46 Glasnik SED 63|1 2023 * Boštjan Kravanja, dr. kulturne antropologije, docent, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta; bostjan.kravanja@ff.uni-lj.si. Razglabljanja Boštjan Kravanja* PODJETNIŠKA IDEOLOGIJA KOT RELIGIJA NEOLIBERALNEGA KAPITALIZMA O produkciji podjetniškega jaza med mladimi na Ajdovskem in Goriškem Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 20. 2. 2023 Izvleček: Podjetniška ideologija se je kot politična racional- nost neoliberalnega kapitalizma razrasla v vse pore današnjega dela in življenja. Postala je nova religija sodobnih družb. Njeni moralni in praktični nauki se pospešeno posredujejo tudi med mlade v Sloveniji. V članku obravnavam vprašanje, kako se pod- jetniška ideologija udejanja z ustvarjanjem izobraževalnih milje- jev in programov za mlade v nekaterih razvojnih in mladinskih institucijah na Ajdovskem in Goriškem, kjer naj bi se mladi iz poslovnih metodologij, modelov in tehnik učili podjetnosti in sa- moiniciativnosti kot življenjskih veščin. Ključne besede: podjetništvo, mladi, postmoderna religija, neoliberalni kapitalizem, podjetniški jaz, podjetniški miljeji Abstract: As a political rationale of neoliberal capitalism, the entrepreneurship ideology has ramified to all areas of modern life, becoming a new religion of contemporary societies. Its mor- al and practical lessons are increasingly promoted also among youth in Slovenia. The article deals with the question of how the entrepreneurship ideology is actualized through educational mi- lieus and programmes for young people in certain development and youth institutions in Ajdovsko and Goriško, where young people are learning entrepreneurship and self-initiative as life competences, based on business methodologies, models and techniques. Keywords: entrepreneurship, young people, postmodern re- ligion, neoliberal capitalism, entrepreneurial self, entrepreneur- ship milieus Uvod Podjetniška ideologija se je začela konstruirati v 70. letih 20. stoletja v okviru reševanja krize nezaposlenosti v ZDA, 1 ko je za nezaposlenost postal odgovoren posameznik, ki se je moral prožno prilagajati političnim in ekonomskim spre- membam v družbi (Carmo idr. 2021: 19–20). Podjetnik naj bi samoiniciativno nastopal na trgu, avtonomno plezal po družbeni lestvici in se kreativno razvijal v skladu z ekonom- skimi spremembami (glej npr. Gaddefors in Anderson 2017; Magee 2019). Podjetniška ideologija pa ne predpisuje sa- mo delovne etike, ampak se podjetniški principi in modeli vrivajo na vsa druga področja življenja (zdravje, potrošnja, družina, odnosi, starševstvo itd.) (McNay 2009; Jones in Spicer 2010). Na eni strani jo od zgoraj navzdol proizva- jajo in reproducirajo korporativne, evropske, nacionalne in druge institucije, na drugi pa jo prevzemajo in od spodaj navzgor preoblikujejo ciljni akterji tega procesa, v našem primeru mladi v Sloveniji. 1 Zgodovini konstrukcije podjetniške ideologije sicer lahko sledimo že od uveljavitve kapitalističnih odnosov v zadnjih desetletjih 19. stole- tja naprej, ko je podjetnik (drugače kot kapitalist, ustvarjalec kapita- la) predstavljal posrednika med produkcijo in distribucijo produkta ali storitve (Carmo idr. 2021: 21). Razmahnila se je po letu 1970, ko se je podjetništvo povezalo z neoliberalno doktrino prostih trgov (Harvey 2012; Eberhart 2022) in postalo družbena tema, o kateri se je začelo široko razpravljati v medijih (Carmo idr. 2021: 21; prim. V odopivec 2017: 134–135), njegovi nauki pa so zavzeli pomembno mesto tudi v študijskih programih ekonomije in menedžmenta (Car- mo idr. 2021: 21–22). Podjetniška ideologija narekuje upravljanje življenja na na- čin menedžmenta podjetij po sodobnih poslovnih modelih, metodologijah in tehnikah (Rose po V odopivec 2018: 41; prim. Weber 2002). S tem nam vsiljuje tudi specifično ka- pitalizmu prilagojene pojme dobrega in srečnega življenja (glej Frey in Stutzer 2002; Ahmed 2010; Davies 2015; prim. Kavedžija in Walker 2016). V tem smislu lahko podjetniško ideologijo razumemo kot »postmoderno religijo« (Bauman 1998), ki na eni strani legitimira neoliberalni kapitalizem in družbeno neenakost (Eberhart 2022; glej tudi Harvey 2012), na drugi pa skozi različne terapije, oblike samopomoči (glej Maasen, Sutter in Duttweiler 2007; Illouz 2008) in identi- tetne izbire (Connolly 2013) ponuja zatočišče tistim, ki jim podjetizacija življenja (še) ne uspeva dovolj dobro. Družbeni procesi uveljavljanja neoliberalnega kapitalizma so bili v zadnjem času deležni več pozornosti tudi v slo- venski etnologiji in kulturni antropologiji. Te vsebine so bile prisotne npr. v raziskavah vizij prihodnosti (glej Pe- trović-Šteger 2018), sodobnega pojmovanja kreativnosti (glej Poljak Istenič 2017), solidarnostne ekonomije (glej Gregorčič 2018a) in nazadnje mladih podjetnikov (glej Kozorog 2021a), kamor se umešča tudi pričujoče besedilo. 2 2 Tukaj sem navedel zgolj štiri tematske bloke, ki so vsak s svojega vi- dika vsaj posredno naslavljali podjetništvo v okvirih neoliberalnega kapitalizma v Sloveniji. Raziskovanje s podjetništvom, digitalizaci- jo, kreativnostjo in neoliberalno ekonomijo obeleženih procesov je seveda prisotno še v številnih drugih etnoloških in antropoloških be- sedilih, katerih celovitega pregleda pa tukaj zaradi omejitve dolžine članka ne morem napraviti. Glasnik SED 63|1 2023 47 Razglabljanja Boštjan Kravanja Etnografsko terensko delo za ta članek sem opravljal sku- paj s kolegom Mihom Kozorogom med letoma 2019 in 2021. Na teh terenih sva se pogovarjala s predstavniki ra- zvojnih in mladinskih institucij v Ajdovščini, Novi Gorici, Novem mestu, Črnomlju, Krškem, Trebnjem, Sevnici in Brežicah (glej Kozorog 2021b: 102). Gradiva iz te etno- grafije je Kozorog (2021b) deloma že predstavil, tukaj pa bom ob siceršnjih teoretskih vsebinah o podjetniški ideo- logiji obravnaval predvsem ustvarjalke podjetniških okolij in programov za mlade v Ajdovščini in na Goriškem. 3 Najine sogovornice so se pri postavljanju podjetniških programov, projektov, delavnic, krožkov, tekmovanj ipd. pogosto srečevale z nelagodjem ob pojmu podjetništva, ko so svoje programe predstavljale potencialnim udele- žencem in udeleženkam (tj. mladim, bodočim iskalcem zaposlitve). Ravnateljicam in učiteljicam v osnovnih in srednjih šolah (prim. Benak Cvijanović in Dopler 2020; Poljak Istenič 2021), pa tudi staršem in skrbnikom mla- dostnikov in mladostnic se podjetništvo ni zdela primer- na poklicna pot. Favorizirali so stalno zaposlitev, delovno mesto z osemurnim delovnikom, varnost in ne preveč stre- sno življenje (prim. Kozorog 2019a: 23). Ta miselnost je bila po mnenju izvajalk izobraževalnih programov in pod- jetniških spodbud ostalina socialističnih časov in prejšnjih generacij, ki so svoje službe dobile v lokalnih tovarnah. Zato so se institucije in zavodi, kot so Primorski tehnolo- ški park, Regionalna razvojna agencija ROD Ajdovščina, COBIK – Center odličnosti za biosenzoriko, instrumenta- cijo in procesno kontrolo in Inštitut za mladinsko politiko v Ajdovščini, 4 za promocijo svojih dejavnosti v zvezi z ra- zvojem podjetništva in pritegovanjem mladih oprijeli šir- ših pojmov podjetnosti, inovativnosti in ustvarjalnosti kot vseživljenjskih veščin (prim. Poljak Istenič 2021). Prav razlikovanje med podjetništvom in podjetnostjo (ter drugi- mi podjetniškimi veščinami), kot so ga izpostavile najine sogovornice, predstavlja v članku izhodišče za razmišljanje o podjetniški ideologiji kot novi religiji (Bauman 1998), ki naj bi dala mladim podlago za boljše življenje v družbenih in ekonomskih razmerah neoliberalnega kapitalizma. 3 Etnografsko analizo torej omejujem na regionalno raven, čeprav se- veda ne povsem, saj razvojne institucije po Sloveniji pri ustvarjanju podjetniških okolij pogosto medsebojno sodelujejo, prek razpisov pa se vključujejo tudi v nacionalne in evropske programe. 