández in Adalberto Scorza. Prva je dosegla rekord na teku na 1500 m s časom 4:39, 5, drugi pa v hoji na 6000 milj s 39: 57, 6. Rekorda sta šo več vredna, ker sta na svojih progah tekla brez tekmecev.
V	Mar del Plati so v nedeljo izžrebali pare, ki se bodo merili na že tradicionalnem šahovskem turnirju. Igralo bo 16 šahistov, od tega je šest tujcev: Nova slovenska šahovska zvezda, ki je naglo prodrla v mednarodni šahovski svet, Albin Planinc, 26-letni mednarodni mojster in slovenski šahovski prvak, Lev Polugajevski (SZ), Vladimir Savon ('SZ), Florín Georghiu (Romunija;, Walter Browne (Avstralija) in Henri-que Costa Mecking (Brazil). Argentino zastopajo priznani igralci: veteran Naj-dorf, Panno, Quinteros in drugi.
V Montevideo se je pričelo XXVI. Južnoameriško prvenstvo v košarki. Argentinska ekipa je v prvem nastoou
POPRAVEK
V 10. številki našega lista nam Je v poročilu o odpravi na Celinski led gorski škrat zamenjal ime tretje gore, ki sta jo zavzela naša plezalca brata Skvarča. Ime ji ni Cerro Alonso, ampak pravilno Cerro Andens.
trn dobro rollo
Za mačka
,,Dajte mi, prosim, pol kile mesa za mačka; a da ne bo preveč mastno, ker je včeraj atu škodovalo."
Število
, Povej mi, ali so hlače v ednini, v dvojni a’i v množini?“
,,Zgoraj ro v ednini, spodaj pa v dvoj ni.“
Pamet	1 T
..Poglej, Pavlek, kako je ta opica pame‘na: opravlja delo za tri ljudi."
,No, potem Je pa vse prej kakor pametna."
Vinska
, Janez, zakaj pa sediva na policiji?“ ,A'i se spomniš svetilke, ki sva jo ainoči na koncu ulice objemala?“
„ce.
„Tisto je bil policaj."
Zakonska
Mož pri psihiatru: „Moja žena je dobila manjvrednostni kompleks. Kaj naj storim, da ga ne bo izgubila?“
OD DOMA
Socialnih razlik ni, so le razlike v plačah.
Če greš na Dunaj, pusti dinar zunaj 1
Na kulturnem polju je pridelek tem manjši, čim več je gnoja.
Še pred leti so imeli naši sosedje apetit za naše narodne jedi, zdaj jim pa diši že navadna zemlja.
EM	SVETU
z lahkoto premagala čilsko moštvo Š 102:58. Vendar pa ni mogoče še potrditi resnične moči argentinske " reprezentance, zakaj Čilenci so igrali res zelo slabo.	. .	.
Pred nadaljevanjem nogometnega jugoslovanskega prvenstva so 28. februarja odigrali osmine finala za jugoslovanski pokal. Lanski finalist ljubljanska Olimpija je po podaljšku izgubila s Beogradom s 1:2; največje presenečenje je pripravil drugoligaš Rije-ka, ki je tudi v podaljšku premagal Hajduka s 3:2.
Na mednarodnem angleškem namiznoteniškem prvenstvu, ki se je končalo
28.	2. v Brightonu, je nepričakovano zasedel prvo mesto 17 letni Madžar Klampar, ki je v finalu premagal svojega rojaka Jonyerja. Jugoslavijo so zastopali Stipančič, Kakakaševič , šur-bek in Korpa. Prva dva ata prišla do polfinala, kjer je prvega premagal Jo-nyer s 3:1, drugega pa Klampar s 3:2. šurbek je izgubil v četrt finalu s Jonu-erjem s 2:3, Korpo pa je že v drugem kolu izločil Anglež Persson._
OBVESTILA
SOBOTA, 27. marca 1971:
Na Pristavi ob 19 splošno tekmovanje v namiznem tenisu v priredbi oJ-iseka SFZ.
Na Pristavi ob 16 čajanka SDO združena s sprejemom novih članic.
V	Kreditni zadrugi SLOGA ob 20 redni občni zbor.
NEDELJA, 28. marca 1971:
V	Slovenskem domu v San Martinu
po maši informativni članski sestanek.
Duhovne vaje za fante od 16. leta starosti dalje, v Škofovem zavodu. Pričetek ob 8 zjutraj.
Na Pristavi ob 17 roditeljski sestanek staršev šole Prancefa Prešerna.
V	Slovenskem domu v San Martinu po maši sestanek krožka SDO.
V	Slomškovem domu po sv. maši bo predaval g. Božo Stariha o vtisih svojega potovanja po Evropi.
V	Hladnikovem domu ob 14,30 (v primeru nesklepčnosti ob 15,30) redn: občni zbor društva Slovenska vas.
SOBOTA, 3. aprila:
Srednješolski tečaj ram. M. Bajuka
v Slovenski hiši na Ramón Falcónu. Ob 16 sv. maša. Po njej vpisovanje, ponavljalni izpiti in seja profesorskega zbora. Začetek rednega pouka bo v soboto, 24. aprila.
SKAD vabi na predavanje g. Tineta Debeljaka ml. o temi: Prostor in čas (v filozofiji in po Einsteinu) ob 19.30
v Slovenski hiši.	___
TURNIR NAMIZNEGA TENISA
SFZ, odsek Morón, vabi ljubitelje namiznega tenisa, katere koli starosti, na splošno tekmovanje, ki bo v soboto,
27.	t. m., ob 19 na Pristavi. Prijave s pristojbino 2 pesov sprejemajo odborniki moronskega odseka SFZ na Pristavi do začetka tekmovanja 27. t. m. ob 19. Po tekmovanju bo razdelitev nagrad.
V CARAPACHAYU
bo v nedeljo 4. aprila ob 11,30
DRUŽINSKI ASADO
Vabljeni vsi člani in prijatelji. Otroci članov do 12. leta imajo brezplačno kosilo. Prijave sprejemajo odborniki. Popoldne istega dne bo ob 15,30 v Domu stanovsko predavanje za žene. Obletnica Doma v Carapachayu bo
4.	maja.
NEDELJA, 4. aprila:
Na Pristavi v Castelarju 3. velika tombola.
SOBOTA, 10. aprila 1971:
V	Slomškovem domu ob 19 uprizoritev Kristusovega trpljenja in vstajenja. (Pasijon).
V	Slovenski hiši ob 22 velikonočni obredi.
NEDELJA, 11. aprila 1971:
V	Slomškovem domu ob 18 velikonočna maša. Ob 20 uprizoritev Kristusovega trpljenja in vstajenja.
NEDELJA, 25. aprila 1971:
V	Slovenskem domu v San Martinu
deseta obletnica blagoslovitve doma.
DRUŠTVENI OGLASNIK Seja Medorganizacijskega sveta bo
2.	aprila t. 1. ob 20 v prostorih Zedinjene Slovenije. Zaradi važnosti programa prosimo, da se vsi eeje udeleže.
Opozarjamo na OTROŠKO ODDAJO pri slovenski radijski uri, ki bo v petek
2.	aprila ob 21 na LS Radio America, namenjena vsem slovenskim otrokom.
Knjižnica ,in čitalnica Zedinjene Slovenije so vam na razpolago vsak dan od 15 do 20.
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
Uraduje od 17.30 do 19.30. Ponedeljek, isredo, petek
Lavalle 2331, p. 5. of. 1» T. E. 47-4852
UiNIV. PROF.
DR. JÜM BLAZNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
SLOMŠKOV DOM
Na cvetno nedeljo. 4. marca, ob 9 zjutraj je blagoslov oljk in butaric, procesija in sveta maša.
Na veliko soboto ob 7 zvečer uprizoritev Kristusovega trpljenja in vstajenja.
Ne veliko nedeljo, II. marca, ob 6 zvečer velikonočna sv. maša; nato ob 8 zvečer uprizoritev Kristusovega trpljenja in vstajenja.
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aire» T.E. 69-9503 Argentina
Correo Central (B) Argentino	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5776
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.086.173	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1971: za Argentino $ 3.500.—. Pri pošiljanj« po pošti $ 3.600.—. — ZDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa li USA dolarjev za pošiljanj« z avionsk« pošto. — Evropa, ZDA in Kanada n pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estad«« Unidos 425, Buenas Aires. T. E. 33-7213
DARUJTE ZA PIRHE: MARTIN FIERRO
Na Pristavi v Castelarju
3. VELIKA TOMBOLA
v nedeljo, 4. aprila, ob 15
Glavni dobitek: KRASNA SPALNICA, izdelek mizarskega mojstra Franca Gričarja.
Nad 50 tombol v skupni vrednosti 300.000 pesov; 150 kvatem in nad 200 činkvinov.
Čisti dobiček tombole je namenjen gradnji novega doma na Pristavi. Kupnjt« tablice v predprodaji]	Daruj ¡.e dobitke!
Vsi Slovenci vljudno vabljeni!
KREDITNA ZADRUGA „S.L.O.G.A." z o. z. (Cooperativa de Crédito „S.L. O. G. A.“ Ltda.)
Biné. Mitre 97 Tel 658~.f "74 Ramos Me lia
REDNI OBČNI ZBOR
▼ soboto, 27. marca 1971, ob 20 ▼ zadružnih prostorih Dnevni red:
1.	Izvolitev dveh oveiovateljev zapisnika občnega zbora.
2.	Izvolitev treh članov volilne komisije.
3.	Obravnavanje bilance, izkaza izgube in dobička, poročila upravnega in nadzornega odbora.
4.	Volitve odbornikov. Za dve leti: predsednika, namestnika tajnika, namestnika blagajnika, dveh svetovalcev in enega namestnika svetovalca. Za eno leto: dveh članov nadzornega odbora.
5.	Slučajnosti.
Člen 21. zadružnih pravil: če ob napovedani uri ni navzočih
eden več kot polovica članov, se občni zbor vrši eno uro pozneje
ob vsaki udeležbi.
Upravni odbor
Aleksander Solženicin	12
En dan Ivana Denisoviča
Rdečelični in zaliti Letonec Kilgas je vzdihnil:
—	Že zdavnaj ni bilo snežnega viharja. Le kakšna zima je to; brez me-teža?
—	Ko bi prišel metež, snežni metel... — je za njim ponovila vsa brigada.
