NAPIS NAD ČLANKOM 4 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 RAZVOJ GEOGRAFIJE Zapis ob 100 letnici študija geografije na Univerzi v Ljubljani IZVLEČEK V letu 2019 Univerza v Ljubljani praznuje 100-letnico delovanja. Ob ustanovitvi sta bili za geografijo predvideni dve stolici. Zaradi kadrovskih težav so se predavanja iz geografije začela spomladi 1920. Z ustanovitvijo univerze se je slovenska geografija institucionalizirala in vzpostavila stik s takrat modernimi geografskimi tokovi v razvitem svetu. Pred tem je bila zelo razvita šolska geografija, geografske vsebine so bile zelo zastopane tudi v različnih potopisnih, domoznanskih in narodnobuditeljskih delih. V prispevku so prikazane glavne poteze zgodovine geografije na Slovenskem, po začetku njene akademske poti in s poudarkom na razvoju Oddelka za geografijo FF UL. Ključne besede: zgodovina geografije, razvoj slovenske geografije, 100-letnica, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. ABSTRACT In 2019 University of Ljubljana celebrates 100 years of its founding. At its establishment there were two chairs planned for the Department of Geography. Due to personnel problems lectures began only in spring 1920. Slovene geography became institutionalised along with the University founding and established contact with then modern geographical currents in the developed world. Before that mainly school geography advanced along with travelogues, local studies and patriotic works. This paper displays main historical developments in the academic path of Slovene geography with an emphasis on the development of Department of Geography at the University of Ljubljana. Key words: history of geography, development of Slovene geography, Department of Geography, Faculty of Arts, University of Ljubljana. Oris razvoja geografske misli na Slovenskem GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 5 RAZVOJ GEOGRAFIJE Avtor besedila: DARKO OGRIN, dr. geografije Oddelek za geografijoFilozofske fakultete Univerze v Ljubljani Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: darko.ogrin@ff.uni-lj.si Avtorji fotografij: DARKO OGRIN, IRMA POTOČNIK SLAVIČ, MATJAŽ REBOLJ, ARHIV ODDELKA ZA GEOGRAFIJO FF UL COBISS 1.04 strokovni članek Z vidika obstoja neke ustanove je sto let spoštljiva doba, v kateri si sledijo različne razvojne faze, ki jih spremljajo vzponi, padci in obdobja stagna- cije. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ni pri tem nobena izjema. Formalno se je študij geografije pri nas, in s tem tudi institucionalizacija vede, začel z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani leta 1919, dejansko pa zaradi kadrovskih težav s prvimi predavanji Arturja Gavazzija spo- mladi 1920 (Bohinec in Savnik 1972). To ne pomeni, da pred tem na našem ozemlju in v povezavi z njim ni bilo dejavnosti in del, ki jim lahko oznako geografska pripišemo v najširšem pomenu te besede. Zato lahko razvoj geogra- fije na Slovenskem v grobem razdelimo na čas pred ustanovitvijo Univerze v Ljubljani in po njem. V prvem obdobju je imela geografija prevladujoč deskrip- tivni značaj, pri čemer je bilo v ospredju odkrivanje, opisovanje in kartografsko prikazovanje sveta in domačih krajev. Razvita je bila šolska geografija, v času pomladi narodov v 19. stoletju je imela geografija pri nas tudi zelo pomemben domoznanski in narodnobuditeljski pomen. Po ustanovitvi univerze je sloven- ska geografija počasi vzpostavila stik s takrat modernimi geografskimi tokovi v svetu in se začela razvijati kot razlagalna in pojasnjevalna veda o razporeditvi pojavov na Zemljinem površju, ki jo zanima kompleks odnosov med pokraji- notvornimi prvinami ter človekom in njegovim okoljem. Namen prispevka, ki v veliki meri črpa iz splošnih prikazov razvoja slovenske geografije (Bohinec 1925; Ilešič 1969; Plut 1989; Vrišer 