MARIJIN LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala 1. 1904., dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sv. Driižini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikln Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.	•
Cena: na sktipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca fezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1938 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
D&hovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se slUžijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov.krajina.
Tiskarna Balkinyi Ernesta v Lendavi.
D a r i.
Na dom sv. Frančiška v Črensovcih so daruvali v Din. sledeči: Kramar Štefan, Trnje, za travo, 200, Miholic Štefanija, Francija z Vančavesi, 10, Gaber Emilija, Serdica, 20, Kohek Joško, Sr. Bistrice iz Francije, 10, Ko-Ienko Ivan. Črensovci, iz Francije, 10, Gibičar Josefa, Gederovci, v zahvalo sv. Jožefi za pomoč, 50, Dominko Štefan, organist, Turnišče, 7-50, Žižek Bara, Črensovci iz Nemčije, 10, Denša Štefan, Francija, z Ivanec 5, Copot Ana, Odranci, prosi za zdravje po sv. Antoni, 10, Toplak Anica i Lackovič Terezija, Hotiza iz Francije, 35, Šomen Štefan, Hotiza z Francije, 5, Feren-čak Verona, Odranci, 3, Krampač Aga, D. Bistrica, letni dar 5, Krampač Aga, D. Bistrica iz Francije, 20. — Oča sirot, povrni vsem obilno. Odbor,
Na podporo Mar. Lista so v Din. daruvali sledeči: Trojak Kata z Francije, 51-25, Kohek Joško, Sr. Bistrica, iz Francije, 5, Matjašec Ivan, Lipa hš. 105, Din 5. — Marija bodi vam plačnica. — Vrednik.
Na siromaško blagajno so v Din. daruvali sledeči: Godina Terezija» D. Bistrica, na č. sv. Maloj Treziki, 10, Ritlop Treza, Črensovci, iz Francije na sirotišnico Detete Marije v Turnišči, 20, N. Črensovci, 10, Kralj Joško, Žižki, iz Nemčije za sirotišnico Detete Marije, 4. — Detece Marija, povrni vsem v obilnosti. Odbor.
Zahvala.
Toplo se zahvalimo božima služabnikoma, Antoni Martini Slomšeki i Frideriki Baragi, da je Marijin List meseca oktobra naraseo za sedem komadov, odpadno pa ne nieden. V zahvalo prosimo po sv. Cirili i Metodi, naj tema svojima služabnikoma da čast oltara, njeva pa naj z svojim duhom na-punita slovenski narod, naše liste i te razširita.
LETO 34.	8. OKTOBRA 1937.	ŠTEV. 10.
Mamika potolaži svojega Jezušeka.
Mesec oktober, mesec Rož no ga venca! Ti si ga spleta z svojim živlenjom i svetomi Dominiki, svojemi vernomi slugi, ga naznanila pa ga navčila, kak naj ga moli, da bode hasno dušam. Dvoja reč je v njem: rože i venec. Rože so ja-kosti, venec je živlenje. Jakosti tvoje morajo preplesti vse naše živlenje. Venec iz lelij čistosti, iz ščipkov liibezni, iz rožmarina viipanja, iz violic ponižnosti, iz Marijinov listov pobož-nosti, iz Marijinih skuz trplenja. Celo tvoje živlenje en venec jakosti, nikdar drugo. Rožnivenec, ali čislo, kije molimo, nas na tvoje živlenje spomina, štero si preživela združena z Jezu-šovim živlenjom i nas spodbuja, da te naslediijemo. Nas opomina, naj smo pazlivi v rešenji diiš. Nas kara za včinjene grehe i nas na pokoro pobiidjava.
Troji venec pa diči tebe. Veseli nas vodi k tvojemi ve-selji, ki je počivalo samo v Jezuši. Ne si iskala bogastva, ne časti, ne lehkote, samo Jezuša. On ti je bio vse veselje i je-dina radost, on siromaški i zavrženi, on, ki niti teliko prostora ne meo, kam bi si glavo naslono te, kda so od njega stvor jlne ftice sedele v gnezdi i lisice počivale v svojih luknjaj. Jezuš naj bo tudi naše jedino veselje, nas vči tvoj veseli Rožnivenec.
Žalosten del tvojega Rožnega venca nas pela v getsemen-ski ograd, da poslušamo trpečega Jezuša: Oča, ne moja, tvoja
sveta vola naj bo! Vdanost v božo sveto volo naj bo sad, ki ga rodi lalosten del Roinoga venca! Vdanost v bolo volo te tudi, kda nam je to telko, kda nas ob tičejo velike brige i poteškoče. 7 i si se ne zbojala pred kril stopiti i razmesarjeno telo Jezušovo v svoje naroče sprejeti! Včinas zato, naj mi tiidi sprejmemo Gospoda, v kakšte razmesarjenoj podobi, v kakšte velikom trplenji pridek nam.
Odičeni del Roinoga venca! Poplačano je vse, odičeno je vse. Zemla se je zamenila z nebov, čas z večnostjov, sramota z častjov, siromaštvo z bogastvom, skuze z smehom, trplenje z blazen-stvom. I vse to bo trpelo vso večnost v najvekšoj neminlivoj liibezni. 7o čaka tiidi nas, če bomo prviva dva dela Roinoga venca tak pleli, kak si jiva ti plela, dobra Mamika, če bomo meli veselje samo v fezuli, v njem livo vervali, se trdno viipali i ga srčno liibili; če bomo vdano nosili njegov kril, ki nam ga naloži, če njemi bomo ga pomagali nositi. A ar smo slabi, te prosimo dobra Mamika, okrepi nas i vodi nas. Tvoje roke naj vplečejo venec našega iivlenja, tvoje roke naj odstranjujejo z naše duše vse tisto, ka se Jezuši ne vidi, ka de tem lepši naš iivlenjski venec. 7o bo najlepša tolalba njegovoga Srca, štero ne lele drugo, kak naj mi livemo i vsikdar popolnej livemo. Mamika, potolali Jezušovd Srce z našim popolnim, vsikdar popolnejšim livlenjom.
Živlenje Blažene Device Marije, Matere Bože,
Naše Kralice.
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža sliižbenica: Marija z Agrede ) Strta kniga.
5. Jolef se odlbči, ka bo častio Marijo s posebnim pošiiivanjom.
Marijino obnašanje pri tom.
