10% gavrliovlč Miama
35 grama
12 VRST SIRA
SMUČARSKI TEKMOVALCI - VETERANI!
Smučarska zveza Slovenije in uredništvo Tedenske tribune vas vabita:
14. marca bo na Golteh vaše tretje srečanje na tekmovalnih progah, po tekmi P* tovariški večer v Domu JLA v Celju. Vabimo vse nekdanje tekmovalke in tekmovalce — pogoj je le, da vsaj pet let ne tekmujejo več — ki so kdaj nastopili na državnih in republiških tekmovanjih (mednarodna tekmovanja, državna ali republiška prvenstva, prvenstvo JLA, študentov itd.), da do enajstega •narca pošljejo izpolnjeno prijavnico na naslov »Izletnik Celje«, Celje (na ovojnico napišite: Za tekmovanje smučarskih veteranov).
Jmejn priimek Leto rojstva
I^tofujete v veleslalomu ali v tekih SJSjHtO spremljevalci prihajate__________
Potrebujete v Celju prenočišče?_
?«ljte iz Ljubljane v Celje potovati a posebnim avtobuaomT
_ . Startnina za tekmovalce je 20 novih dinarjev, spremljevalci pa morajo Prepevati za prevoz iz Celja na Golte, za dnevno karto na žičnici in za slavnostno ®cerjo p0 30 novih dinarjev. Odhod vseh tekmovalcev bo izpred hotela Celeia » Ceiju v soboto 14 marca ob 9. uri g posebnimi avtobusi. Točna obvestila bomo Javili v prihodnji številki Tedenske tribune.
SMUKI
Pot predsednika Tita, ki se je začela 26. januarja v Dar es Salaamu in se končala 27. februarja v Tripoliju, lahko razdelimo na dva dela: na prvi, ki zajema obiske v državah afriškega vzhoda in v Zambiji, in na pot po tako imenovani arabski Afriki. Tudi razgovore lahko delimo na dva dela. V državah južno od Sahare so bili v pretežni meri posvečeni izmenjavi mnenj o vprašanjih, ki tarejo Afričane, na primer o dokončni osvoboditvi izpod tujega jarma, o boju proti politiki apartheida in rasni diskriminaciji in o prihodnjem razvoju, medtem ko se je predsednik Tito z voditelji arabskih držav pogovarjal v glavnem o krizi na Bližnjem vzhodu.
Razgovori v Dar es Salaamu, Lusaki, Adis Abebi, Nairobiju in Kampali so se vrteli okrog položaja na jugu Afrike in v portugalskih kolonijah Angoli in Mozambiku. Beseda Je bila tudi o Rodeziji, ki je leglo neokolonializma, osnovanega na rasni diskriminaciji in politiki apartheida. Neodvisna Afrika, združena v organizaciji afriške enotnosti, odločno zastopa stališče, da Je napočil čas, ko je treba s pomočjo Organizacije združenih narodov in s pomočjo vseh miroljubnih držav sveta dokončno dekolonializirati črni kontinent. Jugoslavija je te težnje popolnoma podprla.
Sodobni Afričan želi dobiti enakopraven položaj v svetu. Politična svoboda pa pomeni samo del popolne neodvisnosti afriških narodov in držav. Osnova zanjo je namreč popolna ekonomska neodvisnost. Zaradi tega se sodobna neodvisna Afrika zelo zanima za vprašanja razvoja. Dežele afriškega vzhoda, ki jih je obiskal predsednik Tito, so dojele pomen ekonomskega sodelovanja in se združile v vzhodnoafriško skupnost, ki jo v zadnjem času razširjajo tudi na sosednje države. Gospodarsko finančna unija Kenije, Tanzanije in Ugande se živahno razvija. Prav v času, ko je letalo predsednika Tita pristalo v Kartumu, so se v tem mestu na bregovih Nila sestali predstavniki štirinajstih držav iz vzhodne in osrednje Afrike, da bi se pogovorili o prihodnjem s<> delovanju. Sestanek je bil eno izmed uspešnih vseafriških srečanj, ki ne kre-
			
			
			
			
NASLEDNJE TEKMOVANJE ZA ZNAK DOBREGA SMUČARJA
BO V NEDELJO, 8. MARCA 1970 NA POHORJU PRI HOTELU BELLEVUE OB 12. URI
V TEJ ŠTEVILKI:
NA GORI NASE SRAMOTE - OBISK,
V BEGUNSKEM TABORIŠČU PRI TRSTU
STR. 3
ALI JE ZMAGA LETOŠNJEGA KMEČKEGA PARA KUPLJENA?
OKOVI CELIBATA NAGLO RAZPADAJO Str 9
SLAVA DRUŽINE FONDA
STR.11
NOVO! .
ZDENKA TOPLJENI SIR V NOVI EMBALAŽI
POSEBEN DOPIS S POTI PREDSEDNIKA TITA PO AFRIKI_
OD PROSTRANIH SAVAN DO PUŠČAVSKEGA PESKA
Ljubljana, 5. marca 1970 Leto XVIII. • Cena 1 Ndin
V dvaintridesetih dneh, kolikor je trajala pot po Afriki, je predsednik Tito s spremstvom prepotoval več kot 26.000 kilometrov. V tem času je pristal na štiriindvajsetih letališčih, posejanih po prostranstvih Afrike, prevozil z avtomobilom sto in sto kilometrov med posameznimi naselji, skritimi v savanskih predelih vzhodne Afrike, del potovanja, od katerega mu bo v najprijetnejšem spominu nedvomno ostala vožnja po Nilu, pa je opravil tudi z ladjo.   ____________________________________________
V minulem mesecu Je predsednik Tito obiskal osem afriških držav in se pogovarjal s številnimi državnimi voditelji. Sestal se je tudi z ameriškim sekretarjem za zunanje zadeve Williamom Rogersom, z generalnim sekretarjem organizacije afriške enotnosti Diallom Tellijem, s predstavi niki afriških osvobodilnih gibanj in s predstavniki palestinskega osvobodilnega gibi nja »Ai Fatah«. Obiskal je Tanzanijo, Zambijo, Etiopijo, Kenijo in prebil nekaj ur v Ugandi, od koder je nadaljeval pot v Sudan, Združeno arabsko republiko in Libijo.
Predsednikovi razgovori z Juliusom Nje-rerejem, s Kennethom Kaiundo, z etiopskim suverenom Haile Selasijem, z Džo-mom Keniato, z Miltonom Obotejem, z voditeljem sudanske revolucije Numeirijem in z državnim poglavarjem Libije polkovnikom Gadafijem so bili v pretežni meri posvečeni najbolj perečim vprašanjem mednarodnega življenja in vzajemnega sodelovanja. Razgovori so potekali v prijateljskem ozračju, kakršno lahko vlada med državniki neuvrščenih držav, pripravljenimi, da store vse, kar je v njihovi moči, da bi zmanjšali napetost, ki danes vlada v svetu, in ustvarili ugodnejša tla za mednarodno sodelovanje.
pijo le bilateralnih političnih in gospodarskih odnosov, ampak tudi zboljšujejo politične odnose v svetu.
Arabsko Afriko danes obvladuje kriza na Bližnjem vzhodu. Zaradi tega je razumljivo, da so bili razgovori predsednika Tita z voditelji Sudana, Združene arabske republike in Libije posvečeni predvsem ' proučevanju nazorov, usmerjenih v miroljubno reševanje krize v tem delu sveta. Premirje, ki je bilo sklenjeno junija 1967, se je že zdavnaj prelevilo v »mali umazani spopad«, katerega eskalacija resno ogroža mir v arabskih deželah. Arabci danes žive v ozračju vojne in nenehne nevarnosti. Vzroki tega ozračja so znani. Izrael slej ko prej odklanja vse predloge za politično reševanje krize. Izrael morda ne bi tako trdovratno vztrajal pri svojem stališču, če ne bi dobival podpore od ZDA. Takega mnenja so vse arabske države in njih voditelji, s katerimi se je v preteklih dneh srečal predsednik Tito. Razlik v mnenju ni. Arabci si žele časten mir, ki ne bi temeljil na zahtevah, kakršne je Izrael postavil po agresiji v juniju 1967. Mir v vzhodnem Sredozemlju je resno ogrožen, pri čemer je kot sredozemska država prizadeta tudi Jugoslavija. Nevarnost vojne se nenehoma povečuje. V Sredozemlju se srečujejo brodovja velikih sil, kar še zaostruje že tako napete odnose v tem
SREČANJE Z DVEMA AFRIKAMA
Ne glede na razlike v političnih težnjah afriških držav, ki leže južno od Sahare, in arabskih dežel, Afrika kot celota sodi v svet neuvrščenih. Politična aktivnost neuvrščenih držav po beograjskem posvetovalnem sestanku in po sestanku zunanjih ministrov v New Yorku je bila tema, kateri so državniki, s katerimi se je sestal predsednik Tito, posvečali največ pozornosti.
Tanzanija bo v aprilu gostiteljica pripravljalnega sestanka, na katerem bodo državniki določili čas in kraj novega sestanka na najvišji ravni. Se preden pa se bodo voditelji držav in vlad neuvrščenega sveta sestali, bo treba zavzeti enotna stališča, če naj sestanek borcev za mir in mednarodno sodelovanje zares prinese zaželene rezultate, temelječe na popolni angažiranosti več kot sedemdesetih držav sveta.
NEUVRŠČENOST — POLITIKA AFRIKE
Razgovori o novi konferenci neuvrščenih so se začeli v Tanzaniji in se končali v Libiji. Mesec dni so trajala posvetovanja voditeljev neuvrščenih držav, ki si v sedanjem napetem mednarodnem položaju po najboljših močeh prizadevajo mednarodne politične odnose rešiti napetosti in ustvariti boljše možnosti za politiko sodelovanja. Nova konferenca predstavnikov neuvrščenih držav je nujno potrebna. Zastran tega se strinjajo vsi voditelji afriških držav, s katerimi se je srečal Predsednik Tito in menijo, da bi do sestanka na vrhu moralo priti še pred zasedanjem generalne skupščine Organizacije združenih narodov. Tako bi neuvrščeni svet s skupno akcijo lahko bistveno pripomogel k temu, da bi jubilej Združenih narodov prinesel svetu trajen mir in ugodne pogoje za mednarodno sodelovanje. Prav to je nedvomno eden najvažnejših rezultatov poti predsednika Tita, katerega osnova je skupna želja držav, ki so se odločile za novo politično akcijo neuvrščenih.
MLADEN GAVRILOVIC
FOTOGRAFIJE OD ZGORAJ NAVZDOL: predsednik Tito s soprogo v gosteh pri Kennethu Kaundi v zambijski prestolnici Lusaki; sprejem na letališču v Dar es Salaamu (Tanzanija) so prireditelji obogatili z nastopom domače folklorne skupine; dragi gostje na poti proti tanzanijskemu jezeru Manjara; v Nairobiju sta sc jugoslovanski predsednik in gostitelj Džomo Keniata usedla k prijateljskemu razgovoru (Vse fotografije in tekst smo prejeli od agencije Tanjug)
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIPIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIII1INIIIIIII
UREDNIKOVA POŠTA
KMETIJSKI KOMBINAT RADGONA: ALI JE RES POTREBEN USTAVNI SPOR?
RAČUNI BREZ KRČMARJA
Komaj sva z inženirjem Milkom Krajncem, novim direktorjem radgonskega Kmetijskega kombinata, navezala besedo, že ga je zmotil telefon. »Devize za del opreme, ki vam še manjka v šampanjski kleti, so odobrene.« Novi direktor ni mogel skriti svojega zadovoljstva. »Pričakoval sem, da mi bodo sporočili: žiro račun blokiran.« Majhen dogodek nam pravzaprav najbolje pojasnjuje trenutno stanje v radgonskem Kmetijskem kombinatu. To stanje je negotovo in nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Gornja Radgona je spet vroče mesto, povsod vre. Na cestah in v gostilnah govorijo ljudje - za čuda - o gospodarjenju velike kmetijske organizacije. Ko bi ji šlo dobro - kdo bi se zmenil? Ker ji ne gre dobro, se zmenijo vsi in pred vsemi vodilni
5. marca 1970
Pisma z raznimi prošnjami so si navadno v nečem podobna: ljudje prosijo bodisi zase, bodisi za nekoga drugega. Zato smo bili prijetno .presenečeni, ko smo prebrali dopis Bernarda Piriha iz Gorenje Trebuše. Kajti ne prosi le zase in le za znance, temveč kar za vso vas! Zal nam je, ker lahko pomagamo le tako, da objavimo izvleček iz njegovega pisma:
»Življenje pri nas v Gorenji Trebuši (blizu Cepovana, op. ur.) je zelo težko, težka je tudi gradnja ceste v dolžini 1700 metrov, ki smo se je lotili lani novembra s pomočjo krajevne skupnosti, a denarja je zelo malo, tako da delamo večinoma udarniško, pa je dela vse preveč, da bi ga lahko brez denarja končali. Brez strojev ne gre, ker je samo kamenje. Cesta namreč pelje iz središča v zaselek, kjer nas je deset revnih kmetičev, za nas pa je toliko dela preveč. Rekli smo si, da bomo napravili cesto, ker nimamo elektrike, da bi bili vsaj malo bolj povezani s svetom (o vaseh brez elektrike v teh krajih smo pisali v reportaži »Njihova luč je petrolejka« v letošnji 7. številki). Zato se obračam na vas s prošnjo, da objavite naslov, na katerega bi morda kdo lahko poslal kak dinarček: Krajevna skupnost Gorenje Trebuše, Zasebna gradnja ceste, Albert Bratuš «
Iz Krajne vasi nam je pisal Albin Vidmar, nam povedal to In ono o našem tedniku,, potem pa nam zaupal željo, da bi objavili reportažo o znamenitem kamnitem mostu čez Sočo v Solkanu pri Novi Gorici. Pa je ne bo treba, ker nam je kar sam nasul kopico podatkov o tem zanimivem objektu, ki — kot kaže — še danes, ko niso tehnična čuda prav nič nenavadnega, buri domišljijo okoličanov
BILA SEM ZAJČEK REVIJE PLAYBOY
Ko sem prečitala ta članek, sem se odločila, kolikor vam že ni znano, da je fotograf Playboya Pompeo Posar naše gore list. S svojimi starši (oče Slovenec, mati Srbkinja) je živel do 1945. leta v Zagrebu, nakar se je družina Požar odselila v Trst, kjer še sedaj bivajo. Pompeo je postal medtem prvi fotograf omenjene revije.
Naročnica vašega lista Zagreb
UMETNOST SPET V ZAKUPU
Glede »zavzemanja za materialne koristi svojih članov«, česar Društvo pisateljev baje »ne počne«, je treba povedati, da je društveni odbor v tej smeri sprožil več akcij, ki so imele precejšen odmev v javnosti in določen uspeh. Predlagal je članstvu tudi radikalen skupni nastop z zahtevo po večjih honorarjih, kar pa je članstvo društva z anketo odklonilo.
Komisija za zveze s tujino je opravila mnogo več kot »razna študijska potovanja in izpopolnjevanja« in »reprezentančne nastope v tujini«. Uspehov na tem področju smo Slovenci prav po zaslugi našega društva v zadnjem času dosegli toliko, da jih niti ne bi mogli vseh našteti. Kar pa zadeva ta reprezentančna potovanja in nastope v tujini, je treba povedati, da so jih bili v prav tolikšni meri deležni drugi člani društva kot tisti, ki jih je Herman Vogel po naključnem izboru navedel.
Neresnično je tudi, da Društvo pisateljev predlaga kandidate za Prešernove nagrade. O tem postopku bi se Herman Vogel lahko poučil pri Prešernovem skladu. Med letošnjimi štirimi nagrajenci za književnost je resda tajnik, društva, to je pesnik Tone Kuntner — vendar v tem javnost najbrž ne vidi ničesar slabega, saj ni nikjer rečeno, da dober umetnik ne bi smel biti funkcionar društva.
Predsednik Društva slovenskih pisateljev CIRIL KOSMAČ NARAVNOST V SODOMO IN GOMORO!
Ne zdi se mi prav, da bela Ljubljana dovoli časopisom paberkovanje po tujih nemoralnih časopisih. Od tam pobira vso umazanijo in kažejo celo, kako spolno občujejo.
Moja generacija in naše babice ter prababice niso imele posebne spolne
in tke napol resnične, napol Izmišljene zgodbe. Zato prepišimo del Albinovega
pisma:
»Mislim, da Je most eden največjih, če ne že največji v Jugoslaviji, ki je grajen iz enega samega loka, sestavljenega iz kamnitih blokov, in ki ima potem na njem še druge loke, prav tako iz kamenja. Sam most je štirideset metrov nad gladino Soče, kamniti lok pa meri kar 82 metrov. Ta most	je	.previharil' dve hudi	svetovni
vojni	in	kljub temu je ostal	cel;	po-
sebno je čudno, da je obstal v prvi svetovni vojni, ko je prav tu divjal boj na znameniti soški fronti. Tudi med zadnjo vojno so ga Anglo-Američani bombardirali, vendar so padale bombe le v bliižni. No, vse tehnične podatke je lahko zvedeti, zato še nekaj, kar morda še ne veste.
Pod bivšo Italijo so piloti italijanskega vojnega letalstva sklenili stavo, kdo si	upa leteti z lovcem	pod	mostom	v	Solkanu. Nagrada je	bila	pre-
cejšnja. Niti eden od Italijanov si ni upal leteti pod mostom, ker jih je bilo strah (in to, brat bratu, upravičeno!), le naš Kraševec Križaj iz Koprive na Krasu je s svojim lovcem letel pod mostom in srečno pristal. Nagrade pa ni dobil; ker je bil Slovenec in orav zato je takoj pobegnil z letalom v staro Jugoslavijo. Sodeloval je v NOB kot letalec in v vojni pri vajah nesrečno končal.
Glede mostu še to: vsi pravijo, da je tisti veliki človek, ki je napravil načrte za ta most, dal na vsako stran mostu pritrditi znamenje leva, a oba leva sta imela jezike iz gobca, kar seveda ni nikjer. Doživel je zelo hudo kritiko. Nekateri pravijo, da ga je kritizirala ljubica ali žena, drugi pa, da komisija. No, mož si je zaradi tega tako pravijo, pognal kroglo v glavo.«
vzgoje, pa vendar so znale pravilno postopati in so bile večinoma poštene ter so vzgojile zdrave in poštene ljudi. Spolna vzgoja ter umazane predstave v filmih in časopisih niso zdrave, še manj kulturne. Kam plovemo? Naravnost v Sodomo in Gomoro!
Naj končam s pripombo, da bi se tistim dekletom, ki kažejo svojo goloto, prileglo 50 palic po ta zadnji.
IZ BELE KRAJINE ŠTIRI SO ZGODBE, ENO UMIRANJE
Sem s Kozjanskega, iz Zagorja. Ob tolikih člankih in reportažah bi rada povedala nekaj besedi, saj naše razmere dobro poznam.
Štejejo nas med nerazvite. Tega imena ne bi potrebovali, če bi zadevo obravnavali z drugačne plati. Smo hribovit predel. Ravnine ni, zato ni mogoča strojna obdelava polj, je pa Kozjansko primerno za sadjarstvo in živinorejo. Glejte, lani je bila dobra sadna letina. Če bi kmetje lahko prodali tisto sadje, ki je segnilo, bi z izkupičkom plačali davke. Pravijo, da gadje ne gre. Tovariši, jaz pa pravim, da bi šlo! Nekdo bi moral stopiti v bolnišnice, otroške vrtce, domove onemoglih in še kam, sadje pa bi gotovo prodali. Čeprav za polovično ceno. Organiziranega odkupa ni. Težave so tudi z živinorejo. Umetno oplojevanje je pripeljalo do obupnega položaja. Prirastka ni in ga tudi ne bo. Pred dvema letoma so brili norce iz živine, danes pa zadruga išče teleta po domovih. Vem za primer, ko je revni kmet dve leti vodil živino na umetno oplojevanje, pa ima še danes Jalovi kravl.
Mladina gre, starčki pa ostanejo brez pomoči. Dajte jim možnost, da bo mladina ostala doma, da bo delala. Kozjansko bo kmalu dobilo drugo podobo.
Dokler ne bodo uvedli stabilnih cen, ugodnega odkupa in drugih olajšav, bo imelo Kozjansko pečat zaostalosti.
VIDA MOŠKON Zagorje
SIBIRIJA NA SLOVENSKEM
Zapisali ste, da je v hudi zimi 'eta 1929 zamrznila zemlja v naših krajih do 130 centimetrov globoko. Kolikor vem, polagajo pri nas vodovodne cevi 120 centimetrov globoko. Ali naj to pomeni, da bo vsa vodovodna napeljava pri nas popokala, če bi se zima iz leta 1929 ponovila?
PETER PREMK Novo mesto
Vsaka zgodba pa ima seveda svoj začetek. Tudi radgonska.
Sklepni poslovni obračun za leto 1966 je bil razveselil vso radgonsko občino: pokazal je namreč dobrih petdeset starih milijonov čistega dobička. Pregled službe družbenega knjigovodstva pa je koj nato vso radgonsko občino razočaral: Kmetijski kombinat ni prinesel dobička, marveč dobrih dvesto starih milijonov izgube. Tu se je vsa zadeva zapletla. Iz podjetja so izključili tri inženirje, obdolžene, da so krivi za izgubo. Pozneje se je sicer vse pokazalo v drugačni luči, vendar je gospodarjenje v Kmetijskem kombinatu še kar naprej šlo na slabše.
Dogodki so se vrstili skorajda dramatično. Izguba, ki je sčasoma narasla skoraj do milijarde, je občinsko skupščino prisilila, da je nad kombinatom uvedla prisilno upravo. Na pomoč je prišla gospodarska zbornica Slovenije kakor tudi nekatera poslovna združenja. Za prisilnega upravitelja je bil imenovan Tone Rus, dotedanji občinski referent za gospodarstvo.
Oktobra 1969 je odbor za prisilno upravo Kmetijskega kombinata podpisal z ljubljanskim Agrokombinatom Emona pogodbo, po kateri je Emona prevzela v najem polovico farme v Podgradu, to se pravi trinajst hlevov, za dobo petih let. V Radgoni so namreč ugotovili, da jim le prav podgrajska farma prinašala največjo izgubo.
Toda pogodba je bila dokaj nenavadna. Emona je radgonskemu kombinatu postavila stroge pogoje, ki jih je kombinat v vlogi reveža pač sprejel. Izgovorila si je prednost tudi za preostalo polovico farme v Podgradu, ki je bila polovico leta prazna, nameravala začeti v njej s proizvodnjo jajc, hkrati pa zahtevala daljšo najemniško dobo, ker da se ji sicer nikakršna investicija ne splača.
KUPČIJA
NASKRIVAJ
Zdaj pa je udarilo kot strela z jasnega. Petnajstega februarja je potekel čas prisilne uprave v radgonskem Kmetijskem kombinatu. Občinska skupščina je na svoji seji imenovala novega direktorja, diplomiranega inženirja Milka Krajnca. Takoj so sestavili samoupravno telo z vsemi pravicami in kmetijski kombinat je začel delo znova kot samostojna gospodarska organizacija.
Vse bi bilo prav, ko ne bi le nekaj dni pred iztekom prisilne uprave bila sklenjena pogodba med odborom za prisilno upravo in ljubljansko Emono o prodaji celotne farme v Podgradu. Emona je že začela preusmerjati proizvodnjo: rejo be-konov naj bi zamenjala proizvodnja jajc, že letos so v napol prazne hleve nameravali »naseliti« kakih tristo tisoč kokoši.
V Gornji Radgoni je završalo. Občinska skupščina je na svoji seji pogodbo razveljavila. Javnost se je razburila zlasti ob novici, da je odbor za prisilno upravo farmo prodal na svojo roko, razburil pa se je tudi ob pisanju v ljubljanskem Dnevniku, ki je sklep radgonske občinske skupščine o razveljavitvi pogodbe razlagal kot slovensko ozkost, kot zapiranje v ozke občinske meje.
Kako priti resnici do dna? O tem smo se pogovarjali z vodilnimi možmi radgonske občine in Kmetijskega kombinata. 2e vnaprej je jasno, da stvari niso lahko razumljive ali preproste. Spomniti se namreč moramo, da je Gornja Radgona priredila ob zadnjih volitvah prave strankarske boje, da so se razvnemale strasti celo na cestah in da so se neporavnani računi pokazali nazadnje tudi v gospodarstvu ob-
čine. Premagani nasprotniki so skušali novo občinsko vodstvo zadrževati na vsakem koraku.
Vprašanje Kmetijskega kombinata, ki je iz leta v leto nabiral izgubo, je bilo vse pogosteje na dnevnem redu. In vse pogostejše so bile zahteve občanov, da je potrebno direktorja inženirja Korošca zamenjati. Prisilni upravitelj Tone Rous pa je občino kar naprej prepričeval, da gre kombinatu dobro, če pa že ne prav dobro, da se bo v kratkem vse uredilo.
PRISILNA UPRAVA ZAKRIVILA SLABO GOSPODARJENJE
Uredilo se je, kakor se je uredilo. Kombinat je sicer začel zadnji čas bolje gospodariti, vendar je sklepni račun za lansko leto spet žalosten: 156 starih milijonov izgube. Poleg tega pa še tajna prodaja farme bekonov v Podgradu in nazadnje odločitev občinske skupščine, da pogodbo z ljubljansko Emono razveljavi.
Kje so pravi vzroki za tako odločitev?
Vladimir Kreft, podpredsednik občinske skupščine Gornja Radgona:
»Prisilna uprava ni imela nobenih pooblastil za prodajo farme v Podgradu. Emona sicer trdi, da to ni res, vendar je prisilna uprava šla mimo pravilnika o gospodarjenju v podjetjih.«
Vse kaže, da bo zadeva povzročila pravni spor. Stališče radgonske občinske skupščine j’e jasno in odločno. Kmetijski kombinat je spet popolnoma samoupravno telo, samostojna delovna organizacija, zatri naj spor z Emono sama uredi. To pa bo dokaj težko: zanimivo je namreč, da ima kombinat kljub vsem zapletom zelo tesne poslovne stike z ljubljansko Emono. Direktorju kombinata, inženirju Krajncu, je direktor Emone celo zatrdil, da ne gre toliko za spor med kombinatom in
Emono kolikor za spor med Emono in občinsko skupščino.
Branko Zadravec, predsednik občinske skupščine Gornja Radgona:
»Od 15. februarja je Kmetijski kombinat spet samoupravna gospodarska organizacija. 2e dva dni pred tem smo imenovali novega direktorja in vse samoupravne organe. Stanje je torej normalno, ni pa še normalen gospodarski položaj v kombinatu. Lansko leto je namreč spet prineslo precejšnjo izgubo in spet se nam zastavlja vprašanje: kdo naj jo pokrije? Občinska skupščina bo vsekakor pomagala, kolikor bo mogla.«
Radgonski Kmetijska kombinat je druga največja delovna organizacija v občini (takoj za Radenci). Od njegovih močnih ali šibkih gospodarskih nog je odvisen kruh številnih delavcev pa tudi moč občine, ki gospodarsko ni na trdnih nogah, saj na primer tudi Elradu ne kaže najbolje. Novo vodstvo kombinata je začelo delo zelo resno in kritično. Toda na vseh leži senca spora zavoljo farme v Podgradu.
Branko Zadravec:
»Farma do danes ni bila še nikdar polna, največ je bila zasedena tretjina hlevov. Zato smo menili, da je najemniška pogodba z ljubljansko Emono smiselna in sprejemljiva. Vse pa se je spremenilo, ko smo zvedeli za pogodbo o prodaji farme. Prisilna uprava je organ občinske skupščine, farmo pa je Emoni prodala brez naše vednosti ali posvetovanja s skupščino. Prisilna uprava ni imela takih pooblastil, saj lahko odloča o prodaji premoženja Kmetijskega kombinata samo delovna skupnost s samoupravnimi organi. Najemniška pogodba z Emono pa bi vsekakor morala veljati še naprej, saj se bo kombinat sicer težko izvlekel.«
Kaj pa, če bo Emona vendarle skušala uveljaviti pogodbo o prodaji farme prek ustavnega sodišča, kakor se je v Ljubljani že zvedelo?
»Menim, da se v tem primeru pravda ne more izteči v našo škodo. Jasno je, da pot, ki jo ubira Emona, ni pravilna, in da tudi grozilno pismo, kakršno sem pravkar dobil, ne bo nič pomagalo. Sicer pa se mora in more zdaj o tem pogovarjati edinole kombinat sam.«
Radgonski Kmetijski kombinat obsega 5.200 hektarov zemljišč, kar je četrtina zemljišč v občini. Skupni promet za lansko leto v vseh osmih obratih je dosegel pet milijard in osemsto milijonov starih dinarjev.
Novega direktorja, inženirja Milka Kranjca, smo povprašali, kako da se j« kljub nezavidni in nerožnati situaciji v kombinatu vendarle upal prijaviti za. direktorja, čeprav se je prijavil sam in druge izbire ni bilo. Svojo odločitev nam je pcjasni! z načrti, ki dajejo vse upe, da se bo veliko podjetje vendarle izvleklo iz težav.
»Najobetavnejši razlog za zboljšanje rašega gospodarstva vidimo v dograditvi kleti za peneča se vina. Končana bo najpozneje do junija. S tem bomo že letos dali na trg osemsto tisoč steklenic penečih se vin, v naslednjih letih pa vsaj milijon. Vinogradniška proizvodnja bo s tem rentabilna, klet bo delala s precejšnjim čistim dobičkom. Drugi ukrep je v organizaciji dela: v desetih letih je namreč kombinat doživel deset sprememb, nobene pa v notranji organizaciji dela. Z obvezno pripravo dela, razporedom mehanizacije in delovne sile bomo zelo pocenili stroške proizvodnje. Letos nameravamo napolniti vsa pitališča za govedo, saj imamo zdaj od 2.500 stojišč zasedenih le tisoč. Veliko pričakujemo tudi od sodobnejšega, izvirnega načina pitanja, to je z biketi kompletne koruzne rastline, obogatene s posebnimi mineralnimi dodatki. Kaže, da bo to najcenejši krmilni koncentrat. Izdelovali smo ga že doslej, pa smo ga izvažali v Švico.«
Vse torej govori v prid radgonskemu Kmetijskemu kombinatu. Kaj pa zadeva s prodajo farme ljubljanski Emoni? Kako gledajo nanjo v kombinatu samem?
Inženir Milko Krajnc:
»Odločitev občinske skupščine o razveljavitvi prodajne pogodbe je bila popolnoma pravilna. Ravnanje prisilne uprave zares ni razumljivo: kako je lahko sklenila pogodbo samo nekaj dni pred zasedanjem delavskega sveta, kako da ni mogla počakati do tega zasedanja? V farmo je vložena dobra milijarda starih dinarjev, kar ni majhen denar. Tudi Pr0‘ daja tedaj ne more biti sklenjena kar čez noč, zlasti še, ker je zanjo vedelo le nekaj članov strokovnega kolegija.«
Osnovni motto vseh v Gornji Radgoni je tedaj: prodaja je bila nepravilna in sklenjena prehitro, nepremišljeno. Kakor so bili in so še vsi zadovoljni z najemniško pogodbo z Emono, pa se s prodajo farme ne morejo pomiriti. Razlogov, ne samo načelnih, je več. Za Kmetijski kombinat ni pomembno samo, da se čim prej reši bremena odplačevanja kreditov na farmi v Podgradu, marveč je pomemben ves razvoj proizvodnje, če bj namreč Emona vso dejavnost preusmerila v proizvodnjo jajc, kdo bo potem zagotavljal prašiče tovarni mesnih izdelkov in kdo bo skrbel za kooperacijsko sodelovalne z zasebnimi kmeti?
»Zavzemamo se, da bi zadevo uredili z Emono s pametnim poslovnim dogovorom, ne pa z ustavnim sporom. Ce p® bo Emona gluha za vse naše želje in zahteve, imamo že vnaprej pripravljen načrt za nadaljevanje proizvodnje, tako da se farma ne bo spraznila. Tudi *e nam je ponudilo v pomoč že več drugih močnih podjetij. Vsekakor pa je vse nadaljnje zaostrovanje spora nepotrebno. Glavni direktor Emone je celo zatrdil, da spora ne zaostruje zavoljo kombinata, marveč zavoljo občinske skupščine.«
In zadnji očitek, ki smo ga slišali: agrokombinat Emona sam ni v rožnatem položaju. Zvedelo se je, da se poskuša rešiti s pomočjo integracije s podjetjema Prehrana in Slovenija sadje, če se hoče reševati tudi s pomočjo radgonske občine, ki jo štejemo med slabše razvite, j" tem manj prav.
Nihče sicer še ne ve, kaj bo iz vse zadeve zrastlo. če se bo Emona že odločila za sodišče, bo sodišče najbrž moralo priznati pravilnost odločitve radgonske občinske skupščine. Moralni nauk celotne zgodbe pa je najbrž ta, da je za šibkost našega gospodarstva velikokrat kriva nepravilna odločitev ali prestižna volja kakšnega posameznika,
KDO BO ZADNJI OBVISEL? Ne gre za občinsko ozkost, marveč za dobro gospodarjenje (foto: Joco Žnidaršič)
ODMEVI
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO TEDENSKA PANORAM* TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO
UGOSL
L AVIJA
i
TORKA
TORKA
POLITIKA
IN GOSPODARSTVO
Predsednik republike Josip Broz Tito se je z ženo Jovanko in sodelavci v petek vrnil z enomesečnega potovanja po afriških državah. Obiskal je Tanzanijo, Zambijo, Etiopijo, Kenijo, Sudan, ZAR, Libijo in Ugando. Ob povratku v naše glavno mesto je predsednik Tito med drugim dejal:
»Iz prijateljskih afriških držav se vračamo prepričani, da Je bil naš obisk zelo uspešen. Kot je znano, je bil to prvi uradni obisk v vzhodnoafriških državah. Lahko rečem, da nas je marsikaj od tega, kar smo videli in doživeli, zares presenetilo. Predvsem so nam povsod pripravili prisrčne sprejeme In prepričljivo izrazili prijateljstvo do jugoslovanskih narodov.«
Predsednik CK ZKS Franc Popit Je na •j < srečanju s predsedniki občinskih organi-
zastopajo Helči Gazvoda, Silvo Švajger ter Zoran Matas. V kanadski reprezentanci nastopata brat in sestra Bazič, po rodu Dalmatinca z otoka Solte.
POLITIKA IN GOSPODARSTVO
SKUPŠČINA
KNJIGE
IZ ALBANIJE
PREPOVEDANE
Na seji kulturno prosvetnega zbora zvezne skupščine so pojasnili, da je avtonomna pokrajina Kosovo v zadnjem času začela sodelovati na kulturnem področju z Albanijo. Povedali so tudi, da Je to sodelovanje za zdaj še precej enostransko, saj albanska stran ne pokaže posebnega zanimanja. Poslanec Ismailj Bajram je ob tem povedal, da organi sekretariata za notranje zadeve v Ohridu zaplenjujejo vse
zacij ZMS med drugim govoril o dosežkih v kmetijstvu. Dejal je, da se je Jugoslavija iz pogostnega uvoznika kmetijskih pridelkov spremenila v izvoznika le-teh.
■
Po podatkih zveznega zavoda za statistiko je v lanskem šolskem letu končalo osnovno šolo 242.241 rednih učencev. Seveda bi bilo še bolj zanimivo izvedeti, koliko učencev v Jugoslaviji ne konča osnovne šole. Po analizah zveznega sveta za izobraževanje in kulturo konča osnovno šolo pravočasno le polovica učencev. Največ jih zapusti šolo v četrtem in petem razredu. .
