401 FRESACH/BREZE – KRAJ SPOMINA IN PREMISLEKA CERKVENE ZGODOVINE Karl W. Schwarz Sledeči prispevek govori o muzeju v Fresachu [Brezah],1 kjer se je ob izteku Koroške deželne razstave leta 2011 porodila ideja o »tolerančnih pogovorih«. Da je Fresach »kraj tolerance«, priča že tamkajšnja tipična »tolerančna molilnica« iz časa cesarja Jožefa II., ki je s svojim tolerančnim paten- tom leta 1781 takratnim skritim protestantom odprl vrata v svobodo. Molilnica še ni bila »javni prostor«, saj ni smela imeti razpoznavnih »znakov javnosti«: niti cerkvenega zvonika, niti zvonjenja, niti neposre- dnega dostopa z javne ceste in sploh ni smela biti podobna takratnim cerkvam. Na zunaj naj bi vse ostalo, kot je bilo: še naprej je obstajala iz- ključno katoliška mreža župnij, vanjo so bili vključeni tudi zdaj toleri- rani »akatoličani« (kot so bili poimenovani evangeličani v takratnem uradnem žargonu), ki so morali katoliškemu župniku plačevati predpi- sane cerkvene dajatve/štolnino, saj je ta še vedno moral voditi uradno veljavne rojstne in poročne knjige, pa čeprav se je v Fresachu večina pre- bivalcev že leta 1784 izrekla za »akatoliško« veroizpoved in jo v zasebnem prostoru tudi izvajala (lat. exercitium religionis privatum). Fresach pa ni le prostor tolerance in pravi kraj za »tolerančne po- govore«, ampak tudi mesto srečanja s slovensko reformacijo in kultu- ro. Čeprav nima dvojezične krajevne table (Fresach/Breze), pa lahko na krajevnem grbu poleg keliha in hostije vidimo tudi list breze. Grb tako tematizira temeljno protestantsko zahtevo po obhajilu pod obema po- 1 Oglati oklepaji in pojasnila v njih so prevajalčevi. Stati in obstati 17(2021): 401-406 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(34)401-406 402 RAZGLEDI, VPOGLEDI dobama tudi za laike in jezikovni izvor krajevnega imena v slovenski besedi za brezo [Birke/breza/Breze]. Raziskovanje reformacijske zgodovine je v Fresachu povezano z nje- govim muzejem, ki je bil leta 1960 ustanovljen kot evangeličanski ško- fijski muzej [Diözesanmuseum]. Svoj prostor je našel v stavbi stare tole- rančne molilnice, potem ko je bila zgrajena nova evangeličanska cerkev. Upravljalo ga je takrat ustanovljeno Društvo za negovanje in pospeševa- nje evangeličanske verske dediščine na Koroškem. Vodilna pri tem sta bila takratni župnik v Fresachu Otto Bünker (1888–1966) in bleiberški župnik Oskar Sakrausky (1914–2005). Slednji je kot bleiberški župnik skrbel tudi za sestrsko cerkveno občino Agoritschah [Zagoriče], ki je bila prav tako tolerančna občina in nota bene edina evangeličanska cerkvena občina v dvojezični južni Koroški. Za Agoritschach/Zagoriče na planoti nad Arnoldsteinom je bleiber- ški župnik lahko rekel, da je v kontinuiteti/nasledstvu z reformacijo slo- venskega reformatorja Primoža Trubarja (1508–1586). Kot dokaz za to je imel bleiberško župnijsko kroniko, v kateri je njegov predhodnik leta 1790 zabeležil, da v Zagoričah imajo in uporabljajo več kot dvajset izvo- dov različnih reformacijskih tiskov v slovenskem jeziku. Na temelju te kronike je Sakrausky leta 1960 napisal knjigo o zgodovini evangeličan- ske cerkvene občine Zagoriče. Knjiga je bila njegov prvi korak v znan- stvenem raziskovanju zgodovine reformacije v notranjeavstrijskih de- želah. Omenjene dragocene spise je uspel pridobiti za muzej v Fresachu, jih