Marko Novak
826 
PKOVA DAMA
Dama, črna roža med kadilom in urokom, sedi usodi na ramenih in čaka slepo slutnjo v zasedi. Vonj po dimu.
Zgubljena ovca se zaleti v labirint in steno. Išče vhod v skrito karto. Neprodana duša hoče okno, izgubljena čreda v pobesneli noči kliče treznega pastirja.
Vrže asa, svojo sliko, v roke neznani maski. Milost v preizkusu zdaj povabi luno. Odgrne zadnjo mreno in zasenči mit umika, vedno z roso v plamenu.
Nenadoma zašije dama, pik zamaje mizo in se zvezda zvrne kocki preko roba. Struna odzveni iz tišine v grobu in zarije novo brazdo v ogledalo, kjer je sonce
do trenutka, ko za mizo izplava prava karta, igra brez razloga in oblaki spet so krivi, da zmaga dama, v senci hladnega poljuba.
GORA
Boji so že davno mimo in sinovi rastejo v travah. Klijejo iz korenin. Soncu v kruh in mleko, da se ne
skloni pred porazom, ki jo je spremenil. Ne miruje, raste z bilko in zori iz
Marko Novak TERRA INCOGNITA
dneva v dan v njenem vetru tudi sama Gora, zdi se trdna v svojem potovanju
Živi le kratke zgodbe, ki jih pletejo o njej ob večerih samuraji. Ponosni na oblake jo hranijo s svojimi zmagami. Vračajo se prehojene poti in obzorja.
Ne beži pred iluzijami, ki jo zibljejo na robu prepada, jo zasekajo v kamen in steblo. Iztrgajo ji prsi, žanjejo v mehko zemljo, ki se upira ter bori.
Neomajna je, ko izgine siva slava z umrlimi vojščaki. Senco si opere iz obraza. Vsa v zelenju, gora Fudži.
LISTJE
Potrebna so leta, da obrodi drevo svoj plod, svinčeno listje, ki se igra v zavetju z vetrom. Iz neznanih krajev pridejo po zapuščeni poti
avgustovski večeri. Pogovori trajajo tja dolgo v noč. Dnevi se vlečejo in v zenitu sonči svoje žile. Hrepeni po steklenici dežja, ki je slana kri. Suša grize v kosti. Oplojena zemlja nikdar
ne laže, ko dozori poslednji sad. V zraku je trpek občutek, nekaj se poslavlja. Manj je v krošnjah svatov in se slika izgublja iz pogleda ter pogreza v tišino. Preko hribov se prebija noč.
Bela je kot sneg. Popelje v dolgo spanje, v sanje prebudi, v stare rane prednikov, ki so bili trenutki. Prešteva prazne veje, ptice, ki si želijo juter, novih obzorij, spet višav
da izplava sonce. Vkleta krila prebijejo oklep vseh starih grehov, ki je iz betona, kot bi lovila sapo in hotela izplavati na gladino in se razbohotiti v vetru, ki raztresa seme po planjavi
in ga prinese v neko sobo, odprto okno. Ko se dela dan in so v zraku nove obljube, se nekomu zdi, da ni listje nemo in da odseva svojo zgodbo.
TERRA INCOGNITA 
827
KAPLJE
Na ulici, v ogledalu brišejo soncu obraz. Padajo iz sivine, iz nedojetih oblakov. Tako daleč so in so blizu, vedno na poti. Nenadoma prihajajo v nas kot
preživete ure in dnevi. Leta pa so nezaznavna. Vrnejo nas v deževno uro, v luže nekega popoldneva in bežimo stran od njih, ki trajajo s sekundami. Plazijo se v kosti. Kličejo nazaj v spomin
minule sape, da spet zadihajo, imajo dan in se poslovijo iz molčečih, polnih trenutkov. Občutijo, da so in izpuhtijo tja v praznino, v nemiren dom, ki se noče razodeti. Vsaka je svoj delček
peska. Pada, se zgubi na kamnu, v zemlji in ima svoj pomen, ki zasveti ali potemni. Ko se nas dotaknejo, smo mokri. Padajo le iz temnega neba, sonce jim je smrt in se zdani. Kam izginejo, ne vemo.
Morda včasih, ko so dolge ure in dežuje, izplavajo iz zemlje ali duše, kjer so skrite. Napolnijo kozarce s svežo roso, ki jo prekmalu izpijemo.
OREL
V skali je zapisano ime, obsojen na višavo in večno zmago. Zgodi se v zavetju ledenika, v mrzli senci, ki jo hrani gora, da rodi
mogočnega v osami. Potuje med najvišjimi vrhovi, vedno v dotiku z zvezdami in luno. Ogrne sonce, ki zahaja v deročo reko, se opere in je oče jutru. Odpre mu pogled
iz višine. Vedno v lovu za oblaki, z gromom v zasedi, v kljunu nosi strelo. Boter je dežju v dolini in se zjoče nad usodo bilke, ker se je predala vetru in je potemnela.
