Per 586/2012 10034242,52 Časopis o Gori, Gorjankah in Gorjanih letnik 16, številka Sl, Predmeja, december 1011 pesem po izboru HODIM' Lili Novy Hodim in gledam pomlad, cvetlice, drevesa in ptice, slišim šumenja in klice: »Živeti - živeti - živeti sred zmeraj kipečih naslad!« Hodim, poslušam in zrem to silno brezskrbno veselje, ki ve le za eno povelje; »Živeti - živeti - živeti -življenju hiteti v objem!« Hodim v to živost in vem, da ure se nič ne zaveda, ki rekla bo hladna in bleda: »Umreti - umreti - umreti je temna zapoved stvarem.« Hodim v pomladno bridkost in čutim ob vsaki minuti to, česar priroda ne sluti: »Umreti - umreti - umreti veleva nam zadnja skrivnost.« Hodim in dvigam glavo, preganjam pretečo prikazen in strah, ki je jalov in prazen. Živeti - umreti - živeti -saj konca nikoli ne bo. Hodim in čutim jo, slast cvetlice, drevesa in ptice, slišim šumenje in klice: »Živeti - živeti - živeti! ‘Tokratno pesem za notranjo stran naslovnice Gore je izbrala Elvica Velikonja. KAZALO PESEM PO IZBORU Lili Novy: Hodim.................................................................. 2 DANILO LOKAR, GORA, GORJANI IN BRANJE Ivana Slamič: Branje novel Danila Lokarja..................................... 4 Knjižna polica na Rupi........................................................... 11 NOVE KNJIGE Elvica Velikonja: Rastejo pri nas. Rastline Trnovskega gozda.................. 23 Franc Černigoj, Igor Dakskobler: Iz uvodov v knjigo Rastejo pri nas ............. 23 Anka Vončina: Kolonica iz Idrije je skozi meglo in dež sledila luči proti Otlici. 24 Anka Vončina: Prijateljici....................................................... 25 Bojan Bizjak: Poslušalec (odlomek iz novega romana).............................. 26 Bojan Bizjak: Zapis o romanu Poslušalec.......................................... 29 SPOMINJANJA Emil Velikonja: Orlovca - stena domišljije, zgodb in poguma................... 30 Cvetka Velikonja: Moja prva šola................................................. 36 ZAPISI V SPOMINU, KAMNU IN BRONU Aldo Černigoj: Stanislav Bačar, umrl v letošnjem maju......................... 39 Damjana Plešnar: Spomini na Zmaga Posega in kako je nastajala 'Gorjanka'...... 40 GLOBINE SVETA IN NEBA: JAME IN VRHOVI Nejc Velikonja: Jama 'Veseli december'........................................... 42 Mateja Pate: Z otroki v hribe.................................................... 44 Mateja Pate: Pikine domislice.................................................... 47 PA! ..., MRTEV SI! (Ali: GOTOF SI!) Franc Černigoj: Pa! Mrtev si! ................................................... 48 Miran Krapež: Paintball Otlica................................................... 48 AKTUALNO Barbara Krapež: Defibrilator Danilo Pudgar: Mitja Velikonja v odboru za skoke in NK DANILO LOKAR, GORA, GORJANI IN BRANJE Za časnik Gora je Ivana Slamič v letošnjem Lokarjevem letu (120-letnica pisateljevega rojstva) brala Lokarjeve novele, v katere je pisatelj vtkal Goro in Gorjane. To so: Igra dneva, Za frontami (Sodni dan na vasi, 1958), Rafaela (Hudomušni Eros, 1960), Objokane blazine, Megla, Počitek v suhem žlebu (Dva obraza dneva, 1962), Boj Pod gorami (Z glavo skozi zid, 1963), Dete s planine (Burja pred tišino, 1982). BRANJE NOVEL DANILA LOKARJA Ivana Slamič Branje je zame vstopanje v neodkrite, očesu zakrite pokrajine, ki jih ustvarja človeško notranje oko. V meni se odpirajo novi svetovi, novi ljudje, ki so sicer podobni ljudem, kijih poznam, povezujem jih z njimi, a so drugačni od njih. Živijo v sosednjih galaksijah in v trenutkih, ko sama to hočem in želim, prihajajo k meni, se z mano pogovarjajo, smem jih videti, smem jih spremljati na njihovih poteh in smem biti celo oni sami. Prav odkrivanje neodkritosti/zakritosti sveta, skrite mojemu notranjemu očesu, morda duši, ki jo ustvarja drugo oko, ne dahi jo do konca razkrilo, ker je ne more, ker ne more do konca prodreti vanjo, je skrivnost branja literarnega ali glasbenega, filmskega, slikarskega ali gledališkega dela. Spojenost, identifikacija z novim svetom in ljudmi v njem so mogoča v samoti. Samota je okolje, v katerem se zgodi blaženost, rojstvo novega planetarnega sistema. Zato berem brez zemljevida. Zato berem brez pripomočkov, enciklopedij, literarnih ali drugih zgodovin, brez kritikovih mnenj, brez sugestij drugega bralca. Zato sredi zime vsakdanjika zmorem videti, kako lepa gaščerica' negibno zre vame, čutim plahte pritalnega cvetja in vem: Nepopisna sreča je zalila naravo pred prihodom noči. In zmorem vedeti, daje strašno, ko leže mornik nad gozdove in šumi v polmraku. Branje po naročilu ukinja samoto in zlitost z umetnino. Zahteva, da si zunaj, da nastajajoči svet opazuješ, si zapisuješ prehode iz enega stanja v drugo, da beležiš spremembe, da gledaš, a vsega ne moreš videti. Najhujše je branje z namenom, ko moraš določiti uro, ko je umetnina nastala, dan, ko seje v ustvarjalcu rodila, okoliščine, zaradi katerih je nekaj zapisano tako in ne drugače. Bereš z zemljevidom, z umetnikovim rojstnim listom v roki, raziščeš njegovo sobo in meriš temperaturo v času ustvarjanja ... in si daleč, neizmerno daleč od novoustvarjenega sveta. Gledaš ga z daljnogledom, najmočnejšim in naj večjim, a prameni svetlobe v vesoljni temi so le slutnja in ne čutenje. Ko berem Lokarjeva dela in nočem, da bi vplivali name obletnice, praznovanja, slavilni trenutki, nujni, a nepotrebni za branje, berem brez zemljevida. Zato tudi nisem naslovila svojega zapisa Gora v Lokarjevih delih ali Gorjani in Lokarjev odnos do njih ali Gora, dogajalni prostor Lokarjevih novel. Zato samo: Branje Lokarjevih novel. In vem: v trenutku, ko pišem, moram uporabljati tudi priročnike, besede drugih, a samo toliko, da ne uničim ustvarjanja svojega novega sveta z močjo Lokarjeve besede. Interpretacija, razlaga ne ukinja popolnoma tistega, kar se imenuje zlitje z umetnino, identifikacija. Najpomembnejši in najboljši poznavalec Lokarjevega delaje bil literarni zgodovinar in Lokarjev prijatelj Lino Legiša, pisec vseh spremnih besed v Lokarjevih slovenskih izdajah njegovih del. Drugi Stanko Janež, prvi, ki je leta 1957 vključil Lokarjevo delo v svojo knjigo Zgodovina 1 Vse ležeče zapisane besede so Lokarjeve, v enem primeru Dantejeve. slovenske književnosti. Lokar se je razkrival mnogim sogovornikom, Cirilu Zlobcu, Marjanu Tomšiču, Francetu Piberniku, Branku Hofmanu, Francu Černigoju in prav gotovo najbolj Marijanu Breclju. Navdušen gaje bral František Benhart, Čeh, kije svojim rojakom posredoval mnoga slovenska literarna dela. Jože Snoj, manj prijazen kritiški bralec Lokarjevih del, je v spremni besedi k srbski izdaji Lokarjevih novel ugotovil, daje Lokar pisec izgubljenega razvoja (ker ne moremo spremljati nastajanja njegovih del, ker ne moremo določiti ure nastanka in minute objave, to preprečuje pozen vstop na slovensko knjižno tržišče, razlagam Snojevo besedno zvezo), a je tudi slovenski Proust, pisatelj, ki oživlja svoj spomin. Spomin pa je skladiščenje dogodkov na nov, samo avtorju lasten način, je branje sveta tako, da nastaja nov svet, dan bralcu, ki se predaja lastnemu ustvarjanju samo svojega novega sveta, užitega z notranjim očesom ali dušo. Vem: dogajalni prostor Lokarjevih novel je Vipavska dolina, so hribi nad njo proti severu in severovzhodu, ne samo Gora, tudi Col, prostrani gozdovi, ki jih Bajec vidi izpred svoje hiše, ko je ravnal pri vozu hitro in ročno. Je pokrajina na prehodu, nisi več v dolini, nisi še na Gori, na pol poti si, je nedoločljiva planina, od katere je mnogo ur hoda do mesta in železniške postaje, od koder mlada mati odhaja na pot in pušča dete v varstvu svoje matere. Je planota proti morju, pogozdeni Kras, je trg, rojstni kraj pisatelja, z očetom in materjo, tetami in strici, življenje vseh je videla naša kredenca, se spominja pisatelj, sta mesti Gorica in Trst. Dogajalni prostor je pravzaprav trikotnik: pomembna stranica je planota nad dolino proti severu, drugi dve stranici, ki se stikata v Trstu, objemata ves Lokarjev pisateljski in bivanjski svet. V tem časoprostoru, saj (č)as biva lahko samo v prostoru, prostor biva lahko samo v času, trdi pisatelj, živijo njegovi literarni liki, videni bolj skozi srce kot razum. Prav zaradi izpovednega značaja njegovih del ni nujno določati tematskih krogov, pravi avtor Marijanu Breclju, a jih vseeno sam določi: mladost (Podoba dečka, Leto osemnajsto, Silvan), eros (Hudomušni Eros), narava (Dva obraza dneva, Smjaček, Konjiček), umetnik (Zakopani kip, Dva umetnika, Zagata ni zagata), zgodovina (Sodni dan na vasi, Z glavo skozi zid, Bela cesta, Zehajoči angel, Božična gos). Prav zaradi izpovednega značaja, zaradi popolnoma osebnega, subjektivnega dojemanja sveta naj ne bi bili pomembni literarnozgodovinski podatki, važni so le toliko, kolikor je nujno potrebno. Zato je tudi branje njegovih del lahko popolnoma osvobojeno vseh teorij, je samo branje, bolj stvar srca, razuma pa je le toliko, kolikor bralec, če hoče, svoje videnje problema, lika, časoprostora sooča s pisateljevim. Moje branje Lokarja pa je, žal, obremenjeno z vsemi podatki, ki so dosegljivi in znani, z vsemi zapisi, kijih poznam, z dnevniki, listki in lističi, kijih prebiram, s stvarmi, ki ukinjajo čudenje, to je branje s srcem, subjektivnim dojemanjem snovi, motivov, stila ali načina pisanja, ideje ali idej in sporočil. Lokar (in njegove literarne osebe) ve, daje življenje gibanje, življenje ne sme nikoli stati, nikoli in nikjer. Gibanje pogojuje narava sama s svojimi spreminjajočimi se časi in z vrtenjem v spirali: pomlad, rašča, ni nikoli enaka pomladi od lani. Svet se ne ponavlja in v tem neponavljajočem se svetuje vsako spoznanje vedno znova enkratno. Človek je samo del narave, ni krona sveta, ni več vreden kot srna, kuščarica, pritlehno cvetje, drevesa, bukve in smreke. Ko to spozna, ko v sebi hannonično spoji štiri temeljne elemente sveta, zemljo, vodo, zrak/burjo in ogenj/sonce, lahko doseže stanje sreče. A takih trenutkov skoraj ni, zato je večni iskalec, z dejanji, z ustvarjanjem, s sodelovanjem v enosti sveta. V trenutku, ko zase misli, daje več, kot j e, pristane na statičnost. Ko se odpove tako ali drugače naj višjemu etičnemu načelu, zvestobi sebi in stvarstvu, univerzumu, je storjen prekršek in zanj se mora pokoriti. Ali ugotovitve, ki nam jih sporočajo Lokarjeve literarne osebe, veljajo tudi za njegove Gorjane, ljudi, ki živijo, kjer je rob gorske planote ves nazobčan in v škrbinah, preden je plan padla strmo v dolino, kjer je za Gorjane po njihovem občutju kakor na koncu njihovega sveta, in one, ki so na njenem nedoločljivem delu in obrobju, na pol poti med dolino in Goro, nekje vmes? Ali morda veljajo najbolj zanje in so prav ljudje, ki živijo nad dolino na severni in tudi južni strani, izpovedovalci temeljnih Lokarjevih življenjskih spoznanj. Človek je v tem lepem in strašnem svetu vedno znova na preizkušnji, vsako minuto je iskalec svoje poti, pada, nekaterim je dano dviganje, spoznanje, komaj doumljivo njemu samemu, redkokdaj vnanjim: Učitelj se je zamislil. Že nad dvajset let je živel na Gori in zmerom se je ponavljala ista reč. Čemur je hotel priti za hrbet, to se mu je zdaj tudi kazalo v jasni luči in zdelo se mu je, da bi stvar lahko prijel z rokami. Kaj je tisto, kar bi lahko prijel z rokami, pa z rokami prijeti ne more? Najprej in najbolj eros, elementarno človekovo doživetje, čutna ljubezen, a pri Lokarju več kot samo čustvo do drugega, prej zlitost človeka s stvarstvom. Šele iz te zlitosti je to, kar vsak dan razumemo kot eros, resnično možno. V Objokanih blazinah Lokar svet spoznava z učiteljevimi očmi. »Sem te videl, ko si šla z drugim. Ampak tisti drugi ni zate, glavo mu bom razbil, ko mi pride v kremplje. Bod moja, bod moja, take lepe otroke ti bom naredil, če boš moja, sama boš videla.« Tako piše enajstletni Urbanče svoji sošolki Barbari. In učitelj/Lokar se sprašuje o zgodnosti čustva, ki pa se mora nekje začeti, začelo seje morda že pred rojstvom, končalo se ne bo s smrtjo: »Nekje je bil začetek, nekjeje bil konec, vmes je bilo življenje in to, karje bilo vmes, življenje je bilo treba živeti, doživeti, preživeti. Bil je ukaz, bila je usojenost, neizbežnost.« Prav zato, ker je ukaz, usojenost in neizbežnost sega čez posameznika, ni več samo čustvo dveh ali celo enega samega. Po dvajsetih letih med Gorjani spozna, da je človek, ki ga je imel v mislih in pred sabo, izgoreval to življenje v čistem ognju, v tihi vdanosti, in tej vdanosti je bilo prav ljubezen ime. Ves ta narod, če je le kaj zbujen, je tak. Pesem kukavice, ki prihaja iz zelenečega bukovja, povezuje konec z začetkom, kakor da vleče svetlo nit za sabo. Prav te pesmi se spominja Barbara, mati in izdana žena, mnogo let kasneje: Prav ta pesem ne poje samo o njeni in Urbančetovi ljubezni, poje o usodni, neizbežni ljubezni vsega živega. Zato njuna ljubezen raste v preizkušnjah, v skrbi za sadike v drevesnici, ki jih je treba negovati, ko rašča zastane, treba j e odkriti strup, kijih ubija, škorpijonovo gnezdo. In ko se zazdi, da bo ljubezen samo že živela, se mnogoterila, rasla, se znova pojavi škorpijonovo gnezdo: njun prvi otrok j e bolan, prihaja Velimira, kuzla prekleta, ki ji je moža speljala, otrokom ...očeta vzela, rednika. Barbaro rešuje njena k soncu in luči obrnjena narava, spoznanje, daje ljubezen dan, daje luč, življenje samo. Daje ljubezen neskončno več, kot je Urbanče, daje to eno in isto - ljubezen in življenje. Novo čustvo vstopa vanjo, ko vidi megle, ki hitijo nad gozdovi, ki se topijo v zmagujoči sončni luči z mesta, ko se zlije z drevesi in njihovim kipenjem k luči, ko spozna, da bo ljubila tudi svojo lastno ljubezen. Barbara stopa s Poldanovca proti domu, gozd jo pozdravlja, razsvetljeno z novim spoznanjem, z novim vedenjem o poti navzgor, kvišku, kvišku. Joče, a njene solze so drugačne kot solze v baraki, kjer je jokala iz premaganega telesa. Nove solze so iztisnjene iz moči, iz iskanja same sebe in tudi najdenja same sebe, rojene so iz boja, ki se bo ponavljal, a prav ta boj je življenje. Vse njeno maščevanje je samo njeno vedenje, da ima Urbanče, kljub samogoltni psici Velimiri, rad samo njo, ker seje njuna ljubezen rodila v luči in v jo v luči prepoznava. Famejčka v Igri dneva je štirinajstič noseča. Ko jo šintarca v trgu zavrne, ne bo ji pomagala splaviti, se zavleče v kot pod stopnicami, v poltemo, in z jokom očisti iz sebe misel, daje hotela odpraviti otroka. Šele očiščena lahko gre spet ven, v gnečo semanjega dne in kupi velik moder lonec, v katerem bi se dalo skuhati za vso družino. Lonec si na avtobusu povezne na glavo in se skrije pred bogatim Podhruškarjem, kiji dvori, seje dotika. Pod loncem je vama, sama s seboj, kot prej v trgu pod stopnicami. Ko se vrača domov, zagleda pred hišo ljudi. Nekaj seje zgodilo. Sin Janez sije v gozdu odsekal desni kazalec. Podhruškar že vidi korist, a Famejčka se sprašuje, po kaj je šla zjutraj od doma. Kar je hotela, je greh in udarilo je po njenem otroku. Ob Rafaeli Lino Legiša ugotavlja, daje v njenem razmišljanju o človeški roki več Lokarja kot nje same. Lokar sam bi poudaril, da drugače biti ne more. Flaubertova Emma Bovary je Flaubert sam, Tolstojeva Ana Karenina je Tolstoj sam, Lokarjeve Barbara, Rafaela, mlada mati, ki odhaja na delo v daljno mesto, Lokar sam. Zaradi spoznavanja sveta s srcem in ne razumom je vsakemu človeku dano priti do sebe in svojega bistva. Dekle v noveli Rafaela potuje od sebe k sebi. Mati in hči grabita listje, ko ga dekle prinese v hlev, je v njem čuden mir. Mladičev, mladih prašičkov ni več. Vse, razen dveh, so oddali. Spominja se noči z njimi, ko je spala v hlevu, daje skrbela zanje, kakor za otroke. Zato mora v dolino, v šolo, ker hoče postati babica. Trdno seje odločila, izpeljala bo svoj načrt, to premočrtnost ima pa očetu, vsi Velikonje so taki. A načrti seji porušijo, prebolela je jetiko in ne bo mogla delati z materami in otroki. Uresniči se samo zasilni načrt, potrebujejo pomožno bolničarko za delo z zdravnikom in gre v dolino, v svet, kot rečejo Gorjani, ko gredo v dolino. Ko prvič po dolgem času pride domov, prinese s seboj tuj, drugačen svet, v kuhinjo so z njeno zunanjo podobo, zelo podobno Veronini iz novele Počitek v Suhem žlebu, vstopili neznani vonji, bledica mestno napravljenega dekleta, rdečica ustnic. A vstopili so tudi novo znanje, nove besede, tako tuje prostoru, v katerem je rasla, tako tuje njej sami. Stopila je na pot preobrazbe, ki je ni mogla ponotranjiti, ker ni bila njena: »To je pot, ki vodi z Gore v dolino, potem pa pelje še v toliko in toliko tujih prostorov, v toliko povse tujih glav, da se človeku zamegli pred očmi. ... in - ne, sedaj je razumela, da je bila prišla, ko je šla v dolino, prav daleč po svetu in da je tudi vračanje dolga pot.