žp)W5W0*5*0Wo*0W5WC^^
Zb&O&O&O&O&O^^
Josip M a r n
c. kr. profesor,  predsednik  „Matice  Slovenske" (Stnsal A. Kalan.)
V narodih slavjanskih so večinoma duhovniki posebni ljubitelji, branitelji in utrjevalci narodovih pravic, svetinj in napredka.
Strossmaver.
32
|om  in   Svet« prinaša  danes
svojim čitateljem podobo slovenskega veljaka,  ki je   po C? ^"svojem  književnem  delova-nju znan slovenskemu svetu že 7    nad štirideset let. Vsakdo pozna po imenu prof. Mama. predsednika   »Matice Slovenske«, moža bistrega uma in blagega srca, moža, ki  se je oživil   za   slovstveno delo v oni  dobi,   ko se je  pričel   duševni preporod slovenskega naroda.
Prof. Josip Marn, rojen v Stangi dne 13. marca leta 1832., šolal seje v Ljubljani, bil je gojenec Alojzi-jeviški ter je bil v vseh šolah vedno med prvimi odličnjaki. Pisati je jel že leta 1849. v II. tečaju »Vedeža« in v »Zgodnji Danici«. L. 1848. je namreč vzbudilo Slovence iz stoletnega duševnega spanja. Cesar Ferdinand je dal dne 15. marca svojim državljanom ustavo, in tedaj se je pričela tudi slo-
-DOM IN SVET" 1891, štev. 3.
vanskim narodom v Avstriji nova doba. Narodi so se jeli zavedati svojih pravic in so hoteli biti sami gospodarji na svoji zemlji. Prenavljati in prestvarjati so jeli v narodnem duhu razne strani javnega življenja: urade, sodišča in posebno učiteljišča. V Ljubljani so se zbirali šolski ravnatelji in učitelji ter se posvetovali o slovenskem nauku, o napravi slovenskega vseučilišča. V Gorici je bila že napovedana slovenska šola v dveh tečajih, in v Ljubljani se je ponudil J. Irkič, da hoče za višje razrede vsak teden trikrat razlagati slovenščino; tedaj se je oglasil tudi Metelko, učitelj slovenskega jezikoslov-stva, da hoče razširiti nauk o slovenskem jeziku ter ga dovrševati v dveh tečajih. Isti čas je v Celovcu pričel Anton Janežič učiti slovenščino z dovoljenjem ministrovim. — To novo življenje med Slovenci je  vzbudilo  zlasti
7
98                                                      Josip Marn.
tedanje ljubljanske dijake višjih šol. Alojzniki so ustanovili domači časnik »Daničieo «, v katerem so se Marn, Frelih, Rogač, Stritar, Zvegelj, Lah in drugi pridno oglašali ter v prozi in verzih kazali z dokaj lepo in ubrano besedo, da so mladeniči vneti za vse dobro, pravo in lepo, da so čvrsti katoličani pa tudi vrli Slovenci. Marn je bil »Daničici« urednik 1. 1851. Pesniški del sta v tem letniku oskrbljevala zlasti Stritar in Zvegelj.
L. 1852. nahajamo Marna kot pisatelja v »Slovenski Bčeli« Janežičevi, leta 1853. in 1854. je pridno pisal za »Danico«, leta 1855. je popravljal v prvih polah Wolfov slovar; to leto je tudi dovršil bogoslovne študije in namesto na Dunaj, kamor so ga vabili predniki, šel je malo trdnega zdravja kot novomašnik v duhovno pastirstvo v Horjul. L. 1857. ga nahajamo med so-trudniki v predgovoru v »Sveto pismo«, katero je izdal pokojni kanonik Vole po želji in na stroške vladike Antona Alojzija VVolfa.
Se istega leta (1857.) nenadoma pokličejo Marna v Ljubljano, kjer je kot namestni učitelj učil slovenščino v sedmem in osmem razredu; leta 1858. mu poleg tega še nalože veronauk na vsi gimnaziji. L. 1859. je bil izprašan in potrjen za veronauk na spodnji gimnaziji, pripravljal se tudi za slovenščino ter opravil leta 1860. za gimnazijsko učitelj stvo malo da ne samouk pre-skušnjo iz slovenščine. Isto leto je objavilo gimnazijsko izvestje njegov spis: »Slovenskega cerkvenega jezika pravo ime, prvotni dom in razmere«. Na istem mestu je zagledal naslednje leto beli dan sestavek: »Slov-n i c e slovenskega jezika«. Ako primerjamo tedanje in sedanje razmere v nauku mile slovenščine, pritrditi mo-
ramo šaljivim besedam Hicingerja-Zno-jemskega o slovenščini:
Kdaj so počasi jo Vlekli volički, Zdaj pa jo peljejo Gili konjički.
