Neža Rojko Mostovi XXXIX, št. i, 2005,108-111
Neža Rojko
Glas in govor:
Uvod v nego glasu in kulturo govora
Voice and Speaking:
The Introduction into the Training of Voice and
Culture of Speaking
Ta trenutek se nehajte mačehovsko vesti do
svojega glasu! Samo pomislite, kako ga na vsa¬
kem koraku zlorabljate! Kolikokrat ste hripavi,
ker preveč kričite, vas bolijo glasilke, ker go¬
vorite preglasno, vam glas sredi govora odpo¬
ve, ker nepravilno dihate, ali pa imate kar na¬
prej vneto grlo! Poznate neprijeten občutek, ko
vas žgečka v grlu pred govornim nastopom ali
med njim, ker imate tremo? In da ne bo pomo¬
te, zaradi nepravilnega govora trpijo tudi po¬
slušalci.
Glas je naša zvočna vizitka; je zelo intimen
del naše osebnosti in hkrati naše najpomemb¬
nejše komunikacijsko sredstvo. V eni od razis¬
kav je nemški raziskovalni inštitut Forsa (2002)
ugotovil, da sta za prvi vtis o človeku v 80 od¬
stotkih odgovorna njegov glas in govorica tele¬
sa, to pomeni, da je oziroma bi moral biti dober
osebni izraz želja prav vsakega posameznika.
Za to pa potrebujemo: spretnost govorjenja,
pravilno govorico telesa, primemo artikulaci-
jo ter slišen, razločen, pristen in sproščen glas.
Vse navedeno nam ni preprosto dano, za vse se
je treba potruditi, in ker smo v govornem deja¬
nju sočasno inštrument in igralec nanj, je naša
naloga najprej, da odkrijemo, kaj ta naš inštru¬
ment zmore, potem pa se posvetimo tistim vi¬
dikom, ki jih moramo razviti (ali popraviti!).
Na delavnicah Uvod v nego glasu in kulturo
govora je predstavljena metoda fonacije oziro¬
ma glasovne produkcije, ki sistematično vodi
in pripelje človeka do zavedanja o dogajanju v
njegovem telesu v govornem položaju in nato
do potrebnih izboljšav.
Metodo ritmičnemu dihanju prilagojene fo¬
nacije sta v osemdesetih letih razvila dr. Horst
Coblenzer, avstrijski respiratorni fiziolog, in
dr. Franz Muhar. Osnova takšnega načina gla¬
sovne produkcije, to je razvidno iz poimenova¬
nja, je ritmično dihanje, ki pa mora biti poleg
tega tudi nezavedno. Seveda je dihanje osno¬
va vsakega govora, kako dihati, da bo naš go¬
vor ekonomičen ter hkrati pristen in prepri¬
čljiv, skratka takšen, da nam bodo ljudje hoteli
prisluhniti, pa je nekaj, kar moramo hoteti in
za kar smo pripravljeni pridno in sistematično
vaditi. Razlog za učinkovitost omenjene meto¬
de, ki zagotavlja največjo ekonomičnost in stik,
je njen celostni pristop. Vključuje namreč celo¬
tnega človeka, njegovo fizično, čustveno in du¬
hovno dimenzijo. Temeljno načelo metode je,
da prek grobe motorike, to je vključevanja ve¬
likih perifernih mišic, vplivamo na manjše mi¬
šice govornega aparata, čemur naše telo veli¬
ko lažje sledi kot verbalnim navodilom (npr.
dihaj s prepono, odpri resonančne prostore),
kar pomeni, da gre tu predvsem za metodično
zastavljene gibalno-dihalno-telesne vaje (pred¬
stavljene skupaj s teorijo v priročniku Dih in
glas avtorjev Horsta Coblenzerja in Franza
Muharja).
Ko pridno vadimo, in delavnica je pri tem
samo prvi korak, počasi ugotovimo, kaj se kje
v telesu dogaja in kako. Takšno izostreno zave¬
danje potrebujemo, da lahko v vsakdanjih go¬
vornih položajih dovolj kmalu opazimo, da na
primer govorimo stisnjeno, smo se oddaljili od
ekonomične glasovne lege ali pa začeli hlastati
za zrakom in ne dihamo več niti refleksno niti
ritmično. Ko se nam vaja enkrat posreči in smo
z zaznavo že tako daleč, da vemo, kaj smo na¬
redili, se trudimo to ponoviti in potem s prid-
108
Mostovi 2005 Glas in govor
nim ponavljanjem posamezno sestavino usvo¬
jiti, kar pa je dolgotrajen proces.