2002; Klemenčič. in Klemenčič 1999), je na kratko orisati zgodovino naše vede v predinstitucionalnem obdobju in po njem ter izpostaviti najpomembnejše segmente njenega razvoja z mislijo, da sedanja geografska zgradba temelji na ramenih naših predhodnikov. Od antike do 19. stoletja Besedo geografija za opisovanje Zemlje so poznali že stari Grki, vendar v antiki, v srednjem veku in obdobju velikih geografskih odkritij niso poznali specializi- rane discipline s tem imenom in tudi ne »poklicnih geografov«. Z geografijo so se ukvarjali učenjaki različnih profilov, geografija je bila le ena od panog, ki so se ji posvečali, saj so k znanosti pristopali na celosten način. V antiki so nastale prve kartografske upodobitve in opisi ozemlja ob severnem Jadranu in s tem tudi današnjega slovenskega ozemlja. Grški viri (Hekatej iz Mileta, Skilaks, Psevdo-Skimnos) so zelo skopi, prevladujejo opisi obalnih predelov (Zlobec 1999; Ogrin 2017). Med opise je vpletenega tudi veliko mi- tološkega gradiva, na primer mit o potovanju Argonavtov po Podonavju in čez sedanje slovensko ozemlje do Jadrana. Več zapisov in kartografskih prikazov je iz časa rimske zasedbe in prodiranja Rimljanov na vzhod, ko je ozemlje dobilo večji strateški pomen. Prikazano je na Ptolemajevi karti Evrope in na T abuli Peutingeri- ani, opisano je na več mestih v Strabonovi Geografiji. Najbolj temeljiti so opisi v delu Plinija Starejšega Historia Naturalis. Podrobno so navedena ljudstva, ki so poseljevala ozemlje ob severnem Jadranu, našteti so pomembnejši kraji in razda- lje med njimi, opisane so tudi plovne reke in njihov značaj (Plinij Starejši 2013). 6 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 RAZVOJ GEOGRAFIJE zemljevida Štajerske avstrijskega topo- grafa in kartografa Georga Matthäusa Vischerja in Kranjske domačega po- lihistorja Janeza Vajkarda Valvasor- ja. V 18. stoletju so bili za slovensko ozemlje izdelani prvi tematski in zelo natančni vojaški zemljevidi. Med naj- večje dosežke zagotovo spada zemlje- vid Kranjske, ki ga je leta 1744 izdelal Janez Dizma Florjančič (Gašperič 2018). Opisi slovenskega ozemlja in njegovih posameznih delov so zastopani v tujih kozmografijah in domačih horografi- jah in topografijah, med drugim tudi v Kozmografiji Sebastiana Münstra (1544). Od vseh slovenskih pokra- jin je bil v času od 15. do 18. stoletja največkrat predstavljen sedanji obalni del Slovenije in sicer v sklopu opisov Istre, ki je tedaj spadala pod Beneško republiko. Najbolj tehtno in celovito delo, ki vsestransko prikazuje večji del sedanjega slovenskega ozemlja, je horografija Slava Vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja iz leta 1689. Stoletje za Valvasorjem je narav- ne razmere Kranjske in sosednjih de- žel predstavil Balthazar Hacquet, ki je posebno pozornost namenil kraškim pojavom. Zaradi sodobnosti pristopov in kakovosti dela ga štejemo za pred- hodnika in utemeljitelja krasoslovja (Kranjc 2017). Na sedanjem slovenskem ozemlju so živele ali iz njega izhajale tudi nekatere osebnosti, ki so prispeva- le k napredku evropske znanosti in boljšemu poznavanju sveta v njiho- vem času. Leta 1549 je Vipavčan Žiga Herberstein (Sigismund von Herberstein) izdal knjigo Mosko- arabskih del v latinščino (Zečić in Škamperle 2005). Na začetku novega veka se je zelo po- večalo število kartografskih upodobi- tev sedanjega slovenskega ozemlja, pa tudi gostota in zanesljivost topograf- skih informacij. V Izoli je večji del svojega življenja deloval kartograf in horograf Pietro Coppo. Iz leta 1525 je njegov zemljevid Istre s sosednjimi pokrajinami, ki velja za najnatančnejši prikaz tega polotoka do srede 18. sto- letja. Coppo je izdelal še več kot 20 zemljevidov sveta in njegovih delov ter pripravil opis Istre in tedaj pozna- nega sveta (Terčon, Bonin in Čerče 2001). V 16. stoletju