4 Organizacij in javnih zavodov, katerih primarne naloge so promocija in pospeševanje podjetništva (in turizma) ter spodbujanje dodatnih ra- zvojnih nalog (razvoja gospodarstva, informiranja, svetovanja ipd.), je v sodobni Sloveniji nepregledno število. Njihovo poslanstvo je spod- bujanje ustanavljanja malih in srednjih podjetij na lokalnih ravneh. Vključujejo podjetniške inkubatorje, kapitalske sklade, davčne spod- bude in podpore za nova podjetja, posojila itd. Tukaj navajam zgolj tiste, s katerih predstavnicami sva se dejansko pogovarjala. Podjetniška ideologija kot vera v družbeno enakost in moč posameznika Podjetniška ideologija je s pozno industrializacijo v pr- vih desetletjih 20. stoletja v ZDA vzniknila kot retorika, ki je upravičevala vse večjo družbeno neenakost (Carmo idr. 2021: 25; Eberhart 2022). Skozi desetletja se je nje- na funkcija legitimiranja kapitalističnih razmerij utrdi- la in postala neločljiv del neoliberalnih receptov za rast ekonomije v 1970. letih (Harvey 2012); idejo sebičnega, pohlepnega in ekscentričnega kapitalista iz prvih desetletij 20. stoletja je nadomestil pozitiven lik inovativnega, svo- bodnega in samostojnega podjetnika (glej Yurchak 2003; Eberhart 2022; prim. Weber 2002). Po tej retoriki je bilo podjetniško delovanje dostopno vsakomur, ki je bil pripra- vljen kultivirati »pravo« perspektivo. Razvile so se filozo- fije samopomoči, ki so jih ljudem p(r)odajali specializirani učitelji, vaditelji in mentorji (glej Maasen, Sutter in Dut- tweiler 2007; Illouz 2008; McNay 2009; Gershon 2016). Podjetništvo je postalo pomemben del šolskih in študijskih kurikulumov (prim. Poljak Istenič 2021), v popularnih medijih pa so se pojavili novi idoli, bogataši iz sveta digi- talnih medijev, ki so se proslavili kot drzni poslovni inova- torji (Bröckling 2016: 71). Podjetniška ideologija je tako postala nova religija, katere motivacijski in etični nauki so našli svoje mesto v knjižnih uspešnicah in na javnih go- vorniških odrih (Carmo idr. 2021: 28; Pfeilstetter 2022: 1; glej tudi Ries 2017). Sociolog Urlich Bröckling (2016: xi) je ta proces splošne podjetizacije družbe opredelil takole: [V]sak bi se moral v sleherni pori svoje duše spremeniti v podjetnika na svoji lastni misiji. Ta napotek predajajo da- nes nešteti motivacijski guruji in vaditelji osebnega mene- džmenta, kot tudi ekonomisti, strokovnjaki za izobraževa- nje, raziskovalci trendov in politiki skoraj vseh usmeritev. V tem smislu je podjetniška ideologija postala dominantna politična racionalnost neoliberalnih družb (glej Miller in Rose 2008). Kot regulativen niz verovanj podaja »racio- nalne razlage za družbene, politične in kulturne razlike« (Carmo idr. 2021: 25) in prikriva razredno razslojenost, ekonomsko izkoriščanje, politično nadvlado in kulturno izključevanje (ibid.). Lažno vero v družbeno enakost in moč posameznika utrjuje z dostopnostjo »vitkih« poslov- nih modelov in »agilnih« organizacijskih veščin, ki naj bi jih uporabljal vsak zase odgovoren »podjetnik«, saj bodo družbo popeljali v splošno prosperiteto (Carmo idr. 2021: 25; glej tudi Gershon 2016). Epitom podjetniške ideologije je ameriška »startupovska« kultura (glej Ries 2017), ki je poleg »sodobnih« poslovnih modelov, metod samoorganiziranja itd. ustvarila t. i. »silici- jeve utopije« (Pfeilstetter 2022: 32). 5 Te slonijo na vredno- 5 Gre za utopije iz Silicijeve doline, ki naslavljajo »upanje na zelene, premožne in srečne družbe, ki temeljijo na tehnoloških inovacijah startup podjetij, po čemer se globalno ravnajo številne razvojne poli- Glasnik SED 63|1 2023 48 Razglabljanja Boštjan Kravanja tah svobode in igrive kreativnosti (Graeber po Pfeilstetter 2022: 33; glej tudi Dey in Lehner 2017), pri čemer ne gre zgolj za ekonomsko produkcijo, ampak za idejo, da naj bi človek upravljal svoje življenje kot dober podjetnik, tudi kar zadeva zdravje, osebno srečo in odnose (Rose po V odopivec 2018: 41). Skratka, ljudje naj se v vsakdanjem življenju za različne potrebe, v različnih sferah družbenega in intimnega življenja, poslužujejo podjetniških principov, ker ti najbolj optimalno odgovarjajo potrebam sodobnega časa . »Podjetizacija družbe« (V odopivec 2018: 40) tako zajema precej več kot zgolj poslovne rezultate na globalnih trgih. Nanaša se na vizijo blaginje in sreče, ki jo skupaj s splo- šnimi principi delovanja in upravljanja s stvarmi omogo- ča kapitalistična produkcija (glej npr. Ahmed 2010; Cook 2016). Tako predstavlja lik inovativnega in kreativnega podjetnika zgled vsestransko razvitega človeka v družbe- nem, partnerskem, starševskem, subjektivnem, duhovnem in še kakšnem smislu (Freeman 2014: 169–205; prim. Weber 2002). 6 Dodatno so k temu pripomogle nove in- formacijske in komunikacijske tehnologije, ki omogočajo kvantificiran nadzor nad vsakdanjimi aktivnostmi, rekre- acijo, prehrano ipd., izkušnjo vsakdanjika pa so temeljito spremenila tudi družbena omrežja, s pomočjo katerih lju- dje promovirajo sami sebe in svoje veščine podobno, kot bi promovirali svoje podjetje (Gershon 2016: 242–243). Pod temi vplivi se podjetniški jaz konstruira kot preferenčna vrsta identitete. Obeležujejo jo specifična etika in vrednote ter pojmovanje dobrega življenja, družbene dobrobiti, oseb- nih vrlin, svobode, smisla in načina delovanja v skupnosti (Miller in Rose 2008; Freeman 2014; prim. Weber 2002). Kritičen pogled na to politično urejanje vseh sfer človekove eksistence ne zadeva samega urejanja, saj je država to ve- dno počela s svojimi državljani in je to tudi njeno temeljno poslanstvo. Gre bolj za vprašanje načina tega urejanja: Vladni programi lahko izkoriščajo in se zanašajo na kompleksno mrežo tehnologij – v upravljanju, v mar- ketingu, v oglaševanju, v navodilih prek množičnih medijev komunikacije – v izobraževanju državljanov o tehnikah vodenja samih sebe. Moderna politična moč ne privzema oblike dominacije nad subjektivnostjo […]. Prej kot to je postala odvisna od mreže tehnologij za ustvarjanje in vzdrževanje samovladanja. (Miller in Ro- se 2008: 51–52) Podjetniška retorika tako prispeva k socialnemu miru, še posebno ob, denimo, ekonomskih krizah. Tudi propad po- tike« (Pfeilstetter 2022: 113), čeprav silicijeve utopije »ne vodijo niti k [večji] premožnosti niti k [bolj] egalitarni družbi« (ibid.: 116). 6 Carla Freeman (2014: 205) v svoji etnografiji srednjega razreda na Barbadosu to poanto vseobsežnosti »duha podjetništva« (angl. en- trepreneurialism) ubesedi takole: »[P]odjetništvo […] ni rabljeno preprosto za ekonomsko preživetje, ampak za vsak vidik življenja in subjektivne izkušnje srednjega razreda […] terapevtska etika in duh podjetništva sta se fleksibilno povezala in upravljata tako užitke kot alienacijo, ki jih je skoval neoliberalizem.« sla ali podjetja je namreč po tej viziji normaliziran dogo- dek (angl. fail better). V podjetniški jaz vpisane vrednote optimizma (glej Kozorog 2019b), samorefleksije, pripra- vljenosti na tveganja, prožnosti in stremljenja k nenehne- mu izboljševanju imajo tako sedativni učinek tudi na ti- ste »podjetnike«, ki jim ustanovitev malega ali srednjega podjetja ne uspe. V tem smislu je foucaultovsko »mrežo tehnologij« (Miller in Rose 2008: 51) mogoče primerjati s pomirjevalnimi tehnikami postmoderne religije, o katerih je razpravljal sociolog Zygmunt Baumann (1998: 68): Postmodernost je obdobje ekspertov za »identitetne pro- bleme«; zdraviteljev osebnosti, zakonskih svetovalcev, piscev knjig »kako se ponovno uveljaviti«; je obdobje »razmaha svetovanja«. Postmoderni moški in ženske so, na podlagi bodisi lastne preference ali pa nujnosti, izbi- ralci [choosers]. In pri umetnosti izbiranja gre večinoma za izogibanje eni sami nevarnosti: tisti o zamujeni prilo- žnosti – ker ne vidiš dovolj jasno, ker ji ne slediš dovolj spretno ali ker si preveč neizkušen tekač, da bi jo ujel. Bauman je religioznost kot človeško stalnico videl v »za- vedanju o človeški nezadostnosti« (po Bauman 1998: 85) in v iskanju ontološke varnosti v okoliščinah, ki vzbujajo eksistencialen strah. V sekulariziranih družbah mora zato »'religija' biti vstavljena v življenjski svet (nem. Leben- swelt) posameznika, ne pa, da je posameznik rojen iz nje ali pa da je religija locirana v posamezniku že od začetka [tj. od rojstva]« (Bauman 1998: 59). Ker gre pri tem pred- vsem za znanje o tem, »kako iti naprej« (ibid.: 67), je naloga različnih ekspertov moralnosti in etike, da najprej človeku zagotovijo, da »to lahko naredijo – in podajo navodila, kako naj to naredijo« (ibid.: 69), da slednjič dosežejo »'ekstazo že na tem svetu'« (Weber po Bauman 1998: 70). Podjetništvo kot identitetna izbira Funkcija vaditeljev, terapevtov, svetovalcev in drugih so- dobnih gurujev je torej v tem, da poskrbijo za integracijo razpršenih identitet posameznika, ki bi rad nekaj bil ali po- stal, bil opažen, viden drugim, hkrati pa odgovoren za vsak vidik svoje individualne identitete. V tej moralni zahtevi po kultiviranju nečesa stalnega, ki je na eni strani avtentično in avtonomno, na drugi pa gnetljivo in spremenljivo, je Bau- man videl odgovor na vprašanje, kam se je prenesla člove- ška religioznost v času »sekularizacije«. 