če v teh krajih nastane snežni vihar, ne vodijo brigad na delo. Boje se. Celo iz barak jih ne puščajo. Med barakami in jedilnico nategnejo vrvi, da se ne bi zgubili. Saj jih ne skrbi, če bi jetnik zmrznil v metežu. A kaj če zbeži? Se je že zgodilo. Snežni vihar namreč prinaša drobne snežne kosmiče, ki se kopičijo v trde zamete, kot bi kdo sneg stiskal. Brez težave vzdrži človeka. Nekateri so že zbežali po takih zametih, ki sežejo čez bodečo žico. Daleč seveda ni nihče prišel.
Jetniki od takega viharja pravzaprav nimajo posebnih koristi. Sedeti morajo zaklenjeni v barakah, če jim zmanjka kurjave, pobere veter vso toploto. Zgodi se, da ne pripeljejo moke, potem ni kruha. Pa tudi v kuhinji se rado kaj zonegavi. Ves čas, kolikor dni traja vihar, velja za proste dni,
in toliko nedelj zaporedoma jih bodo potem gnali na delo.
Kljub temu pa imajo jetniki radi metež. Vsakič, ko potegne močnejši veter, dvigajo glave in se sprašujejo: ali bo kaj trdega?
Vendar dobro vedo, da se pritlični veter, ki le pometa sneg po tleh, nikdar ne sprevrže v vihar.
Od brigade številka 38 so spodili nekoga od naših, ki se je prislinil k njihovi peči.
V tistem trenutku se je prikazal Tjurin. Bil je videti slabe volje, člani brigade so razumeli: urno se bo treba lotiti dela.
— Tako; ali je vsa stočetrta tukaj? — ne je oziral naokrog brigadir.
Ni počakal, da bi se o tem prepričal (le kdo bo zapuščal Tjurina). Pričel je razporejati delo. Po veliko korito za malto je poslal oba Estonca, Klevšina in Gopeika, z naročilom, naj ga odnesejo v toplarno. Iz tega so vsi sklepali, da je brigada prestavljena na gradnjo toplarne in elektrarne, katere zidavo so ustavili v pozni jeseni. Druga dva sta odšla k Pavlu, ki je v orodni shrambi odbiral orodje. Štirje so jo morali
udarniško odkuriti, da odmečejo sneg od vhoda, v tstrojni dvorani in na odrih. Dva sta morala iztakniti premog in deske ter zakuriti peč v dvorani toplarne. Eden s sanmi po cement, dva nosit vodo, dva po pesek, ki nhj ga tretji izkoplje izpod snega in zdrobi z motiko — in že se je vsa brigada razletela.
Brez dela sta ostala le dva: Šuhov in Kilgas, najboljša brigadna mojstra. Tjurin jima je potiho dejal:
— Poslušajta, fanta. (Tjurin je vise klical za fante, čeprav Bam ni bil nič starejši). Tisto steno, ki jo je v jeseni v prvem nadstropju opustila šesta brigada, bosta po kosilu zidala naprej. Dotlej pa je prva zadeva, da v strojni dvorani zapreta tri velika okna. Če rabita pomoč, vama jo dam. Poskrbita le, s čim bosta zamašila okenske odprtine. Tukaj bomo pripravljali malto in ljudje se bodo greli. Sta razumela? če ne bo toplo, bomo vsi zmrznili kot piši.
Tjurin bi še razlagal, pa je prihitel ponj Gopčik, fantič kakih šestnajst let, in povedal, da brigada številka dve noče dati maltarke, in da je nastal pretep. Brigadir je odhitel tja.
V takem mrazu je bilo odločilno prav to, da premagaš začetek, čeprav je bilo težko začeti delovni dan.
šuhov in Kilgas sta se spogledala. Večkrat sta že delala skupaj. Drug drugega sta se spoštovala kot zidarja in tesarja. A sedaj je bil problem, kje
na golem tsnegu najti kaj, da bi zakrila okna? Naloga ni bila lahka. Tedaj je Kilgas dejal:
— Vanja! (Kilgas je Ivana Denisoviča vedno tako klical). Tam kjer ležijo kosi montažnih hiš, je luknja. V njej je velika bala strešne lepenke. Sam sem jo bil skril tja. Greva?
Kilgas je Letonec, a ruščino obvlada kot materni jezik. V njegovi vasi je bilo namreč mnogo Rusov-starovercev. Pri niih se je še mlad učil ruskega jezika. V taboriščih je šele dve leti, pa že dobro razume: če ne zagrabiš, ne dobiš. Ime mu je Johan, a šuhov ga kliče Vanja, prav kakor Kilgas njega.
Hitro sta is e domenila, šuhov pa je še prej stekel po svojo zidarsko ome-tačo v avtomehanično delavnico. Za zidarja je žlica prava pridobitev, zlasti če se prilega njegovi roki in je lahka. Na delovišču je namreč ukaz tak, da je treba zvečer oddati orodje, ki si ga zjutraj dobil. Kaj boš dobil jutri, je odvisno od sreče, šuhov si je nekoč zvijačo obdržal najboljšo ometačo. Odtlej jo vsak večer skrije v drugem kralju, zjutraj pa jo gre v skrivališče iskat, če je na vrsti zidarsko delo. Odvalil je kamen, vtaknil roko v luknjo in že imel zidarsko ometačo. Seveda, če bi njegovo brigado danes poslali na soc-mestece, bi bil šuhov brez nje.
Šuhov in Kilgas sta se napotila k montažnim hišicam. Ob vsakem diha
se jima je iz ust valila para. Sonce, čeprav se je že nekoliko povzpelo, ni žarelo. Lahna oblačnost je motila žarke.
Gradbena zona je velika in nahodiš se, predno prideš iz enega konca do drugega, šla ista mimo fantičev in brigade 82, ki so jih prisilili, da kopljejo jame. Jame niso bile velike: Pol metra dolge, prav toliko široke in globoke. A zemlja je kamenita, še poleti je trda, kaj šele sedaj, ko jo je mraz zledenil; pa pojdi in ugrizni. Udarjajo s krampi, a ti odskakujejo, da se krešejo iskre. Uspeha pa ni. Pa stoje mladi fantje, vsak nad svojo jamico, in z očmi iščejo zavetja, ki ga ni. Dela ne smejo zapustiti. Torej udarjaj s krampom, samo tako se ogreješ.
Šuhov je med njimi zagledal znanca in mu svetoval:
—	Poslušaj, kopač, zakurite nad jamo, pa se bo zemlja otajala.
—	Ne pustijo, — je vzdihnil oni. — Ne dajo drv.
—	Iztakni jih.
Kilgas je samo pljunil.
—	Povej mi, Vanja. Ali bi administracija, če bi bila pametnejša, v takem mrazu poslala ljudi s krampi kopat zemljo?
Poklal je tja čez nekaj nerazumljivih kletvic in utihnil, šla sta dalje, dokler nista prispela na kraj, kjer so pod snegom ležali deli mentažnih hiš.
(Dalje prihodnjič)
Buenos AireB, 25. marca 1971
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran '»
MARIBOR — .S premiero „Navihanke“ je balet slovenskega narodnega gledališča proslavil srebrni jubilej. „Navihanko“ po glasbi L. J. F. Herol-da je koreograf Iko Otrin precej priredil; podal jo je kot pravljico v lut-kovem gledališču. Pri izvedbi sta sodelovala tudi prvaka ljubljanskega baleta Lidija Sotlerjeva in Janez Mejač.
LJUBLJANA. •— iS 1. marcem so g« cene vozovnic povišale za 15%. Da pa ne bi občutneje prizadeli potnikov, ki se dnevno vozijo na delo ali v šolo, niso povišali cen mesečnim vozovnicam za delavce, dijake in študente. Na novo so uvedli 20-odstoten popust za vsa povratna potovanja, zaradi tega popu-*ta so ukinili dosedanji popust za nedeljske povratne vozovnice. Nov je tudi 50% popust za vse upokojence in njihove ¿ene, ki velja le na področju Ljubljanskega železniškega podjetja.
KRANJ. — Na parkirnem prostoru ob novem kokrškem mostu so v začetku februarja raztovarjali z dveh kamionov vreče z moko in jih odvažali. To prav za prav ne bi bilo samo po sebi nič posebnega. Toda kamiona sta stala tam celo — zimo, in moka je bila seveda tudi celo zimo v njih. Tovornjaka »ta bila prekrita e ponjavo, ki pa je preperela in se raztrgala. Januarski dež je začel močiti moko. Moko je pripeljalo podjetje Žitopromet Senta, ki ima •kladišče na nasprotni strani mostu. V Žitoprometu so izjavili, da sta kamiona zanič in da ju bodo prodali kot fctaro železo, pač pa so ju porabili za tačasno skladišče moke, ko bo preurejali prostore. Zaradi snega pa menda niso mogli kasneje do moke. Izjavili *o, da so se pokvarile samo tri tone moke, ostala pa da je dobra. Ko je io prišlo na uho tržni inšpekciji, so povedali, da se je pokvarilo kar 18 ton moke. Inšpektor je ocenil, da je bilo okoli 8 ton moke v „začasnem“ skladišču.
RAVNE NA KOROŠKEM — V železarni je 15. februarja ob 1,30 eksplodirala velika 25-tonska peč za taljenje železa in povzročila veliko škodo, človeških žrlev le po naključju ni bilo, ker so delavci, ki delajo ob tej peči, bili tisti čas ravno pri malici. Strokovnjaki so ugotovili, da je do eksplozije prišlo verjetno zaradi kake zaprte posode z vodo, ki je bila med materialom. Talili bo namreč staro železo. Eksplozija je dvignila obok peči ter jo vrgla iz ležajev.
PIRAN — «Splošna plovba je kupila na Japonskem 16.000 tonsko ladjo, ki bo plula pod slovenskim grbom z imenom Logatec. Ladja je zgrajena apecialno za prevoz hlodovine in ima 4 električna dvigala s 15 tonami nosilnosti. Z Japonske, kjer so jo prevzeli slovenski pomorščaki 27. februarja, bo odplula najprej v Južna Ameriko, nato pa jo bodo uporabili predvsem za prevoz hlodovine iz Zahodne Afrike v jadranska pristanišča.
MARIBOR — Na „zborih volilcev“ v mariborski občini so razpravljali tudi o financiranju nogometnega kluba
Maribor. Nikjer sicer niso prišli do zaključka, da klub ne bi bil potreben, toda na vseh šestih zborih so bili volilci proti financiranju iz občinskega proračuna. Klub pa zavrača mnenja volilcev, prisotnih na zborih, ki jih je bilo vsega samo 883, češ da ima 'Maribor okrog
100.000	prebivalcev, od katerih je velika večina proti ukinitvi kluba.
