74 arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Veleblagovnice, ki so (bile) arhitektura Super, Stoteks, Slovenijales Andrej Strehovec Zgodovina Če uvodni Koolhaasov citat premislimo skozi primer treh stavb, tržnih centrov oz. »veleblagovnic« arhitekta Milana Miheliča, Veleblagovnice Modne hiše in Pre- hrane - Super v Osijeku, Stoteksa v Novem Sadu in Slovenijalesa v Ljubljani, stavb, ki so bile zgrajene v treh različnih republikah bivše SFR Jugoslavije, se od- slika specifična kakovostna udejanjenost arhitekture v komunistično-socialistični ureditvi. To specifično kakovost lahko opazimo celo na primeru arhitekture, na- menjene potrošniškemu konceptu, torej konceptu, ki naj bi bil ustroju države če že ne tuj, pa vsaj konkurenčen. Obravnavane tri veleblagovnice so sorodne po funkciji, a različne po urbanistični umestitvi. Razlikujejo se tudi v smislu arhitekturne likovnosti in notranje tekton- skosti, sicer znotraj istega arhitekturnega kanona modernističnega strukturaliz- ma. Različne so tudi po politično-geografski lokaciji. Po razpadu SFRJ so medna- rodno posute po regiji, v »postjugoslovanskem času in prostoru«, na liniji Ljublja- na, Slovenija – Osijek, Hrvaška – Novi Sad, Srbija. Sam Milan Mihelič je v intervjuju iz leta 2010 (Mihelič 2010, v Granda 2021) izpo- stavil veleblagovnici v Osijeku in Novem Sadu kot konkretna objekta, na katera je v svojem opusu najbolj ponosen. Morda se tudi zato zdi smiselno lotiti študija in ponovnega razumevanja delovanja jugoslovanske arhitekturne prakse, posebej povezanosti takratnih republiških žarišč. Gre tudi za preučevanje in reevalvacijo družbenopolitičnega in sodobnozgodovinskega ter logistično-tehnološkega okvi- ra, ki je takšno gradnjo omogočil. V tem duhu se ohranja oziroma tudi na novo vzpostavlja baza medsebojno povezanih akterjev iz različnih držav, da bi okrepili argumentacijo za zaščito in ohranitev modernistične arhitekture. V vseh obravnavanih stavbah se trenutno odvija poslovanje, so pa v določeni meri organizacijsko predelane oziroma so šle z leti skozi več procesov večjih ali manjših funkcionalnih prestrukturiranj, tudi preimenovanj, v povezavi z lastni- štvom ali najemniki – kar jih je bolj ali manj oddaljilo od originalne arhitekturne ukrojenosti. Kljub temu pa so bolj ali manj zadržale svojo arhitekturno pojavnost in tako ponujajo določeno platformo za arhitekturno preučevanje, v smislu funk- cije, likovnosti (kaj se je ohranilo?) in urbanističnih parametrov (kakšen je odziv okolice in njihov vpliv na okolico?). Predvsem pa opazujemo in se učimo iz stavb, ki jim je bilo celo kot komercialnim stavbam dovoljeno biti arhitektura. Ob tem opazovanju se spomnimo tudi nedavnega odhoda našega protagonista, arhitekta Milana Miheliča (1925–2021), in njegovega biografa, umetnostnega zgodovinar- ja Staneta Bernika (1938–2019). V zvezi z vsemi jugoslovanskimi trgovskimi centri obstaja svojevrsten paradoks, saj bi v času mehkega komunizma in socializma, ko je Jugoslavija vstopala v predpotro- šniško družbo, trgovine lahko imeli za agente zahodnega kapitalizma predvsem ko so se manifestirale skozi idejo velikega modernega tržnega centra. Tako bi velebla- govnice, ki so se odpirale po Jugoslaviji (prva je bila Ljubljanska Nama l. 1963), po- menile spogledovanje socialističnega komunizma s kapitalizmom. Zaključimo lahko, da je socialistična veleblagovnica s promocijo povečanega potrošništva sogenerirala Vsa pomembna arhitektura zadnjega stoletja je bila pod močnim vplivom političnih sistemov. Današnja arhitektura je podrejena tržišču. Tržišče je izpodrinilo ideologijo. Arhitektura je postala spektakel. Koolhaas Rem, »Evil Can also Be Beautiful«, SPIEGEL Interview