7 Kultiviranje lastnega jaza in identitete je temeljna vsebi- na različnih gibanj za samoizboljšanje, ki naj bi bila vsem dostopna v obliki ustreznih »tehnik« (Bauman 1998: 71). 7 Podobne težave z identiteto je pri iskalcih zaposlitve in zaposloval- cih v ZDA opredelila Ilana Gershon (2016). Njeni protagonisti so se pri »znamčenju« (angl. branding) samih sebe soočali z nerazrešljivo napetostjo med izkazovanjem fleksibilnosti na eni strani in koheren- tne predvidljivosti na drugi. Če je bil fleksibilen jaz zaželen pri delu in v okoliščinah nepredvidljivih trgov, je bil koherenten jaz pričako- van v smislu izkazovanja prepoznavnih »kvalitet« posameznika. Glasnik SED 63|1 2023 49 Razglabljanja Boštjan Kravanja Za tiste, ki na svoja ramena niso sposobni prevzeti bremen »svobode« (tveganih izbir in odgovornosti za posledice na- pačnih izbir), pa so na voljo različni fundamentalizmi (ibid.: 72–75). Slednji (predvsem religijski) predstavljajo »edin- stveno zmožnost razkrivanja slabosti družbe« (Kepel po Ba- umann 1998: 75), tukaj pa se samo po sebi ponuja vprašanje o fundamentalistični naravi podjetniške ideologije. Ta namreč poleg receptov za poslovne uspehe vsebuje tudi recepte za ravnanje ob poslovnih neuspehih, ki so se razvili v samostojna motivacijska polja terapije, industrije sreče in dobrega počutja (glej npr. Csikszentmihalyi 1990; Frey in Stutzer 2002; Illouz 2008; Davies 2015). Drugi samostojen derivat podjetniške ideologije, ki je namenjen neuspešnim »podjetnikom«, pa je polje izkazovanja podjetniške iden- titete s potrošnjo trendovskih dobrin in storitev (Bauman 1998: 70). V obeh primerih je na delu lajšanje nesposobno- sti prevzemanja bremena svobode in soočanja z »zamuje- nimi priložnostmi«. Pri terapiji predstavlja pribežališče in »vrhovno avtoriteto« (ibid.: 74) strokovnjak za tehnike sa- mouresničitve in sprejemanja lastnih slabosti, pri identiteti pa predstavlja pribežališče navidezna pripadnost »kreativ- nemu razredu« (glej Bajič 2017: 190, 198) in »hipsterskemu stilu« (Kozorog 2021b: 104) kot pozitivni družbeni oznaki posameznikov, ki se »brezdelno« zadržujejo v podjetniških miljejih in »družabno« sodelujejo v podjetniški kulturi. Tako podjetniška kultura in njeni miljeji predstavlja - jo tudi vse bolj institucionaliziran obliž čez vse, kar je v družbenopolitičnem okviru sodobne realnosti narobe. Za prenekaterega s hipsterstvom navdahnjenega obiskovalca predstavljajo podjetniški miljeji (npr. prostori sodela; angl. coworking) svete kraje, kjer se »varne« liminalne izkušnje (npr. tekmovanje Popri kot igra; Benak Cvijanović in Do- pler 2020) mešajo z motivacijskimi uroki pozitivne psiho- logije (glej Csikszentmihalyi 1990; prim. Illouz 2008). V tem smislu je eden od pomembnih mistificiranih idealov startupovske kulture tudi monetizacija hobijev in s tem za- brisovanje ločnice med delovnim in prostim časom (glej npr. Cook 2016; Magee 2019), ko je podjetništvo tretirano kot užitek (Dey in Lehner 2017) in se pomembno povezuje tudi z idealno potrošnjo: Dizajn, marketing in konstrukcija podob igrajo ključno vlogo pri preobražanju dobrin v želje in obratno, ko je vsaka dobrina prepojena z »osebnim« smislom, sijajem, ki je vržen nazaj tistim, ki jo kupijo, in ki osvetljuje nji- hovo vrsto osebe ali tako vrsto, kakršna bi radi postali. (Miller in Rose 2008: 49) Dobrine so sicer že dolgo prepoznane kot ustvarjalke iden- titet in pripadnosti (glej npr. Klein 1999). Podjetniška kul- tura ni pri tem nobena izjema; kombinirana je z različnimi identifikacijskimi oznakami, ki predstavljajo »privlačne vidike kapitalizma« (Kozorog 2021b: 100). Poleg pojma »socialnega podjetništva« (glej Gregorčič 2018b: 24, 32; V odopivec 2021: 42–43) so tu v ospredju novi »milenij- ski delovni prostori – prostori sodela (coworking), inku- batorji, skupni prostori za ustvarjanje (angl. makerspace), kreativna središča (angl. hubs), digitalni laboratoriji (angl. fablab) itd.« (Kozorog 2021b: 100). Vrednote teh novih prostorov (so)dela so reprezentirane v pojmih mreženja, timskega dela, odgovornosti, tovarištva, upora proti ve- likim korporacijam, daljnosežnih projektov, odprtosti za razlike itd. (ibid.; glej tudi Simonič 2021: 76, op. 5). Te vrednote in oznake se dopolnjujejo tudi z drugimi ge- neracijskimi trendi: ponovna uporaba, kultura »naredi sam« (angl. do-it-yourself – DIY), čaščenje »dobre ideje« in njenega »inkubiranja«, vegansko prehranjevanje, modni športi, duhovnost, afirmacija zelenih politik in tehnologij, kultura »brez smeti« (angl. zero waste), vplivneži (angl. influencers), dizajnersko in umetnostno mišljenje, skram metoda projektnega menedžmenta (angl. scrum; glej op. 9), samozaposlitev (angl. freelancer; glej Magee 2019), prostovoljstvo, nesebično delo za skupnost, »aktivizem« (Kozorog 2018) itd. Delovno vzdušje v prostoru sodela (angl. coworking), KNOF v Krškem, november 2019 (foto: Boštjan Kravanja). Glasnik SED 63|1 2023 50 Razglabljanja Boštjan Kravanja V sestavljanju in negovanju življenjskega stila naslavlja- jo ti elementi predvsem prestiž, manj pa profit in finančni uspeh (glej Kozorog 2018). S tem privzemajo pedagoško funkcijo za širšo populacijo, saj so tretirani kot dobri, zdravi, solidarnostni, okoljsko vzdržni, medgeneracijsko inkluzivni, spolno enakopravni itd. Na podlagi potrošnje teh modnih vsebin se konstruirajo različne »mi-skupi- ne« (Elvert 1996), ki so podobne subkulturam ali novo- dobniškim skupinam, za katere pa praviloma ne drži, da so pri ustvarjanju različnih javnih prostorov zbliževanja protihegemonske (Gregorčič 2018b: 35). Porajajo se sicer iz znanja, eksperimentiranja, igre in ironije, toda njihova institucionalizacija v lokalnem okolju in širjenje navzven potekata ob trdni podpori javnega in zasebnega sektorja (glej Gregorčič 2018a: 10). 8 Ob prvih etnografskih srečanjih z različnimi derivati podjetniške ideologije sem tudi sam vstopal v povsem nov svet motivacijskih sloganov in žargona, ki je prete- žno uvožen iz Silicijeve doline (art & design thinking, scrum, 9 canvas 10 ), čeprav ti koncepti pogosto izhajajo iz poslovnih teorij 1960., 1970. in 1980. let. 11 V tem smislu je 8 O dveh takih etnografskih primerih dobro podprtega »aktivistične- ga« delovanja skupin mladih, ki so v svoje okolje vpeljali »socialno podjetništvo« in »urbanistične inovacije« (Krško in Trebnje), glej Kozorog (2021b: 106–107). 9 Izraz scrum (slov. gneča) prihaja iz ameriškega nogometa, kjer po- meni skupinsko tehniko pomikanja žoge proti golu. V podjetništvu označuje na zaupanju in vrednotah poguma, fokusa, predanosti, spo- štovanja in odprtosti temelječo združbo (angl. scrum team), ki prek specifične organizacije in tehnik timskega dela eksperimentalno raz- vija nek produkt. 10 Canvas je t. i. vitki okvir ali poslovni model, ki v podjetništvu kot hitro narejena, jedrnata, hitro predstavljiva in fleksibilna forma na- domešča poslovni načrt. 11 Pri različnih tečajih razmišljanja, startup vikendih, programih uspo- sabljanja itd. se mentorji pogosto naslonijo npr. na napotke Edwarda de Bona, ki se je s svojo metodo šestih klobukov razmišljanja in predstavljanja ideje CoRT proslavil v sodobnem podjetniškem izo- braževanju, sama metoda pa izhaja iz sredine 80. let 20. stoletja. v različnih prostorih sodela in inkubatorjih prevladal obču- tek, da se nahajam v specifičnem družbenem mehurčku, ki si je svoja temeljna vodila sestavil iz tega ali onega vidika podjetniške ideologije in se s tem zaprl v lasten pravoverni krog ponavljajočega se vzorca globalne podjetniške krajine (prim. Appadurai 1990). 