6 Novo leto 1824. Povestica. Spisal Davorin Terstenjak. (Dalje.) Hlapec Arni, kteri je bil pri hramu duhovni vodja, prinese po tej povestici sveto pismo, ker je poznal očetovo šego, da pred vsakim praznikom se mora kaj svetega brati. „No, ti šolar, skorej bi rekel, dijak, poiši juterni sv. evan-geli". S temi besedami mi ponudi pošteni Arni zvezek sv. pisma novega zakona, in jaz ko poldrugoleten šolar sem jim mogel sv. evangeli brati. „Pa tolčeš, — kaj nemoreš gladko brati?" — me kregajo oče, ker mi ni teklo lepo gladko iz ust. In kako bi bil mogel drugač? V šoli sem mogel zgolj nemščino tleči; že sem iz „namenpihla" vedil 7 „plateIcova do wGeist, Meist, Herz, Scherz, Schmerz", — čerke svojega maternega jezika pa sem ravno toliko poznal kot hebrejske. Slovenske čerke me je še le naučila stara dekla Lenčuga, njo pa je slovenski brati naučil neki tkavec, kteri se je na Horvaškem naučil tkavstva in branja in pisanja za potrebo. Ko nekoliko minut prebiram, zapojejo kol ed n i ki pred okni. Sveto pismo položi hlapec spet na polico. Polica je najimenitniša shramba bila v hramu mojega očeta. Tam so ležale gospodske pisma in dačne knige, ktere so po barvi razločevali. Tam je ležal rovaš? Kaj pa je rovaš? Ro-vaš so gospodarske bukve slovenskega kmeta,— doJg bukev les , v kterega ima vse kopače, kosce , grabljače, orače, ženjice itd. zarezane. Ko sem se z nemškimi čerkami slovenski pisati naučil, nisem vsega tako natanko zapisal, kako so si oče na rovaš zarezali. Takošnih polic ni bilo dosti v hiši starega slovenskega kmeta, al olišpane so bile, in gorje otročji roki. ktera bi bila kaj z njih vzela. Nad policami so bile gliste", za kterimi so kositerne sklede visele, in pod listami pa pisane majoljčice. Koledniki jo odpojejo pred okni, in oče okno odprejo veleči jim v hišo stopiti. Bili so visoki fanti, korenjaki kakor mladi hrasti, oblečeui v lepe modre plajše. Okoli klobukov so imeli svetle par-tice, in sjajne pušilčke. V hiši jo še enkrat zapojejo, in potem oče sežejo po žurč. ^Nastavite ga! Vem, da me bote pozdravili; zato sem velikega vzel seboj in ga napolnil s sladčico. Tudi godci ne bodo šli memo; pa le pite ga, saj še tudi njih čaka dobra kapljica". Berač, kteri je pri peči na leseni klopi sedel in pevce poslušal, se oglasi sedaj in reče: „Tudi jaz sem bil v mladih letih kol ed ni k, in dobro so nam postregli na Koroškem posebno Jezerčani. „Kdo pa so ti Jezerčani?u — popraša naš modri hlapec. Ptujec odgovori : „To so bogati kmetje, ki nočejo ne Korošci, ne Kranjci, ne Štajarci biti — ampak edino Je Jezerčani. Pa dobri ljudi so, kteri imajo dosti ovac in volov. Zapomnil sem si še tisto koled-nico, ktero sem zadnjikrat pel pri jezerskem Likovcu. „No, dajte, zapojte jo!" — pravijo starcu koledniki. Ko si je starček z žurčem gerlo namočil, začne popevati: Oj kole — kole — koledo Oj kole — kole — koledo Leto lepo mlado! Leto lepo mlado! Da bi prav veselo b'lo, Da bi nam pomnožilo Imelo mastno brado, — Našo ovčjo stado, — Oj kole — kole — koledo! Oj kole — kole — koledo! Oj kole — kole — koledo Oj kole — kole — koledo Leto lepo mlado! Leto lepo mlado! Da b' vsak dan prinašalo Da bi vincice sladko