je današnje slo- vensko ozemlje prikazano na kartah Benečana Bologniusa Zalteriousa in avstrijskega kartografa Wolfganga Laziusa, prav tako v atlasih, ki so jih izdajali Ortelius, Mercator, Hondius in drugi. Iz 17. stoletja sta pomembna V srednjem veku je izvirnih geograf- skih opisov in zemljevidov ozemlja ob severnem Jadranu malo. Težišče razvoja geografije se je prestavilo v muslimanski svet, učenjaki v Evropi so se v glavnem sklicevali na antične vire (Ogrin 2018). Pri kartografskih upodobitvah sveta so prevladovale tako imenovane orbis-terrarum (O- T) karte. Na izpopolnjeni različici ene od njih, Ebstorfski karti sveta iz 13. stoletja, je Koroška verjetno pr- vič poimenovana kot “Carinthia”. Še prej, v 12. stoletju, je Guido Pisano narisal zemljevid zahodnega Rim- skega cesarstva, kjer se na ozemlju današnje Slovenije nahaja napis “Ca- rantanos”, kar je verjetno prvo kar- tografsko delo s poimenovanjem slo- venskega ozemlja (Gašperič 2007). V 12. stoletju je deloval tudi Herman Koroški (Hermanus de Carinthia), ki se je spoznal s tedanjo islamsko znanostjo in sodeloval pri prevajanju Slika 1: Peta karta Evrope z ozemljem današnje Slovenije iz Freiländerjevega prerisa Ptolemajevih kart, Dunaj okrog leta 1520 (po razglednici, zbirka: Darko Ogrin). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 7 RAZVOJ GEOGRAFIJE V 19. stoletju so pri raziskovanju notranjosti kontinentov sodelovali Irenej Friderik Baraga, ki je deloval ob Velikih jezerih v Severni Ameriki, Ignacij Knoblehar in njegov sode- lavec Martin Dovjak, ki sta razisko- vala ob Belem Nilu v Afriki (Frelih 2009), ter Janez Klančnik, ki je kot prvi Evropejec prišel do porečja sre- dnjega Konga. 2001). K izpopolnitvi podobe sveta so med 17. in 19. stoletjem prispeva- li tudi nekateri misijonarji s Sloven- skega. Pri raziskovanju Kalifornije je na prehodu iz 17. v 18. stoletje sode- loval Marko Anton Kappus. Pol sto- letja pozneje je Evropo z razmerami na Kitajskem seznanjal Ferdinand Avguštin Haller von Hallerstein, ki je v Pekingu postal dvorni astronom. vski zapiski (Rerum Moscoviticarum Comentarii), s katero je Evropo po- drobno seznanil s tedaj zelo slabo poznano Rusijo (Herberstein 2001). Podobno je tudi Benedikt Kuripe- čič v opisu poti od Ljubljane do Ca- rigrada (1531) prispeval pomembne informacije o naravnih in družbenih razmerah na delu Balkanskega polo- toka, ki so ga zavzeli T urki (Kuripešić Slika 2: Zemljevid sedanjega slovenskega ozemlja in sosednjih pokrajin iz Münstrove Kozmografije (zbirka starih tiskov: Darko Ogrin). 8 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 RAZVOJ GEOGRAFIJE pripravil njegov geografski opis. Delo na geografski predstavitvi slovenskih dežel je nadaljevala Slovenska mati- ca z izdajanjem zbirke Slovenska ze- mlja, kjer so bile avstrijske upravne pokrajine, poseljene s Slovenci, opi- sane z geografskega, zgodovinskega, kulturnega in gospodarskega vidika. Slovenska matica je bila leta 1863 ustanovljeno društvo, ki je skrbelo za izobraževanje slovenskega naroda ter izdajanje poljudnih in znanstve- nih knjig. Do ustanovitve Univerze v Ljubljani leta 1919 ter Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 1939 je bila najvišja znanstvena usta- nova in je imela tudi svoj »zemljepi- sni odsek« (Kranjec 1964). 