12 V nadaljevanju se bom posvetil sistemski produkciji podjetniške ideologije, in sicer na ravni EU in Slovenije, ki prek različnih dokumentov, razpisov in programov ustvarja smernice za njeno »implementacijo«. Sistemska produkcija podjetniške ideologije za mlade v Sloveniji Razvojne in izobraževalne institucije se danes pospešeno ukvarjajo z implementacijo veščin ustvarjalnosti, inova- tivnosti in podjetnosti med mlade. V teh veščinah vidijo ključ za pripravo mladostnikov na samostojno življenje in kultivacijo njihove »zaposljivosti« (V odopivec 2018: 41). Po letu 2003 so jih začele v različnih politično usmeritve- nih dokumentih in programih promovirati tudi osrednje institucije EU (glej Bajuk Senčar 2021). Mladi so postali pomemben gospodarski subjekt, vizija njihove ekonomske prihodnosti pa je v ustanavljanju malih in srednjih podjetij. Struktura te retorike pa ne cilja zgolj na mlade in njihovo ekonomsko prihodnost, ampak zaobjema transformacijo družbe kot celote v skladu s podjetniško etiko, po kateri naj bi »svoja življenja in sebe upravljali kot podjetje« (Rose po V odopivec 2018: 41; prim. Weber 2002). Tako je v priporočilih Sveta EU o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje iz leta 2018 (Spletni vir 1) mogoče najti: osnovne digitalne spretnosti; zdrav in v prihodnost usmerjen način življenja; spodbujanje pridobivanja naravo- 12 Pri tem ni zanemarljivo, da so motivacijski slogani v različnih pro- storih sodela in inkubatorjih po vsej Sloveniji pogosto zapisani v angleščini, kot je bil tudi govor najinih sogovornikov pogosto pre- preden s podjetniškimi in ekonomskimi žargonskimi izrazi bodisi v »originalu« (tj. v angleščini) ali pa slovenjenimi iz angleščine (glej tudi Simonič 2021: 76, op. 5). Razvojno informacijski center Bela Krajina, motivacijski napisi v podjetniškem inkubatorju, november 2019 (foto: Boštjan Kravanja). Glasnik SED 63|1 2023 51 Razglabljanja Boštjan Kravanja slovnih, tehniških, inženirskih in matematičnih kompetenc; razvijanje podjetnostne kompetence, ustvarjalnosti in sa- moiniciativnosti, zlasti med mladimi, npr. s spodbujanjem priložnosti za učence in dijake, da med šolanjem pridobijo vsaj eno praktično podjetniško izkušnjo. Kompetenca inovativnosti in podjetnosti je v dokumentu o ključnih kompetencah Zavoda za razvoj mobilnosti mla- dih MOVIT definirana takole: Inovativnost in podjetnost se nanašata na sposobnost posameznika, da spreminja ideje v dejanja, ter tudi spo- sobnost posameznika, da vzpodbuja in podpira inovaci- je, ki jih aktivirajo zunanji dejavniki […]. Ta sposobnost podpira posameznika pri vsakodnevnih aktivnosti doma, v službi, v družbi. (Spletni vir 2: 16, poudarek avtorja) Primer podrobne sistematizacije teh kompetenc je mogoče najti v poročilu EntreComp: Okvir podjetniške kompeten- ce (Spletni vir 4). 13 Ta dokument vsebuje nič manj kot 442 učnih rezultatov, ki so povezani v področja s stopnjami učnega napredovanja. Ta se vrstijo od temeljne ravni, pri kateri se podjetniška vrednost ustvarja z zunanjo pomočjo, in vmesne ravni, pri kateri raste ustvarjalčeva avtonomi- ja, do napredne ravni, pri kateri se razvije odgovornost za udejanjenje ideje, in slednjič ekspertne ravni, pri kateri do- seže ustvarjena vrednost znaten vpliv na svoje referenčno področje (ibid.). Ob siceršnji tehnično zasnovani poti za dosego ekspertne ravni obvladovanja »podjetnostne kompetence« (Spletni vir 5: 11) je mogoče poleg osebnostnih značilnosti in vrlin podjetnega posameznika opaziti tudi skrb za druge in spo- sobnost sodelovanja z drugimi: Za podjetnostni odnos so značilni samoiniciativnost in aktivnost, proaktivnost, pogled v prihodnost, pogum in vztrajnost pri doseganju ciljev. Vključuje željo po moti- viranju drugih in vrednotenju njihovih zamisli, empatijo ter skrb za ljudi in svet ter sprejemanje odgovornosti z etičnim pristopom v celotnem procesu. (Spletni vir 5: 11) V tako širokem pogledu, ki naslavlja tako psihološko držo posameznika kot tudi njegovo vedènje v družbi, predsta- vlja podjetnost moralno obvezo, ki se ne nanaša več samo na optimalnost podjetnega pristopanja k osebnemu delu in življenju za doseganje osebnega zadovoljstva in sreče, am- pak naslavlja tudi temeljno vprašanje vloge posameznika v sodobni družbi pri učinkovitem reševanju gospodarskih, družbenih, okoljskih in še kakšnih problemov sodobne Evrope. V nadaljevanju bom pokazal, kako so kompe- tence podjetnosti in samoiniciativnosti percipirale neka- tere ustvarjalke podjetniškega ekosistema na Ajdovskem in Goriškem. Kot bomo videli, je raba teh kompetenc v praksi precej bolj omejena, kot je to predvideno v zgoraj orisanih dokumentih EU in države. 13 Poročilo je nastalo leta 2016 v Skupnem raziskovalnem središču Evropske komisije. Ustvarjanje podjetniškega okolja za mlade na Ajdovskem in Goriškem Na Ajdovskem in Goriškem sva se s kolegom Kozorogom o podjetniških programih za mlade pogovarjala s pred- stavnicami Primorskega tehnološkega parka (v nadalje- vanju PTP), Regijske razvojne agencije ROD Ajdovščina (ROD), Centra odličnosti za biosenzoriko, instrumentacijo in procesno kontrolo (COBIK) ter Inštituta za mladinsko politiko v Ajdovščini (IMP). Z ustvarjanjem podjetniških okolij in z mladimi se ukvarja še nekaj drugih institucij (glej tudi op. 4). 14 Na majhnem območju se seveda te in- stitucije medsebojno usklajujejo in dopolnjujejo. Poleg tega sodelujejo tudi z različnimi zavodi in institucijami iz drugih regij, posebno PTP in Občina Ajdovščina pa po- membno soustvarjata podjetniške programe za mlade tudi na nacionalni ravni. PTP je s tekmovanjem Popri gotovo med pomembnejši- mi »motorji« sistemskega promoviranja podjetniške ide- ologije med mladimi v Sloveniji (glej Benak Cvijanović in Dopler 2020). Tesno sodeluje z Javno agencijo RS za spodbujanje podjetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma (Spirit), 15 Ministrstvom za gospodarstvo, turi- zem in šport (MGTŠ), Slovenskim podjetniškim skladom (SPS), Evropskim skladom za regionalni razvoj itd., pove- zuje pa se še z drugimi institucijami, ki delajo z mladimi v regiji, kot tudi z nekaterimi regionalnimi institucijami in šolami zunaj Goriškega in Ajdovskega (npr. Tehnološki park Ljubljana, Saša inkubator (Velenje), Razvojni center Novo mesto – Podjetniški inkubator Podbreznik, Srednja ekonomska šola Ljubljana – Roška in Gimnazija Vič). V PTP je osem zaposlenih. S programom razvijanja pod- jetniških idej in znanj z mladimi so začeli pred dvajsetimi leti. Najprej so delali z osnovnošolci, kasneje pa so v pro- gram vključili še srednješolce in mlade do 29. leta. Delav- nice so bile na začetku osredotočene na podjetniške inova- cije (raziskovalne naloge, produkti ipd.), kasneje pa so se postopno preusmerile na proces pridobivanja veščin pod- jetnosti in samoiniciativnosti. Iz tega se je razvil njihov najodmevnejši produkt: vseslovensko podjetniško tekmo- 14 Med najpomembnejšimi je gotovo Občina Ajdovščina, ki ne le omo- goča ustvarjanje podjetniških okolij za mlade v regiji, ampak tudi proaktivno spodbuja nacionalno mladinsko politiko. Tukajšnji nabor lokalnih institucij je torej omejen, še posebno kar zadeva Goriško, to- da iz pogovorov z njihovimi predstavnicami je bilo mogoče izluščiti tiste temeljne poante, za katere lahko predvidevamo, da veljajo tudi za druga podobna okolja, ki jih v članku takega obsega ne morem po- drobneje predstaviti. 15 Agencija Spirit je bila ustanovljena leta 2013 in izhaja iz leta 1992 ustanovljenega Pospeševalnega centra za malo gospodarstvo kot prve javne institucije za spodbujanje podjetništva v RS (Kozorog 2019a: 22; Poljak Istenič 2021: 49). Je najpomembnejša institucija za uvajanje podjetništva v šole v Sloveniji; s programom Mladi in podjetništvo »zagotavlja pogoje za celovit podjetniški razvoj mladih oseb« (glej Spletni vir 3; Poljak Istenič 2021: 51). Glasnik SED 63|1 2023 52 Razglabljanja Boštjan Kravanja vanje za mlade Popri. Pogoj za sodelovanje na tekmovanju je, da tekmujoči še nimajo svojega podjetja, zato ker celoten proces ni usmerjen v to, da bi potem tudi res podjetje nastalo. Je bolj fokus na tem, da bi se mladi, da bi mladi dobili izkušnje razvoja svojih lastnih idej, zato ker skozi to dobijo določene kompetence […]. Se pravi, kompetence podjetnosti in samoiniciativnosti so tiste kompetence, ki jih delodajalci danes iščejo pri mladih iskalcih zaposlitve. Svojega poslanstva torej niso več videli samo v učenju ustvarjanja inovativnih produktov in njihovega plasiranja na trg, ampak jih je začel zanimati »bolj ta proces raz- mišljanja in delovanja na podjeten način«. Pravzaprav so šele z eksplicitnim razlikovanjem med podjetništvom in veščino podjetnosti v svoje podjetniške izobraževalne pro- grame uspešno pritegnili tudi osnovne šole: Podjetništvo je v šolah beseda, ki jo ne marajo, vsaj osnovne, tudi srednje malo manj. Podjetnost je pa nekaj, ki je bolj pozitivna, s katero se da pač omehčati tudi to populacijo. Do tega spoznanja niso prišli samo na podlagi lokalne iz- kušnje, saj spodbujanju veščine podjetnosti (in ne »pod- jetništva«) sledi tudi Spirit (glej op. 15), ki se je skupaj s SPS leta 2019 kot partner pridružil tekmovanju Popri. 