Nam v hišo božjo gnado, — Nam porosilo brado, — Oj kole — kole — koledo! Oj kole — kole — koledo! Oj kole — kole — koledo Mlado lepo leto! Daj Bog, da vsi pridemo Tje u nebo sveto, — Oj kole — kole — koledo! Vsem nam je dopadla revčeka slednja pesmica. Kako slednja? Da, slednja, —- drugo jutro amo starca mertvega našli na klopi, na kteri so mu posteljo napravili. Mertvud ga je iz te solzne doline preselil v raj večnega veselja. Nam otrokom ni na novega leta dan nič dišalo. Pozabili smo se še celo z vodo umiti, v ktero eo na božični večer rudeče jabelko djali. Vladala je namreč vera med nami: kdor se s takošno vodo na novo leto umije, ima celo leto rudeče lice. Hitro zvejo vaščani, da pri nas mertvec pod streho leži. Na večer se snidejo sosedi, malo in veliko, da za dušo rajnega pomolijo, možaki pa v tovaršii — tobak pijo. Prišla je tudi drugi večer Ferlugova Gera k nam. Kdo pa je bila ta Gera? - O to je bila modra ženka, hodila je po vsem slovenskem svetu na božji pot, in domu je prinesla marsikako kosmato laž. Ravno smo pod košatim hrastom treske trugine kurili, in iskrice lovili, ko Gera pod hrast prileti iu kriči: ?;Le vogličev mi ne sožgite! te bom si hranila; pomagajo za repiše , ako gosence na-nj silijo; tudi za zelišče eo dobri, — samo v srednjo gredo se morajo pokopati, in vse bodo odlazile. Beraško palico sem si že tudi hranila. Pri Bobnikovih imajo dosti šurkov; ni treba druga kot takošuo palico pod streho vtakniti, in vsi bojo odbežali". Na tretji dan pokopamo kralja Matjaša, — tako smo rajnega hitro kerstili. Oče napravijo malo sedminico za pokopače, in žurč se je spet podajal od roke do roke. Leta 1850 sem prišel pod Pečice. Vprašam starega Korošca: ?50če, veste li za dupljo, skoz ktero se v podzemeljsko palačo kralja Matjaša pride ?a „0, dobro vema. Pokaže mi jo stari možak, al ne more se več v njo. Pred nekimi leti se je zasula. Vendar kralj Matjaš še počiva v gori. Ni še zrastla lipa, na ktero je svoj škit obesel. Kaj lipa na tem pečovji ? rDa, gospod! Lipa bode zrastla na božično noč, in bode cvetela od polnoči do ene tako sladko, da bode vso okolico napolnila s svojo prijetno dišavo. Vsako leto na božično noč hodim pod goro, vendar ni še čutiti sladkega duha. Tudi letos sem bil. Ta lipa bode samo 7 eno uro cvela , potem pa se bo posušila. Na to posušeno lipo bode na Jurjcvo kralj Matjaš svoj škit obesel, in tako bode spet ozelenela, in tedaj pridejo boljši časi. Vendar, mislim, to ne bode še tako hitro , ker prej ^ bodo se godile marsikake hude in nesrečne reči". „Kakošne pa?" vprašam starca. „Ej — tako čujte! Prej še bodo Turki iz pečine, ktera služi za vrata kralj Matjaževi palači, si napravili pod Pečicami korito za napajanje svojih konj; prej bode kervava vojska med južnim in severnim morjem; prej ee bodo cerkev sv. Urše poderli neverniki; prej bodo pod Pečicami na železnih konjih jahali, prej — — „No —-no — kaj še več?" — mu sežem v besedo — kaj še prej?" Prej še bode kolač kruha pod Pečicami mošnjo zlatov veljal". ;,Smešne povesti! — Z Bogom, oče! tu imate, namočite si gerlo!" S temi besedami podam Korošcu staro pe- t/co pa potujem dalje naprej. (Konec sledi.)