XXVI— 7 in 8                                                                                    ZVONČEK
E. G.:
Janko Leban.
Ob   sedemdesetletnici  njegovega  rojstva.
'^^J^^^*     '  vonček šteje med svoje najzvestejše in najplodovis
^f^^^^^^    tejše   sotrudnike Janka Lebana,   ki   je   podpornik
"t^^r^^mm^     našemu listu od prve njegove številke do današ«
^sg^jjP^-jgDlC     njega dne. Danes mislimo nanj s posebno hvalež*
"^^¦^^^^^     nostjo,  ker   se  bliža   sedemdesetletnica  njegovega
^ALi^^     rojstva.  Rojen  je  bil  dne 21.  aprila leta   1855. v
'    '   "^   ¦   i ¦   Kanalu na Goriškem in se je po končanih študijah
posvetil učiteljskemu stanu. Služboval je najprej po goriškem Krasu,
potem na Notranjskem, na Dolenjskem, na  Gorenjskem, dokler ni
stopil v pokoj, ki ga sedaj uživa v Novem mestu ob zeleni Krki.
• IIIIIIIIIH.....IIIIIIIMIII......I                                                                                                                .....M«IMM*l(t»lilllllMIMIlllM
| .    ( ^^ffP^H I       I
Kot učitelj je imel najlepšo priliko, da je z vzgojo in poukom naše mladine deloval za napredek in razvoj narodove prosvete. Svoje vzvišene učiteljske naloge se je Janko Leban vedno zavedal v polni meri. Sam vsekdar in povsod navdušen narodnjak in rodoljub je sipal v mlada srca semena domovinske ljubezni, je užigal v njih iskre resničnega, nesebičnega, požrtvovalnega domoljubja in je naš naraščaj navajal na pota poštenosti, resnicoljubnosti in delavnosti. Bil je mla* dini vzgojevalec in graditelj lepše bodočnosti ljubljenega naroda.
167
ZVONČEK                                                                                     XXVI—7 in 8
V tem zmislu in pravcu pa ni deloval samo kot učitelj v ožjem pomenu te besede le med štirimi stenami šolske sobe, nego je svo« jemu narodu žrtvoval vso lepoto in vse bogastvo svoje duše, saj je naš Janko Leban slovenski pesnik, pisatelj in skladatelj, ki deluje in se uspešno udejstvuje v naši mladinski književnosti že polnih petdesetpet let.
Ko smo s koncem oktobra 1918. leta dobili novo državo in pravo svojo domovino Jugoslavijo, je Lebanovo srce zavriskalo od radosti, saj je bil s tem zgodovinskim činom uresnioen sen njegove mladosti, izpolnjena je bila goreča nada njegovega življenja. Oglasile so se njegove domoljubne pesmi, proslavljajoce domavino, pozivljajoče mladino k zvestobi in ljubezni do nje, ki je ena in edinstvena mati vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev — vseh nas Jugoslovenov! Tako ponosno in ognjevito morejo navdušujoče pesmi kipeti samo iz srca, ki ga ne postara in ne potare peza viharnih let. Srce Lebanovo je ostalo vedno mlado.
Le ena grenka in globoka bolest pretresa njegovo dušo: njegova ožja domovina — solnčna Goriška — ki mu je iztesala zibelko in ki je bila priča njegove mladosti in njegovega prvega mladeniškega udejstvovanja v službi naroda — ta prelepi kos in sestavni del naše zemlje leži še danes v trdem objemu sovražnega tujca!
Toda ta bolest, kakortudi je opravičena in utemeljena, ne tira našega Lebana v obup, nego podžiga v njem neugasno nado, da pride slej ali prej doba, ko zmaga pravica in vrne ugrabljene naše goriške solnčne poljane v meje in v nepreklicno last Jugoslavije! Daj Bog, da tudi Jariko Leban učaka to veselo in slavno dobo!
Oglašam se ob Lebanovi rojstveni sedemdesetletnici v Zvončku zato, da mu k tej rojstni slavi v imenu našega Iista in v imenu vseh, ki se v bratskem krogu zbirajo ob njem, iskreno in presrčno čestitam! In ga obenem toplo zahvaljam za vse, kar nam je v Zvončku dobrega in lepega povedal in zapel! In ga tudi naprošam, naj nam ostane prijatelj in sotrudnik do poslednjega diha! Vsa naša srca se spletajo v venec hvaležnosti in spoštovanja, a iz njih vre poštena zdravica: Bodi zdrav še nvnogo let, naš dobri in mladi starček Janko!
168