Če glih ka je bio Jožef že prvle sveti i popolen, se je spre-meno v novoga človeka, kda je spoznao skrivnost vtelovlenja. Odločo se je, ka bo z Marijov inači ravnao i z novim poštii-vanjom. Kda sta bila sama ali kda je Marija šla poleg njega, je prigno koleno i ne je dopiisto, da njemi Marija dvori i op-ravla nizke hišne posle. Vse je šteo sam včiniti, samo, da ne bi trpela Marijina čast. Marija je pa znala tak napraviti, da so vsikdar zmagale njene jakosti. Iskala je prilike, da sv. Jožef ne je pripogibao kolena, ar če glih je te prigib valao Bogi v njoj skri-tomi, nemre se razlikiivati oseba, šteroj vala priklon, dokeč se Stvoriteo ne loči od nje. Jožef se je morao prilagoditi toj želi. Gledoč na opravlanja nizkih hišnih opravil, je nastao med njima večkrat liibeznivi prepir v ponižnosti, ar Jožef je ne mogeo privoliti, da je opravla Marija, a Marija jih je štela opravlati. Jožef je za to poniicao čas, kda je Marija molila, a ona je prosila Boga, naj ne privoli Jožefi, da bi jo ovirao v zaželenoj vaji stalne ponižnosti. Angeo čuvar je morao sv. Jožefa opomniti, naj ne jemle prilike opravlati ponižnost tistoj, štera je zvišena nad vse stvari nebe i zemle. V zvunešnjih opravilaj de ona nje-
mi dvorila, a na znotraj naj on njoj skažiije najvišjo čast. Vsaki čas i na vsakom kraji naj počasti vtelovlenoga Boga, šteri žele, kak njegova mati, dvoriti, a ne, da bi se njemi dvorilo. Pri težkih opravilaj naj njoj pomaga i poštuje v njoj Stvoritela syeta. Jožef se vda. Božoj voli daruje lastno volo. Sveti Jožef se je pokoravao, a zgrabilo ga je za srce pri misli, da njemi dvori ona, štero je spoznao kak svojo gospodarico, Kralico vsega stvor-jenja i božo Mater. Za plačilo njegove svetosti, se njemi je pokazala včasih vtelovlena večna Reč kak prozoren kristal, a Marija ga je razveseljavala s skrivnostmi vtelovlenja. Nepopisna je bila sreča Jožefova, gda je bila njegovoj hiši zavupana »Škrinja no-voga zakona, Oltar, Dar i Cerkev", a on je kak zaviipni moder sluga postavleni od samoga Boga nad njegovo drtižino, Šteroj je odebrani za hranitela.
Prijazna i blažena hiša sv. Jožefa je mela 3 sobe, v šteroj sta zaročenca prebivala. Družine ne sta mela. V ednoj sobi je spao sv. Jožef, v driigoj je delao, v tretjoj pa je spala prečista Devica na posteli, štero je napravo sam sv. Jožef. Prle kak je spoznao čast svoje zaročnice, jo je redko obiskao i to samo zavolo važnih dogovorov. Nego od onoga blaženoga naznanila je pogostej pretrgao njeno samoto, da jo vidi i pita za njene zapovedi. Prle kak jo je nagovoro, se je osvedočo, s kem je zaposlena. Včasih jo je vido zdignjeno nad pod i obkroženo s svetlostjov. Drugič se je razgovarjala s svojimi angeli. Vido jo je tiidi, da leži na tleh z razprestretimi rokami v podobi križa. Kda jo je najšeo v takših višiših djanjaj, jo je samo pogledno v najglobokejšoj ponižnosti. Večkrat je čiio nebeško muziko i čiito čudovito dišavo, ki ga je krepila i napunila z duhovnov radostjov.
Marija je šla iz hiše samo zato, da služi Bogi i bližnjemi. Če je ovači kaj niicala, je to prinesla edna soseda, štera je dvorila sv. Jožefi, kda je ona pohodila sv. Elizabeto. Po Marijinoj prošnji je ta ženska dobila vnoge milosti. Marija je skrbela za njo i njeno družino v betegi i njim bila posrednica nebeskoga blagoslova.
Nikdar je ne vido sv. Jožef presveto Devico spati i ne je znao iz lastnoga izkustva, če se ona krepi s spanjom. Njeno počivališče je bila omenjena posteo z ednim prtom i odevalom. Ta se je vlegla, da si privošči kratki sveti sen. Njena spodnja obleka je bila robača iz platna, malo bole mehka od suknja. To robačo je prinesla šče iz cerkve. Ne je postala starejša i ne se trgala. Nišče ne je vido te robače, niti sv. Jožef, ki je vido samo zgornjo obleko. Robača je bila sivopepelnate farbe. Včasih jo je zamenila z novov, kak tudi šlar, da se ne bi opazilo, da se ne edno ne drugo ne zniica. Njena obleka je ne bila nikdar zamazana. Ne se znojila i ne mela drugih telovnih težav kak druga Adamova deca. Bila je med čistimi najčistejša. S tov čis-točov je pripravlala Jožefi obleko i druge živlenjske potrebščine. Marija je jela vsakši den z Jožefom. Mesi, štero je pripravlala Jožefi, se je ščista odpovedala. Njena hrana je bila sad, ribe, kriih. Od vsega je vživala jako malo. Tiidi v pijači je bila jako zmerna.
6. Razgovori sv. Jožefa s prečistov Devicdv od božanskih reči i drugih čudovitih dogodkov.
Marija je od časa do časa sv. Jožefi čtela sv. pismo, posebno psalme i proroke, pa njemi vse to tumačila, prvle kak njemi je bila nazveščena skrivnost vtelovlenja. Po nazveščavanji ne je presveta Devica gučala ž njim kak vučitelica, nego kak z odebranim pomočnikom od del i čud odkiiplenja. Posvetiivala se je ž njim, ka bo trbelo včiniti, kda Bog — človek zagledne svetlost sveta. Gučala sta od njegove bodočnosti, nego Marija se ne doteknola njegovoga trplenja i smrti, od štere gučita Jeremija i Izaija, ar je mislila, da mora Jožefovo mejko srce čuvati od te žalosti. Kda si je Jožef predstavo Odkiipitela v naročaj Marijinih, se je topio od miline. V razgovori z Marijov je pravo, kak ga bo častio, bogao, se ga dotikao i gledao njegovo bože lice s svojimi očmi. Pravo je, da si nemre misliti, kak bo ž njim živo i se hrano pri ednom stoli. Takše sreče si je ne mogeo predstavlati. Priznao je Mariji, da je žalosten, ar je siromak, da nema bogatih palač, da bi Boga dostojno sprijao. Marija ga je opomnila, da veliki Bog, ki pride na svet kak si-romaški človek, ne išče sveckoga bogastva i poštuvanja, ar njemi toga ne trbe, nego šče sveti pomagati i liidi pripelati na pravo pot večnoga živlenja. K tomi pripomore samo siromaštvo i ponižnost, v šteroj se narodi, bo živo i vmerje, da v srcaj zatre škodlivo poželenje i gizdavost, ki nasprotujeta blaženstvi. Zato je odebrao siromaško hižo Jožefa i Marije, pa ne išče skažlivih i minlivih dobrot.
