PESMI Kari  Krolow
OBED POD DREVJEM
V  lisasti senci sedeti.
Zrak je bil mlačen in mlečnobel. Čarobni krog se je raztezal in ostri žar je otopel.
Kot kače sikajoči srpi so ob strahu skal zvenčali. Zeleni blišč je vdiral s polj. Bodljika je sršala pod stopali.
Skozi rumeni sij kamilic smo bosih nog z razgrete mivke, pršeč seno, bežali v hlad vijolice in sivke.
Tišino votka hroščje krilce. Počiti, črno z javorom obdan. Oči ščemi zeliščni prah, ki se bleščeč seseda v dlan.
Režemo kruh in sir. Od brad nam teče belo vino. Razvezani vonj sliv zaznamo v mesu z bolečino.
Roke potujejo skozi košaro.
V  čvrstih ustih so obeti sreče. Mehki udje, že od rojstva rjavi, tečejo med listjem, ki trepeče.
18
OB VODI, ZVEČER
Triangel voda •— zlat glas, ki drhte v trstičju in z dna izteka se že
na žejni obraz v brestovem gaju, v svetlobi las in v vlažnem sijaju
pepelnate rože zraka, tekoč: svetle spirituoze, — v njih rahlo pod noč
že vsak korak tone in 2 nebesa seva modrina, ki klone v minljivosti dneva.
TAKA SI
Lepo, da si tu ti s trepalnicami,
ki skoznje nemo' modro
nebo desete ure sika
iu k meni odpiraš oči
in praviš: ljubim.
Kot želja zraka,
ki se v njem počasi
bližaš, lepa,
in med nama ni
potrebna govorica.
Preprosta pokrajina
z reko proti jugu
se je vkrcala na tvoja pleča.
Vso noč so se roke
nagibale v temo; bile so lepe,
ko si jih z mehko kretnjo
prekrižala v zatilju.
19
Taka si s svojimi
nemirnimi lasmi in lahno razprtimi
usti, zdaj skoraj podobnimi
v pripeki razpočenim češnjam,
ki so pravkar odpadle v travo.
ZAKLJUČNI PLES
Samotnih strelov,
ki so v deželi stražili jabolka,
znenada ni več slišati.
Zgodnja je bila žetev.
In dobro dene, oditi v mrtvo pokrajino, kjer vsakdo lahko nogo položi v zatilje
zlomljene toplote. Zdaj se povsod že kažejo klobuki, ki pred otroškimi zmaji odhajajo v nebo. In marsikomu bo zvečer dišalo težko pivo. Drugi z odprtimi usti strme: že spet je tako kot zmerom v teh tednih ...
USTA. ODPRTA V MODREM ZRAKU
Usta, odprta v modrem zraku, ki lahno staplja rdeče svode, dehteč kakor oranžna skorja pred zimo v motni časi vode.
Za vekami je skrčeno obzorje do nemih solz, ki so se zbrale v sij; na sadnem vrtu nežna vertikala in med očmi.
20
In črni letni čas, od juga veseli lov črne divjadi gotovo zdaj brez žalosti odnaša veter, ki v nasladi
vročično igro mišičja hladi. Meridian brez sence, svetli čad že seva iz kristala: bodalo se upogiba ko labodji vrat.
POLDAN JE
Svetloba ne pada zaman
navpik.
Kdor zapre oči,
vidi modre kose na nebu.
Poldan je. Rože
zlomljenih tilnikov vise
v brezveterju.
Iz kamnoloma sikajo žvižgi.
Namenjeni so steklenici piva
ali pogrešanemu psu.
V kopicah sena
šumijo miši in ženska stegna.
Za dlan široka senca
izginja hkrati
s pK>slednjim glasom,
ki se sliši.
STARI VEK
Golobi tod dežujejo za fotografe.
Latinski zrak spi
nad kostanjarjevim ognjem.
Že je mogoče nositi polstene klobuke,
ker se tu nikdar
ne vzdigne vihar.
Poljubi in bonboni rastejo
vsakomur v ustih
kot v Paisiellovi operi.
21
Reci mi končno, da ti je
dosti tega.
Že stoji noč
s črnim stegnom
pred vrati.
Vodi te na odprte grobove,
V njih biva antika
z že davno izteklo krvjo.
LJUBEZENSKA PESEM
Brezbrižno poležavati na levi ali desni strani.
Melono zrezati ali pustiti vodo v časi,
da topo seva. Milina sveče
zadaj: brez pomena kakor viseči zrak
v noči brez tebe.
Pred oknom
se je kot senčen šopek rož
v sinje popoldne spustil pav.
Ob šesti — uri — sonca si držala žlico
nad krožnikom prosojnih jagod.
Zdaj trpim temo,
to noč, ki ni iz tvojih rok,
zaznamovano s skopim črnim tušem,
z okusom po solzah na ustih
in ostrim vetrom v cvetju.
Za črnim kvadrom
nemi škržat in jaz okušam
vonj osamelosti z večerne mize
med molkom in molkom
v noči brez tebe.
Brezbrižno poležavati na levi ali desni strani
v objemu tišine, ko ročna ura
lahno šteje čas, ogorek cigarete dogoreva ...
22
s prstom opišem onostranstvo,
v katerem sem še pravkar bival
brez rdeče rute krog vratu in rjavih čevljev,
v noči brez tebe:
pod zvezdami te slišim dihati.