KULTURA IN PROSVETA
Izračunali so, da bi moralo vojaške šole obiskovati 8,6 odstotka slovenskih učencev. Tako veleva »ključ«, ki so ga določili v Jugoslovanski armadi. V resnioi je v vojaških šolah le 1,3 odstotka slovenskih učencev, zato je tudi zelo malo častnikov iz naše republike. Zakaj Jih ni več? Nekateri pravijo, da so pri nas učenci premalo obveščeni o pogojih vojaškega študija. Dve ekipi predstavnikov sekretariata za narodno obrambo in vojaških akademij bosta te dni obiskali 33 osnovnih šol v Sloveniji, da bi podrobneje razložili pogoje za vpis v vojaške šole.
ŠPORT IN LOV
V torek se je v Ljubljani začelo svetovno prvenstvo v umetnostnem drsanju. Na njem sodeluje 121 tekmovalcev in tekmovalk iz petnajstih držav. Jugoslavijo
OHRID: zakaj se albanske knjige ustavijo v tem mestu?
publikacije, ki prihajajo iz Albanije. De-jal je:
»Reagirali so politični in oblastni organi, izvršni svet Makedonije ter zvezni sekretariat za notranje zadeve, položaj pa je vse slabši. Posledice so hude, milijoni propadajo, vse to pa na breme podjetja Rilindja. Izdajateljski načrti se morajo zaradi tega nenehno spreminjati, knjige ne
pridejo do bralcev, še huje pa je, da z®* vzemajo ta dejanja politične dimenzije* Tako je dejal poslanec glede zaplenjenih knjig.
»2e drago leto uslužbenci UJV v M8' kedoniji zaplenijo vse, kar pride z alban-
5. MARCA 1970 • TEDENSKA TRIBUNA • STRAN 3
0
SVET, KI V NJEM ŽIVIMO"^
TABORIŠČNA „SVOBODA" JUGOSLOVANSKIH BEGUNCEV
OBISK NA GORI NASE SRA
i •
XkM &L ■'&&***&tik
Nekaj kilometrov od jugoslovansko-italijanske meje, ob avtomobilski cesti Trst—Reka je begunsko taborišče Padriče (Padriciano), ki so ga pred nekaj leti postavile italijanske oblasti. V njem so begunci iz Albanije, Bolgarije, Madžarske, Češkoslovaške, Poljske — pa tudi iz Jugoslavije. Hoteli so okusiti »zlato svobodo zahodnega sveta« — znašli pa so se za obzidjem in zamreženimi okni.
Snežna idila, ki je v zadnjih dneh februarja pokrila vasice Padriče (Padriciano), Trebče (Trebiciano) in Bane v okolici Trsta, samo nekaj kilometrov od jugoslovansko-italijanske meje, je bila osvežujoče prijetna. Otroci, ki v teh predelih redkokdaj vidijo sneg, so veselo delali snežene može. Idila, ki so jo motili le številni kamioni italijanske vojske, vozeči po napol zoranih cestah.
Malo nad Padričami, na zasneženem kraškem kamenju, stoji gruča opečnatih poslopij. Prostor, za kakih 300 do 400 arov ga je, je ograjen z obzidjem, posejanim z ostrimi železnimi ostmi. Nad njim se dvigajo visoki drogovi z močnimi reflektorji ... Na oknih rešetke ... Stražarji — policisti...
Je to zapor? Dobro čuvana vojaška skrivnost morda? Sanatorij za umobolne?
Ne. To je taborišče beguncev. Napis v italijanščini na vhodnih vratih pravi: Notranje ministrstvo, uprava za italijansko in mednarodno pomoč — Center za nastanitev tujih beguncev, Padriciano. Trst.
Semkaj pošiljajo italijanske oblasti tiste, ki pribežijo iz socialističnih dežel.
Je to svoboda?
BEGUNCI SO PRAVA NADLOGA
Sicer prijazna natakarica v restavraciji v Padričah samo skomigne z rameni, ko jo vprašam ali ve kaj o »tistih iz taborišča«. Sumljivo me pogleda, pogled ji zaokroži še po sosednih mizah.
»Zakaj pa sprašujete mene? Jaz sem tukaj zato, da strežem. Kaj malo me briga, ali gost govori hrvatsko, češko, italijansko ali angleško. Povem vam pa, da so tile profughi (beguna, op. p.) prava nadloga za našo vas. Pred dnevi so se v temle lokalu stepli Bolgari in Albanci. Naj se tepejo doma, če se že hočejo tepsti.«
Podobno menijo vsi vaščani, s katerimi sem se tisti dan pogovarjal v Padričah.
»Le zakaj so nas oblasti kaznovale s tem taboriščem. Mar zato, ker smo vedno veljali za napredno vas?« je menil eden izmed njih. »Naj bi ga zgradili kje v Italiji,' ne pa med nami, Slovenci, ki smo tukaj v večini. Kar poglejte, kako lepe so Padriče, kako lepa je okolica. To taborišče pa nam odganja turiste.«
Koliko Jugoslovanov, Madžarov, Poljakov, Cehov, Albancev, Bolgarov je zdaj v tem taborišču?
Policijski predstojnik kriminalistične Policije na tržaški kvesturi gospod Petrosini je takoj v začetku povedal, da taborišče ne sodi v njegovo delovno območje, zato o samem ustroju, vodenju taborišča in o življenju v njem ne ve povedati kaj dosti.
»Z begunci po svoji službeni dolžnosti he prihajam neposredno v stik, razen takrat, kadar napravijo kak prekršek. In je precej. Najznačilnejši primeri izgredov so naslednji: določen odstotek se ne drži pravil taborišča, nekateri Škarjo čez obzidje, se ponoči potikajo po vasi in okolici, se vdajajo alkoholu in obračunavajo med seboj. Bilo je tudi nekaj kraj dokumentov — ta prekršek sta nare-dila Jugoslovan in Poljak. Kradejo tudi
avtomobile.«
Begunci kradejo tudi v Padričah sa-
• Vsem pride prav: perilo, zajci, polj-ki pridelki.
»Lani smo imeli opraviti tudi z večjim Prekrškom — ropom, ki so ga izvedli tie Ju£°slovani. Dva izmed teh je iskala
~reška policija. Eden je menda še na l, obodi. menda je zbežal y Švico,« nada-JUJe signor Petrosini.
»Begunk — prostituk ni toliko, kot se govori in piše. Sam še nikoli nisem imel priložnosti, da bi se prepričal, ali se dekleta iz taborišča nastavljajo na ulicah.«
LJUBOSUMNO SKRIVANJE PODATKOV
Po Petrosinijevem mnenjb je sedaj v taborišču 200 do 300 ljudi. Večina jih prosi za azil, drugi pa prihajajo čez mejo tudi iz drugačnih nagibov.
Na splošno je največ težav z Albanci in Bolgari. S Cehi in Madžari ni preglavic. Iz Češkoslovaške in Madžarske namreč bežijo predvsem intelektualci in visoko kvalificirani delavci, ne pa kriminalci. Ilegalni gostje iz Jugoslavije pa so večinoma iz nižjih, lahko rečemo tudi najnižjih slojev.«
»In kako dobi begunec azil?«
»Poznam le grob oris tega postopka. Zdi se mi, da. zadostuje izjava, ki jo begunec podpiše. To izjavo potem pošljejo posebni komisiji, ki prouči begunčevo preteklost.«
* Potem je Petrosini razširil roke in dejal:
»To je vse. Ce hočete zvedeti še kaj, pojdite k majorju Durighellu, predstojniku za tujce.«
Po zavitih hodnikih tržaške kvesture se napotim k majorju Durighellu, ki pa me odpravi zelo na kratko:
»Nisem pooblaščen, da bi dajal kakršnekoli izjave za tisk, ker je vprašanje beguncev ena tistih zadev, ki jih na kvesturi ne moremo z vsakim obravnavati. Sodim, da je direktor taborišča za to bolj poklican. On lahko dovoli ogled taborišča in da izjave.«
Direktor taborišča dr. Desiderato:
»Nemogoče, impossibile! Niti najsplošnejših podatkov ne morem dati.«
»Mogoče kaj o socialnem sestavu, o številu beguncev ... «
»Ničesar, prav ničesar vam ne morem povedati. Obrniti se morate na Rim, tam je naša centrala.«
»Cemu taka nezaupljivost, čemu takšno skrivanje podatkov?«
»Birokracija, čista birokracija.*
Ali res?
»JA NIŠAM JUGOSLOVEN!«
Padriče.
V vaški gostilni povabim dva hrvaško govoreča moška — oče in sin sta — za mizo
Nočeta prisesti.
»Tudi sama lahko pijeva,« pravita.
»Sta iz taborišča?« hočem nadaljevati pogovor.
Mlaja; me premeri od nog do glave, stisne pesti in me v sočni folklori nekam pošlje.
»Da, in kaj potem. Z Jugoslavijo sva midva opravila, capito? V taborišču je prekrasno, vse v redu,« nadaljuje ironično. »Jaz sedaj nisem več Jugoslovan, capito, Italijan sem, Italijan.«
»Pa imate italijansko državljanstvo?«
»Ne, tega še nimam, a dobil ga bom,« se pa tolče po prsih, odetih v ceneno konfekcijo »made in Trieste«.
»Zakaj pa ste zbežali iz Jugoslavije?« vztrajno nadaljujem, čeprav fantu očitno ni do pogovora.
»To je moja stvar, brigajte se vi za svojo ušivo Jugoslavijo!«
Oče ni dejal ničesar.
IZ TABORIŠČA V VIETNAM?
Sredi vasi stoji hiša, na kateri je z velikimi zbledelimi črkami napisano: SAMO V JUGOSLAVIJI BOMO IMELI KRUH IN DELO!
Nedaleč stran je ob cerkvi spomenik talcem, žrtvam fašizma. Na njem so napisana slovenska imena Grgič, Kalc.
Danes pa ljudje, ki so po skrivnostnih poteh ali s potnimi listi prestopili jugoslovansko mejo, čakajo v taborišču, v »campo di profughi«. Kot nebranjene »žrtve rdečega terorja« so bili »prisiljeni« zapustiti svojo domovino, da bi v naročju zahodnega sveta, sredi hladilnikov, vil, nylonskih nogavic in televizorjev našli svobodo
ZA PRGIŠČE LIR: naši rojaki brskajo po nagnusnih kupih tržaškega smetišča
Ne vem, česa so vredni ti ljudje, pomilovanja ak obsojanja. Njihova svoboda se imenuje taborišče. In taborišče, ki lahko sprejeme 700 do 1000 beguncev, pomeni:
1. dan prihoda: cepljenje in dezinfekcija;
2. dan in vse dni do približno 12. dne: osamitev ali karantena:
v teh dneh se vrstijo zaslišanja o vseh mogočih stvareh: o sorodnikih, pa tudi o starešinah JLA:
taborišče pomeni tudi bunker za nedisciplinirane:
»svoboda« od desetih zjutraj do desetih zvečer;
taborišče pomeni petnajst tisoč lir mesečne žepnine (in kaj si človek lahko kup: za petnajst tisoč lir?), hrano in stanovanje, postopanje po Trstu in oblizovanje ustnic pred izložbami. Skozi to šolo gre taboriščnik proti »svobodi«. Kam? V Avstralijo, Ameriko, Francijo, Švico?
»Pripravljeni so na vse, tudi na samo po sebi razumljivo izsiljevanje, samo da bi si prislužili zahodno srečo. Pripravljeni so se vpisati v tujske čete, ki se za ameriške dolarje borijo v Vietnamu; od časa do časa ZDA pošiljajo sem svoje predstavnike, ki — čeprav neuradno — vabijo k vpisu, je pred nekaj meseci zapisal neki italijanski novinar o taboriščnikih v Padričah.
Nikakor ne morem zvedeti, koliko jugoslovanskih beguncev je v taborišču. Vsekakor so to pretežno ljudje iz naših
južnih republik. Nedvomno jih je v primerjavi z begunci iz drugih dežel še najmanj. O svojih nagibih, motivih za beg iz dovčerajšnje domovine, nočejo govoriti. Pripovedujejo samo, kako bo lepo, ko bodo v Švici, Ameriki, Avstraliji, kako »bodo zaradili pare« in živeli na veliki nogi.
Samotolažba ali bujna naivna fantazija?
ZASLIŠEVALO SO ZVEDAVI
Vsakega begunca pa seveda ne doleti »sreča«, da bi lahko iz Italije odpotoval v širni lepi svet, kjer se cedita med in vino. Marsikakega begunca — pa čeprav njegova preteklost ni obremenjena s kriminalom — italijanske oblasti vrnejo v Jugoslavijo.
Povratniki so zgovornejši in skesano pripovedujejo:
Šestindvajsetletni kmet K., Hrvat:
»2e med služenjem vojaškega roka sva se s prijateljem odločila za beg v Italijo.., V Vidmu sva se prijavila italijanski poli-aji, ki naju je odpeljala v Padriče. Tam so me dvakrat zasliševali. Na prvem zaslišanju so me spraševali le o splošnih podatkih, na drugem pa me je marešalo Z. spraševal, kjer sem služil vojaški rok, kdo je poveljnik garnizona, kakšno oborožitev ima moja enota, kakšne tanke imamo. Spraševal me je tudi, kdo je bil komandant varnosti, kdo komandir moje čete... Hotel je vedeti, kakšne rakete ima naša armada, pri čemer mi je kazal razne skice.«
Tridesetletni V.:
»Bil sem brez dela. Zato sem ilegalno pobegnil v Italijo. V taborišču sem zaprosil socialno delavko, naj mi preskrbi kako delo. Kmalu sem ga dobil: čiščenje dvorišča.«
H.	je pobegnil v Italijo kar v vojaški uniformi in oborožen s polavtomatsko puško:
»Po prihodu v taborišče so mi vzeli ■rpžje in me za osem dni dali v karan-
o.	Med tem časom sem bil osemkrat zaslišan. V glavnem je šlo za vojaške podatke, kje je kasarna na primer, kazali so mi zemljevide... Da. na zasliševanju sem povedal vse, kar sem vedel. Pa se niti ne počutim kaj dosti krivega, ker sem imel vtis, da je bil zasltševalec bolj poučen o naših vojaških zadevah kot pa jaz sam.«
Nedvomno te izjave zgovorno razlagajo, zakaj je tako težko prodreti v be-dunsko taborišče Padriče, in dokazujejo, da ne gre zgolj za »čisto birokratske ovire.«
Prav zaradi teh izjav morda tudi ugibanja, da so beguna posredniki pri pošiljanju raznega sovražnega propagandnega gradiva v Jugoslavijo, niso iz trte izvita. Navsezadnje: zakaj' je taborišče le nekaj kilometrov od Jugoslavije?
JUGOSLOVANSKI GOBAVCI
Vsako delo — od dela pri greznici do dela za lepo pisalno mizo — je častno.
Kar sem videl na »gori sramote«, pa me je navdalo z gnusom in sramom, da sem Slovenec in Jugoslovan.
»Gora sramote«, sramote jugoslovanske.
Nekaj kilometrov od Padrič je vas Trebčč (Trebiciano), Tudi ta vas je »kaznovana« z nadlogo: v njeni bližini so namreč griči tržaške nesnage, odpadkov, ki jih vsak dan iz Trsta dovažajo tovornjaki Mestne snage.
Daleč naokoli se širi smrad, nad »griči« krožijo roji ptic — mrhovinarjev, noge se ugrezajo v nagnusno blato.
pre
teti
Po tem griču gomazijo sključene postave, vse so sive, odete v cape, zaudarjajo tako, kot zaudarjajo odpadki okoli njih. Spominjajo me na srednjeveške gobavce iz filmskih spektaklov. Brskajo po odpadkih, tlačijo v bisage prazne steklenice, staro železo, kosti, kruh. Malo proč spet zgrbljene sivkaste postave, ki s kopačami rijejo po smrdljivi gmoti, gnilobi. Za njimi gomazijo majhni buldožerji, ki ravnajo kupe.
Ti »grbavci« so — Jugoslovani. Jugoslovani. ki so se z rdečimi potnimi listi pripeljali do Opčin in se od tam napotili — na »goro sramote«. Tu so tudi begunci iz taborišča.
Več kot trideset Jugoslovanov sem tistega lepega zasneženega dne naštel med nesnago. Tudi nekaj psov je bilo na griču — tudi ti so iskali svoj grižljaj.
Zenska, ki ji zaradi umazanosti nisem mogel presoditi let, me je pogledala izpod čela. Ko sem ji dejal, da sem dopisnik nekega zahodnega časopisa (naj mi oprosti to laž), so se ji zasvetile oči.
V vrečo je položila še nekaj praznih steklenic, potem pa je bila pripravljena za pogovor.
»Došli smo iz okoline Beograda,« je povedala.
»Zakaj?« me je zanimalo.
»E, pa vidite, da zakrpimo sirotinju.«
To zakrpano siromaštvo je približno 1500 (en tisoč petsto) lir, trideset dinarjev za osem do deset ur dela na dan. Za osem do deset ur na dan!
Pristopila sta še dva moška in pritegnila:
»Bolje je kot v Jugoslaviji.«
»Se vam ne zdi ponižujoče, da brskate po teh odpadkih?«
»Pa zašto?«
Pripomnil sem nekaj o nacionalnem ponosu, dodal še bitko na Kosovem ...
V odgovor sem dobil samo top pogled.
Spet so se sklonili h kostem in steklenicam ter marljivo polnili vreče. Marljivo, kajti zvečer jim bo »padrona« Ca-vazzoni odštela nekaj drobiža.
»Gospa Cavazzoni, so vaši Jugoslovani pridni delavci?« sem vprašal lastnico odpada.
»So. Ce niso, ne dobijo soldi. Ce jim ni všeč, naj gredo drugam. Ne, niso zavarovani, saj nimajo dovoljenj za delo. Za to naj se, pobriga občinska uprava. Sicer pa ne delajo samo pri meni, povsod so: v Opčinah, Trebčah, Banah, Trstu ...«
»In kaj delajo?«
»Ma, kaj delajo? 2e kaj ...«
Tisto, česar ne bi noben Italijan delal za nekaj ušivih »soldov«.
Zgodba o jugoslovanskih beguncih nikakor ni pri kraju. Naša sramota še vedno prihaja v Italijo s potnim listom ali brez njega. Taborišče in »gora sramote« nista nikoli prazna.
MITJA MERŠOL
A
I
OKENCA ALI OKNA
Sem vnet zagovornik znamenj bližnje in daljne preteklosti — stavb, predmetov, navad, izročila. Tega me je bržkone naučila šola, pa knjiga, in doba, ki je bila izročilu naklonjena. Ne mislim, da bi morali materialne spomenike preteklosti ohranjati le zato, da bi lahko naši otroci in njih otroci videli, kako so živeli ljudje pred njimi. V času, ko vse več ljudi živi v mestih, ko ljudje pogosto spremenijo kraj svojega bivanja in ko nimajo več neposrednih stikov s preteklim, ohranjajo pomniki živo vez s preteklostjo. Sodobnega človeka pomirja dejstvo, da ni zgolj produkt tehnizirane okolice, ampak je le člen v dolgotrajnem razvoju, s- katerim se čuti povezanega. Smisel ohranjanja kmečkih hiš, vaških znamenj, gradov, oblačil, skrinj, ljudskih umetnin, pa pesmi, pregovorov in pripovedk ter običajev je torej pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled.
Zdi pa se, da včasih le pretiravamo. Na primer pri rojstnih hišah naših velemož. Bojim se, da smo do teh hiš preveč sentimentalni. Sam sem imel vedno nelagoden občutek, kadar sem stopil v kako teh hiš. Morda me je očarala starinska arhitektura, obokan vhod, mir. Vseeno pa se mi je zdelo soočenje s pisateljevo hišo — povrhu vsega je navadno doma preždel le nežna otroška leta — nepotrebno. Tudi če je njegovo domače okolje imelo kako vlogo v njegovem pisanju, je dobilo v moji domišljiji drugačne, bolj resnične razsežnosti, kot pa sem jih lahko tedaj videl na svoje oči.
Zgodilo se je v preteklem tednu, da sta na isti dan dva različna časopisa objavila fotografijo Prežihove hiše. V prvem je časnikar potožil, kako je sedanji lastnik hiše spremenil njen nekdanji videz. V drugem pa je časnikar pohvalil prenovitev in poudaril, da hiša ni kaj dosti spremenjena.
Ne glede na to, ali je videz hiše spremenjen ali ni, se mi zdi stvar komična in ne žalostna. Navsezadnje je kaj malo pomembno, kakšna je bila zunanjost ali notranjost hiše, v kateri je Prežih preživel kos svojega življenja, zlasti še ker nam je sebe, svojo dobo in svoje ljudi in kraje še kako dobro ohranil v svojem pisanju. Nesmiselno se mi zdi da bi iz sleherne rojstne h'še umetnika ali velmoža narejall muzej.
Za občutljivo oko seveda ni grše-ga kot z velikimi okni skažena Starodavna kmečka hiša. Zlasti mestno oko se rado odpočije na majhnih, s kovanimi mrežami zakritih okencih kmečkih hiš, -ki so povrhu še zastavljena z bujno rastočimi nageljni. Občudovalec se še bolj razveseli drobnih lin na še starejših hišah. Vse to je lepo za oko, ne pa tudi za ljudi, ki žive za majhnimi okenci.
Navsezadnje so bile te hiše postavljene v času, ko je bil večidel prebivalstva nepismen. Stanovalci teh hiš so večino svojega časa prebili na prostem, na njivah, v gozdovih, na kmečkih dvoriščih. Moderni časi so prinesli drugačen način življenja. Tudi kmečki sinovi in hčere se vse bolj zaposlujejo v tovarnah. V svoj kmečki dom žele vnesti vse tisto, kar jim ponuja vsemogočna reklama. Starodavne hiše, v katere z vseh koncev leze vlaga, žele prenoviti. In v tej želji izginjajo okenca, namesto njih pa se pojavljajo velika okna. Morda celo s plastičnimi roletami ali s kakimi drugačnimi neustreznimi spremembami.
Na vse to sem se spomnil, ko sem pred dnevi na nekem vaškem sestanku poslušal tožbo kmečke ženske. Okence skromne kmečke hiše so vrgli ven, da bi namesto njega vstavili kolikor toliko veliko okno. Stena je bila že napol porušena, ko jim je občinska komisija ukazala, naj nemudoma ustavijo nadaljnje delo. Ves mesec (jesenski) so živeli ob odprti steni, ko so se jih le usmilili in jim dovolili vzidati večje okno. To že ni več komično, je že žalostno. Navsezadnje zares ne moremo prisiliti ljudi, da bi živeli tako, kot so živeli njihovi dedje. Iz vsake kmečke hiše pa tudi ne moremo narediti muzeja — prvič nimamo denarja, drugič pa ne bi vedeli, kaj postaviti vanj.
JANEZ KAJZER
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA panorama TPnPMCir A DAMr. TEDENSKA PANORAM* TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO RAMA TE D EN S K APAN O R A M^ TED E^J&KA P ANO RA KI A TEDENSKA PAN
sPloih Zaplenili so cel0 knji«e. ki Pise J*iS° bile sporne, zaplenili so roko- j tj ji..*1 bi jih po pogodbah morali preje- ! sto m tožbe ne pomagajo. Želim, da pri-nih or£anl raziščejo obnašanje posamez-stavnrganov UJV v Makedoniji, kajti pozo^.1 so se na položaj, ki smo ga ob-
Po ,na kronskem plenumu.« štinsir 60 Ismailj Bajram, direktor pri- ; de,.' ® RiUndje, Je vprašal, ali niso taka j
cv)Ja protiza(kQnita-L'ubte^°VOra na to vprašanje še ni. Ob- :
so. da bodo s tem seznanili zve-
znega	dooo	s	tem	seznami
°%mS0kretar:*a za notraršle zadeve, ki bo °rh na poslansko vprašanje.
■
TURIZEM
^einja
DOPUST TUDI NA KREDIT
—j« jadranske obale od Istre do PoshT so Pokazali veliko zanimanja in voiJo ** domače turiste. Gostom je na je ja bcedivsem privatno prebivanje, kar novj ,lj najbolj sprejemljiv način. Po četrta a"poreditvi namreč privatnih sob vrste nar&t6 n' več. sobe sedanje druge Prej sr), So precej udobnejše kakor potrudila6 prve vrste. Večina mest se je 88 zmern tUdi * brano po restavracijah
*°be pa hotelih so lanskoletne, privatne *‘h dinaril dobe za 7-5 v Splitu in 20 no--il^stične V v ^bibrovniku. Zunaj najvišje
sezone dateio privatniki še 20-
odstotni popust, če pa gre za organizirano letovanje podjetij, je popust še večj'i.
Zadarsko otočje omogoča dopust tudi na kredit brez vsakršnega deleža ali poroštva. V podjetju »Jugotanker-turistho-tel« je potrebno za kredit samo izpolniti obrazec, plačati pa je mogoče od prijave do konca novembra letos. Zagrebška kreditna banka je letos uvedla tudi turistično varčevanje, vendar samo za podjetje Riviera v Poreču, ki daje gostom 20 odstotkov popusta na vse stroške med letovanjem.
V Šibeniku bodo letos vsi avtomobili na parkiriščih zavarovani, gostom, ki bodo odhajali na otoke, pa bodo vozila med tem časom stražili. Nekaj cen: na šibeni-ški obali v hotelih ni več prostora, cene v privatnih sobah pa se gibljejo od 10 do 24 novih dinarjev, trije dnevni obroki v restavracijah pa od 24 do 40 dinarjev. Celoten dnevni strošek v Zadru in okoli na otokih bo znesel od 42 do 56 dinarjev. Privatne sobe v Makarski bodo po 9 do 18 dinarjev, v Bi ograd« na moru pa od 6 do 15 dinarjev.
■
ZLATO
LEPŠI ČASI ZA DRAGO KOVINO
Predstavniki zveznih sekretariatov. Narodne banke in proizvajalcev dragih kovin so prišli v zvezno skupščino s posebnim predlogom: zlato naj končno postane bla-
go, nad njim naj nima več monopola Narodna banka, marveč se naj tako kot vse drugo podredi tržišču, seveda z nekaterimi posebnostmi.
Lepši časi za predelavo zlata so nastopili 31. decembra 1968, ko se je zvezni prometni,davek zmanjšal od 40 na 25 od-, stotkov. Cene zlatega nakita v trgovinah so padle, promet je začel naraščati. Kop-
neie so zaloge, ki so bile pred ukrepom vredne dvanajst milijard dinarjev.
Začela se je nekakšna zlata mrzlica: 19<>9 so predelali skupaj poldrugo tono zlata, medtem ko so potrebe za letos . že dobrih pet ton. Ce bi res predelali toliko zlata, potem bi se prekupčevanje in tihotapstvo odločno zmanjšalo. To pa je tudi namen novega predloga.
mipjrs
BOR: zlato se ho pocenilo, prekupčevanj bo konec
Cene zlata bi bile svobodne, to pa bi omogočilo povečanje proizvodnje v Boru in Trepči od sedanjih 2,7 na 4,7 ton v obdobju 1971—1972. Kupoi bi kupovali zlato neposredno od proizvajalcev in ne več s posredovanjem banke, vendar po posebnih blagovnih merilih zveznega izvršnega sveta.
Nad zlatom ne bo več devizne kontrole, knjižili ga bodo kot vsakršno drugo blago. V podjetjih ne bo več posebnih pravilnikov o varovanju zlata, ključarji si bodo morali poiskati drugo delo. Tudi v izvozu bo Narodna banka izgubila prednost, saj ga bodo lahko izvažale tudi delovne organizacije.
S tam se poslovno združenje zlatarjev strinja. Člane skrbi samo zahteva Bora, ki si hoče za zgraditev nove zlatarne zagotoviti tisoč kilogramov zlata. Glede na majhno celotno proizvodnjo bi utegnili vsi ostali proizvajalci — vseh je 14 — ostati praznih rok.
Prometni davek naj bi tudi še naprej ostal enak, kolikor bodo seveda ostale enake tudi cene zlata (32,28 dinarjev). To pomeni, da bo zlato v Trstu cenejše le za deset dinarjev in da se tihotapljenje ne bo več splačalo.
Nobene rešitve pa še niso iznašli za zobno zlato. Tu bi ostalo še naprej brez spremembe, čeprav bi bilo pametno tako zlato enačiti z zdravilom in ga razbremeniti prometnega davka.
Ce bo predlog sprejet, potem bo gram zobnega zlata stal od 20 do 25 dinarjev, medtem ko danes na črno stane od 30 do 35 dinarjev.
Za kakšnih 1.500 zasebnih zlatarjev take spremembe:	lahko bodo kupov
lomljeno zlato in ga potem sami talili predelovali. Strokovnjaki trdijo, da bi n ral zlatar pretopiti pet kilogramov zl< na leto, doslej pa je dobival neprimer manjšo količino.
SPOMENIČARJI ^
LE DVA TISOČ ZDRAVIH
■■lamnaMMi
Bogvekaterikrat bo spet spremenjen in dopolnjen Zakon o pravicah nosilcev Partizanske spomenice 1941. Pravice spo-meničarjev ostajajo prj starem. Spremembe bodo imele bolj ali manj značaj usklajevanja enega predpisa z drugim.
Vzrok spremembam je pred kratkim sprejet splošni zakon o zdravstvenem zavarovanju in obveznih oblikah zdravstvenega varstva prebivalstva. Ta zakon ureja zdravstveno zavarovanje zavarovancev, pa tudi nosilcev Spomenice 1941 na drugačen način kot do sedaj.
Sprembembe bodo omogočile spomeni-čarjem, da se poslužujejo zdravstvenega zavarpvanja oziroma varstva, kot ga predvideva zakon, če je to zanje ugodneje.
Pravice spomeničarjev do zdravstvenega varstva ostajajo v glavnem na dosedanji ravni.
REZERVIRANO ZA TOFA
leda)« In tlaka CP »DELO« v Ljubljani — glavni In odgovorni uradnik Zoran iarln — Uredništvo: Ljubljana. Tom tičeva 3/11. p. p 150-111. tel.: 23-522 do 23-526 Kolportaža ca Ljubljano: L|ubl|ana. Šubičeva ulica I. teletom 22-575. kolportaža ca cunanje prodajalce: Ljubljana. Titova c. 57. teleton 316-997 Naročnlnski oddelek: Ljubljana. Titova cesta 57, telefon 311-897 Naročnina: celoletna 48 N din. polletna 24. četrtletna 12. mesečna 4 N din Za tujino, plačana v Jugoslaviji: celoletne 96 N din. mesečna 8 N din: plačana v tujini — na KB Ljubljana. Bežigrad SDK-501 1 167/2 — ce loletna naročnina v USA dolarjih: 7.70 v britanskih funtih: 1 funte 4 šilinge, v cahodnonemških markah: 31 mark. v švedskih kronah: 40 kron. v italilanskih lirah: 4800 lir — Oglasni oddelek: Ljubljana. Šubičeva ulica 1. teleton 21 896 številka liro račune SDK 501 1 167 '2 Rokopisov ne vra čarno.
VREME
Od severa je hladni zrak preplavil ves evropski kontinent, zato bo v tem tednu spremenljivo vreme, občasno snežne padavine in hladno.
PREDVIDENI SUHI IN PADAVINSKI DNEVI GLEDE NA DOLGOLETNA OPAZOVANJA.
BO TREBA ZARADI KAMNOLOMA PRESELITI VAS?
NIKAR NAM NE MEČITE irtii POD NOGE POLEN. PREDRAGA SO...
»Mirna in tiha je vasica Pemovo. Točneje povedano, bila je taka, dokler.
Tu pa se naša zgodba začenja.«
Tako začenja svoje pismo naša bralka Neža Hriberšek iz Velike Pirešnice št. 21 pri Žalcu. In nadaljuje:
»Mirno in prijetno je bilo pri nas, dokler ni Cestno, podjetje iz Celja pred leti začelo razstreljevati v bližnjem kamnolomu. Tega bo že deset let. Od takrat naprej pa se vrste čedalje močnejše eksplozije. Sprva so bile eksplozije še znosne, čeprav so nas vznemirjale, toda naš strah in vznemirjenje sta se iz dneva v dan večala, ker so se eksplozije v zadnjih letih že tako razmahnil?, da smo vsak dan v smrtni nevarnosti ... Ob eksplozijah se nam majejo hiše, pokajo vodnjaki, majejo se nam tla pod nogami. Nihče pa ne ve in ne more verjeti, koliko strahu ob vsem tem prestanemo, posebno mi, ki smo bliže kamnoloma, saj nas takšne eksplozije spominjajo na bombardiranje med vojno. Naj navedem, da sem se nedavno tega skoraj onesvestila, ko se je ob strahovitem bobnenju začela majati hiša. Ponoči pa me zbudi pokanje tramov in zidov, ki so na več mestih, močno načeti. Na južni strani hiše se zid že nagiba, enako' v kuhinji. in v kleti. Skratka
— vsa hiša bo prej ali slej v razsulu.
Obrnili smo se že na več strani, pisali smo in prosili, moledovali in kotili
— vse brez uspeha. Prihajale so komisije, tudi z občine je prišla, ugotovila Je dejansko stanje in priznala, da so hiše poškodovane zaradi eksplozij, končno pa je še dodala, da ona kaj več kot ugotoviti ne more in naj si naprej pomagamo sami. Kako? Kam naj se obrnemo?
Na opozorilo ObS Žalec Cestnemu podjetju Celje, v katerem je bilo navedeno, da bo treba nekaj prebivalstva iz Pernovega izseliti, če bodo še tako naprej razstreljevali, je prišla 3. februarja v našo vas posebna komisija sestavljena le iz uslužbencev Cestnega podjetja. Ta komisija se mi je smejala, ko sem povedala, kaj so povzročile eksplozije, nekdo v njej pa je ironično pripomnil, naj razpoke zamažem z mavcem pa bo dobro.
Ne morem razumeti, da se danes lahko tako dela z ljudmi in gospodarstvi, ki so med vojno dajala zatočišče partizanom.
Prizadeti smo se začeli pritoževati že pred šestimi, sedmimi leti. Takrat so bile hiše in poslopja še dobra, že takrat so nam obljubili, da bodo stvar uredili, toda vse doslej so le zavlačevali, uredili pa ničesar. Hiše so zdaj razpokane in razmajane, pa nam pravijo, da so take od starosti«
Tako je pisala Neža Hriberšek.
V uredništvu smo sklenili, da mora nekdo takoj v Pirešico.
Komisija za vloge in pritožbe skupščine občine Žalec je poslala direktorju Cestnega podjetja v Celju takole pismo:
»Na zadnji seji smo obravnavali pritožbo Neže Hriberšek, Antona Breclja in nekaterih drugih prebivalcev vasi Pemovo. (Pirešica in Pemovo sta imeni za isto vsa — op. p.) Pritožba se nanaša na škodo, ki nastaja na hišah in drugih objektih zaradi razstreljevanja v, kamnolomu Velika Pirešica, ki je obrat vašega podjetja.
Prizadeti lastniki so že dalj časa opozarjali vaše podjetje na škodo, ki nastaja zaradi razstreljevanja, zlasti zaradi občasnih globinskih odstrelov. Ker so bile pritožbe brez uspeha, so nekateri
lastniki (hišne številke 21 do 27) najeli izvedenca, da je decembra 1968 ocenil škodo, ki jo je mogoče ugotoviti na posameznih objektih. Izvedenčevo poročilo so poslali tudi vam, vi pa ste jim odgovorili, da boste poskrbeli za potrebne geofizikalne meritve in nato zadevo rešili v dogovoru s prizadetimi strankami. Miniranje se nadaljuje, škoda zaradi odstrelov se povečuje.