19. stoletje V 19. stoletju je geografija v najbolj razvitih okoljih naredila preobrat od do tedaj prevladujočega deskriptiv- nega pristopa k znanstvenemu raz- pravljanju o problemih. Na Sloven- skem pa so za geografska označevali dela z domoznansko, potopisno, kro- nistično in podobno tematiko. Z iz- jemo nekaj posameznikov, med kate- rimi izstopa Alexander Georg Supan, ki pa znanstvene kariere ni zgradil v slovenskem prostoru, geografije v novem smislu tako rekoč ni bilo. To ni presenetljivo, saj na Slovenskem ni bilo univerzitetnega središča ali druge organizacije, na primer geo- grafskega društva, ki bi načrtno gra- dilo znanstveno geografijo in sledilo sodobnim tokovom. Višjo razvojno stopnjo je dosegla šolska geografija, kjer so se z učbeniki uveljavili Vin- cencij Fereri Klun, Blaž Kocen, sle- dnji tudi kot izvrsten šolski kartograf (Bratec Mrvar 2009), Fran Orožen in Janez Jesenko. Jesenko je pisal zelo kakovostne geografske učbenike, ki so upoštevali najnovejša dognanja stroke in pomenijo tudi začetek slo- venske znanstvene geografske termi- nologije (Bratec Mrvar s sodelavci 2008). Temelje slovenskemu domoznanstvu sta položila kustosa ljubljanskega muzeja Dragotin Dežman in He- nrik Freyer. Razmahnilo se je po letu 1848, ko je dobilo zagon slovensko narodno gibanje, ki se je zavzemalo za združitev vseh pokrajin poselje- nih s Slovenci v eno politično enoto. Pomemben član tega gibanja je bil Peter Kozler, ki je izdal zemljevid ozemlja, poseljenega s Slovenci, in Svetovno geografsko raven je od geo- grafov, ki izhajajo iz slovenskega pro- stora, na prehodu iz 19. v 20. stole- tje dosegel Alexander Georg Supan (Cigale in Ogrin 2016). Že kot uči- telj v Ljubljani je spremljal sodobne tokove v geografiji, ki se je v drugi polovici 19. stoletja pod vplivom dar- vinizma usmerjala predvsem v fizično geografijo in okoljski determinizem, terv njihovem duhu v nemškem je- ziku napisal učbenik za srednje šole. Znanstveno-raziskovalno pot je začel z geomorfološkimi in klimatološkimi študijami, pisal je oceanografske raz- prave, z regionalno geografsko mono- grafijo o Avstro-Ogrski pa si je zagoto- vil eno vodilnih mest med nemškimi Slika 3: Alexander Georg Supan je za svoje najbolj izvirno delo imel knjigo Smernice splošne politične geografije (vir: Arhiv Oddelka za geografijo FF UL). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 9 RAZVOJ GEOGRAFIJE tema (Gavazzi 1922). Prvi študenti in diplomanti geografije so leta 1922 ustanovili Geografsko društvo Slovenije (Bohinec in Savnik 1972), predho- dnika sedanje Zveze geografov Sloveni- je, ki je prerastlo v osrednjo stanovsko organizacijo slovenskih geografov in leta 1925 začelo izdajati Geografski ve- stnik, najstarejšo slovensko strokovno geografsko revijo. Po odhodu Gavazzija v Zagreb je bil leta 1927 na njegovo mesto izvoljen Anton Melik, ki je nato s Svetozar- jem Ilešičem od leta 1933 do konca šestdesetih let 20. stoletja kreiral študij in znanstveno usmerjenost slovenske geografije (Gams 2006; Vrišer 1985). Z Melikom je geografija na ljubljanski Univerzi ulovila takrat sodobne med- narodne geografske tokove in se hkrati razvijala kot nacionalna veda. Melik je napisal monumentalno geografsko monografijo o Sloveniji v petih knji- gah. Melik in Ilešič sta skrbela za na- predek pedagoškega in znanstvenoraz- iskovalnega dela, povečeval se je tudi interes za študij geografije. Osnovan je bil seminar in uvedene so bile in- tenzivne terenske vaje. Pri znanstveno- raziskovalnem delu je bil poudarek na geomorfološkem, prebivalstvenem in agrarnogeografskem preučevanju slo- venskih pokrajin. Po drugi svetovni vojni je slovenska geografija pridobila širše možnosti za organizacijski, študijski in vsebinski razmah, vendar sta se Melik in Ilešič vse do začetka šestdesetih let 20. sto- letja sama ukvarjala tako z obsežnim pedagoškim delom, izdajo učbenikov, znanstvenoraziskovalnim delom kot s številnimi pomembnimi družbeno- bili zanjo predvideni dve stolici, za fizično geografijo in antropogeografi- jo. Zaradi pomanjkanja ustrezno izo- braženega domačega kadra je bil leta 1920 za prvega rednega profesorja za geografijo imenovan Dalmatinec Ar- tur Gavazzi. Gavazzi je začel z delom leta 1920, ko je bil v okviru Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ustano- vljen tudi Geografski inštitut, predho- dnik sedanjega Oddelka za