—   175   —
Premodre glave
Po nsrodni smešnici spisal Siivester K IV.
|j e? smešno!" vzklikne morebiti ta ali oni, če mu povem, da hočem pripovedovati, kako so Zabržani molzli kravo. Vsakdo si bo namreč mislil, da Zabržan tudi ne more drugače molzti krave kakor vsak drug človek. In vendar se moti vsak, kdor tako misli. Le poslušajtel
Zabrtani  so  bili  nekoč  na  sejrau  kupili  veliko kravo,  o kateri so menili,  da bo dobra molznica, ker imela — grozno gTdo zavite rogove.  Ko jo  spravijo v hlev, stopi eden ned moz  k nji,  da bi jo pomolzel. Omeniti moram, da so vsa vainejša »ptavila opravljali možje. Toda krava pobije moža tako neusmiljeno ob tla, da so se mu takoj zmedle vse štiri svetovne strani in je še črez osem dni raisli), da piha od juga sever. Tudi drugemu in trctjemu možu se ni godilo veliko bolje, samo zgled prvega ju   je  naredil  previdnejša.   Svojo brco pa je od krave dobil vendar vsak.
Ker hudobni kravi le ni bilo mogoče priti do živega, sklenejo Zabržani narediti dolge lesene klešče, s katerimi bodo lahko kravo raolzli tudi od daleč. Kar so sklenili, izvršijo še istega dne. Pa ves trud jim je zaman, zakaj kakor hitro se z leseno pripravo dotaknejo vimena, začne krava poska-kovati in divjati, da so se ZabTžanom ježili lasje. Bil je navidez sam pc-klcnšček v živali.
V zadnji sili si izmodrujejo modre glave še en pripomoček. Ko namreč vidijo, da krava skače vedno !e kvišku, rečejo:
,Če bi krava iraela kako težo na sebi, bi gotovo ne raogla tako ska-kati; mirao bi morala stati in se dati pomolzti!"
Ali ne vidimo iz tega izreka, da so bili Zabržani pravi modroslovci ali vsaj nekaj enakega? V vsaki potrebi so znali zadeti pravo. Toliko so pa tudi vedeli, da mrtve teže ne bodo mogli navezati hudobni kravi. Movala bo torej na vrsto živa teža, ki se bo znala sama držati. Kje so dobili umni vaščani potrebno živo težo? Dobili so jo v osebi svojega debelega župana. Prav pazno in i velikim strahom, ki ga pa kot župan ni smel kazati, stopi najimenitnejša vaška oseba na stolico blizu krave. Krava se je bila nekoliko pomirila. ,Hops!" rečejo navzoči in: ,Hops!" reče župan in že je sedel ali, boije rečeno, ležai na hrbtu trraasie glave ter se trdno držal z rokami in nogami. To pa je bilo živali vendar preveč. Z mogočnim skokom ulrga verigo, skoči pri vratih ven in teče s svojitn jezdecem v divjem begu po vasi naprej.
Ves začuden zakliče gospod župnik, ki je ravno slonel ob oknu: »He, gospod župan, kam pa tako naglo?"
Komaj pa je imel župan toliko iasa, da je odgovoril: ,,Ko bi le vcdel, kam me nese zverižena mrcina!" in že je ležal pred župniščera na hrbtu in
-~   176   —
molel vse štiri kvišku, kakor bi  prosil  zadnjega  pomilovanja.  No — sreča mu je bila mila, zakaj polomil si ni ne trohice svojih kosti.
Krave niso več videli Zabržani; saj je pa tudi niso šli iskat Bržčas jo je bila popihala na svoj prvi dom ati pa je osrečevala kakega drugega zemljana. Toliko so se pa bili le izmodrili modri Zabržani, da ni krava s preveč zavitimi rogovi nikdar dobra molznica.