Leto 1863. je bilo Slovanom pomenljivo leto; vzbujal se jim je spomin, da je tisoč let, odkar sta prišla od izhoda sveta brata Ciril in Metod na nekdaj slavni kraljevi Velehrad. Tudi Slovenci so se ob tej priliki kazali hvaležne aposteljnoma slovanskima, slavili so tisočletnico z božjimi službami, nekateri so potovali na Velehrad, med njimi tudi prof. Marn. On je isto leto uredil spominsko knjigo »Zlati vek«, ki je bila ob svojem času j ako blagodejna in pomenljiva. Marn je objavil v tej knjigi dva spisa: 1. »Dve vojski«, v katerem priporoča bratovščino sv. Cirila in Metoda in družbo svetega Mohorja; 2. »Sveto pismo in slovensko slovstvo in Nestor rusko-slo-venski letopisec«, kjer podaja po Miklošičevi pisatvi iz Nestorja odlomek, ki pripoveduje o prihodu sv. Cirila in Metoda med Slovence. Poleg tega je izdal Marn v tem letu na prigovarjanje Janežičevo : »Kratko staro-sloven-sko slovnico«. In naposled izide to leto tudi prvi »Jezičnik«, katerega je do sedaj izšlo 28 letnikov in o čegar važnosti in pomenu izpregovorimo pozneje še natančneje.
Ko se je ustanovila 1. 1865. »Matica Slovenska«, bil je Marn v prvem zboru izvoljen v odbor »Matice Slovenske« in od tedaj ji je bil zvest in delaven odbornik, 1. 1867. zapisnikar in ključar; trudil se je, da je »Matica Slovenska« izdala »Zgodovino slovenskega naroda«, »Olikanega Slovenca«, »Pesmi Vodnikove«, »češko« in »hrvaško slovnico« ; leta   1880. je   zbral   in   uredil   knjigo:
„DOM IN SVETS' 1891, štev. 3.
99
»Kopitarjeva spomenica«, ki naj bi po njegovih uvodnih besedah v slovstvu poslavljala Kopitarja, kakor ga je narod poslavil pri veliki stoletniški slavnosti v Repnjah. V tej spomenici se kaže »velikan učenosti«, kakoršen častni naslov je nosil Kopitar med učenjaki, kaže se Kopitar sam v pismih zasebnih in v javnih spisih, v besedi nemški in latinski, v vedi slovenski in slovanski; tako je vsa knjiga Kopitarju res spomenica in »Matici« na hvalo. — Marnovi krajši sestavki v tej »Spomenici« so: »J. Kopitar pa dr. Jakob Zupan«, »Kopitar pa Pypin in Kolar«. — »Slavnost Kopitarjeva v nedeljo dne 22. avgusta 1880 v Repnjah, po časopisih sestavil J. Marn.«
L. 1886. je bil prof. Marn, ki je že v zadnjem času vodil »Matico Slovensko« kot namestnik, izvoljen za predsednika tega prevažnega narodnega slovstvenega zavoda; za njegovega predsedstva »Matica Slovenska« napreduje vrlo leto za letom, ker izdaje krasne knjige, ter se ji število društvenikov množi od leta do leta.