Za uspešen govor so pomembni: drža
(vzravnana, stik s tlemi), evtonus (fleksibilnost
mišic, stanje pripravljenosti), ritem (individua¬
len), dihanje (kostabdominalno), sprostitev go¬
vorne napetosti (pravilna izgovarjava končnih
soglasnikov, zlogov), appogio, govorni namen
(usmerjenost v poslušalca, veselje do govora,
do izražanja), glas (odprti resonančni prostori,
nosilnost, pravilna postavitev glasu, prava in-
diferenčna lega), artikulacija (plastična).
Oglejmo si podrobneje delovanje vseh delov
sistema, pri čemer pa moramo vedeti, da brez
izjeme vedno delujejo vzajemno.
Prvi pogoj pravilnega dihanja in s tem pra¬
vilnega govora je vzravnana drža z rahlo ten¬
denco naprej kot pri smučanju, ko so, gleda¬
no od strani, v eni liniji uho, ramenska kost,
najvišja točka črevnične kosti, koleno in nart.
Pri tem je pomemben položaj medenice, saj je
od njega odvisna drža hrbtenice od pasu nav¬
zgor. Nepravilna ukrivljenost hrbtenice (skoli-
oza, lordoza, kifoza) ne dopušča neoviranega
prihajanja zraka v pljuča, sproščenega delova¬
nja prepone, neoviranega krvnega pretoka (v
glavo) niti polne izkoriščenosti vseh resonanč¬
nih prostorov. Če zanemarimo hrbtenico, izgu¬
bimo nadzor nad glasom! Pomemben je tudi
stik s tlemi, kajti z zavestno prizemljenostjo
uspešno kanaliziramo napetost iz ramenske¬
ga obroča, ki je značilna za današnji stresni čas,
navzdol in navzven. Kadar sedimo, moramo
paziti, da smo z zadnjo platjo dobro zasidra¬
ni na površini stola. Čutiti moramo medenično
dno, hrbtenica je enako vzravnana kot v stoje¬
čem položaju.
Ritem, ki je enakomerno izmenjavanje de¬
lovne in sprostitvene faze, je osnovno načelo
delovanja našega organizma. To je tudi nače¬
lo ekonomičnosti. V odsotnosti ritma v življe¬
nju se hitreje utrudimo in nasprotno, ritem nas
Poživlja in obnavlja. Ritmično dihanje je temelj
zdravega govora. Z nepravilnim dihanjem, ko
na primer pred govorom zavestno vdihnemo
(marsikdo sploh ne ve, da to počne), je ritem
dihanja porušen in tako imamo delovno fazo,
ko govorimo. Namesto sprostitvene faze, ki jo
Pomeni nezaveden, samodejen vdih, smo za¬
vestno vdihnili, tako da imamo ponovno delo¬
vno fazo; torej dve delovni fazi brez počitka!
Beseda evtonus je grškega izvora in pomeni
ev- dober, pravilen in -tonus navadna napetost
človekovih in živalskih tkiv, zlasti mišic. V zve¬
zi z dihanjem in govorom pomeni evtonus tisto
mišično napetost, ki jo potrebuje na primer ska¬
kalec v vodo, preden se odrine s skakalne de¬
ske. To je v bistvu mišična pripravljenost, ki pa
ni zakrčena in toga, temveč v vsakem trenutku
dopušča prilagajanje in spreminjanje. Ko govo¬
rimo, mora biti v taki sproščeni pripravljenosti
vse telo, še posebej pa vse dihalne mišice, saj
se govorni položaj nenehno spreminja in mi se
moramo biti sposobni temu stalno prilagajati.
Iz evtonusa glas tudi zazveni.
Dihanje je avtonomna vegetativna funkcija,
na katero (edino!) pa lahko tudi vplivamo. Z
dihanjem preskrbujemo telo s kisikom, sočas¬
no pa je dihanje tudi osnova govora. Pozna¬
mo več vrst dihanja. Nas zanima predvsem
kostabdominalno dihanje, to je dihanje z med-
rebmimi in s trebušnimi mišicami ter prepo¬
no. Pri tem ne sme biti nič stisnjeno (sapnik,
arterije, tilnik), za kar smo poskrbeli z dobro
držo, ritmom in evtonusom! Glavno vlogo pri
dihanju igra prepona, elastična progasta miši¬
ca, vpeta spredaj na spodnja rebra in zadaj na
ledveni del hrbtenice. Ločuje trebušni prostor
od prsnega, je kupolaste oblike, na njej pa poči¬
vajo pljuča in srce. Ob izdihu se prepona spusti
navzdol, odprejo se glasilčne reže in zrak vdre
v pljuča. Premik prepone samo za centimeter
navzdol pomeni vdor 300 mililitrov zraka, kar
že skoraj zadošča za mimo, neglasovno diha¬
nje (respiratio muta), s katerim navadno nima¬
mo težav.