« Če hoče biti ona sama, potem se mora začeti vračati, počasi, najprej s pogostejšimi obiski doma. Mati opazi, da opušča nove besede in uporablja stare, da opušča novo obleko in se vrača k prejšnji. A njene oči so zasijale na poseben način, ko je spregovorila o zdravniku, v mislih je videla njegove bele roke, kot da bi živele same zase, tako drugačne od šoferjevih, poraslih s trdimi kocinami, s prsti, podobnimi nabitim hrenovkam. Zaradi belih zdravnikovih rok misli, da bi lahko pomagala bolniku in mu s kratko iglo napolnila zrak v pljuča, a pravi hip spozna, da mora stran od belih rok, da se mora znova najti, kjerkoli, v Trstu morda. Da mora znova ustvariti v sebi ravnovesje, brez katerega ni več ona. Megla, v kateri blodi Bajec, ki je morda s Cola, je tista nepreglednost, s katero začenja Dante svojo Božansko komedijo: Na sredi pota našega življenja / sem gozdu črnemu zašel v globine, / ker pot sem zgrešil pravega hotenja. Katero pravo hotenje je Bajec izgubil? Življenje je postalo samoumevno, vse je vedel, kaj mora napraviti, ko je ravnal... pri vozu hitro in ročno. Vse je bilo določeno, hči se naslednji dan moži, Liska je pred ciljem in on mora pripeljati domov tramovje, ki je ostalo v gozdu. A ko išče v gozdu, kje so še druga posekana debla, se začne dvigati megla: samo ped dalje - megla, nad glavo - megla, za hrbtom - megla. Vse se mu dogaja zaradi cincanja, ki ni samo jutranje, je značilnost njegovega življenja. Vse se mu dogaja, ker ne prepoznava povezanosti rodov, ker je treba vse urediti po načrtih, ki so v njegovi glavi. V špilji, v katero se zateče, razmišlja o svojem življenju, o očetu, na katerega morda ni dovolj pazil, o hčeri, ki se moži in njega ne bo zraven. Pisanka v hlevu se bo otelila brez njega. Domov se vrne peti dan, šele potem, ko burja, nov element, ki rodi novo stopnjo zavesti, razpiha meglo. Kaj vse seje zgodilo, hči je poročena, v hlevu je tele, očeta so pokopali ... Sedi na tnalu pred hišo, obide ga mrzel pot ob spoznanju: »Rojstvo, življenje in smrt je šlo ta čas mimo mene!« Kot da bi slišal pesem kukavice iz Objokanih blazin, tisto pesem, ki povezuje začetek s koncem, kakor da vleče svetlo nit za sabo. V trenutku, ko Bajec sprejme očetovo misel, da nič ne more zoper zakon narave, da so rojstvo, rašča in smrt med seboj povezani in so celota, v trenutku, ko sta hči in Pisanka enakovredni, ko je vse življenje vredno, najde svojo življenjsko smer. Med Počitkom v Suhem žlebu osemdesetletnici Hana in Margareta čakata na bratovo vnukinjo Veronco, ki stajo ta dan obiskali v mestu, kjer dela, kjer seje spremenila, morda celo prodala svojo dušo. A ni se spremenila samo Veronca, spremenilo seje mesto, nove stavbe so zamenjale stare, namesto vozov so avtomobili, namesto miruje hrup. Ko čakata na dekle, se spominjata svoje mladosti, hoje v Trst čez Kras, dni, ko so z drugimi bile z doma, ostrega kamenja, ki je rezalo v podplate, še voda na Krasu je bila drugačna kot pri Koritu. Ves svet spodaj do morja je bil drugačen, kot je bila Gora. Onidve vesta. Na Goro je prišel »človek praznih rok in bos in se oziral. Pa ni nič dočakal in ugledal, dokler ni sam prijel za toporišče in kramp. Šele takrat se je počasi zganilo, ko je začel pazljivo povezovati Goro z dolino in še naprej z mestom. In takrat so začeli prihajati ljudje na svet in napolnili so prostor. Ali so pozabili? Greh je pozabiti, tega greha ni moč odpustiti, tudi poravnati ga ni moč, to je greh zoper življenje, življenje tega ne odpusti.« Veronca zdaj živi v drugem svetu, nič ne ve, kako sta živeli Hana in Margareta in rodovi pred njima, si mislita stari ženski. Nič ne ve o jerbasih na glavi in hoji v Trst, ne pozna gozdov, ne pozna velike matere, ki se spomladi obnavlja, skozi poletje in jesen ždi, da se pregrne za zimo z mrtvaško ponjavo čez holme in plani. A ko ju dekle v Suhem žlebu dohiti, vsa drugačna od njiju v njuni mladosti, s svedrci na glavi, dišeča, s karminom na ustnicah, pravzaprav podobna njima, ko sta z drugimi odhajali v Trst in prinašali na Goro novo življenje, nove misli, ko jima dekle pove, da ve za njiju, za njune hoje, za njuno trpljenje, je vse poravnano: življenje se ni ustavilo, življenje gre naprej, ker ne sme nikoli stati, nikoli in nikjer. Človek je ustvarjalec svojega življenja in prostora svojega bivanja. Rojstvo Gore s človekovo dejavnostjo, pazljivim povezovanjem sveta. Gore, doline in mesta, je še kako enako ustvarjanju sveta v Večerji oračev, katere dogajalni prostorje drugje, a tudi dvignjen nad dolino, v Podgori. Lukec spoznava, daje na koncu svoje poti, da se poslavlja od teras, ki sojih zlagali rodovi, ki so kot Bog ustvarjali svoj novi svet. Čuti stisko pred dokončno umiritvijo, zavida ženi in moškima, ki orjeta. Hoče urezati brazdo, ker bi ga stik z zemljo rešil, ker bi bilo vse to pustiti škoda, a obnemogel pade za plugom. Vse to pustiti ni škoda, ker tako mora biti, ker je tak zakon dobrotnice in večne darežljivke. Zatravniški iz novele Boj Pod gorami, ki živi visoko na planoti, svet, gmajno in senožeti pa ima tudi na pobočju Trnovske planote, Pod gorami, zasliši svoj notranji glas: Sadi. Ta glas je kot vest, kot opozorilo, da se mora svet po veliki vojni umiriti, da mora življenje znova zaživeti. Očisti meje in se odloči, da bo sadil, orehe in kostanj, izmenoma. In sadi. »Norost rašče, volja do rašče, širjenje in razpredanje življenja mu sega v kri, ga objema vse tesneje, suši mu in lepi grlo, ko spoznava, da bi hotel v eno z raščo drevja, hotel bi biti sam drevo, norec.« Za sadike skrbi kot za svoje otroke, enako kot Barbara in enako kot Cvetka v Pogozdovanju Krasa, enako kot Rafaela za mlade prašiče. Sajenje je pravzaprav obnavljanje samega sebe in svojih moči, je vzpostavljanje harmonije s samim seboj, miru, ki je bil med vojno uničen. Z zemljo, materjo, dobrotnico in darežljivko povezan z otroki, sadikami. Ta odnos je erotičen, ljubezenski, rojen iz najbolj osebnega čustva do narave. Nesreče, ki se dogajajo sadikam, v njem ne ubijejo volje. Zaveda se, da mora biti v sporazumu z drugimi, z Graparskim, čigar voli so pomendrali njegovo mladje. Samo v sporazumu, v sodelovanju z drugimi lahko uresniči svoje poslanstvo in samega sebe. Človek zmore biti ustvarjalec le, če je povezan z drugim človekom. Sledenje Lokarjevemu razumevanju življenja bi nas lahko pripeljalo do zaključka, da so njegovi Gorjani, Legiša raje uporablja besedo hribovci, ker z njo zaobjame večji prostor, od Hrušice do Trnovskega gozda, idealizirani. V trenutku, ko so idealizirani, pa so neživljenjski in neresnični. Barbara iz Objokanih blazin je tudi jezna in v svoji jezi nepravična. Vsegaje kriva psica Velimira, kuzla prekleta. Urbanče je zanjo čist, a prav gotovo enako odgovoren za varanje kot Velimira. Urban je od začetka do odhoda od družine iznajdljiv zapeljivec. Točno je vedel, kaj mora napraviti, da Barbaro popolnoma osvoji. Ko se naveliča bolnega otroka in utrujene Barbare, poišče novo žensko. Bralec čuti, da Barbara potrebuje drugega krivca, brez drugega krivca ne bi mogla doseči pomiritve, bolj zmiritve s samo seboj. Rafaela mora sama začutiti, da tuje besede in dejanja drugih niso njena dejanja. Sele takrat lahko zbeži, ker njen odhod na končuje beg, morda v Trst, od koder bo v Pogozdovanju Krasa zbežal Srečko. Hanin in Margaretin svet seje ustavil. Sami sta bili nekoč kot Veronca, a to morata, čakajoči v Suhem žlebu, šele spoznati. Do takrat nista pripravljeni sprejeti novega. Barbara je obupana, preden se dvigne v upanje, Zatravniški je malodušen in že vnaprej ve, kaj bi lahko rekla Kasamiški in Borjaški. Ko posluša moškega, ki bo s požigom maščeval življenje svoje matere, kolaborantke s sovražnikom med drugo vojno, ne napravi ničesar. Resje sam in bi ga moška lahko ubila, strah za lastno življenje ohromi vsako njegovo ukrepanje. In tudi Bajčevo tavanje k sebi je posledica dejanj, ki niso bila dobra. Megla ni samo vremenski pojav, megla je prispodoba človekove poti do nove zavesti. Najbolj pa je Lokarjev hribovec človek z dobrim in zlom v sebi v novelah, ki se dogajajo na Gori med drugo svetovno vojno. Kratka zgodba Dete s planine je pretresljiv opis psihične zlorabe otroka, ki se zgodi med vojno. Staro Lavrinko, ki skrbi za nezakonskega otroka svoje druge hčere, bodo karabinjerji odpeljali v zapor. Ve, da zaradi sina, ki je prešel k upornikom. Kazen je pričakovala, saj tujci kaznujejo družine upornikov. Zato je Lavrinka popolnoma mirna, zna zaigrati začudenje. Vse, kar dela, dela z neko malomarnostjo, a čutimo, daje oblačila že imela pripravljena. Nobene jeze, nobenega upiranja. Sin je odšel k upornikom, ona je to sprejela, zato sprejema tudi kazen. Sel je, ker je tako prav, razumemo. Lavrinka odobrava vse, kar je prav: zato pazi na vojaškega otroka svoje hčere, ker je hči otroka sprejela in zanj skrbi. Zato upošteva navodila mlade matere, ki je odšla služit v Rim, kako naj vzgaja otroka. In ta navodila preda svoji starejši hčeri v trgu, ki bo skrbela za otroka, ko bo ona v zaporu. A v trgu ženski, teta in njena svakinja, pozabita na vse otroke. Zaprti so cel dan v hiši, z njimi se nihče ne pogovarja, zvečer jih vodita na vogal, kjer svakinja čaka vojake, ko koga dobi, ga pripelje v hišo in dete se nauči ene same stvari: leže vznak, dvigne noge in čaka. Vedno enako, vedno vsakemu, ki zapuščenega otroka ogovori. Ko se na jesen vrne mati iz Rima, je njena mala Berta zaznamovana s trškim zlom. Vojna je uničila moralne norme, najhuje je, da tudi skrb za otroke. Zenske se ne prodajajo zaradi skrbi za otroke, ti v zgodbi ne jedo in ne vemo, kako preživijo. Prodajajo se zaradi lastne spolne zadoščenosti. Berta je začasno rešena. Mati jo je odpeljala, a nič ne moremo vedeti, kaj bo z njo. Prepoznavamo vsako odsotnost skrbi za drugega. Hčere, ki živi v trgu in pere vojakom, ne skrbi, kaj je z njeno materjo. Lavrinko so odpeljali in nič več se ni oglasila. Gluhi, čustveno prazni svet ne samo dveh žensk in otrok, za katere bi morali skrbeti, celega trga. Vojna je vzgojiteljica ljudi v sebičnost. V zbirki novel Sodni dan na vasi je Lokar objavil štiri novele z vojno temo: Zlata verižica, Sodni dan na vasi, Brata, Za frontami. V vseh štirih je opisan čas fašizma na Primorskem in trpljenje ljudi zaradi njega. Zlo se zgosti prav v času vojne, najprej v noveli Sodni dan na vasi. Vas jev celi noveli imenovana samo enkrat. Tako se nam zdi, da je dogajalni prostor novele imaginarna pokrajina, zaradi česar je zlo še bolj poudarjeno in možno v vseh časih in prostorih. Ponovi se v noveli Za frontami, katere dogajanje je Lokar postavil na Goro. Vsakokrat, ko mislim, daje treba nekaj napisati o noveli Za frontami, čutim, da ne morem ubesediti zla, ki se je zgodilo februarja 1943 za frontami na Gori. Z vsako razlagalno besedo izničujemo trpljenje in predvsem izničujemo moč Lokarjeve besede. Njegovo delo sodi med tista v svetovni literaturi, ki se najbolj in najmočneje razodevajo prav z branjem in bralčevo zmožnostjo doživljanja in vživljanja v usode ljudi. Zdi se mi, da so tudi drugi, ki so o noveli pisali, čutili enako. Veno Pilon je bil izjemno občutljiv bralec in nemogoče je, da bi v tem delu razbral le naslednje sporočilo: »In, v dobro ti štejem, da si se tako človeško poglobil tudi v tuje značaje, ki bi morali biti, po konvencijonalnem pojmovanju, samo negativni, črno obrobljeni.« Kar razbere, je najmanj boleče. Tudi France Bernik se raje ustavi ob Rini, maščevalni izdajalki in pri Lokarju pogreša refleksijo pripovedovanja o ljudeh in vojnih dogodkih. Zdi se mi, da Lokar ni hotel reflektirati vojnega dogajanja, daje to v bistvu bralčeva naloga: opis skoraj idiličnega Carlovega zahajanja k Volčinovim, kjer se igra z deklico Ajco, kije taka kot njegov otrok, se začne polniti s strahom. Andrejeva žena Barbara, se izogiba hišam, odkar je njen mož odšel k partizanom, a čuti, daje njihov dom opazovan, da se opazovanje vedno bolj stopnjuje. To je le rahlo nakazano, a slutnja je tako močna, dajo čutimo, da skoraj vidimo Rino, kako vsak trenutek izkoristi za opazovanje hiše nesojenega ženina. Rina, črnolasa debeluška, kuha vojakom. Iztržila je tudi hrano za svojo družino in vojski se hoče oddolžiti. A poročnik je ne posluša. Življenje na planoti je mimo, daleč od front, kjer bi vojaki umirali. Ne briga ga, kaj se na planoti dogaja, dokler mu polkovnik Maiti ne zagrozi z odhodom na fronto, ker ni preprečil osemnajstim moškim, da bi šli v partizane. Strah, da bi izgubil, on sam, dovolj mimo vojaško življenje, in Rinino maščevanju Andreju Volčini, ker si je ni izbral za ženo, sprožita enako grozodejstvo kot v Sodnem dnevu na vasi. Le daje usmerjeno na eno samo družino in je močnejše, ker ubijejo nemočna starca, invalida, otroka in nosečo žensko. Pravil boja, vojak proti vojaku, ne glede na to, kako nesmiselno se nam zdi, da vojni spopad poteka po pravilih, ni več. Tudi ta boj vodi človek, za katerega velja Lokarjev opis podporočnika Facchija, ki »je bil eden izmed onih, ne preveč redkih ljudi, ki so zmožni klati, požigati, streljati, če pride tako povelje od zgoraj, če jim tako rekoč vodi roko tuja, višja sila.« Vončinova hiša je gorela tri dni. C ari o se tiho upre divjanju vojske, ki ji pripada: domači hčeri, ki živi v dolini, pomaga izgrebsti iz pogorišča ostanke družine, zložita jih v dva zaboja in neseta na pokopališče. Pomaga, ker je tako prav, ker ve, da se je zgodil zločin in da se je zločinu treba upreti. Pri tem ne misli nase, na svojo družino in njeno usodo. V primežu zgodovine je mali človek enak drugemu malemu človeku. Lokar ne opisuje pogrebcev, pogrebci smo bralci: stopamo za domačim župnikom, ki podpira Ivano, v dolino poročeno domačo hčer, ki nese na pokopališče zaboj kakor jerbas, in Carlom, ki nese drugi zaboj. Prav zaradi tega, ker Lokar ne ocenjuje dogajanja, ker slutimo, kako je tudi sam kot pisec pretresen, ker začutimo, kako odklonilen je do Rine, ki jo poročnik porine po stopnicah in se kotali kakor nabita vreča nizdol, prav zato, ker z nesrečno družino čuti narava: ko se za starimi bukvami oglasi stok, se zdi, da se je noč sama zdramila ter stoče ..., vemo, daje Andrej, ko pride na kraj smrtne groze svoje družine, lahko naredil edino, kar je še zmogel: pritisnil orožje na srčno stran. Isti dogodek iz življenja Gore je ubesedil Tone Partljič v tragediji Rdeče in sinje med drevjem (izšla je 1985). Smrt Bezjakove družine poveže s smrtjo Janka Premrla Vojka. V obeh delih je usoda Vončinove in Bezjakove družine enaka, enaka sta Andrejeva in Matevževa smrt, obema avtorjema je skupna misel, da ljudje niso odhajali v partizane zaradi ideologije, pač pa zaradi zvestobe rodu, domu in zemlji/domovini. Lokarjev človek, kije doma od Hrušice do Gore, je izpovedovalec temeljnih Lokarjevih pogledov na svet: življenje ne sme stati, nikoli in nikjer, človek je samo del narave, enak vsem drugim delom, sreča je možna le, če človeku uspe uravnovesiti samega sebe z naravo. Pomembno je, da Lokar ne ustvarja idealiziranega sveta, ob iskalcih so opisani uničevalci življenja, a dobro poišče vedno pot do človeškega srca. ANGORA GOSTINSKC IN TURISTIČNE STORITVE D.O.O. OTLICA 47. AJDOVŠČINA TEL: 05 36 49 639 www.angora.si KNJIŽNA POLICA NA RUPI Seznam uredila in pripravila za tisk: Elvica Velikonja INVENTARNA KNJIGA (vpis enot po inventarnih številkah, inventarne številke vpisane novembra 2012 - po letih zida) j? o 'o' 'o' 1 1 g bp _o ‘S "S .5 •3 B* g l op _o 'S ^ c U 'S c ^ 'Oh s D O s, ^ S ^ 5 S (S ^ £ s s s m ON 3 Q s VO 00 OO K O o ^ u £ S § § 'T (N 9 S S in oo § 1 1 ; 21 cm E E 1 S s : ilustr. : ilustr. 3 E S £ Š j-H ti S s E tc U 1 rn LO o 1 LO (N S g S o -S > S s “ > 5 “ > g > E > s & 1 Založništvo in izdelava Predmeja: Dru< za ohranjanje in varovanje narav kulturne dedišči Gora, 2001 [Celje] : Družba Mohorja, 1928 ( Celju: Mohorje tiskarna) [Celje] : Družba Mohorja, 1928 ( Celju: Mohorje tiskarna) V Ljubljani: Jugoslovanska knjigarna, 1931 Mariboru: Tisk sv. Cirila) V Ljubljani: Jugoslovanska knjigarna, 1931 Mariboru: Tisk sv. Cirila) Ljubljana: Partizanska knji 1973 (Ljubljana »Tone Tomšič«) Ljubljana : Partizanska knji 1973 [i.e.] 1980 (Ljubljana: Krei Leto 1998- 2012 1928 1928 | | 1973 1980 3 2 2 2 2 2 ^4 s s S g S g C o š š O o O > o 'vi czi C/3 — g g N N N N s g Oh Oh Oh Oh g 2 g 2 Vrsta vsebini časopis -S S M l i2 gj S M E 3 3 2 o 2 S 3 3 2 o 2 'S C O t o c 1 3: & TJ JI 3 o It 11 1 I ■a tiž g g Š m ■o -S g g g m O B | ii ^ 2 « B a f 1 > Gora: časopis > in Gorjanih S £ s ^ S 'c a '= > 2 > 2 Avtor/Naslo Z y .2, M § Z * s ^ £ Z y .2, M I 1 S ■§• z M M 3 'c £ I c Sz Z ^ « s 'a-S? 1 | S Z e 3 1 T i J S g s s e 3 i i g g S QS O S c c c rs 3 g- s S S S S s S Inv. št. - LA LA 'o' 'o1 Mitja Benčina "o1 •o1 •o1 'o1 Franc Čemig Rafael Terpin Franc Čemig N.N. Bojan Bizjak Franc Čemig Franc Čemig Franc Čemig Franc Čemig 3948800 I ^ E | E E 'i ti 5 S § S S | 1 S s S 5 u 2 s S ti S E S E S" S 1 5 "ti S s 2 _ O ti" ti" — (O £ i (N (N Ljubljana : Kmečki glas, 1988 (Maribor: Večer) V Ljubljani: Prešernova družba, 1988 (v Ljubljani: Delo) Koper : Lipa, 1990 (Ljubljana: »Jože Moškrič«) TI=Fontana: revija za književnost in kulturo ISSN: 0353-5606,- 5, št. 16 (1990), str. 128-129 Gorica: Goriška Mohorjeva družba : Katoliško tiskovno društvo : Svet slovenskih organizacij, 1991 (Gorica: Grafica Goriziana) [Ajdovščina] : samozaložba, 1993 (Ajdovščina: Kobal) Vipava: Agroind Vipava 1894, 1994 (Nova Gorica: Grafika Soča) LD Javornik, Čmi vrh nad Idrijo, 1996 Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1996 ([Ljubljana] : »Jože Moškrič«) Ajdovščina : samozal., 1997 (Nova Gorica: Grafika Soča) OO § g 1991 m ON S S NO S O ON Os ON ON ON i i i i i i i 1 i i § g g g g g g S g g š o o o o o š n o S 1/3 1/3 1/3 m 1a IZ IZ IZ I ! š u N - 1 C3 00 :=> o rt :B 1 ti 00 a 1 I V a 1 i§ s £ O a 1 M 1 ll >o ^ Is •s % ■s ^ S £ ‘"tn ll g g) 11 1 i =5 >00 O H O S# 1 “ il .5 1 ‘n1 s § •o1 £Q t.. 