Od 1. 1849. pa do 1. 1873. je Marn redno podpiral s spisi »Zgodnjo Danico«, in odkar se je 1. 1873. ustanovil »Slovenec«, bil mu je do danes zvest so-trudnik. A bilo mu je to sotrudništvo tu pa tam usodno, kakor pravi sam (1876) v predgovoru XIV. letnika »Jezičnika«, kjer popisuje Valentina Vodnika, da, »kakor se je v britkem stanu vbadal in vpiral Vodnik«, tako je bil »vzlasti XIV. letnik ,.Iezičnikovl spisovan v bridkem letu«. Stal je vsikdar na braniku vernih Slovencev ter deloval v slovstvu v zmislu Slomškovem, o katerem pravi Marn:   »Rad sem prebiral
še mladenič Slomšekove knjige in po njih sem se vnemal za slovensko stvar«. Zdi se mi, da so vsemu njegovemu slovstvenemu delovanju blestele pred očmi besede Slomškove: »Bila je cerkev do sedaj edina varhinja, dojnica in mati naše narodnosti in jezika našega; le ona je začela izobraževati narode slovanske, vnemati jim luč zveličanske omike; le ona je nam ohranila in za-branila iskrico slovenščine mile, da je nemili sovražniki zadušili niso. Hvaležni torej ostanimo sini toliki materi, sveti cerkvi, hoče nam tudi ona ostati mati. Vsaka nevera bila bi nam tudi v omiki narodni le pisana mamica-mačeha«.
Tako je prof. Marn deloval in deluje kot učitelj in pisatelj slovenski za vero in dom že blizo štirideset let. Kot ka-tehet je budil v naši mladini katoliško zavest, kot profesor slovenščino vzbujal je v srcih mladine narodno prepričanje, ljubezen do domovine, ki naj se kaže zlasti z delovanjem na domačem polju za blagor slovenskega naroda, vsikdar zvest idealom naših očetov, borečih se in trpečih skozi stoletja za vero in dom, vzorno izpolnjujoč besede Strossmaver-jeve, katere je ob zlati maši »dika jugoslovanska« sporočil žal prerano umrlemu Einspielerju v Celovec : »V narodih slav-janskih so večinoma duhovniki posebni ljubitelji, branitelji in utrjevalci narodnih pravic, svetinj in napredka. To je pa tudi čisto naravno, ker ima v tem oziru vsakemu svečeniku blesteti pred očmi vzgled večnega Svečenika našega, ki, umirajoč na lesu križa za vesoljni svet, ravno isti čas ni pozabil na lastni, če tudi neskončno nehvaležni narod svoj . . .«
(Konec.)

7*
„DOM  IN SVET!' 1891, štev. 4.                                   147
knjigah še drugih njegovih »obrazov«, in prečitavši tak spis, čitatelj zadovoljen odloži knjigo.
Ogrinec je bil blag, mil, ponižen značaj. Stritar, ki mu je bil učitelj v pisateljevanju, ne more prehvaliti njegove hvalevredne skromnosti. V družbi je bil / jako prijazen, cesto dovtipen navzlic   tolikim  bridkostim,   ki   so  ga
tlačile do groba. Kot pravi Slovenec je bil res veren mož in značajen, požrtvovalen rodoljub. Koliko bi bil še storil v prospeh mile domovine, ko bi mu bila neizprosna smrt prizanesla vsaj še nekaj let! A s svojimi ne malimi spisi si je priboril dovolj zaslug, in slovenski narod naj hvaležno ohrani njegov spomin!
Josip liflarn
-SsRs
c. kr. profesor,   predsednik   „Matice   Slovenske"
(Spisal A. Kalmi.)
(Konec.)

^pfoglavitno delo, s katerim je ka-*' nonik Marn ovekovečil svoie ime v slovenskem slovstvu, je njegov »Jezičnik«, ki izhaja že od leta 1863. v »Učiteljskem Tovarišu« in na koncu vsacega leta izide kot ponatis v posebnem zvezku; dosedaj je izšlo osemindvajset letnikov »Jezičnika«.
Po tvarini razdelimo to delo primerno v dva dela: Od I. do IX. letnika razpravlja »Jezičnik« v prvih štirih letnikih v pogovorih med Tovarišem in Učencem obliko in pisavo slovensko, v V. letniku nas nekoliko seznanja s knjigo staro-slovensko, kar je spopolnil leta 1888. z letnikom, nazvanim »Knjiga Staroslo-venska«. V VI., VII. in VIII. letniku pa nam »Jezičnik« podaja zanimive in tudi v novi slovenščini rabljive besede iz Miklošičevega staroslovenskega slovarja; torej je že v onih letih odpiral Miklošiča, to »knjigo s sedmero pečati zapečateno«. Od IX. pa do zadnjih letnikov gradi lepo  poslopje   slovstvene  zgodo-
vine, katero dovršuje z novejšimi pisatelji sedanjega veka.
