939
MARJAN KOLAR,  PRAZNO  NEBO
Ob prebiranju novejše slovenske proze ima človek pomisleke, kakor hitro se ustavi ob vprašanju, koliko miselnost oziroma literarne tendence naših mlajših pisateljev še konvergirajo s splošnodružbeno podobo našega časa. Tako imenovani avantgardizem moderne literature prerašča z izrazitim indivi-dualizmom, z abstraktnostjo in s cinizmom tisto zdravo realistično tradicijo v
naši kulturi, ki je v preteklosti krepko pomagala ustvarjati pojem slovenstva in se veže na umetnost klasične dekadence. Beg od stvarnosti, od vsakdanjosti v čisto estetiko se je sicer sporadično pojavljal že od začetka 19. stoletja (to pa seveda prej in močneje v deželah z bolj razvito kulturo kot pa pri narodih s kulturnim zaostankom) in se do danes v svetu umetnosti že utrdil, ker ima za sabo preteklost in razvoj. Pomeni nam literarnoteoretični pojem, čeprav izrazi, kot so avantgardizem, antiroman in podobno, s katerimi skušajo v svetu poimenovati ta nadmoderni literarni tok, le slabo zadevajo bistvo pojma. Ce pa se je taka abstraktna književnost že uveljavila, pa s tem še ni rečeno, da to ni izpoved tiste intelektualne plasti, ki pred težkimi problemi vsakdanjosti beži v svet čiste estetike, ker nima ne moči ne poguma, da bi se s to stvarnostjo spoprijemala. Tudi za slovensko beletristiko se včasih zdi, da ta abstraktnost, ki je posledica take moralne nemoči, postaja že edinoveljaven ali vsaj najbolj veljaven postulat umetniškega ustvarjanja, apologija modernosti za vsako ceno, stalni spremljevalec pa ji je strah pred tradicijo in konservatizmom. Res pa je, da je na Slovenskem umetnost te vrste bolj moda in popuščanje tujim literarnim vplivom kot pa stvar življenjske impotence. In še nekaj: kolikor bolj je pisateljeva miselnost velemestna miselnost, tem prej to ni več samo moda, ampak tudi resnično estetsko prepričanje.
Take misli se vsiljujejo ob marsikaterem novejšem literarnem delu in tudi ob novelistični zbirki Marjana Kolarja Prazno nebo* v kateri pa se ti literarno-estetski vplivi zahodnoevropske umetnosti zanimivo srečujejo z vsakdanjim življenjem samim, ki ga avtor v majhnem provincialnem mestu opazuje, živi in prebavlja v vsej njegovi pestrosti. Ta konkretna, realistična podoba malomeščanskega življenja, kolikor sije skozi avtorjevo čustveno prizadetost ob človeških odnosih v tem okolju, skozi njegovo miselno razgibanost in skozi obilje asociacij, daje novelam svežost ter življenjsko dozorelost in prav zaradi tega zasluži zbirka pozornost.
V knjižici je objavljenih šest novel, ki vse skupaj niso harmonično zgrajena celota, to najbrž prav zaradi tega, ker se je avtor pri ustvarjanju gibal v obsežnem trikotniku med meglenim tipiziranjem, objektivno konkretnostjo in lastnim izpovedovanjem. Prva novela z naslovom Tihožitje tenkočutno prikazuje propadlega umetnika slikarja, ki je nekoč kazal močan umetniški dar, a mora sedaj risati svete podobe za župnika. Črtica Nepravilni trikotnik je sicer nekoliko prisiljeno postavljena v prihodnost, a je vendarle impresivna slika majhnih ljudi z velikimi bolečinami. Novela Slovenske zgodbe je mozaik zgodbic o majhnih slovenskih ljudeh, o njih veselih in žalostnih dogodkih, ki pa vse skupaj razkrivajo bolj tragično kot spodbudno tipičnost slovenstva. Skupni objekt teh treh novel je mali človek, ki mora prenašati usodno bolečino in — zlasti v prvih dveh primerih — mučno težnjo, da bi to bolečino izrazil. Med te tri zgodbe pa je postavljena novela z naslovom Nagrada za ljubezen. To je izrazito realistična slika malomeščanskih povprečnežev, ki jim je pridobitništvo in uživanje glavni življenjski cilj. Svet teh malomeščanov je svet lepih oblek, prepovedane ljubezni in filmskih zgodb, svet, ki se vrti okoli manjše ali večje plače in nižjih ali višjih cen v trgovinah, svet opravljanja in zavisti; ženske tega sveta se titulirajo z gospemi in
* Marjan Kolar, Prazno nebo. Zbirka Tokovi časa. Državna založba Slovenije. Ljubljana  1961. Opremil  Jože Brumen.
