Poštnina plačana v gotovini. V Ljubljani, dne 15. maja 1928, Vlil. leto Štev. 10. List izhaja 1. in 15. v mesecu. Posamezna številka 1 Din. — Naročnina mesečno 2 Din. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankira-na pisma se ne sprejemajo. — Uredništvo in upravništvo GLASILO UDRUŽENJA VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE SHS OBLASTNEGA ODBORA ZA LJUBLJANSKO iN MARIBORSKO OBLAST V LJUBLJANI Zadnja pot tovariša Franceta Jenka. V času prebujanja vsega 'stvarstva k novemu življenju — v času prvega majskega cvetja, ob katerega pogledu se razveseli sleherno človeško srce — se je izvršila v Invalidskem' domu celjskem1 žalostna tragedija, Človeka trpina, ki je bil med milijoni drugih 'malih in tlačenih žrtev svetovne vojne. 1 Že zgodaj! na dan prvega maja se je raznesla po Celju vest, da se je ob V4 na 8. uro *zjutraj ustrelil z brovningom v sence banda-Čist pnotezne delavnice v Celju — naš tovariš Trance Jenko. Vzroke tega koraku navaja v svojem poslovilnem pismu, ki je ena sama obtožba onih, ki so se na tako krut način igrali z milijoni in 'milijoni človeških življenj v pretečeni svetovni vojni. 1 Vest, da je France Jenko izvršil samomor, je vplivala na vse, ki so ga poznali, kakor silni Igrom iz neba. Prvotno nihče ni mogel verjeti tej vesti, šele ko so ga videli ležati na mrtvaškem odru, so spoznali, da je resnica. Pokojni France je bil radi 'svojega zdravega humorja, ‘kremenitega značaja in pa moške resnost!, ‘med vsemi tukajšnjimi sloji jako priljubljen. To je pokazala tudi udeležba na njegovem pogrebu, ki se je vršil v sredo, dne 2. maja ob 5. uri popoldne iz Invalidskega doma na mest-’no pokopališče. 1 V imenu krajevnega odbora Celje se je ob pokojnikovem grobu z lepimi in v srce segajočimi besedami poslovil tov. prof. Mravljak, !za Oblastni odbor pa tov. Stanko Tomc fž Ljubljane. V imenu pevskega društva »Oljka«, katerega član in tajnik je bil pokojnik, se je 'poslovil nadzornik mestne policijske straže g. ‘Sonc. pevsko društvo pa mu je zapelo tri ža-'lostinke, in sicer »Vigred se povrne«, »Blagor mu, ki se spočije« in »Oj Doberdob«. Marsikaj smo vojni invalidi že morali pretrpeti in doživeti. Ali kar se sedaj dogaja, to prekaša že vse meje v državi, M se imenuje SHS in katero imenujejo državljani: Jugoslavija. Da smo v tej državi vsi enaki, kakor Srbi, tako Hrvati in Slovenci, to smo vedno verovali. Alii — oprostite, tisto verovanje nam' je skalil večkrat tak ali drugačen dogodek, ki je nekako indirektno govoril, da smo v tej državi Slovenci, ali bolje, takozvani prečani, druge sorte državljani. Alii zadnja .razprava v Narodni skupščini, ko je bilo na dnevnem1 redu seje, tolmačenje člena 108. invalidskega zakona, je nekako naravnost pokazala, da smo prečani1 druge sorte državljani nego Srbijanci. Da se to tiče samo invalidskega vprašanja, ne more biti noben izgovor, ker smo bas mii invalidi — poleg tega, da smo državljani SHS — tisti, ki smo direktno ali indirektno1 največ pripomogli, da je nastala Jugoslavija. Slovenski invalidi pa še posebej, da Italija ni pograbila še več našega ozemlja, kakor ga je. ker smo tam1 postavili celega moža in1 so1 naši tovariši padali, kakor žito ped srpom samo zato, da slovenske meje ne vzame Italijan. To. da smo prečanli — Slovenci, Hrvatje in Srbi — bili vojaki bivše avstro-ogrske armade in da smo se morali, podčrtavam, morali boriti proti srbski armadi, ni noben vzrok, da se nas sedaj stavi v drugo kategorijo državljanov in invalidov. Ker če bi se uprli, bi nas avstro-ogrski vdihi zakon z nteimškimii in madžarskimi puškami postreljal do poslednjega. Da bi se pa upor onemogočil ali vsaj otežkočil smo billi, kair! nas je bilo slovanske narodnosti, porazdeljeni med nemške in madžarske čete ini pod nemške in madžarske ofi-c>rje. To treba pribiti. Tudi vojne nismo mi medanski invalidi napovedala, niti ie vodili, to treba tudi enkrat v Narodni skupščini — dasi se to sliši zelo čudno — povedati. Ker če se -sme in .ne vzbuja smešnostS, glasovati o pred-ogu, ki ga je postavila vlada, naj se tolmači en 108. invalidskega zakona tako. da bi da- Pokojni je bil doma iz Naklega pri Kranju na Gorenjskem. Leta 1913. je odšel k vojakom, ter je služil pri 3. gorskem topniškem polku. Že takoj prve mesece ob izbruhu svetovne vojne ga je pril Rava Ruska zadel strel v glavo — leta 1917., ob priliki ofenzive na Piavo pa ie izgubil še desno nogo, malo pod kolenom. Na it albanskem) bojišču je tudi dobil radi za-vživanja slabe, iz snega napravljene vode, ki 'je bil prenasičen z raznimi strupenimi plini (granat — živčno bolezen, ki mu je razjedala ves organizem in ki mu je končno tudi porinila v roke samomorilno orožje. Proti tej bolezni je sicer iskal zdravja v več bolnicah — in tudi pri vseh boljših zdravnikih, toda trajnega ozdravljenja — žal — ni mogel doseči. Tov. Franceta Jenka, ki je bil pijonir in duša invalidskega stanovskega