analizirati in znanstveno ovrednotiti. Trubar, ki je vedno znova označevan kot »Luther Slovencev«, je sicer izhajal iz gospostva Auerspergov [»Turjaških«] južno od Ljubljane; izo- braževal se je v Salzburgu, na Dunaju, predvsem pa na škofijskem dvo- ru v Trstu, pri reformaciji naklonjenem katoliškem škofu Petru Bonomu (1458–1546), kjer se je srečal s humanističnim duhom, toda tudi z refor- macijskimi spisi. Leta 1530 je bil v Trstu posvečen za duhovnika, po letu 1533 je deloval pri stolni cerkvi v Ljubljani, v kateri je med nemško go- vorečimi prebivalci reformacija pognala korenine že v dvajsetih letih 16. stoletja. S kritiko romarstva in prevladujočega praznoverja je prevzel teme reformatorske teologije in se moral pred napadi starovercev zate- 403 KARL W. SCHWARZ či v Trst, dokler ga ni leta 1542 znova poklical v Ljubljano – celo v stolni kapitel – škof Franc Kacijaner (1501–1543), deklarirani privrženec refor- macije. Do leta 1547 je bil tako pridigar v ljubljanski stolnici, dokler ga ni na odgovornost poklical novi škof Urban Tekstor (1491–1558); pred za- porom se je rešil z begom v Nemčijo. Tam je služboval kot evangeličan- ski pridigar v Rothenburgu ob Tauberi, kasneje pa v Kemptnu; posve- til se je prevajanju Biblije v slovenski jezik, ki je z njegovim delom sploh šele dobil jezikoslovne temelje. Tako kot so bile Luthru kasneje priznane zasluge za nemški jezik, tako je bilo tudi pri Trubarju. Postal je cenjen in čaščen kot »oče sloven- skega (knjižnega) jezika in literature«. Njegov Catechismus in der Windischen Sprach, natisnjen leta 1550 v Schwäbisch Hallu, je bila prva tiskana slovenska knjiga: njen edini ohra- njeni izvod je shranjen na Dunaju med dragocenostmi Avstrijske naci- onalne knjižnice. Trubarjevo teološko delovanje in evangeljsko prizadevanje je bilo v Sloveniji dolgo prezrto, pometeno pod preprogo – tako na nacional- noslovenski in marksistični strani kot s strani Katoliške cerkve. Šele po šestdestih letih prejšnjega stoletja je prišlo do pomembnega miselnega preobrata, ki se je verjetno začel s Trubarjevo biografijo (1962) ljubljan- skega literarnega zgodovinarja Mirka Rupla (1901–1963) in je privedel do zelo opaznega ekumenskega zbliževanja pogledov ob Trubarjevem ju- bileju leta 2008, ki se je pokazalo na številnih simpozijih (celo v Rimu) in v publikacijah. Pri tem raziskovanju je bil zraven tudi Sakrausky. Z izdajo Trubarjevih nemških predgovorov (Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroati- schen Reformationswerk, Dunaj 1989) je pomembno spodbudil predvsem analizo Trubarjeve verske in misijonske dejavnosti. Trubar, ki je moral dvakrat bežati iz Ljubljane v Nemčijo (1548, 1565), je bil zagnano misi- jonarski, pri čemer ni imel pred očmi le svojih kranjskih rojakov, »lu- bih Slovencov«, ampak ves balkanski prostor. V Urachu pri Tübingenu je bila ustanovljena tiskarna za južnoslovanski biblijski tisk (Windische, Chrabatische und Cirulische Truckherey), da bi za reformacijo pridobi- 404 RAZGLEDI, VPOGLEDI li Slovence, Hrvate, da, celo Turke. S tem je bilo seveda povezano tudi upanje, da bi tako zajezili stalno osmansko vojaško grožnjo. V tolerančni molilnici v Fresachu je Sakrausky shranil dokaze evan- geličanske vernosti, ki jih je v koroški deželi iskal in našel: postile v nem- škem in slovenskem jeziku, knjige