Komisija za vloge in pritožbe je na podlagi izvedenčevega mnenja in po ogledu na kraju samem ugotovila, da je pritožba nedvomno upravičena, saj gotovo obstaja vzročna zveza med miniranjem (zlasti globinskimi odstreli) in škodo na stavbah in drugih objektih. Res je, da gre za starejše stavbe, ki so precej preprosto zgrajene, vendar škoda vsekakor nastaja in je lastniki ne morejo trpeti. Podjetje, katerega dejavnost povzroča to škodo, tudi po splošnih pravnih zakonih odgovarja zanjo in jo je dolžno poplačati.
Zato komisija zahteva, da vaše podjetje čimprej pojasni naslednje:
1. Kakšen bo razvoj kamnoloma (ali se bo obrat širil, ali bo potem razstreljevanje še močnejše) in kaj bo podjetje UKrenilo glede domačij, saj bo treba v tem primeru najbolj ogrožene prebivalce izseliti.
2. Ali je mogoče zmanjšati moč globinskih odstrelov?
3. Kdaj bo podjetje rešilo vprašanje doslej nastale škode?
DVE EKSPERTIZI
Franjo Kočar, sekretar, Franc Žnidaršič, vodja obrata Asfaltna baza kamnolom, Aleksander Kerštajn, varnostnik, in Vlado Kos, pravnik, vsi uslužbenci Cestnega podjetja v Celju, so že v začetku pogovora o težavah prebivalcev v Perno-vem povedali — in nam tudi predložili — da so dali izdelati dve ekspertizi o posledicah razstreljevanj v kamnolomu. Prvo ekspertizo je izdelal inštitut »Geo-eksperta« iz Zagreba (ki je njihov kooperant), drugo pa Astronomsko geofizikalni observatorij univerze v Ljubljani.
»Zanimivo je, da po obeh ekspertizah pridemo do enakih ugotovitev,« so dejali.
V povzetku ekspertize, ki jo je naredil zagrebški »Geoeksport«, je zapisano:
»Po diagramih potresa, ki smo jih posneli 18. maja 1968, je razvidno, da je razstreljevanje povzročilo potrese od tretje do pete stopnje (po lestvici S. V. Medvedova, W. Sponheurra in V. Karnika). Potres pete stopnje lahko povzroči manjše poškodbe: lahko nastanejo razpoke v malti, lahko odpadajo koščki ometa, na starejših, manj solidno grajenih objektih pa nastanejo razpoke. Tudi pri lažjem potresu tretje stopnje manjše poškodbe niso izključene.«
Astronomsko geofizikalni observatorij iz Ljubljane je opravil meritve 27. avgusta lani. Ob tej priložnosti so v kamnolomu uporabili 1416 kg razstreliva, medtem ko ga včasih uporabijo dvakrat toliko.
Iz ekspertize ljubljanskega observatorija povzemamo:
»Merjenja smo opravili ob objektu Antona Breclja, ki je kamnolomu najbližji, oddaljen je 320 metrov. Objekt je dotrajan in slabo grajen, zaradi potresnih sunkov, ki so nastali ob razstreljevanju, je poškodovan. Drugi objekti v okolici kamnoloma niso poškodovani in lastniki ne morejo uveljavljati odškodninskih
zahtevkov, saj so objekti v zadostni varnostni razdalji. Cestno podjetje Celje se je držalo vseh meril glede varnosti, ki veljajo za solidno zgrajene objekte.«
Ekspertizo ljubljanskega observatorija je podpisal znani strokovnjak za potrese ing. Vlado Ribarič.
UGOTOVITVE ZADNJE KOMISIJE
»Potem ko smo dobili obe ekspertizi, smo sestavili posebno komisijo in šli v Pirešico oceniti škodo,« povedo v Cestnem podjetju v Celju. Pokazali so nam zapisnik, ki ga je komisija ob tej priložnosti sestavila.
Komisijo so sestavljali: ing. Franc Kovačič, pravnik Vladimir Kos, varnostni tehnik Aleksander Kerštajn in vodja kamnoloma Franc Žnidaršič, vsi uslužbenci Cestnega podjetja Celje. Komisija si je
3.	februarja letos ogledala vse objekte, katerih lastniki se pritožujejo zaradi poškodb, ki jih povzročajo eksplozije v kamnolomu.
Komisija je ugotovila:
Pri Kati Stropnik, Velika Pirešica 24, je v stavbi zgoraj (v kuhinji) na južni steni razpoka, v sobi pri peči pa so razpoke med steno in stropom. V kleti izpadajo iz zidu kamni. V hlevu so razpoke ob vratih in na vogalu zgradbe ...
Pri Antonu Breclju, Pirešica 25, ki je najbližji kamnolomu, je' večja razpoka med temeljem in glavno steno. Temeljno zidovje je iz kamna, vezano v ilovico, zgornje pa iz lesa in ilovice. Kletno zidovje je izbočeno in že izpadajo kamni. Vhodni vogal hiše je močno razpokan ...
Martin Golavšek, Pemovo 26, ima na hiši razpoko med predelno steno in stropom, jugovzhodna stena zgradbe je delno razpokana, v gornjem delu vodnjaka je vidna razpoka ...
Neža Hriberšek, Pemovo, ima na hiši več razpok ...
In tako naprej. Komisija si je ogledala hiše in druga poslopja petindvajset gospodarjev. Enajstim izmed njih so priznali odškodninske zahtevke, preostalim pa ne. Sedem izmed tistih, ki so jim bile odškodnine priznane, se je glede odškod nine strinjalo, drugi pa ne.
Kolikšne so odškodnine? Navajamo:
Franc Kuhar. V. Pirešica 23,50 ND (ugovarja), Kati Stropnik, 150 ND (ugovarja), Anton Brecelj, 14.350 ND (še ni privolil), Martin Golavšek, 300 ND. Zofija Verdel, 100 ND, Neža Hriberšek, 100 ND, Franc Koštomaj, 220 ND, Ivan Štajner, 600 ND, Jože Podbornik, 700 ND, Jože Vinder. 1.555 ND, Ludvik Dolar, 2.850 ND. Pri zadnjih petih je v odškodnino všteto tudi nadomestilo za uničene poljske pridelke.
Kamnolom v Veliki Pirešici je ob avtomobilski cesti, ki vodi iz 2alca proti Velenju. Je na zahodni strani hriba, nad njim, na vzhodnem pobočju, pa leži vas Pirešica (na nekaterih hišah piše Per-novo).
Od kamnoloma do vasi ni mogoče priti z avtomobilom, treba je peš skozi gozd, ki raste v strmem bregu.
Ko smo se lepega sončnega dne vzpenjali skozi gozd, kakih tristo metrov od kamnoloma, smo povsod po pobočju videli tudi po več kilogramov težke kamne, ki so jih semkaj vrgle eksplozije.
»Torej je ob eksplozijah nevarno biti v gozdu?«
»Pač. A na nevarnost prej opozorimo,« pove uslužbenec kamnoloma.
V vasi ogledujemo razpokane hiše, govorimo z ljudmi. Jeze se in pripovedujejo o neprijetnostih, ki jih povzročajo eksplozije.
»Tisti iz Cestnega podjetja nam pravijo, da so naše hiše stare in nesolidno grajene. To je morda res. Res pa je tudi, da ne bi pokale, če oni ne bi razstreljevali. Vemo. da kamnolom mora delati, vendar pa bi lahko vsaj malo zmanjšali moč globinskih eksplozij, pravijo domačini. Jeze pa se tudi zaradi premajhnih odškodnin.
»Odškodnine, ki jih dobimo, velikokrat ne zadostujejo niti za gradbeni material, potreben za popravilo. Premajhne so.«
»Nekaj bi morali dobiti že zaradi motenja. Kadar razstreljujejo, moramo pustiti delo in se umakniti, odpirati moramo okna hiš in iti iz njih. že to je neprijetno. Potem pa še pokanje, tresenje, človek se boji, tu so starci in otroci...
»Ker so razpokali vodnjaki, je vse teže tudi za vodo. Res je, da je Cestno podjetje sofinanciralo gradnjo vodovoda, vendar pa ga v vseh hišah nimamo in uporabljamo vodo iz vodnjakov. Ti pa usihajo.«
Ko smo bili v vasi, je v kamnolomu nekajkrat počilo, vendar ne prehudo. Domačini so povedali, da so to manjše eksplozije, zaradi katerih se ne razburjajo. Motijo jih globinski odstreli.
»Od leta 1966, ko smo uvedli globinske odstrele, pa do sedaj je bilo približno 35 takih odstrelov,« so povedali v celjskem Cestnem podjetju.
KAKO NAJTI REŠITEV?
Težave prebivalcev Velike Pirešice se zde na videz majhne, a so v resnici velike. Človek mora le pomisliti, da bi sam stanoval v vasi, ob kateri nenehno poka, da bi stanoval v hiši, kjer eksplozije povzročajo manjše ali večje razpoke, odpadanje ometa in ne nazadnje hrup pa neprijeten občutek.
Zadoščenja prebivalci doslej niso dobili. Odškodnine, ki jim jih je priznala komisija, so bolj ali manj simbolične, z njimi so potolaženi paragrafi, ljudje pa ne. Ljudje so še vedno nezadovoljni.
V tem se je spet pokazala stara nemoč posameznika, ki hoče uveljaviti svoje pravice proti podjetju, ustanovi, tehnjki. Nemoč človeka, ki se zaman bori proti pretiranemu hrupu v Ljubljani, slabemu zraku v Celju, onesnaženim vodam po vsej Sloveniji. Vedno izgubi človek, zmaga pa tehnika.
Rešitve nedvomno so, bržkone pa so drage. Tudi tu igra račun pomembno vlogo in tudi tu pride prav tistim,, ki postavljajo »splošne« koristi in potrebe posameznika, človeka. Kako rešiti ta problem, streti ta trdi oreh? Treba ga bo čimprej I	EVGEN	JERIC
SLIKE POD NASLOVOM (OD LEVE PROTI DESNI); NEŽA HRIBERŠEK kaže razpoke na svoji hiši; del hudo razpokanega zidu hiše, ki je last Antona Breclja: hiša Antona Breclja, ki je najbolj poškodovana. — Foto: EVGEN JURIČ
Čudno, prečudno. Naš narod je pa res že tolikokrat nadrsal, da bi lahko poiskali nekaj izjemnih kvalitet...
MALA GALERIJA VELIKIH OBEŠENJAKOV
2IKA 2IVULOVIČ—SERAFI M je po delovnem stažu (ker včasih tudi dela) eden najstarejših jugoslovanskih satirikov in humoristov. Serafim se že tako dolgo ukvarja z našim družbenim humorjem, da je po svojih lastnih izkušnjah in prepričanju in praksi izdal Leksikon zgodovinskih objektivnih težav. To je sicer bogat, toda kaj nenavaden leksikon; v nasprotju od drugih sploh ni urejen po abecedi, toda Serafim se opravičuje z dejstvom, da tudi zgodovina ni bila naklonjena abecednemu redu.
— Kaj te je v zgodovini naših dni najbolj pretreslo, da nisi zapisal v svoj leksikon?
— Dejstvo, da narodnoosvobodilni boj sploh ne bi bil trajal štiri leta, če bi bil vsak že v partizane pripeljal s seboj dve priči.
— Kaj predlagaš za zgodovino jutrišnjega dne?
— Manj referatov, več rezultatovl
— Oznaka za današnje dni?
— Pismeni učijo nepismene, polpismeni pa oboje.
— Oznaka za včeraj?
— Bil je neki standard pa je šel, šel in odšel.
— Oznaka za vse večne čase?
— Vsi za enega, eden za — sebe!
— Nočeš vojne?
— Nočem!
— Nočeš ubijanja?
— Ne takšnega ne drugačnega. Tudi bolh ne ubijajte! Dovolj je bilo prelivanja delavske krvi ...
— Si dobil plačo za februar?
— Raje bi jo dobil za jaguar!
— Prvi maj je prvi april proletariata?
— Je, ampak samo na , izkoriščevalskem Zahodu, kjer izkoriščajo človeka po človeku.
— Pa pri nas?
— Pri nas je seveda prav nasprotno!
PONEVERJENO
Vlogo bojevitega partizana Faruka Begolija so iz filma Bitka na Neretvi povsem izrezali. Faruk Begoli bi rad sedaj svoje sodelovanje v Bitki na Neretvi dokazal z ustaljeno prakso — dvema pričama!
PŠENIČNE URE
Lani smo kot agrarna dežela dosegli neponovljiv uspeh. Ni nam bilo namreč treba uvoziti pšenice.
Naši trgovci pa ob tem nenavadnem uspehu poljedelcev niso ostali prikrajšani. Ob letni bilanci se je namreč izkazalo, da je močno porastel uvoz blaga za splošno porabo, a na prvem mestu so najrazličnejše ure — ročne, stenske, budilke...
Pa menda nočejo, da bi sedaj s tujimi urami merili blažen čas domačega kruha...
SIMBOLIKA
Spomladanski del prvenstva zvezne nogometne lige se.bo letos začel na silno simbolični dan.
Na 8. marec — dan žena.
Za ženski praznik moški nogomet.
BELA VRANA BREZ ANSAMBLA!
Pred dnevi sem v tovarni gramofonskih plošč Helidon zaman iskal direktorja. Tajnica mi je vljudno pojasnila: — Tovariša Drolca ni, ker razvaža plošče!
Če bomo kdaj postavili muzej gospodarske revolucije, predlagam da en piedestal zanesljivo prihranimo ...
NASVET SAMO ZA 2ENE!
Drage tovarišige!
Bliža se osmi marec, pohitite z delom, da boste lahko kako uro brez skrbi pile z nami za vaš praznik!
PRIMERJAVA
Včasih se mi zdi. da mnogi naši sestanki spominjajo na skupinski seks. Le dejanj ni...
SPODRSLJAJ
V Ljubljani imamo svetovno prvenstvo v umetnostnem drsanju. Pravijo, da domači nimamo kdove kako močnega zastopstva.
KADAR V KAMNOLOMU VELIKA PIREŠICA ODSTRELJUJEJO KAMENJE Z GLOBINSKIMI ODSTRELI, SE HIŠE V BLIŽNJI VASI TAKO STRESEJO, DA POKAJO ZIDOVI IN ODPADA OMET • KAJ PRAVIJO K TEMU LJUDJE?
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO
Tisti, ki so predlagali zakonske spremembe, niso niti z besedo omenili poprejšnje dogovore in zahteve, o katerih je bilo preče; besed na kongresu borcev v Ohridu.
Bil Je govor o tem, da bi nosilcem Spomenice ponovno odobrili pravico do zdravljenja v zdraviliščih, kakršno imajo vojaški invalidi. Predlagano je bilo, naj bi se povišalo nadomestilo za stroške letnega dopusta na 1500 dinarjev, razen tega naj bi se povišalo tudi nadomestilo za pogrebne stroške. Sedanja vsota ne zadošča za vse stroške, ki nastanejo ob smrti, zlasti v mestih ne.
Denarni prejemki spomeničarjev se odmerjajo po več različnih osnovah, ki so med sabo neuskladene, tako da 50 tudi razlike občutne, odvisno od tega, kako je kdo uporabljal različne predpise.
Po temeljnem zakonu o pokojninskem zavarovanju imajo nosilci Spomenice z najmanj pet let pokojninske dobe (od tega deset let zavarovalne dobe) pokojnino 800 dinarjev na mesec (v Sloveniji nekaj več). V dobi dH 1960 do 1965. leta je imela administrativna komisija 1 zveznega izvršnega sveta pravico priznati posameznikom pravico do pokojnine, čeprav niso lmolj pogojev zanjo. Pokojnine na tej osnovi znašajo od 580 do 600 dinarjev.
Novi zakonski predpisi, sprejeti v letu 1965, so onemogočili izjemne pokojnine, skrb za materialno preskrbljenost nosilcev spomenic so prevzele republike. Toda v nekaterih republikah Je to samo možnost, v drugih pa tudi pravica. Pokojnine
po tej osnovi znašajo od 240 do 640 dinarjev.
Obstaja še četrta osnova, to je stalna denarna pomoč od 300 do 600 dinarjev, ki jih dajejo nekatere republike in občine, to pa samo tistim borcem, katerih ekonomski položaj ne ustreza njihovim zaslugam.
Morda je na tem mestu neokusno govoriti o zaslugah borcev. Vendar vseeno naštejmo neka; zgovornih podatkov:'
Izdanih Je bilo 27 638 spomenic, v začetku leta 1969 pa je živelo še 25.081 nosilcev spomenic. V delovnem odnosu je dandanes še 5000 nosilcev Spomenice.
Zdravstveni položaj preživelih spomeničarjev nj niti malo razveseljiv: devet tisoč je vojnih invalidov, med 25.000 borci pa je samo dva tisoč zdravih.
POPLAVE
160.000 OGROŽENIH HEKTARJEV
Brez velikega hrupa in skoraj neopazno Je Vojvodini zagrozila velika nevarnost podzemnih in površinskih voda. Po zadnjih uradnih podatkih ogroža voda več kot 160.000 hektarjev, od tega 75.000 hektarjev njtv, 23.000 hektarjev pa celo pose-lanih z žitom. Najbolj ogrožen Je del Banata med Izlivoma Tamiša in Begeja, kjer je pod vodo 80.000 hektarjev. Voda grozi tudi mnogim vasem.
Ze zgrajena osnovna irtreža vodnega si-
znane. Izkušnje kažejo, da se pojavljajo v določenih razdobjih, vsakih trinajst do petnajst let. V bližnji preteklosti so podzemne vode divjale v letih 1942, 1955 in 1956. V drugem vojnem letu je bilo pod vodo 400.000 hektarjev njiv, 2000 hiš je bilo porušenih, 8000 stavb pa poškodovanih. Leta 1955 je ostalo brez strehe 765 družin, poškodovanih pa je bilo 430 hiš. Leta 1956 je voda poplavila 160.000 hektarjev njiv, na 35.000 hektarjih pa so bili uničeni vsi posevki. Tega leta je vas Moliti doživela pravo katastrofo. Bila je porušena do tal, vaščane pa so razselili. Ime vasi Molin lahko najdemo v severnem Banatu blizu romunske meje samo še na zemljevidih starejšega datuma.
Podzemne vode povzročijo obilne jesenske in zimske padavine in hitro topljenje snega. Na ravnini se znajde naenkrat ogromna količina vode, ki je zemljišče ne more popiti in jo po naravnih podzemnih tokovih oddati rekam. Raven podzemnih voda se zato dvigne vse do površja. Letošnja zima je za takšne tihe poplave kot nalašč.
V Banatu je samo iv zadnjih dveh mesecih padlo 444 milimetrov padavin, kar znaša dve tretjin) poprečnih letnih padavin! Samo na področju Banata in Bačke Je v tem času padlo 5,33 milijarde kubičnih metrov vode. Ce bi se hoteli izogniti škodljivim posledicam, bi se moral) znebiti vsaj 900 milijonov kubikov vode.
Škodljivo delovanje podzemnih in površinskih voda na posevke je odvisno od tega, koliko časa se voda zadržuje na njivah, pa tudi od temperature. Ce je tem-
peratur? nizka, lahko rastline ostanejo pod vodo sorazmerno dolgo. Seveda V* žetev pičla. Vsekakor pa je treba voeto odstraniti po desetih, petnajstih dneh. A« je to mogoče storiti, pa je spet odvisno od vremena.
Veliko škodo pa povzroči voda, k) 5* zadrži vse- do spomladi in ovira spomladanska dela. Škodljive posledice pa n® občuti samo kmetijstvo Ogrožene so cele vasi. V Vojvodini so hiše zgrajene večidel iz pečene opeke, ki vpijajo vodo. Podzemske vode pa naposled ovirajo gospodarstvo v celoti. Ljudem grozi tudi nevarnost epidemij, poplavna voda se namreč meša z vodo v vodnjakih.	^
SPOR
OČE NE SME POSTAVITI SINU SPOMENIKA _
V Cetinju te dni spet govorijo o narodnem heroju Gojku Kruški. Okupatorji so ga januarja leta 1944 obesili na bres^ sredi mesta. O heroju niso pisali le novinarji, temveč celo pesniki.
Zdaj se o narodnem heroju Gojku K1-11' ški prepirajo pismeno in ustno. Na en strani je herojev oče Marko Kruška, n drugi pa zveza borcev in druge obfinsk organizacije. Oče želi postaviti svojem
KANAL DONAVA—TISA—DONAVA: ogroža rodovitna polja?
stema Donava—Tisa—Donava Je pomembno zmanjšala škodljivo delovanje podzemnih voda. Vendar njihovega delovanja ni mogla povsem preprečiti, ker takoimeno-
vana drobna mreža kanalov za odtok vode
še ni dokončana. Vse črpalke delujejo noč
tn dan, njihova zmogljivost Je dvesto kubičnih metrov vode na sekundo. Razen tpga odhaja vsako sekundo po gravitacijski poti V Donavo In Tiso še petinsedemdeset kubičnih metrov vode.
Podzemne vode v Vojvodini niso ne-
PO NASI DEŽELI NEKOČ IN DANES
PODJETJE JE SVOJI NEVESTI KUPILO KMEČKO OHCET
MILIJONČEK ZA KUPONČEK
Potem je Janez splezal k Micki in ji v lase vtaknil rdeč nagelj. Ona se je sramežljivo nasmehnila, on pa je zavriskal na ves glas, da se ga je slišalo prek dolin in bregov. Po vseh oklicih je bila poroka, taka, da je teklo od miz, svatje pa so se zadovoljno gladili po trebuhih. Godci so godli, da so jim popokale strune na glasbilih, zvonovi so zvonili, da bi bil skoraj počil bron.
Oh, zlati časi vasovanja in nevestine bale! Minili ste. Danes velja več kupon kot pa kopun! Čeprav imamo še danes kmečko ohcet -občudujemo jo vsako leto na meščanskih ulicah ljubljanskih - je v vsem skupaj nekaj sodobnega, kako bi rekel, nekaj »samoupravnega«. Danes namreč odločajo o tem, kdo naj bo slovenski kmečki par (ki naj v imenu vsega slovenskega naroda zavriska na ves glas), direktor, nekaj tisoč izvodov časopisa, telefonski imenik, nekaj objektivnih glasovalcev - na koncu pa še delavski svet.
VENSKI PAR V6-ANTONI NA IN
»Srečna sva, zelo srečna!«
0
o
afpijsaAUi	n
■ ■ ■ •
Humoristična
nadaljevanka
izpod peresa EVGENA JURIČA
nasa
izhaja v sobotni prilogi DELA (Za konec tedna) že tretje leto. Doslej je bilo objavljenih že preko 150 nadaljevanj. Junaki NAŠE ULICE — Dolle, Borič, Koren, njihove žene in drugi — so bralcem sobotne priloge že dolgo dobro znani, saj s svojimi dogodivščinami vsak teden nasmejejo mlado in staro in prijetno popestrujejo branje za konec tedna.
časopisno grafično podjetje DELO se je odločilo, da izbor najboljših humoresk iz nadaljevanke NAŠA ULICA izda v posebni knjigi, bogato opremljeni z ilustracijami, ki bo nosila isti naslov kot nadaljevanka — NAŠA ULICA, avtorja EVGENA JURIČA.
Cena knjige v prednaročilu bo 19,00 din, v prodaji pa bo knjiga znatno dražja To prijetno delo si zagotovite v prednaročilu tako, da izrežete objavljeno naro čilnico in jo do 10. marca pravilno izpolnjeno in podpisano pošljite v pismu ali nalepljeno na dopisnici na naslov: CGP DELO, Prodajna služba, Titova 57, Ljubljana, p.p. 29.
NAROČILNICA
Podpisani
'Jaslov:
5 to naročilnico nepreklicno naročam knjigo Evgena Juriča NAŠA ULICA, kupnino bom poravnal po prejemu knjige na priloženi položnici.
Podpis:
Za »Slovenski par 70« smo zvedeli iz ljubljanskega Dnevnika (ta časopis je namreč voda vso akcijo za izbor slovenskega poročnega para za kmečko ohcet), ki je izšel v soboto, 28. februarja letos. Pogledali smo sliko srečnih potencialnih poročencev in ugotovili, da sta prijetna, luštna, mlada in sploh v redu. Antonina in Peter, tekmovalni poročni par številka 18, sta med vsemi dobila največ kuponov. Od skupaj 150.207 kuponov so jih zanju bralci in ku-povalci Dnevnika izrezali kar 34.332.
Iz vseh koncev in krajev Slovenije so deževali kuponi, na katerih je pisalo: glasujem za par številka 18.
Ona: 24-letna visoko kvalificirana gostin. ska delavka, zaposlena kot šefinja strežbe v gostišču »Vitez«, visoka 167 cm in težka 55 kg.
On: 26-letni grafik, zaposlen v tiskarni Ljudske pravice, visok 185 cm, težak 75 kg.
Tako Antonina Arhar kot Peter Horvat — za ta srečni par namreč gre. sta srečna, zadovoljna, ker sta bila izvoljena za par na kmečki ohceti.
»Kaj naj rečem,« pravi Antonina, »še vedno nisem prišla k sebi. No, upala sem že, a uspeha nisem pričakovala. Sedaj, sedaj, ko sva pa zmagala, mi je žal za druge pare.«
Da. Samo en par izmed enaindvajsetih prijavljenih je lahko na kmečki ohceti.
In lep, prijeten par bo to.
Ne da bi hoteli metati senco na njuno srečo ob izvolitvi, pa se moramo ob sami organizaciji letošnje kmečke ohceti vprašati naslednje: kako je bil izbran letošnji par za slovensko kmečko ohcet?
MILIJON GOR ALI DOL
Je bil poročni par letošnjega leta resnično izbran po zbiranju kuponov deset-tisočev Slovencev? Tak je vsekakor namen te prireditve, namreč da čimveč Slovencev glasuje za najlepši in najprikupnejši par za našo kmečko ohcet.
Zal pa tega ob izvolitvi letošnjega para ne moremo trditi.
Poročnemu paru 1970, ki je tako prepričljivo prehitel vse druge tekmujoče dvojice, je Gostinsko podjetje Ljubljana (vanj sodi tudi gostišče »Vitez«, v katerem dela Antonina Arhar) kupilo 20.000 (dvajset tisoč) izvodov ljubljanskega Dnevnika, v katerem so bili tekmovalni kuponi. Pravzaprav je ob tej pošiljki prišlo naenkrat še šest tisoč izvodov tega dnevnika, za katere pa še ni ugotovljeno, kdo jih je kupil.
Sicer pa začnimo kar od začetka.
Stvar je malce podobna kriminalki.
Sobota, 21. februarja, šofer Gostinskega podjetja Ljubljana dobi potni nalog, da pripelje v upravo podjetja (Ljubljana, Streliška 14) šest tisoč izvodov ljubljanskega Dnevnika. Kje jih je dobil, ni ugotovljeno. Možnosti sta dve: lahko jih je nabiral po trafikah ali pa jih je dobil v tiskarni Ljudske pravice, kjer pač tiskajo Dnevnik.
Ponedeljek, dva dni kasneje. Vozilo, ki ni bilo last podjetja, pripelje v upravo
Gostinskega podjetja Ljubljana 20.000 izvodov Dnevnika, ki jih je podjetje plačalo z milijonom starih dinarjev.
To je storil direktor podjetja na svojo roko.
Dejstvo je tudi — in to lahko napišemo brez zlonamernih namigovanj — da je šefinja gospodarsko računskega sektorja tega gostinskega podjetja ženinova mati.
Tako. Izvodi so bili kupljeni, dostavljeni v upravo, plačani iz blagajne podjetja.
Kaj pa sedaj?
Sedaj pa, tovarišice in tovariši, je na vrsti genialna poteza. Ni namreč dovolj samo poslati na tisoče kuponov na naslov Dnevnika. Samo število kuponov še ne zagotavlja zmage. Potrebno je tudi čimveč glasovalcev, se pravi, čimveč imen. In kje dobiti na tisoče i*nen v podjetju, ki ima samo nekaj sto zaposlenih?
Roka se je počohala po modri glavi. Kje dobiti imena »pošiljateljev« kuponov? Pogled nemirno kroži po pisalni mizi, ošvrkne telefon in se ustavi na — telefonskem imeniku. Trikrat hura za telefonski imenik! Ta je zakladnica imen!
Potem se je začel lov, lov na telefonske imenike po pisarnah. Namreč, tovarišice in tovariši, izrezati dvajset ali pa celo šestindvajset tisoč kuponov niso mačje solze, poleg tega pa še vpisati vse potrebno v kupone: glasujem za par številka 18, ime in priimek: roka pobrska po telefonskem imeniku, naslov pošiljatelja: roka mora spet pobrskati po telefonskem imeniku ...
Za tako delo je bilo potrebnih precej pridnih rok pa tudi precej imenikov.
Tako se je zgodilo, da je Slovenec Janez Potegnjeni izbiral par za kmečko ohcet 1970, ne da bi sam vedel ali hotel!
Ker pa tudi telefonski imeniki niso neizčrpna imenska zakladnica, so v podjetju privlekli na dan tudi kartoteke tistih, ki so bili nekoč zaposleni v tem podjetju ...
Med vsem tem je pel telefon. Lahko si predstavljamo, kaj so spraševali.
»Koliko točk že imata? Sta prva?«
Ni šment: če bi paru številka 18 slabo kazalo, bi podjetje morda že navzlic izdanemu milijončku primaknilo še enega. (Seveda pa bi morali v tem primeru namesto telefonskih imenikov uporabiti kaj drugega. Mogoče matične knjige?)
In par številka 18 (pardon, podjetje) je zmagal.
DELAVSKI SVET JE PRIKIMAL
Sedaj pa: kako to stvar pojasniti delavskemu svetu? V petek, 27. februarja, je bila seja tega najvišjega samoupravnega organa v podjetju.
In spet genialna rešitev: milijon je bil izdan v »propagandne svrhe«. Konec koncev je to res. kmečka nevesta zaposlena v gostišču, bo nedvomno pritegnila precej več zvedavih gostov, kot bi jih bilo sicer! In sploh: nevesta je iz našega podjetja.
Delavski svet, postavljen pred dejstvo, je prikimal. Zadeva je bila rešena.
Ali res?
Zadeva z družbenim milijonom, ki je šel pač za reklamo podjetja, čeprav v škodo vsem drugim tekmujočim dvojicam, ki se bodo morale zadovoljiti z »običajno« poroko, bi se dala še kako opravičiti.
Kaj pa »sposojanje« tujih imen iz telefonskih imenikov? Je to res čisto nedolžna stvar? Četudi bi izbirali iz imenika samo prijatelje in znance, kar pa skoraj ni verjetno, ker je bil par izbran — kot je zapisal Dnevnik — od glasovalcev, ki so bili lepo »razporejeni« po vsej Sloveniji.
SKRIVNOSTNA SEJA
Ko poprašamo mladi par za to »glasovanje«, zmigneta z rameni in povesta, da o tej stvari ne vesta ničesar, prav ničesar. Izjavita tudi, da so te govorice nedvomno plod že znane slovenske nevoščljivosti.
»Danes dopoldne me Je iskala neka ženska. Grozila je, da mi bo že pokazala ...« pove nevesta Antonina.
Ženin Je ob vsej stvari bolj realen: »Ce ima človek denar, se lahko zapiči v tako prireditev z gotovostjo, da bo zmagal.«
Obiskali smo tudi predsednika delavskega sveta Lazareviča, ki je sicer poslovodja v restavraciji »Cinkole«.
»Kako je s to zadevo?«
»Ne dajem nobenih izjav,« je kategorično zavrnil vsak nadaljnji pogovor.
»Pa ste se na seji delavskega sveta menili kaj o kmečkem paru?«
»Razumite vendar, da ne da.iem nobenih izjav. Nekoč poprej smo se menili, da bi imeli podoben gostinski par.«
»Ste imeli sejo delavskega sveta v petek?«
»Ne dajem nobenih izjav.« Predsednik delavskega sveta ni hotel reči ne »da« ne »ne«, čeprav je šlo za tako nedolžno vprašanje, kot je datum seje delavskega sveta. Ali pa so morda seje delavskega sveta poslovna skrivnost?
Tudi vprašanja, ali potemtakem zanika vest o kupovanju kuponov, ni hotel ne zanikati, ne potrditi!.
Dvajset parov, kandidatov za kmečko ohcet, za katere niso glasovala imena iz telefonskega imenika, je bilo tako prikrajšano za možnost, da bi bili na kmečki ohceti, da bi dobili zastonj lepo spalnico, poročna prstana, zibelko in še kaj.
Je to pravično?
Vprašanje je namenjeno Gostinskemu podjetju Ljubljana.
Vprašanje je zastavljeno tudi organizatorju, ki naj bi morda v prihodnje posvetil več pozornosti tudi samemu glasovanju, tako da bosta o slovenskem kmečkem paru res odločali lepota in prikupnost, ne pa zasebni ali pa celo družbeni denar!
Sicer pa: naj se v prihodnje loti takega »podviga« rajrkaka množična organizacija. Vsaj ne bo težav s telefonskimi imeniki.
MITJA MER.ŠOI.
PRED 100 LETI
V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI
je po letošnjem imeniku 194 fara, 81 lokalij, 3 vikarij, 11 starih kaplanij, 19 ekspozitur, 230 koopera-tur, 6 manemisarij, 42 beneficijev, 308 duhovnijskih cerkev, 1008 podružnic, 7 samostanskih cerkev, 161 kapel, 498 duhovnih pastirjev, 27 pri druzih opravilih. 52 v pokoju,
21 v druzih škofijah. 17 duhovnov iz druzih škofij, 55 redovnikov, 68 redovnic uršul. družbe in 28 usmilj. sester, ter 526.876 duš.
Slovenski Narod, 1870
PRED 50 LETI
ČUDNA VOJAŠKA NAVADA
Na Kodeljevem se je udomačila čudna vojaška navada. Poprej se je streljalo iz” pušk in plašilo na nasprotni strani stanujoče prebivale ' ali na cesti idoče pasante. Nekaj časa sem pa so nastanili oddelek strojnih pušk, ki izvaja svoje strelne vaje ter ima merilo na nasprotno ležečo tovarno oziroma vrt. Dasi streljajo slepo, so vendar občutki stanovalcev neprijetni in je lahko to streljanje vzrok velike nesreče. Tako se je spel na dvorišču tovarne ob streljanju konj in bi na dvorišču igrajočim se otrokom bil smrtno nevaren, da ga nista hlapca ob pravem času zadržala. Čudno je tudi, da se ne jemlje v ozir na nasprotni strani ležeče bolnišnice, ki so polne bolnikov in katerim to rožljanje gotovo ni v prijetno zabavo.
Slovenec, 1920
PRED 20 LETI
NOV JUGOSLOVANSKI REKORD
V SMUČARSKIH SKOKIH
Na mednarodnem smučarskem tednu v Planici je skakalec Polda dosegel nov državni rekord, ko se je pognal na 114 metrov. V naslednjih dneh je ta rekord izenačil Rudi Finžgar. Za tekmovanje je bilo ogromno zanimanje. Na zaključno prireditev je prispelo v Planico okoli
22 000 ljudi, od katerih je večina prišla s posebnimi vlaki.
Ljudska pravica, 1950
OGLEDALO
10.	vprašanje: Rimski državnik Cezar Gaj Julij, ki je uničil Pom-peje, je vladal kot neomejeni vladar, a vendar pustil senat in ljudsko skupščino. Kako je umrl?
(Nedeljski dnevnik 1. marca — Nagradni quiz št. 7)
Kaj vse izvemo iz tega poučnega guiza! Doslej smo zgrešeno mislili, da je Pompeje zasul izbruh Vezuva leta 79, zdaj pa je zgodovinska zmota popravljena: to grdobijo je zagrešil Julij Cezar, in sicer 123 let po svoji smrtil
*
Ob železniški progi Velika Kopa-nica—Slavonski Šamac pri vasi Si-kirebac je našel v torek progovni delavec Anto Matijevič zavitek z radioaktivnim zlatom, ki ga je 17. decembra vrgel iz drvečega vlaka vlakovodja Milan Jergovič. Ta je mislil, da je v zavitku eksplozija.