Posamezen dih je sestavljen iz treh delov:
vdiha, izdiha in premora, kar velja predvsem
takrat, ko ne govorimo. Razmerje med vdihom
in izdihom je pri tem tudi precej izenačeno 1 :
1/1,9. Ko pa govorimo (respiratio phonatoria), in
govorimo izključno ob izdihu, premora ni več,
razmerje pa se občutno spremeni v korist sled¬
njega, in sicer 1 : 8 do 1 : 20 ali 1 : 30. Za kakš¬
no daljšo pevsko frazo celo 1 : 50! Koliko časa
imamo torej na voljo za vdih? Kadar pravilno
govorimo, za samodejen vdih ne potrebujemo
več kot 0,2 sekunde! Če trebuh ob izdihu vle-
109
Neža Rojko Mostovi XXXIX, št. i, 2005,108-111
čemo noter in ga ob vdihu napihujemo, to še
ne pomeni, da dihamo s prepono, ampak samo
napenjamo trebušne mišice in razvijamo nee¬
konomično dihalno tehniko. Govoriti začnemo
vedno iz srednje dihalne lege, ne da bi, preden
spregovorimo, vdihnili. Za prvo govorno eno¬
to izkoristimo rezervni zrak, ki ga že imamo v
pljučih. Nato se vzpostavi glasovno dihanje, to
je tisto, kjer je razmerje med vdihom in izdihom
1 : 8. In še navodilo dr. Coblenzerja: »Učenec
mora postopoma razviti nadzor nad dihalnim
položajem, v katerem ravnokar je, kar pome¬
ni, da mora biti pozoren na to, kdaj je zapustil
ekonomično področje in mu zraka zmanjkuje.
Predvsem pa mora opaziti, kdaj začne hlastati
za zrakom, kdaj si je privoščil preveč besed na
enem izdihu, kdaj je bil konec stavka iztisnjen
...« (Dih in glas, str. 57) Stres in naglica spod¬
budita tendenco k vdihu!
Pri glasu nas zanima zven, nosilnost in raz¬
ličnost v artikulaciji. Glas pridobi zven, ko nam
uspe vključiti v fonacijo vse resonančne pros¬
tore, v prsih, pod glotisom in nad njim, v ustih
in nosu, kjer nastane valovanje zračne gmote.
Dejavnost, ki nam omogoči, da sploh zaznamo
vse te prostore, je zehanje, ki ni nič drugega kot
naravno uveljavljanje celotnega dihalnega in
glasovnega aparata. Omogoča nam megaton¬
ski učinek, ker nam odpira prostore. Tudi no¬
silnost glasu je odvisna od resonančnih pros¬
torov in od appogia, nikakor pa ne od vitalne
kapacitete pljuč. Optimalna nosilnost nastane s
pravilnim nihanjem glasilk ob sočasnem izko¬
ristku vseh resonančnih prostorov. Pri tem je
odločilnega pomena, da iz vsega zraka nasta¬
ne zven. Glas moramo znati prilagoditi prosto¬
ru, v katerem govorimo. Če je prostor velik, ne
bomo skušali govoriti glasneje tako, da bomo
pritiskali na glasilke, temveč bomo bolj odpr¬
li resonančne prostore ali, drugače povedano,
govorili bomo iz zehalne napetosti.
Indiferenčna lega je glasovna lega, iz katere
najudobneje govorimo. To je tudi tista lega, ka¬
mor se po različnih odklonih navzgor - govori¬
mo višje, kot je za nas najlažje, ali navzdol - go¬
vorimo nižje, vedno znova vračamo. Dandanes
veliko ljudi zaradi različnih napetosti ves čas
govori iz višje glasovne lege, kar glasilkam dol¬
goročno škoduje.
Govorni namen ali intencija je pomemben
temelj fonacije. Z željo, da bi nekaj povedali,
vzpostavimo namreč govorno napetost, ki jo
potrebujemo za ritmično dihanje in za fonacijo.
Če pri tem v govorno dejanje vključimo tudi
svoje čute, smo še toliko bolj prisotni in živi,
ker hočemo situacijo, v kateri smo govorno an¬
gažirani, resnično doživeti oziroma izkusiti.
Napetost vzpostavimo tudi z usmerjenostjo v
poslušalca. Te usmerjenosti navzven oziroma
stopnjevanja pozornosti, ki sproži tendenco k
vdihu, je vedno premalo. Ko smo preveč zapo¬
sleni sami s seboj, nam potegne govorni namen
navznoter in naš govor bo neučinkovit in mla¬
hav. Predvsem pa je za govorni namen in s tem
zdravo govorno napetost pomembno naše ve¬
selje do govora in izražanja.