3 ni Je ponosen v letu nad drevesi, visoko nad viharji, ki divjajo v globeli. Čist je v
828
Marko Novak
snežnobeli pesmi, odmeva nad sotesko. Pojavi se rosa in zajadra v tišini soncu v roke, zlije
se v svetlobo, na ravnino in zgubi v travi
med kamenjem in med cvetjem. Kdo ve, ali kdaj
vzleti v nas, ko iz severa zapihajo vetrovi.
TERRA INCOGNITA
Roka se zarije v prst. Drobec stiska v pesti.
Odpre se na dlan. Zasveti klic iz daljave,
zdi se brezno. Tu pred nami ranjena žival leži,
ječi in rjove. Gola v molitvi prosi dež in seme, naj oplodi. Išče sonce in so solze. Zgodi se. Srečna je in oplojena. Izbruhnejo gejziri, brsti še kamen v pripeki. Vse raste, živi v bršljanu, ki se preriva in razteza
med hladnimi zidovi. Seže v vsako brazdo. Krtu nosi smrt. Daje vse. Je mati, vodnjak v puščavi, ki ponuja reki pesek in glino, da jo oblikuje. Curek se preliva preko skale, prihaja nov obraz v pozdrav. Zorijo trave.
Dokler ne zašije noč v globeli in pozove k sebi še najdrznejše med ptiči. Terja krila, ker je podarila peruti. Pride čas, se čudiš, da prej zelena preproga sedaj črna kravata, okoli vratu. Zaloti te, da ne veš,
čeprav si bil njena brazda, orač in sejalec. Ji vedno
pisal odgovore s poti domov. Takrat se sploh nisi zavedal.
Poslala ti je le platnice in v njih zaprte knjige.
MEMENTO MORI
Ob svežem grobu se spusti večer. Lastovke so odletele v gnezdo, ljudje vsaksebi, v varno zavetje kaminov. Povsod tišina. Spomin zajadra s tokom po prehojeni
strugi, naproti prednikom in zaprašenim zgodbam. Nekoč na potovanju preko rek in v smeri oceanov. Mimo mnogih let nazaj domov. Korenine so počakale, ne klonile pred porazi, kal je še ostala. Je v srcu, hrani se v zemlji.
829
TERRA  INCOGNITA
Rodi glasove v grobu, zvoke. Obudijo nek klepet, takrat pod lipo, ob ognju, z mislimi na potepu. Trava je polna stopinj. V sebi hrani samo ene trenutke. So od včeraj ali od zmeraj. Varuje mrtve in jih pozove iz pozabe, ko
smo tu. Pred odhodom se skloni tudi sama. Poleže se pod drevo in je večer. Sveča nas opomni, nekam se mudi. Ob grobu se topi v ledeno noč. Naenkrat se zgodi, Zaiskri nemir. Nismo še pregnali noči in že nas nekaj vleče. Zbudimo v jutro, v naročje
cvetju. Nov je dan. Zajahamo norosti krila, zbežimo v pijani
ples. Z jokom, pesmijo in smehom rastemo v drevo. Zakopljemo se
med zeleno listje. Oddahnemo si. Kosa je zaspala v travi.
',
VOLK SAMOTAR
Pod snežnimi vrhovi so ga zazidali v zapuščeno luknjo. Skrili pred soncem v kletko, ga vklenili med hladne veje. Zaspal je v steni in postal ledeno jeklo. Ko posije sonce, se ne zgane. Kri mu je zmrznila v žilah. Čaka novo rojstvo, svoje vstajenje v viharni noči. Bog je,
v temi in grozi demonom, doma v slapovih pekla. Boji se ga še maska časa, ker pomeni moč in upanje ob solzah. Zobe zarije v kamen, da pregrizne popek. Tako razpre v rožo še najmanjšo mravljo, ki se zdi bedna. Je strup in sika iz pogleda kačje sline. Pomeni upor prepihu,
ki preti, da izruva steblo iz podarjenih korenin ter odnese usodo s hudournikom v pozabo. V senci išče roža takšen samotar, med izgubljeno čredo ovac, vedno na preži. Pokončen in ponosen, ime mu je življenje. Sploh ne rani, vedno samo ubija. Odseva boj večera
z jutrom, v krogu. Zapusti v plamenih suho slamo in prihlapi z roso. Terja svežo kri, da jo zažene nakresove, požene na najvišje vrhove in razlije po požgani travi. Dela se dan, potuje jutro. Hoče čisto sonce, ko vzide, ne oblake. V jami pogasi vse sveče. V gnezdu zapusti
mladiče in rodi bobra, slepega z volkuljo. Kradeš mu hrano in ga preganjaš v osamo, čeprav ti je brat, je tvoja svetla senca. Zjutraj vstaneš in se vržeš v kalni potok. Ne utopiš se, volk je s teboj.
¦ '¦;¦¦¦
830
Marko Novak
831		TERRA INCOGNITA
	KAPLJA	
	Iz pijanega poljuba ptice, v begu pred oblaki, zajezdi krila žejne reke. Prinaša solzo na obrazu jutra, se ne boji izhlapeti iz pogleda vetra.	
	Med koreninami izbira roke, in gozdovi spijo.	
	S pismom mavrice zapušča prazne steze, v ognju sporočilo. 	¦