with Dutch Architect Rem Koolhaas (2006) tranzicijsko klimo za prihod kasnejšega liberalnega kapitalizma. Ob tem se neizo- gibno dotikamo kontroverznega vprašanja potrošništva, ki ga je pomagal sou- stvariti fenomen trgovskih centrov in veleblagovnic. Ne nazadnje je mogoče (po- trošniško) arhitekturo socialističnega modernizma preučevati tudi v kontekstu historičnega revizionizma, ko se SFRJ pogosto in nekoliko vprašljivo razglaša za totalitaren politični režim. Kolikor je vsaka arhitektura manifestacija ideologije in kulture ter družbenega ovoja, v katerem nastaja, so dosežki jugoslovanskega socialistično-komunistične- ga političnega eksperimenta, ki je nedvomno imel svoje prednosti in slabosti, brez dvoma tudi vrhunska arhitekturna dela. Ta so vzpostavljala progresivne to- kove, ne samo v grajeni formi, temveč tudi v tehnologiji in družbenih vrednotah. Te zapuščine so zato integralni del evropske dediščine in kulture, brez katerega graditeljske in tudi druge preteklosti ni mogoče celovito preučevati. Spomnimo se tudi uvrstitve stavbe Stoteks na razstavo v Muzeju moderne ume- tnosti v New Yorku (Stierli et al. 2018). Umetnostni zgodovinar Janez Bernik pa je Stoteks obravnaval v okviru pojma »ustvarjalni dosežek jugoslovanske arhitektu- re«: »Miheličeva osiješka in novosadska arhitektura veleblagovnic, sta ob poja- vu, z naklonjenostjo, s priznanji in nagradami odmevno vzbudili interes javnosti in stroke in močno vzburili izstopajoči inovativni arhitekturni vidik v središču me- stnega tkiva obeh mest. Miheličevi stavbi sta se, podobno kot v nekaterih drugih podobnih primerih, recimo, da gre za širši 'regionalni vidik', s tem vidno uvrstili v mentalno in semantično ogrodje pojma, ki smo ga arhitekturni kritiki in razisko- valci pričeli tipološko in označitveno opredeljevati predvsem kontekstualno kot ustvarjalni dosežek 'jugoslovanske arhitekture'.« (Bernik 2010) Kakovost udejanjanja arhitekture v komunistično-socialistični ureditvi je sovpa- dala s takratno ideologijo predvsem prek arhitekture modernističnega funkcio- nalizma (racionalnost, potreba po hitri gradnji, reprezentativna izgradnja nove države). Ta se odraža v lucidni estetiki konstruktivistične inženirskosti, dovršeni tehnični ornamentaciji detajlov in učinkoviti urbanistični umeščenosti. Poleg vseh teh odlik pa tri Miheličeve veleblagovnice nosijo tudi strukturalističen arhi- tekturni izraz kot arhitekturno-likovni kontrapunkt kasnejšim težnjam obdobja postmodernizma, predvsem iz devetdesetih let. Zanj je sicer sam Mihelič trdil, da ga je »zgolj oplazil« (primera sta cerkev Sv. duha v Ljubljani, 1990–1994, in prizi- dek Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1988–1991). Ob tem, ko so ob koncu osemdesetih in predvsem v devetdesetih letih arhitekturo ideološko-konceptualno gnetli in pregnetli, da je lahko po letu 2000, kot pravi Koolhaas, resnično postala spektakel (prepogosto zgolj ponesrečen spektakel), se lahko ozremo na »arhitekturna platna« Miheličevih trgovskih hiš, ki so spodobno podobo in funkcijo zadržale za približno pol stoletja. Njihova vzdržljivost je ironič- no-presenetljiva, saj se novosadski Stoteks, sorodno kot Veleblagovnica Modne hiše in Prehrane v Osijeku, deloma pa tudi ljubljanski Slovenijales, kot da (samo) ponuja za oglaševalski prostor. Za njihove fasade se zdi, kakor da se nastavljajo za 75arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Andrej Strehovec ozadje reklam in jumbo plakatov, kakor da so že v času svojega nastanka videle prihodnost »Koolhaasovega junk spacea« in se s tektonsko izraznostjo moderni- stičnega strukturalizma ponudile ambicijam tržne sodobnosti, da nanje prilepi pomoderne odpadke iracionalnega. Za