geografijo. Gavazzi je poskrbel za tehnične po- goje študija, uredil in opremil pro- store, poskrbel za knjižnico in zbirko zemljevidov ter opremil fizičnogeo- grafski laboratorij. Delo Geografskega inštituta je povezal z vodenjem Zavo- da za meteorologijo in geodinamiko, ki so ga leta 1921 priključili ljubljanski Univerzi. Študij geografije je potekal po vzoru avstrijskega študijskega sis- geografi. Skoraj 25 let je bil urednik ugledne revije Petermanns geographi- sche Mitteilungen, njegovo življenj- sko delo je knjiga Osnove fizičnega zemljepisa (Grundzüge der physischen Erdkunde), najbolj izvirno pa Smerni- ce splošne politične geografije: prirodo- slovje države (Leitlinen der allgemeinen politischen Geographie: Naturlehre des Staates). Od geografov, ki so delovali na Slovenskem, lahko največ odsevov sodobnih geografskih tokov najdemo, razen pri Jesenku, v delih Simona Rutarja in Ferdinanda Seidla (Ilešič 1969). Institucionalizacija slovenske geografije Akademsko pot je geografija na Slo- venskem začela z ustanovitvijo lju- bljanske Univerze leta 1919, ko sta Slika 4: Svetozar Ilešič ob spominski plošči Antonu Meliku na njegovi rojstni hiši v Črni vasi na Barju leta 1982 (vir: Arhiv Oddelka za geografijo FF UL). 10 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 RAZVOJ GEOGRAFIJE RAZVOJ GEOGRAFIJE Preglednica 1: Pedagoški delavci na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v obdobju 1919-2019 (Vir: Kadrovska služba FF UL, 2019). ZNANSTVENI NAZIV PRIIMEK IME ČAS ZAPOSLITVE Asist. Bat Marjan 1982–1991 asist. Bec Damijan 2014–2015 dr. Benkovič Krašovec Monika 2000–2006 asist. Bobovnik Nejc 2017– doc. dr. Bohinec Valter 1937–1942 doc. dr. Brečko Grubar Valentina 1996–2007 mag. Brinovec Slavko 1979–1982 red. prof. dr. Bufon Milan 1986–1993 doc. dr. Cigale Dejan 1994–1998, 2002– red. prof. dr. Černe Andrej 1977–2016 red. prof. dr. Gams Ivan 1967–1993 red. prof. dr. Gavazzi Artur 1920–1927 asist. Glojek Kristina 2016– red. prof. dr. Gosar Anton 1973–1991, 1992–2002 asist. Hrvatin Mauro 1992–1995 doc. dr. Ilc Klun Mojca 2007– red. prof. dr. Ilešič Svetozar 1933–1975 red. prof. dr. Jeršič Matjaž 1982–1997 dr. Jurinčič Igor 1990–1993 izr. prof. dr. Klemenčič Matjaž 1997–1998 red. prof. dr. Klemenčič Vladimir 1951–1996 izr. prof. dr. Klemenčič Marijan Mihael 1972–2011 izr. prof. dr. Kokole Vladimir 1955–1961 asist. Kosten Zabret Saša 2003–2008 mag. Košak Marija 1979–1981 izr. prof. dr. Krevs Marko 1990– red. prof. dr. Kunaver Jurij 1961–1974, 1986–1999 asist. Kunaver Jelka 1960–1977 mag. Kürbus Terezija 1988–1991, 1992–1992 izr. prof. dr. Kušar Simon 2001– doc. dr. Lampič Barbara 2002– ZNANSTVENI NAZIV PRIIMEK IME ČAS ZAPOSLITVE doc. dr. Leban Vladimir 1962–1976 red. prof. dr. Lovrenčak Franc 1966–2007 dr. Malovrh Vincenc 1946–1948 doc. dr. Medved Jakob 1962–1978 red. prof. dr. Melik Anton 1927–1965 izr. prof. dr. Mrak Irena 1998–2016 asist. Natek Milan 1961–1966 izr. prof. dr. Natek Karel 1999–2019 asist. Nemec Lea 2009–2009 izr. prof. dr. Ogrin Darko 1987– izr. prof. dr. Ogrin Matej 2003– red. prof. dr. Pak Mirko 1962–2003 mag. Pichler Milanović Nataša 2004–2008 red. prof. dr. Plut Dušan 1974–1977, 1978–1990, 1993–2015 dr. Popit Sabina 1996–2004 izr. prof. dr. Potočnik Slavič Irma 1997– red. prof. dr. Radinja Darko 1960–1996 red. prof. dr. Rebernik Dejan 1993– doc. dr. Repe Blaž 1999– izr. prof. dr. Resnik Planinc Tatjana 1992– doc. dr. Rogelj Boštjan 2002– dr. Slavec Andrejka 1989–1996 red. prof. dr. Stepišnik Uroš 2006– izr. prof. dr. Špes Metka 1997–2014 doc. dr. Trobec Tajan 2008– asist. mag. Umek Maja 1984–1991 izr. prof. dr. Vintar Mally Katja 2001– red. prof. dr. Vrišer Igor 1960–1997 dr. Vrtačnik Garbas Katja 2003–2008 izr. prof. dr. Zgonik Mavricij 1956–1957 izr. prof. dr. Zupančič Jernej 2002– red. prof. dr. Žagar Marjan 