—b—: K molitvi kličejo zvonovi.
369
v krčmo. Vino je bilo takrat jako v ceno, bokal po 16 krajcarjev. Pil je tri dni neprenehoma in zalokal ves petak, in tudi tisti groš, ki ga je bil za sliko sam namenil. Marsikdo se je čudil, da ni sv. Feliksa v potovski cerkvi. V velikem altarji je sv. Trojica, v stranskih v jednem sv. Benedikt, v drugem pa sv. Urli. To dokazuje, da je stala cerkev še predno se je Feliks posvetil. Da se je zidala pozneje, stala bi mu podoba gotovo v kakem altarji, najbrž v velikem. Ker zanj zdaj v cerkvi ni prostora, morala bi mu se po moji misli postaviti kapela kolikor moči blizu Saleharjevega doma. Potovska poddružnica spada pod šmihelski zvon. Ko bi začel nabirati za kapelo šmihelski gospod župnik, preverjen sem, da bi vsaka hiša rada kaj darovala. In če bi povabili še druge Slovence, posebno pa tudi brate Hrvate, ne bi bilo dvojiti o vspehu. Prišlo bi denarja, da bi sezidali lahko ne le majhno kapelico, ampak morebiti celo lično cerkvico. Govori se, kako je grdo, če ne spoštuje narod svojih slavnih mož, ki so si pridobili zanj zasluge. To je res, ali meni se zdi še veliko grje, ako so rojaki za vero tako mlačni in zanikarni, da ne časte niti svojih svetnikov.  —                    (Dalje prihodnjič.)
K molitvi kličejo zvonovi.
molitvi kličejo zvonovi —                      Smehljaje je pogledal name
O pojte, pojte mi na glas!                      In z jasnim srcem jaz sem nanj,   —
Dekle presrečno v nadi novi                    Oh, kolika tolažba zame,
Poslušam vas, pozdravljam vas !             In koliko veselje zanj!
Lepo, lepo ljudem zvonite                       Pač bled je bil mladenič ljubi,
In glasno v božji hram vabite!               Pa že krepak, otet pogubi.
V zvonenje vaše hvala moja                    In v cerkev bom sedaj stopila
Do neba naj na glas doni;                       In pala bom v samoten kot
Pač moli danes src brez broja                In gorko in lepo molila
A moje le najbolj kipi,                             Do tebe, večni moj Gospod!
In moje le se brez nehanja                      Zvonovi le na glas zvonite
Bogii dobrotnemu uklanja.                       In v božji hram lepo vabite!
Pred cerkvijo — oj pogled mili! —       V zvonenje vaše hvala moja
Zagledala sem njega spet,                        Do neba naj na glas doni;
In v srčnega veselja sili                           Pač moli danes src brez broja
Na ves sem pozabila svet.                       A moje le najbolj kipi,
On stal je tam po zli bolezni                  In moje le se brez nehanja
On, mož lepe, zveste ljubezni!                 Bogu dobrotnemu uklanja!