pokreta, zlasti ■duševni vodja celjskega krajevnega odbora — 'ni več med živimi! Koliko gorja in solz je pokojni že s samo' svojo besedo olajšal voTim žrtvam, vlivajoč jim pogum, da vztrajajo na braniku za svoje pravice! Nič čudnega ni, afco je bilo sleherno oko vojnih žrtev rosno, ko se je izvedelo za njegov žalostni in tragični konec! Dragi tov. France! Ti si nas zapustil, odšel si od nas v deželo miru in pokoja, po katerem si zadnje čase toliko hrepenel ! Ti si odšel od nas, toda Tvdj duh ije pa ostal, ki nas bo družil, krepil in vodil v borbi za naše pravice, katero si pričel in vodil Ti! Ti si odšel, mi bomo pa borbo vodili naprej po poti, ki si 'jo nam začrtal. ' Dragi tovariš! Naj Ti bo celjska zemljica ■lahka. Tvojim' sestram, bratu in sorodnikom pa naše iskreno sožalje. jal prednost oficirjem in invalidom bivše srbske in črnogorske vojske, potem se prav lahko in sme z vso resnostjo tudi postaviti tolmačenje, da prečanski invalidi nismo napovedali vojne in je tudi ne vodFi. In če se ugotovi, da zares tega nismo delali, nego samo to, pod smrtno grožnjo in kaznijo, da smo se morali v oj e vati proti bratski vojski, potem, ni za nikogar nobene prednosti v členu lOS». invalidskega zakona, niti v nobenem dragem členu. Da pa bodo tisti, ki glasujejo za tako tolmačenje, da smo mi druge vrste invalidi, nekoliko informirani, žalibog ako1 še niso, povemo, da je bilo nešteto slučajev, zvezaniih s smrtno nevarnostjo, ko smo oficirji in navadni vojaki delali proti vsiljeni nam1 prisegi zvestobe Habsburžanu, ter smo mnogega lin mno-Sega vojake srbske armade (pa tudi ruske) rešili smrti ali mu celo1 pomagali zbežati. Eden iz dokazov je podan v beograjski »Politiki«, svetovnoznanemi srbskem dnevniku, kjer je srbski vojak Života Dimitrijevič po 10 letih izpovedali, kako1 ga je rešil smrti in mu pomagal v svobodo avstrijski oficir, aktivni stotnik Petar Teslić. In ta aktivni stotnik Petar Tes-lič, sedaj v Sisku, sam pripoveduje, izzvan od tega srbskega vojaka Živote Dimitrijevića mnoge slučaje, kako je reševal in pomagal v nešteto' slučajih, kako je pošiljal poročila srbski vojski o položaju avstrijske armade in vse to pod nevarnostjo smrtne kazni za osvoboditev Jugoslovenov izpod habsburškega in nemškega jairma in za ustaocfvitcv države Jugoslavije. Beograjska »Politika« od 5. aprila 1928 ima skoro celo stran tiskano o tem, s Slikami stotnika Teslica ini vojaka Dimitrijevića. In takiih Tesličev je bilo več. In vsi SO', kakor Teslić, molčali o tem, in smatrali za svojo dolžnost, kar so storili. In mnogo navadnih vojakov-infanteristov je storilo mnoga slična in druga dela v korist jugoslovenskt ideji. Zato nismo druge vrste invalidi, niti druge vrste državljani T01 šemi hotel ireči z vso odločnostjo. Mora nehati takšno kvalificiranje. In naši po-slanci-prečani imajo z vso odločnostjo nasto- pati proti vsaki kvalifikaciji, da smo druge vrste ljudje, invalidi in državljani. Invalidski zakon mora enako ščititi vse vojne žrtve — državljane Jugoslavije, ker smo mi vsi, prečani in Srbijanci bili vsi — žrtve svetovnega požara. Kdor bo pa delal drugače, si ga bomo, vojne žrtve, prav dobro zapomnile. I. V. Invalidsko vprašanje. V beograjski »Politiki« od 28. aprila t. 1. je izšel članek, ki ga priobčujemo tudi v našem »Vojnem Invalidu«, da bodo čitatelji videli, da se za linvalidsko vprašanje zanima tudi dnevno' časopisje, posebno kar se tiče srbskega. V naši Narodni skupščini se je zadnji mesec dvakrat izrekla beseda o invalidskem, vprašanju. Žal, da ti razgovori niso dali mikak-šhih pozitivnih rezultatov, niti so najmanje popravili obupen položaj naših invalidov. In to pomenli, da se v invalidsko vprašanje, v času razgovora v Narodni skupščini, ni šlo dovolj globoko' in dovolj vestno1, uiti z ljubeznijo do ljudi, kateri so to državo1 ustvarjali. V drugih parlamentih se tako ne dela. Pred francoske parlamentarce se postavlja linvalidsko vprašanje vsaj dvakrat vsako leto. In ti temu vprašanju poklanjajo vso pazljivost, ker znajo, da s tem ne, samo, da oddajajo svoj dolg domovini, nego da s tem tudi ustvarjajo njeno bodočnost. Od vsakega takega razpravljanja v parlamentu so imeli francoski invalidi nove ugodnosti in novo 'izboljšanje svojega položaja, kateri je že od začetka, v osnovi. zelo povoljen. Piri nas ni tako. Položaj naših invalidov je slabši nego katerihkolii invalidov bodisi katerekoli države, ki je bila v svetovni vojni. Od vseh držav na svetu, zmagovalk ih premaganih je samo ena, v kateri so invalidi zapuščeni in so v takem položaju, v kakršnem so naši invalidi. Ali smo mi tudi od nje odšli naprej v poslabše vanju naših vojn'h žrtev. Odšli smo naprej od nie s tem, da tudi ta edina država vsaj ne dolguje ničesar svojim invalidom od tega, kar jim je obljubila, da jim da. Pri nas med tem država dolguje svojim invalidom' še od leta 1915. Pred enim mesecem' je v naši skupščini bilo rečeno, da je z invalidskim zakonom invalidsko vprašanje rešeno' To je res. V državi 'le »zakon najvišja sila«. In ko je bil sprejet zakon o invalidih, se lahko smatra, da ie s tem rešeno invalidsko vprašanje. V naši državi se tudi nikdo ne razburja iradi nerešenega invalidskega vprašanja, nego se razburja radi slabe rešitve, ki je deprinešena s poslednjim zakonom. Ker poslednii zakon, sprejet 1925. leta. je odvzel invalidom tudi to, kar jim. je dajal dotedanji invalidski zakon iz leta 1867. Treba navesti samo nekoliko primerolv: Matere, ki so v boju izgubile vse svoje, so imele po staremi zakonu 500 dinarjev mesečne podpore. Danes jim' zakon daje podpore po 40 do 80 dinarjev mesečno. 