Ednok je želo sv. Jožef, da njemi prečista Devica raztol-mači ništerne jakosti, posebno liibezen božo, da se bo znao oponašati proti vtelovlenomi Bogi. Marija ga je v tom povčila, ali ostala je ponižna. S takšimi razgovori, čtenjom sv. pisma i ročnim delom sta preživlala svetiva zaročnika svoje dni. Marija se je vsikdar žalostila, da nemre pomagati Jožefi pri deli i se je morala hraniti z znojom njegovoga trplenja. Zato se je mela za njegovo ponižno službenico i sprijemala je zahvalno kak milo-dar, ka njoj je on dao.
V hiši svetih zaročnikov so se dogajale čudne stvari. Eden den prileti k Mariji vnožina ptičic, ki so prepevale v zbori lepe pesmi. To so delale že prle, pa jih Jožef ne opazo. Zdaj jih vido, se razveselo i pravo: „Če njoj nerazumne ptičice služijo, se tiidi meni more dopustit, da včinim svoje v tom tali". Marija je odgovorila: „Bog šče s tem, da gledamo delo ptičkov, pokazati, da tiidi mi poniicamo vse svoje moči njemi na hvalo". „Te obisk je ne meni na čast, ar sam tudi jaz stvar kak one".
Včasi so Mariji i Jožefi sfalila najpotrebnejša živlenjska sredstva, ar sta je darežlivo delila siromakom i nikdar sta se ne kak deca toga sveta pripravlala za prišestnost. Nego Gospod se je ne spozabo s svojih siromakov, pa njima je poslao pravi čas hrano. Zdaj so sosedje dali kaj na pomoč, zdaj jima je kaj
poslala tetica Elizabeta. Včasih se je poslužila prečista Devica svoje moči nad živalmi i zapovedala pticam, naj prinesejo ribe iz vode i sad s pola. Včasi so bogale. Po božoj zapovedi so prinesle tudi kruh v klimi. Tudi angeli so njima skrbeli za hrano.
Jožef je ne iskao plače za svoje delo. Ne on, ne presveta Device, nesta opravlala svojih poslov zavolo lastnoga haska, nego iz poslušnosti i liibavi; ka se njim je za to dalo, sta spri-jala kak milodar. Včasih se je zgodilo, da nesta nikaj dobila. Tak se zgodilo eden den, da nesta nikaj zaslužila i sta ne mela kaj za obed. Te so angeli prestrli sto, na šterom so bile ribe, kriih i sad. Tak počeščeniva sta zahvalno vživala dariivano.
Kristus je krao vsega.
CZadnja nedela oktobra).
„Si ktao ti? Tak je, jaz sem krao." (Jan. 18—37.)
Pilatuš, namestnik rimskoga casara, je pitao Jezuša, če je on krao. I čeravno je znao, ka ga čaka smrt, če pove, ka je krao, vendar je odločno izjavo, da je on krao. I pridjao je, ka
je on zato rojeni i zato prišo na svet, da bi svedočo od is-tine. Tak je, liibleni Jezuš je krao, je krao vesolstva, a vsik-dar i vsepovsedi i za vsakoga krao pravičnosti, pravičen krao. I ar je neskončno pravičen, je blaženost, je vživanje, njemi služiti. Na tom sveti je edino ta edna nevola, kak pravimo: nega pravice. V Kristušovom kralestvi pa brezpogojna pravica kraliije, zato je pa to domovina blaženosti. Na god Kristuša, krala vesolstva, vr-žimo en pogled na njegovo kralestvo, da mo znali verni njegovi podložniki biti.
Kakše je Krištušovo kralestvo? Angeo Gospodov je jasno povedao, kda je Mariji, Jezušovoj materi prineseoglas, ka de mati Kristuša krala: J njegovomi kralestvi ne bode konca". (Luk. I. 33). Njegovo kralestvo je večno kralestvo. Nikdar ne mine. Bog sam tak govori po svojem angeli. Na tom sveti nega kralestva, štero ednok ne bi minolo, če prle ne, premine na sodnji den. Te se podere vsaki tron, kak večni krao sam pove: Neba i zemla mineta, moje reti ne minejo(Mat. 24—35.) Nikdar ne mine reč,
Kristuš Krao.
ki guči od večnoga Kristušovoga kralestva, to kralestvo vekomai gorstoji i se podreti ne more. I Kristuši je podvržena vsaka ze melska oblast, vsako zemelsko kralestvo, kak on sam pove-»Meni je dana vsa oblast na nebi i na zemli." (Mat. 28-18).
On je „krao kralov i vladar vladarov" (Ap. 17-14) kak glasi od njega sveti Duh Bog. On je krao večne slave, ne ze-melske slave, to bi bilo poniževalno za njega, on je krao večne dike i slave, bože dike i slave, ve sam pravi: „Jaz i Oča sva edno." (Jan. 10—30.) On je neskončno sveti boži krao, ki je vu-pao svoje najbole zagrižene sovražnike pitati: „Šfo z med vas me more pokarati zavolo greha?" (Jan. 8-46). I kda je to pi-tao, nišče se ne viipao prijaviti, ar najbole oslepleni njegovi ne-pnjatelje so ne mogli na njem najti ni piknjice greha. On je krao neskončne lubezni, čistosti, pravice, dobrote, vse popolnosti. Takši krao je lubleni Jezuš, sin Deve Marije, ki pod belov hoštijov prebiva v Oltarskom Svestvi. Je ne blaženost takšemi krah služiti, ki načiši kak dober i pravičen nemore biti? On svoje sluge ne pusti od sebe brez plačila, ne verže je na cesto kak brezposelne, ne odpove njim službe, če so delanezmožni, stana njim ne vzeme, nego je stisne vse na široko odprto svoje bože Srce. Kristušova služba večni najem, večno plačo služi. Moj Bog, kde na sveti je jakša služba, ka bi po pet-šestletnoj službi dobo sliižbenik plačo na 50, na 60 let, plačo na celo živlenje? V Kristušovom kralestvi pa za par letno verno službo večno plačo zaslužimo, ki je zgubiti nikdar ne moremo. I kakša je ta plača?-„Oko ne je vidilo, viiho ne je čiilo i človeče srce ne je občutilo ka je Bog tistim pripravo, ki ga liibijo." (I. Kor. 2—9.) Večnoga krala reči so to. Nemogoče je na tom sveti kaj tak lepoga vi-diti, kaj tak sladkoga poslušati, kaj tak prijetnoga občutiti, ka nas čaka za vso večnost v nebi. Pa niti nesam povedao zado-sta. Ešče več nas čaka tam. Čaka nas kralestvo. Kristuš, krao večnosti je tak radodaren, da za par letno verno službo ne da samo blaženstva, nego ešče svoje kralestvo, ki nema ne konca, ne kraja, razdeli med svoje verne hlapce i dekle, vsi do tak kra-lovje i kralice. Ve nam tak lepo pravi: „ Vašemi Oči se je dopad-nolo, da vam da kralestvo." (Luk. 12-32). Tak drage duše, kra-lovje i kralice bomo tam, ti najsiromaškejši i najzavrženejši tudi i to nesamo par let, nego na vse večne čase. Kristuš nam je oblubo to, koga reč ne mine. Što bi dvojio i što ne bi si priza-devao, da teh par let verno služi svojemi Gospodi Kristuši Krali ?!