(Delo 26. februarja — Naše radioaktivno zlato)
Eksplozije znamo zavijati najbrž samo pri nas. — Za tiste, ki so še vedno v skrbeh za usodo radioaktivnega zlata, so objavili isto vest še enkrat v Delu 3. marca pod naslovom »Najdeno zlato«.
*
Organizacija je v rokah World Press Photo. Sliko, ki jo objavljamo, je »pritisnil« francoski fotograf Asi Toshio, ki dela pri časooisu Ashai Shimbun. Napravil jo je lani, meseca decembra, v najbolj dramatičnih trenutkih študentskih bojev na ulicah Tokia.
(Tovariš 3. marca — Fotografija leta)
Ashi Toshio — Ashai Shimbun — Tokio: vse zveni zares močno francosko.'
*
Wllson obišče Jugoslavijo — Ni-xon sprejel povabilo, da obišče Jugoslavijo.
(Dnevnik 27. februarja — naslov in podnaslov na prvi strani)
VVilson in Nixon nista ravno čisto isto.
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA panorama TPr»i:K.c.zA DAunDAuji Trnr
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDEN^KA PA^ORAMA^TEDENSKA PANORANoT TEDE^jSKA^PAh«)RAK^A TFnFN^lKA PAN
u spomenik, občinske organizacije pa ne dovolijo. Herojev oče je po-^ že milijon starih dinarjev za grad-Gojkovega doprsnega kipa, kupil je tharmor in drugi gradbeni material. *ato mu ne dovoiy° postaviti spomenika, rih j?111 zveza borcev ponuja milijon »ta. materi ^rJeV k<>t od^kodnino za kupljeni
kovf° ‘e star 22 let, so ga sovražni-ravn ag.enti	Dvema	sodelavcema	Je
stj, 0 Izročal ilegalno gradivo in obvesti.,,?Poprljel 150 Je
®odei- M™ se je s prvim agentom, - avca pa medtem uničevala ilegal-” literat elavca
Gojka mučili, mu na zobeh hladili raz-
literaturo. Nazadnje so Gojka in oba so Pay.Ca Prijeli. Zaprli so jih. V zaporu
so
Vsem\ n0Ž’ zbada*! so 8a P°d nohti. “O Ju„_tem Je v Zborniku narodnih herojev v’je zapisano:
BjU* *** Preiskavo so ga mučili, kljub tega vpr ?a ,so<lišču ni nikogar izdal. Ko so v Sot), a?all> &gavo je gradivo, ki ga je imel jj ’ le dejal, da je njegovo.« ga	so	ga obsodili; smrt. Ko so
»Vas J 1 28 ^dnJo željo, Je dejal: ®t«no- ?Facl!“ v svoji celici je napisal na na Smifojfco Kruška, 13.1.1944 obsojen Poldne« Sodba bo izvršena ob treh pokov *4eUsnir,itvi so bili navzoči tudi GoJ-ku	in	sestra. Potem so o Goj-
Goik>V0daVa11 legende, pisali pesmi itd. 8 katerj>v °^e Je dobil ukaz številka 166, narodru„ni 80 Proglasili njegovega sina za
K*
nj, ---evem trgu še zdaj stoji hrast.   je spominska plošča, na kateri
piše, da so tu obesili Gojka Kruško in Muso Buta Hodžiča. Herojev oče Marko meni, da ta plošča ne ustreza, da ne sodi niti v najbolj zaostalo črnogorsko vas, kaj šele v središče Cetinja. Razen tega je tam tudi tržnica in pogosto zlagajo ob spominsko ploščo Žaklje z zelenjavo.
Oče Marko Kruška želi še pred smrtjo videti dostojen spomenik svojemu sinu, zato se mu mudi. Obiskal je že več organizacij in prosil za denarno pomoč, vendar brez uspeha. Nazadnje se je odločil, da bo sam postavil doprsni kip. Prihranil Je milijon starih dinarjev, začelo pa se je dopisovanje s pristojnimi organizacijami:
Oni: »Ne moremo dovoliti, da bi zasebniki postavljali take spomenike na javnem mestu, temveč morajo to storiti družbene skupnosti. Seveda v me;ah svojih možnosti.«
»Marko: »Polnih 26 let sem čakal na to, v mejah svoje potrpežljivosti.«
Oni: »Urbanistični načrti še niso izdelani, zato še ni znano, kakšen spomenik naj bi stal na Balšičevem trgu.«
Marko: »Mislim, da bi mi morali dovoliti postaviti spomenik pod brestom. Naj stoji vas do takrat, dokler ne bo izdelan urbanistični načrt.«
Oni: »Nepravilno bi bilo, če bi kdo postavil spomenik samo G^jku, ne pa tudi Musi.«
Marko: »To je le eden izmed izgovorov ...«
Oni: »Spoštujoč vaše želje smo se odločili, da vam izplačamo celotno vsoto, ki ste Jo doslej porabili za postavitev do-
prsnega kipa. Gradbeni material naj se spravi na primemo mesto,
Marko: »S tem ste me zelo užalili. Tisti, ki to predlaga, bi moral vedeti, da za doprsni kip nisem poskrbel zato, da bi trgoval s svojim sinom, temveč se mu h-čem le oddolžiti. Sprašujem se, odkod ta denar, ko pa ga prej niso imeli.«
Oni: »Občinske organizacije se čuti-j’o dolžne, da v mejah svojih možnosti rešujejo vprašanje postavljanja doprsnega kipa vsem narodnim herojem na tem področju.«
Marko: »Do kdaj bo treba čakati.. •*
KULTURA IN PROSVETA
TELEVIZIJA
OD KOD DENAR ZA NAGRADE?
Poslanec Milan Mirkovič je v zveznem Izvršnem svetu zastavil vprašanje giede televizijskih kviz oddaj.
Dejal Je: »V posameznih pokrajinah komaj trideset do štirideset odstotkov otrok obiskuje osnovno šolo. Vsi vemo, da so plače univerzitetnih profesorjev, profesorjev srednjih šol, znanstvenih in kulturnih delavcev zelo nizke. Zato sprašujem, iz katerih fondov jemlje televizija denar, Ki ga daje udeležencem teh oddaj. V sekudni, dveh sekundah lahko zaslužilo diva tisoč novih dinarjev in več?«
Vukašin Mičunovič je odgovoril, da je televizija samostojna delovna organizacija, ravna se po zakonih, ki veljajo v naši družbi. Ne ve sicer, od kod jemljejo denar za nagrade, očitno pa je, da sodelujejo tudi s podjetji. Zvezni izvršni svet nj pristojen, niti ne misli, da bi moral biti pristojen, da bi nadzoroval poslovanje delovnih organizacij te vrste. Med drugim je tu služba družbenega knjigovodstva, ki >ma pravico kontrolirati poslovanje sleherne delovne organizacije. Izvršni svet pa vse do sedaj ni bil obveščen, da bi bil storjen kak prekršek.
NOVE KNJIGE
OGLEDALO SLOVENSKEGA
JF7IKA
Končno smo vendarle dočakali prvo knjigo Slovarja slovenskega knjižnega Je-rika, ki ga Državna založba Slovenije izdaja za Slovensko akademijo znanosti in
umetnosti. Veliko znanstveno delo, ki bo obsegalo okoli štiri tisoč strani v petih zvezkih, nastaja v Inštitutu za slovenski jezik pod uredništvom priznanih jezikoslovcev Antona Bajca, Janka Jurančiča, Mileta Klopčiča, Lina Legiše, Staneta Suhadolnika in Franceta Tomšiča. Delovna ekipa, ki sestavlja slovar, šteje poleg rednih delavcev na Inštitutu še kakih osemdeset zunanjih sodelavcev in svetovalcev. Prvi zvezek Slovarja slovenskega knjižnega jezika obsega nad devetsto strani z 20.402 gesloma in 1.662 podgesloma.
Priprave na Slovar so bile dolgotrajne, pa kljub temu celo nekolikanj tvegane: sestavljavci so iz slovenske novejše literature, revi;, časopisja in strokovne literature imeli izpisanih približno tri milijone .istkovnega gradiva. Ko so se pred leti Cehi pripravljali na podobno dejanje, so imeli izpisanih listkov vsaj trikrat več. Veraiar Je stanje v našem jezikoslovju, k. je začelo zaostajati, vse bolj priganjalo k sestavi priročnega in strokovnega slovarja. Doslej smo imelj namreč Slovenca na voljo le IJeteršnikov Slovensko-nem-ški slovar iz leta 1895 in Glonarjev Slovenski slovar iz leta 1935. Ce dodamo še druge dvojezične slovarje pa vse tri pravopise, ki so moral; prav zavoljo pomanjkanja velikega besednjaka segati prek pravopisnega namena, potem smo našteli že vse.
Zanimivo je tedaj, kakšen je namen in smisel novega Slovarja slovenskega knjižnega jezika: doktor Anton Bajec ga takole označuje: »To je slovensko-sloven-
ski slovar razlagalne in usmerjalne, se pravi normativne narave in srednjega obsega«. V prvi zvezek, ki obsega črke od A do H, so od 50.000 izpisanih besed sprejeli le slabo polovico. Te besede ali gesla so pojasnjene slovensko, ob njih pa stoji tako imenovan kvalifikator ali oznaka, ki pove, za kakšno rabo, za kakšen stil ali kakšno pisanje jte beseda primerna. Prav to je največja vrednost slovarja, saj daje vsem pišočim jezikovne nasvete in jih tedaj usmerja Slovar je potemtakem veliko bolj demokratičen, saj ne pozna nobenih prepovedi ali odsvetovanj fkakor, na primer, pravopis), marveč natančno ugotavlja, kaj je za kaj primemo, odločitve pa prepušča tistim, ki bodo slovar pri pisanju potrebovali.
Prvi zvezek Slovarja slovenskega knjižnega jezika (izšel je v 15.000 izvodih in tehnično lepo opremljen) torej začenja pomembno akcijo, ki nam je bila že nujno potrebna. S tem opravlja Slovenska akademija znanosti in umetnosti eno svojih temeljnih nacionalnih nalog in znova dokazuje svojo upravičenost. Strokovna kritika bo seveda začela ugotavljati, ali je Slovar slovensko besedišče zadosti izčrpal, ali ga je izčrpal pravilno, popolno in ekonomično, se pravi, alj bo slovar zares zvesto ogledalo našega knjižnega jezika dvajsetega stoletja in zlasti obdobja zadnjih tridesetih let.
******
JEZIKOVNE MALOMARNOSTI
TA TEDEN LETA 1857
CESAR IN CESARICA V POSTOJNI
Postojnsko jamo prištevajo med svetovne znamenitosti, med tistih nekaj desetin čudes, ki sta jih ustvarila narava ali človek. Slava Postojnske jame je začela močno naraščati v začetku prejšnjega stoletja, ko so jo začele obiskovati kronane glave. Je že tako, da postane znamenitost še znamenitejša, če stopi vanjo noga kralja, cesarja ali pač kakršnegakoli vladarja. Ko je natanko pred sto trinajstimi leti stopil v Postojnsko jamo cesar Franc Jožef skupaj s cesarico Elizabeto, dvornimi damami in tri tisoč spremljevalci in gosti, je bila to prava senzacija. V jami so mu pripravili sprejem, kakršnega niso še nikomur poprej. V sijajnem sprejemu se je zrcalila ponižna in neomajna vdanost tedanjih deželnih oblasti velikemu monarhu, ne glede na to pa so znali veličasten sprejem izkoristiti tudi v reklamne namene. Število obiskovalcev Postojnske jame je potlej hitro naraščalo.
I
VSI NE ZNAJO JEZIKA
Slovensko zanikovanje je nekaj posebnega, to se pokaže vsakomur, kdor se nekoliko zamisli ob njem: ni nam dosti ena nikalnica, potrebni sta nam dve in včasih še več. Nemec ali Anglež itn. pravi »Videl sem nikogar« (prevedeno dobesedno), Slovenci pravimo »Nisem videl nikogar««. Včasih je tega zanikovanja toliko, da bi res lahko rekli, da pretiravamo: »Nikoli nisem smel nikomur ničesar reči.« Vendar nič ne pomaga, pravilo je takšno in boljše je, da se ga držimo vseskoz, ker bi nam izjeme samo še zapletle izražanje.
Nekoliko manj jasne in n' umne stavčne zveze pa moramo u-porabljati tedaj, ko ne zanikujemo celote, temveč samo njen del. Tedaj ne uporabljamo dveh (ali več) kalnih oblik, temveč samo eno. Na primer: »Vsi kmetje v Sloveniji niso plačniki kmečkega zavarovanja* jasno je, kaj ta stavek pomeni: nekateri kmetje so plačniki zavarovanja, drugi pa niso, torej niso vsi. To je torej drugačen tip zanikovanja, ki ga s prvim ne smemo p šati. Prav to pa se ob površnosti dogaja, in tako imamo v našem tisku zlasti zadnji čas cel kup zgledov, ki kažejo, da se občutek za razločevanje med tema načinoma izgublja, rezultat pa je nejasnost in zmeda. Napako zasledujem že nekaj let in zato ne bomo v zadregi za zglede.
Za začetek še en pravilno uporabljen stavek drugega tipa. Neki naslov v Delu se je glasil: »Vsi niso na pravi poti.« Šele iz vsebine članka je bilo mogoče razbrati, ali je stavek pravilen — pa je bil, zakaj članek je govoril o različnih gledanjih na zasebne gostilne, nekatera so bila pravilna, druga ne. Še jasnejši bi bil stavek s spremenjenim besednim redom: »Niso vsi na pravi poti«, ker potem kar nehote dopolnimo v mislih: »temveč samo nekateri«.
Napačno pa je bil sestavljen oglas Savskih elektrarn v Delu, ki je našteval stanovanja naprodaj in dodal: »Vsa navedena stanovanja niso vseljiva.« Ob pravilni rabi bi moralo to pomeniti: vsa niso vseljiva, nekatera pa so. Vendar je bilo očitno mišljeno nekaj drugega: Nobeno teh stanovanj ni vseljivo. (Kot zanimivost lahko navedemo, da je imela pod tem oglasom podobnega še papirnica Količevo, ta pa je povedala enako dejstvo malo čudno, vendar vsaj smiselno: »Vsa stanovanja so vseljena.« Čudno zato, ker je »vseljena* kvečjemu družina, stanovanje pa zasedeno, lahko bi rekli naseljeno.)
Podobne napake so v Delu pogostne: »Vse stvari, o katerih piše dr. R„ niso nove, ampak so stalno na dnevnem redu.« Po prvi polovici stavka bi še lahko mislili, da so nekatere reči nove, druge pa ne; vendar druga polovica jasno kaže, kaj je mišljeno: nobena teh reči ni nova, saj so stalno na dnevnem redu. — Ali pa: »Revija pri tem meni da vse zadeve, ki so nastale v zvezi s posvetovanjem, niso preproste.« Ali tedaj nekatere so preproste, le vse ne? Nikakor, mišljeno je: nobena izmed zadev s posvetovanja ni preprosta — tak pomen je razviden iz zveze. — Ali tole: »Vsi, ki sta jim pri srcu mir in neodvisnost, ne rhorejo In ne smejo dopustiti...« In še en zgled te vrste: »Avtorji vseh napadov ne Izhajajo Iz filma kot avtonomnega umetniškega pojava.« Nekateri torej vendarle Izhajajo Iz filma itn.? Ne, ne, stavek je spet napačen, mišljeno je: Noben avtor napada ne Izhaja...
Je že tako: nekateri jezik znajo, drugi ne, zato smo upravičeno zap sali v naslov: Vsi ne znajo jezi’-Da ga ne bi znal nobeden — ,ega seveda nismo trdili.
Še nekaj o tem pa prihodnjič.
J. LIKAR
Franc Jožef pa ni bil prva kronana glava, ki je na svoje oči občudovala lepote kraškega podzemlja. Pred njim si je že leta 1816 ogledal jamo avstrijski cesar Franc I. Jama mu je bila tako všeč da se je čez dve leti vnovič potrudil vanjo. Cesarjev obisk je bil nenavadno pomemben, saj so tik pred njegovim prihodom in ob pripravah na visoki obisk odkrili notranje prostore jame, ki so dali osnovo postojnskemu turizmu.
Roman Savnik pravi v svoji razpravi o tem naslednje (Iz zgodovine Postojnske jame, Kronika VI, 3):
»V Veliki dvorani so nameščali transparente in luči. Z največjim naporom je splezal neko popoldne delavec Luka Čeč na visoko skalo nad podzemeljsko Pivko ln izginil vsem izpred oči. 2e so se vsi bali, da se mu je primerila kakšna nesreča, ko se je čez dobre pol ure zopet pojavijo vrh skal in je navdušeno zaklical: ,Tu je nov svet, tu je paradiž!’«
Na novo odkrite notranje prostore si je še isto leto prvi ogledal takratni avstrijski prestolonaslednik Ferdinand.
Poleg cesarja in prestolonaslednika so si ogledali jamo številni avstrijski in tuji diplomati pa tudi številni prirodoslovci in znani raziskovalci kraškega podzemlja. Njihov obisk je bil sicer dobrodošel in opevan, veličastne sprejeme pa so oblasti v imenu ljudstva venomer znova prirejale le vladarjem Tako se je zgodilo tudi v prvih dneh marca leta 1857.
DEŽEVALI SO TELEGRAMI
Cesar in cesarica sta se mudila v Milanu in drugih italijanskih mestih, skupaj z dvorom, s številnimi dostojanstveniki in
odličniki ter z mnogimi služabniki. Ne ve se natanko, kdaj je dobil deželni predsednik prvi telegram, ki je sporočil cesarjevo milostno željo, da bi obiskal Postojnsko jamo. Ko pa je prispel, in to se je zgodilo v februarju, je sprožil stotine novih telegramov in ukrepov.
2e devetnajstega februarja je prispel v Postojno zapečaten zaboj s tridesetimi belo rdečimi, belo modrimi in rumeno črnimi zastavami, v zaboju pa je bilo tudi natanko 324 vrtnic za dekoracijo.
Zaboj pa je bil šele začetek. Medtem ko se je cesar sukal še na Laškem je naša dežela že napeto razmišljala, kaj vse je treba pripraviti, da bodo cesar zadovoljni. Najvišji uradniki deželnega predsednika so si krepko zavihali rokave in v lepi pisavi prosili hrvatskega bana Jelačiča, ali jim bi posodil godbo regimenta nadvojvode Sigismunda, ki je bila nastanjena na Reki. Ban ni odrekel prošnje.
Kadar se vladarji odpravijo na pot, je treba seveda najprej pogledati, ali so ceste primerne za občutljiva kolesa dvornih kočij. Vodja dvornega potovanja vladni svetnik Seifert je telegrafsko zahteval iz Milana, da mora biti cesta vozna in dobro vzdrževana.
Ker je bil tisti čas čas uradništva in pedantnih uradniških ukazov, je deželna vlada nemudoma sestavila komisijo, ki si je ogledala cesto, meter za metrom. Gospodje so napisali zapisnik in ga poslali okrajnemu uradu v Postojni. Postojnčane so opozorili, naj bo cesta splužena po vsej širini, vse kanale in jame je treba nemudoma zasuti grobo kamenje pa s ceste odstraniti. Na nekem mostu so morali čez noč postaviti novo ograjo, pri hiši številka 143 v Postojni so morali požagati drevo, ki je zastiralo pogled na cesto, pri žagi pa so morali prav tako čez noč postaviti zasilni plot.
Deževali so novi in novi telegrami in novi 'in novi ukazi. Predvsem je bilo strogo ukazano, naj na vsaki poštni postaji čaka 172 konj. Ker jih pošte niso imele toliko, je poštna direkcija za Kranjsko in Primorsko poslala posebnega komisarja, da bi ja zagotovil zahtevano število konj.
Komaj so konje spravili vkup, je že prispel nov telegram, ki je napovedoval bliskovito potovanje cesarjeve hčere, nad-vojvodinje Zofije. Osemnajst konj naj jo čaka ca vsaki postaji, je bilo ukazano, in nikakršnega spreiema ji ni treba prirejati, ker se gospodični silno mudi. Na poštnih postajah je bilo kot v norišnici.
V Postojno in skozi Postojno pa so tudi sicer dirjale kočije. Nekaj dni prej je prispela godba z Reke, štiriinpetdeset godbenikov po številu z oficirjem in kapelnikom na čelu. Skozi Postojno je zdirjal Quartiermeister pl. Rajrmond. Za prvo silo je pripotovalo tudi nekaj strežnikov, služabnikov in garde.
MRZLIČNE PRIPRAVE V JAMI
V Postojni je vse krasilo in olepševalo jamo, visoki gospodje pa so razmišljali, kaj bi še naredili, da bi se čimbolj prikupili vladarju.
Nekateri viri poročajo, da je v jami gorelo dvanajst tisoč luči, drugi pa, da šestnajst. Vsekakor je bila jama razsvetljena tako razkošno kot še nikoli poprej. Pot po vsej Postojnski jami je bila obnovljena in popravljena. Na poti so napeljali več tisoč voz drobnega belega peska. V nekem delu jame se je zaradi dežja nabralo veliko vode, ki so jo vso noč v škafih nosili proč.
Vsa Postojna je tako rekoč noč in dan garala za cesarjev obisk, pa ne samo Postojna. Tapetnik Vincenc Filigram v Ljubljani je odložit vse drugo delo in je začel nemudoma izdelovati tri nosila, na katerih bodo čez nekaj dni ponesli v jamo — ne cesarja, pač pa njegovo boljšo polovico in njeni dvomi dami. Cesaričina nosilnica je bila vsa v žametu.
Mimogrede: Po uporabi nosilnic niso vrgli stran, ampak so bile na voljo petičnim gostom. V naslednjih tridesetih letih so jamski sluge v njih prenašali marsikako kronano glavo in mnogo gospode modre krvi.
ŠTIRIDESET DIRJAJOČIH KOČIJ
Pisal se je enajsti marec 1857, ko je bilo vse nared. Cesarske kočije so že drdrale iz Prestranka, kjer je cesar prenočil (ija kjer je biia dvoma žrebčarna). Ob prenovljeni cesti so pazili stražmoj-stri, da je bilo vse v redu in da se ne bi zgodilo kaj neprijetnega. Radovedno ljudstvo se je postavilo kraj ceste, da bi enkrat v življenju vsaj od daleč ugledalo tistega in tisto, ki so mu na cesarskem
Dunaju krojih revno usodo. BTžkone niso kuhali jeze nanje, med njimi in dunajsko gospodo je bila prevelika razlika. Cesar in cesarica sta bila nekaj vmes med bogom in človekom. Vredno je bilo videti vsaj dirjajočo kočijo, ki je vozila tako dragocena potnika mimo revnih notranjskih vasi.
Cesar se seveda ni peljal sam, ampak s spremstvom. Zvrstilo se je kar štirideset imenitnih kočij. V prvi se je peljal cesar in vanjo so bili vpreženi štirje konji v drugo, cesaričino so vregli šest konj. V tretji je tičal dvomi mojster, v četrti, peti in šesti so se peljale dvome dame in tako naprej. V zadnjih kočijah so se peljali ljudje, ki so bili lahko na poti nadvse koristni: kovači, hlapci, sedlarji, jermenarji, rezervni kočijaži, napa-jalci konj in sliužabništvo.
V Postojni je čakalo 2530 povabljenih gostov, samih izbrancev in imenitnikov, ki so bili vredni, da nekaj ur preživijo v družbi cesarja in dvora, in ki so se topili od sreče, da bo vsaj nekaj cesarskega leska prešlo tudi nanje. Prijetno je občutiti, da te ima oblast rada in da < si ji blizu, daleč proč od neštevilne armade preprostega ljudstva.
Bilo je ob pol desetih dopoldne (tudi cesarji vstajajo zgodaj), ko so se kočije ustavile pred jamo. Cesar in cesarica sta stopila na prag jame, kjer ju je pozdravil prevzvišeni deželni poglavar grof Cho-rinski. Zraven je bil tudi dvomi svetovalec grof Hohenvvart, ki je vodil zaljša-nje in lišpanje jame. Manjkal ni niti predstojnik gospod Murko. V jami je bila v lepem redu in na različnih' krajih množica, ki je pričakovala prihod veličanstev.
Preden se cesarica in dvorni dami usedejo v prekrasne nosilnice, si preberimo vsak nekaj verzov iz dolgovezne pesnitve, ki jo je cesarju in cesarici na čast sestavil dr. Lovro Toman:
Slava Ti, moj Car, slava Ti trikrat,
devetkrat.
Vnema se v persih mi čut, ko Te spet
čakam nazaj! Ah al kak bi zamegla Te vredno zdaj še
sprejeti,
Ko kar narava krasot, človek kar ima
moči:
Vse Ti skazale v obilnosti ste kronovini
italskč,
Vendar obupati nočem, ker mi v zavesti
lastnina,
čudo največje zemlje, preveličastne je
hram;
Jamo Postojnsko odprem — prečarno
poslopje natore, Ki pod kamnito zemljo temno zakrita
leži,
V njem pa je taki zaklad, da slednji
osupnjen se čudi.
Stopimo torej s cesarjem in z dvorom v jamo. Vojaška muzika je zaigrala cesarsko pesem, da je donelo po obširnem prostoru kakor mogočen grom. Razlegali so se živi klici. Vse je bilo razkošno razsvetljeno, luči so bile različnih barv, ki so se lesketale v vodi. V velikem prostoru se Je razlival rdeč bengalični ogenj, od tal so se dvignili proti stropu raznobarvni baloni.
Cesarju in cesarici so posebej pokazali kapnike, ki so se takrat imenovali tako-
le: kramamica slap, medvedova glava, gledišna loža, cvetno zelje, ječa, Mariina podoba, vegasti stolp Pizički, trojobar-veni steber, kapelica, orgije in še mnoge druge.
Ko so gostje stopali mimo »kapelice«, so pevci v njej zapeli peteroglasno pesem, s katero je bila cesarica ob prvem prihodu na Dunaj pozdravljena.
Dospeli so na plesišče. In če bi ne bil ravno postni čas, bi se bili Notranjci in Notranjke v narodne noše 'oblekli, tako pa je le idrijska muzika zaigrala narodne viže. Tu je gospod deželni glavar veličanstvoma podaril pesem, ki jo je zložil dr. H. Costa in ki so jo gostom razdelili dva tisoč izvodov.
že ob stopu v jamo sta cesar in cesarica lahko prebrala velik razsvetljen napis: Dalje kot sončni žarki spremlja ljubezen ljudstva FrancJožsfa in Elizabeto.
To pa ni bilo dovolj. Ko so dospeli • na vzvišen prostor Belvedere, ki so mu Slovenci takrat rekli Lepovid, je deželni poglavar prosil veličanstvi, naj blagovolita dovoliti, da se ta del (Male jame) imenuje po njiju.
Komaj je cesar milostno prikimal, že se je na steni zalesketal lično razsvetljen napis: Franc Jožefova in Elizabetina jama, v daljavi je zažarel rdeč ogenj, zaslišali so se živio klici, cesar in cesarica pa sta se podpisala v jamsko knjigo.
Ko sta se cesar in cesarica približala gori Kalvariji, je dvajet ljubljanskih bogoslovcev pod vodstvom Gregorja Riharja zapelo psalme ln. himno cvetne nedelje. Melodije so menda segale v srce.
Deželni poglavar je ob tej priložnosti cesarju in cesarici podaril »tružico, v kte-ro je gosp. Ferdinand Schmidt, marljivi preiskoVavec kranjskih podzemeljskih jam, nabral imenitniše živalice, ktere prebivajo v Postojnjski jami, namreč 4 kebri-ške, potem neko kobilico, nekega nepravega škorpijona, povodno bolho in pa stonogo«.
Ne ve se, ali je vladarja bolj navdušilo darilce z redkimi živalcami ali prelep podzemski svet ali veličasten sprejem. Vsekakor pa je bil zelo zadovoljen. Ljudem, ki so sodelovali pri lepšanju jame, in vsem tistim, ki so- pripravili imeniten sprejem ali pa sodelovali pri njem, je dal razdeliti 120 zlatnikov, dvajset tolarjev in 70 srebrnikov.
Slovesnost je bila končana. Cesarju ln dvoru se je mudilo naprej. Najvišjo dunajsko gospodo so že nestrpno pričakovali v kolodvorski restavraciji v Ljubljani, kjer sta cesar in cesarica kosila, nato pa sta s hlapcema oddrvela v Gradec in na Dunaj.
Cesarjev obisk je stal jamsko upravo ogromno denarja. Niso si vedeli pomagati drugače, kot da vstopnino nemudoma podražijo. 2e tri tedne pozneje je stal ogled jame štirideset krajcarjev na osebo, celih deset krajcarjev več kot pred cesarjevim obiskom. Tudi to dokazuje trditev, da vladarji lahko narede znamenitosti še bolj znamenite in seveda tudi dražje.
JANEZ KAJZER
SLIKA POD NASLOVOM _ VALVAZORJEVA RISBA POSTOJNSKE JAME: Pogled na podzemske krasote je ganil mar-sikakega smrtnika in celo kronane glave
POTRES. V mnogoterih krajih je bil 7. marca ob 3/4 na 4 strašen potres. Zemlja se je z groznim bučanjem stresala, da se je vse zibalo. Slišalo se je pred in po potresu grozno donenje. Stari ljudje ne pomnijo takega. V Komedije cerkev na več krajih od ver-ha do tal pretergana. Grajšina komen-ška je tudi zlo zlo razpokana. V Celju so se hiše tresle, nekemu dijaku je
kost in koža; veliko družin je zapustilo svoj dom in se na Ruskovo ali švedsko podalo; severni jeleni in pa divji tiči so bili sicer v enakih nadlogah. Finom edina pomoč, — ali tudi teh ni sedaj: jelene so medvedje poklali, tiči so pa zginili, da se ne ve kam; — drevesna skorja in razsekana slama je kruh ubogim, premožnim pa skorja in ječmenova moka.
V ISTEM TEDNU SE JE ZGODILO
celo mavcevega Goethe-a s pečr. verglo in na kose zdrobilo.
GLAZOVNATA OČESA ZA KONJE napravlja živinozdravnik Fr. Bauer. Očesa te so tako umetno napravljene, da jih težko razločiš od pravih. Primeri se včasih, da je kak lep in drag konj ob oko prišel. To je potem velika napaka za takega konja in mu jemlje ličnost. Gosp. Bauer ne vstavlja le sam taka umetna očesa konjem, temveč jih prodaja drugim zdravnikom.
LAKOTA NA FINSKEM je strašna; v več soseskah ne vidiš drugih ljudi, kakor samo take, ki jih ni drugega kot
OCE NA BERAŠKI PALICI. Neki sin je svojega očeta na beraško palico pripravil. Oče gre toraj po svetu in pri tem svojem novem rokodelstvu prav dobro živi. Ko pride sopet enkrat na dom svojega sina, kteri je ravno bolan ,v postelji ležal, ga popraša ta: »Oče, kako vam je všeč vaše beraštvo? Meni se slaba godi, ako ravno ne hodim od hiše do htše kot vi!« Oče mu ves zadovoljen govori: »Ko bi bil vedil, da je tako dobro beračiti, bi ti bil že veliko let poprej to kajžo dal.« — Nikar ne mislite, da je to edini berač, ta tako govori!
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO TEDENSKA PANORAM* TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO
ŠPORT IN LOV
KATASTROFA
RIBJE POKOPALIŠČE
Ribiči iz Bečeja iimajo velike skrbi. Letošnja zima je Dila zanje usodna: na štirih velikih jezerih (čez 700 hektarov) že neikaj mesecev gospoduje smrt. Ribam je zmanjkalo kisika. Iz bečejskih jezer, ta ribnikov Kmetijsko-industnjskega kombinata Banat so doslej potegnili nad 60 ton mrtvih rib. Ob bregovih je zrastlo skoraj enkratno pokopališče na svetu — ribje pokopališče. Mrtvih rib pa je v jezerih gotovo še na tisoče.
Za vse je kriva zima, ki je bečejske ribiče presenetila. Mraz je pritisnil že konec novembra, voda je začela zamrzovati, pod ledom je ostalo petnajst ton rib. Ribiči so spoznali, da preti ribam nevarnost.
Pod trdo ledeno skorjo je bilo kisika iz dneva v dan manj. Vsak dan so merili in pregledovali, pa vendar — pomoči ni bilo. Edina rešitev bi bila, da bi iz bližnjega kanala, dolgega 20 kilometrov, za čeli nalivati v ribnik svežo vodo. Da pa bj bila nesreča še večja, je voda v tem •kanalu zavoljo sladkornih tovarn v Crven-ki in Vrb asu kalna m nečista. Pomoči to-•rej za ribe ni bilo več, pravijo beče.jski ribiči.
ZNANOST IN TEHNIKA
TELEFON
SATELITSKA POSTAJA V IVANJICI
Jugoslavija Je postala 74. član Mednarodne telekomunikacijske satelitske zveze Intelsat. Iz Washingtona je prispela
novica, da so predstavniki skupnosti jugoslovanskih pošt, telegrafa in telefona podpisali sporazum o vključitvi v mednarodno organizacijo za uporabo satelita v medcelinskem telefonsko-telegrafskem prometu in morebiti še za prenose televizijskih oddaj, tudi barvne seveda.
Dober teden prej je bila podpisana pogodba o pogojih za uporabo kredita Mednarodne banke za obnovo in razvoj ter za modernizacijo jugoslovanskih PTT v znesku štirideset milijonov dolarjev. Sedaj, ko smo se vključili v organizacijo Intelsat, bodo naša PTT podjetja lahko brez ovir začela graditi svojo satelitsko postajo v Ivanjici.
Do sedaj je bilo v svetu postavljenih 26 velikanskih anten (v šestnajstih državah, od tega v petih evropskih), ki bodo usmerjene k telekomunikacijskim satelitom tipa »intelsat«. V Evropi se postaje na zemlji uporabljajo največ v Zahodni Nemčiji, kjer so pravkar začeli graditi tretjo veliko anteno, ker se je pokazalo, da so dosedanje zmogljivosti že povsem izrabljene. Letos bo obratovalo po vsem svetu 40 zemeljskih satelitskih postaj, leta 1971 pa bo že petdeset takšnih postaj sprejelo pogovore z ene celine na drugo preko satelita v vesolju.
V tem delu Evrope je naša država prva, k> gradi svojo postajo za direktno posredovanje telefonskih pogovorov in teleks-sporočil. Pozneje pa bo mogoče sprejemati in posredovati tudi televizijske oddaje, predvsem iz Severne ln Južne Amerike in Afrike. Naša država se zanima
predvsem za uporabo satelita, ki »domuje« nad Atlantskim oceanom.
Podobni sateliti so še nad Pacifikom in Indijskim oceanom, tako da je telefonski promet praktično mogoč med vsemi celinami. Zmogljivost satelitov je 1200 dvosmernih telefonskih zvez, kar omogoča 2400 istočasnih pogovorov. Se letos bodo iz Cape Kennedyja istrelili še en telekomunikacijski satelit z imenom »intelsat IV«, ki bo imel rekordno število kanalov — šest tisoč. 2e seda/ so zmogljivosti v vesolju večje kot zmogljivosti na Zemlji, računajoč tudi tiste pod morjem.