40 Din mesečno dobivajo onemogle starke, ki so izgubile po pet sinov. Rezervnim oficirjem, a posebno onim svobodnih profesij1 je stari zakon dajal invalidnino v plači čina, v katerem, so postali invalidi: novi zakon jih je pognal na beraško palico. Vojnim sirotam je novi zakon odvzel tisto malo kruha, ki jim ga je dajal stari zakon. Evo, tako je rešeno naše invalidsko vprašanje. K temu treba dodati, da dolguje naša država danes ihvalidom okrog sto milijonov dinarjev invalidnine za prejšnia leta, da se še danes naše invalide v mnogih občinah pirikraj-šuje pri izplačevanju invalidnine, da neke občine izplačujejo invalidnino tromesečno. Evo, tako je rešeno naše invalidsko vprašanje. V prvostepenih sodiščih je danes čez osemdeset tisoč nerešenih invalidskih Ipredl-metov, a pri višjem sodišču čez trideset tisoč predmetov. Sarkazem vlade in invalidsko vprašanje. Novi minister socialne politike g. Čeda Radovič ima polno dobre volje, da invalidom pomaga. Ali ni dovolj samo dobra volja, mora se imeti tudi časa in možnosti. Ker ne sme se pozabiti, da je od ujedinjenja do danes gosp. Radovič 23 minister socialne politike. Ne enemu iz njih ni bil dan čas, da vsaj nekoliko prodre v bistvo tega velikega vprašanja, kar kor je invalidsko. Naposled, da pripomnimo, da ni dovoli niti dobra volja samega ministra socialne politike. Razen njega, je odvisno to vprašanje od ministra financ, od vlade, od Narodne skupščine. Kje je tisto, kar je bilo do sedaj sprejeto za naše vojne žrtve od naših nekdanjih ne-prijateljev? Dalje, finančni zakon visi nad glavami naših vojnih žrtev kakor Damoklejev meč. Kadarkoli se pristopa k budžetski ravnotež-nosti, invalid in vojne žrtve so tu, da bodo žrtve tega ravnotežja. Zadnji finančni zakon je osvobodil od davka narodne poslance, a invalidom' je določil davek na ono' siromašno invalidnino, katera celo leto ne presega dve poslanski dnevnici. Členi 305. novega finančnega zakona je zmanjšal invalidnino vsem onim ličnim invalidom, katerih mesečni dohodek »od nesamo- L I SJT E K. Poslovitev trpina. Pokojni tov. Franc Jenko iz Celja nam je ostavil pretresljivo poslovilno pismo, ki kaže vso notranjo bol njegove duše in primerja obči položaj naših tovarišev sotrpinov sploh. Pismo je sledeče: Zadnje slovo svetu, sestram, bratu, sorodnikom. prijateljem in znancem! Skoro po 11-letni borbi za svoje zdravje in življenje, ko duša obupuje in volja ponehava, ter se mi vsiljuje neugasljiv dvom nad svojim življenjem — se čutim dolžnega, predno me zagrne črna zemlja, da utemeljim1 svoje breme gorja napram sestram, bratu, sorodnikom, prijateljem in znancem ini svojemu narodu sploh. O vojnih naporih in grozotah, ki sem jih moral preživeti, ne bom veliko popisoval, mimo pa vseeno ne morem, ker z njimi v zvezi se je rodilo in pričelo za mč zlo, ki me pripravlja do obupnega čina. Ob mrazu, viharjih, nesnagi in zauživanju vode, katera je bila napravljena iz snega, ki je bil okužen od raznih plinov, ekrazita, žveplenih in drugi granat, se mi je pojavilo sredi januarja 1917 vnetje sluznic ini živčevja, sploh je trpel popolnoma ves organizem. Iskal sem takoj pomoči pri sanitetnem zdravniku na takrozvanem »Hilfsplatzu«, tisti čas na hribu Lipniku nad Bovcem. Ker je bila stvar tako zagonetnega izvora, so me zdravili na vse načine, a me niso' ozdravili. Zato je stvar ostala le utolažena — a ne ozdravljena. Da bi se pa takrat mfogel sam zateči h kaki drugi pomoči, mi žal ni bila dana prilika, ker sem bil odtrgan od ostalega sveta. Na moje prošnje takrat in pozneje, da bi prišel v zaledje, žal nisem našel sočutnega srca — smatrali so jih za premalenkostne. S tem se je pričelo moje gorje, ki je z dneva v dan rastlo. Nastopi, ja oktober 1917. Kmalu v tem mesecu sem dognal potom raznih migljajev, da se bližamo ofenzivi (proti Piavi). Vedel sem iz stojnega dela« iznaša 1800 dinarjev (pri oženjenih 2200 dinarjev). Zamislite si uradnika ali oficirja, ki ga je vojna uničila, ki ga država pušča, da pohabljen in fizično oslabljen živi samo od penzije 1800 dinarjev mesečno. Ker od prvega aprila v naši državi ni več nobenegK uradnika in oficirja invalida. Povrh tega si zamislite državo, ki od te bedne invalidnine dolguje svojim invalidom za prejšnja leta