Kristuš samo vernost zahteva za večno plačilo. Vernost vu njegovoj svetoj veri, vu zdržavanji te zapovedaj. Gda deli svoje plačilo, večno kralestvo, je deli za vernost, kak očivesno pravi to z etimi rečmi: „Ar si veren bio, idi vu veselje svojega Gospoda." (Mat. 25-22.) Verni bodimo v teh zmešanih časaj, naj nas ne preslepi ne sreča, ne nevola, oboje trpi samo par let, najkrašiši čas, zatem pa pride plačilo, ki je večno. Večno plačilo za verno službo v večnom blaženom kraliivanji i yečno za neverno službo v večnom ognji med vragmi!
Palau Oabriel, D. 1. pQ KrlStUŠOVOj POtl.	Xj(VI.
Pesem, štera nas okrepi za nasledlivanje Vučitelovo.
1.	Sin moj, dnes te navčim na zmagoslavne pesem viipanja, na tisto, štero tisti popevajo, ki želejo i hrepenejo po istini; na tisto, z šterov se v pregnanstvi tiste diiše tolažijo,štere za nebesa spevlejo.
2.	Siromaki, veselte se v svojoj duši; tisti, ki je med liidmi najsiromaškejši bio: Bog-človek, malih zveličanje, živlenje, večna blaženost: Jezuš Kristuš, je vaš Bog.
3.	Ponižni, veselte se v svojoj duši; ar tisti, ki je tak krotki bio, Bog-človek, malih zveličanje, živlenje, večna blaženost, Jezuš Kristuš, je vaš Bog.
4.	Betežniki, vesele se v svojoj duši; ar tisti, ki je vse bolečine pretrpo, Bog človek, malih zveličanje, žiylenje, večna blaženost, Jezuš Kristuš, je vaš Bog.
5.	Vi, ki ste otrujeni, veselte se v svojoj duši; ki je tehko delao v svojem živlenji, Bog-človek, malih zveličanje, živlenje, večna blaženost, Jezuš Kristuš, je vaš Bog.
6.	Vi, ki trpite, se veselte v svojoj duši; ar tisti, ki je spio pehar bridkosti, Bog-človek, malih zveličanje, živlenje, večna blaženost, Jezuš Kristuš, je vaš Bog.
7.	Vi, šteri se ogrizavlete, veselte se v svojoj duši; tisti, koga so z telikimi hudobijami potvarjali, Bog-človek, malih zveličanje, živlenje, večna blaženost, Jezuš Kristuš, je vaš Bog.
8.	Vi, ki ste zavrženi, veselte se v svojoj duši; tisti, koga so za najzaverženejšega držali, Bog-človek, malih zveličanje, živlenje, večna blaženost, Jezuš Kristuš, je vaš Bog.
9.	Vi, ki ste ponižani, veselte se v svojoj duši; tisti, od koga so ešče Barabaša za več držali, Bog-človek, malih zveličanje, živlenje, večna blaženost, Jezuš Kristuš, je vaš Bog.
10.	Vi, ki ste preganjani, veselte se v svojem srci; tisti, z kem so tak slabo ravnali, Bog-človek, malih zveličanje, živlenje, večna blaženost, Jezuš Kristuš, je vaš Bog.
11.	Vi, šterih nišče ne zagovarja, veselte se v svojoj duši; tisti, ki je na križi v zapiiščenosti vmro, Bog-človek, malih zveličanje, živlenje, večna blaženost, Jezuš Kristuš, je vaš Bog.
12.	Vi vsi se veselte v svojoj duši; če liibite vero, če ste v stani posvečujoče milošče po Jezuši Kristuši, Bog-človeki, ki je malih zveličanje, živlenje, večna blaženost, so vaša nebesa.
13.	Veselte se v svojoj duši, veselte se v Bogi: Ce liibite čistost, če po poti pravice hodite, če vas ne oslepi nečimurnost, če vas ne zapelajo krive nasladnosti, če vas strast ne vnese, če ste verni, če ste dobri: vaša so nebesa.
Molite, delajte, služite Bogi s tem, ka se vsikdar podvržete njegovomi modromi ravnanji; živite v liibezni z svojimi brati, v svetoj katoličanskoj pravoj cerkvi; veselte se neprestano v svojoj duši; ar Bog, večno pravičen, večno dober, Jezuš Kristuš, je tolažba za tiste, ki trpijo i se vupajo, i večno plačilo je malih i mirovnih.
Njemi i ž njim Oči i svetomi Diihi, ednomi Bogi, naj bo čast na vse veke. Amen,
Molila sam na grobi sv. Ivana Vianneya, da tiidi vi dobite za večnost tisto čast, štero je on dobo, (Izseljenka diihovniki SIoy. krajine).
Sv. Ivan Vianney, arski plivanoš.
Vsakdenešnje znotrašnje
živlenje i „pobeg".
Pazlivi čtevec Vianneyovoga živlenja se je med čtenjom znao pitati, kak je on mogeo ohraniti med telkov vnožinov romarov znotrašnjo zbranost i vsikdar meti opravka s svojov lastivnov dii-šov. Mislo bi što, da ne meo niti minute časa za sebe, pa je de-nok meo v jako skrbnom redi svojo dušo. Vse svoje jakosti je razvijao v čiidovitoj lubezni do bližnjega. Bogato je cvetelo njegovo znotrašnje živlenje, štero se je lepo odražalo tiidi v zvuneš-njom živlenji.
Vsakšo zajtro je redno prišeo ob štiraj v cerkev, dostakrat pa tiidi ob ednih, posebno te, gda je bilo dosta romarov. Zajtra je sam zvonio, da je dao s tem na znanje, da je cerkev odpreta i arski plivanoš pripravleni za spovedavanje. Spovedavao je po leti 15 dO 16 vor, po zimi pa 11 do 13 vor vsaki den.
Meo je posvet s spotretov glažovinov; s tem si je sveto zajtra od farofa do cerkve, gde je odpro cerkvene dveri. Za nekaj časa je na tom svetom i tihom kraji vrenje liidi, ki so šli v cerkev. Bile so z večina ženske. Same so tiidi skrbele za red v cerkvi, štere so se preminjavale vsakšo noč. Nažigale so posvete, zvonile, da so tak rešile Vianneya te brige i vsakšoj pridočoj ženski so dale pravo mesto, ar so samo ženske mele pravico priti tak za ran k spovedi.
Nato je poklekno pred oltar. Bogi je zročo vse nevole de-nešnjega dneva, šteri se je šče sveto negdi daleč.