'E i|l i • i = S 2 o I .E 'ž1 g tl II napisal vezno ima dolge tace / lilo in uredil Franc Karim 1- t .S £ g ^ % mn Ulil s i ^ c _o t/5 fll* = = -3 8 1 > •5 ti .S 11 ll = -g 55 % O N 1 ET .s 0 1 ti N "ti ilil •5 g, g ^ ii s.ti $ £ z £ S N ^ o ti 111° 5 7 -o ič1 5 U •- ‘-M — v s =i o S u .2,2 u •■= i! U-E 2 S) 4 n v S s £ £ Z i £ - o b Hi 1 =ii ^ ^ o = 53 £ ^ S ti -s 1-5 11 Eti ii i- E i >tn .2, .rt § o = - 'i s t Koloini B (urednika ob stoletni separat / [i Malnič] 'Z? M == g lil lili •o1 M > -B ” tlill S > -E. ? .‘ti >u £ CZD CZ) < >Čbu H 2 25 5 -čili >U 3 N>U o „ 9- o c >U .2 e-O id fN (N fN M M fN ČN CN (N fN ° S ° S ° 2 ° S 2 =0 O £ £ ti" 2 2 £ 03 >u N O •o* it E ti Ph>U "o1 u 'i1 « S E D £ >u 'o1 .SP >u in Id 1/2 ^ £ S 9- “ Pl >N rti o 1? e a U 1? ti ^ 2 lisil •§ g S "I S < (D •’T> >u O ON cd t 5b 2 | E 'n 5 ^ 5 & S, g 5 lis S) ° s > ^ (D s Sj | >« -X N O .2 "o "s > a « 5 ^ •U s ti il|o-)S ^ ti >tyi 2 u ^ =- -E- K ,s £ -C •□ 1! < > tu 'o1 S .5?^ K ^ g 'u1 5 S) ^ ^ i S £, u u u ^ 1^5 .-•> Eš 'E lij gtll cd s-, O H N ^ 2 ‘ti E S I š .E •£, E - 'o1 S •21 ti F .E & Ž3 £ 2‘U „ e -ti -h' E' K ,8 £ ^ ^ E m .5 1 S .3 5 g E -o ^ .E &1Š c -S 5 .S š>i g1 ^ t $ ° tZ) 1 o o E n,>u 1 cd ti) 8 a, tifl o .. cd llSi f-iil >U ^ Ž3 : 'o1 e 'o> H ilf! -111 'E* If cd -g ■a _2 e u o m jd C < cd "F 2 1 .E 5 .s d S iE1 E u n cd (D titi 1—1 š) £ E E 2 s -g E g II cd O _N _(D O 1'« ET § 2 >o _ c -1 >U a>U 15 ,0. H .E -o :i E o E J J1 •§.! = g tid o •• g) a 'o1 2 u 1 'H ■E”U -S S o 'o1 E e m c 2 E N ^ u U ^>U e .23 -E 2 g-D fc, N u 'o •- ^ D£ —- ^-i Ep? ° 2i ,o u >u > 3 § g '.N O 2 U X5 "O 5 £ r5 ™ g £ ^ « t 'o1.^ CQ CQ •o1 11 E ti Ll. >U c3 'c1 S un U ž >< oo tu cs m in > X) (N S § _$£ m NO (N (N U S E 9 3 •; S 5 s o u Q hJ ; o ; u ; It sp 'S E g cd >^2 S > 'C n O O P Z O B čH1 ° :2; g s g 8 š1^ S c 3 tc .S- E 'J E > a^c ■>o 9 S ^ > 3 g g ■§|^l •gl 0) „5 g •£ c •£ ” •- E 2 1 ^ T3 O O cd 3| l 00 ON ON s 'S s 1 lil £ 5 .1 I 00 s cd cd :z? N (U a 0 o. cd 1 N a I ^ A-gi •- -r o e 2 >o •= ^ -C ° g I = | ^ ’S ti = £ 2 -5 o .s a -3 g = s > ■ n -a C " >U _c ox "5 t: b ■s o u iiin "o ^ ;rO ll! •■š1 ti ^ 2« >U (Z) g ‘n (U c ■ti B g I £1 > "o U >cz) O . "2 S c > a ^ _• = S | 9 2 g E? S m- e s -a. S, £ o —' o —i v "r M-( S 1 5 ^ E1 ^ ^ "E 3 $ E ! iž | | 4 2 ° - c5 I >N m s => l.s lilžlilsa _L" O "■ g ta 2 = 2; iB > E i (L) 0) > ON ta O 11 S >8 g £ J J •i u S -o ,o f g s ti -o •■5 ... o it 111 IIill§ ‘-g.oD-£2§atg &lsi3lfif .« ti o ta £ p ta 2 S “ > ^ g ^ E ■a .Si, 2 •c | 8 M cd »I ^ 3 S1 £2MI ■o’'a CQ CU 9 ^ ■=> M cd cd > -a S 8 m § c - .5, | CQ 31 « "g •n’'N1 5 5 it! ia^i ii4 > — !b 60 ^ 1151 ir s i-c M ž ■B-o’ 2.5? o o > •- a s « E c g)P ; — ti >U « £ .Si 'ta o ti O ti 3 c Ita o S 2 I1§|S s|| II >u N. g ^ ti O ti ■ . -BE ti |11| “ oo i2 S « 3 ^2:3- > " ti o i g p |h£| g ll-B.! > s .S > (N (N (N S 'o1 ■o1 •o’ a % •o1.^ § 'S 'o1 g bfl -§ g o O >CZ) e f g 3 S ti l_§ OD II m m m pq < >u o fc >u Č/D CL fc >u oo cq CN K "O ? O )rica : Goriška ohorjeva družba, 02 (Gorica : ■afica Goriziana) 1 § ^ O i; & E |s| )1: Osnovna la, 2002 ([s. n.] : anzanesi) Iti 2 o 6 § S? S f s s f Imin : Društvo tenirjev in mikov gozdarstva sočja, 2003 omačevica pri >mnu : Grafitisk) 1 2 g d "d ca d O >N '.o ^ " g >c/2 c/) CZJ >.5^3= •a § o & •^D S > O S 8 O 5 S>u u »8 S 'J 6 S E P .s 2 i£ b P S O O O CN O O s S s S S S s S S ' '4-a c c g £ -d c C d > > > > > > JD _o -5 ^ czd ca _o _o g d N 2 a3 O O ca 5 O, ^d ."E 'n (D a razne vrste 1 E N razne vrste d o N d o N > =7 M ^ N 'C E 1 cfl -d (U • — D. i—i 1—1 _C g Id •g .22 d a< -1 “° 11 Bratina Janko: Dolina in hrib : izbor iz literarnega in strokovnega dela / Janko Bratina ; [zbral, uredil in spremno besedo napisal Bojan Bratina] .. 'o1 J3 .SP > E |’S ti o S 2 'C < n. ' Ž3 | >o x ^ Q ^ N o .E, 2 5’ u U ‘S 8 1 5 | g >U .2, -o "a 3 "bb f isti! tiSilšl Š Š g C Š C "“■ 3 E .2 •* ca S-, -S !- >CZ5 ti -O uZL Oh CN CN CN CN CN CN CN S S S S S S oo CN On (N s £ CN m 3 S cd cd cd •1 g. . gl u .S ^ & Lucijan Trošt cd O .o g 1 g 2 S u 2 2 5 S s ^ 2 ^ Q O S 14103090 O o S S CN On (N (N 1304581 SO m ON m (N §? m (N CN 1 OO CN 9 SO "d- , i o On — m ON ti. Pi S 2 NO -H ON ON SO — ON ON U S £ bb o 1 E <2 •• (N •n • • (N " E tS 1 L.: 1 ti: I ti T ti • - 5 ^ C/2 S °1 00 P) P! ^ O i/d Tl ^ 1 —H ti3 S 1 m ” g g O d cd > C o Ljubljana: [samozal.] M. Lil 2003 (Ljubljana : SŽ - Železniška tiskarna) samozaložba, 20( samozaložba, 20( Idrija : Muzejsko društvo, 2004 [i. e. 2006] (Idrija : Pagis) Col: Gradbeni odbor Vodovoda Gora in Občina Ajdovščina, 2004 (Col : GK Grafik Otlica : Osnovna šola ; Predmeja: Društvo Gora, 20 (Nova Gorica : Grafika Soča) Nova Gorica : Odbor skupnosti div. : OOZZB, 2( (Brežice : Utrip) Predmeja : Društ za ohranjanje in varovanje naravne in kultur dediščine Gora, 2005 (Nova Gori : Soča) O g g g g g g S s S S S s c c C C C c c c > > > > > > > > _o JD _o c cd š c C3 cd Cd ¥ = 2 Žd C cd E 2 ll vodič knjiga O g1 11 S E E 2 3 2 o ti "U 3= § .1 § ¥ i E "ti E cy :Roman je bil bolj od stu ... (O Romanu kovem) :R6man je bil bolj od stu ... (0 Romanu kovem) lel, Gantar Tinka: kalina : pešpoti okrog Idrije drije : vodnik / [besedilo in afko Terpin, Tinka Gantar ; afko Terpin, Branko Gantar, 'o o ■ -^ cd 3 ° -M A 3 g 'S •It !-§ -g S 1 ¥ S •g, > s O g g > E " E M >8 .§ E .“ E | bb iti, ^ cd O J.1 « — bd •- ^ 2 | | ^ cd ^ 1d — in .22, ^ c 5 •5-2 ^ 'S g — : ^ > .-3 ^ C OJD -d 1 •' O 2d ž Saj e >u ' '»u lil« 3 I e § c las I. S-! '—' - cd cd H = 5 S o = Velikonja Elvic nas : prispevek 1 na Gori / Elvica beseda Tone Wr Velikonja... et a o n > 0X1 •• •ti’ C ti >u -O 2 ^ c u Likar Marj: Likar Škrlep Bošt zadržan, dec Velikonja-] Škrlep Bošt zadržan, dec Velikonja -1 Terpin Rafa Ugriznma u in Spodnje li skice poti] R fotografije R Jože Car] 5 O O ^ U ^ Cd cd o 3 -a -o -a 3 U O O O -J ™ > > > „ I -§-§-§ A H ^ ^ ^ 3 Žiljajev Gri povezovalo? /~i • • • • 1 • Gngorij Zilji ^ 2 2 S •—S Oh ti >U o V) .Sf -g •- 2 = Č5 2 ^ 5 _o U -5 >U N 3 ” 2012 2012 2012 2012 2012 2012 2012 m m m 5 OO m ON m O Tf M oj 'o’ 'o1 'o1 cd 'P 'o1 Damja Popela Mitja Benčin Franc Černig Aldo Černig Franc Černig Rino Velikoi Franc Černig On CN o\ CN m S CN CN m O m o (N OO NO ON CN NO O (N m NO NO m O O (N (N m (N ON CN OO CN S m m (N (N CN CN CN CN CN oo m (N d\ xj- GO OO m CN CN ( in NO O i rn NO O CN NO On CN OO VN xt- t—< Xt- , i ? i ■— in oo in i m NO O CN O OO A" (L) C O cd ^ tu ••>30 g -2 'J-g cd ^ i—< "O f S - § i § it =” o ct č d s g-šf ni Vrh nad Idrijo .ovska družina gornik, 2006 elje : Če tisk) Nova Gorica : Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2006 (Komen : Print Luin) Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007 d'5 'J š ° M 5 s-u >u . ^ d S S g o S O g S s S s S S S 2 3 3 c c c c c s a > > > > S > > _o _o _o ■i _o _o cd N cd N O O bfl 'c a cd Q< cd 1 cd OD 11 N s s 1 ii /| o -S D N ‘o1 A d 2 1 sl 1 Damjan Popelar: Kamnita spirala / [[umetnik in] risba] Damjan Popelai [teksti Damjan Popelar ... [et al.] ; p' Franc Černigoj ; fotografije Damjan Popelar ... et al.] Remškar Bogomir (urednik); Trid let ajdovskega jamarstva / [avtorji N Benčina ... [et al.] ; uredil Bogomir Remškar] Skvarča Lojza: V svetlobi zarje / L Skvarča Černigoj Aldo: Čas ob zori: leta petdeseta — / Aldo Černigoj Černigoj Franc:(glavni urednik); Deset let kasneje : 1946 : 1996-200( [priložnostna publikacija LD Javorn ob 60-letnici ustanovitve] / [uredniš! odbor Franc Černigoj ... et al.] Velikonja Rino (zbral in uredil); Da ne pozabimo! : kratek vodnik najpomembnejših datumov in dogoc iz novejše primorske in goriške zgodovine od konca 1. svetovne voj do samostojne Slovenije / zbral in u: Rino Velikonja Pegan Anton (uredil: Franc Černi Indija Komandija : prozna ljudska besedila z Vipavskega, Goriškega, s Krasa in Tolminskega iz 19. stoletja / [zbral] Anton Pegan ; uredil Franc Černigoj ; [ilustracije Silva Karim] (N (N (N CN CN CN CN S S S 5 g NO rp GO ON U .S . <5 8- So o ^ C 03 ^ 7: a .2, •o1.? ii, § .S‘o’ §.« § Š, 'o1.^ « .2, •o1.? Alojzija Bratina § b 'Z? ti ti 24 g fl Di ^ 0 ,s a cc m co m m m m m m S u -a H S § OO CN g O O S O S os Os SO CN Os m CN m CN SO OO CN g m (N OO CN CN Os l/s CN Os O Os CN O m m 00 m M 'd- 0 Os m Os m O ti" CN (N CN CN CN CN CN CN CN i ^ 1 ^ 1 °? 1 °? CN | ti- OS CN 978-961 245-305 978-961 6729-50 978-961 6729-20 978-961 6729-46 978-961 6729-35 978-961 6729-31 978-961 245-499 978-961 92511-0 1 E 0 E O Uj X izs •• (N CN CN CN no •• S ±i •- «5 43 U • - kH U u. :: e 43 0 « ti | S! S 3 -H .-7 $ E — O CN E CN O sO CN CN Os . , m cn u 5 5 S Cd cd o£ cd*- a£ 3 77 in >tf) C 1 % « 00 .. 1 Iji E IN ^ >1: Društvo illek, društvo ohranitev irih običajev, 08 ([Ljubljani imečki glas ; ančna Gorica ipress) I.S- s c c C ti ti ti r ! ss | •• & 0 • • 00 7: 0 C3 f § cd f § cd •_2P -§ § ti Lrr> -§ § ti f § 1 s 1 E s J § 2 ai 5 5 ° •J S 31 S j1 S 3 s 3° £ S O S w o 0 0 O 0 0 0 O 0 O ° S s rs S s S S S 2 c C s C C c C C C C > > > > > > > > > •i _o _o JO _o JO JO _o 1Ž) JO ti N ti O dokument literatura knjiga zbornik roman roman poezija Dh ti I roman poezija knjiga ^ 'o ^ •b m •S 2 >a § «•-§ §-o-| p !r -u 8- o o >=« 2 •a P 3 ON ^ Sipi ^.|Sig iš 'n1 5 § •q> % 'n* S g § 'o1 m ju g 'o1 m •g •f7 5 g 'o1 m (L) 'o5 E 0) -1 .= 3 2 § illls 411.ll ti .ti n *q .. f 3 ° u 1 0^22« "O c/) c3 ,03 0 N 2 2 « 1 S .§ 2 * 5 5 2 > i a 2 "g -§ -g S | | 2 2 S : •u^i " "2 -n •!> ir 03 ti i •o1 CQ -2 CZD cd iS ti ti >U O H 'c1 ti o3 1 O cd 0 .s n « „ 5 ti cd E 3 •fl E 3 ^ I ^ S.U t g S ."-s lil?! 23 c > c ^ p: 2 — "5 S O >CJ •“ •*-* p 2 S « « c 15 E c •= ^ ^ -s ip=i Sssšš Bajc V., Tihelj, Rodman Sever Medvešček (ur med bukvami : šolstva v Podkr Veronika Bajc' Bizjak Bojan: Zakawsky m ti •n* s Bizjak Bojan: Bizjak Bizjak Bojan: Bizjak ‘o1 CQ eti S N N o’'o1 < < g« •= 1 « 23 n II J 0 fl l£ Trošt Lucijan, Jernej: Fantje i boste morali na v času 1. sveto\ Mitja Benčina, Tanja Hladnik (N CN CN CN CN CN CN CN CN CN S S S ° S 8 CN m l/S 5; kn V") K % Os m Rafael Terpin cd 'c1 ^ 1 (D E ^ o ■£ cd § -S •a 2 ■a M) ti '3 2 S s s cd q c o o u 11 ° i M > m m m m fc >u »2 31 O > O OO (N (N OO fn m 9 —1 N "O (N i—) '^o ° m S o M 22 g O O O O O O g S s S S S S S S 3 c 13 c ti ti ti ti ti 1 > ‘e > > > > > > i 1 _o _o _o S _ « c ič’ cd bO ’e £ 5 ^ g) ‘55 >o ti g a :E o S c §• -g ti "E1 N N C N > -o ^2 m ^ s s 1 -§ cd c n=: on 1 „ "S ^ cd •a >o ti "o 1 ^ § .S, •S g Saksida Irena (urednica): Nekoč, pred mnogimi leti..., Once upom a time... , E — g S i Voss Wilhclm: Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754 bis 1883) = Poskus zgodovi botanike na Kranjskem (1754 do 1 : znanstvenokritična izdaja / Wilhe Voss ; [prevedel Mirko Zorman ; spremna beseda, opombe Tone Wr Bačar Stanislav (uredil): Njim v: pripada slava: osamosvojitveno dogajanje Ajdovščina, Idrija, Nov: Gorica, Tolmin : zbornik 1991 / ur Stanislav Bačar ; [avtorji fotografs gradiva Marjan Pavzin ... et al.] Batagelj Borut: Izum smučarske tradicije : kulturna zgodovina smu na Slovenskem do leta 1941 / Bon Batagelj Bratina Bojan: O Gorjanih, zapis 1974 do 2009 Černigoj Franc:(urednik): Gora deželo : od Čavna tja do Nanosa -avtor besedila Franc Černigoj ; pis gradivo so prispevali Emil Velikor [et al.] Kobal Ivana: Mara - o sončnicah poteh / [besedilo in ilustracije] Iva Kobal Villani Dario: 11 fermacravatta trii vita e ricordi di un Goriziano cittai del mondo (N (N (N (N (N (N (N CN S S S S S S S § SO (N SO m SO S •n so so SO 6 cd « 'S . •-=7> o. c 1 2 11 c Ž - M ti jd ^3 E cd cd o VI ^ o >8 o d N4 SO on CN s CN 7908681 oo oo O (N m Os OS SO m vn (N On CN S (N i/S CN 1 t rp SO ( so i/n Os (N 3 o OS (N so rn OS ^ so ^ as ^ oo ds oo ds r-~ so OS CN oo Os so r- so OS (N ON NO 30 cm ični D- ilustr. L : ilustr. i cd ^ i/s CN (D r- ^ OJ N" *; • r, ^ rt: n ^ os CN ^ ti o ^ 5 ti § S c Vi O § >! si ti § 3 - i O —■ ” + -o od (N CN SO . •> m r-H CN Slsiiiss = 1 g o g- 2is •• s I f S .5 'h - o' O ui, ^ S Is N •J o ^ s •j 5 Otlica : 0 šola, 201C ([Ajdovšč Sedmak) cd ^ § s g a 1 Ljubljana e.] Radorr Defensor, ([Ljubljan Schwarz) Bevke : S 2010 O o O O 1 S s S S 2 - c C c C M c > > > > "ab > _o % g _o _o -O _ cd E M e E' y 2 C g) cd^ "d. N 0) E o § g N (D -o O Oh ■s N E O- Krapež Smiljana: Obravnava ljudskega slovstva v prvem triletju : diplomsko delo / Smiljana Krapež Bizjak Pavlina (urednica): Naše pesmi čez rob pojo / [avtorji pesmi in ilustracij učenci od 5. do 9. razreda Osnovne šole Otlica ; pesmi v narečju zapisala po pripovedi učencev, zbrala in uredila Pavlina Bizjak] Čotar Milan, Stres Peter (uredila): Koliko stane svoboda : spomini na teptanje človekovih pravic Slovencev na Goriškem v obdobju fašizma - še posebej pravic slovenskih učencev v fašistični šoli: [zbornik zapiskov učenk in učencev osnovnih šol] / [uredila Milan Čotar in Peter Stres] Kladnik Tomaž, Jurjavčič Katarina, Dežman Jože: Vojne fotografije = War photos : 1941-1945 : partizanske enote = partisan units : iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije = from the photo collection of the Museum of Contemporary l listory of Slovenia / [uvodno besedilo] Tomaž Kladnik ; [izbor fotografij in podnapisi] Katarina Jurjavčič ; [uredil] Jože Dežman ; [Andrej Zorko, izbor fotografij in podnapisi za IV. operativno cono ; Vanja Martinčič, podnapisi o opremi in orožju ; prevodi Nataša Simonovič Bakoš, Žandi Dežman] Kobal Ivana: Zigota / [[pesmi in] ilustracije] Ivana Kobal ! > 75 > > > > -1 _o td _o zbornik roman katalog dokumentarna literatura roman knjiga Kontestabile Rovis Mirjana in Čebron Jasna (urednici): Cesarsko-kraljevo možko učiteljišče v Kopru : 1875-1909 : Slovenski oddelek : [zbornik člankov o C. k. moškem učiteljišču v Kopru ob stoletnici prenehanja delovanja] / [urednici Mirjana Kontestabile Rovis in Jasna Čebron ; prevod povzetkov Neven Ušumovič, Daniela Milloti Bertoni, Polona Glavan] Puc Sara: Morlana / Sara Puc ; [ilustracije Inja Roi] Štepec Marko: 1914-1918/ [contributing authors Marko Štepec ... [et al.] ; editor Marko Štepec ; translation Žandi Dežman ; photographs Aleksandra Frantar, Sašo Kovačič] Likar Marjan:Kamnita mati III: okruški življenja / Marjan Likar Krapež Neža: Nerazčiščeno čustvo / Neža Krapež ; [ilustracije Inja Roj] Terpin Rafael: Idrijske hiše : monografija o idrijskih stanovanjskih hišah (323 hiš na 423 risbah, svinčnik) / avtor risb in besedil Rafael Terpin Cigale Matej (glavni uredik): Zaris v čas 2011 (N (N CN CN CN CN CN ° S S S S S P - NO r~- - ON Lovska družina Trnovski gozd' Franc Černigoj Elvica Velikonja Hieronim Vidmar Alojzija Bratina S g S S On O s OO ON cn s m NO (N NO (N (N (N (N On -H (N NO (N ON NO S OO NO r—1 m s š OO On OO (N r- no ON (N r~ r- ON (N cn ON ON E E E E IZT • 1 (N .. S OO •• CN g S •*. _sj • - U • - F • in 3 s i % 1 sl m rz: cn 'd' D 8 tiO o o E ^ o . . (N .E S ‘E g CN • • cd o- .2, _■ n M o cd ^ cd c N Cd ^ |e|1 g-l .b -o E > £ E -• .H 2 CN .. S cd r *5? 