stotine milijonov dinarjev. Naposled, da še povemo to. Ta dolžna invalidnina od leta 1915. do 1920. in od 1923. do 1927. se izplačuje iz postavke 65., s katero razpolaga minister financ. Tragedija naših invalidov je tudi v tem, ker s to postavko razpolaga minister financ. Ker iz tega, kar se sliši, je minister financ z neko naredbo iz te postavke že žrtvoval invalide drugim svojim finančnim kombinacijam. In ko je stvar taka, je sarkazem, ako se v naši Narodni skupščini govori o skrbi za invalide. K. Tako1 piše »Politika«. In res je, kar piše. Zato je treba, da mi naše »Udruženje« organiziramo' čim bolje, da bomo kot organizirana sila lahko izboljšali naše slabo invalidsko stanje. raznih, že minulih preizkušenj, da je ob takih korakih tudi mnogo žrtev. Z nekakim veseljem, brez strahu na grozo in' trpljenje sem pričakoval tistega .dne, upajoč, da ko mi jie bila usoda v naših planinah nemila, morda mi da pohod v dolino utehe — potem1 pa naj bo že uteha v zdravju — ali večnem snu. A človek obrača, Bog pa obrne! Usoda, ki je vihtela in vihti rtad menoj svoj težki bič, me je udarila še huje. — Izgubil sem1 še nogo. Ko sem' prišel k zavesti bi bil najrajši spal. Spal sem dolgo, ali ta počitek mi je zopet okrepil duh, boj za zdravje se je zopet pričel. Omenil in prosil sem zopet pomoči v gori, oziroma v prej omenjeni bolnici, a tudi tu nisem imel sreče. V glavnem se mi je zopet reklo, da je to stvar živčevja v zvezi z drugim naporom in prehla-jenjem. ki da ne more roditi nikakih posledic. Potem sem se umiril in šel dalje, preko italijanskih, avgtrialskih in ogrskih bolnic. Tak sem se vrnil v našo domovino. Skoro z zavestjo, da je morda zdravje za vedno zame izgubljeno1, z zavestjo, da mi je za vse preživete napore sedaj plačilo: temna prihodnjost, ki jo bo spremljalo trpljenfe mojega življenja — je bila vkljub temu volja do življenja še silna, ona me je gnala z neodjen-Ijivo silo v boj za boljšo eksistenco, v boj do lastnega kruha. V tej sili volje so se utopili vsi dvomi, vse temne slutnje. Borba, da priplezam iz hrezdna, v katerega me je pahnila vojna — je bila tako silna, da Je Zahtevala celega duha za sebe. Utopil sem vse misli v učenje, šolo Irt delo — pozabil sem, da sem sploh kaj bolan. Kadar pa sem se spomnil, sem se brž utolažil z raznimi besedami zdravnikov, s katerimi so povdarjali brezpomembnost moje bolezni. In zopet je šlo dalje. Vesel sem bil, kadar je imel duh trajno zaposlitev, a otožen, kadar sem se v mislih začel baviti s svojim življenjem. Minila 'je šola in z njo učna doba. Imel sem' še v tem oziru precej sreče, da sem prišel do zaslužka. V istem' sorazmerju, kakor me je pot do kruha čimdalje bližje vodila, se je tembolj začela oglašati ona temna slutnja in z njo vred mučna skrb, ki je razjedala v dno duše. lahko posloval v Ljubljani. Tozadevno si dovoljujemo apelirati na g. ministra socialne politike. Zdravljenje v Toplicah. Prišel je zopet čas, ko se otvorijo naše Dolenjske toplice. Nekateri invalidi so že vložili prošnje. Kolikor smo dobili informacije, so sredstva za otvoritev že pripravljena, zato apeliramo', naj se toplice čimprej otvorijo. Merodajni činitelji naj izvolijo to zadevo pospešiti. Železniške vožnje. Oblastni odbor U. V. I. je interveniral pri Direkciji državnih železnic v Ljubljani radi oviranja brezplačnih voženj invalidov na uradne pozive po čl. 38. invalidskega zakona. Dogajali so se slučaji, da železniški organi niso hoteli prepuščati brezplačnih voženj, ker invalidi niso imeli predpisanih knjižic. Direkcija državnih železnic v Ljubljani je rešila sledeče; Člen; 99. navodil, kako je izdajati vozne olajšave na železnicah, razglašenih v uradnem listu velikega župana ljubljanske in mariborske. oblasti št. 48 z dne 2. maja 1927 izrecno navaja, da služi železniška legitimacija vojnim invalidom tudi kot dokaz istovetnosti, kada' potujejo brezplačno na uradni poziv. Z ozirom na dejstyo, da veliko vojnih invalidov še nima železniških legitimacij in ker se je v zadnjem času prenesla tudi kompetenca naročevanja na finančne uprave (finančno delegacijo), kakor smo Vas obvestili z aktom št. 4796/1. z dne 13. aprila t. 1. in da ne bi bil prizadeti vojni invalidi, bomo hkratu obvestil vse 'naše edinice. da pripoznavajo v območju direkciie državnih železnic v Ljubljani do 30. junija 1928 objave za brezplačno potovanje, če se dotični invalid legitimira z invalidsko knjižico s sliko. Prosimo pa. da z Vaše strani opozorte invalide, da si o pravem1 času nabavijo železniške legitimacije. Izreči motamo priznanje naši železniški direkciji, da ima toliko uvidevnosti in odpravlja neprilike, ki so nastale vsled tega kaosa. Vsekakor bo to vprašanje delalo še dolgo preglavice vojnim invalidom, ker gotovo' ne bo šlo vse gladko. Mnogi ne bodo prosili za legitimacije, posebno vsled stroškov, ker vlada med invalidi močna beda, ali pa se bo mogoče izdajanje še zavleklo. Ravno sedaj