Po tom se je podao v spovednico. Iz nje je stopo poleti ob 6, pozimi pa ob 7 včri, da je šo služit sv. mešo. Toga, najsvetejšega trenotka celoga dneva, se je vsikdar točno držao, či-ravno ne poznao pri jeli ali spanji nikšega reda.
Edna jako poštiivana oseba ga je eden večer prosila, da bi zajtra malo počakao z mešov. Vianney pa pravi:
—	Povejte njoj, da je to nemogoče. Naj ranej stane. Nem-rem dopustiti, da bi zavolo nje znao šteri mojih farnikov ostati brezi meše.
Gda je služo mešo, ne bilo opaziti na njegovom lici niti sence žalosti. Po meši so v segeštiji včasi silili romarje v njega, tak da je eden bio samo zato sam nastavleni, da jih je s silov odganjao. Pa itak je poleg njega znalo nastati kreganje: pobožni ludje pa duhovniki so se trgali za dvorbo pri Vianneyovoj meši.
Cerkveni obleč njemi nikdar ne bio zadosta lepi i kelih bi rad meo iz čistoga zlata, ar se njem niti njegov najlepši kelih ne vido za dostojnoga, da bi držao krv Jezuša Kristuša. Nekaj nebeskoga je bilo razlejanoga na njegovom lici, pa skuze so njemi zalevale oči med mešov. Vse na njemi je molilo: njegove oči, roke pa gibi. Što je to vido, je vnogoga spreobrnilo.
Po meši si je oblekeo robačo pa štolo i poklekno pred oltar, da se zahvali Bogi. Med tem so se njemi romarje brezi straha približavali, ga radovedno merili z očmi od vseh strani.
Po tom je šo nazaj v segeštijo, da je blagoslovo razmeščene stvari i se podpišiivao na kepece. V tom časi bi mogao po zdravnikovom tanači spiti malo mleka, pa to je dostakrat opiisto. Vseo se je v spovednico v segeštiji. Tu je najmre spo-vedavao samo moške, ki so prišli na red po meši.
Okoli 10. vore si je vzeo telko časa, da je zmolo brevir, šteroga je tak liibo, da ga je vsikdar noso pod pazdiihom. — Brevir je moj veren tovariš, jaz ne bi mogeo nikam brezi njega, — je pravo.
V njegovoj diiši ne bilo niti sledi kakše raztresenosti, od štere je pravo:
—	Muhe se ne stavlajo pri vreloj vodi; one kaplejo samo v mrzlo vodo ali mlako.
Po tom je pali dale spovedavao do 11 vore. Ob toj vori je stopo na predganico i tii vsakši den razlagao romarom katekizmu!. Gnčao je bole po navdihnenji Sv. Duha kak pa po las-tivnoj pripravi, za štero ne meo dosta časa. Vsakojački ludje so navreli v cerkev, da ga poslušajo: dobri pa vreli krščeniki pa tiidi tisti modrijašje, ki mislijo, da znajo vse, samo od vere nikaj. Tiidi či so bili piišpeki ali driigi duhovniki pomešani med njimi, to ga ne nagnolo, da bi premeno način svojega prepros-toga razlaganja.
Navadno je prečteo edno ali drugo pitanje iz kžtekizmuša, nato je djao knigo poleg sebe. Začno je tumačiti pitanje. Nje-
gove ognjevite oči so bilč zapičene zdaj v ednoga, zdaj v drii-goga posltišalca, kak da bi jim šteo zasipati duše s svojimi rečmi. Vdarjao je po grdih napakaj, preklinjao greh ali ešče večkrat je opevao lepoto i sladkost bože lubezni. Njegove predge so bile vsikdar pune živlenskih prispodob, štere je najraj jemao iz vsakdenešnjega pastirskoga pa kmečkoga živlenja. Čudovito velko je število pa različnost teh prispodob, ki kažejo na moža, šteri v vseh pojavih zviinešnjega živlenja pa sveta ne najšeo nikaj, ka ga ne bi spomenolo na Boga pa vernost.
Poldne je klečeč zmolo Angeo Gospodnov. Nato pa k obedi. Bio je mogoče to najbole značilen čas, gda je on pomali sto-pao od cerkve do farofa. Romarje so se od cerkve do farofa postavili v dve rendi, da bi ga vidili i čiili njegovo reč. Betež-niki, šteri so ne mogli priti v malo cerkev, so se naslanjali na bergla ali ležali na nosilnicaj. Tu so razpostavili tudi deco, štera ne mogla v cerkev.
Vianney je z milim pogledom v sreč zagrabo vse, šteri ga nikdar niti ne so vidili. Gda se je pokazao, je vse vtihnolo, nato pa so pretrgali to tišino glasni kriki: — Dober oča, blagoslovite me! Molite za našega betežnika! Ozdravite toga maloga siromaka! Spreobrnite očo, mojega moža! ... On pa je zvek-šega odgovarjao z nasmehom i toplim pogledom. Liidje so silili za njim. Zato se je posliižo nedužne prevare, štera je bila po voli tudi romarom: vzeo je iz žepa puno prgiščo cecvd i je vr-geo med liidi. Gda so se liidje trgali za nje. je on neopaženo zapro za sebov dveri farofa.
Obedivao je stoječki pa preglejiivao došla pisma. Sam je pravo: — Dogodilo se mi je, da sam se med poldnevom pa ednov vorov naobedivao, pomeo hižo, se obrio, naspao i obis-kao betežnike.
Med betežniki so ne bili samo domači liidje, liki tiidi tii-hinci, ki so se mudili v Arsi. Gde je šo obiskavat betežnike, so ga pali obkolili liidje i sili v njega, njemi odrezavali kakši fa-lajček talara, ki so ga kušiivali, celo vlase so njemi znali tiidi odrezati za spomin, trgali njemi iz rok brevir, da so vzeli iz njega kakši kepec za spomin. Odvečara je šo v cerkev molit brevir, proti večeri pa na predganici zmolo čislo pa večerno molitev. Doma pa je nato čteo živlenje svetnikov.
Spao pa ne več kak tri vore. Vsikdar so ga vidili na nogaj, njegovo okno je bilo vsikdar razsvetleno. On najmre po bičii-vanji ne mogeo včasi zaspati, mantrao ga je peklenšček, vročina, silo ga je kašeo, da je mogeo večkrat na voro stanoli. Sveto si je, da je gledao sveča na kepaj, šteri so se njemi vidili, kak da bi pravili: — Ka je to, nemarnjak, ka spiš? Mi smo celo noč molili Boga!
On, ki se je popunoma predao pa žrtvovao v službo drugih, se je denok znao v tom vrenji romarov zbrati. Njegova duša je bila združena z Bogom, središčom njegovoga živlenja. V spo-Vednici, na predganici, v razgovori, vsikdar je bilo njegovo srce
pri Bogi. Molitev, to njemi je bilo vse: — Ona je dišeča rosa. Kem bole moliš, tem raj bi molo. Zato je v svojem živlenji vsikdar iskao prilike, iskao samočo, da bi se popunoma predao molitvi. Zavolo romarov ne mogeo niti na duhovne vaje.