Strokovnjaki skupnosti jugoslovanskih pošt, telegrafa in telefona so izjavili, da se bodo investicije za gradnjo zemeljske postaje izplačale v najmanj desetih letih. Če želi na primer sedaj Beograjčan govoriti s telefonskim naročnikom v New Yor-ku, mora na/prej poklicati mednarodno centralo v Beogradu. Ko je pogovor naročen, telefonistka posreduje naročilo avstrijski centrali, ta pa zahodnonemški ali francoski. Tam dobe zvezo z New Yor-kom preko podmorskega kanala. Ce je pogovor stal 36 zlatih švicarskih frankov, bo PTT dobila samo 2,40 franka. Ves preostali znesek pripada posrednikom in lastnikom podmorskih kanalov.
Ko pa bo zgrajena satelitska postaja, si bosta v navedenem primeru razdelili znesek samo jugoslovanska in ameriška pošta.
Kredit je odobren, postali smo člani mednarodne zveze Intelsat, medtem pa so tudi že pripravljeni načrti za satelitsko
postajo. Računajo, da bo že spomladi razpisan mednarodni natečaj, na ka/erem naj bi izbrali graditelja naše prve zemeljske satelitske postaje. Dela se bodo začela še letos.
MALA KRONIKA
KRAJA
VEDELI ZA VLOM, STRAŽARJA POBEGNILA
Preiskovalci iz Tuzle so prijeli Brani-voja in Vlada, osumljena, da sta na Silvestrovo poskušala ukrasti platino v vrednosti 300 milijonov starih dinarjev. Med preiskavo na okrožnem sodišču v Tuzli sta oba zanikala dejanje, vendar se zašli, šanje ni obrnilo njima v prid.
Prav zanimivo pa Je, da so ljudje vedeli za krajo že dan pred Silvestrovim.
Tridesetega decembra zjutraj sta bila namreč o tem obveščena Milan Joksimovič, preiskovalec UJV iz Tuzle, in direktor tovarne azota.
»Šofer Zvonko Jembrih me je obvestil, da pripravlja/o vlom v skladišče tovarne,« je zapisal preiskovalec. »Zvedel sem, da naj bi se kraja zgodilo na Silvestrovo ponoči. Takoj sem poklical direktorja tovarne. Ta mi je rekel, da je zadeva prijavljena in da so se že sami pripravili nanjo.«
Javnost je na Novo leto. zvedela za P°" nesrečen poskus kraje, bila pa presenečena, ker vlomilcev niso ujeli, čeprav so bili vsi pripravljeni nanju. Za njima J« ostalo 'e vlomilsko orodje in čevelj.
Varnostna služba kombinata Boris Kidrič v Lukavcu je pozaklanila dragocene kovine v poseben zaboj, potem pa v skladišče, Kjer hranijo platino in srebro, postavila stražarja. Toda oborožena stražarja sta se ustrašila vlomilcev ter zbežala do bližnjega telefona, kjer sta poklicala na pomoč gasilce. Vlomilca sta med tem P°' begnila. Gasilci in millčniška patrulja so prišli zaman, vodja skladišča pa Je stražarja za kazein zaklenil v skladišče in ju spustil šele zjutraj.
Sreča je bila kljub vsemu v tem, da so krajo preprečili, sicer bi lahko za tovarno azota nastale težke posledice, saJ večjih količin platine ni lahko dobiti kar tako.
NAJNOVEJSE UGOTOVITVE NEMŠKIH ARHEOLOGOV
Na levi arheolog Buchholz, na desni njegov sodelavec Matz
Je Odisej, ki ga je morala zvesta Penelopa tako dolgo čakati, nosil brado, brkov pa ne? Je trojanski kraljevič Pariš, ki je z ugrabitvijo lepe Helene zakrivil trojansko vojno, nosil modno »veveričjo« pričesko, pri kateri so lasje počesani navzgor v umetelna spiralna kodra? Je mikenski kralj Agamemnon spal na žimnici in vzglavniku?
ufflm
V fc* * • * -	13■ l >
'ki -j?rMi
Na ta in podobna vprašanja odgovarjata zdaj, dva tisoč sedemsto let po Homerjevi smrti, priznana zahod-nonemška arheologa profesor Friedrich Matz in profesor Hans-Giinter Buchholz, ki sta pri založbi Vanden-hoeck & Ruprecht že izdala devet zvezkov »Homerske arheologije«, enajst pa jih še bosta. Obeh znanstvenikov pri njunem nadvse natančnem delu ne vodi le ljubezen do antičnih podrobnosti, ampak tudi želja, da bi še vedno številnim bralcem poezije naj starejšega evropskega epika naposled priskrbela arheološko zanesljiv priročnik, da bi sestavila prvo izčrpno analizo vseh homerskih kulturnih predmetov in da bi se s tem približala rešitvi prastarega »homerskega vprašanja«.
Medtem ko si filologi še vedno brez vidnejšega uspeha belijo glavo z vprašanji »Kdo je bil Homer?«, »Je Homer v resnici živel?«, »Se pod imenom Homer skriva en pesnik ali dva ali morda cel ducat?«, pa je mnogo oprijemljivejša arheologija od Schli-emannovih izkopavanj Troje (1870 do 1882) sem zbrala skorajda neizčrpno množico najrazličnejših najdb.
Arheologi so bili med izkopavanji nemalokrat zelo presenečeni; amaterski arheolog Heinrich Schliemann, ki je »vlačil Iliado vsepovsod s seboj kot Baedeker«, je trdno računal, da bo po Homerjevih natančnih opisih našel Trojo, kakršna je bila popisana v epu, a je v drugi arheološki plasti naletel na več kot tisoč let starejše predgr-ško mesto (2.400 do 2.200 pr. n. št.). Za njim so drugi učenjaki poskušali podkrepiti Homerja ž najdbami iz pozne mikenske dobe (1400 do 1200 pr. n. št.), a so na svoje presenečenje ugotovili, da kultura, ki jo je Homer opisal za prazgodovinsko, v pretežni meri sodi šele v geometrijsko obdobje (900 do 700 pr. n. št.).
použili truplo Ahilovega prijatelja Pa-trokla, je merila »sto čevljev v kvadratu« (Iliada, 23. spev, 164. verz). Pesnik se je tu grdo zmotil. Mikenski Grki, ki jih je imel v mislih, so mrtve pokopavali. Sežiganje je prišlo v navado šele po letu 1050 pr. n. št. Buch-holzov sodelavec Manolis Andronikos iz Soluna je v poglavju »Kult mrličev« k temu zapisal. »Med Homerjevim časom in mikenskim obdobjem je minilo toliko časa. da je pokopavanje trupel lahko popolnoma zatonilo v pozabo.«
K
P
rofesorja Matz in Buchholz sta nazorneje kot njuni predhodniki dokazala, da je veliki epik pisal anhronistič-no. šege in navade njegovih legendarnih herojev in polbogov, opisane v Iliadi, izvirajo v resnici iz mnogo kasnejšega obdobja — iz obdobja, v katerem je živel pesnik sam.
Homer, na primer, piše, da so junaki trojanske vojne mrliče vselej sežigali. Grmada, na kateri so plameni
o se ie »kravje-ioka« Hera lepoti-čila za najbolj znan ljubezenski sestanek v svetovni literaturi, ki ga je imela s svojim božanskim možem Zeu-som na kretski gori Idi, si je na ušesa obesila »tričlenaste uhane murvi-ne barve« (Iliada, 14. spev, 182. verz). Arheolog Ervvin Bielefeld je k nakitu boginje pripomniti tole: »Uhani so se kot ženski nakit v mikenskem svetu pojavili šele v poznem obdobju«. To je okoli leta 1200 pr. n. št.
Še posebej očiten je Homerjev časovni spodrsljaj pri železu. V Iliadi je železo omenjeno oseminštiridesetkrat. Celo vrata in prag podzemlja so iz železa (Iliada, 8. spev, 15. verz). Toda — tako nizozemski profesor Forbes — »železni kiji, osi bojnih voz, meči, sekire in duri so bili predmeti, o katerih se Mikencem ni nitd sanjalo«.
Da je bil »plemeniti trpin« Odisej v resnici »premožen veleposestnik«, je že leta 1953 menil zgodovinar Hermann Strasbrurger. Vrednost homerskih žena se je v Iliadi računala po »kotlih za kuhanja« in živini. Strokovnjak za kmetijstvo profesor Will Richter je v sodelovanju s profesorjem Matzom in Buchholzom izračunal, da je bil Odisej lastnik 4800 svinj. Ob tem se človek ne more ubraniti vprašanja, komu je bila vsa ta množica svinj namenjena.
Mnogo pozornosti je Spiridion Ma rinatos, sodelavec nemških arheologov, posvetil bradam homerskih junakov in bogov. Odiseja je krasila negovana, v konico prirezana brada. Da tudi oče bogov Zeus ni imel dolge brade, sklepa atenski učenjak Marinatos iz prizora v prvem spevu Iliade: morska boginja Tetis, Ahilova mati, se je z levico nežno dotaknila Zeusovega
kolena, z desnico pa njegove brade. Marinatos: »Dolga Zeusova brada bi opisano kretnjo boginje zelo ovirala.«
Sicer pa je imel Zeus, tako kot Apolon, zgornjo ustnico vestno obrito. Ma-riatos 'akoie opisuje nekoliko kočljiv zgodnjegrški način britja z nožem, ki je imel upognjeno rezilo: »Z levico so junaki prijeli šop dlak in ga z nožem, ki so ga držali v desnici, tik ob koži odrezali.«
Najimenitnejša opora arheološke znanosti o grških bradah je svetovno znana zlata maska iz nekega mikenskega groba, ki jo je Schliemann po pomoti imel za Agamemnovo posmrtno masko: brki z navzgor privihanimi konicami, kratko pristriženi za-lisci in v konico prirezana brada.«
Zakaj so ražnji nekoč pomenili bogastvo, je šele pred nedavnim pojasni! marburški arheolog Heinrich Dre-rup. Ražnji, ki so nekaj časa veljali celo za plačilno sredstvo, so simbolizirali število spremstva oziroma podložnikov posameznega grškega vladarja. V začetku grške zgodovine so rodovi kuhali in jedli skupaj, podobno kot so skupaj obedovali tudi bogovi in plemenitaši pri Homerju. Grki so ognjišča oziroma ražnje jemali tudi na pohode. V nekem vojnem pohodu v Ar-gosu iz poznega geometrijskega obdobja so arheologi poleg ostankov trupla našli dva ražnja in dve stojali za raženj.
A
rheolog Drerup še odločneje kot vsi drugi sodelavci profesorjev Matza in Buchholza postavlja Homerja v »sodobno resničnost« geometrijskega obdobja, to je v čas okoli leta 800 pr. p. št. Kot dokaz za svojo teorijo navaja dejstvo, da je za homersko obdobje značilna lesena, geometrijska hiša zog-njiščem v sredini in posebno jedilnico za moške. Tudi Odisejeva hiša je po Homerjevem' opisu zgrajena po enakem arhitektonskem načelu.
»Mikenska palača,« tako Drerup, »s katero so se učenjaki toliko ukvarjali, je s tem svojo vlogo v homerski arheologiji dokončno odigrala.«
SLIKA POD NASLOVOM: bogataš Krt'/, obsojen na smrt na grmadi — v času trojanske vojne pa sežiganja še niso poznali
RADIO LJUBLJANA L PROGRAM 00 5. III. DO 11. III.
STALNE ODDAJE:
Poročila, vremenska napoved, obvestila: Vsak dan ob 8.00, 10.00, 11.00, 12.00, 13.00, 14.00, 15.00, 17.00, 18.00, 22.00 in 24.00.
Dobro jutro! (med oddajo poročila, pregled tiska, napotki za turiste, telesna vzgoja): 4.30 do8.00.
Glasbena ali operna matineja: 8.08, razen nedelje.
Za otroke in mladino: 9.05, razen nedelje.
Pri vas doma: 10.15 do 12.00, razen nedelje.
Kmetijski nasveti: 12.301 razen nedelje/
Priporočajo vam: 13.30. razen nedelje.
Čestitke in pozdravi: 14.35 (Pe. Po, Sr) in 10.45 do 13.00 (Ne).
Glasbeni intermezzo: 15.30, razen nedelje.
Vsak dan za vas: 16.00, razen nedelje.
Aktualnosti doma in po svetu: 18.00. razen nedelje.
Lahko noč, otroci: 19.00.
Radijski dnevnik: 19.30.
Literarni nokturno: 23.05. razen sobote.
Glasba za zabavo: 23.15.
POLITIKA, GOSPODARSTVO. ZNANOST, ŠPORT: Če 18.45 Naši znanstveniki pred mikrofonom; Pe 17.05 Človek in zdravje, 18.50 Ogledalo našega časa, 21.15 Oddaja o morju in pomorščakih, 22.15 Besede in zvoki iz logov domačih: So 22.15 Oddaja za naše izseljence; Ne 7.30 Za kmetijske proizvajalce, 10.05 Še pomnite, tovariši, 13.30 Nedeljska reportaža, 15.05 Športno popoldne: Po 18.15 »Signali« (propagandna oddaja); To 18.45 Človek in narva; Sr 18.40 Naš pogovor.
ZA OTROKE IN MLADINO: Če 14.05 Pesem iz mladih grl, 14.40 Lirika za otroke; Pe 14.05 Z izvajalci skladb za mladino; So 14.05 Glasbena pravljica; Ne 8.05 Radijska igra za otroke (Lud-wig Achtel: Pogumni krojaček); Po 9.20 Cicibanov svet in pesmica za najmlajše, 18.35 Mladinska oddaja: Interna 469; To 14.05 Glasbeno udejstvovanje mladih; Sr 9.20 Iz glasbenih šol,
17.05	Mladina sebi in vam.
RESNA INSTRUMENTALNA GLASBA: Če 12.10 Iz zakladnice Vivaldi-jevih koncertov, 17.05 Četrtkovo glasbeno popoldne, 21.40 Glasbeni nokturno, 22.15 Iz domače simfonične literature; Pe 12.10 Lahka koncertna glasba,
15.40 A. Hačaturjan: Maškarada (baletna glasba); Ne 18.17 Dve Beethovnovi klavirski sonati; Po 12.10 Dve viziji Demetrija Zebreta, 20.00 Koncert orkestra Holandskega radia; Tb 12.10 Glasba za kitaro, čembalo in orgle,
17.05	Koncert Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana, 22.15 Jugoslovanska glasba; Sr 15.40 Pianist Marijan Fajdiga.
RESNA VOKALNA GLASBA: Če
15.40 Koncert Komornega orkestra RTV Ljubljana; Pe 17.15 Kopcert po željah poslušalcev, 20.00 Zbor Donskih Kozakov; So 15.40 Poje basist Dragu-tin Bernardič; Ne 10.25 Pesmi borbe in dela, 17.05 Nedeljski operni stereo
koncert; Po 15.40 Poje Učiteljski pevski zbor Emil Adamič. 17.05 Operni koncert; To 15.40 Prizori iz Puccinijeve Madame Butterf ly; Sr 12.10 Iz domače operne 'literature, 20.00 Ti in opera.
NARODNA IN NARODNOZABAVNA GLASBA: Če 12.40 Čez polja in potoke, 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in napevov; Pe 9.45 Vojvodinske narodne pesmi, 12.40 Kvartet Savski val in Stari Ljubljančani: So 9.35 Čez travnike zelene, 12.10 Pesmi raznih dežel; Ne 9.05 Koncert iz naših krajev (Cerknica); To 9.45 Harmonikarski orkester iz Šentvida, 12.40 Od vasi do vasi; Sr 12.40 Slovenske narodne.
ZABAVNA, LAHKA IN PLESNA GLASBA: Če 9.35 Lepe melodije, 14.25 Plesni orkester RTV Ljubljana, 18.15 Morda vam bo všeč; Pe 18.15 Rad imam glasbo, 20.30 Top-pops 13; So 14.25 Lahka glasba za razvedrilo, 18.15 Dobimo se ob isti uri, 20.00 Nove melodije, 21.15 Z zabavnih prireditev; Ne 14.05 Igrajo holandske pihalne godbe, 20.00 V nedeljo zvečer, 22.15 Plesna glasba z orkestrom Jack Wolfe,
22.40	Zabavni zvoki; Po 9.45 Z ansamblom Jožeta Kampiča, 14.05 Lahka glasba, 22.15 Za ljubitelje jazza; To 14.25 Plesna glasba, 18.15 V torek na svidenje, 20.00 Prodajalna melodij, 21.30 Zabavni orkester RTV Ljubljana s solisti; Sr 9.45 Akademski plesni orkester, 18.15 Rad imam glasbo, 22.15 S festivalov jazza.
KULTURNE ODDAJE: Če 21.00 Literarni večer: Gledališče krutosti nekoč in danes; So 17.05 Gremo v kino,
17.45	Jezikovni pogovori, 18.45 S knjižnega trga; Ne 14.30 Humoreska tega tedna, 17.30 Radijska igra (Kosmač-Mejak: Tantadruj); To 20.30 Radijska igra (Evald Flisar: Sodniška zgradba).
RADIO LJUBLJANA II. IN III. PROGRAM OD 5. III. DO 11. III.
STALNE ODDAJE:
Poročila, vremenska napoved, obvestila: Vsak dan ob 14.00, 15.30, 16.30, 17.30. 18 30. 20 00 in 24 00,
Radijske šole: 14 05 (Pe. Po, To, Sr).
Glasbeni variete: 15.35 Horoskop: 16 00, razen nedelje.
Radijski dnevnik: 21.00 Iz slovenske poezije: 00.05.
POLITIKA, ZNANOST, TURIZEM, ŠPORT: Če 20.05 Naš pogovor; Pe
19.00	Odmevi z gora (N. Kraigher: Potopisne meditacije); So 20.00 Ljudje med seboj, 20.30 Okno v svet; Ne
11.35	Svetovna reportaža, 15.00 Izletniški kažipot, 19.00 Naši kraji in ljudje, 20.05 Športni dogodki dneva, 20.15 Večerna reportaža; Po 20.05 Pota našega gospodarstva, 20.30 Svet in mi: To 20.05 V korak s časom; Sr 19.00 Šoferjem na pot. 20.05 Na mednarod: nih križpotjih.
RESNA INSTRUMENTALNA GLASBA: Če 20.15 G. Ph. Teleman: Koncert za trobento, oboi in godala v D-duru,
20.45	V svetu Haydnovega divertimen-ta, 21.15 Večerni koncert z godali; Pe 21.15 Bachova glasba, 22.00 Koncert Nacionalnega orkestra francoske radiodifuzije, 23.45 P. Ramovš: Odmevi, za flavto in orkester; So 20.15 Po domače v vedrem ritmu, 20.45 K. Hoff-meister: Bledi spevi, 22.30 Med so-
dobniki dunajskih klasikov; Ne 9.35 Igramo, kar ste izbrali; Po 20.15 Instrumentalna glasba iz preteklosti,
20.45	P. I. Čajkovski: Plesi iz baleta Labodje jezero, 21.55 Večeri pri slovenskih skladateljih (Marij Kogoj); To 22.15 Večer godalnega kvarteta Bernede, 23.45 M. Ristič: Koncert za orkester; Sr 21.15 Koncert Rimskih virtuozov, 22.00 Razgledi po sodobni glasbi (Francis Poulenc).
RESNA VOKALNA GLASBA: Če
22.00	Ch. Gounod: Ceciljska maša; So 21.15 Operni koncert; Ne 20.25 Sergej Prokofjev: Semjon Kotko (opera v štirih dejanjih); To 20.15 Naši operni evci (tenorist Rudolf Franci); Sr 20.45 Slovenske narodne pesmi.
ZABAVNA, LAHKA IN PLESNA GLASBA: Če 14.05 Parada zabavne glasbe, 15.00 V ritmu današnjih dni,
17.15	Lahka glasba, 18.00 Od popevke do popevke, 18.35 Z orkestrom Kookie
Freeman, 19.05 Melodije po pošti; Pe 14.35 Filmske melodije, 15.00 Popevke za vas, 17.35 Zaplešimo z majhnimi ansambli, 18.00 Popevke Latinske Amerike, 18.35 Glasba za razpoloženje, 19.20 Igramo za vas; So 14.05 Revija zabavnih melodij, 15.00 Jazz na
II.	sporedu, 18.00 Pisana paleta zabavne glasbe, 18.35 Ob lahki glasbi, 19.05 Parada zabavnih zvokov; Ne 13.35 Začnimo s plesom, 14.00 Radi ste jih poslušali, 14.35 Revija majhnih ansamblov, 16.35 Lepe melodije, 17.00 Ples ob petih, 18.00 Iz operet in glasbenih revij, 18.30 Popevke se vrstijo,
19.15	Veliki zabavni orkestri, 19.40 Zabavni zbori; Po 14.25 V vedrem ritmu, 15.00 Znane popevke, 17.35 Orkester Willy Hoffmann, 18.00 Znani popevkarji, 18.35 Lahka glasba, 19.05 Ponedeljkova glasbena skrinja; To
14.35 Lahka glasba za razvedrilo, 15.00 Jazz na II. sporedu, 17.35 Lepi zvoki,
19.05	Melodije po pošti; Sr 14.35 V plesnem ritmu, 15.00 Godala in tipke,
17.35 Revijski orkester Exposito, 18.00 Melodije mediteranskih dežel, 18.35 Radi ste jih poslušali, 19.10 Panorama zabavnih zvokov.
KULTURNE ODDAJE: Pe 20.05 Radijska igra (Wole Soynka: Pripornik); So 17.35 Naš podlistek (S. Makarovič: Trnuljčica); Po 21.15 Literarni večer (Meichsner:	Jutranja molitev); Sr
21.40	Žive misli (P. Jannet: Ljubezen in sovraštvo).
TV LJUBLJANA L PROGRAM OD 5. III. DO 11. III.
Med oddajami ljubljanskega televizijskega sporeda v tem tednu bomo med drugim videli:
FILMI: Torek 20.30 Ujemite tatu (ciklus Velika imena sodobnega filma predstavlja režiserja A. Hitchcocka; v naslovnih vlogah Cary Grant in Grace Kelly).
i IZOBRAŽEVALNE ODDAJE:	Petek
19.05	V središču pozornosti: Kako hitro priti do stanovanja; Nedelja 9.30 Pod lipo na ravnici (druga oddaja iz cikla o starih lipah na Slovenskem po scenariju Mirana Sattlerja); Torek 19.05 Sodobno poslovanje: Operacijske raz-
iskave (zadnja oddaja iz tega cikla, avtor inž. Volodja Balžanovsky); 19.30 Cesta in mi: Promet in alkohol (govoril bo prof. dr. Janez Milčinski): Sreda 19.20 Kalejdoskop (oddaja o pustnih norčijah na Ptujskem polju).
KULTURNE ODDAJE: Sobota 18.20
Ivan Cankar:	Polikarp	(televizijska
drama v priredbi Mitje Mejaka; režija Mirč Kragelj, igrajo Rudi Kosmač, Polde Bibič, Bert Sotlar in drugi), 19.20 Dva obraza: Srečanje z Angelo Boški-novo in Mihaelo Baričevo; Ponedeljek
20.35	Isak Samokovlija: Plavolasa Židinja (drama beograjske televizije; režija Jovan Konjovič, igrajo Milena Dra-
vič, Rada Džuričin, Renata Ulmanski in drugi); Sreda 22.05 P. I. Čajkovski: Romeo in Julija (ruski baletni film).
ZA OTROKE IN MLADINO: Četrtek
17.45	Veseli tobogan (javna otroška radijska oddaja, obisk v Trbovljah); Ponedeljek 18.05 Zlepljene basni: Trije čuvaji; Torek 22.05 Veselje v glasbi (Leonard Bernstein bo tokrat razlagal, kaj je impresionizem).
ŠPORT: Prenosi svetovnega prvenstva v umetnem drsanju (tudi v barvah) : Četrtek 20.35 Tekmovanje moških; Petek 20.35 Tekmovanje plesnih parov; Sobota 20.35 Tekmovanje žensk; Nedelja 16.00 Sklepna revija.
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TPnPMcr* DJUnDill. ™	„
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEOENSKA^^ORAM^TEDENSKA PANORAMA^TEDE^JSKA PANORAAfA TEDENSKA PANO
OBRAČUN
UGRIZNI GA V NOS!
Zelo pogosto se zgodi, da kdo koga uKrtzne. Zelo redko pa se zgodi, da mo-raJo zavoljo ugriza ustaviti uradni sesta-n6lf- Prav to se je namreč zgodilo v vasi "fcgora pri Krapini.
Nedeljskega popoldneva so se zbrali v hiši Alojza Cvikla vaščani, da bi se pogo-voriij o cesti in vodovodu. Posedli so po •tolih, posteljah, kdor pa je prišel zadnji, J® moral stati. Predsednik sestanka je bil Marko Stefanič. Pripravil je sedem točk dnevnega reda. V zakajenem prostoru se
razvnela živahna razprava. Soglasno so sklenili, da sta jim cesta in vodovod potrebna.
Ko je predsednik oznanil tretjo točko hevnega reda, se je znenada razvnel pre-P r med dvema udeležencema. Koliko bo 1J*šča0d n^ij'u moral žrtvovati svojega zem-
,	- za razširitev ceste? Nesreča je hote-
da sta bdla Jbsip Stefanič in Izidor zIT'd^aj že prej skregana zavoljo meje. jjrfj se jima Je ponudila nova priložnost: ^deia sta si groziti s pestmi, potem sta . * njimi začela obdelovati, nazadnje pa pV °bjemu« Izidor ugriznil Josipa v nos reostalth pet točk dnevnega reda je se r10 Počakat;, nadaljevanje sestanka pa pl® Preselilo na občinsko sodišče v Kra .	• Izidorja so priznali za krivega, ker
p,n. “oškodovanemu Josipu Stefaniču - zročil telesno poškodbo«, ter mu na-
tožili štirideset dni zapora. Na obravnavi so sodelovale številne priče. Juraj Gumbas je pred poroto povedal:
»Najemput je neko zakriči hura i ja sam si brzo pobral svoje papire i s ostalima se tegurai van. Videl sam kasnije da su obadva bili šareni 1 erveni od krvi, tak da je jen zgledal kak »Sarek«, a drugi kak »Lisek« dok su im žene pružale pomoč, peruči ih 1 zalljevajuči rakijom.«
O
PRAVICA
TISOČ PETSTO DINARJEV ZA ŽIVLJENJE
_	wr»iw»niim»»«wR»
Od tragičnega dne je minilo petnajst let. štiriinpetdesetletna Jana Milanovič, bolna in onemogla mati šestih otrok, živi v vasi Trnava, blizu Kuršumlije in čaka pravico.
Nekega majskega dne leta 1956 je pod udarcem s kolom padel njen mož Drago-ljub Milanovič. Njegov morilec je bil obsojen na deset let. Sodišče je Jani in njenim otrokom prisodilo 1,120.000 starih dinarjev. Ta denar naj bi izplačala morilec in njegov oče. Višje sodišče je odločilo, da je Jani dolžan samo morilec, ne pa tudi njegov oče.
Morilčev oče le tožil sina. Ob tej priložnosti so ugotovili, da pripada sinu samo petina premoženja, to je 1500 novih dinarjev. Denar leži na sodišču že leta in leta. Otrocj Jane Milanovič so se medtem
poženili in pomožili. Ona pa še vedno ne mara vzeti denarja. Hoče pravico. Morilec je že na prostosti ...
Predsednik občinskega sodišča v Kur-šumliji Dušan Bogdanovič pravi:
»Vem, da	to	lahko škodi	ugledu	sodišča. Dejstva	pa	so dejstva.	Kritika	nam
ne bo škodovala «
Zgodilo se je 6. maja 1956 Njiva pri njivi: njiva Dragoljuba Milanoviča in njiva Bogoljuba Pavloviča Med njima se je vnel prepir zaradi bornih petnajstih centimetrov zemlje. Za ped zemlje je bila prelita kri. Ko	je	Bogoljubov	sin Radovan
razširjal pot,	je	z motiko udaril po	njivi
Dragoljuba Milanoviča, invalida. Drago-ljub se je razjezil in zahteval pojasnilo. Prišlo Je do prepira. Radovan je pograbil kol in udaril Dragoljuba po tilniku. Ena od prič se spominja dogodka. Medtem ko je pazil na svoje ovce, je zaslišal klice na pomoč in stokanje. Pritekel je. Temačni obrazi pa so ga prisilili, da je spet zbežal. Zbal se je, da ne bi tepli tudi njega. Od daleč Je gledal, kaj se dogaja. Videl le. da te Dragoljub vstal in se opotekaje napotil domov. Pred svojo ženo Jano in šestimi otroki je padel na tla. Brat Radoslav Milanovič ga je takoj odpeljal K zdravniku v Kuršumlljo, zdravnik pa ga jte napotil v Niš.
Okrožno sodišče v Prokuplju je krivca Radovana Pavloviča obsodilo na deset let strogega zapora. Jana in njeni otroci so zahtevali za svojega moža in očeta, hranilca družine, plačilo. Zahtevali so, da jim plačata Radovan in njegov oče Bogoljub. Okrožno sodišče v Prokuplju jim je
za bolečine in za vzdrževanja Jane in za vzdrževanje .otrok prisodilo 1,120.000 starih dinarjev. Radovan in Bogoljub sta se pritožila. Vrhovno sodišče Srbije je zavrnilo Radovanovo pritožbo, ugodilo pa je Bogoljubu. Okrožno sodišče bi se moralo ravnati po višjem sodišču. Med tem časom pa se j‘e spremenila pristojnost. Celoten predmet so odstopil občinskemu sodišču v Kuršumlijl. In tako je šlo to leto za letom. Spor še vedno traja.
Medtem je sodišče ugotovilo, da ima Radovan le 1500 novih dinarjev premoženja. Toliko je tudi plačal — sodišču. Jana in njeni otroci pa tega denarja nočejo vzeti. Dragoljuba ni več — njegovo življenje je bilo ocenjeno samo na 1500 novih dinarjev! Radovan je na prostosti in živi v krogu svoje družine. Tudi Jana je še Sva, živi so tudi njeni otroci. Ne preostane jim drugega kot da čakajo.
BOGASTVO
DEDIČA ČAKAJO MILIJARDE
Bajeslovno bogastvo, ki ga je zapustil Beograjčan Jovan Dimitrijevič v Kanadi, čaka svojega dediča. Čeprav ne gre za milijone, ampak za milijarde, se vse doslej ni pojavil niti en sam dedič. Naš konzulat v Torontu si mrzlično prizadeva, da bi našel upravičene dediče, ki bi bili pripravljeni prevzeti težke milijarde.
Zgodba o Beograjčanu Jovanu Dimitri-
jeviču, milijarderju, sega še v konec pejš-njega stoletja. Rojen je bil 28. avgusta leta 1900. Njegova mati je bila Natalija, oče pa Ilija. Jovan Dimitrijevič je odšel iz Beograda leta 1941. Stanoval je v Pariški ulici številka 19. Od takrat je za-njim zabrisana vsaka sled.
Znano je le to, da je živel v Torontu in da se je ukvarjal z glasbo. Znano je tudi to, da je v neki kanadski banki zapustil ogromno vsoto denarja.
To je vse, kar je znano o pokojnem milijarderju. Ni znano, ali je napisal oporoko. Morebitni dediči se bodo morali krepko potruditi, da bodo dokazali svojo upravičenost do dediščine, ker gre za veliko vsoto denarja, ne za milijone, ampak za debele milijarde. In to v kanadskih dolarjih.
Prebivalci hiše, v kateri Je kanadski milijarder stanoval pred vojno, se ga še dobro spominjajo.
Pravnica Ružiča Belič, ki živi v tej hi-š od leta 1928, pravi-
»Spominjam se Jovana Dimitrijeviča. Stanoval je v tretjem nadstropju. Pred vojno je bil star kakih štirideset let. V to hišo se je doselil leta 1936. Ko se je začela druga svetovna vojna, je odšel iz Beograda v Budimpešto.«
Tudi zakonca Marija in Velimir Popovič se milijarderja dobro spominjata:
»Mislim, da je zastopal neko angleško' avtomobilsko podjetje, imel je lepo tajnico. Madžarko židovskega porekla. Vem. da se je tik pred koncem voine z njo ože nil. Ko so prišli Nemci, sta skupaj pobegnila k njenim staršem, v Pešto. Mislim,
da je imel tudi sestro, ki je živela v Angliji. Ko je odšel, je prepustil stanovanje gospodinjski pomočnici. Po vojni Je njegova mati pogosto prišla v njegovo stanovanje «
Ali naj to pomeni, da pokojni milijarder v Beogradu nima bližnjih sorodnikov? Bržkone pa se bo kdo njegovih sorodnikov pojavil sedaj, ko se je razvedela novica o njegovi ogromni zapuščini.
DOGODIVŠČINE
ZAJEC RAZORO-ŽIL LOVCA
Redko se sicer zgodi, pa vendar se zgodi, da lovec lovi brez nabojev. Prava lovska redkost pa je to, kar se zadnji čas pripoveduje po sremskih vaseh. V vasi Krnješevci se je namreč zgodilo, da je čisto navaden zajec razorožil lovca.
Radoslav Milosavljevič že od nekdaj velja za najboljšega lovca v Krnjaševcih. Njegovo ostro lovsko oko je'le redkokdaj zgrešilo. Zmeraj se je z lova vračal oprtan s plenom, zato je bil v vasi pravi čudež, ko se je oni dan vrnil ne le brez lovske trofeje, marveč celo z zlomljeno puško.
Zgoddo se je takole: Radoslav je tistega dne izstrelil veliko nabojev pa nič zadel Ko je že mislil opustiti vse upe. je zagledal preplašenega zajca, ki je skočil
******
DIPRADNIK BOSANSKA GRADIŠKA
V VSEH
Nesreča, kot toliko drugih. Nenadna, strahovita, kruta, morilska, pa vendar po dveh, treh urah že prevlečena s patino vsakdanjosti. Nihče najbrž ne bi bil po-posebno pozoren, če ne bi bil »coronado«, ki se je zrušil v gozd prj Wurlingenu, namenjen v Tel Aviv. Tako pa se je vsem. Ki so zvedeli za nesrečo, takoj vsiljevala povezava Tel Aviv — eksplozija — palestinski komandosi. 'Toliko bolj, ker je tri ure prej v avstrijski karaveli, ki je poletela iz Frankfurta proti Tel Avivu, na višini 3000 metrov eksplodirala bomba v 1 prtljažniku. Toda ker poškodba ni bila huda, se je pilotu posrečilo vrniti in pristati.
Švicarska komisija, ki je 90 minut po katastrofi prihitela na kraj nesreče, je sprva objavila sporočilo, ki je zbujalo dvome, da gre za sabotažo. Tik nad tlemi so bili vsi deli letala še nepoškodovani je pisalo v sporočilu. Torej ni bila eksplozija? Pač. Končno sporočilo švicarskih oblasti je potrdilo, da je v letalu nastala eksplozija in da se je zrušilo zaradi tega. Nesreča je torej bila sabotaža.
Še istega dne zvečer, bila je sobota, se je iz Bejruta oglasil glas, ki je potrdil domnevo, ,da gre za palestinsko sabotažo. Predstavnik Ljudske akcije fronte za
osvoboditev Palestine — to je ena od frakcij Ljudske fronte za osvoboditev Palestine — je izjbvil, da je sabotaža v švicarskem letalu delo njegove organizacije. Toda po tem je v palestinskih krogih zavladal molk. Že naslednjega dne pa so se oglasiel velike organizacije z odločnimi demantiji. Glasnik PLO, palestinske osvobodilne organizacije Kami Naser, je v Ama-nu zanikal, da bi bili za nesrečo odgovorni Palestince in obsodil je ta »gnusni zločin«. še dan pozneje je predstavnik »al-Fataha« v Ženevi posebej izjavil, da sabotaža ni delo te organizacije in pribil, da »al Fatah« napada Izrael — samo izraelske cilje na okupiranih ozemljih in nikjer drugje.