opažamo zopet dva načina, ki mešata celo zadevo. Naše organizacije nam pošiljajo pozive glavarstev in občin, da naj se invalidi tam' prijavijo, direkcija pa nam je sporočila odlok, da sprejemajo prijave in delajo Zaradi tega sem živel v večnem trpljenju, ki je morilo duha — a življenje je šlo mimo mene. Zfopet sem; se začel oglašati pri raznih zdravnikih širom Slovenije. Tudi ti so deloma zanikali in me tolažili na približno isti način, kakor prej po raznih bolnicah. Da, nekateri so mi na moja vsa zaupanja celo svetovali, naj stopim v življenje. Hvaležen) sem (Jim bil. vsakokrat sem se poživil, a to p'oživijenje je trajalo le kratko dobo. Iz teh dobrih počutkov so me vedno budili neprijetni zdravstven^ pojavi ini z njim se je zopet vžgal v dno duše dvom nad mojim zdravjem. Šel sem zopet 'naprej, iskal drugih zdravnikov. Naposled sem. našel zdravnika, ki je pa imel k meji bolezni popolnoma drug komentar, druge nazore, a žal, morda po skoro 11 letih tudi pravilne. O, usoda življenja, kako kruto si ravnala z menoj, brez lastne krivde, ne da bi se bil sam pregrešil nad svojim zdravjem, si mi Ti usoda naložila breme, ki je težko, polno žolča, ki ga kakor mi lastna vest veleva, nisem zaslužil. Ako sem ga pa. pa prepuščam' o tem sodbo onim. kateri so me tekom življenja do dna spoznali. Nekaterim je bilo moje ravnanje v življenju uganka. Ta uganka pa bo razrešena s^tistim1 dnem, ko bo moja trnieva, tako tragična živlienska pot zaključena. Ko bo padel zastor med življenjem in smrtjo, se bodo brez dvoma piojavili različni komentarji in vsestranske sodbe. Vsak bo utemeljeval pp svojih nazorih in morda jih bo le malo, ki bodo s svojim duhom mtegli prav razumeti to moje dejanje. Razumeli oa ga bodo le onfi, ki imajo širše pojme o človeški' duši, ki niso zakrknjeni, in ki poznajo silo valov človeške notranjosti. Ko to pišem se mi zdi, da 'opravljam svojo zadnjo nalogo, ozinoma dolžnost napram sv^]' cem, napram prijateljem in svojemu narod sploh. To je sicer zato, da se tem potom nekako vesoljno spovem, popišem, kaj, ozir. kdo mi je udušil dušo in srce, ubil upe ter mi zatemnil vse življenje. Popisal sem, oziroma bom P^J pisal glavne vzroke, ki meje daleč nazaj rj nazaj na vojno! Popisal sem jih v smrn Podatki v invalidskem vprašanju. Naši invalidi1 in vojne vdove vlagajo prošnje za odkupnine invalidnin preko občinskih uradov ali sami direktno Oblastnemu odboru Udruženja vojnih invalidov v Ljubljani. Take prošnje so navadno vse pomanjkljive in ima Oblastni odbor samo delo in plačevanje za nje. V njih navadno ni navedeno ali je dotični član udruženja in ni nobenih podatkov o jamčite-Ijih. Razumljivo mora biti, da udruženje ne more podajati nikakih izjav za nečlane, ker ne more poznati njihovih razmer in se za nje brigati. Zato bodi pojasnjeno in naj vsak naš čitatelj ali čitateljica opozori vojne žrtve doma, da je treba vsako prošnjo pošiljati preko svoje Krajevne organizacije. Ista pa naj poroča natančno Oblastnemu odboru člansko številko, razmere prosilca in porokov, da ima Oblastni odbor lažje delo in ne toliko poizvedovanj. Ako bodo hodile v tolikem obsegu prošnje izven organizacijske poti. bo primoran Oblastni odbor izjavljati, da ne podaja izjav vsled ne-poznanja. Kaj bo pa z rešitvijo invalidskih aktov pri sodiščih? Malo čudno se sliši res 10. leto po vojni, če 'govorimo o priznavanju invalidskih pravic. Minister socialne politike g. Čeda Rado- vič je zopet posredoval, naj bi se invalidski akti hitro rešili. 'Zaprosil je g. ministra pravde, da naj izvoli odrediti vsemi sodiščem, da hitreje rešujejo invalidske predmete. Največ rešitev čaka pri višjih invalidskih sodiščih. Naše vojne žrtve občutijo to, ker je v največ slučajih prvoinštančni sklep poslani višjemu invalidskemu sodišču v Zagreb v revizijo. Baje invalidsko sodišče nima stalnih sej, ker ne dobi redno svojih dijet. Urgence se navadno ne upoštevajo. G. minister socialne politike je, za Srbijo razširil višje invalidsko 'sodišče v Beogradu, da bo moglo delo pospešiti in sprovesti. Prvotno je ustanovil drugi oddelek in sedaj že tretji oddelek tega višjega sodišča. Treba bi bilo tudi za Slovenijo nekaj napraviti. Že invalidski zakon nam ne nudi svo-iega lastnega višjega invalidskega sodišča, tako da smo prideljeni v Zagreb. Razmere pa kažejo, da bi v Sloveniji tudi potrebovali lastno invalidsko višje, sodišče in če je v Beogradu ustanovljen že tretji oddelek, naj bi se tudi za nas ustanovil še eden in ta bi bil najprikladnejši posebej za Slovenilo, čeprav kot drugi oddelek zagrebškega in bi spiske finančne uprave, to je pri nas Računu vodstvo delegacije ministrstva financ? Mogoče pa je smatrati prijave pri občinah in glavarstvih le kot olajšavo, ki invalidom na vsak način prihrani pota in stroške. Dotične prijave pa bodo gotovo od tam1 poslane na Računovodstvo delegacije; ministrstva financ? Udruženje še vedno apelira, da naj ostane to