1960–1980 GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 11 RAZVOJ GEOGRAFIJE Evrope in probleme obmejnih regij. Zaradi negativnih učinkov industri- alizacije in urbanizacije se je veliko pozornosti posvečalo ekološkim pro- blemom in varstvu okolja (Klemen- čič in Klemenčič 1999). Rezultat mednarodnih stikov članov Oddelka ter njihovega povezovanja z različnimi geografskimi šolami v Evropi in zunaj nje je bila raznolikost konceptov, ki so se pojavili v peda- goškem in znanstvenem delu njego- vih sodelavcev. Zelo tesne povezave je imel Oddelek na primer z nemško socialnogeografsko šolo (Pak 2007) in z geomorfologi ter krasoslovci z različnih evropskih držav in tudi šir- še. Pri metodologiji raziskovanja so se zlasti po letu 1980 vse bolj uve- ljavljale kvantitativne metode, ki so spremljale vpeljavo računalnikov in programskih orodij zanje, predvsem geografskih informacijskih sistemov, tako v raziskovalni kot pedagoški proces. Kadrovski in strokovni ra- zvoj ter potrebe trga dela so vodili v temeljito preoblikovanje študij- skega programa. Poleg pedagoške je bila oblikovana tudi nepedago- ška smer študija, ki je v devetdese- tih letih prejšnjega stoletja prerasla v samostojno smer. Znotraj nje se je izoblikovalo pet usmeritev: geo- grafija krasa, varstvo geografskega okolja, geografija turizma, politična geografija in prostorsko planiranje. Konec istega desetletja je bila opu- ščena dvopredmetna nepedagoška smer, obenem sta bila izenačena A in B predmet. Geografijo je bilo možno študirati kot dvopredmetni pedago- ški ali kot samostojen nepedagoški študij. Ljubljanska geografija se je v šest- desetih letih 20. stoletja uveljavila tako v takratnih jugoslovanskih kot tudi v mednarodnih krogih. Znan- stvenoraziskovalno delo se je zaradi hitre preobrazbe slovenskih pokrajin v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja ter povečane specializaci- je pedagoškega in raziskovalnega dela razširilo na nova področja: geografijo krasa, funkcijsko zasnovane klima- togeografske, hidrografske in bioge- ografske raziskave, na proučevanje naravnih nesreč, raziskave podeželja in mest zaradi deagrarizacije, urba- nizacije, industrializacije in razvoja turizma, proučevanje narodnostno mešanih območij in podobno. V tem času se je začela veda počasi izvijati iz tradicionalnih okvirov s poudarkom na regionalni geografiji in v ospred- je postavljati probleme pokrajine v industrijski družbi, vplive tranzitne- ga položaja Slovenije, odprtosti Slo- venije gospodarsko razvitemu delu političnimi funkcijami. Melik je leta 1946 spodbudil ustanovitev Geograf- skega inštituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in Zemljepisnega muzeja ter podprl ustanovitev Inštitu- ta za raziskovanje krasa. Prav tako si je prizadeval za ustanovitev inštituta za raziskovanje morja. Kadrovske raz- mere so se izboljšale po letu 1959, ko je tretje predavateljsko mesto zasedel Vladimir Klemenčič, odobrenih in zasedenih pa je bilo tudi več asistent- skih mest. Leta 1961 so Geografski inštitut preimenovali v Oddelek za geografijo, ki se je v naslednjih letih dodatno kadrovsko okrepil. Študij ge- ografije je bil organiziran dvopredme- tno in dvostopenjsko. V okviru sicer enotnega študija geografije so se začele razvijati interne smeri in usmeritve, ki so razen kadra za šolstvo usposablja- le tudi za druge potrebe (prostorsko načrtovanje, turizem, varstvo okolja). Leta 1966 je Oddelek za geografijo uvedel tudi podiplomski študij. Slika 5: Karel Ruppert, Mirko Pak in Vladimir Klemenčič na ekskurziji v Podgorju ob 80. letnici Vladimirja Klemenčiča leta 2006 (foto: Irma Potočnik Slavič). 