Za vzpostavitev refleksnega, ritmične¬
ga dihanja se moramo naučiti popuščati go¬
vorno napetost, pri čemer je najpomembnej¬
še aktiviranje trebušne prepone. Zmotno je
misliti, da zrak vsrkamo skozi usta ali nos
zaradi nekakšnega dejanja volje. Vdih je po¬
sledica gibanja prsnih mišic in prepone. Pod¬
tlak, ki povzroči, da zrak steče v pljuča, na¬
stane predvsem zaradi tega, ker se prepona
pomakne navzdol. Pljuča torej ne dihajo ak¬
tivno, ampak se pustijo vdihniti. Ko moč mi¬
šic, ki povzročajo podtlak, popusti, se prsni
koš in trebušna prepona vrneta v svoj prvot¬
ni elastični položaj. Zaradi tega je zrak iztis¬
njen iz pljuč - in to je izdih.
Kako dobro bomo pri govoru preskrbljeni z
zrakom, je torej odvisno od tega, kako dobro
bomo ob koncu govorne enote z zadnjim zlo¬
gom oziroma soglasnikom popustili govor¬
no napetost. Popuščanje govorne napetosti je
ključ do ekonomičnega govora.
Izraz appogio poznajo predvsem pevci, po¬
meni pa tonsko oziroma dihalno oporo in je
»seštevek vseh sil, ki med fonacijo zavirajo od¬
tekanje zraka«. Lahko bi rekli, da vlada med
fonacijo inspiratorna tendenca oziroma ten¬
denca k vdihu, zato slišimo v tej zvezi tudi iz¬
raz respiratorna protinapetost. Vlogo glavnega
zaviralca igra prepona, ki se med govorjenjem
upira iztekanju zraka. Bolj ko ji to uspeva, več
zraka imamo na voljo za govor.
110
Mostovi 2005 Glas in govor
Kitajski pregovor pravi:
Zgolj iz napete strune zazveni ton in
le iz napetega loka zleti puščica.
Šole pravilnega govora se navadno osredo¬
točajo na vaje v izgovarjavi - artikulaciji, ka¬
kovost glasu pa naj bi bila človeku dana. Za
dober govor potrebujemo plastično artikula-
cijo, to je gladko izmenjavo samoglasnikov in
soglasnikov. Pri tem se moramo zavedati, da
so soglasniki nosilci pomena. Pravijo celo, da
si s skrbno izgovarjavo soglasnikov pomaga¬
mo k boljšemu mišljenju! Soglasniki so torej
nosilci človekove individualnosti, samoglas¬
niki pa so izraz njegove sentimentalnosti/ču¬
stvenosti. Oboji nastajajo v glasilčni reži. Pros¬
tor nad glotisom nato poljubno oblikujemo za
samoglasnike, za soglasnike pa v njem ustvar¬
jamo različne zapore. Soglasniki nas zanima¬
jo predvsem z vidika njihovega vpliva na iz¬
reko. Z dobro artikulacijo namreč uspešno
sproščamo govorno napetost, s čimer omogo¬
čimo refleksno ritmično dihanje s prepono, ki
je temelj dobre glasovne proizvodnje. Kot že
povedano, s končnimi soglasniki oziroma zlo¬
gi sprostimo iz sebe preostali zrak, katerega
iztekanje je prepona do tega trenutka uspešno
zavirala, ter s tem spodbudimo prepono k po¬
novnemu vdihu. Požiranje končnih zlogov je
za učinkovit in ekonomičen govor katastrofal¬
no. Rekli bi lahko, da je za dober glas odločil¬
nega pomena dober govor!
Nekaj govornih napak, ki jih odpravimo s
sistematično vadbo na podlagi Coblenzerjeve
metode:
pri dihanju - površno in kratko dihanje, tež¬
ko dihanje, izdihavanje s h-jem oziroma glas¬
no dihanje;
pri fonaciji - previsok ali prenizek govorni
položaj, stiskanje, cmokast, nazalen ali grlen
ton, raven, resonančno šibak ton;
pri artikulaciji - malomarna ali pretirana ar-
tikulacija, požiranje končnih zlogov, napake
pri tvorjenju posameznih glasov;
pri govoru: neusklajena mimika in gestika,
naglo govorjenje brez odmora;
splošno: govorjenje po modi, zakrčenost go¬
vornega aparata.
Naj končam z uvodno mislijo v knjigi Dih in
glas: »Dober govor ni niti luksuz niti nekaj, kar
je pomembno zgolj za igralce. To je vprašanje
ohranjanja zdravja govornih organov in ključ
medčloveških stikov.« Gre torej za preživetje!
Literatura
Coblenzer, Horst, in Muhar, Franz. Dih in
glas (2003). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pe¬
dagoška fakulteta
111