KOPER — V prvih dveh mesecih tega leta je bilo na Krasu in v Istri kar 150 večjih ali manjših požarov. Ti so povzročali veliko škodo, ki je niti ni mogoče natančno oceniti. Zaradi velike suše zadostuje že iskra iz lokomotive ali pa malomarno vržen ogorek, da burja razpiha iskro v divjanje ognjenih zubljev. Samo 28. februarja je bilo sedem požarov na Koprskem in štirje ra Vipavskem. Ta dan je gorelo v Nadeždi pri Luciji, v Kampolinu, na Brdu pri Hrastovljah, pri Komnu, v Seči nad 'Portorožem, na Serminskem hribu, v okolici Ajdovščine, Nove Gorice, v Podnanosu in Vipavi,
Umrli so od 21. februarja do 3. marca:
LJUBLJANA — Frančiška Hafner r. Groe; Jože Vičič, up.; Marija Papler, up., Zinka štor r. Kladnik; Antonij1,t Furlan r. Jančar; Ivan Kupec, tapetnik; Alojzija Jenko r. Volčič; Olga Žagar r. Volarič (84); Vladimir Kocjančič, žel. Ufi.; Katarina Bolha; Stane Svetličič, kem. tehnik; Ivan Pestotnik, up.; Jože Balantič, šofer; Alojz Maver, up; An-, ton Grilc,;Up.; Katarina Stres r. 'Volk; Ljudmila čop,; Viktor Bezjak, elektrotehnik v p.; Fran,o Zalar, bančni ur. v p.; Josipina Macher r. Turina (100),
vd.	direktorja liceja; Franjo Slana, dipl. inž.; Ivan Bregant, žel. insp. v p. (83); Anica Jeras r, Šalamun; Franjo. Rendli, gradbeni inž.; Marija Jančar r. Novak
(78); Anton Jekovec, up.; Janez Štefan; inž. Franc Sedlak; Juiijana Kalin, predmetna uč.
MARIBOR —- Franc Bajželj, up.; Raner Andrej (82); Vasič Živorad (55); Anton Rozman (67); Lorbek Antonija (73); Franc Likar (72); Ivan Ašič (77); Klopčič Anton (51); Žižek Ivan (73)-Katarina Fajfarič (75); Milka Volf (80); Franc Bardoši (72); Markuš Hugo (70).
RAZNI KRAJI — Matija Brezovar, sol. ravn. v p. (88), Šentrupert; Franc cadež, mlinar, Poljane nad šk. Loko; Herman Zornik, kor. borec, Hrastnik; Cveta Jerko r. Kadunc, Črnuče; Janez Leskovec, up., Kamnik; Janez .Urbas, Ivanje Selo; Ferdinand Jelen, avtoprev Braslovče; Cirila Petrak r. Kržan, Celje; _Alojzija Kermavner r. Novak, Brezovica; Jože Baš,:'Stepanja vas; Simon Pogačnik, up., Podnart; Jože Marolt, up. (71), Dravlje; Vinko Vampelj, up., 'Dobrova; Danilo Juriševič, župnik na Premu; Slavko Sicherl, uč. v p., Mengeš; Jožefa Kerin, Brežice; dr. Ivan Colnarič, zdravnik v p., Žabnica; J'anez Šušteršič, geometer, Celje; Roza Habič r. Mercina, Zg. Kašelj;'Alojz Krašovec, višji lov. nadz. v p., Dane; Jernej Kuzman (78), obrtnik, Vitanje; Rudi Pečar, delavec, Domžale; Uršula Mol r. Keše, Voglje; Lovrenc Filipčič, Postojna; Matilda Batistuta r. Hraist, Tolmin; Ivana Hauptman r. Zajec, Stična; Franc Parkelj, _ žel. up., Polje; Ana štalec, železokrivka v jeklolivami v p., Dravlje; Ivan Žnidar, up., Litija; Jože Cvetko, up., Blejska Dobrava; Zora Ruda r. Perko, Stari trg pri Ložu; Stanko Makovec, gradbeni delov, v p., Ajdovščina; Ivan Cvitkovič, Polje.
Občni zbor društva
Preteklo nedeljo, 21. t. m., je bil v prostorih Slovenske hiše v Buenos Airesu občni zbor našega osrednjega društva v Argentini, Zedinjene Slovenije, največje slov. emigrantske organizacije Pričel se je ob 11 po končani sv. maši, katero je za vse žive in pokojne člane društva daroval delegat msgr. Anton Orehar.
Občni zbor je pričel predsednik društva Božo Stariha, ki je pozdravil vse navzoče, se zahvalil za udeležbo, nakar je tajnica gdč. I. Krušič prebrala pozdravna pisma, ki so jih udeleženci občnega zbora poslali predsedniku države, primasu kardinalu Caggianu in Narodnemu odboru za Slovenijo. Pozdravna pisma so navzoči odobrili s ploskanjem.
Na predlog predsednika sta bila nato izvoljena overovatelja zapisnika lanskega občnega zbora Slavimir Batagelj in tone Uraanč.č. 'Na njun predlog jr občni zbor sprejel zapisnik brez branja. i. Sledilo je poročilo upravnega odbora, katero je podal predsednik Božo Stariha. Omenjal je razno delo, ki ga je društvo opravljalo v teku leta. Tako počitniško kolonije, Slovenski dan, prosvetni večeri, tečaj za vodstvo organizacij, knjižnica, čitalnica, radijska ura i‘d. Poseben poudarek je položilo društvo na proslave 25-letnice, in na obisk, ki ga je v zvezi s tem imel med nami pisatelj Karel Mauser.
Sledi o je tajniško poročilo gdč. Ivanke . Krušič,' nato blagajniško 'Staneta Mehleta, nakar je šolski referent Aleksander Majhen obrazložil delo šolskega odbora in st' n'e ernovnih šol v preteklem letu. Sledilo je poročilo ge. Pavline Dobovškove za srednješolski tesaj, ter branje poročila kulturnega referenta Jureta Vombergarja.
G. Femišek je v imenu nadzornega bdbora pojasnil, da je ta odbor spoznal delo in stanje društva v preteklem letu za ugodno; predlagal je, da se odboru
Zedinjena Slovenija
da razrešnica in mu izrekel pohvalo, kakor tudi članstvu, ki redno izpolnjuje svoje dolžnosti. Navzoči so predlog potrdili s ploskanjem.
Po kratkem odmoru so sledile volitve. Predstavljena je bila le ena (od-borova) lista, katero so vsi navzoči potrdili. Nov odbcr te je nato na seji, ki je sledila občnemu zboru, konstituiral takole:
Izvršni odbor: predsednik Stariha Božo, I. podpredstd ik Majhen Aleksander, II. p o K red ednik Pemišek Franc, tajnik C dormán Vilko, blagajnik Pergar F anee; referenti: kulturni arh. Vombergar J., šolski Vilrih Franc, .srednješolski Dobovšek Pa-lira, mladinski Dobovšek ing. Jernej, gospodarski Mehle Stane, socia no-org. Grohar 'Nace; odborniki: Batagelj Marijana, Dimnik Janez, Klemenčič Janez, Magister Milan MarVež Ciril, Obaržsu Stanko, Orehar msgr. Anton, Petriček Boštjan, Smersu Rudolf, Stare Miloš, Vivod prof. Tine, Žakelj ing. Jože, žužek Lojze, žužek Stane; namestniki: Lobnik Frane, Marn Marijana, Miklič Jože, Tičar Beno.
Nadzorni odbor: Loboda Marijan, Kremžar Marko, Šonc Lojze.
Razsodišče: Eiletz dr. Leopold, Komar dr. Milan, Voršič dr. Alojzij.
Predsednik Stariha se je nato spom-fiil še pred kratkim umrlega podpredsednika društva Roberta Fetrička, katerega je »stavil za zgled kot moža dejanja, zvestobe in globoke slovenske zaves!i ter idealnega požrtvovanja.
Pred kirem je še v kratkih obrisih podal načrt dela za prihodnjo dobo. V tem delu se bo skušala doseči; zlasti notranja konsolidacija društva.
Po kratki debati, v kateri so se navzoči dotaknili raznih perečih problemov naše skupnosti, je predsednik Stariha Zaključil 24. občni zbor Zedinjene Slovenije.
G. Mernik težko bolan
Paterson, N. L, USA. — G. Janko Mernik, SOB., leži težko bolan v mariborski bolnišnici. Pred kakim pol letom je prišel v Slovenijo iskat zdravja za svoje oči, pa ga ni našel. Nasprotno, zadela ga je kap, od katere pa si je deloma opomogel in celo upal, da se aprila meseca vrne v Argentino s svojim sobratom g. Martinom štuhecem, a dne 22. febr. jP imel ponoven napad in od tedaj ne more več govoriti.
Ves ta čas je prebil pri svojem bratu v Mariboru. Na daljše prigovarjanje je slednjič pristal, da so ga 24. febr. prepeljali v mariborsko bolnišnico, saj je bil na koncu vseh moči, ko pa ri mogel več ne jesti in ne piti.
„Koliko bodo pri zdravljenju uspeli — piše njegov brat — je v božjih rokah. Na kakšno trajno ozdravljenje zdravniki ne upajo, so pa mnenja, da tako ali nekoliko zboljšano stanje lahko traja dalje časa. Ker pa je tuj državljan in nima socialnega zavarovanja, moramo plačevati vsak dan 8.800 dinarjev.
Revež veliko trpi. «Desna roka in noga sta čisto ohromeli, sedaj mu j s pa v levo roko in nogo prišla skleroza
in ga prizadela za 50%, tako da je popolnoma nepokreten.
Vse njegove znance in prijatelje prosimo, naj molijo zanj, naj bi mu Bog povrnil vsaj toliko zdravja, da bi mogel ta svoj križ laže nositi. Vsem nam, ki ga gledamo, kako revež trpi, «e globoko smili.
Čeprav ne more govoriti, je pri polni zavesti in vse dobro sliši, zato ga vsaka pošta od znancev razveseli, mu lajša trpljenje in mu daje občutek, da še ni pozabljen.
Vse, ki so mu pisali, pa odgovora niso prejeli, lepo prosimo, naj oproste.“
Bratov naslov je: Roman Mernik, Miklavška 36, Maribor—Tezno, Jugoslavija.
Tudi jaz svojega sobrata toplo priporočam v molitev.
Dr. Fr. Blatnik, SD8
Slovenci v Argentini
Osebne vesti
Krščen je bil v soboto, 20. t. m. v stolnici v San Isidro Jože, sinček gospe Lizike roj. Komar in gospoda Hemann Dogherty. Srečnim staršem iskreno če -stitamo.