15 F N 1 1 H H £ s 5-0 U 3 CN £ 3 (N (N (N CN CN S S ° ° 3 2 - c C C C > > > > Tn > _o _o ■i § _o zbornik ljudsko slovstvo knjiga katalog poezija Černigoj Franc (glavni urednik): Iz Lovca : z besedo in črto po Trnovskem gozdu : Lovec 1911-2011 / [uredniški odbor Franc Černigoj (glavni urednik)... [et al.] ; risbe in slike Jurij Mikuletič] Černigoj Franc: Hoja za besedo : [— po poteh dežele : ljudska besedila iz Zgornje Vipavske doline] / [izbral in priredil Franc Černigoj ; zemljevid Silva Karim] Velikonja Elvica: Rastejo pri nas : rastline Trnovskega gozda / Elvica Velikonja ; [spremna beseda Franc Černigoj in Igor Dakskobler ; risbe Rafael Terpin ; zemljevide je narisal Nejc Velikonja ; fotografije Elvica Velikonja... et al.] Koren Božiček Milena: Slovenija odprta za umetnost: mednarodna likovna delavnica = Slovenia open to art: international art workshop : 1993 - 2012 / [pisci besedil Milena Koren Božiček ... [et al.] ; prevod Sonja Škvarč, Danijela Likar, Pavlina Bizjak ; avtorji fotografij Boštjan Gunčar ... et al.] Bratina Alojzija: Domača vasica / Alojzija Bratina ; [spremno besedilo Bruna Vuga ; fotografije Nevenka Vidmar in iz arhiva avtorice Alojzije Bratina] 2012 2012 2012 2012 2012 g °° CN OO S 3 NOVE KNJIGE RASTEJO PRI NAS Rastline Trnovskega gozda [RASTEJO [PRI NAS Elvica Velikonja Namesto zapisa o eni od gorskih rož, kakor jih že od začetka izhajanja Gore v našem časniku objavlja Elvica Velikonja, v tej številki objavljamo kratka odlomka iz obeh spremnih besed nove knjige in zapis o predstavitvi le-te na Otlici ... »Roža je neusahljiva in razposajena domišljija Stvarnika. Prešerna je bila njegova duša, ko jih je ustvarjal. Ko je škropil po njih prelestne barve in opojne vonje, je v vznesenosti dejal: naj pride človek k vam in vaš dih naj se v njem presnuje v duh ... Rastejo pri nas je knjiga o rožah z Gore in o ljudeh. V njej se prepletajo vezi med ljudmi. In spletajo niti med ljudmi in Naravo. Za Elvico, avtorico te knjige, so rože hkrati simbol nedosegljivega, do konca in še čez iskanega - so hrepenenje samo, to tako zelo slovensko čustvo. Kot je gornik Kugy vse življenje iskal (in nikoli našel) svojo Scabioso trento, tako tudi Elvica v rožah išče ... lepoto, luč in svetlobo, svoje otroštvo in v njem njej drage ljudi; rože ji plemenitijo veselje in pomagajo premagovati žalost; po njih trosi radost med nas. Njeni zapisi o rožah in ob rožah so hkrati polni navdušenja nad življenjem, nad stvarnico Naravo in nad našo Goro. Iz njih sije hvaležnost, da nam je dano vse to doživljati. In to je tisto, kar iz knjige žari v bralčevo dušo. Zato je še bolj dragocena. Srečno - Rastejo pri nas! Naj bralci najdejo pot do tebe, kot je Elvica našla pot do mnogih rož. In do dobrih ljudi ...« (Franc Černigoj) Rastline Trnovskega gozda »Zapise o rastlinah Trnovskega gozda ne berem samo kot podrobne in verodostojne botanične opise za te kraje povsem običajnih, pogostih, redkih, zelo redkih, znamenitih, celo izjemnih rastlin (za kar je tudi bilo potrebno veliko truda). V njih prepoznavam zgodbe (čustva in spomine) o ljudeh, o njihovih domačijah, o botanikih, ki so te rastline odkrivali in jih opisovali v preteklosti. Tako zlitje strokovnega in doživljajskega v poljudnem botaničnem pisanju ni pogosto, a bralca navadno zelo pritegne. Če opisom in zgodbam dodamo odlične avtoričine fotografije, požlahtnjene z imenitnimi risbami akademskega slikarja Rafka Terpina, je po moji sodbi uspeh knjige zagotovljen. Ne samo pri domačinih, ki avtorico poznajo in svoje domače kraje nadvse cenijo (gorjanski ponos bo zagotovo doživel še eno zmagoslavje), temveč tudi pri vseh ljubiteljih Trnovskega gozda, ki na to obsežno gozdnato planoto in v njene svojske robne vasi, s travniki in pašniki radi in pogosto zahajamo.« (Igor Dakskobler) KOLONICA IZ IDRIJE JE SKOZI MEGLO IN DEŽ SLEDILA LUČI PROTI OTLICI... Anka Vončina Vračala sva se z obletnice mature. Z dobro 'okroglim' sošolcem na sovoznikovem sedežu sem se ponoči, v megli, po metrih pomikala proti domu, mimo Cenca in Vodnjaka čez Vrh Gore, pa me vpraša: »Anka, a ti kaj vidiš?« - »Nič, Tomaž!« - »Aha, potem je pa v redu.« Tomaž se je ustrašil, da je že tam, kjer je večna tema. A tako je čez Vrh Gore vedno, ko se k nam priplazi tetka jesen. Drži se je megla tako tesno, da se čeznjo le pretipaš. Na eni in na drugi strani svetloba, tam pa preizkušnja! In tako je bilo tudi 26. oktobra, ko je kolonica iz Idrije sledila luči proti Otlici. Megla in dež, da seje odbijal od tal. Elvica nas je povabila. Navdušenci nad rožami smo pirovali. Med nas je prišla nova, težko pričakovana in zaslužena knjiga. Morala je! Kajti vsako veliko in srčno delo rodi sadove, sadove, ki ostanejo. Štirinajst let jo je pisala, kolikokrat štirinajst let jo je vpletala v venčke in jo oblikovala v srcu? Preproste in skromne so te naše prijateljice rožice. Samo rad jih moraš imeti in dajo ti toliko lepega, lepšajo nam življenje, povezujejo nas in bogatijo. Enako preprost, a najbolj zgovoren je naslov njene knjige: RASTEJO PRI NAS, Rastline Trnovskega gozda. Pumprki smo skoraj zamudili, čutila sem zadrgnjeno grlo in grlen glas, ko sva se objeli - tudi prijatelji Idrci so prišli, so se veselile njene oči. Avla osnovne šole, ki nas je gostila, je bila polna do zadnjega kotička. Polna njenih sovaščanov, učencev, prijateljev, naj dražjih ... Praznovala je vsa Gora. Knjigi na pot so pomagale osnovnošolske »marjetice z gorsko teto Pehto«. Nastopili so oba šolska zborčka, zbor kmečkih žena in harmonikar. Program in pogovor z avtorico in njenimi naj večjimi pomagači je spretno in prisrčno povezoval radijski glas Edo Pelicon. Predstavil je avtorja slik, izjemnega poznavalca flore bližnje in daljne okolice, Rafka Terpina; in za oceno zaprosil dr. Igorja Dakskoblerja, ki je knjigi strokovni boter. Daje novo delo zelo pomembno, ne samo za botanično stroko, temveč je tudi literarno, etnološko in zgodovinsko bogastvo, nam je potrdil pisatelj Franc Černigoj, kije knjigo lektoriral in ji skupaj z Igorjem Dakskoblerjem napisal uvod. Knjigo so oblikovali in računalniško postavili kar v domači hiši. Za to sta poskrbela sinova Jure in Nejc. Natisnili pa sojo v Grafiki Soča. Koliko zaslug ima ob vsem tem soprog Emil, nam je vsem dano jasno prebrati med vrsticami. Elvica jo je izdala v samozaložbi, s pomočjo podjetja Vibeks - Predmeja, podjetja Mlinotest - Ajdovščina in Občine Ajdovščina. Že štirinajst let v časopisu Gora objavlja prispevke o rastii-nah. Zdaj je že zajetno gradivo zbrala, dopolnila in strnila v imenitno knjigo._ Na fotografiji: Na predstavitvi knjige Foto: Anka Vončina O Trnovskem gozdu je prelitega že kar nekaj črnila. Končno pa je dočakal tudi monografijo o svojih rastlinah. Opisane niso vse, teh je več kot tisoč, med nastopajočimi pa so predvsem znamenite, endemične, redke, posebne in zavarovane. Že več kot pol tisočletja ga raziskujejo domači in tuji botaniki. Dobro nam je predstavljena njegova bogata, raznovrstna, izjemna in edinstvena pestrost, ki ne more uspevati nikjer drugje, kajti tu se mešajo zelo različni geološki, geografski in podnebni dejavniki. Na severozahodnem robu Dinarskega gorstva, pred vrati visokih Alp, se srečujejo mediteranski in ostrejši, gorski vplivi. Vendar je poleg župnika Alojza Filipiča (sicer rojen na Ravnici pri Grgarju) avtorica edina prava Gorjanka. S svojim raziskovalnim delom je veliko prispevala k razpoznavanju posebnosti, z novimi najdbami pa je tudi dopolnila vedenje o rastju ne samo Trnovskega gozda, ampak Slovenije sploh. Knjiga ni le podajanje botaničnih podatkov z latinskimi imeni, asociacijami in opisi rastišč. Avtorica v zapise občuteno tke svoja čustva, podaja nam zgodbe, ki jih rastline pripovedujejo. To so zgodbe o ljudeh, zgodbe, ki jih je pisalo življenje, povezano in odvisno od narave nekdaj in danes. Knjiga je pripoved o prijateljih. Predvsem pa: knjiga je povabilo - pojdimo na pot! PRIJATELJICI Anka Vončina Želela v srce bi ti vliti veselja, želela bi ti na lice pričarat nasmeh. Ta trenutek moja največja je želja, prižgati, prijateljica, ti iskro v očeh. Pojdi, ko sonce se prevesi k počitku, pojdi na trave, podčavenske spet. Potopi se v širne zlate planjave, kjer grm je hrušice s škrlatom odet. Še daleč je čas jesenske sivine, vsenaokrog le barve žare. V zlatem morju valove plavine, preobjede premnoge košatijo se. Srebrno leskeče se grintavec mali, njega sinje cvetenje razveseljuje nas spet, rumeno pocvitajo zapoznelke poletne, brstenje na jesen - še poslednji polet? In trave, te naše prijateljice zveste, ne trave, zlato morje je to. Kot one, prepusti se sapam vetrovnim, miru ti s svojo pesmijo prineso. Od barv neštetih oči se rosijo, sonce nad goriško nam jemlje pogled. Ptice v grmovju s pesmijo hitijo, a travniki kličejo: Pridite spet! NOVE KNJIGE POSLUŠALEC (Odlomek iz novega romana) Bojan Bizjak »Čedna reč, mirna, lepo opremljeno. No, tu boš pa lahko izvajal svoje psihološke trenaže, kot si mi enkrat razlagal. Ja, čedna pisarna, primeren kvartir za psihoanalizo, za pomenke. O, pivce je, fino. Boš tudi ti, kaj? Aja, sem pozabil, tvoje načelo je, da med delom ne piješ. Smem sesti v tale naslonjač, kul stara stvar, kul,« reče in se butne v naslonjač, namenjen strankam. Odpre pločevinko in hoče nekam zatlačiti potlevek cigarete. Šele zdaj se spomnim, da nimam nobenega pepelnika, ker strankam ne bi dovolil kajenja v pisarni. Iz niše prinesem neko skodelico z malo vode, da lahko cvrčaje ugasne izsesano cigareto. Sedem nazaj na svoj delovni stol in ga gledam, takega, vsega natrzanega, preveč zategnjenega, z nemirnimi zenicami. Nekaj gaje danes pretreslo, to se vidi. »Kako, potem, nismo v službi?« še enkrat vprašam »Šef mi je dal dve uri odmora, ker ... mah, to so naše stvari,« zmrdnjeno reče in si nasloni odprto pločevinko na spodnjo ustnico. Nekaj dolgih požirkov naredi in si vidno oddahne, skloni glavo, zavrti pločevinko med prsti in gleda nekam v tla, v vzorce na preprogi. »Že ko si začel delati na urgenci, sem te opozoril, da boš moral marsikaj preživeti in da bi bilo dobro, da se naučiš sprotnega čiščenja v glavi. Tu ti lahko pomagam, če seveda ne boš trmoglav. Kaj je bilo?« ga sočutno vprašam. Odloži pločevinko na mizo in si z dlanmi zdrgne obraz, trzne z grivasto glavo, da rep na zatilju divje zapleše, in reče: »Ja, sranje. Kaj je s to mladostjo v naši državi. Ej, res! Punca pri devetnajstih se ti butne s stolpnice, ej ... Nimaš kaj narediti, samo, samo ... Pač, mala intervencija. In druga, prevelik odmerek neke slabe mešanice, še mlajša, sedemnajst. In dopoldan v šoli, hej! Pa so jo sošolci kar pustili na veceju, kar tam. Če to ni ...!? Pa so nas poklicali in, ej, ko priletimo tja, jaz in dva bolničarja, gor v tiste veceje, punca pa naslonjena na zid, sedeča na školjki v globoki nezavesti, pa tak lep obraz, tak lep in nekam že onstranski. Mislil sem že, da je tudi ta izgubljena, pa ne. Pulza je bilo še nekaj, začel sem histerično kričati, naj spravijo stran zijala, naj izpraznijo hodnik. K sreči so to naredili policaji in šolski varnostnik. Ampak, oprosti izrazu, da vse sošolce boli kurac za njihovo sošolko, za katero so vedeli, da se drogira, da jih boli kurac, ker je ni nazaj v razred, vsi so vedeli, daje tam ostala, da si da običajen šus. Saj, potem pa gospodje inšpektorji, zasliševanja, panika. No, hvala bogu, punca bo preživela, so pa imeli tokisikolgi kaj videti, res. Kaj vse se danes prodaja, kaj vse si ljudje vbrizgajo. Jaz ne razumem tega sranja. Dilerčki pridejo kar pred šolo in evo, potem pa urgenca in ne štekam več tega, res ne. Če grem po zlomljene kolke, po srčne napade, po kapi, po pljučne embolije, po običajne slabosti, po zapi-teže, to je rutina, ki nikogar ne gane, ampak ko smrti tržeš mlade ljudi, ej, to je nekaj, ne vem ... Štekam prometne nesreče, dobro, tam je drugačna svinjarija, pa tudi tam je dosti mladih, ampak tole z drogo, tole je pa bedasto in, jasno, samomori. Oprosti, da ti te stvari nakladam. Saj si mi povedal, da bo to početje peklensko, ampak kar te ne ubije, te obrusi, a ne. Vidiš, zato mi je dal šef dve uri, da se malo sestavim, veš, dve taki stvari, ne, preveč, preveč,« izčrpano pripomni in spet nagne pivo. »Sten, glej, štiriintrideset jih imaš, pa, ja ... Stvari se bodo polagoma uredile, postal boš ruti- nirano odporen, ampak moraš čimprej začeti s tehnologijo usmiljenja. Zavedati se moraš, da opravljaš poklic, ki zahteva jeklene živce in trezno glavo, hkrati si tu pridobiš največ praktičnega znanja. Si se vprašal, si se kdaj vprašal, koliko življenj ste že rešili? No, to se vprašaj, da ti bo lažje, da ti bo neka protiutež, ko te zadenejo te črne puščice. Pač imaš neko poslanstvo, ki ga moraš spoštovati. Ni enostavno, vem. Moj sošolec iz letnika na pravu. Preiskovalni sodnik je in ima včasih črne dni, saj veš; umori, samomori, pa take reči. Veliko let sem mu moral svetovati, kako iz preganjavic, zdaj je rutiner, vendar ne hladen, pretirano racionalen, le emocije seje naučil obvladovati. Razum je močan, če ga prisilimo v to, sicer ga zlahka obvladajo emocije. No, kar v miru spij pivo, morda še eno, ne bo odveč, malo si spočij. Če ti bo lažje, se kar izpoveduj, kar govori, Sten,« sem povsem zmehčam z njim. V mislih pa videvam mlado dekle na straniščni školjki, v komi, pa tisto pod stolpnico, samo negibno telo z zdrobljenimi kostmi. Se sam odkimam z glavo. »Prejšnji teden smo snemali z vrvi nekega študenta, spet neka čudna zgodba, v vili, kjer je doma napuh. Fant pa zgoraj na podstrešju, v dopoldanskih urah. Našli so poslovilno pismo. A veš, kaj meje danes sesulo, povsem sesulo? To ni res, ne ...« odmajuje z glavo. »Ko pridem tja do punce in ji tipljem pulz na levi roki, rinem s stetoskopom za ozko majico, vidim, da v roki tišči mobitel. Nekako ji ga uspem iztrgati in si ga ogledam. Slučajno pritisnem na tipko, da se je osvetlil ekranček. Punca je očitno hotela nekoga poklicati, ampak, ne ... Na ekrančku je bilo napisano - najbrž je pisala sporočilo - mami, odhajam. Ej, to meje ruknilo, res. To sem potem povedal inšpektorju, ki je telefon spravil in bo najbrž obvestil in zaslišal starše. To meje pa ruknilo,« povsem razmrvljeno reče in skloni glavo. »To so drobci stekla, ki se zajedajo v dušo, ja ... Vendarle, vzemi to z neko rezervo, da to tako pač je in da si ravnal po svoji vesti in si dekle rešil. Predvidevam, daje šlo za minute, kakor se to rado dogaja, kajne. No, kar lepo začni misliti na kaj lepšega, na jutri, na pojutrišnjem. Življenje je še kaj slajšega, kaj bolj obetavnega. Vidiš, tvoja sestrica spet leti v Berlin in ples in še enkrat ples. Njej seji zavrti v glavi samo od plesa, se mi zdi,« skušam vse skupaj obrniti na veselost. »A, Berlin, fino, pa gre Tijo tudi?« »Ne, si je baje poškodoval zapestje. Nič ne vem, kako in kaj, sama gre s tistim plešočim teatrom. In tvoja Mily, kaj je z njo, še vedno študij saksofona v Gradcu? Zdaj je doma, ne?« ga skušam zaplesti v vsakdanjosti. »Ja, tam je končala. To jesen ne bo šla tja gor, išče angažma. Najbrž bo delala na srednji glasbeni šoli, mislim, da ja. Ne vem, preveč ur posveča glasbi, včasih mi je to sitno, res. Zdajle sem letel mimo in jasno, ona je v glasbeni sobi in se napihuje v saksofon. Vzela sije čas in mi pripravila dober sendvič, to pa. Vina nisem hotel, piva pa nima, ker ga pri njih nobeden ne pije. Njen oče je nor na vina in ima vinoteko, da padeš dol. To bi moral enkrat videti, to; tisti njegov arhiv v kleti, tam na Dolenjskem. S kakšnim ponosom kaže zaprašene steklenice in razlaga, koliko je dal za ta letnik, koliko za onega. Ja, no, ima pač svoj hobi. Meni v stresu najbolj pomaga pivce, res. Pa ti, kaj pa ti, kar nič, samo analize, pa stranke. No, se mi zdi, da si spet zrel za eno kompletno preiskavo. Lahko ti uredim, da prideš k nam. Drug teden, bi šlo?« me skuša prepričati, čeprav ve, daje moje stanje tako, kot je, holesterol, nekaj sladkorja, povečano srce, povišan tlak - motor se stara, kaj hočem, dvainšestdeset jih je, dvainšestdeset. »Zdaj si me našel, kaj. Saj veš, jaz in zdravniki, distanca, distanca. Ne čutim, da bi bilo kaj zares narobe, morda me malo tišči v želodcu, ampak to bo od slabe hrane, preveč trdno jem, zelje v solati in neolupljena jabolka in hruške. Tu sem šibak, črevesje ne prenese olupkov, zelja pa sploh ne, čeprav imam zelo rad zeljno solato. Vem, vem, takoj boš predlagal gastroskopijo, ne, hvala,« se zasmejem. »Ko bo zadosti hudo, se boš rad uklonil medicini, boš videl,« se mi lokavo nasmehne in spije preostanek piva. »Ah, Sten, meja zdravja je v glavi, tam se začne in konča. Če spraviš v red stvari v glavi, ti bo tudi telo poslušno, in obratno. Tistih nekaj tablet mi za zdaj zadostuje, le, kot že veš, le želodec, pravzaprav črevesje, včasih zaigra svojo melodijo, ampak j e krivda v tem, da sem zamenjal delovni ritem in se bo to polagoma uredilo. Jaz verjamem v psihosomatiko, to pa. Modema medicina hoče vse izmeriti in določiti neke parametre zdravja. Ne, to ni zame, to ni moj koncept zdravja,« se kar nergavo razgovorim »Ampak zlomljene noge ne moreš z meditacijo zaceliti na pravi način,« mi Sten vme kot vedno, kadar se takole zapleteva v majhne pomenke o medicini in psihi. Zadnje čase premalokrat, ker on leta k tisti svoji saksofonistki. »Ne, lahko pospešiš celjenje, to ti je pa znano, mar ne.« »To pa vem, ja. Gor na travmatologiji imajo opravka s tem. Ena od kolegic mi je govorila, da je bilo celjenje v sobi, kjer je bil nek veseljak, za četrtino uspešnejše, ker so se kar naprej smejali in se zabavali. Nekaj bo že na tem, da duh obvladuje tudi telo, ampak v tem svetuje materialnost v prednosti; če rečeva po nogometno, v prvem polčasu vodi z ena proti nič. No, stari, zdaj pa moram nazaj, ker bo še kaj za postorit. Veš, popoldanske ure so vedno kritične, ljudje hitijo domov in je zbranost že na psu, pa se dogajajo majhni karambolčki in tudi doma se kaj zgodi, kakšna ureznina s konzervami. Joj, teh je kar nekaj. Ženske hitijo s pripravo hrane, zase, za družino, mačke in pse, pa ti na hitro odpirajo konzerve in so včasih prav grde ureznine. Tista tanka pločevina. To so male prigodice, vse ostalo ... No, šibnem jaz nazaj. Zvečer bom doma, če se mi bo dalo, vaju pridem pogledat, prav. Mama ima jutri kirurga, nekaj zobnih korenin ven, a ne?« »Ja, dela paniko. Visi na internetu in si prebira o teh posegih, kar ni prav, vem, da ne. Si ji razložil, kaj jo čaka?