—	Vam ne trbe duhovnih vaj, a Vas pa tam potrebujejo grešniki, — njemi je pravo piišpek.
Celi den je bilo oko njegove dtiše vprto na Jezušovo trplenje, naj je bilo v djanji ali mislih. Včasih se je tak vtopo v pobožne misli, da je mislo, da je sam, čiravno je bilo vnogo liidi okoli njega. — To je vera, gda gučiš z Bogom, kak da bi gučao s človekom, — je pravo globoko zatopleni v misli.
Pa od vsega toga napornoga dnevnoga dela pa od vnogih let se je njemi je prigno hrbet i nagubalo lice ali srce njegovo ne ostarelo. Sam je z lepimi rečmi povedao, da je njegovo srce poznalo samo edno živlensko dobo: — V duši, štera je združena z Bogom, je brezi prestanka samo sprotoletje.
Občutek takše bože navzočnosti pa gladko radost ne po-kazao s kakšimi vzdihi oh ali ah, liki neizrečeno blaženi nasmeh njemi je zaigrao na viistnicaj, šteroga nihče ne mogeo pozabiti, štokoli ga je vido.
Že od rane mladosti si je želo, da bi mogeo živeti v sa-moči, v miri, ar je sprevido, da mučanje pa zbranost pomagata duši k Bogi.
Gda ja postao plivanoš, se je izgovarjao, da je nesposoben pa neveden za faro, samo da bi mogeo vujti v samočo. Bojao se je dati Bogi račun za svojo faro.
—	Ej, prijateo, — je pravo ednomi duhovniki, vi ne vete, ka se to pravi, iti s fare na sod boži.
Gda je prišeo na faro, so ga začnoli ogrizavati, kak je že bilo povedano, da je pušpeka proso, naj ga da nekam v samočo. Pa denok je ves betežasti pa zmantrani ostao v arskom deli.
Ednomi kanoniki je pravo: — Ne je dobro, da bi ostao plivanoš do konca živlenja, nekaj časa trbe pridržati za sebe da se moreš pripraviti na smrt. Ne bi rad mro kak plivanoš, ar ne poznam niti ednoga sveča, ki bi mro v toj službi. Rad bi meo pred smrtjov dve leti časa, da bi objokavao svoje nesrečne živlenje.
Pa vse njegove prošnje i žele so bile zaman pri pušpeki, da bi ga odpiisto iz službe. Nikak se ne mogeo pomiriti z mi-slijov, da bi vmro kak plivanoš. Šče v zadnjem meseci pred smrtjov je mislo na to. Tak velka je bila njegova žela po sa-moči, da bi preklečao celo svoje živlenje pred Oltarskim Sve-stvom. Po dnevi pa ponoči je meo to pred očmi.
—	Gda ne spim, moj duh potuje: zdaj sam pri trapistaj, zdaj pri kartuzijancaj (dva najbole strogiva reda, gde dosta molijo, pa nikaj med sebov ne gučijo). Iščem kotiček, gde bi objokavao svoje nesrečno živlenje i delao pokoro za svoje grehe.
Čiravno si je tak želo tiho samočo, itak ne bio nikdar srečnejši, kak gda so se liidje od vseh krajov rivali k njemi. Včasih so njemi pravili, naj si odpočine, gda je bilo dosta liidi. On pa je odgovoro:
—	Kak bi bilo žalostno nehati, da bi tej siromaški liidje čakali, ki so prišli iz takše daljine, pa tu po dnevi i po noči čakajo, da pride pri spovedi red na njih. Trbelo bi, da bi mi dragi Bog dao moč, da bi bio v istom hipi na več krajaj . . . Či bi bio z ednov nogov v nebesaj i či bi me pozvali, da bi da bi se povrno na zemlo, da bi spreobrno ednoga grešnika, bi se rad povrno. I či bi mogeo zavolo toga ostati nazemlido konca sveta, stanjiivati ob polnoči pa trpeti, ka zdaj trpim, bi privolo na to iz vsega srca.
Gda pa se je zmislo na vse grehe, ki jih je vido i poslii-šao den za dnevom, ne mogeo zadržati svoje bolečine, da ne bi pravo pri razlagi katekizmuša:
—	Nega na sveti kaj bole nesrečnoga kak je duhovni pastir. Kak prežive on svoje živlenje? Tak, da žalijo liibogaBoga, zlorablajo njegovo najsvetejše ime, kršijo njegove zapovedi pa zametavlejo njegovo liibezen. Duhovnik vidi samoto, čiijesamo to , . . Edni Njemi pliivajo v obraz, driigi Ga pliiskajo, pa drugi Ga s trnjom koronajo i driigi pa celo segajo po Njem, Ga su-njavlejo, Ga mečejo na zemlo, hodijo po Njem, Ga razpnejo na križ i Njemi prebodnejo srce. Ah, či bi jaz znao, ka je dušni pastir, jaz ne bi stopo v bogoslovje, liki k trapistom.
Ar njemi pa piišpek ne dovolo, da bi se odpovedao fari, je probao po sili vujti iz Arsa.
Edno noč, okoli 2. vore je stopo iz farofa v trdo krnico pa se napoto sam proti Villefrauchi v sosidno faro. Nekaj časa je šo, gda pa je prišeo do ednoga križa, je začno premišlavati: — Ali je to boža vola, ka jaz zdaj delam? Ali ne več vredna spreobrnitev ednoga grešnika, kak vse molitve,.ka bi jih zmogeo moliti v samoči?
I resan se je povrno.
Po tom pa je jako zbetežao, da je mogeo šestnajset dni — brezkončnih za njega — biti v posteli. Trije zdravniki so njemi ne mogli pomagati. Pliiča so se njemi zvužgala, trpo je vročino, srce njemi je slabo bilo. Liidem pa se je vidilo, kak da bi pri vsakšoj hiži bio mrtvec. Romarje pa so hodili okoli cerkve, kak čreda brezi pastira. Bilo jih je 200—300, ki bi se radi spovedali pri Vianneyi. Prinašali so k njegovoj posteli košarice, pune cecva, čisla, križecov pa kepecov. Vianney pa je zdigavao roke, pa blagoslavlao tč drage spominke. Tak je že bio na kraji, da so njemi podelili slednje mazanje. Gda so liidje za-čiili zvon, so navreli na dvorišče farofa, ar so znali, da za plivanoša trbe dosta moliti. Na priprošnjo sv. Filomene, štero je tak detinsko častio, je konči ozdravo, a spovedavati ne smeo.
Tak je minolo nekaj tjednov.