Kje ie torej resnica? Možnosti je veliko. Mogoče je, da sabotaže sploh niso zagrešili Palestinci, ampak se je za njimi skril nekdo drug. Mogoče je, da si je hotela palestinska organizacija, ki se je oglasila iz Bejruta, »prilastiti« to sabotažo, pa so jo takoj utišale velike gverilske organizacije. Mogoče je tudi, da je bdi glas iz Bejruta lažen, da je nekdo hotel diskreditirati Palestince. Mogoče pa je tudi, da so sabotažo spet zakrivili Palestinci, pa tega spričo silovite reakcije svetovne javnosti in pod pritiskom vodstva PLO ne priznajo.
Toda vse to so le domneve. Dokazov za sedaj ni prav nobenih, zato ni mogoče nesreče naprtiti nikomur. Toda zahodno Evropo je kljub temu zajel val strahu ir ogorčenja, ki je bilo uperjeno prav proti Palestincem. In kakor se je v zahodnoevropskem tisku začela kampanja proti palestinskemu terorizmu, ki da je kriv nesreče »coronada«, tako so v tisku nekaterih socialističnih in arabskih držav začeli bljuvati ogen.,' in žveplo na »tiste, ki hočejo diskreditirati herojski boj palestinskega ljudstva in zbrisati z Izraela sramoto, ki si jo je nakopal z bombardiranjem Abu Zabala«.
ŽALOSTNI SPISEK
Res je, da ni nobenih dokazov, da so za nesrečo švicarskega coronada krivi palestinski komandosi. Za sedaj tudi še ni dokončno dokazano, da so Palestinci pod-taknili bombo V avstrijsko karavelo, čeprav nemška policija že lovi dva osumljenca, jordanska državljana.
Toda če -je ost ogorčenja in strahu, ki se je te dni zasejal po Evropi, uperjena proti Palestincem, ni to nič čudnega. Palestinski komandosi imajo na vesti že pre-
cej dolg žalosten spisek sabotaž sn terorističnih dejanj v Evropi.
0 Triiindvajsetega julija 1968 so komandosi ugrabili letalo izraelske družbe EL AL, ki je letelo iz Rima v Tel Aviv, in ga odpeljali v Alžir. Alžirci so takoj izpustili vse potnike, razen moških Izraelcev. Po nekaj dneh so izpustili še te, več tednov pozneje pa tudi letalo.
0 šestindvajsetega decembra so komandosi na atenskem letališču napadli letalo družbe EL AL. En potnik je bil ob življenje, več pa je bilo ranjenih.
0 Osemnajstega februarja 1969 so štirje komandosi, med katerimi Je bila tudi ena ženska, napadli letalo EL AL na zii-riškem letališču Kloten. Življenje je izgubil drugi pilot letala, agent izraelske varnostne službe pa je ubil enega od komandosov.
0 Osemindvajsetega avgusta 196% sta dva komandosa, moški in ženska, ugrabila letalo družbe TWA, ki je letelo iz Rima proti Atenam in dalje v Tel Aviv. Odpeljala sta ga nad Tel Aviv, nato pa dalje v Damask, kjer sta razstrelila nos letala. Dva izraelska potnika so Sirci izpustili šele po več mesecih
0 Osmega septembra 1969 so eksplodirale bombe v izraelskih veleposlaništvih v Haagu in Bonnu ter v uradu družbe E: Al v Bruslju, človeških žrtev ni bilo, trije uslužbenci dražbe so bili ranjena.
0 Desetega februarja 1970 so komandosi na munchenskern letališču Riem vrgli bombo v letališki avtobus. En potnik je izgubil življenje, več pa je bilo ranjenih.
DRUGI SPISEK
Vse to se jV zgodilo v dobrem letu in pol. Zato ni prav nič čudno, da ljudje v Evropi vsako sabotažo ali nesrečo, ki je kakorkoli povezana z Izraelom, pripisujejo palestinskim komandosom. Tudi ni čudno, če na ugrabitve letal v Evropi reagirajo veliko ostreje kot v Ameriki, kjer so sicer odpeljali na Kubo že več deset letal, toda te pustolovščine niso doslej terjale še nobene človeške žrtve.
Vse to je napravilo že doslej veliko škodo palestinskemu gibanju odpora. Logično pa je mogoče pričakovati, da bo ta škoda v prihodnje še večja, saj se sabotaže in ogorčenje širita v geometrijskem zaporedju. Zato ni čudno, da se je tokrat vodstvo palestinskega gibanja samo oglasilo in odločno zanikalo, da bi bilo vmešano v nesrečo švicarskega letala.
Ne smemo namreč pozabiti, da je za vse sabotaže, ki smo jih našteli v gornjem spisku, odgovorna ena sama palestinska organizacija, ki je med posameznimi od-ganizacijami verjetno druga po moči, vendar zajema njeno članstvo le kakih 10 do 20 odstotkov vseh gverilcev. To je Ljudska fronta za osvoboditev Palestine (PFLP), ki ima sedež v Amanu in jo vodi krščanski zdravnik dr. Georges Habaš. Ta organizacija, ki je nastala iz raznih skupin nekdanjega gibanja arabskih nacionalistov (Harakijin), ideološko sicer ni najbolj radikalna, .vsekakor pa j‘e najbolj ekstremistična v svojem akcijskem programu.	,,
Voditelji Ljudske fronte rade volje ob-razlože vsakemu obiskovalcu, ki obišče sedež njihove organizacije na enem izmed amanskih gričev, svoj program. Srž programa te »marksistično-leninistične organizacije« je načelo, da je treba udariti sovražnika kjerkoli in z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Od tod njihovo prepričanje,
da koristijo palestinski stvari, če napadajo letala družbe El Al (ki so zanje vo-j'aški cilj) in izraelska predstavništva v tujini, pa čeprav pri tem spravljajo v nevarnost življenje ljudi, ki jim ni mogoče naprtiti neposredno prav nobene odgovornosti za krivice, ki so bile prizadejane Arabcem. Da, ti ljudje bi lahko bili ne* kega dne državljani demokratske binacio-nalne Palestine, za katero se palestinske organizacije zavzemajo.
Druge gverilske organizaoije so že večkrat ostro napadle Ljudsko fronto zaradi njenih akcij v tujini, vendar doslej brez uspeha. Nasprotno, dr. Habaš je v inter-Vj'uju po nesreči švicarskega letala sicer zanikal, da bi bili nesrečo povzročili komandosi njegove organizacije, hkrati pa je povedal, da bo Ljudska fronta tudi v prihodnje napadala izraelska letala in drugo izraelsko premoženje zunaj Izraela in zasedenih ozemelj.
čisto mogoče je, da bo zaradi tega prišlo med palestinskimi organizacijami do ostrih sporov. Ljudska fronta se tudi sicer drži precej ločeno od ostalih organizacij. Dolgo ni sodelovala v nobenem skupnem telesu. V palestinskem narodnem svetu, kjer sodeluje 105 predstavnikov raznih organizacij, še zdaj noče sodelovati, pa čeprav jo čaka dvanajst mest. Pač pa se je v zadnjem letu vključila v PASC — Poveljstvo palestinskega oboroženega boja in v skupno politično poveljstvo, ki je bilo ustanovljeno komaj sredi februarja.
V teh dveh organih oziroma v PLO (palestinska osvobodilna organizacija, najširši organizacijski okvir za skupine komandosov), so združene praktično vse palestinske organizacije, ki jih je zdaj približno deset. Toda med temi jih je le nekaj, ki razpolagajo z večjimi vojaškiui enotami.	f
Največja organizacija komandosov je vsekakor »Al Fatah« s svojo vojaško vejo »al Asifa« (grom, strela). »Al Fatah« je organizacija, ki ideološko ni opredeljena, in to povsem namenoma, namreč zato, da zajame čim večje število palestinskih nacionalistov. »Al Fatah« tako združuje Vudi najrazličnejših ideoloških nazorov, od skrajno desničarskih muslimanskih bratov pa do komunistov. Politično geslo »al Fataha« je »Najprej Palestina, potem revolucija«. Cilj te organizacije, ki so ga sprejele tudi vse ostale skupine, je, ustanoviti laično Palestinsko državo, v kateri bi živeli tako 2idje kot Arabci, vendar vsi v okviru ene, palestinske narodnosti.
Vse ostale organizacije so znatno manjše od »al Fataha« in zvečine so ideološko opredeljene ali pa so pod vplivom te ali one arabske države. Ljudska fronta za osvoboditev Palestine je neodvisna mar-ksistično-leninistična organizacija, ki ima svoje pristaše po vseh arabskih državah, tako. kot »al Fatah«, le da je neprimerno skromnejša.
Avantgarda ljudske osvobodilne vojhe, ki je bolj znana pod imenom svoje vojaške veje »al Saika«, pa je ideološko vezana na baasiste in ima svoj glavni sedež v Damasku, pristaše pa povsod tam, kjer imajo vpliv sirski baasasti.
Demokratska ljudska fronta za osvoboditev Palestine je nastala iz odcepljene frakcije ljudske fronte. Demokratska fronta, ki jo vodi Naef Hauatme, išče svojih ideoloških vzorov v Vietnamu, na Koreji, na Kubi pa tudi na Kitajskem in je edina palestinska organizaciji, ki ima jasen in konkreten politični program. Ta program ne zajema le boja proti Izraelu, ampak hkrati družbeno revolucijo v arab-
skih državah, kjer so po mnenju Hauat-meja in njegovih pristašev zdaj na oblasti drobnoburžoazni režimi. Demokratska fronta je tudi edina palestinska organizacija, ki že od vsega začetka sistematično navezuje stike z jordansko komunistično partijo. Le-ta se je pred kratkim izrekla za oborožen boj proti Izraelu in se je s tem oddaljila od moskovske linije, ki ji je sledila dotlej. Poglavitni vzrok za to je bil bržkone v tem, da je veliko komunistov »dezertiralo« v Demokratsko fronto in nekatere druge palestinske organizacije.
Poleg teh pomembnejših organizacij je še vrsta manjših, med njimi Arabska fronta za osvoboditev Palestine, Arabsko gibanje za osvoboditev Palestine, Fronta za ljudski palestinski boj, Sile ljudske osvoboditve in druge.
KDAJ REVOLUCIJA
V zadnjem času potekajo v palestinskih organizacijah čedalje živahnejše razprave o političnem programu. Omenili smo že, da Je geslo »al Fataha« »Najprej Palestina, potem revolucija!« Toda opaziti je, da se med komandosi čedalje bolj prebijajo nazori, ki jih uspešno propagirajo aktivisti Demokratske fronte za osvoboditev Palestine. Čedalje več Palestincev je prepričanih, da bo uspešen boj proti Izraelu mogoč šele po družbeni revoluciji v arabskih državah. Utrjuje se prepričanje, da bodo fevdalni ali drobnoburžoazni arabski režimi vedno ovirali prosto delo palestinskih organizacij. Zlastj pa se Palestinci boje, da bodo poskušali arabski režimi v primeru, da bi sklenili mir z Izraelom, palestinske organizacije s silo zatreti.
Zaradi tega je pričakovati, da se bodo nasprotja med Palestinci in arabskimi državami v prihodnje zaostrila in nedvomno bomo priče novim oboroženim spopadom. Prvi tak konflikt je bil novembra v Jordaniji. Potem je počilo aprila lani v Libanonu in konec oktobra zopet v tej drža-"i. Minuli mesec pa je palestinske organizacije poskušal zopet ukrotiti jordanski kralj Husein.
Doslej so se Palestinci zelo uspešno postavljali po robu poskusom, da bi omejili njihovo delovanje. Pri tem so jim bila v veliko oporo trenja med posameznimi arabskimi državami in podpora prebivalstva, ki je zlasti v Jordaniji skoraj v celoti na strani »fedajin«. Toda bistvenega pomena je tudi to, da so ostale vse organizacije v kritičnih trenutkih enotne, pa čeprav so sicer silno razdrobljene in tudi sprte med seboj. Ta enotnost se je nazadnje manifestirala v sporu s kraljem Huseinom, ko so palestinske organizacije — čeprav so bili njihovi voditelji na obisku v Moskvi — čez noč ustanovile skupno politično vodstvo, v katerega so se vključile vse organizacije. To vodstvo se je potem pogajalo z vladno delegacijo.
Zatišje, ki je zdaj zavladalo v Jordaniji, je po mnenju poznavalcev le začasno. Kraljeve želje in palestinski program so si tako daleč vsaksebi, da so novi konflikti neogibni. Skoraj v enaki meri velja to za Libanon. Ni pa izključeno, da se bodo Palestinci sčasoma zapletli v spopade tudi z nekaterimi drugimi arabskimi režimi.
ANDREJ NOVAK
SLIKA OB NASLOVU: trdo je rekrutsko življenje palestinskih komandosov
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO
te grma naravnost predenj. Zajec se je * | cikcakastim begom hotel ogniti Radosavu, ki ga je z zadnjima nabojema skušal spraviti na tla. Radoslav ni imel sreče, zato se Je odločil, da bo zajca ujel z rokami. Seveda je bil za prestrašenega zajca prekratkih nog, zato se je razjezil in udaril za zajcem s puško. Zajec pa ne bodi len, hitro se umakne, in Radoslav obstane samo s cevjo v rokah. Kopito se Je razbilo ob kamenju.
Zajec seveda ni vedel, kaj se dogaja, bil pa je tako utruien, da ga je nadarjeni lovec nazadnje vendarle ujel. Razbito puško je Radoslav prinesel domov kot poseben lovski spomin, trdeč, da se brez streliva ne bo nikdar več podal na lov. Dogodek je postal duhovitim Sremcem takoj priložnost za smeh in zabavo.
TIHOTAPSTVO
ZAKAJ JE CAVTAT ZAVIL IZ SMERI?
Mornarji s Cavtata so se vrnili v domovino, kjer pa niso ostali dolgo na svobodi. Okrožno javno tožilstvo v Dubrovniku je sporočilo, da so morali v pripor Pero Moretti, poveljnik Cavtata, Mate Silič, prvi oficir palube, Mate Krile, radiotelegrafist in Marijtm Baraka, vodja palube.
Preiskavo proti pomorščakom so uvedli zato, ker sumijo, da so večkrat zlorabili
svoj položaj ter dovoljevali prekupčevanje s tujimi cigaretami. Da bi posel bolje cvetel, so se povezali z italijanskimi tihotapci cigaret. Kapitan dolge plovbe Pero Moretti in Mate Silič se bosta morala zagovarjati kot odgovorni osebi na ladji, ker sta spravljala v nevarnost življenja posadke in ker nista hotela poslušati ukazov italijanske finančne straže.
V Splitu so se šele te dni razvedele nekatere podrobnosti o tihotapljenju cigaret. Po podatkih splitskega javnega tožilstva so že sredi 1968. leta uvedli postopek proti nekemu italijanskemu državljanu, ki Je v skladišču reškega Brodoko-merca kupil 600 tisoč kosov tujih cigaret. Prekupčevalec je pred preiskovalci povedal, da bo ta tovor prepeljal z ladjo do afriške luke Tanger, od tam pa v Argentino i.i Brazilijo. Po šestih dneh pripora so ga izpustili...
Ob podpisu pogodbe so omenjenemu italijanskemu tihotapcu plačali tudi 13.800 novih dinarjev rabata za kupljeno blago. Izginil je z ladjo, ki je v Splitu vrkeala cement.
Leto dni poprej je šef carinarnice v Pločah pregledal tovor ladje, ki je plula pod panamsko zastavo. Ugotovil je, da Je glede na število članov posadke vkrcano na ladji nenavadno veliko cigaret — več kot 620 tisoč kosov. Cariniki ijo prepovedali natovarjanje tolikih cigaret, ker so slutili, da gre za prekupčevanje. Vmešal se je reški Brodokomerc, ki je posadki te cigarete prodal. Tožil je državo oziroma carino teh zahteval, da izplača na račun odškodnine posadki ladje čez 11 tisoč no-
vih dinarjev. Višje gospodarsko sodišče Srbije je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča in carina je res morala izplačati odškodnino. Izkazalo se je, da nimamo predpisov, s katerimi bi lahko preprečili tujcem tihotapljenje cigaret.
Ta sodba je bila za carinike najboljši poduk in od takrat se niso hoteli vmešavati, četudi so videli, da so na ladje na-tovarjalj ogromne količine cigaret. Tako je prišlo do škandala z ladjama Ljutomer in Cavtat, ki so ju ustavile italijanske oblasti.
Uslužbenci dubrovniške Atlantske plovbe, katere last je tudi Cavtat, še vedno trdijo, da je požar na ladji izbruhnil zaradi streljanja italijanskih financarjev. Na ladji so odkrili trideset večjih lukenj, ki so jih zvrtale krogle, še vedno pa ni nihče pojasnil, zakaj se na ukaz italiJ'anskih organov Cavtat ni hotel ustaviti.
Ladja Cavtat je 24 januarja izplula te Šibenika in je bila namenjena skozi Messinski zaliv in Gibraltar do britanskega pristanišča. Nihče ne zna pojasniti, zakaj se ie ladja oddaljila od vnaprej določene smeri. Morda so to naredili zato- da bi se na mirnem kraju lahko srečali z italijanskimi tihotapci? So morali na otoku Ustica, kjer so Cavtat dokončno ustavili, izkrcati tovor cigaret?
»Rad bi poudaril, da Atlantska plovba m povezana z nedovoljeno trgovino. Težko pričakujemo uradno poročilo o tem primeru,« je- povedal dr. Hrvoje Račič, šef pravne službe v dubrovniški Atlantski plovbi.
TORKA
TORKA
POLITIKA IN GOSPODARSTVO
Predsednik republike Josip Broz Tito je v petek končal obisk v Libiji in se vrnil v Beograd.
V četrtek je sprejela predsednika ZIS Mitjo Ribičiča britanska kraljica Elizabeta ob koncu njegovega uradnega obiska v Veliki Britaniji.
■
V Moskvi so se v nedeljo nadaljevala pogajanja med bonskim državnim sekretarjem Egonom Bahrom in sovjetskim zunanjim ministrom Andrejem Gromikom.
O
Nedeljske parlamentarne volitve v Avstriji so se končale z nepričakovano visoko zmago opozicijske stranke (SPO) in s porazom ljudske stranke (OVP), ki je sama na vladi že od leta 1966. Tako bo
imela Avstrija prvič po Štiridesetih letih socialističnega predsednika vlade, dr. Bruna Kreiskega
^ ‘	S
Francoski predsednik Georges Pompi-dou je na večdnevnem obisku v ZDA. V nekaterih ameriških mestih so te dni uprizorili protifrancoske demonstracije.
■
Rodezija je uradno pretrgala še zadnje stike z Veliko Britanijo, ko se je v nedeljo razglasila za republiko.
m
Te dni zaseda v Amanu, v Jordaniji skupno palestinsko poveljstvo, ki si pri' zadeva doseči popolno organsko enotnost vseh palestinskih odporniških organizacij.
Predsednik italijanske republike Giuseppe Saragat se je v ponedeljek začel znova posvetovati z različnimi političnimi predstavniki o tem, komu bi zaupal mandat. Poprejšnji mandatar Mariano Bumor je namreč mandat vrnil. Tako se je italijanska vladna kriza vrnila k izhodišču.
■
Češka vlada je sporočila, da so odvzeli češkoslovaško državljanstvo bivšemu podpredsedniku češkoslovaške vlade Otu Šiku in direktorju televizije Jiriju Pel*' kanu.
Letalo se je tuleč dvigalo proti nebotičnim goram in še više, proti nebu. Potniki so odpeli varnostne pasove in se kar najbolj udobno namestili na sedežih. Vzlet je bil za njimi in vsakdo se je po svoje pripravljal na dolgi polet. Nenadoma je nekje v zadnjem delu letala zagrmelo. »Nekje v letalu gori!« so zaslišali v kontrolnem stolpu na ziiriškem letališču pilotov glas. Trenutek pozneje je bilo vse tiho. Le tam, kjer se je iz gozdiča pri vasici Wiirlingen zlovešče kadilo, so ležase razbitine letala
PO EKSPLOZIJAH V POTNIŠKIH LETALIH: KDO SO PALESTINSKI KOMANDOSI IN KAJ HOČEJO
NAJPREJ DRŽAVA, NATO REVOLUCIJA
o
ZAKAJ MNOŽIČEN BEG IZ BOGOSLUŽJA?
OKOVI CELIBATA NAGLO RAZPADA
V Vatikanu so nedavno sporočili, da bodo morali odslej vsi katoliški duhovniki enkrat na leto javno potrditi svojo obljubo, da bodo ostali v samskem stanu in da bodo ubogali cerkvene oblasti. To bodo morali priseči na veliki četrtek - takrat, ko se po rimskokatoliški teologiji verniki spominjajo dneva, ko je Kristus ustanovil duhovščino. Posredno pa je ta dekret še en negativen odgovor iz Rima nizozemskemu pastoralnemu svetu, ki je prejšnji mesec predlagal, naj bi se duhovniki svobodno odločali, ali so za celibat ali ne. V bistvu gre za živčen, obramben papežev ukrep ob globoki krizi, ki jo je povzročil največji množični beg iz duhovniškega stanu - in iz samostanov - od reformacijskih časov dalje.
DRAGULJ ALI TRN?
Za papeža Pavla IV je celibat »dragulj ra krom« rimskokatoliške cerkve, za mnoge nekdanje duhovnike, pa tudi za mnoge tiste, ki še niso zapustili duhovniških vrst, pa je to prej trnova krona.
Jezus sam ni bil oženjen: preučevalci biblije menijo, da je bila oženjena večina njegovih sodelavcev, ker je takratni judaizem zaničeval samski stan. So tehtni razlogi za trditev, da je bila večina duhovnikov in škofov v prvih štirih stoletjih krščanstva oženjena: oženjeni so bili tudi papeži, zadnji izmed njih Hadrian II v devetem stoletju.
Eden izmed razlogov, zakaj je celibat nazadnje postal za duhovščino pravilo, je bil zgodnjekrščanski puritanski pogled na spolnost, ki so jo celo v zakonski zvezi obravnavali kot zlo, razen kadar je šlo za zaploditev. »Menim, da moške duše nobena stvar bolj ne obrača od višav,« je zapisal sv Avguštin, poglavitni glas krščanske teologije do srednjega veka, »kot žensko prilizovanje in tisti stik med telesoma, brez katerega žene skorajda ni mogoče imeti.« Istočasno, ko je to strogo gledišče pognalo korenine, je cerkev videla rast samostanskih skupnosti za moške in ženske, v katerih so čistost skupaj z revščino in posluš-nostjo gledali kot bistveno krepost tistih, ki bi dali svoja življenja bogu.
Na pritisk papežev in koncilov so samostansko strogost počasi prenesli na duhovščino kot celoto. Papež Benedikt VIII je leta 1018 uradno prepovedal duhovnikom ženitev: prepoved je slovesno razširil prvi lateranski koncil leta 1123. Vendar pa prepovedi ni bilo lahko uveljaviti. Do reformacije so župniki pogosto povzročili zgražanje med verniki, ker so se na-kljub vsemu ženili ali pa si vsaj pri-voščili priležnice, kakor so to poče. njali papeži in kardinali. Ko je protestantizem zavrnil celibat za nenaraven in nepotreben, je trentskl koncil razglasil celibat za »objektivno vzvišeno stanje življenja« in uvedel izobčenje vseh tistih duhovnikov in nun, ki bi se poročili.
Nedvomno je res, da ima celibat podporo v tisočletni tradiciji in mimo tega dejstva ne bo lahko. Biblijska podpora temu cerkvenemu pravilu je
del Jezusove osebe — vzor in ideal poslušnemu duhovniku — ki je govoril (Matevž 19: 12) o »tistih, ki so se dali spremeniti v evnuhe za bolje kraljestvo«. Ker cerkev prepoveduje skopljenje, si nekateri razlagajo ta stavek tako, da pomeni sprejetje simboličnega noža prostovoljne čistosti. Rimski teologi menijo, da lahko celi-bat, če ga prostovoljno sprejmemo kot pravilo, prispeva k globokemu in obetavnemu mističnemu odnosu z bogom. Poročen duhovnik bi bil lahko močno razcepljen med svojimi dolžnostmi do boga in dolžnostmi do svoje družine. Sicer pa je dandanašnji še ena praktična plat, ki govori v prid celibatu: kako naj današnja cerkev daje duhovnikom dovolj sredstev za preživljanje družine? Za-govorniki celibata tudi pravijo, da je duhovnik — ali da bi vsaj moral biti — ločen od strasti in skrbi navadnih ljudi; vzdržnost je pravilno znamenje njegovih duhovniških usmeritev.
Nasprotniki papeža Pavla priznavajo, da bi lahko nastale praktične težave, če bi se duhovniki ženili (vendar bi se po njihovem dale tudi blažiti s tem, da bi dovolili duhovnikom, da se preživljajo s posvetnim delom). Kar pa zadeva biblijski stavek, trdijo nekateri sodobni razlagalci svetega pisma, da se je Kristusov govor o evnuhih nanašal bolj na zakonsko zvestobo kakor pa na celibat. V zadnjih letih je katoliška cer-kev sprejela v službo več spreobrnjenih, a oženjenih protestantskih pastorjev.
Kritiki papeža Pavla trdijo, da si je v teološkem pogledu cerkev prizadevala zamenjavati dva različna stanova; duhovniškega in celibat, Obadva sta božja darova, toda zakaj naj bi obadva vedno dobivali le isti ljudje. Zaobljuba o čistem življenju utegne biti potrebna za disciplino religioznega reda, vendar pa, ali je enako nujna za župnika? Zakaj ne bi imeli oženjenih duhovnikov, hkrati pa tudi samskih?
To so vprašanja, ki jih zastavljajo kritiki celibata, predvsem pa nizozemska cerkev. Končni odgovor morda še ne bo prišel za življenja papeža Pavla IV, toda stvar je iz dneva v dan bol) žgoča.
Velika večina duhovnikov in nun, ki beže v posvetno življenje, se s tem pošteno upira tistemu, čemur pravijo samovolja, zastarela cerkvena organizacija, ki krivično omejuje njihovo svobodo in odgovornosti ter duši njihove želje, da bi služili bogu tako, da bi služili človeku.
»Rodili smo se v pomembnem obdobju, polnem raznolikih poskusov, pustolovščin in spopadov, piše neki teolog, »ne le med krepostmi in pregrehami, marveč predvsem — in to je najbolj tragično — med krepostmi samimi. Premnogi duhovniki in nune, ki odhajajo iz svojega stanu in se odpovedujejo starim navadam, se znajdejo med pasivno krepostjo poslušnosti zastareli, razmajani strukturi in aktivno krepostjo ustvarjalnega odnosa do hitro spreminjajočega se sveta.
Nihče ne bi_ vedel natanko povedati, koliko duhovnikov in nun je »skočilo čez zid.« Veliko odpadnikov in odpadnic si vzame dopust, potem pa jih kratko in mala ni več nazaj. Toda neki vatikanski zastopnik pravi, da je samo lani odšlo iz samostanov 6500 nun. Kar zadeva duhovnike, pravijo v Vatikanu, da imajo najmanj 10.000 prošenj, v katerih božji služabniki prosijo papeža, naj jih odveže obljube, nedvomno pa je na tisoče tudi takih, ki so zapustili svoj stan, ne da bi prej prosili sveto stolico za dovoljenje.
Rimskokatoliško cerkev so duhovniki in nune vedno zapuščali, vendar je v preteklosti šlo le za posamične primere. Zdaj jo zapuščajo, kot je nekdo zapisal v bataljonih. Toda mnogi zapuščajo svoj stan z globokim spoštovanjem do cerkve in celo z ljubeznijo do katoliške vere. Jezuitski sociolog Eugene Schallert pravi, da bi ta množični beg cerkve kot institucije ne prizadel preveč, če ne bi bilo med odpadniki toliko pomembnih ljudi — dobrih duhovnikov. »Cerkev zapuščajo nekateri najsposobnejši ljudje,« pravi Schallert, »nekateri široko izobraženi in bistri, podjetni in nadarjeni. To so ljudje, ki so imeli zelo visoke položaje in so bili zelo vplivni.«
Med temi je tudi James Shannon, ki je bil nekoč predsednik sveta združenj ameriških katoliških kolidžev in eden redkih ameriških škofov, ki so promovirali na posvetni univerzi.
Te dni se je armadi odpadnikov pridružilo še 315 članic losangeleske družbe Brezmadežnega srca, skupaj s predsednico društva in nekdanjo prednico sestro Anito Caspary.
Francoski teolog Jean Denielou je nedavno zapisal v vatikanskem glasilu »L’Os-servatore Romano«, da so napadi na celibat pravzaprav izzivanje papeževe avtoritete. James Shannon bi se morda deloma strinjal s to trditvijo. Pri tem klerikalnem eksodusu, pravi, »gre za kritiko temeljev cerkvene oblasti in načinov, kako so formulirani njeni nauki«.
Na drugem vatikanskem koncilu je cerkev resda popustila glede svoje nespremenljivosti: v prihodnosti je videla bolj demokratično cerkev. A prav ta koncil, čeprav je bil v zadnjih stoletjih najpomembnejše gibanje za obnovo cerkve — je povzročil klerikalni eksodus. V začetku so razglasili drugi vatikanski koncil za prvi koncil v zgodovini, ki ne vodi v razkol. Mnogi pa se zdaj bojijo nevarnosti, ki ji pravijo »psihološki razkol«, v katerem bodo napredni katoliki formalno še ostali v cerkvi, vendar pa se bodo čedalje bolj borili za svojo definicijo krščanskega življenja.
POSLEDICE PSIHOLOŠKEGA RAZKOLA
Največja nevarnost takega »psihološkega razkola« je na Nizozemskem. »Pri nas jemljemo vse zelo resno,« pravi nizozemski kardinal Bernard Jan AJfrink. »Ni v našem - značaju, da bi bili zelo ponižni. Nizozemci so zelo zahtevni in strogi.« V letih po koncilu so bili nizozemski teologi med tistimi cerkvenimi voditelji, ki
so naj.vneteje zagovarjali misel, da bi bilo treba cerkvene dogme na novo formulirati. Nizozemski katoliki so se ob podpori svojih duhovnikov divje uprli papeževi prepovedi glede uporabe kontracepcijskih sredstev in prepovedi nočejo upoštevati. Januarja je njihov cerkveni svet sprejel resolucijo, ki zahteva, da bi se smeli duhovniki sami odločati za celibat ali proti njemu.
Toda papež Pavel je jasno nakazal, da ne more sprejeti nizozemske zahteve, čeprav se je pripravljen pogovarjati o tem, da bi sprejeli v duhovniške vrste nekaj starejših oženjenih laikov, kjer bi bile potrebe po tem. Kardinal Alfrink in škofi so videli v tem spodbudo, »lino v večni steni, ki se ji pravi ne«, kakor je to vatikansko neomajnost imenoval neki nizozemski teolog.
Zakaj zadnje čase duhovniki in nune tako množično zapuščajo svoj stan? Nekateri menijo, da zato, ker se imajo božji služabniki za nemočne, in zato, ker so razočarani nad svojim poklicem. Ameriški kardinal Wright prav tako razlaga ta beg z občutkom nemoči, ki se kaže v vseh mogočih oblikah: samotni menih meni, da mu ne dajo na voljo dovolj potrebnih sredstev za uspešno opravljanje njegovega poslanstva, nima, dovolj knjig, da bi lahko vlival potrebno znanje svojim šolarjem; nuna nima dovolj' zdravil, da bi lahko zdravila bolnike v, bolnišnici; živahen mlad kurat se boji, da njegova mnenja ne bodo prišla nikomur na ušesa, ali pa da jih tepta z leti obremenjena cerkvena hierarhija. .
Študije eksodusa govore o tem, da celibat ni tista poglavitna stvar, od katere beži duhovščina. Sociolog Schallert pravi, da mnogi duhovniki sicer zapuščajo svoj stan z mislijo, da se bodo oženili, da pa tiči resnični vzrok njihovega bega čisto drugje. Naklonjeni so spremembam, vendar mislijo, da je vse ostalo pri starem in da spremembe niso možne. Ugotavljajo tudi, da v jedru ne verjamejo v pravičnost cerkvenih zakonitosti. »Potem se začno vpraševati,« razlaga Schallert, »,Kdo pa sploh sem?’ Odgovor na to iščejo pri prijateljih, predstojnikih, zaupnikih. Ker odgovora ne najdejo, se nazadnje odločijo za posvetno življenje in morebiti začno iskati tesnejšo vez s kakšno žensko. Ko se pogovarjamo z njim, vidimo, da misli na žensko. Potem pa začnemo raziskovati, kdaj se je vse to v njem začelo, in vidimo, da se ni začelo zaradi ženske.«
Mnogi pa so imeli tudi velike težave, da bi se privadili na zrel odnos do ženske. Dekleta jim včasih pravijo: »Tak si ko štirinajstletni deček.«
Schallert pravi, da duhovniki poprečno štiri do pet let mučno razmišljajo, ali naj izstopijo ali ne, potem šele izstopijo. In tčdaj se zanje najhujše težave šele začno.
Sedemtnštiridesetletni Paul Hilsdale je bil nekoč jezuit. Zdaj je oženjen. »Duhovništvo sem zapustil,« pravi, »ker sem hotel postati človek, ki bi bil še veliko bolj odgovoren in ki bi znal še veliko bolj ljubiti. Cerkev in jezuitski red sta bili ozki področji, na katerih sem izražal svojo ljubezen. Potem sem našel svojo vrednost. Vsaj to sem spoznal, da sem bil vreden grešnik, če sem že bil grešnik.« Hilsdale še hodi v cerkev, vendar pravi, da »je krščanstvo le eden izmed simboličnih sistemov, ki kaže na človekovo odvisnost od boga.« Za katoliško vero pa pravi, »so
časi, ko mislim, da si želi cerkev izdihniti.«
V prvih letih po drugem vatikanskem koncilu so preživljali duhovniki, ki so zapustili svoj stan, trde čase. Njihovi nekdanji kolegi so jih zaničevali, često so jih zaničevale tudi njihove družine same, delodajalci pa so z nezaupanjem gledali na njihovo preteklost m na njihovo izobrazbo, ki »ni zadostna za posvetne službe.«
Zdaj je njihov položaj dosti lažji. Papež ne dela več težav, kdor hoče, naj gre, menijo v Vatikanu. V Ameriki na primer so ustanovili nekaj posvetovalnic za duhovnike in nune, ki so se odločili za posvetno življenje. Tu jim svetujejo glede zaposlitev, dajejo jim duševno pomoč, če je potrebujejo, in često skrbijo tudi za to, da se nekdanji duhovniki spet srečajo ali seznanjaj'0 z nekdanjimi nunami. Neka taka posvetovalnica je priskrbela nekdanjim duhovnikom celo tako dobro plačane službe, v katerih zaslužijo 35.000 dolarjev na leto. Daši’ imajo nekateri bivši duhovniki samo teološko izobrazbo, se zdaj poslovne družbe čedalje bolj zanimajo zanje, k&r »znajo duhovniki in* nune jasno misliti.«
In vendar je nunam it novem posvetnem življenju še veliko laže. Celo tiste nune, ki so se slovesno zaobljubile, da bodo ostale brezmadežne do groba, so dobile odpustništvo na sorazmerno lahek način. In se potem tudi lahko vživele v nov način dela in življenja. »Odhod iz stanu je danes preprosta stvar,« pravi Midge Turk, ena izmed urednic mondene ženske revije »Glamour«. Prej je bila sestra Brezmadežnega srca do leta 1966. »Nuna piše papežu in ga prosi, da ji dovoli zaživeti posvetno življenje, ker ne more več opravljati svojega poslanstva, in dobi Tii-tro odgovor, da ji je uslišano. Toda potem se v njej pojavi modni sindrom, ko se preobleče v civilno obleko in ugotovi, da ji noge spodaj nekako visijo.«
POČASI, A NEOGIBNO
Nekatere bivše nune so odprle posvetovalnico za nune, ki bi hotele iti po nji-. hovi poti. »Mi vedno povprašamo, ko nam rune pripovedujejo, da bi rade zapusti-, le svoj stan, ne od česa bežijo, temveč kam bežijo.« Resnica je namreč, da se v prvem obdobju novega življenja nekdanje mrne le težko znajdejo, ker vedo samo to, zakaj so odšle iz samostanov, ne pa tudi, kaj bodo počenjale zunaj njega.