« »Sem, saj veš, meni ne verjame. In z Goranom sem se zmenil, mojster je. Kar brez panike, naj pride ob določeni uri in, obvezno, celo kadico sladoleda po posegu. Kalorije gor kalorije dol, rano je treba hladiti, jasno! No, grem,« reče in se kar odrine s stola ... ZAPIS O ROMANU »POSLUŠALEC« Bojan Bizjak Zakawski Nikoli nisem zares verjel, da bom kdajkoli izdal toliko romanov, pa kar gredo, kar prihajajo - tale je osmi, in poseben, morda poseben zato, ker bi ga stroka prav lahko uvrstila v sfero psihološkega romana, ki do neke mere tudi je in je bil s tako tendenco tudi napisan. Material za roman je nastajal nekaj let, predvsem v letih, ko sem kot grafolog sodeloval z sodišči še v mojem ljubljanskem obdobju. Zanimanje za psihološka ponotranjenja so pa itak eno od orodij pisateljevanja. Napisan pa je bil v lanskem letu, ko sem tudi sam doživljal precej močno osebno stisko, čakajoč na zahtevno operacijo, no, pa seje srečno izšlo skupaj z romanom. Vsebinsko je roman zasnovan tako, da ima glavnega nosilca zgodbe, ta naj bi bil upokojeni klinični psiholog in hkrati tudi pravnik, pa njegova žena in dva otroka. Vse zgodbe se na nek način precejajo skozi poslušalca, v tem primeru gospoda, ki si je kot klinični psiholog omislil neko izpovedovalnico, kamor naj bi ljudje nosili svoje strahove in svojo psihološko razrahljanost. In skozi te izpovedi se potem izčistijo drobne zgodbe matere samohranilke, študentke, bivšega zapornika, upokojenega učitelja, nekoliko abstraktnega pesnika, ki pošilja poslušalcu pesmi, pa tudi prozo, včasih že kar malo morbidno, recimo zapiski iz groba. Spet drugje naletimo na pismo pomorščaka in na drobne literarne opilke dekleta, kije bila rejenka, pa seje skozi življenje vendarle postavila na noge. Kajpak so tudi liki iz stanovanjske soseske, upokojeni oficir JLA, recimo, pa njegov žena, ki trpi za nekakšno preganjavico, ker so ji nedavne vojne pobrale celotno sorodstvo. Roman odpira tudi polemičnost lezbištva, pa tudi mejne pedofilije, skratka, priponudi celo pahljačo duševnih stisk urbanega človeka, pa ne zgolj in samo urbanega, saj se v nekaterih segmentih dotakne tudi podeželja, vendarle so to obrobne zgodbe, glavna se dogaja v mestu skozi pogovore. Bistvo, ki sem ga skozi pisanje zasledoval, je v psiholoških vzgibih in odklonih, v potrebi po izpovedovanju, ki je kar nekakšna pozabljena manira sodobnega časa. Ljudje si vse preveč samo na kratko sporočajo, kako in kaj, poglobljenih razkrivanj pa ni. In če imajo besede terapevtsko moč, potem je poslušalec tam za to, da skuša izpovedance z besedami usmeriti v novo vizijo, kar je seveda sila težko, a poskusiti velja. Z romanom skušam odslikati čas, ki zabmeva okrog mene in mi kar sam narekuje, kaj naj povem, da bo povedano, najbrž pa ne v celoti razumljeno, ker je zgodb preveč, da bi se dalo reči, da gre za klasičen roman z vsemi svojimi razvojnimi amplitudami. Prav te drobne, skorajda filmske miniature, prav te so mi bile pri pisanju v veliko veselje, vendar sem potem le našel pravo arhitekturo, da sem zgodbe pripel na osredinjenega poslušalca. Tokrat je jezik nekoliko bolj ukročen, saj sem moral paziti, da so akterji imeli svojo govorico, včasih sem se zatekel tudi v slengizem, da sem preudarno poudaril značaj pripovedovalca. Tako jaz vidim svoj roman; toliko lahko povem sam o njem, več bo spregovoril sam skozi bralčeve doživljaje z njim in ob njem. SPOMINJANJA ORLOVCA - STENA DOMIŠLIJE, ZGODB IN POGUMA... Emil Velikonja Dve Gorjanki sta do zdaj preplezali Orlovca: Gorjansko smer leta 1976 Tamara Likar (skupaj s Petrom in Pavlom Podgornikom), Zvezdico zaspanko pa Andreja Velikonja (v navezi z Miho Praprotnikom), leta 1989. (Iz časopisa Gora, št. 51/2012) Steno je po doslej znanih informacijah prvi poskušal preplezati Peter Muck. (P V, št. 4/2012) »Najlepša, najvišja, najbolj osovražena, najbolj zaželena, najtežja, a le redkim usojena stena na južnem robu Trnovskega gozda ...« (Silvester Blaško - Sleku) 28. 9. 2012 sta Orlovco preplezala, ponovila Gorjansko smer, Silvester Blaško - Sleku s Predmeje in Tine Vidmar - Bjokn z Otlice. Tine je štirideset let mlajši od Silvestra. To je bila prva prava 'gorjanska' naveza. Silvester mi je pred dnevi navdušeno pripovedoval njuno zgodbo ... »No, meni je bila usojena prvič, zadnjič in nikoli več!!! Ko sojo pred 36-imi leti prvič preplezali, nisem niti vedel, kaj pomeni plezati. Dokler nista čez šest let tragično preminula njena prvopristopnika, Tamara Likar in Pavel Podgornik. Takrat sem si mislil - plezanje, to je nekaj zelo nevarnega, smrtno nevarnega. Nisem pa še vedel, da je to hkrati nekaj lepega, naj lepšega! Gorjanska smer, kot se smer imenuje, mi je dala nekaj, česar nisem pri plezanju še nikoli občutil. Plezala sva s Nafotografiji: Silvo v steni Tinetom - Kitajcem. To samo po sebi ne Foto: Tine Vidmar bi bilo nič nenavadnega, če med nama ne bi bilo kar 40 let razlike. Zamisel je bila Tinetova. Hvala, Tinček! Dobro si se držal, hvala za izjemno varovanje in potrpežljivost. Dosti sem treniral. Moja razbita kolena in zatečeni prsti so nema priča trdih treningov na balvanu pri izviru Hublja, v Beli, na Dmulku, Dolgih njivah, v Nabrežini, na obalni cesti, v Turi, Doberdobu in nazadnje solo vzpon v Trenti. Pred slabega pol leta je moja noga še visela v Šempetru na nitki, zdravniki so zmajevali z glavami, na trenutke je bilo celo moje življenje pod vprašajem. Potem sem spoznal sestro pokojne alpinistične legende Slavca Svetičiča. Bila je medicinska sestra, kije čutila in slutila, kaj se v meni dogaja. Pripovedovala mi je o bratu, mi zaupala nekaj skrivnosti iz njegovega življenja, kijih ve le malokdo. Začel sem trenirati!!! Saj Orlovca buri duhove ... Težka, krušljiva, polna lišajev in maho-vitih blazinic, toda z voljo in pravim prijateljem sejo da osvojiti. Nikoli pa premagati! Ona ostaja ponosna, pokončno previsna, in čaka novih zaljubljencev v plezanje, v gore, čaka na adrenalinske odvisnike. Podobno ponovitev, kot sva jo opravila z Tinetom, bo res težko opraviti - dva Gorjana, in še ta razlika v starosti! Ko sva si na vrhu stisnila roke, sem imel rosne oči. 'Veš, Silvo, mogoče bom pa tudi jaz čez štirideset let koga peljal prek Orlovce,' mi je rekel... 'Glej, da mi boš povedal, kako je bilo,' sem mu v smehu odgovoril. 'In na glas boš moral govoriti, kajti stoletniki so že malo naglušni...'« Ko sva se s Silvotom pogovarjala, so se v meni prebudile zgodbe iz otroških let. 'Vrlouca'je bila kraj, kamor smo radi hodili. Najsi bo ko smo gonili živino na pašo, nabirali zelišča, grabili listje ali pa se samo igrali ... »Da boš pazil, da ne boš hodil na rob!« sta mi zmerom, ko sem zjutraj gnal krave na pašo, zabičala mama ali pa stara mama. In zakaj le? Saj pogledati čez rob te stene ali čez njo zalučati kamen, saj to je bil vendar naj večji užitek nas, pobalinov, ki smo se preganjali po Orlovci in tam okrog. Orlovca v meni še danes prebudi spomine na najlepša leta mojega življenja. Ko bi lahko zavrtel čas nazaj, ko sedim na mojem, iz kamna oblikovanem prestolu, ko z vsem spoštovanjem gledam v črno steno Orlovce. Vanjo so priletali in iz nje vzletali kotomi, spomladi so se na njenih policah bohotili pij učki, jeseni smo pod njo nabirali debele šipkove plodove ... Sem pa tja je priletel mimo planinski orel, kasneje jadralno letalo. ZLATI RINKI V ORLOVCI IN OTROŠKI PLEZALNI PODVIG Spomnim se, kako mi je stari oče pripovedoval, da so v Orlovci še danes pritrjeni zlati rinki, kamor so bile včasih privezane barke, takrat, ko Dežele še ni bilo, morje pa je segalo več kot do polovico stene. In porodila se mi je misel, da bi splezal v steno in prišel do teh rinkov. A kako? Stena je visoka, gladka, z lestvijo ne bo šlo ... Kako dolga bi morala biti? In sem doma vzel klobčič drete, poklical še Angela Podmajskega in sva jo izmerila. Na konec drete sva privezala votel kamen, Angel je šel okoli pod steno, jaz pa sem preko roba spuščal na dreto privezan kamen. Ko se je Angel oglasil izpod stene, daje kamen na cilju, in je pocukal za dreto, sem naredil vozel in začel vleči dreto nazaj k sebi. Se prej pa je Angel odvezal kamen, da se ne bi kje zataknil. Preko cele ravnice na vrhu Orlovce sva napela dreto in na korake izmerila dolžino. Štiriinšestdeset korakov je visoka, sva modrovala. Na fotografiji: Silvo in Tine med 'počitkom' na eni izmed polic v steni Foto: Tine Vidmar Ne bo šlo, sva z otroško pametjo ugotovila in opustila misel na lestev. Plezati bo treba. Zmenili smo se za prvi trening. Doma smo vzeli štrike. Bili so Angel, pa Kolovercava Ivan in Marjan in Ivan Likerski. Po otročje smo ocenili, da bi morali najprej preplezati malo lažjo steno. In smo šli v Špičest grič. Naprej je šel Ivan, bil je velik in z dolgimi rokami segal visoko v steno, se prijemal za gabre, ki SO rasli iz nje. Ml pa Na fotografiji: Kolovercavi, Likarski in Mdlču. Z leve: Mirko Velikonja, Ivan Drekonja - Likarski, Ivan Velikonja, Marjan Velikonja in Emil Velikonja vzpenjali za njim. Saj je kar Foto: Arhiv Emil Velikonja šlo, le pogled navzdol je bil vse strašnejši. Naenkrat pa naprej ni šlo več. Ivan je obtičal pod previsom. Kako nazaj? Tudi nazaj ni šlo. V tem trenutku pa smo zaslišali klicanje zaskrbljenih mam, ki so nas že pogrešale, saj je podvig trajal kar nekaj časa in dan seje že prevešal v mrak. Ni bilo druge, kot da se oglasimo. Prišla je pomoč. Tata, stric Mirko, sosedje in tudi nekaj radovednih glav. Stric Mirko je vrgel štrik čez previs in enega za drugim so potegnili čez. »Pa saj smo bili tik pod vrhom,« smo ponosno modrovali. Vam že pokažemo vrh, seje oglasil eden od reševalcev. In fasali smo jih vsak s svojim štrikom in še dolgo so se po zadnjici poznali 'sledovi plezanja'.Moja kariera plezanja je bila tako končana, 'zatrta v kali', bi lahko rekel. In tudi rinkov ni še nihče našel ... smo se po štriku, ki ga je zavezal za močan gaber, počasi ORLOVCE SO BILE ŠTIRI »Nekoč so bile štiri Orlovce,« mi je pravil oče, ko sva zabijala akacijeve kole. Ogradila sva pašnik, da ne bi katera od krav ali teliček padli preko stene. »Kako, štiri?« sem ga vprašal. »Ja, bile so: naša (M'dlčeva), tu na desni je Nivarska in tam proti vzhodu, tista, ki se drži Dolskega Maja, je tudi Nivarska. Vidiš, tu spodaj, kjer se vidijo tiste gladke skale, skripe, tuje tudi bila Vrlouca, vendar je v davni preteklosti zgrmela v dolino. Vidiš tam spodaj na Stogovcah tiste velike skale? Tiste so se dol zavalile od tu. Pa veliko melišče nad Stogovci, to je vse od podrte Orlovce.« PARTIZANI SO JO MINIRALI Oče je potegnil še zadnji dim in cigaretni ogorek ugasnil v kamniti špranji. »Vidiš, prav tu, na robu stene, so partizani naredili fugaso (zaminirali del stene). Čakali so, da bodo Nemci prišli od Slokarjev po Rebri, in ko bojo pod Orlovco, bodo eksploziv vžgali, Nemce pa bo zasulo kamenje. A ni bilo tako. Nemci so prišli naokoli, psi so zavohali eksploziv in fugaso so sami vžgali. Partizani so bili takrat že v Kapicah, v varnem zavetju gozda. Takrat je tam, malo naprej, nastala fotografija partizanskega komandanta Stjenke, ki z roba Orlovce z daljnogledom opazuje partizanski napad na nemško kolono pri Koritu. To je tista velika slika, ki visi v pisarni v Zadružnem domu, na Hotelu.« ORLOVCA SE PODIRA... Naslednja zgodba, ki me spominja na otroška leta in Orlovco, je povezana z mojim stricem Ivanom (Ivan Velikonja - M'dlču, rojen 2. 10. 1937 - umrl 6. 11. 1990) Nekega popoldneva sva šla Podguro nabirat kostanje. Jaz sem na hrbtu nosil majhen pleten koš, stric pa nahrbtnik, v katerem je imel tudi prazno steklenico. Ko sva prišla po Rebri na Stogovce, seje pri majhnem izviru ustavil, iz nahrbtnika vzel steklenico in natočil vodo. »Tole bova imela, če bova žejna,« je dejal, in že sva se spustila niže, proti Jožkovi štalci. V gostem gozdu so na tleh ležali kostanjevi ježki', iz njih pa so gledali debeli plodovi. Kako sva bila vesela. Danes jih bova pa nabrala, sva si mislila. In res sva jih. Stric je z dolgo raklo klatil kostanje in mi je ukazal, naj se umaknem, da bodečih ježkov ne dobim na glavo. Nabrala sva jih; stric poln nahrbtnik, jaz pa zvrhan koš. Mahnila sva jo proti Stogovcam, se vmes napila vode in se vzpenjala po ovinkasti poti po rebri navzgor. Premagovala sva kluč za ključem in prišla do Podstrešne. Tam je bil prostor za počivanje. Tovor sva naslonila na kamen in se usedla. Naramnice so popustile, kakšno olajšanje. »Tu se zato reče Podstrešno, ker se da pod previsno skalo tudi skriti pred dežjem,« mi je razlagal. Ko sva se odpočila, sva nadaljevala strmo proti Orlovci. Stena nad nama je postajala vse višja in mogočnejša. Prišla sva do križišča poti. »Kod greva, Po štengah ali okoli Pod Orlovco?« meje vprašal. Ker je bilo breme težko, sem takoj pomislil, da bo Po štengah težje, zato sem se odločil za tisto Pod Orlovco. In sva šla. Za sabo sva pustila odcep proti Podleševju, še malo in bila sva pod steno. Takrat pa se stric ustavi, pogleda gor in zakriči: »Pazi, Orlovca se podira!« Pogledam še jaz in - glej ga, zlomka! Stena se nagiba nad naju. V strahu zgrabim strica za roko, on pa pomirjujoče: »Ne boj se, ne bo se podrla, le veter nosi oblake proti severu in samo videti, kot da se Orlovca podira.« Lepo meje potegnil, tega zlepa ne bom pozabil. Se danes, ko hodim tam spodaj, pogledam, kam nosi veter oblake. Da se Orlovca ne bi res podrla ... MARJAN KOLOVERCU IN SNEŽNA STREŠNA Nekega zimskega dopoldneva je bilo. Sneg pod nogami je škripal, ko sem šel s smučkami na rami k sosedu - h Ko-lovercavim. Marjan je bil doma, bile so zimske počitnice. Pokukal je skozi zaledenelo luknjo na oknu, ki jo je naredil tako, daje hukal vanjo. Videl sem, da meje opazil, zato sem Na fotografiji: Taka je bila otroška smučarska oprema okrog leta 1965 Fotografija je nastala pred Mihavo hišo - Predmeja 105, ki je danes ni več. Levo od hiše se vidi zidan Kolovercav dimnik - proč od hiše Foto: Arhiv Emil Velikonja počakal kar pred hišo. Ko se odprejo vrata, skoznje najprej pogledajo črne krivine smuči. Spodaj so bile pobarvane z rdečo barvo. »Nove so, mi jih je naredil mizar na Lokvah, včeraj mi jih je tata prinesel,« se mi je takoj pohvalil. »Pa še robnike imajo, robnike!« Te sem takrat videl prvič v življenju. Jaz sem imel tudi doma narejene. Podaril mi jih je Marjanov starejši brat Ivan, naredil mu jih je pa Edi Likar - Jurjuvski. Spomnim se še, kako mi je vedno leva smučka uhajala v levo, zaradi rašče lesu je bila pač tako ukrivljena. Pri smuku naravnost (drugega takrat, razen skokov, skoraj nismo poznali) sem moral levo smučko stalno priključevati, sicer bi me 'raztegnilo' in padec bi bil neizogiben. Tako sva se z Marjanom spustila proti Taglaboki jami in nadaljevala preko Mandrce. »Na Orlovco greva, tam ne piha, se bova spuščala dol s Podkresa,« je predlagal Marjan. In sva šla; on naprej, jaz za njim. Sneg je bil spihan. »Še dobro, da ima Marjan na smučeh robnike, da lahko sledim plitvim tirom,« sem si mislil. Naenkrat pa naju je zagrabil močan sunek burje. Zagrabil sem mlado bukvo, Marjan pa kar naprej. »Pazi!« sem zakričal, »te bo neslo čez rob.« Nisem še izgovoril do konca, ko seje - komaj, komaj - ustavil na robu. »Saj stojiš na snežni strešni (opasti), pazi, da se ne okruši, boš padel čez!