vprašanje pri starem; kakor je bilo, ako pa že državna uprava zahteva take legitimacije, bi bilo umestno, da prometno ministrstvo dovoli vojnim žrtvam; primeren stalni popust pri železniških vožnjah. Zakaj bi najbednejša raja, ki se ne more niti kretati1 brez težkoč, ne imela vsaj eno olajšavo na svetu, ki bi pa državo nič ne stala? Politične beležke. Nova Mussolinijeva vlada v Albaniji.. Albanska vlada je podalaJ demisijo. Kr,iza vlade ni dolgo trajala, namreč ne celih 24 ur. Imenovana je nova vlada, in sicer kakor je bilo pričakovati. Izpadla sta namreč samo' dva, Mussoliniju neljuba ministra, vsi drugi so pa zopet ministri. To je namreč samo priprava za nadaljno italijansko akcijo na Balkanu. KHafci zahtevajo Intervancijo Društva narodov. Med Kitajci in Japonci je prišlo do oboroženih spopadov, takorekoč ido ivojjne. Japonska vojska je okupirala Tsinaufu in, šantunške železnice. Do* 20.000 kitajskih nacionalističnih vojakov so japonske čete razorožile. Nadaljnje operacije so se sicer ustavile, vendar stavijo Japonci zahteve: Povrnitev škode kitajskih vojakov in (častnikov, ki so zakrivili spopade. Ako bodo te zahteve sprejete, se bo Japonska zadovoljila z! zasedbo okupiranega ozemlju kcit jamstvo, za izvršitev teh zahtev. Odločno pa odklanja posredovanje Društva narodov, ki ga zahtevajo Kitajci. Izločitev Zagreba in Beograda iz oblastnih samouprav je sklenil ministrski svet 11. maja t. 1. Notranji minister dr. Korošec je dobil nalogo, naj izdela v tem oziru zakonski načrt ter ga predloži na prihodnji' seji ministrskega sveta v odobritev. Monarhistični pokret v Litvi. Iz Kovna se poroča, da bo vlada izdala ob priliki 10-letnice obstoja manifest, v katerem' bo napovedala spremembo ustave. Smatra se, da je v tamkajšnjih političnih krogih' razširjeno mnenje, da gre za uvedbo monarhije. Nova papeževa enciklika. Papež Pij XI. je 11. maja t. 1. izdal encikliko pod naslovom Miserentissimus .Redemptor. Predmet enciklike je predvsem nabožen. Obravnava vpra- šanje pokore in reparacje. V Rimu navzoči kardinali' so odšli v Vatikan ter častitali sv. Očetu, ki je praznoval 12. maja svoj god. Novi jugo slovenski poslanik v Varšavi',! Milenkovič, je že prišel v Varšavo ter bo 16. maja t. 1. izročil poverilnice predsedniku republike. Desetletnica jfudenburških dogodkov. 12. maja t. 1. je preteklo deset let, ko so se slovenski vojaki v Judenburgu uprli proti avstrijski1 vojaški nasilnosti ;im proti, vojni —‘ za mir in svobodo. Madžarski udarni bataljon je zlomil ta upor in vojno sodišče, ki je prišlo v torek zjutraj iz Gradca, je takoj pričelo s krvavo' obravnavo. Na smrt SO' bili obsojeni Hafner, Možina, Stefanovič in Dan-tovič, ter ustreljeni v četrtek 16. maja. Dva dni nato, na binkoštno nedeljo, sta bila v Mu-rauu ustreljena Rogelj in! Grahovina. Žrtvam, ki so dale kri in življenje za našo svobodo, se je1 narod oddolžil z nepozabno žalno manifestacijo ob prevozu njihovih telesnih ostankov v domačo zemljico, v osrčje ljubljanskega polja, kjer so nam njihovi grobovi dragocena svetinja. Slava judenburškiim žrtvam1 danes ob •desetletnici! Novi zakon o državljanstvu. Ro dolgem času je bil izdelan modern in dober zakonski predlog o državljanstvu, ki ga je sekcija zakonodajnega odbora že sprejela. -Senzacijonahiia hretacija möbarhiBtlene-, ga voditelja na Dunaju. Na) Dunaju je bil te dni aretiran znani habsburgovec polkovnik Wolf, ki je zagrešil zločin veleizdaje, ker je bil v zvezi z madžarsko vlado. Madžarski vladi je poslal vlogo, v kateri označnje avstrijsko zasedbo Gradiščanske za rop in poziva madžarsko vlado naj prevzame Gradiščansko v svojo posest. Zopet političen umor v Južni Srbiji. V Kosovski Mitroviči je bil ustreljen bivši narodni poslanec Nazim Gafur. Morilci so izginili. Naše gibanje. Razglas. Na podlagi okrožnice velikega župana mariborske oblasti v Mariboru Sp. br. 256/3 z dne 12. aprila 1928 ter člena 38. invalidskega zakona, poživljam vse v mestu Celju bivajoče; vojne invalide, ki žele dobiti železniške legitimacije za trikratno polovično vožnjo na leto, da se zadevno osebno zglasijo pri podpisanem uradu v sobi št. 14, I. nadstropje od 8. maja t. 1. do vključno 22. maja t. L, in sicer med uradnimi urami, to je od 9. do 12. ure dopoldne, izvzemši nedelje in praznike. — K zglasit vi je s seboj prinesti sledeče: 1. Sklep sodišča o invaliditeti; 2. Zadnji poštni odrezek 0 sprejeti invalidski pokojnini; 3. Člansko knjižico Udruženja vojnih invalidov in 4. Svojo fotografijo v velikosti 10 X 6 in 10 Din. V gotovini. — Omenjene železniške legitimacije bo izstpvila na podlagi tuuradnih naloženih zadevnih spiskov direkcija državnih železnic v Ljubljani in bodo veljale 5 let. Vsako leto pa ho treba pustiti iste podaljšati pri občinskem uradu bivališča. Nevednost o tem razglasu ne opravičuje. — Mestni magistrat celjski (vojaški oddelek), dne 26. aprila 1928. — Župan. Odkup invalidnine. Krajevni