O namenu prvih letnikov »Jezičnika« piše prof. Marn nastopno: »Naglo se lika mila slovenščina; hitro, skoraj prehitro spreminja svojo pisavo. Tu in tam so me povpraševali zdaj o teh zdaj o onih spremembah slovenskega slovstva. Da bi sebi in svojim rojakom kolikor že pojasnil razne knjižne oblike slovenske, sem jel spisovati v »Učiteljskem Tovarišu« o slovenskem pisanji v razgovorih ali pomenkih, ker. je razlaganje katerekoli slovnice samo na sebi pre-suho in premalo mično. Morebiti koristijo ti pomenki sploh Slovencem, torej jih dam nekoliko posebej na svetlo. Vem, da ni vse, kar je v teh pogovorih, dobro zrno ; ali — kakor se lika slovenski jezik, tako se bo likal in osnažil tudi »Jezičnik« slovenskega pisanja, ako ga radi sprejemajo prijatelji slovenstva. Razlika me mika v pisanji. Sicer pa mi pravilo ostanejo vedno
JO*
148
Josip Mar:n.
besede, ki sem jih zastran tega povedal leta 1861. v spisu: »Slovnice slovenskega jezika«. Res je, da železne doslednosti pri nobenem živem jeziku ni treba iskati, zlasti dokler se razvija in lika, da je poglavitna reč duh ne pa črka, da je gledati na jedro, ne pa na minljive oblike, ki so tolikrat vražje spotike v napredovanju našega slovstva že bile; res je, da biser ostane biser, če je ravno v malo vredni opravi; pa je tudi res, da celo vsakdanja jedila v krasnih posodah vse drugače diše, kot v nečednih torilih, da spisi, celo prosti, v pravilni, snažni obliki vse drugače mikajo, kot v nepravilni, napačni, da sostavki, še tako dobri, ako v slovni-škem oziru niso lični, nimajo svoje prave cene, ker jim pisava skazo dela«.
S temi besedami je naznanjen namen, ki ga je imel »Jezičnik« s svojimi po-menki v slovničnih oblikah: zbližati kolikor mogoče različne pisave in vstvariti kolikor mogoče enotne slovniške oblike.
Kako je skušal to doseči »Jezičnik ?« Sam pravi v predgovoru v II. letniku: »Človek, razuma iskaje v vsem svojem dejanji in nehanji, išče razuma tudi v pisanji. Hote si olikati slovensko pisavo, hoče vedeti ne le, kako naj se piše prav slovenski, temuč zakaj in čemu naj se piše tako in ne drugače. Dokler se pa jezik govori, dotlej se tudi spreminja. Kako naj se spreminja, kako množi in olikuje slovenščina? Prava hčerka staroslovenščine ima prva pravico do premoženja svoje matere; toda vsaka stara, če prav materna, se pomladiti ne more, mrtva vselej poživiti ne da. Jemati je tedaj iz narodovega govora, kar se ga knjižno skazati da, in potem iz bližnjih narečij slovanskih, z vednim ozirom na starosloven-ščino. Narodno naj se mika in razcvita
slovenščina v duhu slovenskem, po lastnih pravilih, po velevah lepoglasja in besedne razlage. V ta namen se je lani že oglasil »Jezičnik« in gre tudi letos po svetu ... Da se resnica prav spozna in dobra reč pospešuje, to mu je mar; sicer pa ne misli, da le njegova je prava — kaj še! Beseda prinese besedo in kjer je mnogo govorjenja, je malokedaj brez graje; kar pa je govoril, je govoril brez suma -— z jezikom brez jeze — »Jezičnik«.
Po narodnem govoru se torej pred vsem likaj slovenščina, zato navaja »Jezičnik« tudi besede Vilharjeve, ki ponuja raka filologu, rekoč:
Če kuješ besede, Ne hodi bahač; Narodu se vklanjaj, Ker on je — kovač!
Brez tega se vedno kakor hčerka oziraj na svojo mater slovenščino in na rodne si sestre slovansko! — Tega zlatega pravila se drži »Jezičnik« pri vseh svojih pomenkih in razpravah.