« sem kričal, on pa nalahko, korak po koraku navzgor proti prvi bukvi. Tako previdneje stopal in obremenjeval robnike smuči. Ko se je prijel za bukovo vejo, sva si neskončno oddahnila. Na oko sva izmerila metre od rešilne bukve do roba snežne opasti. S pomladjo je prišla odjuga in snežna opast je zgrmela čez Orlovco. Takrat sva ugotovila, da je Marjan stal dva do tri metre čez rob stene. Kakšna sreča, daje imel smuči z robniki, sicer ga danes zagotovo ne bi bilo več! t ul Na fotografiji: Marjan Velikonja - Pančo: v zraku na skakalnici v Jagruši Foto: Arhiv Emil Velikonja SKORAJ ZMRZNIL POD ORLOVCO Hodil sem v prvi letnik gimnazije. Zimski petek popoldne je bil. Po končanem pouku sem odhitel v dijaški dom, pobral umazana oblačila, jih stlačil v potovalno torbo, na vrh nekaj zvezkov in knjig za vsak slučaj ... In že sem hitel proti avtobusni postaji. Močno je deževalo, na Šturskem mostu mi je burja obrnila dežnik. Ves premočen sem prišel na avtobusno, kjer sem zvedel, da ta dan avtobus na Goro zaradi snega in zametov ne bo peljal. Nisem se obotavljal, potovalno torbo sem vrgel čez rame in že sem hitel čez polje ob Lokavšku proti Slokarjem. Burja mi je nabijala v obraz, vmes so že priletale tudi snežinke. Pri Slokarjih sem jo ubral mimo Čibejeve rojstne hiše naprej skozi vas in nad vasjo spet po cesti. Pri Joškavi štalci sem s ceste zavil strmo v hrib. Prišel sem na Stogovce, se v potoku odžejal in se podal proti Orlovci. Sneg j e vse močneje padal, slišal sem divjanje burje. Pod strešno sem se malo ustavil, a ne za dolgo. Že seje mračilo in snega je bilo že skoraj do kolen. Sledil sem srnjad, kije bila pred mano na poti, a gaz je sneg hitro zasipal. Uboga žival, sem si mislil, le kako bo preživela v tej zimi. Na to, da bom kmalu tudi sam v težavah, pa nisem pomislil. Ubral sem pot pod steno in ne Čez stopnice. Zdelo se mi je, da bo lažja. Snega je bilo več in več, in ko sem bil pri poti proti Podleševju, sem gazil že do riti. Upal sem, da bo pod steno manj snega, a sem se motil. Usuval seje po steni navzdol, znašalo gaje s cele Bjuruce. Moči mi je zmanjkovalo, premočen in preznojen sem z rokami odrival sneg pred sabo, počasi, korak za korakom. Bila je že popolna tema, burja je tulila čez steno. Ne morem več, meje preši-njala misel. Moram, sicer bom ostal tu in zaspal v ledenem objemu. In tako blizu doma sem bil, poleti bi bil v petih minutah doma, takrat pa nisem mogel narediti niti koraka več. Zakričal sem na pomoč, samo - le kdo bi me slišal. Le burja mi je z zavijanjem odgovarjala dol s sten Orlovce. Že meje mamil ledeni objem spanca, ko sem tam nekje zgoraj, kjer bi moral biti moj pastirski prestol, nekaj zagledal. Imam privid? Ali pa je tam zgoraj res svetla pika, luč, sveča v tej zimi že ni. Res slišim glasove? Kopanje? Svetloba prihaja bližje, in še bližje. Moji so, domači! Vedeli so, da bom na vsak način hotel priti domov. Če ne z avtobusom pa peš, po Rebri. In oče mi je z baterijsko svetilko prišel naproti ... SMUČALI Z DOLSKEGA MAJA PRAV POD ORLOVCO Pozimi, konec sedemdesetih, natančneje marca 1969, je zapadlo ogromno snega. V šolo nismo hodili, ceste so bile zaprte, tuneli v Čavnu so bili polni snega. Neko dopoldne je prišel k meni Angel Podmajski. Se jaz sem vzel smuči. Kam greva? Daleč ne, ko je toliko snega. Slišala sva mamo, ki je kričala, naj paziva, a že sva bila v Tagloboki jami. Prav do Podmaja je bilo slišati grmenje strojev, samohodk in vojaških transporterjev, ki naj bi bili nekje na Platnah - vojaki so peljali hrano na Predmejo. Zato sva šla na Orlovco, da bi jih videla. Na Mandrci je pihalo, zato sva se po Koritah spustila proti Nivarski Orlovci. Smučina je bila globoka, tudi pihalo ni več tako. Steptala sva si prostor ob steni in gledala dol proti Platnam. Resje bilo slišati in videti vojaške samohodke in oklepne transporterje, ki so se zaletavali v snežne zamete. Skozi tunele v Čavnu pa ni šlo. Pehota seje izkrcala, videla sva kolono vojakov, ki so peš nadaljevali proti Predmeji. Njihovi nahrbtniki so bili polni moke, kvasa, sladkorja ... Angel je predlagal, da si stlačiva progo, da bova malo smučala. Ni bilo enostavno, snega je bilo ogromno. Grapa med Nivarsko Orlovco in Koriti je bila zasuta s snegom. Malo sva tlačila, pa se spustila. Spet tlačila, se spet spustila. Vedno dlje naju je neslo, pot navkreber je bila daljša in daljša. Bila sva že skoraj sredi Dolskega Maja in neslo naju je daleč čez grapo in mimo velike skale pod Koriti. Že seje temnilo, utrujena in lačna sva odšla vsak po svoje. Drugi dan pa spet-tlačenje navzgor, spust... in spet in spet. Dokler nisva dosegla vrha Maja. Sonce je prijetno grelo, v daljavi seje zlatilo morje, videle so se ladje v Tržaškem zalivu. Spustila sva se navzdol, eden za drugim, po istem tiru, odskočila na majhni skakalnici na Nivarski Orlovci, še oster zavoj pod Koriti in naravnost tja pod steno. Verjela sva, da smučava po najlepši progi na svetu. Danes pa je težko verjeti, da seje tam sploh kdaj dalo smučati. Vse je poraščeno z že velikimi drevesi, pa tudi snega pod Orlovco skorajda ni več. OČE PARTIZANU VZEL PUŠKO Očeta nisem dobil doma. »Na Orlovci je. Čisti,« mi je rekla mama. Grabil je listje, suho travo, spravljal na kupe suhe veje. »Vidiš, prav tuje bilo,« seje ustavil, ko meje zagledal. »Na straži je, lačen in utrujen od vojne, zaspal partizan. Jaz pa, mule sem še bil, sem mu vzel puško.« Zdelo se mi je, daje bilo tisto, »mule sem še bil«, kot opravičilo. Kot mu ne bi bilo prav, daje to naredil. »Ubogega človeka so skoraj ustrelili zaradi tega, saj veš, kaj pomeni za vojaka, če izgubi puško, če ostane brez nje!« je še rekel. Nisem vedel, kako da seje prav danes spomnil tega dogodka izpred dobrega pol stoletja. »Včeraj sem bil dol, v Ajdovščini,« je nadaljeval. »Čakal sem avtobus, zraven mene pa starejši možak. Daje s Črnič, mi je rekel. In od kod da sem jaz? Z Gore? O, pozna, pozna te kraje. Je bil tam gor, ko je bil v partizanih. In pravil mi je o hajkah, o trpljenju, o soborcih. Pa kako j e na straži zaspal in mu je nek fant, še otrok, ukradel puško. Srečo je imel, daje ostal živ.« »Kaj vi ste bil tisti partizan?« »In ti! Tisti fant! Tisti mule ... !?« Po več kot pol stoletja ... SPOMINJANJA MOJA PRVA ŠOLA Cvetka Velikonja Zelo sem se razveselila, ko sem izvedela, da gori šola. Splezala sem po visoki lestvi, kije vodila na pod, sedla na vrhnjo desko in opazovala, kako se dim vali od one strani, kjer je stala šola. Otroška dušica pač ... O, prav nič se nisem zoperstavljala, ko so rekli, da bom morala kmalu v šolo. Veselila sem se je, še posebno torbice, ki so mi jo kupili v ta namen. To je bila torbica iz močnega trdega rjavo rumenega kartona, ki seje na zgornji strani odpirala ter se zapirala s posebno zaponko. Z dvema naramnicama sem jo lahko oprtala na hrbet in že sem korakala, ne proti šoli, ampak od Palirjev proti novemu domu, k Baski. Ne sama. Mama meje peljala k svojim staršem, da jim bom pomagala, zdaj, ko sem že velika, ko sem že šolarka, stara šest let, pa še krajšo pot bom od tam imela do šole. Lep je bil tisti dan, pa tudi žalostna nisem bila, ker sem morala od doma, čeprav mi je teta Lema, ko je v zelniku ruvala zelje in sem jaz stala ob njej, svetovala: »Ne hodi, boš videla, da tam ne bo fajn, da tam ne bo lepo.« Kar pogumna sem hodila ob mami, ko sva na ovinku pred Albergo srečali mamino znanko Lojz-ko, ki naju je ogovorila: »Kam pa peljete to vašo punčko?« »Kje domov jo peljem, k Baski, da bo malo pomagala in od tam hodila v šolo. Bo imela bliže, samo čez grič bo stekla, pa bo že pri šoli.« Dobrovelj na soseda seje smejoč poslovila, medve pa sva nadaljevali mojo prvo usodno življenjsko pot. Tako sem začela pastirovati in hoditi v šolo. Kar sama sem jo mahnila čez grič, s poskočno torbico na rami. Nobene punčke in nobenega fantka še nisem poznala. Zame je bilo vse novo, notranjost šole, sošolke in seveda učiteljica. Ko smo se nagnetli pred zadnja vhodna vrata, seje na vratih pojavila učiteljica, kije začela govoriti, a kaj govori, nismo razumeli. Ko je odprla vrata in pokazala z roko, smo šele vedeli, da moramo vstopiti. Kot nebogljene ovčke smo zrli v nov prostor, stali nepremično, dokler nas ni učiteljica posedla v posebno zanimive klopi, ki so bile mizice in sedeži hkrati. Na zgornji strani mizice se je vlekel lepo zaokrožen žlebiček, v katerega smo lahko odložili svoj svinčnik, ali, kakor nam je zažugala učiteljica: »Questa e una matita, matita, matita,« je ponavljala še in še. In naslednje dni je govorila in govorila le v svojem, nam tujem jeziku, mi pa ponavljali za njo: »La tavola, la finestra, il libro, la scuola, la porta, i capelli, le mani, il colore, la signorina ...« Doma nisem znala ničesar povedati, ker je dolgo, dolgo časa trajalo, da sem spoznala, da si moram vse, kar novega slišim, tudi zapomniti. Počasi sem se le privadila in vedela, kako se moram v šoli obnašati. Takoj ko smo vstopili, smo si morali obleči črne haljice z belimi ovratniki, ki so visele na obešalniku za stoječo tablo. Meni jo je teta Marica lepo okrasila. Zadaj za ovratniček je izvezla rdečo rožo z zelenimi listi, seveda zato, da sem j o lažje prepoznala. Potem smo sedli vsak na svoj sedež in tiho čakali. Ko je vstopila učiteljica, smo se dvignili in mimo obstali. Začelo seje prav po vrsti. Gledali smo učiteljico, ki je mirno stala pred nami in se prekrižala. Mi za njo, a ne tako kot doma, da smo s palcem naredili križ na čelu, potem na ustih in prsih ter sklenili roke, marveč tako, da smo se s prsti dotaknili čela, nato obeh ramen in prsi, sklenili roke, gledajoč razpelo na steni, in govorili: »Nel nome del padre, del filglio, e dello spirito santo, e cosi via ...« Potem smo molili Očenaš, seveda po italijansko: »Padre nostro, tu sei nel cielo ...« Po molitvi smo morali pogledati sliki Mussolinija in italijanskega kralja, ki sta viseli na obeh straneh križa, dvigniti roko in zaklicati: »Viva Duce, viva Re! A noi!« Za tem smo začeli s poukom. Učiteljica ni znala niti ene slovenske besede, saj je prišla od nekod s Sicilije, zato je govorila samo po svoje. Le kar smo videli, smo znali. Črte smo že znali povleči, pa tudi črke in številke, saj smo jih videli na tabli. Imenovanje števil je še kar šlo, a branje nikakor, čeprav so slike v berilu pričarale marsikaj lepega. Lepa deklica je trosila pomladansko cvetje, se veselila sonca: »La primavera, primavera! (Pomlad, pomlad!)« je klicala. Meni pa ni in ni šlo. Črke sem že napisala, samo kako jih prebrati. Prebrisani Pinocchio (Ostr-žek) se mi je posmehoval z lista, tudi osliček je rigal: »I, a, ia, ia!« Sem pa le znala odgovoriti na vprašanje: »Come si chiama?« In tudi napisati sem znala svoj priimek in ime: »Velicogna Floriana.« Odmor nam je le prinesel nekaj veselja, čeprav brez malice. S sošolkami smo počepnile na hodniku ali pred šolo, zbrale okrogle kamenčke in devetkale. Pa tudi žogice smo že poznali. Nismo poznali besede žoga, ampak samo »palla, palla!« kričali in jo metali v zrak. Pa tudi posebno igri- co z žogico so nam pokazali, ob kateri smo govorili in hitro metali in še hitreje ujemali žogico: »Senza ridere, senza muovere, con un piede, con la mano ...« Tudi pri prošnji za odhod na stranišče, je bilo treba znati posebno proceduro in povedati izbrane besede: »Signorina, per piacere, posso andare in gabinetto!«, kar je pomenilo: »Gospodična, oprostite, ali grem lahko na stranišče!« Ta italijanska šola nas je hotela narediti prave Italijane. Ko smo v vrsti korakali od šole proti Bregarski hiši, smo poleg strumnega koraka tudi strumno glasno poudarjali: »Lupi, lupi, lupi!« (»Volkovi, volkovi, volkovi!«) Hoteli so nas vzgojiti v volkove, podrejene njihovi romski volkulji. Bili smo ničvredni otroci. Naše neznanje je spremljalo njihovo večno kričanje: »Stupidi, stupidi!« Tudi ko so nas peljali za velikonočne praznike v cerkev, se je pred dolgo kolono vseh šolskih otrok vila italijanska zastava. Meni ta šola ni in ni šla. Ne vem, kako uspešni so bili sošolci, samo v mojem zvezku je bilo večkrat zapisano: 'insuffciente', kar je pomenilo zelo slabo, nikoli 'lodevole' (pohvaljen), kar je veljalo odličnemu šolarju. Zaradi tega je šlo prvo leto v nič. Morala sem ponavljati. Drugič v prvem razredu seje lepše začelo. Dobili smo novo učiteljico, ki je znala govoriti po naše, ker je bila doma iz bližnjega Lokavca, zato nam je pomagala tudi s slovenskimi besedami. Začelo se mi je odpirati, glava sprejemati zapletene italijanske številke, saj je bilo treba recimo za številko petinštirideset reči: quarantacinque, kar mi je pozneje delalo velike težave. Počasi sem začela tudi sama odpirati knjigo, saj so mi večkrat kar po domače ukazali: »Odpri 'bjukve', odpri knjigo!« O, kako raje sem tekala za živino po gmajni! Stric Srečko je opazoval moje muke in mi kar povedal: »Ma si trde,« seje smejal in dodal: »Čakaj, čakaj, zdaj pa te bom jaz naučil nekaj naših slovenskih črk.« Jaz pa, kot ponavadi, sem hotela zbežati, a stric je bil hitrejši. Ujel me je. Posedel me je v kot k peči, tudi sam, s svinčnikom in zvezkom, sedel k meni. Stegnil nogo do zidu, me uklestil, da sem bila kot v pasti. Nisem mogla zbežati. Prijazneje začel: »Veš, mi imamo drugačne črke kot Italijani. Poglej!« Začelje na veliko pisati po zvezku. »To je črka š, to je črka č, to je črka ž. Vidiš, vse imajo strešico. Mi tako govorimo, v naših knjigah je tako zapisano,« je razlagal. Umirila sem se, v glavo so mi začele prihajati črke, ki so kar poplesovale pred mano s svojimi ljubeznivimi strešicami. Plešoče črke so se mi zdele prijazne, vesele. Vzljubila sem jih, pričela sem jih imeti rada. Stric je odšel po svojih opravkih, jaz sem pa še vedno gledala črke, ki so me prijazno gledale. To so bile naše črke. Pomagale so mi, da sem z večjo skrbjo sprejemala tuje črke in tuje znanje. Kljub temu tuje šole nisem marala. Zato je bilo moje veselje toliko večje, ko je v vojski začela goreti. Ogenj jo je spremenil v ruševine. Po vojski sojo le polovico obnovili. Pod njeno streho seje slišalo le slovensko pesem. Zacveteli so ljudje, zacvetela naša beseda ... ZAPISI V SPOMINU, KAMNU IN BRONU STANISLAV BAČAR, UMRL V LETOŠNJEM MAJU Aldo Černigoj O Stanetu Bačarju je bilo že dosti napisanega. Prav je, da se spomin nanj obeleži tudi v našem časopisu, saj je bilo njegovo delo povezano tudi z Goro. Za časa njegovega predsedovanja Izvršnemu svetu Skupščine občine Ajdovščina je dobila Predmeja industrijski obrat. Zelo pomembno pa je njegovo paleontološko raziskovanje v Trnovskem gozdu in na celi Gori. O tem je pisal v zborniku Mati Gora in v 37. in 38. številki časopisa Gora. Stane Bačar, doma iz Dolenj pri Ajdovščini, je pomembna osebnost Vipavske doline in vse Primorske. Umrl je v štiriinsedemdesetem letu starosti maja letos. Tako kot celo našo generacijo je tudi njega zaznamovala vojna. A še dosti hujše kot nas: v partizanih mu je padel tata. Njegova pot do izobrazbe ni bila lahka. Končal je najprej Industrijsko kovinarsko šolo v Mariboru, potlej pa je študiral ob delu delovodsko šolo in ekonomijo. Z vso zagnanostjo in organizacijskimi sposobnostmi, ki jih je pokazal že v mladinski delovni brigadi na Cesti bratstva in enotnosti pri Zagrebu, seje angažiral na številnih področjih. Delal je v več podjetjih, na Lipa in v Tekstilni tovarni, na Občini Ajdovščina, pri Medobčinskem komiteju ZKS za severno Primorsko in pri Upravi za notranje zadeve Nova Gorica. Opazno pa je bilo tudi njegovo sodelovanje pri ajdovskih gasilcih in pri pevskem zboru Lipa. Za svoje delo je leta 1968 prejel Petomajsko priznanje, leta 1992 pa Častni znak RS za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti med osamosvojitvijo. Ob vseh teh službah in aktivnostih, ki so zahtevale dosti moči in časa, pa je teklo še njegovo drugo obsežno delo. Tako je raziskoval zgodovino Ajdovščine in cele Vipavske doline. Pripravil j e razstavo ob 450-le-tnici fužinarstva in o prvi industriji ob Hublju. Zadnje, žal nedokončano delo, pa so Mlini na reki Hubelj in njenih pritokih. Zbiral je stare predmete in ustvaril na svojem domu pravi muzej. Celo življenje je neumorno zbiral knjige. Kot predan bibliofil je bil stalen gost antikvariata v Ljubljani in je bil povezan z mnogimi, ki jih je družilo to veselje. Tako je v svoji knjižnici zbral polne police knjig, med njimi tudi najbolj redke in dragocene, kijih morebiti nima niti Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Njegovo veliko delo pa je tudi iskanje in zbiranje fosilov. Pri tem je sodeloval s številnimi pomembnimi strokovnjaki s tega področja. Tako sta nastali z leti dve bogati zbirki, ena, stalna, v oddelku novogoriškega muzeja v Ajdovščini, druga pa pri njem doma. Kot enemu redkih ljubiteljskih zbiralcev fosilov mu je bilo omogočeno, daje razstavil svojo zbirko v prirodoslovnih muzejih v Ljubljani in Trstu. Za to delo je dobil številna priznanja. Tako je prejel Valvazorjevo priznanje - naj višje te vrste na področju muzealstva v Sloveniji. Pripadla mu je tudi posebna čast, da so enega od njegovih novoodkritih fosilov poimenovali po njem - Bacarela Vipavi-ca. Priznanja, ki gaje prejel iz Londona za posebno redek fosil, pa žal ni več dočakal. Pri tem svojem iskanju je Stane Bačar stopal po stopinjah prof. dr. Stanka Buserja in akad. dr. Dragice Turnšek, ki sta odkrila na Gori in v Trnovskem gozdu bogata najdišča redkih vrst fosilov. Tako je Stane Bačar zbral neprecenljivo zbirko teh okamnin in o njih poročal domači in svetovni javnosti. Svetovni paleontološki zemljevid fosilov je tako obogatil z novoodkritimi v Vipavski dolini, v Trnovskem gozdu, na Gori in v Goriških Brdih. SPOMINI NA ZMAGA POSEGA IN KAKO JE NASTAJALA 'GORJANKA' Damjana Plešnar Zmaga sem spoznala, ko smo v Otroškem ateljeju Metulj ustvarjali mavčne odlitke v mivki. Kasneje sem ga prosila za sodelovanje z OS Šempas, kjer sem poučevala likovni pouk. Ustvarjali smo mozaike, ki še danes krasijo šolski interier. Udeležila sem se kiparskih delavnic, ki jih je Zmago vodil v Novi Gorici. Iz gline smo izdelali busto Rimljana in jo odlili v mavcu. Še danes jo uporabljam kot učni pripomoček pri likovnem snovanju gimnazijcev. Dijakom vedno povem Zmagovo zgodbo, kako je postal dober kipar: »Profesorju na ALU-ju sem nesel ocenit kiparsko busto. Neroda, pač, sem se spotaknil na zadnji stopnici in glava se je raztreščila. Obšla me je neizmerna žalost. Ni mi ostalo drugega, kot da začnem znova, od začetka. Vidiš, in tako nastane dober kipar!