odbor U. V. I. v Ljubljani je zaldžil tiskovine za odkup invalidnine, t. j. osebno izjavo prosilca in jamstveno) izjavo! za poroke. iRadJi: olajšave! poslovanja se podružnicam nasvetuje. ' da mairdce/ primerno število) teh obrazcev potom; dopisnice proti povračilu stroškov. Dalje ima navedeni krajevni odbor v zalogi tudi tiskovine za prepise sodnih sklepov za invalide in vdove, ki se tudi lahko naroče. Vse te tiskovine .prodaja Krajevni odbor po zmerni ceni. 1 Jesenice. Daši še nikakor ni idealna rešitev in še daleko ne v smislu naših zahtev, vendar smo se upravičeno razveselili razglasa radovljiškega glavarstva, doposlanega vsem županstvom;, da lahko ista sprejemajo podatke onih invalidov, kateri žele imeti legitimacije za polovično železniško vožnjo. Invalidi, kateri prihajajo v poštev morajo doprinesti sledeče: 1 1. Številko in datum sodnega sklepa pri- stojnega sodišča, s katerim' je dotičniku pri-'znanto obeležje vojnega invalida ter mu je prisojena invalidnina. 1 2. Izkaz, da prejema invalidnino. (Odre- zek). 3. Dokaz vojaškega čina, ki ga je Imel v armadi. (Razvidno iz sodnega sklepa). 4. Dokaz, da tje član U. V. I. (Članska knjižica). Na podlagi teh originalnih listin sestavi občinski urad' seznam ter ga pošlje 'glavarstvu. Priložiti je tudi mehko fotografijo invalida v velikosti 10 X 6 cm in 10 Din za legitimacijo. Naše tovariše v Mojstrani, Ratečah, Kranjski gori, Koroški Beli in Dobravi smo sicer že obvestili o tem, venldar tu še enkrat ponavljamo, ker je lahko mogoče, da naše objave kdo izmed hjih ni čital. Vsak naj se foreij potrudi do svojega županstva, ker ta način je v danih razmerah še najprikladnejši ter zvezan z najmanjšimi stroški. — Invalidi jeseniškega okrožja, kateri ni-'ste še organizirani, pa ste tem- potom' vabljeni, da se prijavite podružnici na Jesenicah, ker kakor razvidno' iz gornjega, je pogoj za pre- on-e resnice, katero sem celo življenje iskal — a ne našel. In s to zavestjo bom zapustil svet. Oj, temna grobna ta tišina, naj mi ohladi srce. Naj mi bol prežene in naj ho mila, ker svet mi muke poln je. Vem, da mi je dalo stvarstvo vse pogoje do življenja, da mi je dalo zdravje, dalo energijo za borbo v življenjlu, obdarilo pa me tudi z raznimi veselimi lastnostmi, katere so mi bile ob bridkih urah — potna palica življenja. A to je sedaj iz dneva v dan, iz tedna v teden iz leta v leto umiralo. Ro skoro enajstih letih boja z notranjimi viharji sem1 začutil, da mi postaja mraz. Sobice je izgubilo zame svojo čarno moč, pomlad me ni več ogrela in duša se je začutila v objemu mraka. Da, pot mojega življenja se je vila mimo brezden, skozi pečine, trnje je rastlo oh potih brez zaželjenega cvetja. Dobil sem utise, kot da bi se nahajal v pustinji, kjer leži večna megla, kjer divja neugnani vihar, ki mori, razdira, uničuje — a zaman iščeš zvezd, zarje upa in toplega žarka solnca. Na potu, ko me je potegnil silni plaz človeškega gorja v svoj vrtinec, se je pričela moja pot na »Golgoto«. O, ve planine, ki ste tvorile nerazrušljive mejnike naše ožje domovine, ve planine ki ste me mnogokrat v bridkih urah mojega življenja s svojo 'kristalno jutranjo lepoto budile — molčite! O. Lipnik, ki stojiš ob vznožju sinjega Krna, ko bi Ti vsaj govoril, povedal bi naglas ttioje takratne tihe vzdihe, ki si jih čul Ti, a drug} me niso razumeli — a tudi Ti molčiš' in boš molčal, kot da hi se hotel maščevati nad onimi, ki so ti kalili gorski mir. Sicer so še vedno v skalo uklesane črke 'ob vznožju Mojstrovke pri Kranjski gori »Pečine bodo govorne«. — Morda je resnica, ali 'iluzija? fX| O’ življenje, kako silno si Ti! Koliko bi m0! - Pr?nesel za Te, koliko telesnih naporov • onsovnih bojev preboliš z nekako sladkosf-’ ko niti ne čutiš, da si truden. Pri vsakem udarcu nam; neka nadnaravna sila vliva novo voljo in tajni izvirki nas ženejo naprej —• nas dvigajo. Tudi mene je Vse to vodilo skozi noč življenja. Vsakokrat sem :ob pogledu na jutranjo zarjo pozabil na grozovite burna noči. A sedaj noči ni konca, vihar se ne ustavi več, nekdanji izvirki upa usahujejo. Zakaj? Utemeljil sem s svojo skromno- zmožnostjo, ker bi rad., da ve človeška družba, da ve narod, da odhajam iz njegove vojske, za to, ker mi je tužna življenska usoda ; ubila (skobo da vse zmožnosti, ter vsled tega nisem več v stanu z nJjm trpeti, z njim' delati, z njim' se boriti zaf boljšo bodočnost ini tudi ne z njimi se veseliti. Edino in najslajšo oporo najdem še v delu. Ro bo pa omajana še ta volja, bo z njo vred na zemlji ugasnilo za me vse. Zadnja moja zdravnika sta bila: dr. Stein-felzer v Celju in dr. Robič v Mariboru. Na ta dva absolutno ne mečem nobene krivde, ker pri njima nisem našel samo zdravnika — pač pa tudi človeka. Zato upam, da je s to zadnjo utemeljitvijo povedano vse. O, Rava Ruska — mesto, ki stojiš v daljni bratski Galiciji! V Tvoji bližini me je 7. septembra 1914 zadel prvi strel skozi glavo —■ zakaj