16 Čeprav so med regijami še precejšnje razlike v vsebinah in načinih pristopanja k podjetniškemu izobraževanju, se Spirit prek razpisov trudi te programe poenotiti in prek promocije podjetnostnih kompetenc med mlade uvajati najsodobnejše metodologije »vitkega in agilnega podje- tništva« iz startup sveta. Prenos težišča na »proces razmišljanja« torej pomeni kvečjemu prilagoditev startupovskih modelov mladim in s tem morda tudi znižanje standardov podjetniškega ino- viranja na račun igre ter užitka v timskem delu in seveda v samem tekmovanju. Vsebine programov pa se še vedno nanašajo na konkretne produkte in storitve, kot je to obi- čajno v podjetniških krožkih, na startup vikendih, delav- nicah ipd. Veščina podjetnosti tako predstavlja »stranski produkt« programov, ki pa je bil hkrati paradni konj pri utiranju poti do osnovnih in srednjih šol. PTP je poleg tekmovanja Popri vzpostavil tudi podjetniški inkubator, in sicer v sodelovanju z inkubatorji po Sloveni- ji, MGTŠ, Agencijo Spirit in SPS. Sami sprejmejo okoli 12 novih kandidatov letno, a ti kandidati ne prihajajo iz vrst mladih: Naš idealen kupec je star 35 let, verjetno moškega spola, je nekje prej že delal, je tam dobil neke prve izkušnje, kompetence, povezave, tudi ideje za nek nov produkt. Morda tam ni bil uslišan, da bi to realiziral, in ima ne- 16 Preusmeritev na veščino podjetnosti se ujema tudi s priporočili Evropske komisije, ki je v kompetence vseživljenjskega učenja uvr- stila tudi podjetnost in samoiniciativnost (glej predhodno poglavje). ko zalogo prihrankov, ker pač vseeno ustanoviti podjetje nekaj stane oziroma vsaj za osnovni kapital moraš imet pa za nek prvi zagon, ker tega ti noben drug ne bo dal, razen starši in ti sam. Inkubiranje seveda sledi nacionalnim iniciativam za ra- zvoj slovenskih startupov, hitro rastočih podjetij, ki bodo imela možnosti na mednarodnih in globalnih trgih in bodo v prihodnosti tudi zaposlovala. Povezava med mladimi in startup svetom je torej v tem, »da startupi zaposlujejo, ra- di zaposlijo v podjetja inovativne in kreativne ljudi. In tudi zelo radi zaposlujejo mlade izobražene ljudi.« Mladi tako že s sodelovanjem na delavnicah in udeležbo na tekmova- nju Popri dobijo različne priložnosti: nekateri ustanovijo podjetje in pri tem dobijo mentorja, drugi dobijo partnerje in se z njimi povezujejo kot izvajalci, naročniki, dobavite- lji, kupci, strateški partnerji itd. Tukaj torej ne gre samo za kultiviranje podjetnosti in sa- moiniciativnosti kot temeljne »opreme« za mladega člo- veka, da se bo potem bolje znašel pred izzivi sodobnega življenja, ampak je PTP s svojimi aktivnostmi ustvaril lokalno startup skupnost, ki jo sestavljajo različni podje- tniki, njihovi zaposleni, študentje itd. Ti so poleg šolskih učiteljev tudi mentorji na delavnicah in startup vikendih, sodelujejo v komisijah na tekmovanjih ipd. Gre torej za dokaj integrirano skupnost, ki jo povezujeta neka skupna izkušnja in pripadnost: Se pa občasno potem tudi tisti, ki nimajo več toliko časa, radi vračajo kot člani komisije, kot neki gostje, zato ker to, kar se dogaja v tej skupnosti, je najpomembnejše, ker oni so nekaj dobili od nas, od vseh nas, ki so del sku- pnosti, drugih podjetnikov tehnološkega parka, in čutijo potrebo, da morajo družbi to vrnit. To skupnost nekdanjih in aktualnih udeležencev dopolnju- je še prostor sodela (angl. coworking), ki ga v PTP upo- rabljajo predvsem samostojni podjetniki (angl. freelanc- er). Njegovi uporabniki delajo pod isto streho s približno 70 drugimi poslovnimi subjekti, ki najemajo prostore v PTP. Prednost umestitve prostora sodela v matično hišo je v tem, da se uporabniki medsebojno srečujejo in s tem ustvarjajo dodatne sinergije. Z ustvarjanjem lokalnega podjetniškega okolja se intenziv- no ukvarjajo tudi na ROD. Podjetnost med mladimi pospe- šujejo prek podjetniških krožkov po šolah, ki jih na pobudo Občine Ajdovščina organizirajo od leta 2015. V praksi se prilagajajo skupinam: če je prijavljenih vsaj šest otrok, iz- vedejo trinajst srečanj, če pa je prijavljenih manj, organizi- rajo startup vikend ali pa delavnico »od ideje do produkta«. Krožki in delavnice so namenjeni udeležbi na tekmovanju Popri, pri tem pa po potrebi sodelujejo tudi z zunanjimi iz- vajalci, podjetniki-specialisti, ki pomagajo pri specifičnih tehničnih vprašanjih glede tega ali onega produkta ali ideje. V ROD vsakoletno organizirajo Tehnični dan, ki je name- njen predstavitvi podjetij, s čimer želijo mladim pomagati Glasnik SED 63|1 2023 53 Razglabljanja Boštjan Kravanja pri odločitvi za poklicno pot. Z Inštitutom Jožef Štefan in drugimi institucijami sodelujejo pri projektu Moj sanjski stroj (glej Spletni vir 6), ki v proces nastajanja nekega produkta vključuje tudi vrtčevske otroke. Ti si zamislijo svoj sanjski stroj (npr. gugalnica, ki poje), poslovni model za realizacijo pripravijo srednješolci, osnovnošolci pa na- redijo prototip. Vključevanje vseh ravni izobraževanja je najina sogovornica utemeljila takole: Nam je v interesu, da, zdaj že lahko rečem ne samo v Občini Ajdovščina, ampak na Goriškem, da vzpostavi- mo tak sistem, da od osnovne šole, srednje šole, faksa in naprej vzpostavimo tak sistem, da grejo otroci skozi sita. […] Se pravi, ne smemo izgubiti nobenega od teh mla- dih, ki imajo ideje za novonastala podjetja, nove ideje, da bi nam ušli ven iz regije. Podobno kot pri PTP je tudi zaposlenim v ROD predsta- vljal največji problem prodor v osnovne šole, ker so bili tamkajšnji ravnatelji in učitelji sprva nezaupljivi. Zato so začeli tudi tam namesto o podjetništvu govoriti o podje- tnosti, dodatno privlačnost podjetniških vsebin pa so pred- stavljali dobri rezultati na tekmovanju Popri in tekmova- nju festivala Labirint. 17 Druga ovira, s katero so se soočili v ROD, so bili starši, na katere je, enako kot pri šolah, poleg uspehov na tekmovanjih pozitivno vplivala skrbna izbira poimenovanja: Nekateri starši [so rekli] tudi: »Ja, moj pa ne bo podje- tnik.« In smo mi to predstavili tako, ti moraš biti tudi na svojem delovnem mestu podjeten. In kaj je to podjetnost. Nekateri starši niso mogoče niti razumeli. Podjetnost, to pomeni, da znaš tudi dobro menedžerirat svoj čas. Se pravi, popoldne zorganizirat prevoze svojih otrok okoli in okoli. Je bilo potrebno prav plastično razložiti te poj- me na vseh teh srečanjih. Leta 2020 so različnim občinskim dogodkom, ki pred- stavljajo ajdovska podjetja in potencialne zaposlovalce zbližujejo z mladimi, 18 dodali še Festival podjetništva za mlade, katerega cilja sta »spodbujanje kompetenc podje- tnosti in kreativnosti od malih nog naprej« in »spodbuja- nje ustvarjalnega in inovativnega razmišljanja med mla- dimi« (glej tudi Spletni vir 8). Problem pritegovanja vseh mladih pa se kaže v tem, da se družine, ki imajo ustrezno ozadje za podjetniški razvoj svojih otrok, tako rekoč po naravi stvari zapirajo v lastne okvire: Meni je recimo zanimivo, tehnološki park [PTP] ima kar nekaj dobrih startupov in podjetij na področju živilsko- 17 Tekmovanje Labirint organizirajo v Ajdovščini od leta 2015, name- njen pa je bolj naravoslovno in tehnično usmerjenim inovativnim idejam in raziskovalnim nalogam. 