Vsak teden ena
KRES Vinko Rode
Dnevi medlijo pred nami kot smrtni popotnik — brez moči.
Nobene opore od nikoder, sonce pa je daleč in mrzlo!
Predno odidem, bomo kurili kres.
Zdaj vse poti vodijo v notranjost; ljubi Bog, v notranjost, ko je ni!
Ako ne bi imel tebe, Eva, bi bil sam.
kot astronavt, izgubljen v vesolju.
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji”
22.	marca 1951. — Št. 12. AMERIŠKA POMOČ JUGOSLAVIJI
...Senator Brewster, ki je bil letos dlje časa v Jugoslaviji, je imel enega najbolj udarnih govorov (v senatu)... „Odkar je Tito prelomil s Stalinom, je bilo mnogo glasovanj pri zasedanjih Z'N. V več kot polovici primerov je Titov Zastopnik glasoval skupno z ZSSR jn proti nam. Zato je težko razumeti, koga danes vidimo prihajati k nam s klobukom v roki. Ko sem bil v Beogradu pri njem, mi je odkritosrčno povedal, da je komunist. Prav nič ni prikrival tega. 'Dejal je: „Verujem v komunizem in v samem sebi vidim voditelja naprednih narodov za železnim zastorom.“
...Titov režim je v strašnih škripcih. Po ječah in prisilnih delovnih taboriščih sedi 10.000 žrtev, osumljenih simpatij do Moskve. Dvakrat tako močno pa je število nacionalističnih robijašev, ki seveda niso komunisti, ampak goreči rodoljubi in nespravljivi sovražniki komunističnega režima... V majniku 1945 je angleška vlada, ki je takrat skupno z ameriško vlado nadaljevala politiko pomirjevanja Moskve za vsako ceno, izročila jugoslovanskim komunistom 14.000 Slovencev, ki so vsi bili takoj pobiti.
.. . Star vir nemirov na Balkanu so verske prilike. Daleč od tega, da bi se vsaj potrudil, da bi omilil verske nestrpnosti, je bil Titov postopek s cerkvami naravnost sramoten. 380 duhovnikov je dal pohiti, nad 400 jih še drži po ječah. Ko šem bil v Jugoslaviji, sem se o tem s Titom razgovarjal in omenil tudi nadškofa Sitepinca. Dejal mi je, da je pripravljen nadškofa izpustiti, vendar le pod pogojem, da potem zapusti državo. To bi seveda pomenilo, da nadškof prizna svojo krivdo in komunisti bi imeli nekako pravico, da bi razpolagali »s Cerkvijo, kakor bi hoteli. .. Tega seveda «Stepinac ne more storiti.
Aktualnost sueškega prekopa
MOŽNOST PONOVNE PLOVBE
Ko se je v vojnem spopadu med Izraelom in Egiptom leta 1967 sueški prekop zaprl za ladijski promet in je do danes ostal zaprt, se je svetovno gospodarstvo, ki je v veliki meri odvisno od ladijskega prevoza, hitro prilagodilo temu dejstvu. Ladijske družbe so preusmerile svoj promet spet okoli južne Afrike, prevozne tarife so se temu primemo zvišale in prizadele tudi cene na splošno na mednarodnih tržiščih in sueški prekop je bil potisnjen vsaj v trgovskem svetu trenutno vpo-zabo. Do letošnjega februarja.
V ospredje zanimanja so sueški prekop postavila spet nedavna pogajanja med petrolejskimi državami na Bližnjem vzhodu z Iranom na čelu in zahodnoevropskimi ameriškimi in japonskimi petrolejskimi družbami. Cena petroleju je po teh pogajanjih poskočila, o čemer smo že pisali v našem tedniku. S skokom cene petroleju je sueški prekop za svetovno gospodarstvo spet postal zanimiv.
Skoro ni gospodarskega strokovnjaka, ki bi zanikal, da je zapora sueškega prekopa povzročila veliko škodo potrošnikom širom sveta.
Prekop je najkrajša pot med Vzhodom in Zahodom; med petrolejskim središčem sveta v Perzijskem zalivu in največjimi petrolejskimi potrošnicami v Zahodni Evropi in ZDA. Odkar je sueški prekop zaprt, mora petrolej iz Perzijskega zaliva do n. pr. ZDA poto vati 18.000 kilometrov daleč okoli južne Afrike, namesto 10.000 kilometrov skozi prekop.
Razdalja in daljši prevozni čas sta zahtevala štiri do šestkrat več petrolejskih tankerjev, tako da je teh začelo primanjkovati. Prevozne tarifa so se dvignile, vsled česar so se dvignile cene vsem dobrinam, od petroleja do žita. To zvišanje cen je bil eden od faktorjev splošne svetovne inflacije.
Zapora znamenitega prekopa iz Sredozemlja v Rdeče morje je stala v letu 1970 Zahodno Evropo, ZDA in Japonsko nad 3.000 milijonov dolarjev.
Glasovi, ki sedaj zahtevajo ponovno odprtje sueškega prekopa, so vedno številnejši. So politični in gospodarski
Moskva si močno želi, da bi bil sueški prekop spet ploven in prost. Vsi-drati se namreč hoče v Perzijskem zalivu, iz katerega odhajajo Angleži, ter
v Indijskem oceanu, da bi imela odprto pot za tovorjenje pomoči komunizmu v Indokini.
Anglija in Zahodna Evropa si želita prekop odprt vsled zvišanih cen petroleju iz držav okoli Perzijskega zaliva, ker bi bil prevoz krajši in zato cenejši. Z odprtjem prekopa bi tudi afriške pe-tr lejske države, ki zalagajo predvsem Francijo in v gotovi meri tudi Italijo, morale popustiti v »svojih zah'evah po zvišanju cen svojemu petroleju.
Od zaprtja sueškega prekopa so imele koristi: rdeča Kitajska, katero izvoz v Perzijski zaliv se je od leta 1967 naprej najmanj štirikrat zvečal; Juraa Afrika, kjer so se za oskrbo ustavljali vsi petrolejski tankerji na poti v Zahodno Evropo ali ZDA; severnoafriški petrolejski državi Libija in Alž’r, ki sta izsilili za svoj petrolej delno zvišanje cen.
V političnem oziru se za odprtje prekopa skoro ne zanimajo ZDA, ker s tem ovirajo Moskvi prost ladijski prehod na Srednji in Daljni vzhod.
Ker je prekop poln ladijskih razbitin in deloma zasut s puščavskim peskom, ki ga je veter v minulih štirih letih nanesel iz Sahare, bo tudi v slučaju ponovnega odprtja prekopia minilo več tednov, predno bo prekop očiščen.
Kako dolgo pa bo prekop potem ostal odprt, pa nihče ne ve.
5 l O V E N C t
KIPAR GORŠE V RIMU Po svojem obisku Evrope, kjer je zlasti izredno lepo uspel s svojo razstavo v Celovcu, se je akademski slikar in kipar France Gorše vrnil v New Fork. Od tam pa nam je sporočil, da se bo za stalno naselil v Evropi. Odide iz Amerike 29. marca in bo do nadaljnjega stanoval v Rimu.
PO SVETU
RIM
Dne 19. februarja t. 1. je napravila doktorat na ekonomski fakulteti Rimske državne univerze Rus Nežka. Branila je tezo: „Gospodarstvo Slovenije v okvira jugoslovanskega, gospodarstva in mednarodne blagovne izmenjave“.
Njen brat Rus Matej, ki je napravil doktorat iz filozofije na Rimiski državni univerzi, je bil 20. t. m. posvečen v diakona; študira na Georgiani. čestitamo.
.RAZPRAVE, DOKUMENTI, PRIČEVANJA“, ZAGLAVJE, KI NOSI GLAVNO TEŽO PRI VSAKOLETNIH IZDAJAH ZBORNIKA SVOBODNE SLOVENIJE, BO TUDI LETOS NAD VSE BOGATO!
Naj na tem mestu omenimo le avtorje in snov, o kateri pišejo: dr. Milan Komar: Listi iz dnevnika; Jože Košiček: Dr. Korošec v dunajskem parlamentu; Koroški plebiscit — M. I.: Pred petdesetimi leti, Andrej Tišler: Spomini na Koroški plebiscit; Jože Lekan: Maribor ob izb5"hu v°jne ^eta 1941; Rafael Rabič: Rab — taborišče smrti; Jože Košiček: Dokumenti iz arhiva dr. Kreka; Dvoje pričevanj — dr. Frido Pogačnik: Delovanje dr. Kreka v Rimu, dr. Ludvik Puš: Dr. Krek na mednarodnem pozorišču; dr. Vinko Brumen: Kdo bodi sodnik?; ga. Anica Kraljeva: Skromen poklon velikemu knezu; dr. Tine Debeljak: Donesek k stoletnici naravoslovca Ivana Regna; Pavel Fajdiga-Tone Mi-zerit: Komunistična prevratnost v Latinski Ameriki; dr. Ljubo Sire: Ali je vse mirno na vzhodni ekonomski fronti?; Jože Košiček-Pavel Fajdiga-Miloš Stare: Spomini na Joška Krošlja. Vsekakor ta vsebina ne potrebuje komentarja.
Naročite ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE, ki je že v tisku in katerega cena je 2400 pesov. Plačilo možno v dveh obrokih: 1500 pesov pri naročilu, ostanek pa ob prevzemu.
KRUTOSTI SOVJETSKEGA REŽIMA
Mednarodni teden
„OBVEZNO ZDRAVLJENJE“ OPOZICIONALÇEV
Kakor je znano, je skupina sovjetskih mednarodno znanih znanstvenikov lansko leto ustanovila v Moskvi tkim. Komisijo za človečanske pravice, ki je sovjetski režim ni upal javno preganjati, ker bi si s tem tudi med znanstveniki širom svobodnega «veti še bolj umazali že itak marogast obraz.
Ta „komisija“ je že večkrat protestirala v Kremlju proti postopanju režima proti nekaterim neupogl.ivim sovjetskim pesnikom in pisateljem pa tudi drugim javnim delavcem, dasi na način in v tonu, s katerim ni krivila direktno vrhovnega komunističnega vodstva.
Pretekli teden pa se je zgodilo, da je eden od članov te „komisije“, sovjetski lizik Andrej D. Saharov poslal protestno brzojavko sovjetskemu notranjemu ministru generalnemu polkovniku Nikolaju A. Šče’okovu, v kateri protestira proti „obveznemu dajanju mamil političnim pripornikom, da bi jih tako prisilili spremeniti njihovo politično ideologijo.“ V brzojavki Saharov imenoma omenja Vladimirja, Borisova in Viktorja. Fainberga, zaprta, v neki leningrajski norišnici v posebni ječi.