pridig, katekizme, biblije, pesmari- ce. Med njimi je kot unikat tudi slovenski katekizem iz leta 1580, ki ga je domnevno po naročilu notranjeavstrijskih deželnih stanov prevedel Jurij Dalmatin (1547–1589), natisnila pa tiskarna Johannesa Mannela/ Janeza Mandelca/Manliusa (pred 1562–1605) v Ljubljani. Dalmatin je tudi dokončal prevajanje Biblije v slovenščino, ki ga je začel Trubar. Po njem neuradno imenovana Dalmatinova Biblija ni mogla biti na- tisnjena v Ljubljani, izšla je v Wittenbergu leta 1584. Mandelčeva ti- skarna se je pod pritiskom protireformacije morala preseliti na Ogrsko. Dalmatinovo Biblijo, ki predstavlja vrhunec južnoslovanskega knjižne- ga tiska v Nemčiji in velja za teološki ter literarni mejnik slovenskega protestantizma, so smeli z izrecnim škofovskim dovoljenjem uporablja- ti tudi katoliški duhovniki. Eden od maloštevilnih ohranjenih izvodov je zdaj tudi v muzeju v Fresachu. Dalmatin, ki izhaja iz Krškega, se je najprej šolal pri pomembnem slovenskem jezikoslovcu Adamu Bohoriču (okrog 1520–1598), potem pa študiral teologijo na univerzi v Tübingenu kot štipendist Tiffernovega sklada, ki ga je ustanovil vojvodov svetnik Michael Tiffernus (1488/89–1555). Po magistraturi leta 1569 je bil nem- ško-slovenski pridigar v Ljubljani. Prevedel in izdal je tudi posamezne biblijske spise (Jezus Sirah, Peteroknjižje, Salomonovi pregovori), a tudi knjižico molitev (Betbüchlein Windisch, Wittenberg 1584), ki jo je po to- lerančnem patentu leta 1784 v Celovcu ponatisnil Ignaz Kleinmayr (1745– 1802) in so jo uporabljali pri bogoslužju v Zagoričah. Bogoslužje je imel v Zagoričah enkrat mesečno bleiberški pastor, os- tale nedelje pa so se verniki evangeličanske občine k petju in molit- vi zbirali sami; eden od starešin (prezbiterjev) je pri tem bral iz knjige pridig v njihovem slovenskem maternem jeziku, npr. iz Postile Johanna Spangenberga (1484–1550), ki je bila med najbolj priljubljenimi knjiga- mi pridig reformacijskega časa in so jo imeli tudi v slovenskem prevo- 405 KARL W. SCHWARZ du. Rokopisni prepis tiskane slovenske izdaje/prevoda te postile [1578] so verniki pri liturgiji uporabljali še v 19. stoletju. V Zagoričah se je – skrito od sveta – lahko obdržal kriptoprote- stantizem (»skriti/prikriti protestantizem«) s koreninami v 16. stole- tju. Slovenska knjižna kultura reformacijske dobe, ki je bila v vojvodini Kranjski konec 16. stoletja v protireformaciji uničena, je v samoti Zagorič preživela, skupaj s slovensko identiteto, ki pa se je po letu 1781 z asimi- lacijo počasi izgubila. K temu je prispevala pastoralna oskrba skupnos- ti s strani bleiberških pridigarjev (ki so prihajali iz nemških pokrajin Württemberg in Franken), odločilno pa zaprtje evangeličanske šole v Zagoričah (1868) in vključitev otrok v šolo v [»nemškem«] Arnoldsteinu. Konec tega procesa označuje dokončna odprava slovenskega bogoslužja. Pri cerkveni vizitaciji je superintendent leta 1937 sicer postavil vpraša- nje o slovenski božji službi, a je bila ta enoglasno zanikana in odklonje- na. Kurator občine je, nasprotno, superintendentu postavil vprašanje, če smejo prodati (slovenski) rokopisni molitvenik, ker da ima visoko vred- nost. Superintendentu gre zahvala, da je svetoval zadržanost in premi- šljenost. Knjiga je tako ostala shranjena v evangeličanskem župnišču v Bleibergu [Plajberk pri Beljaku], dokler je ni Sakrausky prenesel v muzej v Fresachu. Z razmišljanji o prodaji se je evangeličanska skupnost kar se da jasno distancirala od svoje lastne zgodovine. Zavestno je pretrgala s kontinuiteto; ob vključitvi v nemško tradicijo evangeličanske cerkve v Avstriji se je nasproti podedovanemu slovenskemu poreklu zavarovala z razvitjem samopodobe »vindišarske« skupnosti, »odprte« za asimilacijo. Slovenska tradicija skupnosti je preživela muzeološko, v muzeju v Fresachu, z modro odločitvijo Sakrauskega leta 1960; njeni dragoceni dokumenti so tu na razpolago za nadaljnje raziskovanje. Pomembnosti muzeja v Fresachu pa ne smemo omejevati na do- kumente reformacijske zgodovine Slovencev. Muzej je tudi pomem- ben ključ za srečanje koroških evangeličanov in koroških Slovencev. Intenzivno ukvarjanje s slovensko zgodovino reformacije je prostor so- delovanja med etnično in konfesionalno manjšino. Solidarnost med obe- ma manjšinama se je pokazala npr. v času rušenja dvojezičnih krajevnih tabel [»Ortstafelsturm«] leta 1972 s pastirskim pismom evangeličanskega 406 RAZGLEDI, VPOGLEDI superintendenta Paula Pellarja (1919–1988). V tem smislu se je z ustano- vitvijo in delovanjem muzeja v Fresachu pisala tudi »cerkvena zgodovi- na«: s spominom in premislekom skupne notranjeavstrijske reformacij- ske zgodovine je bila tu premagana nemškonacionalna impregniranost koroškega protestantizma. literatura Hanisch-Wolfram, Alexander. 2010. Auf den Spuren der Protestanten in Kärnten. Zbirka Kulturwanderungen. Celovec: Verlag Johannes Heyn. –––. 2010. Protestanten und Slowenen in Kärnten: Wege und Kreuzwege zweier Min- derheiten 1780–1945. Celovec: Evangelische Akademie Kärnten. [Glej tudi: Isti. 2012. »Protestanti in Slovenci na Koroškem: postaje odnosa med manjšinama 1780–1945.« Stati inu obstati 8 (15-16): 52–71.] Leeb, Rudolf. 2003. »Der Streit um den wahren Glaube: Reformation und Gegenre- formation in Österreich.« V Geschichte des Christentums in Österreich: Von der Spätantike bis zur Gegenwart, ur. Herwig Wolfram, 145–280. Dunaj: Carl Ueber- reuter Verlag. Sakrausky, Oskar. (1960) 1978. Agoritschach: Geschichte einer protestantischen Geme- inde im gemischtsprachigen Südkärnten. Celovec: Verlag des Geschichtsvereins für Kärnten. [Glej tudi: Schwarz, Karl W. 2010. »Zagoriče/Agoritschah – evangeličan- ska fara na dvojezičnem Koroškem«. Stati inu obstati 6 (11-12): 137– 160.] –––, ur. 2013. Primus Truber und die Reformation in Slowenien = Fresacher Gespräche 2012. Separat iz Carinthia I: Zeitschrift für geschichtliche Landeskunde von Kärn- ten 203. Breze: Museumsverein Fresach. Schwarz, Karl. W. 2020. »Ein Reformator aus Innerösterreich: Primus Truber und der südslawische Buchdruck in der Uracher Bibelanstalt.«V Reformation und Bücher. Zentren der Ideen – Zentren der Buchproduktion, ur. Andrea Seidler in István Mo- nok, 63–83. Wiesbaden: Harrassowitz Verlag. [Glej tudi: Isti. 2018. »Reformator iz Notranje Avstrije: Primož Trubar in južnoslovanski tisk Biblijskega zavoda v Ura- chu.« Stati inu obstati 14 (28): 61–82.] Wadl, Wilhelm ur. 2011. Glaubwürdig bleiben: 500 Jahre protestantischer Abenteuer. Wissenschaftlicher Begleitband zur Kärntner Landesausstellung in Fresach. Ce- lovec: Verlag des Geschichtsvereins für Kärnten. Iz nemščine prevedel Marko Kerševan