18 Npr. Incastra – Dan ajdovske industrije in podjetništva (v organizaciji Ljudske Univerze Ajdovščina s partnerji; glej Spletni vir 7) in t. i. senčenje na delovnem mestu v organizaciji IMP, ki dijakom tretjega letnika gimnazije omogoča vpogled v izbrani poklic (opazovanje mentorja pri vsakodnevnih opravilih) (glej Spletni vir 9). predelovalne industrije in dosti jih je z ajdovskega konca. Zdaj, če pogledaš te mlade, so večinoma mladi, ki imajo doma zaledje, ne samo v smislu denarja, ampak predvsem v smislu znanja. Da so to otroci staršev, ki so delali v Fructalu, Mlinotestu v laboratorijih. […] V redu, to po- meni, če jih imate toliko v tehnološkem parku na to temo z ajdovskega, ma prišli so naprej samo tisti, ki so imeli pravo podporo, lahko rečem, da bi jih prišlo naprej še več, če bi mi postavili pravi sistem, ki bi podpiral te mlade. Nekoliko manj optimistično se je ta načelna odprtost podjetništva sleherniku kazala sogovornici iz visokoteh- nološkega centra odličnosti COBIK (biotehnološki inku- bator), ki zahteva nekoliko bolj predane, vztrajne in mo- tivirane kadre, tudi ko gre zgolj za opravljanje prakse z mentorjem: 19 In tudi ta naša struktura, o kateri se zdaj mi pogovarjamo, ki podpirajo podjetništvo. Se mi zdi, da premalo razumejo, da ti lahko zmečeš milijardo v nekoga, ki nima potenciala, da bo nekaj postal […]. In mu moraš reči: »To okolje se ne bo ful dolgo spremenilo, vprašanje, če se bo kdaj spre- menilo. Daj, pojdi nekam, kjer boš srečen.« Pri visokotehnološkem podjetništvu zahtevajo izzivi viso- ko izobraženega in povsem predanega človeka. Sogovor- nica je lik vrhunskega podjetnika opredelila takole: »Vr- hunski podjetnik je verjetno v sebi združil vse: ful globoko področno znanje, širši pogled, ekonomijo trženja in podje- tništva, razumevanje cele poti od vznika ideje do v končni fazi tega, da ti denar pride na račun.« Tak seveda ne more biti vsak, je pa to bržkone tisti startupovsko-podjetniški ideal, na katerem v resnici sloni podjetniška ideologija ne glede na starost, zaposlenost, spol, raso, družbeni razred, izobrazbo in vse ostalo. Iz tega orisa procesa ustvarjanja podjetniškega okolja, pri katerem poskušajo lokalne organizatorice pritegniti mla- de, da bi se že od malih nog začeli spoznavati s podjetni- štvom, lahko naprej ugotovimo, da je vpeljevanje podje- tniške ideologije na lokalno raven predvsem pragmatičen proces. Programe je treba prilagajati in včasih (predvsem pri pritegovanju najmlajših) govoriti o podjetnosti kot ži- vljenjski veščini in kot pomembnem družbenem vpraša- nju, drugič pa (predvsem pri spodbujanju naravoslovnega in tehnološkega raziskovanja med mladimi) priznati, da zgolj podjetnost brez podjetništva pač ne zadostuje niti za spodobno participacijo v programu. Organizatorice so si med seboj precej različne glede na svojo vpetost v poslov- ni svet; na področjih, ki zahtevajo ozko usmerjeno znanje (npr. visoka biotehnologija), je pač treba religijo prepustiti motivacijskim gurujem in se lotiti resnega dela. 19 Startup mentorstvo, ki je za nekatere tudi pomemben vir zaslužka, se je začelo razvijati v Sloveniji šele okoli leta 2018, ko je država vzpo- stavila mehanizme financiranja iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (razpis prek Javne agencije Spirit in Ministrstva za gospodar- ski razvoj in tehnologijo). Glasnik SED 63|1 2023 54 Razglabljanja Boštjan Kravanja Zaključni razmislek Podjetniška ideologija se je uveljavila kot podpora ne- oliberalnemu kapitalizmu v 70. letih 20. stoletja v ZDA. Njena primarna funkcija je, da z utrjevanjem vere v moč podjetništva kot motorja ekonomske rasti legitimira in nor- malizira družbene neenakosti, ki jih generira ekonomska filozofija laissez-faire (Harvey 2012; Eberhart 2022). Po- zitivni lik svobodnega in inovativnega podjetnika je postal eden od preferenčnih jazov kapitalističnih družb po vsem svetu (Yurchak 2003; Freeman 2014; Bröckling 2016; Ger- shon 2016; Magee 2019). Čeprav danes izhaja iz ozkega področja startupovskih poslovnih modelov in metodologij, iz katerih vznika specifična krajina hitro rastočih in tekmo- valnih podjetij, ima podjetniška ideologija veliko daljšo zgodovino, katere začetki segajo v prva desetletja 20. sto- letja v ZDA (Carmo idr. 2021: 20–21). Skozi desetletja se je postopno širila na vsa področja družbenega, političnega, ekonomskega, izobraževalnega in intimnega življenja ter postala dominantna politična racionalnost bivanja, obnaša- nja in vsakdanjega delovanja (Miller in Rose 2008). V članku sem pokazal, v čem natančno je podjetniško ide- ologijo mogoče razumeti kot obliko »postmoderne religi- je« (Bauman 1998). Prepredena je z vero, da posameznik lahko nekaj naredi iz sebe ne glede na strukturne pogoje, v katerih živi. S tem pomirja tudi tiste »podjetnike«, ki pač (še) nimajo možnosti ustanoviti hitro rastočega startup podjetja. Posameznik naj svoje življenje in sebe upravlja, kot bi upravljal podjetje (Rose po V odopivec 2018: 41; prim. Weber 2002), ker je to najbolj optimalen način za dobro, srečno in družbeno koristno življenje in delo (glej npr. Csikszentmihalyi 1990; Frey in Stutzer 2002; Illouz 2008; Davies 2015). To vero je torej mogoče primerjati s katerokoli religijsko doktrino, ki zasleduje višje cilje in ka- tere etični ideal naslavlja tuzemsko življenje, kar je v svo- ji Protestantski etiki najbolj eksplicitno obravnaval Max Weber (2002). V članku sem pojem podjetniške ideologije uporabljal predvsem v tem širokem smislu odrešitvene religije, ki upravičuje družbeno neenakost in preoblikuje našo percepcijo o tem, kaj je pravilno družbeno delovanje. Novejši derivat podjetniške ideologije pa so identifikacij- ske platforme, ki izhajajo iz starupovske kulture Silicijeve doline, Boulderja in drugih perspektivnih startup scen v ZDA. Ta kultura je ustvarila »silicijeve utopije« (Pfeil- stetter 2022: 32) cvetočih družb, ustvarjenih s tehnološki- mi inovacijami startup podjetij, in specifične podjetniške miljeje, kjer naj bi podjetniki delali skupaj (glej Kozorog 2021b). V teh podjetniških mehurčkih se formirajo sku- pnosti, ki poleg same podjetniške dejavnosti negujejo poseben startupovski vokabular (art & design thinking, scrum team, lean canvas, role model itd.; glej tudi Si- monič 2021: 76 ter op. 9 in 10) in v svoj življenjski stil vnašajo različne bolj ali manj prepoznavne elemente hip- sterske kulture (veganstvo, modni športi, filozofija »naredi sam«, kultura brez smeti itd.). Ta »sam svoj svet« ponuja ljudem identitetno izbiro in pripadnost, njegovi elementi pa se, podobno kot pri splošni podjetizaciji vsakdanjega življenja (Bröckling 2016: xi; V odopivec 2018: 40), pre- livajo prek potrošnje trendovskih dobrin in storitev tudi v življenja navadnih ljudi, ki s temi miljeji sicer nimajo neposrednega stika. Proces implementacije podjetniških veščin med mlade na Ajdovskem in Goriškem, ki sem ga obravnaval v empirič- nem delu članka, ima torej globlje korenine v kultiviranju »avtonomne subjektivnosti produktivnega posameznika kot osrednjega ekonomskega resursa« (Miller in Rose 2008: 50), ki mu pomembno botrujejo »tehnike samonad- zora in posebno prepričljiva vloga ekspertiz« (ibid.). V tem smislu se je podjetništvo uveljavilo kot norma pro- dukcije, s katero se rešuje brezposelnost ter opravičuje racionalizacijo socialnih storitev, deregulacijo državnih intervencij itd. (glej Harvey 2012; Eberhart 2022), hkra- ti pa se iz njegove ideologije formira pomirjujoča vera v osebni uspeh in srečo, ki jo je mogoče deliti s somišljeniki iz bolj ali manj hipstersko navdahnjene kulture »kreativ- nosti« (Bajič 2017). Iz slednje se s participacijo v različnih izobraževalnih programih, tekmovanjih, podjetniških in- kubatorjih, prostorih sodela ipd. formirajo konkretne pod- jetniške skupnosti. Za prenos podjetniške ideologije, kulture in religije so poleg medijev in drugih neformalnih posrednikov (pod- jetniški idoli, vplivneži, ustvarjalci trendov potrošnje itd.) pomembni tudi specializirani uradni posredniki, ki jih dr- žava in EU vzpostavljata zato, ker gre za njun ekonomski interes. Vendar morajo ti uradniki paziti tudi na specifike lokalnega in nacionalnega okolja, kjer izvajajo svoje po- slanstvo, zato je pomembno, da s temi okolji tudi sode- lujejo. Predstavnice razvojnih institucij na Ajdovskem in Goriškem so na različnih ravneh (so)ustvarjale nastavke za čim bolj integriran lokalni ali regionalni »podjetniški ekosistem« (glej Simonič 2021: 76–77). Svoje poslanstvo so videle v preoblikovanju percepcije podjetništva v širši lokalni skupnosti. Deloma so priporočila in napotke o tem spreminjanju miselnosti dobile že v evropskih in nacio- nalnih politično usmeritvenih dokumentih. Veliko naporov pa je bilo treba