1150 TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 4/2021 večji poudarek na celoviti, večdimen- zionalni migracijski strategiji. Pri tem se tudi sprašuje, če bi se EU morala bolj posluževati predhodnega odvra- čanja (deterrence), kot tudi kako naj- ti pravo razmerje med nadzorom in upravljanjem migracij brez poseganja v človekove pravice migrantov. To tezo razvija na podlagi preučevanja razmer v dveh sredozemskih državah (Italiji in Španiji), ki sta bili med naj- bolj izpostavljenimi državami EU v prvi fazi migrantske krize. Na podlagi različnih ukrepov (tako na regional- ni, bilateralni in meddržavni ravni) sta razvili lastne strategije obvladova- nja migrantske krize, ki so se izkaza- le za dokaj uspešne, saj se je pozneje migrantski val preusmeril na t. i. bal- kansko pot. V prvem delu avtorica predstavi različne pristope do (globalnega) ob- vladovanja migracije (migration go- vernance) v dobi globalizacije, pred- vsem na mednarodni ravni. Nadalje se Ferreira posveti vpra- šanju migracije z vidika varnostnega vprašanja oz. tveganja. Po koncu hla- dne vojne je svet postal vse bolj odprt in s tem se je tudi vprašanje varnosti pospešeno preselilo z državne na mednarodno raven, še posebej za- radi vse bolj pogostih naddržavnih groženj, kot so terorizem, trgovina z drogami ter tihotapljenje ljudi. Pri- stop treh d-jev – diplomacija, razvoj in obramba (diplomacy, development and defence) – pri tem ni bil uspešen, kot tudi ne dodatek četrtega d-ja, tj. demokracije. Mednarodni kriminal, ki ogroža mednarodno varnost, hkra- ti predstavlja neposredno nevarnost Klemen KOCJANČIČ Obramboslovni raziskovalni center Fakulteta za družbene vede, UL Susana Ferreira Human Security and Migration in Europe’s Southern Borders Palgrave Macmillan, Cham 2019, 211 str., 74,89 EUR (ISBN 978-3-319-77946-1) Pričujoča knjiga temelji na dok- torski disertaciji Susane Ferraira, ki je doktorirala na španskem Instituto Universitario General Gutiérrez Mel- lado. Inštitut, ki je del Universidad Nacional de Educación a Distancia, je bil ustanovljen leta 1997 na pobu- do španskega obrambnega ministr- stva z namenom akademskega razis- kovanja na področju miru, varnosti in obrambe. Od prihoda več kot milijona be- guncev in migrantov iz Afrike, Bliž- njega vzhoda in Azije na evropsko celino, ki se je pričel leta 2015, je vprašanje migracije postalo eno naj- bolj žgočih družbenih in političnih vprašanj, še posebej na področju var- nosti znotraj (držav) Evropske unije. Migrantski val je razkril razdeljenost držav EU glede (ne)sprejemanja pre- bežnikov, solidarnostne pomoči do drugih držav (enakomerna porazdeli- tev slednjih po vseh državah) kot tudi glede človekovih pravic. Avtorica ugotavlja, da je dose- danje iskanje rešitve za migracijsko krizo potekalo predvsem v iskanju praks za nadzor migrantov, ki vodi- jo v obvladovanje mobilnosti ljudi (znotraj EU), medtem ko bi moral biti BOOK REVIEWS 1151 TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 4/2021 pa je treba odvračati tiste, ki hočejo kršiti te družbene (pravne) norme, a na tak način, da so spoštovane splo- šne človekove pravice. V nadaljevanju avtorica predsta- vi politiko in prakse glede migracij znotraj Evropske unije, pri čemer poudari, da obseg in kompleksnost migracijskih valov »predstavlja ogro- mne izzive za EU in države članice ter da upravljanje le-teh krepi zaskrblje- nost glede varnosti, suverenosti in