zdaj se je to v teh naših treh primerih na srečo pripetilo le deloma oziroma precej zadržano. Dejstvo pa je, da lahko te Mi- heličeve »arhitekturne ladje« za potrebe aktualnega šopinga s svojo reprezentno formo prenesejo marsikatero oglaševalsko intervencijo, pa tudi raznovrstna pre- strukturiranja interierja ter kombiniranje mešanih in nenehno spreminjajočih se programov. V smislu zgodovinske osnove in razvoja potrošništva je presenetljiv, a simpto- matičen nastanek (post)modernega fenomena nakupovanja v ZDA pod pretnjo atomske vojne. Gre namreč za kombinacijo mešanega programa (Linda Vista iz l. 19431) in kasneje introvertiranega humanega bunkerja (Southdale Center, 19562), kar naj bi v izrednih razmerah omogočalo dostop do vseh storitev, vključno s simulacijo tropskega vrta in renesančne piazze (napoved postmoder- nizma). Megastavba za evakuacijo je kot reinterpretacija varnostne arhitekture postala sodobno ideološko potrošniško pribežališče, kar ilustrira transformacij- sko moč kapitalističnega principa. Sodobna, aktualna nakupovalna arhitektura po tem zgodovinskem zgledu nima posebno velike ambicije, da bi komunicirala z zunanjostjo ali ulico, razen z bolj ali manj inventivnimi stavbnimi masami, z zastrtimi okni in s fasadnimi ovoji, prele- pljenimi z reklamami. Ob redkih posrečenih priložnostih pa se poleg znajde manjši mestotvoren odprti javni program. Nadaljnja »disneylandizacija« zgradb je sedaj dokončno opravila z idealom mo- dernistične arhitekture in uvedla sterilnost Koolhaasovega generičnega mesta, ki arhitekturo pretvarja v tržno infrastrukturo. To, kar opaža Koolhaas, se je sicer dogodilo že v 19. stoletju in je v socialistično veleblagovnico že integrirano: »Ko se pojavijo klimatizacija, dvigala in oglaševanje, se nakupovalni prostor razširi, vendar obenem omeji spontanost (stare odprte tržnice itd., op. p.) in postane predvidljiv, skoraj znanstven. Kar je bilo nekoč najbolj presenetljivo, postane naj- bolj manipulirano.« (Koolhaas 2006) Koolhaas ob tem opozarja, da ima zgradba vsaj dve življenji, tisto, ki si ga je zamislil ustvarjalec, in tisto, ki ga živi zatem – in nikoli nista enaki. Super(Market), Stoteks in Slovenijales so še danes reprezentativne in funkcional- ne zgradbe, ki soustvarjajo urbani mestni utrip. Marsikomu srednjih let pomenijo sinonim zlatih desetletij Jugoslavije in spomin na prve restavracije, pisane trgovi- ne in otroška doživetja ob slikovitih igralih. Ob tem gre za legitimen javni diskurz in prijeten nostalgičen spomin, ki pa ga je za potrebe arhitekturne analize treba obravnavati z distanco in z določenimi vsebinskimi razčlembami. Miheliču je s temi veleblagovnicami uspelo v večje urbane celote uvesti avtentično arhitektu- ro, ki se ni oslanjala in omejevala na generični pristop funkcionalizma in interna- cionalnega sloga. Arhitekt je prek principa strukturalizma, ki je v tem obdobju poleg poznega brutalizma in zgodnjega postmodernizma nosil najsodobnejšo iz- raznost, vnesel občutek brezčasnega in svežega oblikovanja, animiral ulico in vzpostavil urbani poudarek. Principe arhitekturnega in prostorskega planiranja, ki jih odčitavamo na danih treh primerih, skušamo preučiti in se iz njih učiti. Mnogokrat gre tudi za analizo praznega prostora, ki ob obravnavanih stavbah soustvarja urbane celine. Vedno znova je treba afirmirati arhitekturno estetiko in tehnične rešitve ter preučevati, kako stavbam zagotoviti kulturnovarstveno zaščito in jih kakovostno obnavljati. Na žalost se mnogokrat izkaže, da za to obstaja veliko omejitev, ki so prepreka na poti do boljše podobe teh in podobnih zgradb, od tehnikalij, zakonodaje, lastni- štva do splošnega vzdušja v družbi. Prenove, ki