12 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 RAZVOJ GEOGRAFIJE RAZVOJ GEOGRAFIJE dročje vključena v interdisciplinarni doktorski študij Humanistika in druž- boslovje. Na prvi stopnji potekata eno- predmetni in dvopredmetni univerzi- tetni študijski program geografije, na drugi stopnji pa magistrski študijski program in magistrski pedagoški dvopredmetni študijski program ge- ografije. Drugostopenjski magistrski študijski program ima pet smeri, dve veliki oziroma A smeri (okoljska in fi- zična geografija, regionalno planiranje in ruralno-urbane študije) in tri male oziroma B smeri (politična geografija, geografija turizma in prostega časa, uporabna geoinformatika). Študent izbere eno veliko (A) in eno malo (B) smer. Magistrski pedagoški dvopred- metni program nima smeri. Po letu 1990 je postal študij geogra- fije bolj množičen. Nanj se je letno vpisovalo okrog 100 študentov, 50 na enopredmetni in 50 na dvopredmetni študij. Generacije študentov so razvile bogate obštudijske dejavnosti, vključ- no z ustanovitvijo Študentske sekcije Ljubljanskega geografskega društva leta 1988, predhodnice sedanjega Društva mladih geografov Slovenije, ustanovlje- nega leta 1998, ki organizira razisko- valne tabore, potopisna predavanja, ekskurzije, študentske izmenjave in zagotavlja udeležbo na študentskih strokovnih srečanjih v tujini. Od leta 1994 izdaja tudi glasilo GEOmix. Od leta 2000 oddelek nagrajuje najboljša študentska zaključna dela s Prizna- njem Oddelka za geografijo. V zadnjih letih se tudi Oddelek za geografijo FF UL sooča, tako kot ve- čina družboslovnih in humanističnih študijev, z zmanjševanjem vpisa in raziskovalno delo, ki poteka v okvi- ru oddelčne programske skupine, temeljnih projektov, mednarodnih projektov in tržno usmerjenih pro- jektov. Za izboljšanje raziskovalnih razmer in povečanje konkurenčnosti je Oddelek leta 2002 ustanovil svoj Raziskovalni center, leta 2009 pa začel izdajati tudi monografsko zbirko Ge- ograFF in leta 2010 e-GeograFF. Korenite spremembe je študij geo- grafije na ljubljanski Univerzi začel doživljati po letu 2005, ko so stekle priprave za reorganizacijo študija po bolonjskih smernicah. S prvo stopnjo bolonjskega programa je Oddelek začel v študijskem letu 2008/2009, z drugo pa v študijskem letu 2011/2012. Akreditirane ima štiri študijske programe, po dva na prvi in drugi stopnji, medtem ko je na tretji stopnji geografija kot znanstveno po- Raziskovalno delo članov oddelka je do konca osemdesetih let 20. sto- letja potekalo v tesnem sodelovanju s sedanjim Geografskim inštitutom Antona Melika ZRC SAZU in do leta 2002, dokler je obstajal, z Inštitutom za geografijo Univerze v Ljubljani. V publikacijah obeh ustanov in v Geo- grafskem vestniku je izšla tudi večina raziskovalnih dosežkov članov oddel- ka. Zaradi čedalje večjih potreb po objavljanju se je Oddelek za geogra- fijo FF UL leta 1985 odločil izdajati lastno znanstveno revijo Dela, ki še vedno redno izhaja. Po osamosvoji- tvi Slovenije, še posebej pa po njeni vključitvi v Evropsko unijo, je prišlo do korenitih sprememb raziskovalne politike ter vrednotenja raziskoval- nega in pedagoškega dela. Za opra- vljanje raziskovalnega dela se je Od- delek vključil v Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ta pomaga voditi Slika 6: Člani Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v jubilejnem letu 2019 (foto: Matjaž Rebolj). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 13 RAZVOJ GEOGRAFIJE bo njen položaj v sistemu znanosti in kakšen pomen naj bi imela v družbi. Odgovori na te izzive niso enostavni in enoznačni, saj se svet ter z njim družbeno in akademsko okolje hitro in tudi nepredvidljivo spreminjajo. Nedvomno pa je prihodnost geografi- je kot znanosti in tudi usoda naše ge- ografije zelo odvisna od njene sposob- nosti hitrih in ustreznih prilagoditev na nove družbene razmere ter ustre- znih odgovorov na raznovrstne izzive sodobnosti in bližnje prihodnosti. pedagoškega in raziskovalnega delova- nja, trend specializacij in povečevanja vpisa na študij. Kljub temu je do da- našnjih dni ohranila celosten značaj. 