« Skozi vsa ta druženja v kiparski delavnici smo poglobili prijateljstva in razpredali o umetnosti in otroškem likovnem ustvarjanju. Zmago je bil pripravljen pomagati, kadarkoli sem naletela na kiparski problem. Zadnje nasvete mi je dal za moji gimnazijki, ki sta delali sprejemne izpite na ALU-ju in jih uspešno opravili. Zanj je bila umetnost način življenja. Ni bil kipar samo v ateljeju in na predavanjih, pač pa je bilo kiparstvo v njem stalno prisotno, tudi ko je pekel odličen štrudelj iz majhnih jabolk stare jablane pred hišo. Cela hiša je bil en sam kiparski atelje in vedno sije izboril košček delovnega prostora za novo idejo. Rekel je: »Ponavadi se vedno najde prostorček na koncu mize, kamor lahko položiš podlago, na kateri še kaj ustvariš.« Med vsemi akvareli in laviranimi risbami, ki so bili še v »ustvarjalnemu procesu«, si se včasih tudi do mize težko prebil. Dolil je malo barve ali tuša po papirju in s sušenjem je narava naredila svoje amorfne konture. Pravil je, daje tudi v naravi tako: »Vse je proces, vse nastaja spontano in postopno, kot umetnik samo dodaš akcent.« In na vrsto je prišla Gorjanka. Nergal je: »Nujno rabim model, a bi mi hotela pozirati?« Bila sem počaščena in hkrati zaskrbljena. Privolila sem. V zameno mi je ponudil svojo skulp- turo, ki jo skrbno čuvam na omarici. Nisem si predstavljala, da je to na videz enostavno delo, poziranje, tako težko: biti negiben in hkrati naraven! Sedel je na tleh, pred mano, okrog njega pa je ležalo ogromno papirja za skice. Presedal seje od enega papirja do drugega, me bežno oplazil s pogledom, nagibal glavo zdaj levo zdaj desno, kot bi presojal vsako sled svoje poteze. Bilo mi je malce smešno, delovalo mi je samovšečno. Gladil je po papirju ali, bolje, kot kakšna gozdna živalca praskal po listu. Sama sem stala vzravnano, v širokem, dolgem krilu in z lavorjem (kije predstavljal škaf) na glavi, kot prava ponosna Gorjanka, ki skrbi za hišo in otroke in nosi vodo iz Podgure na Goro. A počasi mi je postala dvignjena roka pretežka, omrtvičena, in komaj sem jo še držala kvišku. Zmago pa je še kar praskljal po papirju. Naenkrat je vstal in rekel, da mi bo na glavo v lavor naložil še malo umetnosti in mi glavo obtežil še z dvema debelima knjigama. Pod težo umetnosti se mi je vrat ukrivil in lavor je postajal vse težji. Zmagu paje postajalo vse bolj všeč, kajti držaje bila bolj naravna, utrujena. »Umetnost ne laže!« je govoril. Postal je eno samo veliko oko. Oko, ki je gledalo skozi mene. Odsoten pogled, ki hkrati prebada nekje v drugi dimenziji. En sam ekran, ki srka bistvo z vsemi detajli in finesami. Kot bi se spojil z neskončnostjo, bil povsod in nikjer. Spominjal me je na ranjeno žival, ki bi naredila vse, da preživi. Sploh nisem razmišljala več o svoji drži, samo opazovala sem Zmaga v njegovem trenutku ustvarjalnosti, ko se ni zavedal samega sebe in se je popolnoma predal ustvarjanju. Bil je Zmago brez olepšav in pridevnikov. Celo malce srhljivo mi je bilo. Taka koncentracija ni trajala dolgo, prišel je nazaj in gledal, kot smo ga bili vajeni. Potreboval je nekaj časa, da je spregovoril in se pogovarjal o Gorjanki. Ko sem prišla naslednjič na obisk, je v kleti pred mano že stala ogromna masa gline. Po skicah narejena Gorjanka meje spominjala na kos kamna, Otliško okno, na nekaj, kar spada na Goro in bo zaživelo v sožitju z njo. Gnezdo ali dom in hkrati izvir, zajeta voda na glavi, vse se je ujemalo. Dvakrat je šel okrog mene in Gorjanki popravljal obraz. Ko pa je Zmago stekel gor po stopnicah, sem na Gorjanki pustila neznaten odtis. Kdo ve, če je ostal - na odlitku ga ne prepoznam Zmago, busta se ti je razbila tik pred ocenjevanjem, si pa zato postal res dober kipar! Na fotografiji: Mati Gorjanka Foto: Arhiv Elvica Velikonja GLOBINE SVETA IN NEBA: JAME IN VRHOVI S podzemnimi jamami prepreden Trnovski gozd je v svoje globine že od nekdaj vabil raziskovalce podzemnega sveta. Največkrat so bili to »unajni« ljudje, prihajali so od drugod. Zadnja leta pa je skrivnosten svet zamikal tudi domače fante. Matej Blaško - Firarju, Matej Vidmar -Runiški, Vasja Zaman (od Nataše Cuntuske) in Nejc Velikonja - Bizjaški so to. Spustili so se v že marsikatero jamo. O tem, kako so raziskovali in še raziskujejo jamo Veseli december, nam piše Nejc Velikonja - Bizjaški. JAMA 'VESELI DECEMBER' Nejc Velikonja Bilo je lani jeseni. Prijatelj Sebastjan Bolčina z Otlice nam je sporočil, da se mu je pri čiščenju okolice odprlo brezno. Zadevo smo šli preverit, a vhod je bil preozek za spust v neznano. Ker pa je kamen, tako, po posluhu, letel kakih petnajst metrov globoko, čutiti je bilo tudi prepih, smo se odločili, da vhod razširimo in jamo raziščemo. S širjenjem vhoda ni bilo veliko dela in tako smo že po prvi akciji dosegli dno 25 metrov globokega Vhodnega brezna. Na dnu smo naleteli na neprehodno razpoko, za nagrado pa smo lahko občudovali njene s karfijolo1 polepšane stene. Zaradi drugih raziskovanj smo jamo pustili čakati kar dva meseca, potem pa je prišel december, ko smo šli ponovno v akcijo. Opremili smo se z vsem potrebnim za širjenje in ožina na dnu Vhodnega brezna j e bila kaj hitro premagana. Ko smo skozi ožino vrgli kamen in je ta kar letel in letel, je bilo naše veselje nepopisno in jamaje dobila ime Veseli december. Še isti dan smo se spustili skozi ožino in napredovali do dna 68 metrov globokega brezna. Brezno smo poimenovali Miklavževo. Na dnu brezna se jama nadaljuje z velikim meandrom, ki pa se takoj prevesi v novo bre- . . Na fotografiji: Nejc - širjenje ožine na dnu Vhodnega brezna zno. Kamen zopet kar leti m naša zagnanost „ t ...... ,,... r ° roto: Arhiv Nejca Velikonje in veselje sta na vrhuncu. Naslednja akcija je bila že naslednji dan. Tokrat smo bili opremljeni samo z vrvjo in ostalo opremo za opremljanje. Dosegli smo dno 37 metrov globokega brezna, ki seje nadaljevalo z ozkim, neprehodnim meandrom. Raziskali smo še okno v tem breznu, na višini 10 metrov. Tam sejama nadaljuje z vzporednim breznom, žal se tudi ta konča z ožino, ki pa zgleda manj zahtevna za širjenje, v primerjavi z meandrom prej. Predvsem to drugo brezno (kasneje smo ga poimenovali Frutabela) je kar lepo zasigano, kar zajame v naših krajih ni običajno. 1 karfijola - tvorba v jamah, podobno kot kapniki, le da nastane tam, kjer je prepih; podobna je cvetači, od tod ime Čez nekaj dni smo šli ponovno v akcijo. Jamo smo izmerili, ocenili možnosti za nadaljevanje ter naredili načrt za delo v jami v prihodnje. Nekoliko smo bili razočarani, saj seje zaradi prepiha izkazalo, da bo treba širiti v meandru, le ta pa je bil po videnem ocenjen na najmanj pet metrov dolžine. Sledile so širitvene akcije. Teh je bilo približno petnajst. O vsem, kar se je v tej ožini dogajalo, bi lahko napisal pustolovsko zgodbo. Imeli smo ogromno problemov z našim novim bencinskim vrtalnikom, še najbolj se je izkazal za nerodnega za delo Na fotografiji: Spust na dno Miklavževega v ožinah, večkrat seje tudi pokvaril in nazadnje Foto: Arhiv Nejca Velikonje popolnoma odpovedal. V ožini nam je enkrat odpovedal tudi »Germany sveder«, z njega so odpadle vidia ploščice. Imeli smo tudi lažjo poškodbo prsta in hujšo poškodbo kolena, ko se je Mateju Firarjevemu med delom v ožini zaskočil meniskus in je morala posredovati jamarska reševalna služba. Kljub težavam pa smo v ožini počasi le napredovali. Začetnih pet metrov se je za ovinkom nadaljevalo v nove metre, ki jim ni bilo videti konca. Za naš trud in vztrajnost je slišal tudi kolega iz Jamarskega Odseka SPD Trst, zamejski Slovenec Claudio Bratos in s Stojanom Sancinom sta nam poleti priskočila na pomoč. Zapišem lahko, daje takrat ožina 'zašibala'. Ko so na delu takšni profesionalci, se ne sprašuješ več, kako so nastale kaverne na Soški fronti. Več kot petnajst metrov dolgo ožino smo dokončno premagali konec septembra. Poimenovali smo jo Meniskus, v spomin na reševalno akcijo in da ne pozabimo na Matejevo koleno. Kljub temu, da nam je ožina vzela ogromno časa in nam povzročila precej preglavic, smo veseli, daje obstajala. Pridobili smo si nova znanja in izkušnje, zato bodo podobne akcije v prihodnje učinkovitejše in lažje. Po ožini se jama nadaljuje z manjšim breznom, za katerim ponovno nastopi brezno z blatnim dnom. Zal je tam nadaljevanje nemogoče, upanje pa nam daje okno v steni in računamo, da dela v jami še ni konec. V raziskovalnih akcijah smo sodelovali: Matej Blaško, Matej Vidmar, Bogomir Remškar, Vasja Zaman, Nejc Velikonja, Claudio Bratos, Samo Milanič in Blaž Kravos. Iztegnjeni prerez Veseli december Dolžina225m globina 163 m Otlica- Trnovski gozd 2011-12 JDDR Ajdovščina v sodelovanju z JO SPD Trst JK Temnica Tloris Miklavževo I Na fotografiji: Načrt jame Foto: Arhiv Nejca Velikonje GLOBINE SVETA IN NEBA: JAME IN VRHOVI Z OTROKI V HRIBE1 Mateja Pate Prvič - in za dolgo ne več?! »Danes bi lahko šli na nedeljski izlet,« sem oznanila nekega avgustovskega jutra, ko seje spet napovedoval vroč dan. Po večmesečnem hribovskem mirovanju, ko sem po večini obiskovala le do otroškega vozička prijazne vzpetinice, se mi je, opogumljeni od raznih poročil, kako se z majhnimi otroki da zahajati v višave, zdelo, daje Mlajši2 že dovolj velik, da se lahko končno odlepimo od cest in skupaj s Starejšo3 napademo tudi kakšno hribovsko potko. Družinski poglavar On začuda ni imel nič proti. »Kam pa?« »Na Obli vrh.« Vanj (v Obli vrh nad Otlico, namreč) sem se zagledala spomladi, ko sem izkoristila enega redkih prostih trenutkov za lahni drnec po poti po robu Planote. Na eni izmed vzpetin sem se zastrmela v prijazni hrib na drugi strani planote, ki je v morju zaobljenih gozdnatih vrhov deloval tako simpatično vabljivo, s tisto golo zaplato tik pod vrhom. »No, zrihtajte se, pa gremo.« (Zrihtajte se' v prevodu pomeni nahrani in obleci oba otroka, pripravi nahrbtnik, pa hrano in pijačo, rezervna oblačila, plenice, zaščito pred soncem, igračke za zabavo med vožnjo in kar je še takih reči ... Običajno bi revsknila kaj o koristnosti morebitne pomoči, tokrat pa meje utišal notranji glas: »Hej, ne bevskaj, mar ni dosežek že to, da sploh gremo?!«) Pestro še pred odhodom Za začetek se je zapletlo pri osnovni opremi. Starejša se je odločila za svojevrstno planinsko opravo, oblekico z volančki (ne vem, če je potrebno omeniti, da je bilo predavanje o obleki, ki pritiče cicibanki-planinki, zaman). S stoičnim vzdihom sem ji pod krilo nataknila dolge hlače, daje razno trnasto šavje ne bi preveč bodlo po golih bedrih. Ob omembi vožnje z avtom je navdušena potnica takoj začela navijati: »Mamica, se lahko peljem spredaj?« (Sprednji sedeži imajo čudežno privlačnost in samo gospod Pisk4 je dovolj velika avtoriteta, da spravi dete na svoje mesto v otroški avtosedež; mislim, da ima za to zasluge predvsem njegov slavni zapor za lumpe.) Medtem ko sem na kup znašala vse potrebno, je grozilo, da bo vprašanje ponavljala v nedogled, zato sem jo premotila z namigom, naj premisli, kaj bo vzela s seboj na izlet. Sledil je zaplet št. 2, v zvezi z opremo. Resda še nimamo čisto pravega planinskega nahrbtnika, ampak namesto njega zares nisem imela v mislih nekdanje šolske torbice, v katero je Starejša po kratkem premisleku nabasala za spodobno planinsko turo neobhodno potrebne reči, kot so knjige, sestavljanke in barvice. Ko se mi je že zdelo, da bo odhod od doma vendarle 1 Prispevek iz Planinskega vestnika, št. 11/2012, objavljamo z dovoljenjem uredništva PV. 2 Bor 3 Pika 4 Policist iz risane serije Nodi gladko stekel, seje ob pogledu na ostalo prtljago na obzorju pokazal vihar: »Mamica, jaz se bom nosila v nahrbtniku! Ne bom hodila, ker me bodo bolele nogice!« (Kako neverjetno sposobnost predvidevanja ima lahko še ne triletni otrok, ha?) Verjetno ni treba posebej poudariti, daje bil nahrbtnik namenjen za nošnjo Mlajšega, ki seje medtem, ne vedoč za protestno razpoloženje, mimo pustil voziti v triciklu okoli hiše ... moška sta pač »čakala babe, da se uštimajo«. Buren začetek hoje Po še šestnajstih vprašanjih, zakaj ne sme sedeti spredaj, smo se končno vsi na svojih mestih vozili proti nekaj minut oddaljenemu izhodišču. Med opremljanjem za pohod je Starejšo ob pogledu na nahrbtnik (in Mlajšega v njem) spet popadla ihta in v (oh, kako znanem ...) sitnem joku je zahtevala svojo pravico: »Jaz se bom nesla v nahrbtniku, jaaaaz ...« Že sem hotela začeti z razlago, da smo si zadevo zamislili drugače, ko sem se spomnila modre misli, daje razumsko prepričevanje tako majhnega otroka približno enako učinkovito, kot če bi se na Titaniku presedla z enega sedeža na drugega, zato sem ubrala drugačno vižo. Nedaleč stran je stala lična lesena lopa. »Poglej, kako čudovita hiška! V njej so zagotovo doma gorske vile!« (Kako domiseln poskus preusmeritve pozornosti, ha? A začuda je učinkoval - no, vsaj nekaj minut...) »Kje pa?« Jok je v hipu prenehal. A že čez nekaj trenutkov, ko smo s ceste zavili na stezo, je bilo miru konec: »To je grda pot, nočem iti tukaj, gremo nazaaaj!« seje drla Starejša, ko sem jo za roko vodila po, hm, res nekam strmi poti. Vse bolj je kazalo, da bo poskus družinskega izleta neslavno propadel že na samem začetku, zato smo pač prešli na rezervni scenarij: Starejša j e ob vreščanju, daje pot grda in da ne gre nikamor, romala k tatku v nahrbtnik. Mlajši pa v kengurujčka v varno zavetje maminega naročja. Varno, hm, noja ... Pot je bila prava drsalnica, gladke skale so bile prekrite s kot poper suho zemljo in z debelo preprogo listja, moj korak pa je bil vsled zanemarjanja hoje po razgibanem terenu nekam negotov. Ampak - saj dete ne ve, kaj je nevarno, še kar dobre volje je brundal in grulil takole pripet name in kazalo je, da bo vsaj eden kolikor toliko mimo prenesel sprehod do vrha. Tako se mi je namreč zdelo - da bo do vrha lep sprehod v zavetju bukovih dreves. Če odštejem strm začetek, je zgledalo še kar obetavno. Starejša seje sčasoma unesla, kdo ve, kaj ji je On natrosil, spet kaj neslanega, recimo, kako se mama boji medvedov, in kmalu sta nama izginila izpred oči. Vroče nadaljevanje Dan seje nagibal proti poldnevu, ko smo se izvili iz prijetne sence gozda in stopili na razdrapan kolovoz, pod žgoče sonce. »Noja, bolj modro bi bilo, če bi se izleta lotili v kakšnem manj vročem letnem času (ali vsaj hladnejšem delu dneva?!?),« mi je rojilo po glavi in že sem hotela predlagati, da se obrnemo in vrnemo kdaj drugič, pa meje (spet) ustavil notranji glas: »Ne trapaj, danes je pri volji za izlet, kdo ve, kdaj bo naslednja priložnost!« (Življenje meje počasi le naučilo, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe in daje treba zgrabiti priložnost, ko se pokaže.) Zato sem pač naredila senco Mlajšemu, ki seje mirno igral z mojimi sončnimi očali, in poskušala ne posvečati preveč pozornosti hrbtu, kije z (oh, kako znano ...) bolečino vedno bolj opozarjal na neugodje. Čez nekaj sto me- trov smo kolovoz zamenjali za slabo uhojeno pot, kije vodila čez stnno golo pobočje proti vrhu. Z utežjo v naročju se je moj tempo pod žarečo kroglo na nebu približal himalajskemu: deset korakov, počitek, pet korakov, počitek ... (kombinacije korak-počitek-korak-počitek ... si zaradi nevarnosti sončarice nekako nisem upala privoščiti). Mlajšemu ta moja poskočnost očitno ni bila najbolj pogodu, in ko sem okoli poldneva stopila na - hm, kdo bi si mislil - skoraj povsem gol vrh, je že kazal znake nevarno slabe volje. Čepenje med bodljikavo travo pod skrivenčenimi trši mi ni najbolj dišalo, zato smo se stisnili na pol kvadratnega metra sence za nahrbtnikom. Mlajši je ob prisilnem mirovanju hitro preklopil na pošteno sitnobo; edino zdravilo je bil kozarček, v katerem je bil napitek za Starejšo, ki pa gaje seveda ravno tisti trenutek neizogibno potrebovala ... in je bil spet kazini Sonce nas je pražilo, še osvežilni vetrc, ki tako rad potegne čez planoto, seje potuhnil, mula sta nergala. On je že rahlo razdražen stopal sem in tja - ponujal seje torej čudovit prizor družinske planinske idile ... Nazaj domov! Da ne bi vse skupaj izpadlo preveč kičasto (in da se ne bi scvrli), smo se raje hitro pobrali z vrha in v naglici povsem pozabili ovekovečiti naš podvig. Medtem ko sem spravljala skupaj stvari, ki nam jih je uspelo v tem kratkem času raztresti naokrog, sije On oprtal nahrbtnik z jokajočim in opletajočim Mlajšim, Starejša pa seje uspela rešiti vseh oblek ob vzklikanju njej očitno silno simpatičnega stavka iz risanke Heidi: »Ne morem tekati z vsemi temi oblekami!« »Mama, sem lahko Heidi?« sem poslušala, ko sem jo tlačila nazaj v oblačila. On seje s še vedno tulečim Mlajšim že spuščal proti odrešilni senci, ko sem (z avtoritativnim starševskim glasom ...) opozarjala s kamna na kamen {kot Heidi ...) skakljajočo Starejšo, naj gleda pod noge in naj mi vendar da roko. Vnema za samostojno hojo je popustila čez nekaj trenutkov, ko seje zložna pot spet prelevila v strmo drsalnico po prahu in listju: »Mamaaa, drsiiii!