integracije« (str. 69). Predstavljeni sta zakonodajna zgodovina EU na tem področju ter tudi pravna ureditev za legalne migracije v EU. Vzpostavitev schengenskega območja, ki zago- tavlja prost pretok znotraj (večine) držav članic EU (in nekaterih pridru- ženih držav), je sicer zabrisala fizič- ne meje med državami, zunanje mi- gracije pa so ogrozile zunanje meje schengenskega območja. Integrirano upravljanje meja (integrated border management) naj bi zagotovilo sode- lovanje vseh držav v schengenskemu območju glede upravljanja in nadzo- ra meja prek sodelovanja in usklaje- vanja praks ter izmenjavo informacij med različnimi organizacijami. To upravljanje je bilo institucionalizi- rano leta 2004 z ustanovitvijo Fron- texa, evropske agencije za mejno in obalno stražo. Pomembno vlogo pri nadzoru meja ima tudi Eurosur, pane- vropski nadzorni sistem, ustanovljen leta 2013, ki omogoča dostop do in- formacij na lokalni in državni ravni glede nelegalnega dogajanja na zuna- njih meja EU (od ilegalnih prehodov do kriminalnega dogajanja). Mehki trebuh Evrope je vedno za nacionalno varnost, ki je še vedno primat moderne države. Država je odgovorna za zagotavljanje ozemelj- ske celovitosti države, varovanja pre- bivalstva ter nacionalnih interesov pred (zunanjimi) grožnjami in agre- sijo. V sodobnem svetu pa je ločnica med nacionalno in mednarodno var- nostjo vse bolj zabrisana. Sem sodijo tudi migracije, ki so »eden izmed glavnih fenomenov enaindvajsetega stoletja in eden naj- manj predvidljivih dejavnikov člo- vekovega obnašanja« (str. 32). V luči varnostnih ved so lahko migranti var- nostna grožnja iz naslednjih vidikov: ogrožajo odnose med državo izvora in ciljno državo, so politična grožnja oz. varnostna grožnja v ciljni državi, so grožnja prevladujoči kulturi oz. identiteti, predstavljajo družbeni in ekonomski problem za ciljno državo, so inštrument ogrožanja proti državi izvora, tudi na splošno predstavljajo grožnjo človeški varnosti. Četrto poglavje je namenjeno pregledu vprašanju (državnih) meja v okviru mednarodnega (pravnega) sistema ter kako se obravnavajo in ohranjajo v dobi človeške mobilno- sti. Meje predstavljajo »obvezni del mednarodnega sistema in bodo osta- le nujne za globalni sistem v prihod- nje« (str. 54). Zato je potrebno razviti tudi (večstopenjsko) varovanje meja, ki so izpostavljene petim glavnim ka- tegorijam groženj (terorizmu, azilu, tihotapljenju ljudi, tihotapljenju stvari oz. surovin ter splošnemu kriminalu), na tak način, da je nadzor nad preto- kom ljudi, kapitala, dobrin in storitev v skladu z zakonodajo države. Pri tem 1152 TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 4/2021 pa ima več kot pet tisoč kilometrov dolgo pomorsko mejo ter številne otoke, ki so cilj migrantov (predvsem iz Tunizije, Libije in Egipta). Leta 2014 so v Italiji zabeležili prihod več kot 170.000 migrantov preko morja. Avtorica nato prestavi napore obeh omenjenih držav (ter EU) gle- de zaščite in varovanja (pomorske) meje v Sredozemlju, tako z optron- skim kot radarskim nadzorom. Že leta 2013 je Italija sprožila operacijo Mare Nostrum, ki je usmerjena k re- ševanju migrantov kot tudi identifika- ciji in pregledu migrantov, boju proti tihotapcem in preprečevanju zapu- stitve severnoafriške obale ilegalnim migrantom. Obe državi sta povečali proračun za nadzorne mejne sisteme, podpisali sporazume s tretjimi drža- vami (tako državami izvora kot