Zdravnik njemi je predpisao, da je mogeo dvakrat na den dobro jesti, poldne pa meso i frtao litra vina. To ga je grizlo
v srci, ar je mislo, da s tem dobi menje milosti, či bo bolše jo. Tudi zrak bi mogeo premeniti, je pravo zdravnik. To je pa bila prilika za njega, da bi skrivoma odišeo v samočo i se ne več povrno nazaj.
Naročo je, naj njemi doma pri brati v Dardillyji pripravijo edno sobo.
Eden večer prle se je poslovo od dece v hiži bože Previdnosti. Voditelica te hiže, Katarina Lassagne, je to povedala liidem, da so zastražili farof. V noči, okoli edne vore se je re-san nešče vlekeo kre žive meje. Bio je Vianney. Noso je pod pazdiihov brevir pa v roki nekaj v capo zvezanoga. Nekaj liidi ga je stavlalo, drugi so njemi davali različne stvari, da bi jih zadnjikrat blagoslovo. On pa se je samo paščo. Potopo se je v noč i izgino med njivami. Mislo si je, či je boža vola, te se povrnem. Nato je prestopo prag domače hiže. Ali bio je tak slab, da je mogeo včasi v posteo.
Drugi pa je bilo viditi v Arsi same prestrašene obraze. Kak da je ž njim iz sela izginolo vse živlenje, vsa radost pa prisrčnost.
Kak se je Vianney začiido, gda so se ednoga dneva prikazali v Dardillyji prvi romarje. Mravinjek je najšeo svojo pravo pot. Ka si je šteo? Vseo se je v spovedavnico domače cerkve, župa na ognjišči pa ga je čakala. Domači brat Franc pa če je čeme-rio, da je telko liidi vsaki den poklonkalo na dveri njegove hiže.
K sreči je dobo od pušpeka dovolenje, da lehko ide v edno drugo faro za pomočnika. Pali je gledao, da bi skrivoma i ne-opaženo odišeo liidem. Brat ga je sam pelao na kolaj ponoči iz vesi. Gda pa je prišeo v tisto faro, ga je obišeo neprijeten ob-čiitek. Eden den prle je najmre bilo tu senje pa so šče zdaj, do zor je drugoga dneva tii plesali. Pomali pa je tudi sam sprevido, da Bog nikak nešče, da bi ostao tii, liki v Arsi.
Zato se je napoto proti Arsi. Vozo se je po dničnatih pa berečnih ravnicah. Malo pred Arsom je šo s kol i šo peški. Milo njemi je bilo, gda je zagledno ves, štero je tak liibo. Eden moški je bežao naprej, pa razglaso liidem, da se plivanoš vrača nazaj i za edno voro bo tii.
Gda je te veseli glaš prišeo v Ars, so zazvonili vsi zvo-novje, velko veselje je nastalo po vsoj fari. Vsi liidje so pribe-žali, da bi pali vidili plivanoša, ki so ga zgubili za osem dugih dni. Vifcnney pa se je pomali opirao na palico, bio je slab i se bližao vesi. Ovčice so ga čakale.
— Ne bom vas več zapiisto deca moja, — dale ne mogeo več gučati, tak ga je genola ta liibezen ovčič. Liidje so jokali, kucali v pretrganij rečaj i kapali na kolena. Tak se je končao drugi pobeg.
Ešče ednok je pet let po tom šteo vujti v samočo, v klo-šter. Na srečo so njemi vzeli brevir iz rok. Da ne bi molo bre-vira eden den, ga je prijalo, da se je raj povrno nazaj. Spovedavao je redno pa mešiivao. Tak se je završo tretji pobeg. (Dale).
P. Quadrupani:
Kažipot za pobožne dGše. III. Molitev.
16. Gostokrat opravlaj iz liibezni izvirajoče zdihlaje, to je tiste kratke molitvice, štere dušo k Bogi zdigavajo. Te kratki zdihlaji, kak pravi sveti Frančišek Šaleški, nadomestijo vse ostale molitve, te pa prvejših ne morejo nadomestiti.
Naš svetnik posveti posebno poglavje zdihlajom, iz šteroga vzememo sledeče: .Filothea, zbiidi v sebi gostokrat kratko, a z vročoy lubeznostjov napunjeno želenje po Bogi. Občuduj njegovo lepoto, kriči za pomoč, vrži se pred noge Križanoga i ga moli, zroči njemi dostakrat svoje zveličanje, daruj njemi neštetokrat dnevno svojo dUšo, svoje diiševne oči obrni na njegovo veličanstvo, daj njemi roko, kak detece svojoj materi, ka te vodi; vtekni njegov križ kak lepi šopek v tvoje nadre; te križ razobesi v svojem srci kak kakšo zastavo, pod šter&v se vojskuješ; z ednov rečjov geni svojo dušo na vse mogoče načine, ka se ta vužge na liibezen do Boga i na milo, notraš-njo vdanost do tvojega nebeskoga zaročnika. Tak zbiijajmo mi v sebi zdihlaje, štere je veliki sveti Auguštin z tak velikim povdarkom priporočao blaž. Probi ... Ta yaja je ne teška, ar se da vu ysa naša opravila brez zmot-njav prikapčiti . . . Teh zdihlajov so vnogovrstne zbirke poznane, štere so zaistino hasnovite; pO mojem mišlenji pa se ne trbe držati določenih reči. Ti samo povej v svojem srci, ali tiidi z rečjov, ka ti liibezen pošepeče, ta je ne skopa v teh rečaj . . . DUša, štera zaistino lubi Boga, čiiti stalno nagib, da bi mislila na Njega, ka bi Ga želela, k Njemi zdihavala, od Njega gučala. Ešče več, če bi bilo mogoče, bi vklesala Jezušovo ime v duše vseh liidi. Na to nas nadigavle vse, ka obstoji, ar nega stvorenja, štero ne bi glasilo slave dobroga Boga. Na tom syeti vse guči — pravi sveti Auguštin po svetom Antoni — z nemim, a dobro razumlivim jezikom, ar hvali Božo liibezen. Zbiija pobožne misli, iz šterih se narodijo srčne genjenosti i lflbeznipunih zdihlajov cele vrste ... Na diihovnoj samoti i na vajaj zdihlajov počiva veliko delo blaženosti v Bogi. Brez teh je nemogoče dobro vodstvo, niti v duhovnom, niti v navadnom delavnom živlenji; brez teh je počitek nemarnost i delo je nemir. Zato te prav lepo prosim, posveti se tem vajam z ce-lov diišov i je nikdar ne opiisti".
Ne smemo čteti i dati čteti svojim nikaj,
ka bi bilo proti veri I Jakostl i dužnl smo podpirati z etenjom i širjenjom dobre liste.