Tistih 315 nun, ki so, kot smo poprej zapisali, zapustile svoj red v Los Angelesu, tvori pravzaprav nekakšno izjemo. Vse te so vedele, kaj bodo počenjale v novem življenju, še preden so se odločile, jim je bilo zagotovljeno, da bodo lahko še dalje vodile kolidž Brezmadežnega srca. In kakšna bo razlika med starim in novim življenjem? »Zdaj bomo predvsem svobodne, da bomo lahko delale tisto, kar Je od nas zahteval drugi vatikanski koncil Stara samostanska pravila glede obrokov, tistih minut in molitev so nas odvračala od razmišljanja. Nikoli nisi mogel kaj sam skleniti, vsi sklepi so bili za nas že pripravljeni.« Zdaj imajo te nune resda manj odgovornosti, vendar pa tudi veliko več drobnih skrbi: kako se bodo oblačile, kakšne pričeske bodo nosile, kako bodo opravile vozniški izpit, kakšen avto si bodo kupile — in kako
jih bodo stiskali davki
Kako se bo končal današnji klerikalni eksodus? Kdaj se bo končal? Nekateri pravijo, da se bo eksodus množično nadaljeval še vse naslednje desetletje. Cerkveni konservativci se bodo počutili močnejše, toda ta njihova moč bo samo navidezna zmaga zagovornikov tradicije, ker ne bodo mogli privabiti k sebi takih naslednikov, kakršne si želijo. V tej fazi, ki se bo marsikje začela pred letom 1975, meni čikaški psiholog Eugene Kennedy, se bo nazadnje začela temeljita preosnova verskega življenja, ki bo potrebna za realnejše poslanstvo cerkve.
V obdobju napetosti in negotovosti utegnejo tisti, ki služijo v poslušnosti sveti
stolici, nazadnje pokazati več modrosti, kot pa tisti, ki se Vatikanu upirajo. Sodobni duhovn4k-upomik pa očitno želi takojšnje spremembe. Resnica je, da so spremembe potrebne in neogibne. Toda zgodovinska pot katoliške cerkve je pač takšna, da se cerkev reformira šele potem, ko se poleže prah razdora in notranjih bojev. Tako se bo najbrž zgodilo tudi po tem uporu v vrstah katoliške duhovščine, pravi neki komentator.
SLIKA POD NASLOVOM:	NEKDANJI
DUHOVNIKI IN NEKDANJE NUNE — Sproščenejše ozračje na zabavi v San Franciscu
ŠKOF INTELEKTUALEC
James P. Shannon, nekdanji pomožni škof nadškofije St, Paula in Minneapolisa govori zaskrbljeno o preseljevanju duhovnikov in nun v posvetne poklice. »Potrebujejo nekakšno tolažbo, da se zaradi svojega dejanja niso izpridili kot božji služabniki, kot človeška bitja« Shannon ve, o čem govori, saj ga je zato, ker je napravil tako dejanje, ker se je oženil brez papeževega dovoljenja, rimskokatoliška cerkev izobčila.
Shannon še vedno redno hodi v cerkev, vendar skrbno upošteva kazen, ki so mu jo v Vatikanu naložili, in ne hodi k obhajilu, ker bi s tem po njegovem, vznemirjat dober cerkveni red.«
Ko je Shannon postal škof, je vatikanski apostolski delegat v ZDA Egi-dio Vagnozzi o njem dejal: »Kritizirajo nas, češ da nimamo v hierarhiji intelektualcev. Zdaj bomo imeli tudi intelektualca in bomo videli, kaj bo.« Shannon je po končanih študijah teolo. gije diplomiral še iz angleščine im univerzi Minnesota, nato pa promoviral na Yalu.
In zgodilo se je, da se je Shannon, brž ko je postal škof, pokazal za enega najnaprednejših članov cerkvene hierarhij v ZDA, Bil je edini rimskokatoliški škof, ki se je udeležil pohoda v Selmo, ki ga je organiziral borec za črnske pravice v ZDA, pokojni dr. Mar-tin Luther King. Bil je edini škof, ki se je pridružil skupini katoliških intelektualcev in leta 1967 podpisal od-pAo pismo, s katerim so ti intelektu-alci kritizirali ameriško politiko v Vietnamu — za kar ga je Vagnozzi brž ostro pokaral.
Ko je leta 1968 prišel navzkriž še s papežem, ko se ni strinjal z njegovo encikliko, ki je govorila o prepovedi uporabe kontracepcijskih sredstev in o tem, da mora kot škof imeti dve zbirki knjig, — zasebno naj verjame v eno reč, učiti pa mora čisto drugo reč — je napisal papežu pismo, v katerem je povedal: »Ce se v sebi ne morem strinjati s papeževim naukom, se lahko še manj strinjam z njim na zunaj.« Nato se je poslovil od duhovniškega stanu.
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO TEDENSKA PANORAM^ TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO
Bivša britanska kolonija na severu Južne Amerike, Gvajana, ki je neodvisna od 1966. leta, Je v ponedeljek postala petindvajseta republika tega dela ameriške celine.
Sile Patet Lao v Laosu hitro napredujejo. Vojaške enote kraljevske laoške vlade so zapustile vse strateške položaje, ki so Jih držale po umiku iz Doline vrčev Pred nekaj dnevi.
ŠPORT IN LOV
V Bukarešti se je začelo svetovno Prvenstvo v hokeju za skupino B, Jugoslovanska reprezentanca je prve tri tekme izgubila, četrto pa je igrala neodločeno.
MALA KRONIKA
Po pojavu črnih koz v Zahodni Nemčiji zdaj poročajo, da je za to boleznijo zbolel tudi neki Spanec.
.ii-
V Švici so snežni plazovi zasuli ena . dvajset ljudi. V Reckingenu, švicarskem hiestecu blizu italijanske meje so izgubili h Panje, da bi rešili sedemnajst zasutih ljudi. Tu je pod snegom umrlo trideset Uudt. o žrtvah plazov poročajo tudi iz Francije.
■
V Avstriji so plazovi zasuli precej hiš, Promet pa je na mnogih krajih prekinjen; sedaj rešujejo 20.000 turistov, ki so bili več dni odrezani od sveta.
POLITIKA IN GOSPODARSTVO
JUŽNA AFRIKA
MUČENJE V JEČAH
Na južnoafriško vrhovno sodišče v Pretorii so naslovili nujno prošnjo, naj pomagajo zaščititi dvaindvajset črncev, ki so v rokah policije na milost in nemilost prepuščeni zasliševalcem.
Ornce so zaprli maja lani pod obtožbo, da so člani tajne organizacije afriškega narodnega kongresa Med njimi so tudi Winnie Mandela, žena zaprteg*, voditelja te prepovedane organizacije, in trije novinarji ter petindvajsetletna pesnica Yoyce Sikakane. Decembra so jih obsodili »podtalnega komunističnega delovanja«. Prejšnji teden pa so, potem ko so zaslišali dvajset prič, umaknil, obtožbo. Sodnik Jih je spoznal za nedolžne in jih oprostil. Ta-
koj nato pa so dali izprazniti sodno dvorano in vseh dvaindvajset črncev ponovno obsodili »zaradi terorističnih akcij«. V zapor so jih odpeljali g policijskinji kamioni; skozi množico jim je utirala pot policija s puškami. Zaprli so jih ločeno, tako da nimajo več nobenih stikov z zunanjim svetom. Pn sebi so zaporniki imeli zaupne * dokumente, ki naj bi pričali v njihovo obrambo.
Sestra VVinnie Mandela Iris Madikizela je skupaj s štirinajstimi sorodniki drugih zapornikov prinesla nujno prošnjo na vrhovno sodišče. Dejala je, da se je med obravnavo izkazalo, kar je potrdilo tudi precej prič, da obtožencem niso pustili spati in da se boji, da bodo z njimi ravnali podobno tudi sedaj, po njenem se takšnega mučenjg lotevajo člani varnostne policije pred zasliševanjem.
Madikizelova se je sklicevala tudi na pismeno potrdilo, ki ga je' napisala ena izmed obtoženih, Rita Anita Mdzanga. Med njenim zaslišanjem je beli policaj stopil na stol, jo zgrabil za lase in jo vrgel ob plinsko cev. Rita Je izjavila tudi, da so Jo med zasliševanjem pretepali. Okna so pa medtem dobro zaprli.
Oblasti pa so prošnjo zavrnile. Izgovarjajo se, da govori dokument o mučenju maja in junija lanskega leta. Ni pa verjetno, pravijo, da bi se kaj podobnega ponovilo, če se je sploh kdaj res zgodilo. Do policije pa ne bi bilo pravično, menijo, če bi jih obsodili brez pravih dokazov.
ŠPANIJA
VRNITEV MAROŠKEGA BEGUNCA
Pred ntedavnim je Španija skrivaj in popolnoma nepričakovano vrnila Maroku znanega maroškega socialista Mohameda Ajarja, vodje maroškega osvobodilnega gibanja in sodelavca Mehdija Ben Barke, ki so ga v njegovi domovini obsodili na smrt. Maroška opozicija v Španiji je mnenja, da je izročitev del španskih prizadevanj po izboljšanju odnosov z Marokom, ki so se zaradi maroških zahtev po španski Zahodni Afriki precej poslabšali.
Hkrati z Mohammedom Ajarjem so Spanci vrnili Maroku tudi maroškega študenta Ahmeda Bon Gelouja, pet drugih .maroških študentov, ki so imeli sirske potne liste, pa so poslali v Sirijo. Slednjim se verjetno ne bo zgodilo nič hudega, ker Sirija nasprotnikov maroškega kralja Has-sana II. ne preganja.
Mohammed Ajar je bil od leta 1963, ko je pobegnil iz Maroka v Alžirijo, že dvakrat obsojen na smrt. Pred poldrugim letom se je pod imenom Ahmed Rami naselil v Španiji. Njegov odvetnik, žena in prijatelji so si na vse kriplje prizadevali, da bi preprečili njegovo izročitev, saj se boje, da bi ga v Maroku mučili ali celo ubili. Njihova prizadevanja so bila zaman, vendar pa so iz nekega dobro obveščenega vira menda izvedeli, da je španska vla-
da od Maroka dobila zagotovilo, da Ajarja ne bodo usmrtili.
Izročitev maroškega socialista je nadvse presenetljiva, saj je Španija prej na splošno vselej odklanjala zahteve po izročitvi političnih beguncev. Spomnimo se samo na Moisa Combeja, na portugalskega generala Huimberta Delgada in na vrsto nacističnih zločincev.
■
VELIKA BRITANIJA
SPET GEORGE BROWN
»Vsak Zid, ki živi na Zahodu, je pripravljen, da se do zadnjega bori za Izrael.« Ta pripomba, ki jo je bilo slišati nedavno v odboru britanskega spodnjega doma, kjer se je zbralo kakih petsto laburističnih »prijateljev Izraela«, je med navzočimi laburisti povzročila pravi vihar ogorčenja.
»To je žalitev!« je nekdo zavpil. »Molčite!« je odvrnil govornik, ki ni bil nihče drug kot namestnik voditelja britanske laburistične stranke George Brown. Nekdanji britanski zunanji minister je bil spet v svojem elementu. Spočit od muk, ki jih je imel zaradi svojega škandaloznega vedenja med nedavnim neuradnim potovanjem po Bližnjem vzhodu, kjer je žalil tako Izraelce kakor tudi Arabce, se George Brovvn ni dal preplašiti od poslušalcev. Izjavil je, da je izraelski premier Golda Meir »dober politik — in jo imam zelo rad. Toda tudi Naserja imam rad.
Ce hočete mir, morate imeti radi obe ljudstvi. Židje delajo narobe, ker napadajo Naserja. Po mojem je to pošten človek«.
Ko pa ga je neki drugo poslušalec napadel, da besedo »Izrael« izgovarja po arabsko, je Brovvn hitro odgovoril: »Ime izgovarjam tako, kakor me ga je naučil izgovarjati moj tast.« Potem pa je dodal: »Med Arabci in Izraelci ne znam razločevati. Oboji so Semiti in oboji imajo tako dolge nosove, kakor jaz.«
KULTURA IN PROSVETA
ČASNIKARSTVO__
BOREC ZA SVOBODO
V Evropo je prišlo besedilo govora brazilskega časnikarja Luiza Eduarda de
******
.-'V.	.
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TFnFNCif a o«Mn TEDENSKA PANORAM* TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMATEDENSKA PANO
prav Je včasih malce nerazumljiv, je Ful-ier vedno poln novih zamisli. Ukvarja se z izumi, obenem pa je inženir, arhitekt in pesnik. Njegovo zamisel o črpanju nafte so prikazali v ameriškem paviljonu na svetovni razstavi Expo v Kanadi. Ful-ler je naredil načrt za nov zemljevid sveta, ki naj bi izpodrinil Mercatorjevega. V prostem času preučuje tudi živalstvo.
Gledališče sj je Fuller zamislil v obliki jajca. Pod zemljo bo imelo štiri nadstropja z oblačllnicamt, toaletnimi prostori in točilnico. V dvorani bo prostora za dve sto petdeset ljudi. Obliko dvorane bodo lahko po želji spreminjali. Oder bodo lahko iz navadnega spremenili v grškega, njegovo obliko pa spreminjali od okrogle, podolgovate ali celo do oblike križa. Dvorano bodo lahko preuredili celo tako, da bodo sedeli gledalci v sredini, igralci pa nastopali okrog njih.
Gledališče bo čisto eksperimentalno. Igralci in režiserji bodo v glavnem profesionalca. Uprizorili bodo po pet dramskih del na leto. V svoj »zaprti krog« bodo povabili od časa do časa tudi mlajše še neznane avtorje.
Zgradba bo stala 170.000 funtov. Za opremo pa bodo potrebovali še nadaljnjih
100.000	funtov. Vsako leto bodo podelili dve nagradi po pet sto funtov za sodobno sliko ali kip, ki ju bodo nato razstavili v umetnostni galeriji na kolidžu. V sedmih letih bodo izvedli petintrideset novih del. Z najboljšimi deli bodo nastopili v New Yorku, Kanadi, Londonu ...
Razen dramskih uprizoritev bodo v gledališki dvorani lahko prirejali koncer-
te, predavanja ali celo športna tekmovanja. Gledališče bodo odprli s celotnim ciklusom dramskih del Samuela Becketta.
ZNANOST IN TEHNIKA
MEDICINA
MISELNE POTI
V laboratorijih medicinske fakultete v Houstonu, v ameriški zvezni državi Teksas, se je znanstvenikom posrečil zelo zanimiv poskus. Uspelo jim je, da so iz podganjih možganov izolirali tisto kemično spOj*ino, ki prenaša misel.
Ta spojina je pravzaprav veriga štirinajstih različnih aminokislin. Vsaka ami-no kislina Je kot črka v abecedi — če si črke sledijo v pravilnem zaporedju, oblikujejo besede, amino kisline pa oblikujejo misli. Kako Jih možgani uporabljajo in
******
DESET VPRAŠANJ JOHNU „MISHI" PETKEVICHU
BERNSTEIN V TIVOLIJU
ZA ZNAK DOBREGA SMUČARJA
STO
TEKMOVALCEV V KRANJSKI GORI
Nad vremenom se tokrat res ne moremo pritoževati. Kranjska gora se je kopala v soncu, ko smo v nedeljo na smučišču na Podlesu postavili dolgo vrsto modrih in rdečih vratič. Na snegu je mrgolelo mladih in manj mladih smučarjev in prijave so deževale, tako da smo se že bali, da nam bo zmanjkalo startnih številk. Pa jih ni, čeprav se je starterju prijavilo natanko sto tekmovalcev.
Kljub dobrim časom, ki so jih za orientacijo prismučali predvozači, smo razdelili enajst znakov. Po zlatem ni posegel nobeden od tekmovalcev, edinega srebrnega pa je odnesla trinajstletna Sanja Prelog iz Celja, ki je že naša stara znanka, saj se je lani skupaj z očetom in sestro udeležila našega tekmovanja na Pohorju in osvojila bronasti znak. »Drugo leto bom dobila zlati znak,« nam je zaupala Sanja, ki je članica celjskega kluba »Izletnik« in ki rada smuča le po strmih smučiščih. Od deklet se je potem izkazalo še eno, ki pa starterju ni zaupalo svojega imena in ki ni počakalo na značko. Zato prosimo tekmovalko, o kateri vemo le to, da se piše Korbar, naj nam sporoči svoj naslov, ali pa se na enem prihodnjih tekmovanj oglasi na cilju.
Moški del tekmovalcev si je prismu-čal devet bronastih znakov. Najboljšemu, Urošu Lampetu, se sreča dolgo ni hotela nasmehniti. Startal je trikrat, kakor dovoljuje naš pravilnik. Prvič je tik pred ciljem napačno vzel vratca in pri tem izgubil nekaj dragocenih se-ktmd. Srebrni znak, ki bi ga bil brez omenjene napake zanesljivo osvojil, je
splaval po vodi. Pri drugi vožnji je zgrešil vratca, pri tretji pa mu je do srebrnega znaka manjkala ena sama samcata desetinka sekunde. Zadovoljiti se je moral z bronastim, prav tako kot njegov »sekundant« Marjan Cirman, ki ga je spremljal pri zadnji vožnji. Poleg njiju so bronaste znake osvojili še Dušan Dobrovoljc, Božo Završan, Janez Jelinčič, Marjan Zaplotnik, Ivan Zajc, Rudi Benedik in naš znani telovadec Miloš Vratič.
Gledalci, ki se jih je na cilju in ob progi zbralo kar precej, so najbolj živahno spodbujali najmlajše tekmovalce, ki obetajo postati zaledje, iz katerega bodo čez nekaj let prihajali tekmovalci, ki bodo zastopali jugoslovanske barve na mednarodnih tekmovanjih.
Upamo, da so bili nastopajoči s tekmovanjem zadovoljni prav tako kot mi. Tiste tekmovalce, ki se jim je znak dobrega smučarja izmuznil, in gledalce, ki so med tekmovanjem šele zbirali pogum, da bi se tudi sami pomerili med vratci, pa vabimo, da v nedeljo, 8. mar-oa, pridejo na Pohorje, kjer bo naše naslednje tekmovanje. Na svidenje!
SREBRO IN BRON: Sanja Prelogova si Jr priborila srebrni znak dobre smučarke, znani telovadec Miloš Vratič pa bronastega
Andrade, ki ga je imel ob koncu lanskega leta, ko so mu podelili najvišjo brazilsko nagrado za novinarstvo. V tem govoru poziva sedanji brazilski režim, naj ukine cenzuro in preneha z mučenjem jetnikov. Govor Je imea močan odmev po svetu. Zanimivo je, da so v Braziliji objavili le cenzurirano verzijo.
V tem govoru je Andiada zapisal, da sil brazilski novinarji najbolj želijo svobode tiska. Tako piše: »Sest let sem preživel izven Brazilije kot dopisnik. Med tem sem seveda bral poročila o dogodkih v domovini v evropskih in severnoameriških časnikih. Nikoli sd nisem mislil, da bom moral v domovini naročiti tuje časopise, da bi izvedel nekatere stvari, ki se dogajajo v Braziliji, deželi, kjer sem se rodil, icjer delam in plačujem davke.
»Pred dvema letoma mi je kolega Zu-emir Ventura dejal, da bi morali zbrati prispevke za najboljši brazilski časopis med tistim, česar časniki niso smeli priobčiti. Dodajbm, da mi najpomembnejšega poročila, ki sem ga napisal letos, niso hoteli objaviti.
»Februarja 1968 sem preživel noč v Da Nangu v Južnem Vietnamu. Naslednje jutro sem šel v oporišče Khe San, ki so ga obkolile enote partizanov. Neki prekaljeni ameriški vojni poročevalec mi je dejal »Prijatelj, tudi če boš živel sto let, ne boš nikoli pozabil pekla v Khe Sanu. Danes vam pravim — pozabil sem Khe San. Vendar tudi če bom živel *sto let, ne bom nikoli pozabil krikov, ki sem Jih slišal štirinajstega avgusta v nekem brazilskem zaporu.
PETKEVICH: »Mlad sem, star komajda 21 let, zato je še dovolj časa za ambiciozne načrte, čeprav seveda ne skrivam svoje življenjske filozofije, svojega motiva pri napornem treningu. Prvo mesto je vedno moj cilj, toda predvsem uživam v drsanju, zato bom zadovoljen, če bom izvedel svoj program bolje kot v Colorado Spring-su, posebno v prostem drsanju. Mislim, da bo to dovolj za svetovno prvenstvo v Ljubljani in kakšno kolajno.«
0 Po ameriških prvenstvih v Philadel-phiji 1968 in Tulsi 1970, so vaši komentatorji zapisali, da ste s svojim prostim programom pravzaprav Iskali novo pot v umetnostnem drsanju. Ali pripravljate kakšno presenečenje tudi za svetovno prvenstvo v Ljubljani?
PETKEVICH: »Moj prosti program je sodoben, tako po drsalnem izrazu kakor po glasbeni spremljavi. V moji kompoziciji ni ničesar klasičnega in moje drsanje ni tekoče kot v kombinacijah Tima Wooda, Ondreja Nepele in Patricka Peraja. Res je, da nenehno iščem nove izrazne možnosti v umetnostnem drsanju, zato je vsak nov program pravzaprav presenečenje.«
0 Vaša drsalna vzornika po izrazu, li-ričnosti in klasični glasbeni spremljavi torej nista bila Alan Jenkins in Dick Button, gotovo pa sta bila po tehnični dognanosti. Ali je vaša glasbena kompozicija za ljub Ijanski nastop sestavljena iz odlomkov skladb slovitih skladateljev?
PETKEVICH: »Alan Jenkins in Dick Button sta nedvomno najboljša drsalca vseh časov. Bila sta tudi moja vzornika, saj je bila vsaka njuna poteza na ledu kri stalno čista in njuna tehnična popolnost me je navduševala, toda iskal sem svojo pot tako v drsalnem izrazu kakor v glasbeni spremljavi. Svojo skladbo za Ljubljano 1970 sem skrbno izbral. »Underwater front« Leonarda Bernsteina je nedvomno kompozicija, ki povsem ustreza mojemu temperamentu, predvsem pa mojemu drsalnemu slogu v prostem programu, zato sem ga tudi v celoti zasnoval na tej glasbi.«
0 Kakšna je temeljna razlika med prostim programom Emmericha Danzerja \Volfganga Schtvarza in Tima VVooda, ki so osvajali zlate in srebrne kolajne na zadnjih svetovnih prvenstvih v umetnostnem drsanju na Dunaju 1967, v Ženevi 1968 in Colorado Springsu 1969, in vašim prostim drsanjem?
PETKEVICH: »Za drsalno klasiko — torej tudi za Emmericha Danzerja, Wolf ganga Schwarza in Tima Wooda — je značilna povezanost, nepretrgana linija, medtem ko je moj drsalni ritem večkrat prekinjen. Bernsteinova kompozicija ,Un-denvater front’ nima enakomernih taktov-skih enot. V prostem programu bom izvedel vse najtežje skoke, dvojni lutz, trojni salchow in trojni lutz, seveda pa je za visoke ocene v mednarodni areni — tako za tehnično dognanost kakor za artistično predstavo — prvi pogoj izredna zbranost.«
0 Kdaj se boste odločili, katere skoke boste izvedli v prostem programu?
PETKEVICH: »Zadnji dan svetovnega prvenstva v moški konkurenci, torej tik pred tekmovanjem v prostem programu se bom odločil, katere skoke bom uvrstil v svojo drsalno kompozicijo, zakaj precej je odvisno tudi od rezultatov v obveznih likih. Taktika je sestavni del vsakega športa. Nobenega dvoma ni, da bo Tim Wood vodil po prvem in drugem dnevu, toda odločilen bo tretji dan, seveda pa je za mojo uvrstitev izredno pomembno, koliko točk bom takrat zaostajal za Timom Wo-odom.«
Kdo je pravzaprav John »Misha« Pet-kevich, ki je s svojo navidezno nežnostjo pravo nasprotje drsalni vihravosti v prostem programu? Njegovi skoki so višji in razburljivejši kot najdrznejše artistične točke v drsalnem programu Emmericha Danzerja, Wolfganga Schwarza in Tima VVooda, čeprav ni nobenega dvoma, da je Tim Wood za zdaj v svetovni eliti nedosegljiv prav zaradi svoje tehnične popolnosti v obveznih likih. Ondrej Nepela, Patrick Pera in John »Misha« Petkevich bodo zato tvegali tudi najtežje skoke v prostem programu, kjer so njihove možnosti skorajda izenačene.
JOHN »MISHA« PETKEVICH
0 Datum in kraj rojstva: 9. marca 1949 v Minneapolisu, zvezna država Minnesota.
0 Koliko točk zaostanka za Timom VVoodom bi lahko nadoknadili v prostem programu? Ali bi lahko opisali, kako je bilo na letošnjem ameriškem prvenstvu
v Tulsi?
PETKEVICH: »Tim VVood je seveda zanesljivo osvojil prvo mesto v obveznih likih in vseh pet sodnikov je glasovalo zanj, toda v prostem programu je bil boj precej izenačen, čeprav je bil tokrat Tim VVood najboljši, toda s Kennethom Shel-leyem sva dobivala najvišje ocene. Mislim, da sem v zadnjem letu napredoval v ob-vežnem drsanju, vsekakor pa bi bil vesel, če bi bil moj zaostanek za Timom VVoodom po obveznih likih v Ljubljani manj kot 40 točk. To bi bilo seveda težko nadoknaditi s prostim programom, vse pa bi postalo še zanimivejše, če bi svetovni prvak vodil z 20 do 30 točkami.«
0 Gabrielle Seyfert je nedvomno favoritka št. 1 v ženski konkurenci, čeprav je vodja reprezentance ZDA na tiskovni konferenci dejal, da sta Janet Ljnn in Julie-Lynn Holmes sposobni pripraviti velika presenečenja. Ali bi lahko primerjali Gabrielle Seyfert in Peggy Fleming po posameznih drsalnih elementih?
PETKEVICH: Tenley Allbright in Peg-gy Fleming sta najboljši drsalki v zimskih arenah po drugi svetovni vojni, toda Gabrielle Seyfert je pokazala nekaj novega, kar bo vse bolj prihajalo do izraza tudi v umetnostnem drsanju. To je fizična moč. Nobenega dvoma ni, da je bila Peggy Fleming nedosegljiva tako v tehniki drsanja, ko je pravzaprav odločala svetovna prvenstva v obveznih likih z najvišjimi ocenami, kakor v resnični drsalni umetnosti, kajti njeno prosto drsanje je bilo kot simfonija na ledu. Gabrielle Seyfert je pravi atlet na ledu, posledica so tudi višji skoki, toda nikoli ne bo dosegla takšne virtuoznosti kot Peggy Fleming, če ne bo posvetila več pozornosti obveznim likom; ki seveda zahtevajo več treninga.«
0 John »Misha« Petkevich je vsekakor ime, po katerem bi lahko sklepali, da ste jugoslovanskega rodu!
PETKEVICH: »Res je, da tudi na Har-vardu težko verjamejo, da sem Američan, res pa je tudi, da skorajda ničesar ne vem o svoji družini. Jugoslovana sta bila očetova stara mati in oče, toda zares ne vem, kdaj sta prišla v ZDA in od kod sta bila. Seveda sem srečen, da bom nastopal tudi v Jugoslaviji, še posebej pa sem navdušen nad vsem, kar smo doživeli že prvi dan našega bivanja v Ljubljani. Led v športni dvorani Tivoli je fantastičen!«
0 Koliko ur na dan ste se pripravljali za svetovno prvenstvo v Ljubljani?
PETKEVICH: »Izpiti na univerza Har-vard so me nekoliko motili v januarju,
toda v februarju sem spet treniral po pet ur na dan, zato upam, da bom prišel v vrhunsko formo prav v Ljubljani, čeprav moram priznati, da sem nekoliko utrujen. Moje geslo v Ljubljani bo torej takole: prikazati več kot na svetovnem prvenstvu v Colorado Springsu 1969, drugo pa bomo videli v četrtek, 5. marca 1970.«
John »Misha« Petkevich je ponovno stopil na ledeno ploskev v športni dvorani Tivoli in je bil spet v svojem elementu, hiter kot vihar, neprekosljiv v razburljivih skokih in piruetah. Ljubljana 1970 je nova stopnica v njegovem življenju, toda njegov najpomembnejši cilj so olimpijske igre v Sapporu 1972 in diploma na slovitem Harvardu.
ACO PASTERNJAK
»Značilno je, da sta bila od desetih no- ] vinarjev, ki so dobili nagrado za svoje delo v lfetu 1969, dva zaprta,« je nadalje- I val Andrada. Brazilski tisk se bori z vojaškimi vladamd od vojaškega udara leta 1964. Od leta 1968, ko so razpustili kongres, je prikrita cenzura v Braziliji ves čas na delu. Nastanek gverile v velemestih tn ugrabitev ameriškega veleposlanika so le še razburili oblasti, ki so že tako močno protikomunistično usmerjene. Tuji časopisi poročajo o mučenju v brazilskih zaporih, medtem ko Je to domačin prepovedano. Lani decembra je novi predsednik države, general Gerrastazu Medici javno obsodil mučenje, pravosodni minister Alfredo Buzaid pa je čez nekaj dni obljubil, da bodo obravnavali vsak primer mučenja, o katerem bodo slišali. Vendar, ko so kasneje nekateri časopisi poročali o posameznih primerih mučenja, jih je armada posvarila, naj ne objavljajo člankov o tem.
GLEDALIŠČE
V angleškem Oxfordu bodo v kolidžu sv. Petra sezidali novo gledališče. Ta kolidž je eden izmed novejših v tem angleškem univerzitetnem mestu. Obiskuje ga 270 študentov, ki jim predava 27 univerzitetnih profesorjev.
Avtor zamisli o novem gledališču Je dvaintridesetletni profesor angleške literature Francis Wamer. Wamer dela tudi kot režiser. Je dober prijatelj dramatika Samuela Becketta (po njem bodo gledališče tudi imenovali), igralcev Bur-
ton, pa še mnogih drugih milionarjev. Vsestranskega R. Bucka Fullerja je pregovoril, da bo zastonj napravil načrt za gledališče.
Fuller pomeni v Ameriki tisto, kar pomeni Leonardo da Vinci v Evropi. Ce-
Tim VVood, John »Misha« Petkevich in Kenneth Shelley (ZDA) so mladi zanesenjaki v drsalnem športu in njihova fantazija v prostem programu je prekipevajoča, toda v vsaki njihovi kretnji na ledeni ploskvi je nekaj presenetljivega, vznemirljivega zaradi tveganja. Ondrej Nepela (Češkoslovaška), Patrick Pera (Francija) in Giinter Zoller (DR Nemčija) so v zadnjem letu močno napredovali, zato lahko v četrtek, 5. marca 1969 pričakujemo v športni dvorani Tivoli doslej najzanimivejši finale svetovnega prvenstva v umetnostnem drsanju. Šest virtuozov je med poslednjimi treningi pokazalo vse, kar je najlepšega v tem zimskem športu, Tiim VVood in John »Misha« Petkevich sta izvedla tudi najtežji skok trojni lutz, toda ostalo je vprašanje, kdo bo vzdržal v tej psihološki vojni. Ali bodo Tim Vood, Ondrej Nepela in Patrick Pera, ki so najboljši v obveznem programu, zbrali dovolj točk za prepričljivo osvojitev kolajn kot v Colorado Springsu 1969, ali pa bo »romantik iz Great Fallsa« John »Misha« Petkevich s svojo originalnostjo in modernim ritmom v zadnjem trenutku uresničil svojo življenjsko željo.
EKSPERIMENT V OXFORDU
NAČRT ZA GLEDALIŠČE: za vse potrebe
0 Študij: Univerza Harvard.
0 Prvi korald na ledu: 1951 (star je bil dve leti).
0 Največji uspeh na prvenstvih ZDA: Tulsa 1969 — drugo mesto za Timom Wo-odom in pred Kennethom Shelleyem.
0 Mednarodni uspehi: 6. mesto na zimskih olimpijskih igrah v Grenoblu leta 1968 in 5. mesto na svetovnem prvenstvu v Colorado Springsu leta 1969.
0 Vzorniki:	Ronny Robertson, Alan
Jenkins in Dick Button.
Prve drsalne korake na ledu' je napra vil v Montani, pravzaprav v Great Fallsu. kjer je z 11 leti tudi začel svojo tekmovalno kariero in štiri leta pozneje zasedel drugo mesto na mladinskem prvenstvu ZDA v Clevelandu. To je bil začetek njegovega vzpona na ameriški lestvici, toda postajalo je že Skorajda tradicionalno, da se je po slabi uvrstitvi v obveznih likih prebijal na vrh z neverjetno smelostjo v prostem programu. Tako je bilo tudi na ameriškem prvenstvu v Philadelphii 1968, kjer so izbirali reprezentanco ZDA za olimpijske igre v Grenoblu: John »Misha« Petkevich je bil po šestih obveznih likih na petem mestu, ki- ni obetalo nič dobrega, toda plavolasi virtuoz je presenetil vse z nepozabno predstavo v zaključni točki. To je bil njegov »praznik na ledu«, saj je prikazal vse najtežje elemente z ne-
verjetno lahkotnostjo in zbral dovolj točk za bronasto kolajno!
Njegov naslednji najpomembnejši cilj so olimpijske igre v Sapporu 1972, kjer bo nedvomno dosegel svoj življenjski vrhunec, toda podobne želje ima tudi njegov rojak Tim Wood. Kdo bo torej naslednik Dicka Buttona, Alana in Davida Jenkinsa, Manfreda Schnelldorferja in Wolfganga Schwarza, povojnih olimpijskih prvakov v umetnostnem drsanju? John »Misha« Petkevich je optimist, hkrati pa je tudi prepričan, da bo lahko na Daljnem vzhodu presenetil svojega velikega nasprotnika samo, če bo močno izboljšal svoje sposobnosti v obveznih likih.
0 Peggy Fleming je podpisala pogodbo z ameriško profesionalno skupino »Ice-Follies« za rekordno vsoto 500.000 dolarjev — toliko je dobil za vstop med profesionalce sloviti košarkar Bi)l Bradley. Ali tudi vi razmišljate o profesionalizmu v svoji drsalni karieri?
PETKEVICH: »Za takšna razmišljanja je še prezgodaj! Res je, da je v zadnjih letih prestopilo med profesionalce precej ameriških reprezentantov, med njimi tudi Gary Visconti, ki je v newyorški skupini JIoliday on Ice’, medtem ko sta Cyntia in Ronald Kauffman skupaj s Peggy Fleming pri ,Ice-Follies’. Tako smo pravzaprav izgubili štiri elitne reprezentante.«
SE DOVOLJ CASA ZA AMBICIOZNE NAČRTE: Miša Petkevič po naše, Misha Petkevich po ameriško	(Foto.	M.	Svabič)
NEKOČ SO SE PREPIRALI MED SABO, ZDAJ OBIRAJO DRUGE
DRUŽINE FONDA
Verjetno ni slučajno, da je vsak izmed njih dosegel svoj vrhunec v tragičnih vlogah. Kot mr. Roberts si je Hemry Fonda pridobil simpatije občinstva — in potem diskretno umrl, kot je marsikdo pričakoval, za kulisami. Jane s tragično vlogo v »Streljajo konje, ali ne?« In Peter, ki doživi najbolj nasilno smrt: ustreljen na motociklu v filmu Easy Rider.