tran- zitnimi državami) ter si prizadevali za proces eksternalizacije. Najpomemb- nejša sporazuma v tem času sta bila med Španijo in –Marokom ter Italijo in Libijo, ki sta v zameno za sodelova- nje v preprečevanju ilegalnih migracij zagotavljala lažjo legalno migracijo ter investicije v afriške države. Zaradi raz- like med ekonomsko razvitostjo špan- skih enklav in maroško regijo pome- nita enklavi pomemben gospodarski vir (in cilj) za Maročane, s tem pa tudi cilj za migrante. A ker enklavi nista del schengenskega območja, so migranti »ujeti« v enklavi, kar pomeni pritisk na prebivalstvo na majhnem območju. Na koncu avtorica meni, da je stra- tegijo upravljanja migracij potrebno zasnovati na dveh temeljih: na eko- nomskem in humanitarnem. Strate- gija bi morala upoštevati sposobnost predstavljalo Sredozemlje in tudi v enaindvajsetem stoletju to območje pomeni eno največji varnostnih gro- ženj, predvsem glede vidika ilegalnih migracij iz afriško-bližnjevzhodnih obal na evropsko celino. Že pred iz- bruhom migrantske krize leta 2015 je bil razvit večdimenzionalni pristop do upravljanja migracij v Sredoze- mlju, ki zajema nadzor meja, diplo- macijo, obveščevalno dejavnost, azil- no politiko ter sporazume s tretjimi državami. Ta pristop je bil po izbruhu arabske pomladi popolnoma ohro- mljen predvsem zaradi samega ob- sega migrantskega valu, ki je dosegel evropsko celino. Medtem ko je Španija od Afrike ločena s Sredozemskim morjem, pa zaradi določenih geografskih značil- nosti vseeno predstavlja eno najbolj zaželenih in najlažje dostopnih cilj- nih držav za migrante iz Afrike. Prej- šnja »priljubljena« destinacija so bili španski Kanarski otoki, že v desetlet- ju pred letom 2015 najbolj pogosta postaja za (ilegalni) vstop v Evropo (predvsem preko Senegala, Mavreta- nije in Maroka). Po arabski pomladi so bile bolj pod pritiskom španske enklave na afriški celini (Ceuta in Me- lilla), kjer so leta 2015 zabeležili sko- raj 12.000 ilegalnih migrantov. Tre- tja pot na špansko ozemlje vodi čez Gibraltarsko ožino, katero migranti prečkajo na neprimernih in prezase- denih čolnih (brez zaščitne opreme – plavalnih jopičev, ponavadi so ne- plavalci) ter brez navigacijske opre- me in pomorskih izkušenj. Italija na drugi strani geografsko ni tako blizu Afriki kot Španija in nima enklav, zato 1153 TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 4/2021 dolžna sprejemati nabor usmeritev za zagotovitev upravljalne migracij- ske strategije, ki varuje dostojanstvo migrantov in njihove človekove pra- vice; natančneje, pristop do spopri- jemanja in preprečevanja nadaljnjih humanitarnih kriz na ozemlju EU, z zagotavljanjem splošnih pravic mi- grantov« (str. 194). To naj bi dosegli s sprejetjem minimalnih standardov (pravnih, političnih in družbenih), do katerih bi bili upravičeni migranti, pri čemer bi ohranjevali strategijo regula- cije in nadzora migracij. držav (EU) za sprejem določenega števila migrantov (na podlagi potreb držav in profila migrantov) na pod- lagi ocene tveganja, zmožnosti in go- spodarstva. Vseeno meni, da bi poli- tika morala biti fleksibilna in ne bi smela temeljiti le na matematičnih iz- računih. Predlaga, da bi morali zmanj- šati motivacijo in razloge za migracije (preko sporazumov s tretjimi država- mi) ter najti ravnotežje med uprav- ljanjem migracijskega pritiska na meje EU z varovanjem zunanje meje. Ferreira zagovarja stališče, da je »EU