Ne smemo čteti nikaj, ka bi bilo za vero i jakost nevarno. Verska istina je, da se brez vere nemogoče zveličati. Če zato takšo reč čtem, štera guči proti veri i jakostam kak proti čistoči, proti pokorščini, proti pobožnosti, sam sebi koplem jamo več-noga pogublenja. Ali kak pobožen Stole Albin pravi: „Z vsak-šim dindrom, šteroga vodarno za boino itenje, damo vragi kaporo, ka nas zgrabiDuh sveti pravi, kak čtemo v knigi Sirahovoj (3-27). „Ki lubi nevarnost, prejde v njej." Slabo knigo ali novine čteti je bole nevarno, kak z slabim človekom gučati. Sv. Oremuš pravi: „Šfo slabe knige čie, tisti si kačo skrije v svoje narote." En romanopisec je ednok obiskao vozo. Stopo je pred dva mladiva voznika, šteriva sta bila v verige vklenjeniva. Kak jiva gleda, njemi v obraz zabrusita: „Vi bi mogli te verige nositi, ne pa miva, ar sva midva samo zato tu, ka ste naj vi zapelali. O ke-
liko liidi je pokvarilo slabo čtenje. Eutiches je bio goreči zagovornik katoličanske vere. Samo ednok je čteo edno knvover-sko knigo i je postao oča krivovercov Eutichinijanov. Slabe kmge Wikloveje čteo Hus i je celi češki narod zapelao v krivo vero. Bullinger Henrik, pobožen i vučen katoličanski mož, je začeo šteti Melinchtonovo luterensko knigo i ar ne gorhenjaO proti opomini z čtenjom, je postao te veliki i goreči katoličanec sam lu-teran. I ti praviš: meni ne škodi, sem dobro podkovani v ven, če čteš kakše novine, štere neso katoličanskoga duha? Takši guč
je greh, je slepo viipanje. Prezv. g. Rožman Gregor, ljubljanski nadškof so za novo leto napisali svojim vernikom, da čtenje slabih časopisov i knig, čtevce napravi mlačne, brezbrižne ... pro-tiverske- protipobožne... komuniste...
Sv. Pavel je pred-gao proti slabim knigam i na njegovo reč so vkup prinesli i žežgali za 50 jezer denarov vredne knige. Sv. Frančišek Bor-gias je na dvori Karola V. v Španiji raztrgao vse romane i samo dobre so smeli čteti na kralevskom dvori.
Praviš:Dosta papi-ra i lepi kepi so notri. Nespameten guč. Najlepši kepi so v naravi. Glej bože nebo i zemlo i premišlavli, pa dobiš v dušo kepov, ka jih vsi slabi časopisi sveta ne-morejo dati. Papir pa dosta falej dobiš, kak sv. Oremuš pravi: „Vendar ne bol zlata v blati iskao." Kristušov namestnik Leon XIII. pravijo: ,Proti slabotni čtenji morel ddbro podpirati." Pij XI. pa: „Greh vUn&, ie ne podpiral dobrih listov. Podpirajo se pa z naroi tvijov z itenjom, z priporolitevjov, ka se za siromake plačajo, Urijo i če smo siromaki, da molimo za Urjenje njihova." Pjt mdijonov pro-tiverskih listov den za dnevom izdajo boljševiki proti Bogi. I mi i -Premalo se zavedamd te svoje duznosti- pišejo sveti oča. Keteler pUšpek so napisali: „č, bi sveti Pavel zdaj Uvo bi novine pisao. I sveti Oča so povedali na razstavi kat. tiska v Rimi, „da je
Trije naši bogoslovci v Chieri v Italiji: Pintarič Štefan iz Dokležovja, Magdič Ivan iz Ren-kovec, Jakob Auguštin iz Lipovec. Vsi naročniki Marijinoga Lista i vdriižbi sv.lvana Boska, molijo za Slovensko krajino.
apostolsko delo krščanske liste pisati i širiti i je bole potrebno kak cerkve i sirotišnice zidatiV Špiragovom katekizmi se čtejo ete reči: „Ki važnost tiska v naših dnevaj ne ceni, ne razmi nikaj"
Liibezen se začne pri nas, pri sebi. Prvo moramo svojo dušo rešiti i te bližnjega. Zato sveti Oča ostro prepovejo, da bi se proti šteromi katoličanskomi listi delalo i borilo. Naš kraj ma svoje liste. So krščanske Novine i pobožen Marijin List. Prva dužnost je naše domače liste podpirati, si je naročiti, čteti, širiti i poleg njih pa druge dobre kak mamo občem. To zahteva lubezni zapoved i sv. Oče jasna navodila. Zato bi teški odgovor davali ednok Bogi, če bi se iz kakšegakoli zroka — istinskoga tak nega, — postavili na driigo stališče i se borili proti doma-čemi katoličanskomi tiski. Mi se moramo boriti proti hiidomi proti grehi, ne pa proti dobromi.
Ne pozabimo, ka naš mil. pušpek želejo, ka Marijin List nesme menkati v niednoj hiši. Posluhnite njihov glas i si ga vsaka hiša naj naroči. Marija je zadosta bogata i dobra, da 16 Din naročnine povrne z obilnim blagoslovom.
Jezušove reči sestri Benigni Konsolati
Forrero.
Pred 20 leti je vmrla v Italiji na glasi velike svetosti nuna reda Marijinoga Obiskavanja sestra Benigna Konsolata. Ta ode-brana duša je bila vredna, da v najhujšem časi svetovnoga klanja, da s svojim velikim trplenjom i s svojov velikov gorečnost-jov zadoščenje Jezuši za grehe sveta. Jezuš njej je liibezen s tem plačao v živlenji, da jo je čuvao greha i njej gučao den za dnevom. Te pogovore je mogla zapisati. Po smrti jo Jezuš tak diči, da na njenoj prošnjo vnoge milosti deli. Gda pa čas dozori, njej na čast oltara. Iz teh Jezušovih gostih pogovorov napišimo ni-šterne reči v naš list.
Jezuš njej etak guči: »Vsaka reč, ki jo zapišeš, bodi pesmarica, ki naj spevle od moje smilenosti." . . »Benigna moja, kda duša lepo sprejme ponižanje, dam jaz toj duši novo potezo, po šteroj mi je spodobna."
»Lepo sprejet opomin lehko v petih minutaj, ali kak dugo pač trpi opominanje, dušo napravi za mojo posebno prijatelico, ka bi bi o z navadnim živlenjom mogoče komaj v dvema ali treh letaj dosegnola."
»Benigna, kembole si prizadeva duša, da je ponižna, tem-bole se mi približavle."
»Benigna moja, kda se obtožuješ zavolo svojih pregreškov, zberi si vseli tiste, šteri te najbole ponižavajo. Bodi dobra oskrbnica za svoja nebesa. Da se more cepika cepiti, je potrebno odtrgati skorjo. Tak moraš ti s sebov delati po mrtvenji, da bom mogeo jaz, ki sem tvoj cepič, živeti v tebi."
.S svojim telom ravnaj kak z sovražnikom; privošči njemi samo to, kak njemi nikak ne moreš Odpovedati."