O VI., VII. in VIII. zvezku piše »Jezičnik« : »Dozclaj se je boril in prepiral »Jezičnik« z jezikom brez jeze o marsikaterih književnih oblikah, pomenljivih besedah, občnih in posebnih imenih pa tudi o drugih rečeh slovenskih in slovanskih. Kazal je zlasti, kako naj se množi in olikuje novoslovenščina. Prva in prava hčerka veličastne staroslovenščine ima prva, je dejal, pravico do premoženja svoje matere. To premoženje pa se hrani nekako v veljavni knjigi: »Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum«, katero jo 1. 1862. do 1865. na svitlobo dal prvi staroslovenski jezikoslovec Fr. Miklosich. Po tem slovstvenem hramu je rad stikal »Jezičnik«. Res, da so v njem besede, ki so popolnoma ostarele ali celo zamrle; pa so tudi take, ki  se dajo  še   oživiti  in
„DOM IN SVETi' 1891, štev. 4.                                   149
pomladiti, krepke v koreninah, lepe v končnicah, temne nekoliko ali malo navadne, ki se pa dajo pojasniti ter pripraviti zopet v občno književno rabo. Koliko pridobi po tem jezik naš slovenski ! Ker se pa ta staroslovenski slovar nahaja le v malokaterih rokah, torej sem leta 1868. jel kar po njem popisovati besede, kakor so se jih prijemale mi oči, razun tistih, ki so dokaj razložene že v prejšnjih letnikih.
Čim dalje sem prebiral in preiskaval po omenjenem staroslovenskem hramu, tem bolje sem spoznaval, kolik zaklad tiči v njem, kako olikan in bogat je jezik slovenski in kako zelo se pregrevajo oni, kateri mu očitajo, da je še neolikan in siromak«.
Tako nam »Jezičnik« sam naznanja, kakošen namen je imel s temi tremi letniki; da bi širje kroge seznanil vsaj z lepšimi in bolj rabljivimi besedami, brskal je po Miklošičevem slovarju staroslovenskem, ki je znan in pristopen le malo komu. Zal, da so tudi ti letniki »Jezičnikovi« tako redki.
Jasno nam je, kako dobro došli so v tej negotovi, začetni dobi »Jezičnikovi« pomenki o slovenskem pisanju ; in pisavi onega časa je poznati, da so tedanji pisatelji prav pridno prebirali te po-menke »Jezičnikove«, pisatelji, ki so se likali in oglajali, kakor se je likal in gladil književni jezik slovenski.
To so bila sicer dobra, jeklena zrna, a le nepopolni odlomki, s katerimi si človek ni mogel vstvariti jasne podobe, kako se je razvilo naše slovstvo. Zato nam je »Jezičnik« v drugem delu ne sicer kronologiško, vendar pa celotno podal zgodovino slovenskega slovstva, in sicer starega slovstva prav na kratko v V. letniku, kar bo letos razširil in spopolnil; od IX. do zadnjega letnika pa slovstveno zgodovino 16., 17., 18. in
posebno obširno 19. stoletja. — »Slovstvena zgodovina« kaže, kdaj se je slovstvo pričelo, kako je napredovalo, kako dospelo do sedanje ustave in oblike. — Zgodovina pojasnjuje vsa-katero vedo; tako tudi slovstvena zgodovina pojasnjuje jezikovno vedo ali jezikoslovje. — Treba je, da se kaže res zgodovina in prav.
Kar se prvega tiče, naj se kaže res zgodovina, se dandanes čestokrat laže in namestu zgodovine razlaga le p o-vestnica, celo že po slovenskih nekaterih učiliščih in listih, da bi človek vedoželjnemu mladeniču klical rad: »Ne verjemi! — Tolle et lege, to je: vzemi pisatelja v roke in beri ga sam!« — Opisujejo se namestu slovstvenih del ali umotvorov le slovstvovatelji, to je pisatelji po osebnosti, po notranjščini in vnanjščini, po slastih in strastih. ¦— To — seveda — mika mladino ! — Osebe naj se v književni zgodovini opisujejo le, kolikor je potrebno in koristno v njeno pojasnjevanje.
Tu izrečena načela so vedno in verno vodila »Jezičnika« pri spisovanju slovstvene zgodovine. Popolno objektivno se opisuje vsak pisatelj. Najprej je prav na kratko načrtan njegov životopis, nato slede njegova dela; pove, kak obsegali pomen ima to ali ono delo in za vzgled poda nekaj cvetja, kak odlomek iz dotičnega dela. Tako se nam nekako sam predstavlja vsak pisatelj in kaže, kako so se razvijala in spopolnjevala njegova dela; tako dobimo verno sliko, kako se je po pisateljih likala slovenščina v posameznih stoletjih.