nisi bil Ti strel smrtonosen? Morda 'je bilo tako usojeno, da izpijcm. žolč trpljenja do d n a^ Mogoče; me je čuvala še takrat moč volje do življenja, mogoče tiha ljubezen do rodnega doma,, do svojega očeta, sestre, brata in vsega onega, kar me je vezalo na dom in življenje. Ponovno pa povdarjam, da za ta korak, ki z neodjenljivo sito sili v ospredje — ne dolžim nikogar. Dolžim pa samo usodo in one čase, ko je padala človeška kultura, ko je svet s sadizmom užival trpljenje svojega sočloveka in ko je vrednost zdravja delavnih in trpečih ljudi bila brez cene. S tem' upam, da je pojasnjeno. Zatorej z Bogom sestre in brat, vsi drugi domači in sorodniki! Z Bogom vsi tovariši, ki trpite in vsi prijatelji, ki' vas je mnogo! Z Bogom vsem, ki smo se poznali in z Bogom vsem, ki smio se tekom življenja križem' potov srečali, si utisnili! spomine in ne pozabili! Prosim Vas pa samo to, da imejte zavest, da s tem ni skrajšano moje življenje — ampak skrajšano je samo trpljenje. V tej misli zaključujem, globoki vzdih moje duše pa Vami izraža tužni zadnji) pozdrav vdani Franc Jenko s. r. Dodatek: Po dolgem boju za izboljšanje svojega zdravja se mi je zopet reklo, da sem zdrav, in da zame ni ovir v življenju. Ali ob tem že popisanem vnetju, ko so močno bile prizadete tudi ledvice, drobovje, osobito pa je čutil želodec, ne morem kar tako mimo. Zidal sem v mislih idejne stavbe, delal načrte do ciljev, zidal dneve, mesece, leta. Ali ena burna noč mi je to stavbo sproti razdrla. Na eni strani po minuli vojni, z nova pričeti eksistenčni boj za biti — ali ne biti — na drugi strani razburljivi boji za zdravje, mi je strlo popolnoma živčevje in me pritisnilo ob tla. Zdi se mi, da sem; prišel po dolgi — dolgi bridkosti do zadnje postaje. Življenje človeka, o kakršnem sem delal načrte in sanjal o njem' tekom' svojeg preteklosti, mi je ugrabila nesrečna usoda. Živeti pa življenje brez idealnih ciljev, brez pravega življenskega programa — temu življenju pa se upira s kremenito silo' značaj sam' im stoji kakor kažipot na križišču. Še enkrat pozdrav svetu. Franc s. r. Dodatek: O, vojna, ki si mi ugrabila mladost, ki si mi ugrabila zdravje, uničila življenje in sedaj moram umreti in to brez lastnega greha. Preklel bi te — a se zavedam-, da ni dostojno ob tem koraku. Z Bogom rojstna vas Naklo, Ti vas nekdanjih sanj, Ti vas„ v kateri sem našel vedno mnogo iskrenih prijateljev! Z Bogom Ti prekrasno Celje, Ti pravi moj duševni dom! Težko se mi je ločiti — samo ena zavest je, ki me krepi —- in to' je resnica, ki je mogla na dan. Ravno zato pa tudi nimam strahu stopiti preko mejnika, tega za me žalostnega življenja. Ponovno z lahko dušo povem svetu, da sem' samo — žrtev, ker na svoje življenje in preteklost sem ponosen1. Zemlja, ki si bila priča mojemu trpljenju — le Ti me lahko prav razumeš! Ti pokrij, kar je rodila vojna, v Tvojem imenu naj najdem hlad in mir. dem' legitimacije, biti član Udruženlja Vojnih Invalidov. Selca nad Škoffo Lofeo. Dne 1. maja 1928 je umrl tov. Franc Šmid, 50% vojni invalid, stanujoč v Podlonku, obč. Selca za sušico, kateri je dolgo kljuboval in je do zadnjega upal, da se bo še pozdravil, pa mu ni bilo več pomoči. Težko bolarf je bil pripeljan v ljubljansko bolnico, kjer ni mogel ostati, zato je prosil •takoj za odhod, kar se mu !je dovolilo, da se mu izpolni želja umreti v rojstni hiši in počivati na domačem pokopališču v Selcih pod vznožjem planin, ki jih je tako ljubil. Bil je od početka do smrti zaveden član naše organizacije, ki ga ohrani v trajnem spominu. Ptuj. Ju rje v, ali cvetlični dan tukajšnje K. O. je prav lepo uspel, za kar se podpisani odbor prisrčno zahvaljuje v prvi vrsti gosp. Vincekoviču in g. Vaudi, vrtnarjema v Ptuju za podarjene cvetke. V drugih vrsti gre pa iskrena zahvala cenjenim gdč. Dolenc Ivanki, Šegula Marijani, Kozel Justini, Jošt Marijani, Maurer Merici, Svenšek Pauli, Petrovič Rozi in Binder Vilmi s prošnjo, da bi v bodoče tudi s tako prijaznostjo priskočile invalidskemu Udruženju na pomoč. Še enkrat prisrčno zahvalo izreka Odbor. Zagorje ob Savi. Krajevni odbor poživlja vse one člane, ki žele dobiti letno polovično vožnjo, naj se nemudoma javijo na občinskem uradu s sodnim sklepom, svojo sliko ter vsak vplača za legitimacijo 10 Din. Ker je rok kratek, se naj vsak požuri, da ne bode potem izgovora, nisem' vedel. Prosimo* vse čitatelje »Vojnega Invalida«, da »bveste one, ki se ne zanimajo za svoje stanovsko glasilo, da si ga takoj naroče. Ljudska samiopomioč, ki ima svoji sedež v Mariboru, ima namen podpirati vse stanove ob smrtnih slučajih. Podpore so določene po kategorijah 1000 Din, 2000 Din, 4000 Din ali 10.000. Ko član umre, se na podlagi mrtvaškega lista izplača takoj določeni osebi ena izmed prednavedenih vsot. Plača se samo enkrat pri vpisu po kategorijah starosti dotič-nega in višini zavarovalnine v gotovini od 12 Din do največ 86 Din. Napravljene so skm-pin