vložiti tudi v prilagajanje teh priporočil lokalnim razmeram in potrebam. Iz slednjega so nastali uspešni izobraževalni produkti, nekateri so se razširili tudi na nacionalno raven (npr. tekmovanje za najboljšo idejo mladih Popri PTP in certifikat Mladim prijazna občina IMP v Ajdovščini). Osnovni mehanizem približevanja podjetniške ideologi- je šolam, staršem in samim akterjem, torej mladim, je bil prehod s promocije podjetništva kot ekonomske dejavno- sti na podjetnost kot splošno uporabno veščino za vsakda- nje življenje in delovanje. Ta prehod, ki ima sicer korenine v naboru kompetenc za vseživljenjsko učenje, kot so ga v različnih dokumentih ustvarile evropske inštitucije (glej Glasnik SED 63|1 2023 55 Razglabljanja Boštjan Kravanja Bajuk Senčar 2021), je bil za podjetizacijo mladih na Aj- dovskem in Goriškem bistven, saj je ustvarjalcem progra- mov šele pojem »podjetnosti« odprl vrata v šole ter prepri- čal starše in skrbnike, da obisk podjetniškega krožka še ne pomeni odločitve za podjetniško poklicno pot. Kot so pokazale tudi sorodne etnografije tovrstnih pro- cesov v Sloveniji (glej npr. Benak Cvijanović in Dopler 2020; Poljak Istenič 2021), se ta manever humanizacije podjetništva v različnih oblikah reproducira tudi v sloven- skih osnovnih in srednjih šolah, predvidevamo pa lahko, da tudi v drugih lokalnih in regionalnih zavodih in institu- cijah, ki se ukvarjajo s podjetništvom mladih v Sloveniji. A kot smo videli v zadnjem etnografskem primeru tega besedila (biotehnološki inkubator COBIK), si v visokoteh- nološkem sektorju zgolj z veščinami podjetnosti ne more- jo pomagati prav veliko, ker so tamkajšnji produkti preveč specifični, da bi lahko pri promociji mentorskih progra- mov obljubljali tudi svetovanje o širših vprašanjih, ki se ne nanašajo na specializirano naravoslovno raziskovanje. Tako ni presenetljivo, da so tudi starejši in uveljavljeni podjetniki kdaj skeptični do startup scene, saj v tem vidijo igro, hitre rešitve in čudežno avro vseobsegajoče inovati- vnosti in kreativnosti, ki ovija nove produkte, ki jih nihče ne potrebuje. V bistvu govorimo o razkoraku med kon- ceptualiziranimi ideali svobodnega trga in »zastarelimi« kulturnimi standardi uveljavljenih podjetniških družin, ki svojo dejavnost prenašajo iz roda v rod. Še bolj splošno pa je ta skepsa izražena v zaskrbljenosti staršev, da njihovi otroci ne bodo imeli stabilne službe in jih bo podjetniška pot vodila iz razočaranja v razočaranje ter životarjenje v prekarnosti (prim. Kozorog 2019a). Cilji podjetizacije družbe, ki igra ključno vlogo pri vzpo- stavljanju povezave med ekonomijo in osebnimi izbirami posameznikov, pa so vendarle v splošnem povečevanju produktivnosti, fleksibilnosti in tekmovalnosti posamezni- kov (Miller in Rose 2008: 50). Te zmožnosti mora posa- meznik stalno nadgrajevati s spremembami v načinu de- la, življenja in mišljenja, upravljanju s časom, zdravjem, odnosi itd. Če mu pri tem ne pomagajo ozka podjetniška znanja in poslovni modeli, se lahko še vedno oprime te ali one terapije ali tehnike samopomoči (glej Maasen, Sutter in Duttweiler 2007; Illouz 2008) ali pa se preprosto zado- volji z občutki pripadnosti nekemu bolj ali manj lokalne- mu podjetniškemu miljeju (glej Kozorog 2021b). Pri razmišljanju o sodobnem eksperimentiranju z iden- titetami je psihološki antropolog Philip Bock predstavil pojem protejskega psihološkega stila, pri katerem si po- sameznik skozi življenje nadeva različne identitete. To nemirno eksperimentiranje z »razpršenostjo identitete« se napaja iz različnih zgodovinskih prelomov in poplave podob (Lifton in Erikson po Bock 2013: 250–251). Če v ta »protejski jazovski stil« (Lifton po Bock 2013: 250) po- skušamo umestiti podjetniški jaz kot življenjsko epizodo, ki jo mlad človek izbere v svoji »zmedenosti identitete« (ibid.: 251), nas velika uveljavljenost podjetniške ideolo- gije v vseh porah življenja prej napeljuje na misel, da nas ta preferenčni podjetniški jaz nekje čaka, četudi smo se mu doslej uspešno izogibali. Posameznik z razpršeno in zmedeno identiteto je lik, ki mu lahko sledimo v zgodovini zahodne civilizacije. Ta lik veno- mer oscilira med vzvišenimi ideali zadovoljevanja moralnih imperativov ter nizkotnimi strastmi in trenutnimi čustveni- mi vzgibi. Samoiniciativni podjetnik seveda spada med te prve. Lokalne institucije, ki sicer udejanjajo politične usme- ritve možganskih trustov in tehnoloških vizionarjev, mu po- skušajo ustvariti prostore, v katerih se bo lahko aktualiziral in izživel. Ti prostori pa se danes kažejo kot specifični. Bolj kot skupnemu življenjskemu prostoru vsakdanjosti so po- dobni Foucaultovim heterotopijam (2002: xxii–xxiii), dru- gim prostorom, katerih funkcija je, da ves prostor reorga- nizirajo v nek nov red. Ta novi red se je že uveljavil, bodisi kot religija, ki daje uteho »podjetnikom« brez podjetja, bo- disi kot »podjetništvo« navadnih ljudi na navadnih delovnih mestih, zato lahko ti »drugi prostori« mirno preidejo v re- gistre dediščine neke čudne dobe, v kateri trenutno živimo. Zahvala Prispevek je nastal v sklopu raziskovalnega projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS iz državnega proračuna. Za- hvaljujem se vodji projekta in kolegu Mihu Kozorogu za navdihujoče sodelovanje pri etnografskem terenskem delu ter recenzentoma za pripombe, napotke in uvide pri prvi verziji besedila. Literatura in viri AHMED, Sara: The Promise of Happiness. Durham in London: Duke University Press, 2010. APPADURAI, Arjun: Disjuncture and Difference in the Global Cultural Economy. Theory, Culture & Society 7, 1990, 295–310. BAJIČ, Blaž: Against Creativity: Loosely Structured Thoughts on a Loosely Defined Topic. Traditiones 46/1–2, 2017, 189–207. BAJUK SENČAR, Tatiana: Conceptualizing Youth Entreprene- urship in EU Policy Discourse. Studia ethnologica Croatica 33, 2021, 21–42. BAUMAN, Zygmunt: Postmodern religion? V: Paul Heelas (ur.), Religion, Modernity and Postmodernity. Oxford in Mal- den: Blakcwell Publishers, 1998, 55–78. BENAK Cvijanović, Vanessa in René Dopler: Podjetništvo v šolskih klopeh: Etnografija spodbujanja podjetniške kreativnosti na šoli v Novem mestu. Glasnik Slovenskega etnološkega dru- štva 60/2, 2020, 30–41. BOCK, Philip K.: Razmisleki o psihološki antropologiji: Stal- nost in spremembe v proučevanju človeškega vedenja. Maribor: Aristej, 2013 [1999]. Glasnik SED 63|1 2023 56 Razglabljanja Boštjan Kravanja BRÖCKLING, Urlich: The Entrepreneurial Self: Fabricating a New Type of Subject. Los Angeles: Sage, 2016. CARMO, Luana J. Oliviera, Lilian Bambirra de Assis, Ambardo B. Gomes Júnior in Marcela B. M. Teixeira: Entrepreneurship as a Neoliberal Ideology. Cadernos AP ABE.BR 19/1, 2021, 18–31. CONNOLLY , William E.: The Fragility of Things: Self-Organi- zing Processes, Neoliberal Fantasies, and Democratic Activism. Durham in London: Duke University Press, 2013. COOK, Johana: Mindful in Westminster: The Politics of Medi- tation and the Limits of Neoliberal Critique. V: Iza Kavedžija in Harry Walker (ur.), Values of Happiness: Toward an Anthropo- logy of Purpose in Life. Chicago: Hau Books, 2016, 163–189. CSIKSZENTMIHALYI, Mihaly: Flow: The Psychology of Opti- mal Experience. New York: Harper Collins, 1990. DA VIES, William: The Happiness Industry: How the Gover- nment and Big Business Sold Us Well-Being. London in New York: Verso, 2015. DEY , Pascal in Othmar M. Lehner: Registering Ideology in the Creation of Social Entrepreneurs: Intermediary Organizations, ‘Ideal Subject’ and the Promisse of Enjoyment. Journal of Busi- ness Ethics 142/4, 2017, 753–767. EBERHART, Robert: The Emerging Ideology of Entrepreneu- rialism, [Advancing Management Theory and Practice, 27. maj 2022]; https://www.youtube.com/watch?v=1swLeFhS_Kg, 5. 3. 