so jim bile te stavbe doslej podvržene, so jih degradirale, pogosto z omejevanjem transparentnosti oziroma prehodnosti pritličij in etaž zaradi ne- nehnih pregrajevanj in lastniških prestrukturiranj. Marsikje so se izgubili arhitek- turni detajli, teksturne obdelave, predvsem pa interierji in specializirana notra- nja oprema. Degradacija fasade je najvidnejša v Osijeku, v Ljubljani in Novem Sadu so bili fasadni posegi bolj kultivirani. Kar lahko slutimo in kar nas lahko skrbi, je, da se pod krinko »rekonstrukcije in re- novacije« ali argumentov o ekonomski nevzdržnosti in tehnološki in toplotni neu- činkovitosti modernistične arhitekturne dediščine pogosto skriva proces postopne odtujitve kulturne zapuščine oziroma njena redukcija in ukinitev. Če pogosto zane- marjajo ali celo agresivno predelujejo in uničujejo že najpomembnejše spomenike in stavbe iz obdobja modernističnega socializma, ponekod celo valorizirano zapu- ščino 19. stoletja in historično grajeno tkivo, na kaj torej lahko upamo, ko se ukvar- jamo z modernistično zapuščino primerov komercialne arhitekture?! Ugodna, a morda preoptimistična projekcija za prihodnost gre lahko v dve smeri ohranjanja teh objektov. Obe bi pomenili njihovo vrnitev v prvotno stanje, z neiz- ogibnim (so)oblikovanjem programa – bodisi v smeri izvirne trgovinske funkcije, ki bi se morala podrediti sami arhitekturi in interierju, bodisi v smeri, ki bi ponujala kulturne in umetniške vsebine. Na ta način bi lahko nadgradili družbeno razume- vanje moderne kulturne dediščine in vzpostavili platformo za ohranjanje arhitek- turne zapuščine vrhunskega modernizma, tudi v sferi komercialnih zgradb. 1 Linda Vista (1943) v San Diegu je bila eno prvih namensko zgrajenih nakupovalnih središč. Zgrajena je bila v sklopu stanovanjske soseske, namenjene delavcem medvojne letalske industrije. Nakupo- valno središče so porušili leta 1972 (op. ur.). 2 Southdale Centre je nakupovalni mall arhitekta Victorja Gruena iz leta 1956 (op. ur.). Literatura Bernik, Stane. 1980. Milan Mihelič. Ljubljana: Arhitekturni muzej. Bernik, Stane. 2011. Milan Mihelič: arhitektura med stvarnostjo in vizijami. Ljubljana: Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti, SAZU. Bernik, Stane. 2016. »Skoraj polstoletna zgovorna sporočilnost«. Piranesi, 38: 6–19. Bodrožić, Nataša, Lidija Butković Mićin in Saša Šimpraga (ur.). 2019. Consumer Culture Landscapes in Socialist Yugoslavia. Zagreb, Eindhoven: Slobodne veze ; Onomatopee. Epstein-Mervis, Marni. 2014. »How the Cold War Shaped the Design of American Malls«. Curbed. Dostopno na: archive.curbed.com/2014/6/11/10090762/how-the-cold-war-shaped-the-design-of-ameri- can-malls. Granda, Matevž. 2021. »Milan Mihelič, 1925–2021«. Outsider. Dostopno na: outsider.si/milan-mihe- lic-1925-2021/. Jovanović, Slobodan. 2010. »Arhitektura Novog Sada druge polovine XX veka«. DANS 70: 32–43. Koolhaas, Rem. 2006. Junkspace: Per Un Ripensamento Radicale Dello Spazio Urbano. Ur. Gabriele Mastrigli. Macerata: Quodlibet. Matussek, Matthias, in Joachim Kronsbein. 2006. Interview – Rem Koolhaas – »Evil Can also Be Bea- utiful«. Spiegel Online. Dostopno na: www.spiegel.de/international/spiegel/spiegel-interview-with-dutch- -architect-rem-koolhaas-evil-can-also-be-beautiful-a-408748.html. Mitrović, Vladimir. 2010. Arhitektura XX veka u Vojvodini. Novi Sad: Muzej savremene umetnosti Vojvodine: Akademska knjiga. Mitrović, Vladimir. 2016. Iz istorije kulture i arhitekture : zapisi jednog istraživača (1994–2014). Novi Sad: Muzej savremene umetnosti Vojvodine. Stierli, Martino, Vladimir Kulić, Valentin Jeck, Tamara Bjažić Klarin, Museum of Modern Art (New York, N. Y.). 