Oba pripornika sta pred kratkim začela! z 'gladovno stavko v protest proti prisilnemu uživanju mamil, s kateri -mi ju skušajo prisiliti spremeniti njuno politično prepričanje.
V protestni brzojavki notranjemu ministru ščel okovu Saharov dodaja: „Prosim, da pomagate preprečiti to nasilje č!o~eš’;rri prrr i-nmi in nad' zdravniško etiko v psihiatričnih ustanovah in ustavite to nezakonito postopanje“.
Feinberg je bil obsojen na „obvezno zdravljenje“ v Leningradu po arčta-
ciji 25. avgusta 1968, ko se je v Moskvi udeležil tihe manifestacije proti sovjetski invaziji v Češkoslovaško. Obtožen je bil kršitve členov 190-1 in 190-3 sovjetskega kriminalnega zakonika, ki se tičejo „razširjenja namerno lažnji-vih poročil, ki zadevajo sovjetsko državo in javni red“ in „nastopanja v skupini, ki krši javni red.“
Sovjetska tajna policija KGB je pri za liševanju Feinbergu izbila vse zobe, n- kar so ga proglasili za umobolnega in ga poslali v norišnico v Leningrad
Borirov je bil aretiran 23. septembra 1969 in obtožen, da je razširjal or 'tisovjetske tiskovine v tovarni v ^oskvi, kjer je bil zaposlen. Tudi on je bil obtožen po členu 190-1 in drugih 'reh, ki se tičejo „protisovjetskih akcij“. Po členu 72 sovjetskega kriminalnega zakonika je sovjetskemu sodniku ■Borisova možno obsoditi tudi na »smrt. w Tudi Borisova je sovjetska policija prc'g’asila. ra umobolnega in ga poslala na .zdravljenje“ v Leningrad.
Iz zapora se je Feinbergu in Bori-sovu posrečilo 13. marca ■ t. 1. poslati odprto pismo „vsem ljudem dobre volje“, v katerem naznanjata, da bosta začela z gladovno stavko.in objavljata, da „se sovjetska vlada ze dolgo poslužuje nezaslišanih, metod izsiljevanja proti ljudem, katerih pogled na svet je različen od sovjetskega. Nesovjetski pogled na svet označujejo za znak norosti“, pišeta Feinberg in Borisov, „ter prsilijo umsko popolnoma zdrave na ‘zdravljenje’ z mamili v ječah-bolnišnicah“.
Na to Feiribergovo in Borisovo pismo je reagiral sovjetski fizik Saharov in poslal zgoraj omenjeno protestno brzojavko v Kremelj.
Odgovora seveda ni dobil.
Rlfžnje čilske volitve
PROTI „BURŽUJSKEMU PARLAMENTU“
Čilska komunistična partija in socialistična stranka sta začeli z veliko volilno .kampanjo, v kateri pozivata čilsko „delavstvo“, da mora na občinskih volitvah 4. aprila t. 1. „dobojevati veliko bitko za Allendejevo vlado proti njenim sbvražnikom“.
Tri milijone čilskih volilcev bo 4. aprila izbiralo 1653 občinskih mož Za 280 občinskih okrožij v Čilu. ¡Prav tako bodo volili senatorja za Allendejevo mesto, ki je v senatu ostalo izpraznjeno; ko je ta postal čilski marksistični predsednik.
r Tako čilske vladne' in opozicionalne stranke kakor svetovna javnost smatrajo rezultat teh občinskih volitvah kot merilo za naklonjenost ali nasprot-stvo čilskega prebivalstva do Allende-jevega režima, ki štiri mesece vlada državo.
Centralni komite čilske komunistične partije je imel pod vodstvom svo-
jega tajnika Luisa Corvalana dolgo sejo, na kateri so razpravljali o volilni taktiki za aprilske občinske volitve. Po seji je partija izdala proglas, iz katerega je razvidno, da daje sedanjim občinskim volitvam izredno važnost. V proglasu med drugim pravi:
„če bo Unidad popular (zveza KP in drugih levičarskih strank — op. ur.) dobila samo 36,3 odstotka glasov, kakor smo jih dobili na predsedniških vo’itvah 4. septembra lanskega leta, ali pa samo malo' več, potem bodo to smatrali tukaj in izven države kot naš poraz in bo breme za nas póstalo težko. Če pa bomo dobili 50 odstotkov glarov ali skoraj toliko, pa bo zapel drug pe-te’in in ta bo naš. Potem bomo mogli močneje udariti po sovražniku in bomo mogli ne samo pospešiti gospodarske in družbene spremembe, ampak izvesti tudi ustavne spremembe, ki so na programu glede kongresa in sodstva.
„Zelena revolucija44
DELO IN NAČRTI NOBLOVEGA NAGRAJENCA
Dr. Norman E. Borlaug, ki je lansko leto prejel Noblovo nagrado za mir, za svoje delo na področju agronomske znanosti, kjer je naredil več novih vrst žita, ki bogato obrodijo, se je pred kratkim mudil v palači Združenih narodov. Ob tej priliki je t'a ameriški znanstvenik, ki deluje v Mehiki, napovedal, da lahko v kratkem storijo nov odločilen korak v takoimenovani „zeleni revoluciji“, katera ima namen v bodočnosti človeštvo obvarovati lakote
TEŽAVE IN USPEHI
Odločilen korak, katerega je onle-njal dr. Borlaug, predstavlja odkritje dveh novih vrst v koruzi in pšenici. Nova vrsta koruze bo zlasti bogata na proteinu ter bo namenjena pretežno poljedelskim narodom, ki do te važne tvarine nimajo drugega (npr. mesnega) dostopa. On in njegovi sodelavci predvidevajo, da bo ta noVa vrsta koruze pripravljena v teku dveh do treh let, ko bo gojeno seme že pripravljeno za setev. To naj bi predstavljalo velik napredek v tekočem desetletju.
INoblov nagrajenec je pojasnil, da bo namreč milijoni ljudi še danes odvisnj za svojo prebrano le od poljedestva, in prav tem primanjkuje mnogo proteinov. Predvsem tem je namenjeno delo njegove raziskovalne ekipe.
Drugo delo, ki trenutno predstavlja precej težkoč, ki pa ga bodo tudi v teku nekaj let izvedli, je pridobitev nove vrste pšenice, ki jo imenujejo „Opa-co-dos“. Zrno te pšenice bo bogato zlasti na lisini, to je aminokislini, ki v moki vsebuje največ proteinov. „Opaco-dos“ vsebuje razlčne kolčine lisine, več kot katera koli druga vrsta; zaenkrat je ta vrsta pšenica še zelo podvržena raznim rastlinskim boleznim, tudi ni preveč rodovitna. ¡Pri križanju z raznimi drugimi vrstami, upajo, da bodo dobili novo varianto, ki bo obranila bogastvo lisina, bo pa tudi bolj rodovitna ir. odporna proti boleznim.
„Če se nam to posreči,“ je izjavil dr. Borlaug, „se bo zvišal nivo prehrane zlasti malih kmetov, ki imajo za svoje preživljanje na razpolago le nekaj hektarjev zemlje.“ Omenil je tudi, da bo ta pridobitev važna za bodočo generacijo, kajti „protein je bistvene važnosti za pravilen razvoj in zdravje otrok.
BISTVO „ZELENE REVOLUCIJE“
Delo, ki ga opravlja dr. Borlaug in drugi znanstveniki na tem polju, dobi pravo luč šele, ko gledamo nanj kot na prvi korak v spremembi poljedelske tehnike. Ko se iskanju novih vrst raz-
Besede in spet besede. Jaz pa sem žejan krvi! če bi ti odprl srce, bi našel kri? Zdi se mi, da ne. Zdi se mi, da bi našel samo slino.
Gustave Thibon, Le pain de chaque jour, str. Bt
iz življenja in dogajanja v Argentini
NOVA STARA VLADA
Premirje, ki se je pretekli teden končalo ob sueškem prekopu med Izraelom in Egiptom, se sicer še ni sprevrglo v nov vojni spopad, zadostovala pa bi le majhna iskra, da bi se Bližnji vzhod spremenil v bojno pozorišče.
Spopad zaenkrat zadržujeta ZDA in ZSSR, vsaka iz svojih razlogov. ZDA imajo stalne finančne in vojaške stroška z vzdrževanjem Izraela kot „velesile“ sredi arabskega morja, ZSSR pa je vložila nad milijardo rubljev v aswanskd hidrocentralo na Nilu in v I onovno oborožitev Egipta in ni pripravi-'ena kar tjavendan tvegati izgubo tega premoženja. Izrael spretno vozi med obema velesilami in vztraja na svojih položajih, ki jih je zasedel v vojni leta 1967. Golda Meir je ponovno izjavila, da ne namerava vrniti Arabcem sinajske trdnjave šarm-el-šejk gričevja Co’an, JeruzaVrva in Gaze, ker da so to naravna oporišča, ki ščitijo varnost Izraela. ZDA bo Izraelu sicer sporočile, da po njihovem mnenju „naravna oporišča nfe zadoščajo za varnost države“, vendar se Tel.Aviv lie da prepričati.
V Laosu pa se je-pretekli teden ko-muuistohi posrečilo zbrati , svoje -močiti ■ izvesti'protiofenzivo, s'katera so pognali južne Vietnamce nazaj pro* L zahodni' Vietnamski meji. Hočiminbova steza je sicer - na več mestih poškodovana, ni pa v sedanji južnovietnamski oneraciii nikdar popolnoma, prenehala služiti Hanoju za infiltracijo na jug. .
čudno luč na razvoj položaja, v In-dokini je vrgla moskovska,obtožba rdeče Kitajske, da je Peking zagotovi Washingtonu, da kitajska vojska ne bo direktno posegla v akcijo v Indokirii, Moskva nadalje obtožuje rdečo Kitajsko, da hoče postati prva vejila in s« trudi izpeljati vojaški spopad med ZDA in ZSSR. Ker se v zadnjem času v ZDA spet pogosto-oglašajo osebnosti, ki predlagajo ameriško priznanje rdeče Kitajske „ne d’a bi s tem zavrgli čang-kajšeka“, sovjete vedno bolj skrbi misel na dejstvo," da bo bile ZDA v svoji zgodovini skoro vedno prijateljsko, če že ne zavezniško razpoložene do Kitajske. ..........a ■
Corvalan tu misli na partijski program nadomestitve dvo-zborničnega kongresa, ki ga obvlada opozicionalna večina krščanskih demokratov in Ales-Sandrijeve narodne stranke, z enozbor-nično Ljudsko skupščino, izvoljeno z glasovi mladoletnikov med 18 in 21 let starosti, ki bi prvič volili. Teh volitev bi se smeli udeležiti tudi vsi nepismeni.