2023. ELVERT, Georg: Boundaries, Cohesion and Switching: On We- -Groups in Ethnic, National and Religious Form. V: Borut Bru- men in Zmago Šmitek (ur.), MESS, Mediterranean Ethnological Summer School, Vol. 1. Ljubljana: SED, 1996, 105–121. FOUCAULT, Michel: The Order of Things: An Archeology of Human Sciences. London in New York: Routledge, 2002 [1966]. FREEMAN, Carla: Entrepreneurial Selves: Neoliberal Respec- tability and the Making of a Caribbean Middle Class. Durham in London: Duke University Press, 2014. FREY , Bruno S. in Alois Stutzer: Happiness and Economics: How the Economy and Institutions Affect Well-Being. Princeton in Oxford: Princeton University Press, 2002. GADDEFORS, Johan in Alistair R. Anderson: Entrepreneurship and Context: When Entrepreneurship is Greater then Entrepre- neurs. International Journal of Entrepreneurial Behaviour & Research 23/2, 2017, 267–278. GERSHON, Ilana: »I’m not a Businessman, I’m a Business, Man«: Typing the Neoliberal Self into a Branded Existence. HAU: Journal of Ethnographic Theory 6/3, 2016, 223–246. GREGORČIČ, Marta: Uvod v solidarnostne ekonomije. ČKZ 271, 2018a, 9–13. GREGORČIČ, Marta: Solidarnostne ekonomije: K reapropriaci- ji in emancipaciji. ČKZ 271, 2018b, 17–40. HARVEY , David: Kratka zgodovina neoliberalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2012 [2005]. ILLOUZ, Eva: Saving the Modern Soul: Therapy, Emotions, and the Culture of Self-Help. Berkeley: University of California Press, 2008. JONES, Campbell in André Spicer: Unmasking the Entreprene- ur. Cheltenham: Edward Elgar, 2010. KA VEDŽIJA, Izza in Harry Walker (ur.), Values of Happiness: Toward an Anthropology of Purpose in Life. Chicago: Hau Bo- oks, 2016. KLEIN, Naomi: No Logo: Talking Aim at the Brand Bullies. To- ronto: Knopf Canada, 1999. KOZOROG, Miha: »Normalen podjetnik« vs. »poseben akti- vist«: Iskanje ravnovesja med osebo in prihodnostjo. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 58/3–4, 2018, 51–63. KOZOROG, Miha: Trije časi podjetništva mladih v Sloveniji. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 59/2, 2019a, 19–32. KOZOROG, Miha, Negotovi časi in optimizem ponudkov. Gla- snik Slovenskega etnološkega društva 61/2, 2019b, 45–50. KOZOROG, Miha (ur.): Young Entrepreneurs in Modern-Day Slovenia: Introduction to an Emerging Subject (Introduction to Thematic Section). Studia ethnologica Croatica 33, 2021a. KOZOROG, Miha: The Making of Coworking Spaces in Slove- nia: Spatialization by and of Youth as (not) Trusting them. Studia ethnologica Croatica 33, 2021b, 97–120. MAASEN, Sabine, Barbara Sutter in Stefanie Duttweiler: Self- -Help: The Making of Neosocial Selves in Neoliberal Society. V: Sabine Maasen in Barbara Sutter (ur.), On Willing Selves: Neo- liberal Politics vis-á-vis the Neuroscientific Challenge. Hamap- shire in New York: Palgrave Macmillan, 2007, 25–52. MAGEE, Siobhan: “To be One’s Own Boss”: Exceptional En- trepreneurs and Products that Sell Themselves in Urban Poland. Ethnos 84/3, 2019, 436–457. MCNAY , Lois: Self as Enterprise: Dilemmas of Control and Re- sistance in Foucault’s the Birth of Biopolitics. Theory, Culture and Society 26/6, 2009, 55–77. MILLER, Peter in Nicholas Rose: Governing the Present: Ad- ministering Economic, Social and Personal Life. Cambridge in Malden: Polity Press, 2008. PETROVIĆ-ŠTEGER, Maja (ur.): Misliti prihodnost. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 58/3–4, 2018. PFEILSTETTER, Richard: The Anthropology of Entrepreneur- ship: Cultural History, Global Ethnographies, Theorizing Agen- cy. London in New York: Routledge, 2022. POLJAK ISTENIČ, Saša (ur.): Essays on Creativity/Razprave o ustvarjalnosti. Traditiones 46/1–2, 2017. POLJAK ISTENIČ, Saša: How to Raise an Entrepreneur? Foste- ring Entrepreneurship in Slovenian Secondary Education. Studia ethnologica Croatica 33, 2021, 43–67. RIES, Eric: The Startup Way: How Modern Companies Use En- trepreneurial Management to Transform Culture & Drive Long- -Term Growth. New York: Currency, 2017. SIMONIČ, Peter: The Role of Social Institutions in the Opera- tion of Maribor Start-Ups and Cooperatives after the Economic Crisis in 2008. Studia ethnologica Croatica 33, 2021, 69–96. Spletni vir 1: Priporočilo Sveta o ključnih kompetencah za vseži- vljenjsko učenje; https://education.ec.europa.eu/sl/focus-topics/ improving-quality/key-competences, 10. 1. 2023. Glasnik SED 63|1 2023 57 Razglabljanja Boštjan Kravanja Spletni vir 2: Ključne kompetence za vseživljenjsko učenje; http://www.movit.si/fileadmin/movit/0ZA VOD/Publikacije/Te- matske/2006_Kljucne_kompetence.pdf, 10. 1. 2023. Spletni vir 3: Mladi in podjetništvo (SPIRIT; Podjetniški por- tal); https://www.podjetniski-portal.si/mladi-in-podjetnistvo, 2. 2. 2023. Spletni vir 4: EntreComp: The Entrepreneurship Competence Framework; https://joint-research-centre.ec.europa.eu/entre- comp-entrepreneurship-competence-framework_sl, 2. 2. 2023. Spletni vir 5: Priporočilo Sveta z dne 22. maja 2018 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje; https://eur-lex.europa.eu/ legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32018H0604(01)&fro m=NL, 2. 2. 2023. Spletni vir 6: Opening up Slovenia, Moj sanjski stroj; https:// www.ouslovenia.si/project/moj-sanjski-stroj, 15. 3. 2023. Spletni vir 7: INCASTRA – Dan ajdovske industrije in podjetni- štva; https://incastra.si, 15. 3. 2023. Spletni vir 8: Lokalne Ajdovščina, Festival podjetni - štva za mlade 2020; https://www.lokalne-ajdovscina.si/ gospodarstvo/2020091710220673/v_ajdovscino_prihaja_festi- val_podjetnistva_za_mlade, 15. 3. 2023. Spletni vir 9: Senčenje na delovnem mestu, Inštitut za mladinsko politiko Ajdovščina; https://institut-imp.si/sencenje-na-delov- nem-mestu, 15. 3. 2023. VODOPIVEC, Nina: Vizije prihodnosti in družbene spremem- be v Sloveniji: Podjetništvo, socialno podjetništvo in družbeno eksperimentiranje. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 58/3–4, 2018, 39–50. WEBER, Max: Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljublja- na: Studia Humanitatis, 2002 [1905]. YURCHAK, Alexei: Russian Neoliberal: The Entrepreneurial Ethic and the Spirit of “True Careerism”. The Russian Review 62, 2003, 72–90. Entrepreneurship Ideology as a Religion of Neoliberal Capitalism: On the Production of the Entrepreneurial Self among Youth in Ajdovsko and Goriško Drawing on ethnographic insights into endeavours of development and youth institutions that deal with the implementation of entrepreneurship competences among young people of Ajdovsko and Goriško (Slovenia), the main question of the article is how and why the entrepreneurship ideology has expanded to all areas of life. The wider socioeconomic and cultural context of this process is marked with the spread of neoliberal political rhetoric that has embraced entrepreneurship as an engine of eco- nomic growth. Accordingly, the entrepreneurial self has been constructed as a preferential identity that bears a specific ethics, values, and the way of doing things within and for the community. In this vein, the entrepreneurship ideology has become a form of postmodern religion, which is impregnated with beliefs in social equality and the unlimited power to gain economic success and good life supposedly at anyone’s disposal. Therefore, the entrepreneurship ideology does not only refer to econo- mic production, but to life as a whole. One should then manage their health, family, relationships, and more in the same way as a good entrepreneur manages their business. Furthermore, entrepreneurship as an identity choice is then cultivated through adequate techniques for self-improvement and eased through different therapies on the one hand, and consumption of trendy hipster brands on the other, especially for those who, for this or that reason, did not succeed in business (yet). In the empirical part of the article I first analyse the systemic production of entrepreneurship ideology for young people on the levels of EU and Slovenia. In these documents, entrepreneurship competence is seen as relevant for any occupation, but also for personal development and fulfilment. I then turn to educational programs in entrepreneurship for young people in the development and youth institutions in Ajdovsko and Goriško. Their main goal was establishing how to persuade principals, school teachers and parents that entrepreneurship is not a doubtful career choice for young people. To this purpose, access to schools in order to reach the youth population was facilitated by discourse about “harmless” entrepreneurship competence, instead of entrepreneurship as an economic activity. On this foundation, regional and national entrepreneurship environments for the future generations could begin to be seriously created.