76
Novičar iz austrijanskih krajev.
Iz Dunaja 28. febr. * Že dolgo se ne spomnimo Du-najčanje takega slovesnega pogreba kakor je danes bil, ko so ob enem tiste tri otroke pokopali, od kterih je „novi-čar" že povedal, da jih je umoril njih lastni oče, nesrečen branjevec, potem pa sebe. Vse se je grozilo nad takim očetom, vse je milovalo nedolžne otroke. Toliko ljudi se je zbralo pri pogrebu, da se je vse terlo, in od vsih krajev so nabirali cvetlice, s kterimi so grobe venčavali. Nekdo je celo podobo otrok izrisal in pa sobo v hiši, kjer se je čveteri umor zgodil, in te podobe so prodajali po mestu na vsih voglih radovednim Dunajčanom.
Iz Tersta 1. marca.   —n—   Za kratkim  pustom, ob kterem so se zadnje dni tudi Terstjanom,  kakor sploh Ta-lijanom po večih mestih, po stari šegi možgani grozno zagreli bili,je nastopil resnobni postni čas, kterega so si katoliški pridigarji talijanskega, nemškega in slovenskega jezika izvolili, pobesnivše svojovernike v staro  kolorižo izve-ličavne vere vpeljati. Vsi pridigarji imajo obilno poslušavcev, pa okoli talijanskega pridigarja,   kije iz kapucinskega reda,   se   vendar vselej narveč ljudstva  zbira.    Pa je  tudi mož,  v besedi tako mogočen, da je malo takih.    Lepa ta-lijanšina,   na   kteri   se njegovo podučavanje vsaki delavnik skoz celi  postni   čas   prijetno   po   cerkvi   razlega,   se   mu snuje tako mično in gladko iz ust,   da bi se splačalo  tali-janski se učiti, samo zavoljo njega.    Kakor se govornikom spodobi,   ima   on jezik   svojega   naroda popolnoma   v svoji oblasti.    Rekel bi, da z besedami igra, — kakor in  kamor jih koli oberne — vselej   se mu udajo , skladajo,  prilezejo in zadenejo tako lepo , tako mično,  tako čedno ,  da   bi se mu zatega del   priime „ZIatoustnikaa   po pravici spodobilo. Tudi   nemški   pridigar  kaže   v   djanji,   da   mora   skozi  in skozi na vse kraje zmožen   biti čistega  jezika,   kdor hoče pridigarski službi zadostovati.    Da pač slovenskim govornikom za to ni mar!    Žalibog!  da se tolikim že v malo besedah pozna,   da jim  je slovenšina le prazničen jezik,   ki samo ob nedeljah   in praznikih na versto   pride.    Čudno je res   to,   da   (imamo   že   tudi nektere izverstne  govornike) ravno na Slovenskem se na znanje  tistega  jezika   narmanj gleda, kterega bi vsaki učitelj v svojem   podučevanji   nar-izverstniše znati moral. Prižnica vem, da ni učilnica jezika, — al v   lični in   čedni  posodi   se   nam   dobra  jed  še bolj prikupuje. Pa pustimo to žalostno resnico, ktera nam je ob enem porok, da bi nekteri naši  govorniki v marsikomu veselje do slovenšine popolno zadušili,   ako bi jim gladka in šolski izbrušena slovenšina, kakoršna se v sedanjih   časopisih in po novejših bukvah bere, ljubezen do sebe ne udihavala. Znano je,   kako   je že nekdanje c. k. deželno   poglavarstvo v Terstu za   izobraženje   sebi   področnih Slovencov skerbno vse šolske   bukvice   na slovenski jezik  prestavljati in natiskovati dajalo. Sedanje slavno c. k. namestništvo po-znavši ravno tako,   česar  je   slovenskim šolam potreba, je dalo pred dvema letoma po gosp. Alešu, prečastnem dekanu stolne cerkve v Terstu,   majhne   bukvice   kmetijstva  za nedeljske teržaške šole spisati. Tiskajo se v Llovdovi tiskarni in bojo ob kratkem dogotovljene; njih cena bo 13 krajcarjev. Temu žlahnemu ravnanju teržaškega poglavarstva  ozir šolstva   se  prileze   prav  tolažno   uzvišenje gosp. Laukot-skega na čast   šolskega sovetnika,   kar   so   „Novice"   ob svojem času že naznanile.    Ali tega še one ne vejo , da je ta gospod vsim njemu   področnim   šolam ,   posebno pa Slovencem, pravi oče.   On občuti živo in spoznava, da je izo-bražanje in podučevanje   vsakega   človeka   na   njegovem jeziku narbolj naravno,   in narbolj spešno;   zato si on tudi prizadeva po tem   spoznanji   svojim   šolam   pomagati.    Bog mu le zdravje ohrani — vse drugo bo že po sreči šlo!
Odgovorni vrednik: Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik.
Tukaj v Terstu je očitno viditi, da tergovcu res ni za ničesa druzega mar kot za svoj lastni dobiček. Živeža mnogoverstnega gre čez morje za Francoze in Angleže tako na debelo, da se je čuditi, kako so naše dežele kos, toliko teh , jim doma potrebnih stvari pogrešati. Sena na kuve (WurfelJ stlačenega, krompirja, moke se v Terst za Krim vsaki dan toliko dovaža, da je čuda: od kod vse to pride; ni pa čuda, od kod dragina doma izvira.
Iz Ljubljane. Juter popoldne bo občni zbor krajn-skega zgodovinskega družtva. — Na Mirji so te dni,, ko so prekopavali neko zemljiše za vert, spet mnogo sta-rin izkopali.                   __________