Eno prvih dejanj nove Ljudske skupščine pa bi bila postavitev novih, komunističnih Sodnikov v Vrhovno sodišče. Čilska komunistična partija in njene zaveznice sedanje Vrhovno sodišče neprestano napadajo, da je „organ buržujskega razreda, ki ovira strukturne spremembe AUendejeve ljudske vlade“.
nih žit pridruži še nova tehnika gnojenja ter izkoriščanje zemlje, dobi „zelena revolucija“ šele pravo obliko.
Ko se bodo te nove metode pričele praktično uporabljati in spremenile položaj poljedelca ter z njim velikega dela človeštva, bo prišla „revolucija* do svojega cilja. V zvezi s tem je treba pripomniti, da so nova zrna, ki so jih že praktično uporabili v Indiji, zvišala letno poljedelski prirastek te dežele za 80%. Zadnje tri letine so Bkupno prispevale 1.000 milijonov dolarjev vrednosti narodne bruto proizvodnje.
Najbolj važno v primeru Indije in drugih dežel, ki se bodo poslužile novih vrst žit, to je, da gre največji del pridelka in zaslužka v korist malim kmetom, ki tako prvič presežejo količino lastne uporabe ter odvisni pridelek lahko prodajo.
REALIZEM
Dr. Borlaug ni sanjač. Vztraja na svojem stališču, da je za uspešno preobrazbo poljedelstva potrebna sprememba tudi drugih dejavnosti. Konkretno: vlade morajo predvidevati kreditna posojila, da si bodo kmetje lahko nabavili nove vrste semen. To seveda ne spada v področje znanstvenikov. Priznal je tudi, kar se raziskovanja samega tiče, da je še mnogo dela za rešitev problema lakote med človeštvom. „Zmagali ¡smo v tej bitki,“ je pribil ob koncu svojega razgovora, „a čaka nas še dolga vojna."
Dogodki zadnjih dni so se zopet odigrali z neverjetno naglico. Pričakovati je sicer bilo novih, temeljitih sprememb (to smo tudi nakazali v naši zadnji številki), vendar je prav hitrost razvoja presenetila javnost in opazovalce. S ponedeljka 22. t. m. na torek 23. se je vlada ponovno zamenjala. Predsednik Levingston je strmoglavil in politično oblast je ponovno prevzela vojaška junta, katero (sestavljajo isti poveljniki, ki so pred dobrimi devetimi meseci strmoglavili geneiLla Cngania in na njegovo mesto postavili generala Levingstona: general Aleksander Avguštin Lanusse, admiral Peter Gnavi in letalski brigadir Karel. Albert Rey. .
Vzroke tega novega strmoglavljenja, ko še ni poteklo leto vladanja predsednika Levingstona,. je treba iskati prav v dneh po padcu generala Onga-nía. Junta je takrat v Statut Revolucije dodala člen, da so za vodstvo države odgovorni predsednik tako kot vsi trije vrhovni vojaški poveljniki. Nesporazum, ki je nastal v zadnjih časih med njimi, je privedel do nove krize.
Nesoorazumi .pa so se pričeli v trenutku, ko je gen. Levingston pričel pod -vnemati važne ukrepe bolj na svojo roko. Fden +eb je bila gotovo odrtavPei. kordobskega guvernerja dr. Basa, no čigar mesto je imenoval svojega prijatelja Uriburuja. Reakcija, ki je sledila v Cordobi, je bila strašna. Dnevi stavk, izgredov in požigov, ki so preneha1! le. ko je vmes posegla vojska, jasno kažejo guvernerjevo nezaželenost. Uriburu je moral odstopiti. Na njegovo mesto je bil imenovan kot zvezni komisar (interventor) admiral Hevij Nikolaj Guozden Ipo rodu Dalmatinec),-, ki je bil dotlej guverner province La Pampa.
Vendar so bile stvari že preveč daleč. Opazovalci so Zatrjevali, da vojaški poveljniki niso hoteli pristati. na Uriburujevo imenovanje. Poleg téga je še oseba predsednika Levingstona postala rre-’ej nepopularna. Sploh so razni dogodki (neefektivnost paritetnih komisij, delavska upornost,' problem meša, nezaustavljiva inflacija) vládo spravili v tako težko stanje, da je bil normalen izhod kaj težaven.
V petek 19. je pa predsednik Leving-
Ob Truhlarjevi knjigi
Po negatvni sodbi sveta italijanske škofovske konference so iz italijanskih katoliških knigam umaknili sporno knjigo znanega uporniškega teologa Hansa Kiinga: „Nezmotljiv? Vprašanje!“
V italijanski reviji „Sette giomi“ nekdo, ki je zelo blizu prof. Truhlarju brani njegovo knjigo Katolicizem v po-globitvenem procesu. V reviji je objavljena tudi slika prof. Truhlarja na dveh Btraneh. V knjigi objavlja pisec vse mogoče kritike cerkve od Kiinga do Suenensa. Pisec članka pa navaja da je knjigo kupilo 60.000 Slovencev, ne pove pa da je bila redna knjiga, ki so jo člani celjske Mohorjeve družbe morali vzeti. Truhlar jevo zadevo sedaj proučujejo pristojni cerkveni krogi v Rimu. Uvod v njegovo knjigo je napisal mariborski pomožni škof Grmič, ki ga nekateri imenujejo slovenski Holandec. Komunistični profesor na ljubljanski univerzi Rotar bo porabil to knjigo kot učno snov na univerzi.
Nova vrača v Baziliko bv. Petra
Ob priliki 50-letnice duhovništva papeža Pavla VI. je uprava bazilike sv. Petra sklenila napraviti nova vrata v baziliko in (sicer pri vhodu, ki se imenuje vhod sv. Marte, ki vodi v majhen park pred vatikanskimi vrtovi in skozi katerega gredo v baziliko v času slovesnosti člani diplomatskega zbora, ker je tam najbližje do tribun v cerkvi.
Naloga, naj napravi osnutek za nova vrata, je bila dana kiparju Lellu Seor-
ston popolnoma nepričakovano odstavil vrhovnega poveljnika skupnega štaba, letalskega brigadirja Martínez Estrada. Mnogi so pričakovali, da se bodo dogodki začeli razpletati v tistem trenutku. A vojaško poveljstvo je novico sprejelo ne da bi dejansko nanjo reagiralo. Poveljnik leta’ske sile, brigadir Rey, je bil na potovanju v sosednji državi Čile. Čakali so njegovega povratka.
V	ponedeljek 22. t, m. zvečer pa je
kriza dosegla višek. Razplet je pravzaprav popolnoma podoben padcu gen. Ongan'a (tudi on jo strmoglavil neki ponedeljek): Levingston je v zadnjem poizkusu, da bi obdržal oblast, odstavi! . gen. Lanusseja kot . poveljnika vojske. Na njegovo mosto je imenoval gen. Cá-ce.res. Monié-a, Logična posledica: vojska predsednikove odredbe ni sprejela, Sam Cáceres Monié pa je .takoj sporo- ., čil, da je mesto vrhovnega poveljnika sprejel le zato, da bo na. to mesto zopet postavil edinega pravega poveljnika, generala- Lanusseja.-	-	- .
V	teku treh ur je taimóse zopet za - : Vzel svoje mesto. Kot predsednik Junto’ poveljnikov, je takoj 'sklical nujnó séjo. Ob 2,10 torka 23! t. m. je Junta sporočila, da odstavlja Levingstóná in dá sama prevzema politično oblast, dokler ne ho po tekel revolucionarni proces. ;
V	trenutku, ko pišemo te vrstice-(torek 23. zvečer), še niso prišle v javnost’ (smernice bodoče politike. 'Nasplo-šno in če povzamemo mnenja opazovalcev, je položaj sledeč: Dejstvo je, da' je prer’s5dništvo države prevzela Junta ('rije člani — vrhovni poveljniki treh oboroženih šil), ki bo to mesto obranila, dokler ne pride država do institucionalnega-izhoda (t. j. volitev). Možne poM pa sta dve. Prva: da v najkrajšem času (ki vsekakor ni krajši kot le^o dni po mnenju opazovalcev) skličejo volitve, iz kaferih bo izšel ustavni - predsednik. Druga: da poglobijo revolucionarni proces, to je, da vodijo državo po poti ra-, dikalnih gotspodarskih in socialnih sprememb (kar bi trajalo' vsaj ■ štiri leta). V tem primeru bi vefjetno morali imenovati „premierja“ (prvega'ministra ali' ministrskega predsednika), položaj, ki ga doslei argentinska zgodovina ni poznala, ki bi dejansko izvajal politiko Junte.
zelliju, ki je izbral kot motiv molitev: na osmih poljih, v katera bosta -razdeljeni obe krili vrat, je umetnik prikazal štiri evangeljske molitve: Oče naš, Magni-ficat, Benedictus in Nune dimittis. Med njimi bodo vklesani v bron odstavki molitve papeža Pavla VI.: „Gospod, jaz verujem,“ V sredini bo papežev grb v reliefu poudaril posvetilo dela in spomin na dogodek. Delo uspešno napreduje, tako naprava masivnih vrat samih kot skulpturno delo. Upajo, d‘a bodo mogli namestiti nova vrata že letošnjo jesen.
Gospodične, ki odgovarjajo v vatikanski telefonski centrali, so redovnice
Že nekaj mesecev sem tisti, ki telefonirajo v vatikansko telefonsko centralo, ne slišijo več, da bi jim odgovarjali moški glasovi, marveč ženski; poleg tega odgovarjajo v številnih jezikih. Dejansko je lani prevzemalo mesto telefonistk v Vatikanu 12 redovnic kongregacije pobožnih učenk Jezusa Učenika. Ta kongregacija ima svoj sedež v Rimu na cesti Via Portuense, redovne hiše pa ima v različnih deželah. Prav iz teh dežel so bile poklicane te nove telefonistke (v Vatikanu jim pravijo „operatrici“), ki so nadomestile nekatere redovnike zavoda Don Orione, ki so bili poklicani k drugemu delu, ki bo bolj odgovarjalo njihovemu poklicu.