« In že se meje držala kot klop v naročju, medtem ko sem, z eno roko držeč njo in z drugo njeno torbico, lovila ravnotežje po travnati strmali. Po kratki epizodi bentenja je možato pristopil On in vzel cvilečo Starejšo v naročje, da sem se, oropana vseh bremen, počutila lahkotna kot ptica ... a ne za dolgo. Prešinilo me je namreč grenko spoznanje, da Mlajši nemara trpi zaradi odtujenosti od matere, zato sem si ga kot skrbna roditeljica oprtala sama - in, glej, čudo, po nekaj metrih je mili jok prenehal in prešel v navihano hahljanje, ko meje mali ves srečen začel vleči za lase ... Bližje kot smo bili avtu, večja seje zdela harmonija, v kateri smo korakali po izsušeni travi, daje kar škrtalo pod nogami: Mlajši je občasno veselo zacvilil, Starejša je ob moji glasbeni spremljavi skakljala po potki {kot Heidi ...), On pa si je vidno oddahnil, da se izlet bliža koncu. Še nekaj podobnih dogodivščin, pa se bo morda (z malo sreče, če me dokončno štihne v križu ...) vsaj za nekaj časa izognil zahajanju na planinske izlete s svojo mladežjo ... Epilog Prepričala sem se, da z otroki je mogoče hoditi v hribe (pa saj menda to, dragi bralci, itak veste), da pa to v starostnem obdobju, v katerem sta bila ob času izleta naša dva, ni prav pretiran užitek. Morda imajo drugi za hribolazenje zagreti starši boljše živce, bolj potrpežljive otroke, več vaje (ki dela mojstra) in izkušenj, ampak - kakorkoli obračam, se ne morem znebiti občutka, daje z radostmi hoje po hribih v družbi zelo majhnih otrok tako kot s tistimi 'radostmi' materinstva, o katerih 'od sreče prekipevajoče mamice' po navadi ne govorijo, vsaj ne na glas ... PIKINE DOMISLICE Mateja Pate Ob drugem rojstnem dnevu Pika dobi škatlo z različno oblikovanimi odprtinami, skozi katere meče različne like. Ob igri jo učim, kako se ti imenujejo: kvadrat, oval, trikotnik ... Nekega dne ji pokažem trikotnik in jo vprašam, kateri lik je to. Pika izstreli: »Kudjatnik!« (kvadrat + trikotnik = kudjatnik) Pika zagleda tehtnico v kopalnici, stopi nanjo in reče: »Se bom mal pojagala!« (Pika še ne zna izgovoriti črke 'v' ...) Pika si ne mara umivati las, zato je pri spiranju šampona vedno jok. Nekoč mi zatuli: »Mama, si smotana!« (Ob neki drugi priložnosti mi v enaki situaciji, ko vztrajno ignoriram njene vzklike »Ne, nehaj!« in jo še naprej oblivam z vodo, zakliče: »Mama, ugasni se!«) Pika zjutraj opazi, da Bor (Pikin mlajši bratec) spi v drugačni spalni vreči kot po navadi: »O, mama, poglej, ima drugačno zaspano vrečko!« Imamo obdobje »zakaj«. Med drugim Piko zanima, zakaj avtomobili vozijo po cesti. Eden izmed mojih odgovorov je, da se ljudje peljejo v trgovino. Potem naštevam, česa vsega jim je zmanjkalo, da morajo po nakupih: moke, mleka, sladkorja, kruha, soka, pašte, ... Pika po kratkem premisleku doda: šnopca ... Pika po kosilu najlaže in najraje zaspi tako, da v dnevni sobi na kavču gleda risanke, pogosto z Božotom (Pikin stari tata). Včasih jo je težko pripraviti k mirovanju, zlasti če se ravno ukvarja s čim zelo zanimivim. Nekoč jo Božo kliče: »Pika, pridi gledat risanke!« Pika odgovori: »Samo še trenutek, Božo!« Potem je ni in ni. Božo jo znova pokliče: »Pika, risanke!« Pika se oglasi: »Samo še pol trenutka!« Bor hitro raste in na vsake toliko je treba pregledati njegovo garderobo, pri čemer Pika zelo rada sodeluje. Nekoč zagleda neke hlače: »O, te so pa lepe! Te bom nosila, ko bom mičkena!« (Enkrat drugič jo med 'samoiniciativno revizijo stanja' ustavi tata: »Boš potem tudi pospravila za sabo?« Pika je strogo odločna: »Nimam časa za take neumnosti!«) Pika je včasih tako zatopljena v kakšno stvar, daje gluha za vse, kar se dogaja okoli nje. Iz zamaknjenosti jo uspemo zdramiti le s klicem »Zemlja kliče Piko!«. Nekoč, ko se ne odzovem dovolj hitro na njene klice, mi vrne: »Mama, te kliče zemlja!« Pika nekoč prvič uporabi besedo hvalabogu. Tata jo vpraša: »Ja kje si pa pobrala to besedo?« »Na tleh.« Pika se zna na vprašanje, kako ji je ime, lepo predstaviti: Pika Likar Jagruska. Tega seveda noče povedati vsakomur ob vsaki uri, zato jo takrat malo hecamo: »Si morda Pika Likar Ljubljanska? Močvimiška? Žabarska?« Čez nekaj dni jo slišim, kako vriska, ko se vozi na poganjalcu s čelado na glavi: »Pika Likar Čeladarska!« PAINTBALL ALI GOTOF SI! PA,MRTEV SI! Zagotovo se bo kdo od bralcev, mislim na moške, danes stare šestdeset let in več, spomnil, kako smo se kot otroci na Gori igrali vojake. Razdelili smo se v dve 'vojski', šli vsak na svojo stran griča in se, iščoč kritje, počasi plazili eden proti drugemu. Ko je kdo koga zagledal in ga prepoznal, je vanj pomeril s puško ali pištolo (leseno, seveda) in zakričal: »Pd, (prepoznanega je poimenoval), mrtev si!« 'Ustreljeni' je moral vstati in zapustiti 'bojišče'. Zmagala je tista 'vojska', kjer je ostalo več 'živih'. Kaže, da je v nas ostalo — v genetskem zapisu iz sive davnine in iz otroštva, podzavestno hotenje po merjenju moči, po nadvladi nad drugimi. In to neizživeto vojskovanje je 'krivo' za rojstvo nove igre za odrasle, ki smo jo Slovenci hkrati z imenom uvozili iz širnega sveta — PAINTBALL! In — komur se zahoče te adrenalinske igre, lahko pride na Goro, na Otlico. Se povabilo bralcem, malo za šalo, malo zares: Slovenci v svoj jezik nekritično sprejemamo tuje besede. Bralce Gore nagovarjamo in vabimo: pošljite nam svoj predlog za slovensko poimenovanje PAINTBALL-a. Zelo bi ustrezalo poimenovanje: GOTOF Sil, če bi bila beseda 'goto/ naša ... (F. Černigoj) PAINTBALL OTLICA V letu 2011 smo skupaj z nekaj mlajšimi, adrenalina željnimi fanti, začeli razmišljati o tem, da bi lahko na našem območju naredili nekaj, kar bi pomagalo privabiti več obiskovalcev na našo Goro. Izluščil seje predlog o adrenalinski in za mlade atraktivni družabni igri 'paintbaH'. Najprej smo dokaj visoko investicijo načrtovali izpeljati preko Turističnega društva Okno, vendar smo se na koncu odločili, da je najbolje za vse, da stvar izpeljemo v privatni lasti. In tako seje zamisel počasi začela uresničevati. Najprej iskanje poligona. Kar nekaj truda in časa smo Na fotografiji: Miran Krapež porabili, da smo našli primemo lokacijo in z la- Foto: Arhiv Mirana Krapeža stnikom dosegli dogovor. Poligon je ograjen in označen, v celoti se nahaja v gozdu, na nadmorski višini okrog 950 m in na površini približno 1,2 hektara. Poseben je tudi zato, ker so vse ovire na njem naravne. Naši kraji so znani po razgibanem kraškem terenu, kamnih vseh vrst in oblik ter drevesih, ukrivljenih in skrivenčenih od močne burje. Prav takšne lepote nam na poligonu nudijo skrivališča pred nasprotnimi igralci. Po ureditvi poligona j e bilo treba samo še izbrati pravo opremo in kmalu zatem smo investicijo tudi realizirali. Miran Krapež 'Paintball'je šport s puškami - markerji, ki imajo domet od 40 do 150 metrov. Markerji s pomočjo plina ali zraka izstreljujejo barvne kroglice, ki obarvajo nasprotnega igralca in ga tako izločijo iz igre. Za igranje igralec potrebuje zaščitno masko za obraz, zaščitne rokavice in obleko, telovnik ter tako imenovani marker s plinsko ali zračno bombico ter seveda barvne kroglice. Za dodatno zaščito pa ima igralec lahko tudi ščitnike za vse dele telesa. Oprema za paintball 'Marker' je glavni del opreme. V vsakem je potisni plin v jeklenki (zrak, C02 ali drug stisnjen plin), ki omogoča delovanje mehanskega sistema znotraj markerja. Markerji za rekreacijski 'paintball' delujejo običajno na C02 in omogočajo izstrelitev približno 400 kroglic z eno polnitvijo. 'Loader': v njem so kroglice, ki padajo v sistem markerja, plin jih nato potisne iz markerja. Maska je najpomembnejši člen pri varnosti. Mora se tesno prilegati obrazu in pokrivati celotno prednjo stran glave z ušesi vred. Priporočljivo je, da ima dvojno steklo, ki preprečuje rosenje in zmanjša možnost poškodbe stekla. Ko je igralec v območju poligona ali je v dometu markerja, mora biti maska vedno na glavi. Tudi oblačila igrajo pomembno vlogo. Najbolj pomembni so udobni in kvalitetni čevlji ter zaščita za izpostavljene dele telesa. Priporočljive so tudi rokavice, ščitnik za vrat, prsni ščit in ščitnik za kolena in komolce ... Na fotografiji: Naravni poligon Foto: Arhiv Mirana Krapeža B*:.. .*Si±Zl Na fotografiji: Vsak zadetek šteje Foto: Arhiv Mirana Krapeža Nekaj najpomembnejših varnostnih in drugih pravil: - Obvezna je uporaba zaščitne maske, ki seje med igro ne sme sneti z obraza. Nenošenje maske na obrazu se razume kot resno kršenje pravila in se kaznuje z izključitvijo iz igre in s poligona. Nošenje maske je zelo pomembno, saj lahko pride do poškodb oči. - Vsak zadetek šteje. Če si zadet v telo ali marker, si končal igro. Izločeni oziroma zadeti igralec dvigne marker v zrak, zakriči, daje zadet, in zapusti poligon. - Sodnik se ves čas nahaja na poligonu in lahko v vsakem trenutku na željo kateregakoli igralca preveri zadetek. Moralno in po pravilu je priznati zadetek. - Ugovor zoper sodniško odločitev ni možen! - Igralcev se nikoli ne markira z razdalje treh metrov ali bliže. - Izven poligona mora biti marker ustrezno zaskočen, da ne pride do nehotenega sproženja. Cevni čep mora biti porinjen v cev puške ... Trenutno lahko sprejmemo skupine do 12 oseb. To so mladi in malo manj mladi obiskovalci od vsepovsod. Seveda je največ domačinov, ki si zaželijo družabne adrenalinske igre s prijatelji. Po dogovoru pa lahko organiziramo tudi rojstnodnevno zabavo ali piknik ... AKTUALNO v GORA JE BOGATEJŠA ZA DVA DEFIBRILATORJA Barbara Krapež, predsednica TD Okno V nedeljo, 2. decembra, smo člani TD Okno s sklepno prireditvijo v Osnovni šoli Otlica uspešno zaključili humanitarno akcijo - zbiranje sredstev in nabava dveh defibrilatorjev. Kljub slabemu vremenu seje prireditve z bogatim kulturnim programom udeležilo veliko število domačinov ter obiskovalcev od drugod. Svoj delež k lepemu večeru so prispevali učenci Osnovne šole Otlica: dramska skupina pod vodstvom mentorice Ivice Vidmar ter otroški in mladinski pevski zbor pod vodstvom zborovodkinje Tine Matičič. Prisluhnili smo tudi Mešanemu pevskemu zboru Angelski spev ter ženskemu zboru Aktiva podeželskih žena s Predmeje. Skozi video-projekcijo, ki jo je iz umetniških fotografij Gore sestavil Miran Krapež, nas je popeljal glas Franca Černigoja: bral nam je o Gori in Gorjanih, iz knjige Mati Gora. Piko na i pa je postavil Aljaž Prem s harmoniko. V čast nam je bilo, da se je našemu povabilu za vodenje programa odzval priznani gledališki igralec SNG-ga iz Nove Gorice, Radoš Bolčina, ki ima korenine na Gori, Na fotografiji: Defibrilatorja v Lukni na Predmeji. Foto: Miran Krapež Od kod Turističnemu društvu Okno ideja o humanitarni akciji, ko pa naj bi se tovrstna društva ukvarjala predvsem s promocijo svojega kraja, s turistično ponudbo in podobnimi dejavnostmi? Ideja za organizacijo humanitarne akcije, s katero bi zbirali sredstva za nakup defibri-latorja, je prišla od gospoda Borisa Šege, ki smo ga obiskovalci prireditve ta večer tudi lahko poslušali, ko nam je spregovoril o tej napravi, ki rešuje človeška življenja. Na njegovo pobudo torej smo se v TD Okno začeli pogovarjati, kako bi akcijo izpeljali. Na fotografiji: Barbara Krapež s predstavnikoma KS Otlica in KS Predmeja Foto: Miran Krapež Na fotografiji: Na slovesnosti ob zaključku akcije Foto Miran Krapež Zakaj prav humanitarna akcija? V Društvu se zavedamo, da živimo v lepih, a od zdravstvenih ustanov oddaljenih krajih. Najbližja zdravstvena ekipa lahko k nam prispe v 15-20 minutah, ko je pri zastoju srca lahko že prepozno. Pomembno je, da se do prihoda zdravniške pomoči človeku nudi ustrezna laična prva pomoč - oživljanje z masažo srca in uporabo defibrilatorja. Spomnimo se tragičnega dogodka v lanskem poletju, ko smo izgubili sokrajana, ki bi mu z defibrilatorjem morebiti lahko rešili življenje ... V Društvu smo bili enotni, da defibilator postavimo na Otlici. Pa ne zato, ker je naše društvo z Otlice, ampak ker je Otlica geografsko med Kovkom in Predmejo. V nas je tlela tudi želja, da bi nam morebiti uspelo zbrati dovolj denarja za dva defibrilatorja - potem bi enega predali krajanom Predmeje. Naše zamisli smo kmalu poslali med ljudi, in sicer smo pripravili zgibanke, kjer smo krajane obeh krajevnih skupnosti seznanili z našo namero ter jim pobližje predstavili defibrilator in njegovo delovanje. V ta namen smo v mesecu oktobru v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije in ob pomoči predavatelja Borisa Šege izpeljali tudi tečaj prve pomoči, kjer so krajani lahko obnovili v šoli ali na različnih drugih tečajih pridobljeno znanje o nudenju prve pomoči. Novembra pa smo organizirali tečaja usposabljanja iz temeljnih postopkov oživljanja (TPO) in uporabe avtomatskih defibrilatorjev (AED), saj smo želeli, da bi se napravo naučilo uporabljati čim več ljudi. Tečaj je bil predvsem praktičen. Učili smo se na lutkah, s pomočjo demonstracijskega defibrilatorja, ki je povsem enak pravemu. Tečaja, ki smo ju organizirali na Predmeji in Otlici, sta potekala v manjših skupinah, saj smo želeli, da vsak udeleženec dejansko preizkusi delovanje aparata. Še prej pa smo v sodelovanju z Osnovno šolo Otlica v krajšem tečaju o delovanju defibrilatorja poučili učence 7., 8. in 9. razreda, saj so mladi te starosti že dovolj zreli, da v kritičnih trenutkih lahko pomagajo. Seveda akcija brez sodelovanja in podpore krajanov ne bi uspela. Odprli smo nov transakcijski račun, kjer so se zbirala sredstva izključno za nakup defibrilatorja. Zbrali smo nekaj več kot 5.200 €, kar zadostuje za dva defibrilatorja ter eno zunanjo omarico, ki je ogrevana ter opremljena z alarmom. Smo namreč mnenja, da defibrilator mora biti postavljen nekje zunaj, dostopen vsakemu in ob vsaki uri. Za drugo omarico še vedno zbiramo sredstva. Nekaj denarja smo založili posamezniki, tako da smo sicer nabavili tudi drugo omarico, čeprav nas je cena zanju kar malo presenetila - posamična omarica namreč stane kar 600 €. Zahvaljujem se vsem, ki ste pomagali in prispevali svoj delež. Iskrena hvala. Tudi s to akcijo smo Gorjani ponovno dokazali, kako znamo biti enotni. Vem, daje vsak, ki je prispeval sredstva, dal toliko, kolikor mu pač finančno stanje dopušča. Prav pa je, da omenim enega od večjih donatorjev, in sicer družbo VG5 d.o.o. iz Ljubljane, ki je prispevala kar 2.300 €, kar je cena enega defibrilatorja. Samo ime podjetja verjetno večini ne pove kaj dosti, dejstvo, da sta njegova lastnika Gorjana, pa pove dovolj. Vsi skupaj smo našo Goro smo vsi skupaj naredili še bogatejšo in varnejšo - tako za nas, domačine, kot tudi za tiste, ki se k nam vračajo občasno ali nas zgolj naključno obiščejo. Kajti nesreče nikoli ne počivajo, čeprav bi zagotovi vsi najraje videli, da defibrilatorja ne bi nikoli nihče potreboval. Če nam uspe rešiti eno samo življenje, je akcija povsem uspela, poplačan je ves trud in denar pametno vložen. AKTUALNO MITJA VELIKONJA V ODBORU ZA SKOKE IN NK Danilo Pudgar Spomladi sem kot član SD Ajdovščina, zaradi časovne stiske in poškodbe, dal odpoved na članstvo v Odboru za skoke in NK. Proti koncu poletja je bil na moje mesto, izmed dveh kandidatov Notranjsko Ljubljanske regije, izbran in z večino potrjen Mitja Velikonja, član Nordijske sekcije Društva Gora. Da bi bralci Gore bolje razumeli pomen dela v Odboru za skoke in NK pri SZS, bom povedal nekaj besed o tem. To je organizacija, ki odloča o najpomembnejših stvareh v delovanju in v razvoju s področja skokov in NK. Na primer; Odbor odloča o sestavah vseh reprezentanc, potrjuje oziroma sprejema programe treningov in tekmovanj s finančno konstrukcijo, potrjuje tekmovalne sisteme in koledarje za vse katego- Na fotografiji: Mitja Velikonja je postal član odbora... rije tekmovalcev, sprejema Foto: Arhiv Mitja Velikonja sklepe o razvoju objektov, opreme in drugega materiala. Skratka, odloča o pomembnih vprašanjih s področja teh dveh nordijskih disciplin ter na koncu sezone sprejema oziroma potrjuje vsa poročila o pretekli sezoni. Odbor pripravi še vsa potrebna poročila za potrditve, ki jih izvaja Zbor za skoke in NK (ki se sestaja redkeje), kjer so zbrani predstavniki klubov, ki se v Sloveniji ukvarjajo s skoki in NK. Odbor za skoke in NK je odskočna deska za druge funkcije pri SZS ter naprej pri FIS-u. Mitja Velikonja je v smučarsko skakalnih vodah vse od otroštva. Temu posveča ves svoj prosti čas, energijo in dobro voljo, zato smo ga pri kandidaturi z veseljem podprli: člani ŠD Ajdovščina, Društvo Gora, SK Ponikve, SSK Logatec ter predstavniki nekaterih drugih klubov. In seveda tudi njegovi domači. Vsem, ki ste nam v letu 2012 izkazali zaupanje in kakorkoli pomagali, se najlepše zahvaljujemo. Želimo vam SREČNO TER USPEHOV POLNO LETO 2013. GORA Foto: Miran Krapež 'GORA Časopis GORA izdaja Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine GORA Predmeja. Sedež uredništva je na Predmeji 35a, 5270 Ajdovščina, tel., fax: (05)36-49-023 e-mail: info@drustvo-gora.si, www.drustvo-gora.si Uredniški odbor: Franc Černigoj, Alenka Tratnik, Iztok Velikonja Odgovorni urednik: Dušan Brus Lektor: Franc Černigoj Realizacija: GK Grafika Naklada: 300 izvodov Oblikovanje logotipa društva Gora: Silva Karim Fotografija na naslovnici: Elvica Velikonja Fotografija na zadnji strani: Franc Černigoj ISSN 1408-7855 NUK Ljubljana