2018. Toward a Concrete Utopia : Architecture in Yugoslavia, 1948–1980. Ur. Stephanie Emerson. New York, N. Y.: The Museum of Modern Art. 76 arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Zgodovina Veleblagovnica Modne hiše in Prehrane, Osijek Kasnejša imena Veleblagovnica Market, TC Supermarket, Super Osijek Avtor Milan Mihelič Kvadratura ok. 10.000 m2 Zasnova 1963 Zgraditev 1967 Renovacija 1982–1985 (po požaru), 2016 Arhitekturno-konstrukcijska zasnova Dvoranska stavba z velikimi razponi, ki jih omogočajo vitki železobetonski stebri s specifično oblikovanimi, konstrukcijsko razkošnimi jeklenimi kapitelnimi členki. Nadstropja so jeklena, pritličje in klet pa sta izvedena v železobetonu. Urbanistična umestitev Približno 200 metrov od glavnega oziroma centralnega mestnega trga; sama stavba formira lastno vzdolžno tržno ploščad, ki je obdana z manjšim/srednjim stavbnim tkivom oziroma velikim stavbnim otokom, kjer se prepleta predvsem stanovanjska gradnja iz predmodernega in modernega obdobja. Etažnost K + P + 2 (3T) Trenutni naslov Trg slobode 6, Osijek, Hrvaška Sl. 1, 2, 3: Veleblagovnica Modne hiše in Prehrane, Milan Mihelič, Osijek, 1967. Foto: Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO), Ljubljana (sl. 1), in Nino Vranič (sl. 2 in 3), originale hrani MAO. Sl. 4, 5, 6: Super Osijek septembra 2024. Foto: Andrej Strehovec. 1 2 3 77arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Andrej Strehovec 4 5 6 78 arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Zgodovina Veleblagovnica Stoteks, Novi Sad Kasnejša imena Bazaar Novi Sad Avtor Milan Mihelič Kvadratura ok. 15.000 m2 Zasnova 1968 Zgraditev 1972 Renovacija 2004–2006 Arhitekturno-konstrukcijska zasnova Velik razpon v zastekljenem pritličju in etažah, ki slonijo na armiranobetonskih stebrih z estetiziranimi spojnimi členki, kamor se naslanjajo vzdolžne armiranobetonske C-grede in prečne jeklene I-grede, na razponu 20 metrov. Urbanistična umestitev 150 metrov od osrednjega mestnega trga; stavbna lamela s trikotno- trapezoidnim zaključkom, ki se s cezuro navezuje na stavbni blok s prehoda iz 19. v 20. stoletje. Strukturiran stavbni volumen se s previsno pasažo nad pritličjem vzporedno naslanja ob glavni mestni bulvar. Etažnost K + P + 3 (4T) Trenutni naslov Bulevar Mihajla Pupina 6/V, Novi Sad, Srbija Sl. 7–12: Veleblagovnica Stoteks, Milan Mihelič, Novi Sad, 1972. Foto: Janez Kališnik, originale hrani MAO. Sl. 13–15: Veleblagovnica Stoteks septembra 2024. Foto: Andrej Strehovec. 7 8 9 10 11 12 79arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Andrej Strehovec 13 1514 80 arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Veleblagovnica Slovenijales, Ljubljana Kasnejša imena Veleblagovnica Slovenijales Bežigrad, Hiša EU Ljubljana Avtor Milan Mihelič Kvadratura ok. 20.000 m2 Zasnova 1969, grajena v sedemdesetih Zgraditev 1980 Renovacija 2016 Arhitekturno-konstrukcijska zasnova Veliko odprto pritličje za pohištveni razstavni prostor; prvo nadstropje leži na palični konstrukciji stropa pritličja. Urbanistična umestitev Ob velikem mestnem razstavišču, na vogalno-osrednjem področju enega izmed satelitskih centrov Ljubljane (Bežigrad); stavba se z razstaviščem spaja prek »pasažne cezure«, do mestnega bulvarja pa je ohranjena izdatna javna površina s parkirišči, drevoredom in ploščadjo za pešce. Etažnost 2 K + P + 2 (3T) Trenutni naslov Dunajska 20, Ljubljana, Slovenija Sl. 16, 17, 20–22: Veleblagovnica Slovenijales septembra 2024. Foto: Andrej Strehovec. Sl. 18, 19: Veleblagovnica Slovenijales, Milan Mihelič, Ljubljana, 1980. Foto: MAO, Ljubljana, originale hrani MAO. Zgodovina 1716 18 19 81arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Andrej Strehovec 20 2221