940
se kot take tudi skušajo obnašati, čeprav so njihovi možje partijci. Za vsem tem zunanjim bliščem in težnjo po uveljavljanju pa se skrivata pomilovanja vredna vsakdanjost majhnega mesta in duševna plitkost. Iz istega okolja je vzeta novela Študija glaoe. To je spet realistična podoba podeželskega gimnazijskega ravnatelja, čigar glavno »poslanstvo« je odgovarjati na številno pošto in udeleževati se najrazličnejših sestankov. Precej primitivno politično vzdušje v mestecu ga utesnjuje, mučijo ga tudi družinske težave — sin mu v študiju peša —, vendar mu pa vse to ne jemlje delovnega optimizma in vere v človeka, ki se na koncu novele strne v besedah, namenjenih dijakom: »Ne bodite ljudje. Vsak od vas naj bo človek. Človek — to je končni smisel vsega.«
V predzadnji noveli Tuberani je pisatelj spet s tenkim čutom za tragičnost naslikal nekaj usod v bolnišnici za tuberkulozne bolnike, kjer ljudje umirajo po nekem vrstnem redu — in s smrtjo ali pa že pred njo je tudi ljubezni konec. Torej ljubezen in smrt. Dva odločilna momenta v človeškem življenju, s katerima ima vsak mislec toliko opraviti. In če je ljubezen že sama po sebi boleča, je pa še tembolj tragična ob pričakovanju smrti. Zdi se, da je avtor v to novelo položil mnogo svojega intimnega strahu in da se skrivajo v njej trpka lastna doživetja. Zato je lirizem v tej skici elegičen in prepričljiv, v bistvu pa uglašen na isto struno kot pripovedovanje v zadnji in naslovni noveli Prazno nebo.
To je najbolj avtobiografsko delo cele zbirke. Glavna oseba je študent Mato, ki dolgo študira in piše zgodbe; sicer pa je novela prežeta z mračnim vzdušjem in natrpana z vsakovrstnimi motivi: mučne razmere v očetovi družini, v kateri so lepi trenutki tako redki kot »ocvirki v siromakovi pogači«, notranji boj med ljudmi, ki naj bi se ljubili, in drzna čutnost, doživeta in pogumno odkritosrčna, pa še rahla ironija na politično aktivistovstvo v majhnem mestu in razočaranje nad ljudmi. Pisateljevo nebo je prazno, brez pravega življenjskega smisla, zakaj vse sproti se mu je podiralo, ostale so le ženske kot klavrno nadomestilo za izgubljene ideale. »Mato je dolgo veroval skupaj z materjo, toda ko je njej ostal samo bog, je postavil Mato na oltar Ruse, potem so padli tudi oni. Ostala je domovina, toda domovina je bila prevelika, da bi ga mogla pobožati, če je bil zelo sam. Mojca, Daniela, Inge in dekleta z violično šminko? Na ženskih trebuhih ni bilo boga« (str. 169). Tako zbirka prav na svojem zaključku sublimira v odkrito izpoved, v fatalistično predanost življenju in ljudem. V političnem smislu tak nazor sicer izzveni kot brezidejnost, je pa v širšem človečanskem smislu vendarle idejnost, ki pa je zgubila orientacijo. Tak nazor pa seveda ni avtorjev specifični nazor, ampak je značilen za širši krog naše povojne inteligence, ki je morala prebresti že marsikak svetovnonazorski in politični vrtinec. Miselna struktura Kolarjevih novel je tedaj izpovedovanje avtorjeve generacije, ki spričo politične in ideološke zmedenosti v svetu tem bolj ceni človeka in tem močneje grabi po lepotah življenja. Ta miselnost pa je v zbirki podana s toliko prefinjenim pisateljskim izrazom in s tako estetsko mero, da novele sugestivno učinkujejo tudi po, oblikovni plati.
Ce je torej zbirka, kot je bilo že zgoraj povedano, zmes meglene abstraktnosti in žive konkretnosti, je vendarle treba poudariti, da Kolar v vseh, posebno pa še v treh ali štirih novelah izraža sodobnega človeka, ki je resničen, ki stoji sredi življenja. Potemtakem pisatelj navzlic rahlemu spogledovanju z avantgardistično estetiko ne beži od stvarnosti, pač pa je trdno zasidran v njej ter kljub nekoliko neurejenemu umetniškemu konceptu tako z oblikovne kot
941
z miselne strani podaja neko podobo te stvarnosti in hkrati odkrito izraža sebe. Zato pa je njegovo pisateljevanje prav blizu tistemu, kar naj bi bilo moderna verzija naše klasične in tipično nacionalne literature. In tudi če so katere od novel prepletene z rahlo satiro na razmere pri nas in na ljudi, ki tem razmeram dajejo barvo in ton, je vendar — ali pa celo prav zato — obravnavana zbirka v družbenem smislu pozitivno dejanje.
Če bo Kolar svoj talent, ki je sicer še mlad, a je nesporen, razvijal v tej smeri, torej v konvergentnosti z našo nepotvorjeno resničnostjo, se utegne močno razviti in mu bo njegov knjižni prvenec le začetek uspešne poti.
Jože  Šifrer
942