Promet v vatikanski telefonski centrali je dokaj obsežen; v teku leta 1970 so imeli vsak dan povprečno 3.362 notranjih pozivov, 5.199 pozivov za v Vatikan in 9.752 pozivov iz Vatikana; povprečno torej 18.313 pozivov na dan, to je 6 milijonov 684.330 na leto.
Iz pisma iz Rima
Iz Rima, od našega bralca, smo prejeli pismo, ki je polno zanimivih ugotovitev in opisov. Iz njega ponatiskujemo za to številko troje izmed opisanih snovi:
AÄO (LETO) XXX (24)
Mo. (štev.) 12
ESLOVBNIA
LIBRE!
BUENOS AIKä» 25. marca 1971

■■■■■■■■■■■■■■■■■HBBBBBBMBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB8BBBBBBBBBBB*BBBBBB»BBBBBBBBBBB
BBBBBKBBBBflBBBBfllBlBBBIflBBBIBBBBBBBBBBBaiBflfIBBBIl ■■■BBBBBBta«B«IBBflBBIiaBllHBa|IBBBBBnBIBBra
„SPRAŠEVANJE O RESNICI REVOLUCIJE“
Želez oh r i v k a v jeklolivarni
Nismo mogli verjeti svojim očem, to smo pred kratkim brali v ljubljan-»kem Delu, ki izhaja v tkim. „socialistični republiki Sloveniji“,, osmrtnico Ane Štalec iz Dravelj, v kateri je bil aaveden njen poklic kot „železokrivka v jeklolivarni“.
Slovenska žena — železokrivka
Ob tkim. „Dnevu žene“, ki ga je jugoslovanski komunistični režim uvedel za 8. marec v praznovanje, se komunistično časopisje vsako leto razpisuje o „osvoboditvi in enakopravnosti ženske v socialistični družbi“. Enako je storilo tudi letoe in naletimo med drugim tudi na članek znanega partijca Franca Šetinca v ljubljanskem Delu, v katerem marksistično pribija, da se „enakopravnost ženske izpričuje skozi njeno ekonomsko samostojnost in neodvisnost, pridobljeno skozi njeno u-deležbo v procesu družbene, materialne in duhovne produkcije“; kar bi se v razumljivem jeziku reklo: ženska v so-«ialistični družbi mora delati v tovarni, na cesti, v uradu, v rudniku — samo doma, v družini, ne — ker le tako ekonomsko koristi družbi, se pravi partiji. Družina kot taka spada namreč, kakor pravi Šetinc, v „negospodarsko področje družbe“, ki ne povečuje nacionalnega dohodka, ne veča materialnega bogastva. Spada v marksističnem žargonu v „infrrtstrukturo“, se pravi, na nižjo stopnjo na komunistični vrednostni lestvici.
,če drži trditev, da je „družbeni položaj ženske kazalec stopnje osvobojenosti človeka sploh,“ potem je družben-' položaj ženske v Jugoslaviji in v Sloveniji posebej absolutno negativno spričevalo tamkajšnjega komunis‘čnega »sistema in režima.
Po ustavi, se pravi teoretično, je ženska v komunističnem režimu popolnoma enakopravna z moškim; tako „enakopravna", da ni obvarovana niti najtežjih del, kakor dokazuje zgoraj •menjena Ana štalec. Tu režim molči o „izkoriščanju človeka“, pač pa, na-sprono, tudi najtežje delo ženskam dopušča, odnosno ženske vsled splošnega nizkega življenjskega standarda sili v to. Žensko delo je namreč cenejše in je zato „zaposlena ženska z nizkimi osebnimi dohodki nekakšen vir ‘prvobitne akumulacije’“, se pravi, najcenejša delovna sila v partijskem gospodarskem programu.
V Sloveniji je med vsemi zaposlenimi 41 odstotkov žensk, „in smo glede tega pri samem svetovnem vrhu“, se žalostno hvali Franc Šetinc. Namenoma se ne poglobi v iskanje razlogov in nagibov žensk pri zaposlovanju, ker bi moral porazno priznati, da je tega kriva nizka življenjska raven v komunističnem sistemu. Življenjska raven tudi maloštevilne družine v Sloveniji, v kateri bi bil zaposlen samo en član, se pravi oče, nikakor ne more dosegati življenjske ravni družin v Zahodni Evropi, kamor je Slovenija v vsej »svoji zgodovini spadala. Komunistični režim jo je s svojim sistemom potisnil na stopnjo manj razvitih dežel.
Med teoretično in dejansko enakopravnostjo žensk v Sloveniji je globok prepad. Tkim. register poklicev, ki jih opravljajo ženske, je v Sloveniji tako kratek, da je izbira silno revna. Zaman se komunistični „strokovnjaki“ v Ljubljani sprašujejo, „zakaj je v Sloveniji t>b tako velikem odstotku zaposlenih žensk tako malo uglednih znanstvenic, strokovnjakinj, gospodarskih voditeljic, univerzitetnih profesoric, akademičark, itd.“ Zaman se tudi sprašujejo, „kje so vzroki, da večina žensk obtiči na delovnem mestu, ki je prvo in hkrati zadnje v njenem življenju.“ Boj za preživljanje družine ne dopušča že moškemu, še manj pa ženski stremeti za drugim ciljem, kakor za golim zasluž-
kom.	Ker v Sloveniji namerava socialistični režim sedaj obdavčiti tudi družinski dohodek, ugotavljajo, da se nad polovico družin „niti ne približuje osnovi za obdavčitev“, kar pomeni, da so
Malo jih je še tudi med komunisti samimi v domovini, ki bi še danes verjeli, da je bila akcija komunistične partije med drugo svetovno vojno narodnoosvobodilni boj proti okupatorju. Kljub temu v pisani in govorjeni besedi vztra -jajo pri tej neresnici in namesto besede revolucija govore o narodno osvobodilnem boju. Vse tiste pa, ki so se upirali uvedbi komunistične diktature, še vedno imenujejo kolaboracioniste in zločince.
Nove generacije se pa tudi v domovini s takim potvarjanjem ne zadovoljujejo več. Iščejo resnico in začenjajo kritično razpravljati o tej takozvam „osvobodilni borbi“. Eden takih zanimivih pojavov je razprava Vlada Vodopivca v 12. številki „Teorije in Prakse" iz leta 1970, pod naslovom „Spraševanje o resnici revolucije“. Pisec dogajanj med vojno prav nikjer ne označuje kot „narodno osvobodilni boj“, ampak enretavno govori izključno samo o revoluciji. Takole začne: „Odnos do preteklosti se danes aktualizira zaradi spraševanja o sedanjosti in prihodnosti. Spraševanje o resnici revolucije je zato kritična verifikacija preteklih tradicij, ki nas drže v oblasti, in prevrednotenje preteklih spoznanj, ki so navzoča v da -našnjem načinu mišljenja."
Nato pa nadaljuje: „Spraševanje o resnici revolucije po svoje kaže na aktualni problem »sodobne zavesti: kako živeti s preteklostjo. Njene navzočnosti ni mogoče zanikati, sicer ne bi o njej razmišljali. Toda ali se je preteklos'i treba odreči in jo spoznati kot zmoce, da bi bili kos sedanjosti in prihodnosti? Ali pa nas lahko zvestoba preteklim nazorom varuje pred današnjimi in prihodnjimi zablrdnmi? Ali pa je treba: sprejeti prefe’Tost kot pre+ckr lo»st, ki je v sedanjosti in v nas samih navzoča in bo navzoča, ne je pa z'an:-kati in se ravnati, kot da se nas ne tiče. Toda to, da jo sprejmemo, ne pomeni, da jo moramo samo odobravati, ne je pa tudi kritično premagovati: kot svojo in svojih prednikov nemoč, krivdo in zmoto. Priznati krivdo kot krivdo, nemoč kot nemoč in zmoto kot zmoto, ne da bi morali r režirati sebe ali prednike, je edini pogoj, da lahko s preteklostjo živimo, piše nemški fizik in filozof von Weizsäcker."
Pisec se nato sprašuje „Kakšen naj bi bil naš odnos do revolucije?“ Tu citira najprej Miroslava Krleža, ki je lani zapisal, da je zmaga revolucije zadnje dejanje stoletja trajajočega dramatičnega križarjenja, ki se je končalo s pristankom v „luki odrešenja“. Na' o Vodopivec ugotavlja, da je revolucija prinesla polom nekega mita in pravi do'e edno: „Odnos do revolucije kot
Po predhodnem seistanku minulega februarja med italijanskim zun. ministrom Morom in Titovim zunanjim ministrom Tepavcem v Benetkah, o katerem svetovni tisk skoro ni poročal, ljubljansko „Delo“ pa je omenilo, da je moral Tepavac Mora dalj časa čakati na dogovorjenem kraju, je sedaj jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug
pod mejo eksistenčnega minimuma. Še hujše je izkoriščanje žensk v mnogih industrijskih naseljih, kjer se niti Franc Šetinc ni mogel izogniti, da ne bi zapisal, da „že desetletja delajo v izmenah, torej tudi ponoči, zadnje čase tudi v četrti izmeni, torej tudi ob nedeljah.“
Komunistični režim je razbil družino v Sloveniji in tako izmaličil naravni družbeni proces, da je spravil „urejanje številnih vprašanj družine na raven ekonomskih vprašanj.“ človeški, vzgojni in socialni značaj družine je režim potisnil popolnoma v ozadje. V Sloveniji, trdi Šetinc, „je eno nesporno: sedaj koreninijo ženske globoko v družbeni produkciji", se pravi, so sužnje dela izven družine, za partijo. Ne
polom njenega mita se kaže še na drug način. Vse današnje stiske: potrošniška histerija, krivična socialna diferenciacija, odhajanje naših ljudi na delo v tujino, itd., pravijo nekateri, so dokaz o kata»strofalnem polomu veličastne utopije in izkustveno spoznanje o zablodi, da je nemogoče karkoli spremeniti v tem nepopravljivem svetu brez zgodovine.“
V	naslednjem poglavju se piscu vsiljuje vprašanje: Kaj je revolucija? V tem poglavju pride do te ugotovitve: „Ideološko gibalo revolucije so „konkretne utopije", modeli prihodnjega sveta, ki segajo prek vidnega polja revolucionarnega gibanja. Kot vizija prihodnjega sveta vplivajo na ravnanje ljudi in jih spodbujajo k spreminjani n obstoječe B+vamo°ti. l oda , „kri icne ali „konkretne" utopije so konstrukcija človeške misli, ki an+i-ipira prih^dn-s'-kot verje’nost in m~.žno~t, re ra kot gotovost. To verjetnost utemeljujejo spoznanja o (Imžb-ni stvarnosti in o tendencah razvoja, ki so vpdno le relativna. Zato se utopije kot mode1» prihodnosti verificirajo šele v revolucionarni pr^kri ki z novimi izkušnjami iu suoznauii odk-iVi neznanke, katere zaredi objektivne ali subjektivne nemoči niso hi'e vkalkulirane v model prihod • njega sveta."
