178 ' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 STOLETNICA. PRVE MESTNE DEKLIŠKE ŠOLE V LJUBLJANI TATJANA HOJAN Leta 1875, torej pred sto leti, je bila us- tanovljena prva mestna dekliška šola v Ljub- ljani. Do tedaj je bila edina javna osnovna dekliška šola vadnica pri ljubljanskem uči- teljišču, ki so jo odprli leta 1873, vse druge dekliške šole pa so bile privatne. Zadnje leto pred ustanovitvijo prve mestne dekliške šole so se deklice v Ljubljani šolale takole: 67 jih je obiskovalo vadnico pri učiteljišču, 856 ur- šulinsko šolo, 39 zavod pri sv. Florjanu, 37 cvangelijsiko šolo, 15 tovarniško šolo v pre- dilnici za šoloobvezne delavke, 46 tovarniško šolo v Tobačni tovarni, 37 se jih je šolalo doma, 134 pa jih je obiskovalo privatne šole. Privatne dekliške šole so bile: šestrazredna šola Irme Huth, šestrazredna šola Viktorije in Gabrijele Rehn, šestrazredna šola Julije Moos in štirirazredna šola Marije Zollendorf. Po novem šolskem zakonu iz leta 1869 so prevzele šolsko upravo dežele in občine, zato se je stanje šolstva na Slovenskem izboljšalo. Mesto Ljubljana je dobilo svoj mestni šol- ski svet, katerega predsednik je bdi vsako- kratni župan, druge zastopnike občine pa je izvolil občinski odbor. Mesto takrat še ni skrbelo za graditev novih šolskih poslopij, temveč je šole nameščalo v stare stavbe. Tako je tudi prva mestna dekliška šola, ki je bila ustanovljena z odlokom deželnega šolskega sveta 24. 6. 1875, dobila prostore v starem poslopju radute. Solski okraj te mestne de- kliške šole je obsegal Šentjakob, Trnovo, Krakovo, Hradeokega vas in Kurjo vas. Sola je bila sprva štirirazredna in jo je prvo leto obiskovalo 186 učenk. Število učenk je iz leta v leto naraščalo in šola se je kmalu za- čela širiti. Leta 1882 je postala petrazredni- ca, 1887 šestrazrednica, 1889 sedem in 1890 osemrazrednica. Po razsulu Avstro-Ogrske je mestni svet na seji 19. 12. 1918 sklenil, da se šola preosnuie v 5-razredno občo šolo in 3-razredno meščansko šolo. Prva mestna dekliška šola je ostala v re- duti do protesta leta 1895, nato pa se je za- časno preselila na Vrtačo. V času župano- vanja Ivana Hribarja se je v marsičem izbolj- šalo tudi stanje šolskih poslopij v Ljubljani. Tako je bilo 1. oktobra 1901 odprto na trgu sv. Jakoba novo poslopje za mestno dekliško šolo. Ivan Hribar piše o tem v svodih spomi- nih: »Za osemrazredno dekliško šolo pri sv. Jakobu, ki še ni imela lastnega poslopja, dal sem po inž. Sbrizaju izgotoviti iin po arhi- tektu Maksu Fabiani ju popolni ti jako pri- kladen načrt, ki ga je občinski svet odobril in po katerem se je stavba tudi res sezidala.« Ko so šolo odprli, je imel župan Ivan Hri- bar otvoritveni govor. Sola je bila eno naj- lepšiih poslopij tedanje Ljubljane. Poleg šol- skih sob je imela tudi telovadnico, knjižnico in kopalnico, kar je bilo za tisti čas prava redkost. Na pročelju stavbe so bile napisane misli Komenskega, Slomška in Stritarja ter imena zaslužnih šolnikov in pedagogov, med njimi tudii Rousseaujevo, ki je izzvalo ostre napade ljubljanskih nazadnjaških časopisov. Po letu 1870 je postal boj za učmi jezik vse ostrejši, zlasti v mestih, kjer so nemški učitelji po vsej sili hoteli obdržati nemšiki vični jezik. Privatni dekliški zavodi so bili že tako povsem nemški, saj je bila na primer v učnih načrtih zavodov Rehn in Huth nave- dena slovenščina le kot neobvezen predmet. Šele po letu 1882 je šolski svet sklenil, da naj bo učni jezik v deških in dekliških mest- nih šolah za vse predmete slovenski, nem- ščino pa naj bi začeli poučevati šele v tret- jem razredu. Mestno dekliško šolo je obiskovalo v šol- skem letu 1883/84 le 25 Nemk in 5 Italijank, Slovenk pa kar 305. V letu 1889/90 je obi- skovalo šolo 345 učenk, od katerih je znalo 270 učenk samo slovensko, 69 učenk sloven- sko in nemško, 1 učenka slovensko in češko, 1 učenka slovensko in italijansko, 4 učenke samo nemško. Do leta 1875, ko so odprli mestno deikliško šolo, so bile slovenske javne učiteljice zelo KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1975 179 ; redke. Tega leta pa so dokončale učiteljišče v Ljubljani, ki je bilo ustanovljeno leta 1871, prve absolventke in se je začelo stanje izbolj- ševati. In istega leta so si učiteljice, kljub velikemu nasprotovanju, priborile pravico do enakih osebnih dohodkov za enako delo kot učitelji. Prva voditeljica mestne deklišike šole je bila Marija Krašner. Rojena je bila leta 1848 v Idriji in je na tamkajšnji pripravnici na- pravila učiteljski izpit. Poučevala je v Kr- škem, Gornji Radgoni in Idriji, mestno de- kliško šolo pa je vodila do leta 1879. Prvo leto so poučevale na tej šoli še Julija Moos, ki je opustila svojo privatno dekliško šolo, Ernestina Kem, ki je pred tem službovala v Novem mestu in Friderika Konšek, iki je tega leta maturirala na ljubljansikem ženskem učiteljišču. Za Krašnerjevo je prevzela vod- stvo šole Julijana Moosova, izredno delavna učiteljica. Leta 1897 je odšla v pokoj in prev- zela vodstvo gospodinjske šole pri društvu Gospodinjska šola. Za njo sta do razsula Av- stro-Ogrske vodili šolo še EmUifja Gusl in i Marija Maro ut. Na tej šoli so dalj časa po- j učevale tudi zaslužne učiteljice Agneza Zu- ! pan, Marija Mehle, Marija Wessner ter Ana j in Ivana Praprotniik. Učiteljice mestne dekliške šole so marljivo sodelovale v raznih društvih, taiko v Narodni | šoli. Družbi sv. Cirila in Metoda, društvu \ učiteljic in drugih, ter pisale prispevke za i učiteljska glasila.