100-letnica je priložnost za kritično ovrednotenje dosedanjega razvoja, pomena geografije v domačem in mednarodnem znanstvenem prostoru ter njenega prispevka k razreševanju problemov slovenske družbe. Hkrati je lahko primerno izhodišče za raz- mislek o njeni bodočnosti, o tem, v kateri smeri naj se razvija, kakšen naj manj številnimi generacijami v letni- kih, kar predstavlja svojevrsten izziv za organizacijo in usmeritev študija v prihodnje. Sklep Začetki slovenske akademske geogra- fije so bili v kadrovskem in prostor- skem smislu skromni, eden glavnih ciljev je bil ujeti korak s tedaj razviti- mi geografskimi okolji. Po letu 1960 se je prostorsko in kadrovsko okrepi- la, čemur so sledili razširitev področij Viri in literatura 1. Bohinec, V. 1925: Razvoj geografije v Slovencih. Geografski vestnik 1. 2. Bohinec, V., Savnik, R. 1972: Kako je nastalo Geografsko društvo Slovenije. Geografski vestnik 44. 3. Bratec Mrvar, R., Kladnik, D., Kunaver, J., Vidrih, R. 2008: Janez Jesenko – pomemben geograf in mislec druge polovice 19. stoletja. Glasnik Slovenske matice 32 (posebna izdaja). 4. Bratec Mrvar, R. 2009: Življenje in delo Blaža Kocena. Blaž Kocen, 1821‒1871, Življenje in delo očeta Kocenovih atlasov. Ljubljana. 5. Cigale, D., Ogrin, D. 2006: Alexander Georg Supan – v Sloveniji spregledan geograf slovenskega rodu. Dela 45. 6. Frelih, M. 2009: Sudanska misija 1848‒1858, Ignacij Knoblehar ‒ misijonar, raziskovalec Belega Nila in zbiralec afriških predmetov. Ljubljana. 7. Gams, I. 2006: O pomenu Antona Melika za slovensko geografijo. Geografski vestnik 78-1. 8. Gašperič, P . 2007: Cartographic Images of Slovenia through time (Kartografske upodobitve Slovenije skozi čas). Acta geographica Slovenica 47-2. 9. Gašperič, P . 2018: Stari zemljevidi ozemlja Slovenije. Historični seminar 13, Založba ZRC. Ljubljana. 10. Gavazzi, A. 1922: Geografijski institut sveučilišta u Ljubljani. Nastavni vjesnik 30. 11. Herberstein, S. 2001: Moskovski zapiski. Ljubljana. 12. Ilešič, S. 1969: Geografija. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919‒1969. Ljubljana. 13. Kadrovska služba FF UL 2019: Seznam pedagoških delavcev na Oddelku za geografijo FF UL v obdobju 1919‒2019. 14. Klemenčič, M. M., Klemenčič, V. 1999: Oddelek za geografijo. Zbornik Filozofske fakultete: 1919‒1999. Ljubljana. 15. Kranjc, A. 2017: Balthasar Hacquet ‒ predhodnik krasoslovja in speleologije. Ljubljana. 16. Kranjec, S. 1964: Geografija. Slovenska matica, 1864‒1964, Zbornik razprav in člankov. Ljubljana. 17. Kuripešić, B. 2001: Putopis kroz Bosnu, Srbiju, Bugarsku i Rumeliju 1530. Beograd. 18. Ogrin, D. 2017: Geografija v antiki in prikazi slovenskega ozemlja iz tega časa. Dela 48. 19. Ogrin, D. 2018: Razvoj geografije v srednjem veku. Dela 49. 20. Pak, M. 2007: Sodelovanje slovenskih in nemških geografov. Dela 27. 21. Plinij Starejši 2013: Naravoslovje 1, kozmografija in geografija. Ljubljana. 22. Plut, D. 1989: Ob 70-letnici poučevanja in raziskovanja geografije na ljubljanski univerzi. Dela 6. 23. Radinja, D. 1989: Sedemdeset let fizične geografije na ljubljanski univerzi. Dela 6. 24. Terčon, N., Bonin, F ., Čerče, P . 2001: Pietrus Coppus Fecit, Pietro Coppo – življenje in delo, predstavitev piranskega kodeksa De summa totius orbis. Pietrus Coppus Fecit, De summa totius orbis (razstavni katalog). Galerija Hermana Pečariča, Piran. 25. Vrišer, I. 1985: Slovenski geografi ob smrti akademika profesorja dr. Svetozarja Ilešiča. Geografski vestnik 57. 26. Vrišer, I. 2002: Uvod v geografijo. Ljubljana. 27. Zečić, D., Škamperle, I. 2005: Vpliv Hermana iz Koroške na poznavanje srednjeveške arabske znanosti. Arhivi 28-1. 28. Zlobec, B. 1999: Poročila antičnih geografov o severnem Jadranu. Zgodovinski časopis 53-1.