V	poglavju, če je sploh umestno kritično spraševanje o revolucionarna rr-’-tekFs‘i. skuša ri ec nk“‘re zločine partije označevati kot „iu?t’čne -mote" Nato pa nravi: ..Težko pa ‘e to oceno vzdrževati za nekatere procese po votni, v katerih so kili oHožoni vojnega zločinstva in isode’ov"nie z o-u^ater-j interniranci v nemških taboriščih. TTteme-lienost teh procesov jo bila že dali čase dvomliiva, prav v zadniem času pa je bilo mogoče skoraj s ponolno gotovostjo suoznati, da so bi'i hud’ politična in sodna zmota. Najmanj, kar ie mogoče o obsoienmh v vseh teb procesih, ki predstavljalo celoto, trditi, ie. da je ostala njihova kazenska odgovornost nedokazana, hude sodbe pa so temeljile nh skrajno nezanesljivih domnevah in najbolj splošnih političnih ocenah, da so bili obsojenci objektivno mogoči sodelavci okupatorjev, s tem pa tudi že njihovi dejanski sodelavci."
Že po teh citatih je razvidno, da nove generacije nočejo več slepo slediti prevari in na svoj način iščejo resnico. Visiljuje se nam vprašanje ali bodo imele toliko poguma, d'a hodo javno načeli vprašanje pokola dvanajstih tiso-čev, ki so bili po končani vojni in po končani revoluciji brez obtožbe in brez sodbe pomorjeni?
objavila, da bo jugoslovanski komunis-tični diktator v četrtek, 25. t. m. odpotoval na štiridnevni obisk v Italijo, peti dan, v ponedeljek, 29. t. m., pa bo sprejet tudi v Vatikanu pri papežu Pavlu VI.
Titov sprejem pri Pavlu VI. je potrdil minuli ponedeljek tudi Vatikan.
daje jim tudi nobenega izgleda na resnično osvoboditev posvetitve izključno družini, ker takoj zatem pribija: „Moti se, kdor misli, da je tako množično zaposlovanje žensk le prehoden pojav, ki bo minil, brž ko si bo slovenska družina ustvarila visok standard.“ Torej tudi v slučaju — kar se seveda v komunističnem sistemu ne more zgoditi •— da bi družina v Sloveniji dosegla kdaj visoko življenjsko raven, komunistični režim ženske ne bi osvobodil dela izven družine, ker bi to „utegnilo spraviti v nevarnost pridobitve, ki jih je doslej prinesla tako velika udeležba žensk v družbeni produkciji.“
Tudi v Sloveniji z visoko življenjsko ravnjo bi morale še vedno umirati „železokrivke v jeklolivamah".
Tito v Italijo Ira Vatikan
CMle según el plan moscovita
Pocos dudan que la intención del actual gobierno chileno, es llevar a ese país hacia un sistema totalitario, según directivas recibidas del Kremlin. Moscú distingue tres etapas principales en la marcha del P. C. chileno hacia el poder. La primera, la que ha precedido a la victoria electoral de Allende, fue marcada por la unidad de acción de comunistas y socialistas que se inició en 1952 y por la creación de la C. U. T., organización sindical, en 1963. Pero esta doble base se evidenció insuficiente para llegar al poder, por lo que L. Corva-lán exigió luego la ampliación de este bloque hacia la izquierda del Partido Radical y de la Democracia-cristiana. Sólo después de haberse deslizado hacia la izquierda estos dos movimentos resultó posible la victoria de ¡Salvador Allende.
La segunda etapa comenzó con la subida al poder de la coalición victoriosa en 1970: es una revolución antiimperialista, antioligárquica, antimonopolista y agraria la iniciada por el régimen de Allende. Las medidas de nacionalización, las decisiones en materia financiera, agraria y de política exterior forman parte de esa revolucón. Lo esencial en esta etapa es reafirmar el „poder popular“. “La experiencia de la revolución cubana aporta una confirmación práctica Sobre la posibilidad del paso rápido de una etapa de la revolución a otra nueva etapa, de la fase inferior a la fase superior”, dice Moscú.
Esta “fase superior”, la tercera etapa, es “la apertura de la vía hacia el socialismo y hacia las transformaciones revolucionarias que Chile aguarda”. Ese paso a la tercera etapa debe efectuarse, según Moscú, durante el mandato presidencial de Allende.
Čile po moskovskem načrtu
Malokdo dvomi, da je namen sedanje čilske vlade, voditi to državo v totalitarni sistem, po navodilih iz Kremlja. Moskva deli pot čilske KP do prevzema oblasti na tri etape. Prva, ki je dosegla višek z Allendejevo voliln* zmago, je bila važna zaradi poudarka na skupnem nastopanju socialistov in komunistov, od leta 1952 dalje, in zaradi ustanovitve sindikalne organizacije CUT v letu 1953. A ta dvojna podlaga ni bila zadostna, zato je L. Corvalán zahteval razširitev fronte s sprejemom levičarskih radikalov in krščansko demokratske levice, šele po premiku na levo teh dveh gibanj, je bila možna Allende :eva volilna zmaga.
Druga etapa se je začela z prevzemom oblasti zmagovite koalicije leta 1970: kar je Allende začel, naj bi bila antiimperialistična, antioligarhična, an-timonopolistična in agrarna revolucija. Ukrepi o nacionalizacijah, odločitve na finančnem polju, v kmetijstvu in v zunanji politiki tvorijo del te revolucije. Bistveno v tej etapi je utrditev „ljudske oblasti“. „Izkušnja kubanske revolucije predstavlja praktično potrditev o možnosti hitrega prehoda iz ene revolucionarne dobe v drugo, iz nižje stopnje v višjo”, pravi Moskva,
Ta „višja stopnja“, tretja etapa, pa je „otvoritev pota v socializem, v revolucionarne spremembe, ki jih Čile pričakuje." Ta korak v tretjo etapo pa mora biti storjen, tako naroča Moskva, med predsedniško dobo Allendeja.
Slovenski kmet 1971
KREDITI, POKOJNINA IN ŠE KAJ
Kot na drugih poljih, tako tudi v kmetije tvu položaj slovenskega človeka v prvih mesecih novega leta, nikakor ne kaže na bolje. Stvari se bistveno, pa tudi v podrobnostih, niso mnogo spremenile. Problem mehanizacije, s katerim se že vrsto let bavijo doma, še sedaj nima ustrezne rešitve.
Enako se dogaja s krediti. Zlasti v zadnjih č^sih primanjkuje denarja »spričo padanja standarda in stalnega narastka inflacije, je prav kmet tisti, ki je povsod zadnji na vrsti za razne kreditne ugodnosti. Zato se ni čuditi, da narašča pobeg mladine š kmetov še kar naprej. Mnogi od teb pa kar naravnost napotijo svoje korake v tujino, kjer je delo bolj sigurno in zaslužek boljši.
Socializem in kapitalizem
Neizpodbitno je tudi dejstvo, da kmetje v Sloveniji še vedno nimajo pokojnine. šele pred kratkim je pristojna komisija izdelala osnutek, po katerem naj bi bilo vpeljano kmečko starostno zavarovanje in sicer v višini 250 din mesečno. Potrehria starost za upokojitev je predvidena na 65 let za ženske in moške. Pravico do pokojnine ima samo en član družine. Pokojninski zneski pa naj bi se pričeli izplačevati šele v letu 1973.
Goriška in
PESEM MLADINE INi PESEM MLADOSTI
Če lahko rečem o kaki prireditvi, da je pesem mladosti in mladine, lahko to izjavimo o nastopu v Kulturne domu, ki ga je organizirala v nedeljo, 7. marca, Zveza cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem. Nastopilo je 17 skupin, pelo je nad 250 pevcev, dirigiral in pripravljal je to množico cel kader požrtvovalnih pevovodij, dirigentov in vaditeljev. Kar čudno je, kako je bilo mogoče te razposajene dečke in deklice tako disciplinirati, da so pazljivo sledili dirigentovi roki in da so nepremično
Ni še znano, kakšne prispevke naj bi p'ačevali kmet’e za to obvezno starostno zavarovanje. Baje naj bi dve tretjini stroškov krili kmetje sami, eno tretjino pa država. Predvideva se tudi, da bi bila ostalim članom družine dana možnost, da se zavarujejo prostovoljno. Do tu slovenski zakonski osnutek.
Sedaj pa poglejmo, kako je isti problem rešila že Italija, katero jugoslovanski partijci smatrajo za „kapitali-»stični svet“. V Italiji prejemajo kmetje pokojnino že od leta 1957 in sicer znaša mesečno 18.000 lir (250 dinarjev bodoče slovenske pokojnine je enako 10 tisoč lir). Nedavno je bila omenjena pokojnina zvišana za 4.5%. Ženske prejemajo pokojnino s 60. letom, moški pa s 65. Zavarovani so vsi člani družine. Upokojenci imajo brezplačno zdravniško pomoč in v nekaterih deželah tudi' brezplačna zdravila. Kmečke družine imajo poleg bolniške blagajne še druge socialne ugodnosti, n. pr. otroško doklado v znesku 20.000 lir za vsakega otroka do 14. leta; in še naknadno za dijake itd. Te socialne ugodnotsti je v glavnem priborila močna stanovska sindikalna organizacija, v kateri je včlanjenih preko 90% kmečkih ljudi.
Mislimo, da je ob teb primerjavah vsak komentar odveč.
Primorska
zrli v obraz svojega vodje. Gotovo, da ni bilo vse brez napake ali rahlih spodrsljajev, a tudi to, kar je bilo videti in slišati, je bilo veliko.
Nastop je po drugi stkani pokazal, da se je vredno žrtvovati za mladino in da ta zna ceniti take žrtve. Do malega je v nedeljo pel vsak kotiček Tržaške. Župnijske glasbene šole in prosvetni in cerkveni zbori in ansambli so izvajali islovenske melodije, s katerimi ohranjajo izročilo slovenskih očetov in mater. In za to delo vseh, mladine in vodij, je pokazalo občinstvo priznanje in hvaležnost.