Od IX. do XXI. letnika »Jezičnik« ni vrejen po času, ampak razpravljal je, kar se mu je zdelo bolj važno in pri-lično, ker od začetka pač sam ni mislil, da mu bo toliko vzrastla in se razširila slovstvena zgradba njegova.
150
Josip Marn. — Gore Gelboe.
Od XXI. letnika, kjer začenja »Knjigo Slovensko« v 16. stoletju razpravljati, pa clo XXV., kjer že tretje leto nadaljuje zgodovino slovstveno v 19. stoletju, dasi to stoletje razpravljajo skoro vsi letniki od IX. do zadnjega, pa tudi kronologiško opisuje pisatelje in njih dela ter se pri že opisanih pisateljih sklicuje na. prejšnje letnike.
Ni namen temu spisu obširneje ocenjevati tega ogromnega dela, le reči mo-
ramo, da so za to delo, ki je stalo učenega pisatelja nezmerno truda, profesorju Marnu gotovo iskreno hvaležni vsi prijatelji slovenskega slovstva, ker se v njem točno in verodostojno zrcali podoba razvoja domačega slovstva.
Veri in domovini naši vsikdar sveto služečemu preč. gosp. kanoniku in profesorju Marnu želimo še mnogo let, da razveseli Slovence še z mnogimi plodovi svojega bistrega duha in marnega truda.
Gore   Gelboe.
Jlralj Akis je zavzdignil meč,
Pridrl nad Savla je besneč: In vojska šator svoj postavi Na ezdrelomski si planjavi.
Nad Filistejca pelje v boj
Kralj Savel Izraelcev roj. Ko zre neštetega sovraga, Zdi nemogoča se mu zmaga.
V nebo zakliče: »Elohim!
Kako naj se spoprimem ž njim ?« A Elohim besed ne čuje, Ker nepokorščino maščuje —
Proroške vpraša kralj može:
A ti — in sanje mu molče. Maziljenec je Savel božji In nekdaj zmagovit v orožji;
Pa kar zapustil je Boga.
Bog tudi njega ne pozna. Kralj k čarodejki gre, ki kliče Nazaj duhove in mrliče;
Z besedo ostro jo roti,
Naj Samuela mu vzbudi. A predno čarodejka čara, Prikaže se podoba stara:
Sam Samuel visok in suh —
Preti, preti prorokov duh: ,Gorje ti, Savel, kaj počenjaš? Zakaj od zlobnosti ne jenjaš?
Zakaj še mrtvih ne pustiš?
Zakaj iz groba me budiš?' Proroku toži kralj proseče: »Nebo mi več ne daje sreče:
Glej Filistejcev vojni roj!
Naj li začenjam ž njimi boj? Noben prorok ne ve, ne sanje, Kakovo bode bojevanje.
Povej, prišel sem te budit:
Kdo zmagal bo, kdo bo pobit?«
,Kralj Izraelovemu rodu
Ne bo več, kdor ni zvest Gospodu! In jutri bode grozen dan: S sinovi bodeš pokončan!'
In čarodejka se začudi —
Kralj Savel se na zemljo zgrudi —
Kako je mrklo jutra svit
Čez gore Gelboe razlit! In ko se v zori solnce vžiga, Črn prah z zemlje v nebo se dviga
Izpod bojnikov brzih nog;
Ozračje stresa bojni rog. Frče po zraku jim pušice, Kot bile-bi selilke ptice.
Ko gre na poldne solnčni žar,
Najhujši bojni je vihar: In Savlu pada mož za možem, Sovrag jih kolje z bridkim nožem:
Podrl je strel in meč njegov
Že troje Savlovih sinov — Spet lok napne sovražji strelec —, In pade Savel Izraelec —
Tu v ranah s smrtjo se boreč
Natakne se na lastni meč —   — Sinov iz boja več ne čakaj! Moj Izrael, le plakaj, plakaj! —
Na tleh je z mečem kralj predrt,
In Jonatan junak je strt; Po tleh so kopja in vojščaki, Zdrobljeni škiti in junaki — —
Usodne gore Gelboe!
Nezgodne gore Gelboe! Odsihmal dež naj ne obliva, In rosa vas naj ne pokriva!
Usodne gore Gelboe!
Nezgodne gore Gelboe!
A. H.
*L&