Igralska družina Fonda do nedavnega ni bila kaj prida znana po družinski harmoniji. Uspeh nima uglašene melodije. Henry je pred nedavnim končal svoj dvainsedemdeseti film — Družabni klub Che-yenne — zdaj pa režira novo verzijo Našega mesta. Jane je pred nedavnim dobila nagrado newyorške filmske kritike za izredno, pogumno vlogo v »Ali streljajo konje?« Najmlajši, Peter, bo milijonar še pred svojim tridesetam letom, predvsem zaradi uspešne vloge v filmu Easy Rider (Brezskrbni voznik). Priznanja in leta so jih spremenila — posebno še otroka. Jane ni več pripravljena igrati druge Bardot. Kot mlada mati bolj sodi na strani kake ženske revije kot pa v Play-boy.
»Čutim, da pripadam Ameriki,« pravi Jane po šestletnem bivanju v Franciji. Dekle, ki je zavrnilo glavni vlogi v filmih Bonnie in Clyde in Rosemaryjin otrok, noče sedaj spustiti iz rok nobene priložnosti več. »Nadaljevala bom s čimerkoli, tudi v musicalu.«
Peter vihravega značaja in bombastičnega pretiravanja, je doživel svoj čudež.
V filmskih studiih nič več osuplo ne zmigujejo z glavo, nasprotno: filmski - šefi osuplo prikimujejo.
»čudovit, čudovit, čudovit, tako je čudovit, kot je bil vedno,« skoraj histerično vpijejo nekateri kritiki.
Vprašanje je le, kako »čudovit je bil vedno«.
Peter, najmlajši Fonda, ga zanika. Henry in Jane, starejša in mo-arejša, pa vesta, da je talent, podobno kot krvna skupina, določen že pred rojstvom in da so ravnodušnež, upornik in potepuh veje istega družinskega drevesa. Njihove družine ne povezuje samo zunanja podobnost - elgrekovske noge, ozki obrazi s prevelikimi usti in blede, vprašujoče oči ujetnih živali. Povezuje jih tudi skupen cilj, vzajemno notranje hotenje in čutenje.
ŽIVETI SVOJE ŽIVLJENJE
»Zdi se mi. da nisem nevrotik,« pravi Hemy. »Domnevam, da postane človek —1 celovitosti, ki niso
,	in	{^,3 življenja
ni ravno najlažje. Vedno ga spremljajo zmeda, razdražljivost, nepotrpežljivost. Kakor pišejo novinarji je Jane dejala, da njeni starši žive lažno življenje, da’ bi morali njenega očeta — mene —- pregledati psihiatri že pred 35 leti. Vse v redu in prav, če tako misli. Ni pa prav. da to izjavlja novinarjem. Konec koncev sem le njen oče.«
Peter je bil takoj pripravljen pokazati veliko razumevanje — do samega sebe:
»Razumem očeta,« pravi običajno. »Vendar bi rad videl, da bi tudi on odprl oči in razumel mene.«
In Heiiry jih je odprl. Razume Petra: »Spoštujem sina. Nikakor ne morem prezreti njegovega vzpona.«
Petru je 29 let, očetu 64. Odštejmo mu 35 in vidimo ga, kako pleše v Novih obrazih na Broadwayu za 35 dolarjev na teden. Ime Fonda mu takrat ni prav nič pomagalo, čeprav je čez pet let postalo tako slavno, da je prišlo v neki leksikon — poleg Jaka Eatona »svetovnega prvaka v žvečenju žvečilnega gumija, prvaka, ki lahko naenkrat žveči tristo žvečilnih gumijev.«
Henry Fonda, sin tiskarja, je konzervativen in odkrit.
»Jaz hočem živeti svoje življenje,« se pritožuje njegov sin Peter. »Se«eda,« mu odgovarja njegov oče. »Samo ne v moji hiši.«
MLADOSTNO
UPORNIŠTVO
Pustimo vnemar naštevanje vseh filmov, ki jih je uspešno nizal v svoji filmski karieri stari Henry Fonda, Dejstvo je, da sta ob vsem tem živela njegova otroka, Jane in Peter, svoje življenje.
»Cim močnejša je očetova osebnost, tem teže je biti samosvoj. In s Petrom sva si izbrala kaj neobičajno pot v iskanju najinih lastnih osebnosti. Vsepovsod sva dvigala prah, sd prizadevala za publiciteto ... Iz vsega skupaj pa se je Izcimila velika zmaga,« popolnoma odkritosrčno pripoveduje Jane.
Peta je ui <al mamila, Jane je kot najnovejša ljubljenka Rogerja Vadima bosonoga pozirala v St. Tropezu.
Oče Henry pa je nekako od daleč 8 stoično mirnostjo opazčval početje svojih otrok.
»Vedel sem, da bosta to uporniška otroka, brž ko bo njun stari doživel kak uspeh, in to v filmu, za katerega sta se odločila tudi onadva. Včasih sem moral zadrževati dih in si prizadevati, da bi me stvar čimmanj ranila.«
Jane je postala seksualna revolucionarka, zmagoslavno je odklanjala poroko, se kazala v toplessu, priložnostno pa tudi gola v kakšnem filmu.
»Hči? Jaz nimam hčere,« je nekoč, v času hčerinega frankofilskega obdobja, dejal njen oče. Niti ni hotel videti njenih filmov, niti ni prišel na njeno poroko, ko sta se z Vadimom končno le odločila zanjo.
Po letih mladostnega uporništva pa je za oba mlada Fonda napočil čas uspeha in (delno) umiritve. Oba sta si medtem tudi ustvarila družini. Morda je bilo prav to vzrok za zbližanje otrok z očetom.
DRUŽINSKA
HARMONIJA
Večer v hiši v Bel Air (Kalifornija). Peter, Jane in Henry Fonda sedijo na udobnem kavču v Henryjevi lepi vili.
»Resnično je to prvič, odkar pomnim, da vsi trije sedimo takole skupaj in se pogovarjamo o igranju. Zdi se mi. kot da mi je spet samo tri leta,« pravi Jane.
In kaj menijo Fondov! o tej prijetni družinski harmoniji o igralskem poklicu?
Jane: »Po mojem se zgodi zelo redko, da igralci verjamejo v tisto, kar igrajo. Prepričana sem, da je bila Eleanora Duše take vrste. Ona je postala Julija. Vem, da se je to zgodilo tudi meni, vsaj v kaki sceni se mi zgodi, da mi ni treba igrati marveč sem to kratko malo jaz, nekaj’ v kar verjamemo.«
Henry: »Laže je zoreti v gledališču kot v filmih. Preprosto zato, ker je v gledališču na voljo več časa za rast, za razvoj. V roke dobiš dramsko besedilo, ga vadiš tri tedne in ko ga daš iz rok; se tvoja kri in meso prelevita v karakter na odru. O sebi ne mislim kot o karakterju marveč imam pred sabo samo pisca besedila.«
Peter: »Z mano pa je stvar drugačna. Film dojemam širše, ne samo kot igralec. Poprej sem se po predstavi vedno čutil osmešenega. Vedno so 'ma pravili: Dvigni levico, z desnico poberi to ali, zapomni si vendar, da moraš levico dvigniti tako visoko ... Drek. Sedaj dojemam vse skupaj drugače. Nastopam tako kot igralec in kot pisec besedila, o katerem je govoril oče.«
Jane: »če v gledališču vse dobro steče potem nd nič lepšega kot takojšnje odobravanje občinstva.«
Peter: »To je orgazem.«
1
JANE FONDA: Kaj mi mar, če producent ne mara ploskih prs!
Jane: »Toda jaz nisem pridobila discipline ali tehnike. Zame bi bilo groza igrati vsak večer. Bojim se tega, kar počne moj oče.«
Ko jih je novinar vprašal, ali jim je mar, kaj kdo izmed njih počne, so odgovorili:
Henry: »Sploh ne.«
Peter: »Zadnjega očetovega filma sploh nisem šel gledat.«
Henry: »Tudi jaz ne. (Smeh.) Vendar bi ga rad videl, ker je Jane navdušena nad njim. Drugače pa se ne gledam rad na platnu, prav tako tudi nerad poslušam svoj glps.«
Peter: »Pa še res je! Tudi meni se zdi
tako.«
Jane: »Jaz pa vidim vsak film, v katerem igram. Včasih jih gledam 'tudi po dvakrat, če le utegnem. Ko jih gledam, se učim. Ne gre za samoljubje, nikakor ne, kajti tudi jaz ne maram svoje podobe na platnu. Opazujem pa osebnost, ki jo igram.«
In zakaj med ameriškimi režiserji ni najti Fellinijev?
Peter: »Prav gotovo je nekaj ljudi v tej deželi, ki so mu enakovredni. Ste videli film Boba Downeya? Je malo po vršen, vendar dober. Ne bi mi bilo nerodno, če bi bil nastopil v njem.«
Jane:	»Evropski režiserji ocenjujejo
ameriške filme z veliko večjo resnostjo kot pa ameriški režiserji: Truffaut in Godard sta v bistvu izhajala iz ameriškega filma. Kar hoče napraviti Truffaut, je pravzaprav film v Hitchcockovem stilu. Toda tega ne morejo napraviti, in zato jih naši filmi tako očarajo. Ponorim, kadar so ljudje malodušni zaradi naših, ameriških filmov, kadar so celo zakom-pleksani zaradi njih. Pri vsem tem pa imamo opraviti še z velikimi problemi — na primer s finančnimi, pa s tem, da režiser pri filmu nima glavne besede...«
Peter: »To ni res!«
Jane: »Igrala sem v filmu, v katerem nisem hotela nositi jjoljufivčkov’ (ponarejenih prsi — op. prev.), pa so mi dejali, da jih moram, ker producent Jack War-ner nima rad žensk s ploskimi prsi Neverjetno, kajne? Hotela sem nositi .polka nošnjo’, pa spet ni bilo prav, ker gospod producent ne mara takih oblek.«
Peter: »Zdi se mi, da Evropejci ne delajo boljših filmov od naših. Ko sem bil v Rimu ...«
Henry: »Evropejci so boljši, domnevam, čeprav me veseli, da vidva to zanikujeta. Meni Hitchcock niti ni tako všeč. Pravita, da ga hoče Truffaut posnemati in mu to ne uspe. Jaz bi trdil nasprotno: Truffaut je boljši.«
Jane: »Pa poglej Mika Nicholsa, ki spoštuje Truffauta in ga skuša posnemati .,.«
Peter: »Spoštujem ameriški film in enačim sebe samega z njim. Kaj me briga Wamer! Brcnem ga lahko nekam!
Ali pa kak Wasserman, ki je bil nekoč manager mojega očeta. Ma bo morda on pravil, kaj naj počnem? Saj niti ne ve, kako se delajo filmi!«
»PRVA DRUŽINA« FILMA?
Potem ko so Fondovi obrali še nekaj osebnosti iz ameriškega filma, so se zamislili ob naslednjem vprašanju:	»Ali
mislite, da je vsak izmed vas treh ustvaril kak posebni lik, s katerim se na platnu predstavljate gledalcu?
Henry: »WeU, tega lika se zavedam edinole zato, ker ljudje govore o njem. Nedavno sem nastopil v nekem filmu samo zato, ker je hotel režiser imeti v filmu ameriškega malomeščanskega moralista. Da, tak moralist je v gledalčevih predstavah Hanry Fonda.«
Peter: »Moja podoba... Ne vem. Vse, kar hočem, je to, da v mojih gledalcih povzročim miselno napetost, da se po filmu sprašujejo: zakaj, kako.«
Jane: »Ne verjamem, da vidijo ljudje v mojem filmskem liku neko posebno stalno osebnost. Motijo se, če tako mislijo.«
Kaj pa občutek, da ste morda »prva družina« ameriškega filma?
Peter: »Mi to nikakor nismo ...«
Jane: »To bi bilo zelo lepo in prijetno. Srhljivo. Nenavadno je, da bi kaj takega uspelo eni sami družini.«
Peter: »Ne, to sploh ni prijetno, če smo zaradi tega nekaj posebnega, poterA si poiščem drugo družino. In to zelo hitro!«
OKNA VRATA
aBSMarsa«-
I
.............. . fi .............. ,■	■■■in',
JBIOVICA
ŠKOFJA LOKA,telefon 85 336
časopis
za
vrtnarstvo
in
sadjarstvo
nas
vrt
je nepogrešljiv svetovalec za vrtnarje, sadjarje, ljubitelje vrtnega cvetja, lončnic in okrasnih nasadov. Mesečnik ima strokovno posvetovalnico, kjer dobe vsi naročniki zastonj vse strokovne nasvete. Prispevke, ki jih pišejo naši najpomembnejši strokovnjaki, dopolnjuje bogato slikovno gradivo.
MESEČNIK DOBITE ZA LETNO NAROČNINO 35 DIN. NAROČILA SPREJEMA
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE LJUBLJANA, MESTNI TRG 26
'A
	
	
V novo stanovanje izdelki »BRESTA« iz novega proizvodnega programa za leto 1970
		
IrnVn ... ......		
-	mi	iijuiu	tz/rvuoiiJC, ac 11C
vedo natančno. Verjetno delujejo te kisli-n® kot nekakšni »prometni znaki«, ki us-‘ttčrjajo živčne impulze.«
Peti gane. s katerimi so eksperimen-“rali, so zaprli v kletko, ki so jo sesta-jjali trije prostori. Srednji prostor je bil '»opeče osvetljen, druga dva pa so zatemnili. Med prostori so bile odprtine. Podgane ne marajo svetlobe, a ko so iz sredin a Prostora planile v temo, so spu-. "J skoznje električni tok. 2e po dveh ali J?" električnih šokih, ki so trajali po pet podgane niso več hotele v zate-vjhijeni prostor. Znanstveniki so jih potom <1? Ponovno potisnili, da bi se Jim nova ntih^n^a <5iln bolje vtisnila v spomin. Iz arrii VLh mož8anov so nato izolirali tiste t«no°l'^Sline’ ^ S0 >,zat5el©*ile« strah pred
n ^, drugem delu poskusa so čisto majh-r občino aminokislin vbrizgali narav-‘ 1 v možgane belih miši. Eno za drugo v isto kletko, le da so izključili rično napetost v temnih prostorih p-.Ji^bia mišk sploh ni hotela v temo! so	0 so se Pdbllžale odprtini, brčice
m	'im živčno stresale, pokukale so v
so ’ nato Pa odskočile nazaj'. Nekatere prost iale’ st0kie s0 v temo, a so takoj fivito'ia^ene Potekle nazaj. Očitno so do-hjami i nesP°razum med prirojenimi tež-valt novostjo, ki so Jim jo posredo-sj . m°^Eani. Na bolečo izkušnjo, ki so bile« .^f^obile podgane, so miške »poza-sele po štirih ali petih dneh.
koru>V° odlkritie VSRkakor pomeni velik  naprej v medicini, a je povzročilo
precejšnje razburjanje v znanstvenem svetu. Nekateri znanstveniki, med njimi celo dr. George« Ungar, ki je vodil poskuse v Houstonu, se dobro zavedajo njegove dvoreznosti, če bi lahko ljudem »vcepili« določene ideje, bi se gotovo kaj hitro našel kdo, ki bi hotel to zlorabiti m obrtnitl sebi v prid.
■
ŽIVLJENJSKO OKOLJE
ČEDALJE DLJE IDILIKE
V francoskem mestu Strasbourgu se je pred kratkim zbralo več kot tri sto znanstvenikov, akademikov In ministrov iz Evrope. Obrali so se, da bi opozorili na pojave, ki grozijo, da bodo uničili naš življenjski prostor: prenaseljenost področij, izčrpavanje naravnih zemeljskih bogastev in onesnaženi zrak.
Na Dunaju je včasih zrak tako umazan, da zastuplja človekova pljuča enako močno, kot šestdeset pokajenih cigaret. Ne le da je poln zadušljivega prahu, nasičen je tudi s strupenimi izpušnimi plini, izmed katerih sta najnevarnejša ogljikov monoksid in žveplov dioksid, so ugotavljali. Megla, ki se spusti na pariške bulevar-je, »pritisne« na cestni tlak okoli 920 ton žveplovega dioksida. Švica velja za zdravo in čisto deželo, a v enem samem kantonu )e zaradi zastrupljenega zraka izumrlo kar 385 rastlinskih vrst. Ponekod na Norveškem in na Švedskem so reke,
ki so bile včasih pravi raj za ribiče, onesnažene in opustošene. In Rena, te 1320 km dolge reke, ne imenujej'o zaman »največji odtočni kanal Evrope«, saj se kopičijo v njem odpadki iz mest in industrije kar petih držav.
Udeleženci konference v Strasbourgu niso hoteli le ugotavljati, kaj je kje narobe, ampak so iskali tud; rešitev, ali pa jih vsaj nakazati Tod amenili so, da so evropski narodi premajhni, da bi lahko reševali svoje okolje vsak zase. Princ Filip, mož britanske kraljice Elizabete II, ki se je tudi udeležil konference, je poudaril: »Naše navdušeno razpravljanje Je bob ob steno, če mu ne bodo sledili drastični ukrepi.« Ti ukrepi bi morali veljati za vso Evropo in ne le za posamezne države, izvajala pa bi jih nekakšna skupna evropska organizacija*
Osemnajstčlanski odbor, ki je prlpra vil dokončni osnutek sklepov komferen-ce, je predlagal, naj bi zapisali dopolnilno točko v listo človečanskih pravic. V njej naj bi zagotovili vsem prebivalcem svata pravico, da lahko dihajo čist zrak in pijejo čisto vodo, in da bi se lahko Izognili ubijajočemu mestnemu hrupu, vsaj na deželi in na morski obali.
Ali bo kateri teh predlogov uzakonjen, Je odvisno seveda od posameznih evropskih vlad. Nekateri delegati so o tej možnosti odkrito dvomili, vendar pa je že dejstvo, da je do konference sploh prišlo, dokaz, da se Evropa čedalje bolj zaveda nevarnosti, ki pretijo človekovemu življenjskemu prostoru. Seveda so problemi, ki so trenutno bolj pereči od tega.
»V Evropi življenjsko okolje še nj kritično, a če si ne moremo urediti prostora okoli sebe, kako se bomo šele lotili problemov, kot so rasna diskriminacija, emancipacija žensk in podobno?« so menili.
PODJETJA	^
ROOUEFORTSKI SIR PO NOVEM
Pastirji, ki varujejo svoje črede na pobočjih Cevennov v južnem delu osrednje Francije, vstajajo ob petih zjutraj in gredo v teh hladnih zimskih dneh molst svoje ovce. Meko potem odnašajo v vasico Roguefort, ki se prižema na rožnato goro Combalou. Vas Je skorajda vedno v
senci, toda ob njej so v gori votline, v katerih nastaja iz skute ovčjega mleka znani rotjuefortski sir.
S tem sirom se preživljajo vsi, ki žive tod okrog. »To je edini vir naših dohodkov,« pravi Jean Laur, ki vodi sirarno. Toda zaslužek je bil zadnje čase čedalje slabši. Lani so iztržili za 12 milijonov novih dinarjev manj dobička kot sicer, ker so cene siru padle, na tržišče pa so poslali le 13 milijonov kilogramov sira — le malo več kot prva leta tega stoletja. Se slabše pa so se odrezali z izvozom: v tujino so prodali le nekaj manj ko deset odstotkov letne proizvodnje, medtem ko so včasih prodali na tuja tržišča tudi po štirideset odstotkov proizvodnje. Predvsem jih je prizadelo to, da je njihov najpomembnejši odjemalec v tujini, ZDA,
mm
ROCJUEFORTSKA SIRARNA: prišli so novi gospodarji
zelo zmanjšal uvoz roquefortskega sira, ki ga tam servirajo s solato.
Nekaj je bilo treba napraviti. In na. pravili so. Dve veliki korporaciji, grupa Perrier-SAPIEM in Generaj Alimentaire sta kupili delnice roquefortske družbe in obljubili, da bo zavzelo izdelovanje sira nove oblike, ki skoraj ne bodo imele rič več skupnega s starimi. Obe družbi skušata v začetku predvsem pomiriti roque-fortske starokopitneže, da se z njihovim prihodom v to zakotno vas ne bo zgodilo nič slabega, ampak bodo tamošnjim prebivalcem in sirarni samo koristili.
»Ljudje so zaskrbljeni. Ne marajo sprememb,« pravi neki slabo plačani zavi-jalec sira v roquefortski votlini. Drugi se spet bojijo, da bo zdaj v sirarni zavladala diktatura, župan pa pravi: »Mislim, da se lahko prilagodimo, smo ljudje, ki smo bili vedno prilagodljivi do vseh nujnih sprememb.«
MESTA	^
NEWYORŠKO MRTVO MORJE
Piloti, ki pristajajo na mednarodnem letališču J. F. Kennedy v New Yorku, so se že zdavnaj navadili na umazano rjavo liso na modrozeleni gladini Atlantskega oceana, ki leži kakšnih petnajst do dvajset kilometrov južno od obale Long Islan-
J
S KAMERAMI PO SVETU - S KAMERAMI PO SVETU - S KAMERAMI PO SVETU - S KAMERAMI PO SVETU - S KAMERAMI PO
NOVI HOUDINI:	ŠTUDENT
NENAVADEN IN NEDOUMLJIV	DA, TO SO SANI: CENE VAM
je svet živaij! Psiček Jep se je	ne moremo povedati, lahko pa
v živalskem vrtu sprl z leopar-	vam postrežemo z nekaterimi
dovim mladičem zavoljo stekle-	drugimi podatki. Pokazali so jih
ničke mleka. Leopard se ga je	v Torontu v Kanadi. V nekaj
lotil, a vmešala se je šimpanzu-	sekundah so dosegle dvesto ki-
va samička Kiki in 'rešila mla-	lometrov na uro, druge tehnične
dega poredneia. Najprej ga je	podatke pa proizvajalec ljubo-
potolažila, nato pa je sporno	sumno skriva. Na severu gredo
steklenico — sama popila.	taka vozila rada v denar.
KAZEN ZA NEVARNO IGRO BI lahko rekli temu posrečenemu posnetku, ki je po reklamnih napisih
sodeč nastal v Genovi (v teh tednih je bil v tem velikem obmorskem mestu salon navtike, o katerem smo pisali v eni od prejšnjih številk v Panorami). V italijanske kraje pač prihaja prijetna pomlad in z njo ne brstijo le rože...
V V,-
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO TEDENSKA PANORAM^ TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO I
da. Ta lisa označuje mesto, kjer že štirideset let odlagajo odpadke in blato in praznijo mestno kanalizacijo. New York st je praiv pred nosom ustvaril pravo »Mrtvo morje« umazanije, s površino nič manj kot trideset kvadratnih kilometrov. Te nakopičene nesnago voda ne bo odplaknila na ocean, nasprotno, začela jo je naplavljati na čudovite plaže na Long Islandiu in v New Jerseyu.
Raziskave, ki jih Je v tem »Mrtvem morju« opravilo osebje Inštituta za pomorstvo v New Jerseyu, so pokazale, da Je umazanija pomorila vso morsko travo in drugo rastlinje, kakršno pokriva morsko dno v čistih vodah. Ribe, ki so zašle v to področje, so obolele za glivično boleznijo, ki povzroča gnitje plavuti in repa. Morskim rakom in rakovicam so se zamašile škrge. Celo morski črvi, ki jim umazanija navadno zlepa ne pride do živega, so izginili iz newyorŠkega »Mrtvega morja.«
Ameriško javnost Je z izvidi raziskovanj seznanil član kongrese Richard L. Ottin-ger. Opozoril Je na to, kako nevarno Je uživanje rib in školjk s tega področja za ljudi. Ameriška vlada se Je nato lotila ustreznih ukrepov.
Ottinger in drugi člani kongresa se zavzemajo za načrt, po katerem naj bi začeli odlagati mestno umazanijo še 150 kilometrov dlje od obale. 2al je tudi ta rešitev le začasna. Ogromne količine odpadkov, ki Jih mečejo v morje, čedalje bolj' vznemirjajo ekoioge, ljudi, ki se ukvarjajo s preučevanjem človekovega okolja. Drugi načini uničevanja odpadnega ma-
teriala namreč niso dosti boljši. Ce ga sežigamo, res, tako hudo ne onesnažimo vode, zastrupljamo pa zrak. Lotili so se tudi že predelovanja odpadkov v gnojila, a poskusi se niso ne obnesli, ne izplačali.
Za sedaj to newyorško »Mrtvo morje« še vedno golta blato in umazanijo. Ce bi s kopičenjem odpadkov takoj prenehali, bi »Mrtvo morje« spet »oživelo« šele čez deset let.
■
SNOVVMOBIU________________
ČEDALJE BOLJ PRILJUBLJENI
V predelih, kjer zaradi visoke snežne odeje tisoč in tisoč prebivalcev ostaja od novembra do zgodnje pomladi v glavnem doma, so snowmobiild, ki so uporabni v kakršnemkoli snegu, razen v zelo mehkem, zelo priljubljeni. Dasi so bili snow-mobili prvotno namenjeni zgolj rekreaciji, Jih v severnih državah ZDA uporablja vse več gospodinj, raznih obrtnikov, poštarjev ln policijskih postaj.
V Franciji s snowmobili, uvoženimi iz ZDA, oskrbujejo hotele in smučarske domove v Ailpah in Pirenejih.
Povprečni snovvmobile, ki tehta od devetdeset do sto petintrideset kilogramov, stane v ZDA približno tisoč dolarjev. Vožnja s snowmobilom je razmerama preprosta, le na strmih pobočjih mora imeti voznik precej Izkušenj, če se noče prevmltd.
stifcrat deloval v raznih komisijah. Izkušnje iz preteklosti so ga poučile, da bo protest zares uspešen le, če ga bo organiziral sam.
»Letala letajo nad ljudmi, pa vendar ljudi niso nikdar vprašali, ali jim Je to prav ali ne. S prezirom so gledali na nas. Noben zakon nas ne ščiti. Tudi člani parlamenta se za nas ne zavzamejo-Trgovinska zbornica predlaga, naj se tisti, ki ne prenašajo hrupa, izselijo dn prepustijo mesto tistim, ki jih hrup ne moti. Pravijo: Kako bi pa bilo, če bi v mestih zaprli bolnišnice? Po njihovem mnenju ima stroj prednost pred ljudmi, P* čeprav so to od hrupa bolni ljudje.«
Zdravnik dr. Coghill pravi, da najmanj 25 sekund ne more uporabljati stetoeko-pa, kadar nad bolnišnico leti letalo. Zaradi tega traja pregled vsakega pacienta dlje, kot bi sicer. Tudi učitelji morajo prekiniti pouk za štirideset sekund ob vsakem preletu letala. Ljudje se vse pogosteje pritožujejo zaradi glavobolov in nervoz, nespečnosti in splošnega slabega počutja. »Naj nam dajo vsaj en dan v tednu mir. Ni treba da letajo še ob nedeljah.. .« pravijo.
Landsborough je na »obleganje« povabil tudi več Američanov, eden izmed nji11 je zdravnik iz Harvarda. Sprejeli so povabilo. Ce bodo uspeli v Londonu, pravijo, bomo poskusili tudi pri nas. Tudi na
******
Kot vsaka stvar ima tudi snowmobil slabe strani: precej hrupen je in izpušni plini njegovega motorja kar močno smrdijo. Prav zaradi hrupa se na ameriških policijskih postjah nabira vse več pritožb zoper lastnike snovvmobilov, ki mirnim prebivalcem sredi noči kratijo spanec.
V Ameriki, ki je domovina najrazličnejših tekmovanj, seveda tudi brez dirk snowmobilov ne gre. Pred nedavnim so se profesionalni vozniki snovvmobilov pomerili v Wiscansimu. Nagrada je bila precej visoka — 40.000 dolarjev.
HRUP
OBLEGANJE HEATHROVVA
Britanski pisatelj in založnik Gard on landsborough je začel kampanijo, da bi londonsko letališče Heathrovv ob nedeljah zapirali, pozneje pa se mu morda popolnoma odpovedali.
V krajevnih časopisih je objavil razglase in razposlal na tisoče tiskovin, da bi si zagotovil pomoč pri drugih. Odmev Je bil presenetljivo velik, posebno s strani zdravnikov, učiteljev in župnikov. Na stotine se jih Je odzvalo povabilu, naj bi Heathrow obkolili z avtomobili in tako uro testirali proti vedno večjemu hrupu letal.
»Oblastni organi me obtožujejo nedovoljene dejavnosti. Vendar pozivam le k protestu in ne k prevratu. Ne bomo dela-
LANDSBOROUGII OB LETALIŠČU: vsaj ob
1‘ proti zakonu... Učinek blokade z avtomobili je vsekakor večji, kot če bi doma sedeli prekrižanih rok in se tiho pritoževali nad hrupom. Zdravnika ali duhovnika ne bodo mogli preprosto potegniti iz avtomobila. Danes ima avto enak položaj, kot ga je imel v času vitezov konj. Tako nas policija bolj spoštuje. Okrog letališča bomo priredili pravo obleganje.«
nedeljah naj nam dajo mir!
Osemindvajsetega marca namerava Landsborough z avtomobili zavreti promet na cestah Okrog letališča. Tako ne bo mogel nihče iz letališča ali na letališče.
»Na tisoče ljudi se bo pripeljalo z avtomobili. Dovolj nam je letalskega hrupa. .. že lansko poletje smo ga imeli dovolj. Kaj podobnega ne bomo več prenašali,« pravd Landsborough. Mož je že do-
Na tabli ob bregovih jezera Itasca v Minnesoti (slika levo) piše: Id est caput - tu je izvir. Čeprav je težko reči, ali oče ameriških rek, stari Mississippi, izvira prav tu (prebivalci Chicaga, na primer, trdijo, da izvira v njihovem mestu), bomo današnje potovanje po 3.700 kilometrov dolgi reki začeli prav tu. Na pot nas bo popeljal Francoz Marc Saporta, ki je s fotografom Bernardom Plossujem pripravil za revijo Atlas izčrpno reportažo o edinstveni deželi sveta, o neskončnih ravninah ob čokoladno rjavih vodah Velike reke, ki se vije po enem najbogatejših predelov celine.
POTOVANJE PO POREČJU MISSISSIPPIJA, TRETJE NAJVEČJE REKE NA SVETU
OSEBNA IZKAZNICA REKE MISSISSIPPI
OD TU SO ŠLI NA ZAHOD VOZOVI: z obale Salnt Louisa, kjer se danes dviga spomenik iz nerjavečega jekla, so odhajali ameriški pionirji proti preriji
PO
BLATNI
REKI
NA JUG! NA JUG!
Splošni podatki: Reki so dali ime Ir.dijanci Ojibua (»Velika reka«). Dolga je 3.700 km in je tretja najdaljša reka na svetu. Isto velja za njeno porečje: 3,228.000 kvadratnih kilometrov, kar je tretjina ozemlja ZDA Teče skozi ali meji na deset ameriških zveznih držav. Njene vode'so poldrugi-krat obilnejše od vodd druge največje ameriške reke — reke Svetega Lovrenca — in osemkrat obilnejše od vodd evropskega Rena. Mississippijeva rečna kotlina se razteza od kanadskih prostranstev, ki jih bičajo snežni viharji, do Mehiškega zaliva, kjer je pravo tropsko podnebje. Vplivov Atlantskega in Tihega oceana ob široki kotlini ni čutiti, kajti z vzhoda jo zapira gormje Appatachi, z zahoda pa Skalno pogorje; vpliv juga je čutiti le v spodnjem toku, povsod drugod prevladuje izrazito celinsko podnebje, čeprav je reka Mississippi severno-južna os Združenih držav, tega ni opaziti niti v zgodovini niti v gospodarstvu: veliko pomembnejše so meje, ki so jih Američani začrtali z železnicami, ki vežejo Vzhod z Zahodom. obalna področja Atlantskega oceana z obalo Tihega oceana.
Gornja kotlina: Mississippi izvira v državi Minnesota, deželi tisočerih jezer, komaj 480 metrov visoko; vode te pokrajine so nekakšno naravno nadaljevanje kanadskih jezer. Reka se tod zvija, se preliva v brzicah in slapovih, po vlažni, močvirnati, od ledenikov razjedeni deželi. Pod slapovi svetega Antona postane plovna. Dve veliki mesti ležita ob gornjem toku Mississippija: Minneapolis (470.000 preb.), veliko železniško križišče in središče mlekarske industrije (Minnesota pridela največ masla v ZDA), ter Saint Paul (313.000 preb.), tretje največje tržišče v ZDA in pomembno industrijsko mesto. V gornjem toku je reka muhasta; spomladi, ko se topi sneg, njene vode nevarno narastejo. Srednja kotlina: Tej pokrajini pravijo Američani Corn Belt, koruzni pas, kajti Mississippi, ki se tu že umiri, teže skozi neskončna polja koruze, Z desne se vanj izliva Missouri, ki je sicer dolg 4.800 km in ima večje porečje kot Mississippi v gornjem toku, a premalo vode, da bi dal reki v spodnjem toku ime. Saint Louis (750.000 preb.) leži 25 km od sotočja: seka ga 28 železniških prog, tu je doma težka industrija, predelovanje mesa, tobaka, izdelovanje čevljev itd. Pri mestu Cairo se z Mississippijem zlije njegov največji pritok Ohio (1.580 km), a ob sotočju ima kar 7.600 kubičnih metrov pretoka na sekundo, Mississippi pa le 5.700. Nadmorska višina je tu le 82 metrov; spomladi vode narastejo do 21 metrov in presežek, ki ga vali Ohio, seže do 90 km po Mississippijevi strugi navzgor, Mississippi je po-
slej širok tudi po 2.500 metrov, na obeh straneh se širi splet neverjetnih rokavov in poplavljenih področij. Pri Memphisu (527 000 preb.) reka zapusti koruzni pas; naprej teče skozi pas bombaža — Cotton Belt.
Spodnja kotlina: Ko Mississippi napojijo še vode Arkan-sasa in nekaterih »manjšihs rek, priteče v tropsko področje Mehiškega zaliva, kjer gojijo zemeljske oreške, riž, sladkorni trst, kjer je največ črncev (42 odstotkov vseh črncev ZDA) in kjer v enem letu pridelajo več kot poldrugi milijon bal bombaža (država Mississippi je tako po pridelku bombaža druga v ZDA). Reka se zoži, a poglobi: pod vročim soncem močno izpareva, in v teh nizkih, močvirnatih predelih so pred kratkim odkrili velikanske žepe zemeljskega plina (že zdaj tu načrpajo 26 odstotkov vsega zemelj, skega plina ZDA) V Baton Rouge (152.000 preb.) so rafinerije, ki sodijo med največje na svetu, in pomembne kemične tovarne, v New Orleansu (627.000 preb.), 110 km od zaliva, je kat 81 kilometrov pomolov, kjer lahko pristanejo največje ladje sveta razen letalonosilk. Jezero Pontchartrain, ki ga Mississippi preteče, so premostili z najdaljšim mostom na svetu (38 km.). Mississippijeva delte se vsako leto za petdeset metrov podaljša v morje; vsako sekundo se v Mehiški zaliv izlije 40.000 kubičnih metrov talnih voda (za primerjavo: pretok Amazonke pri izlivu je 150.000 kubičnih metrov na sekundo).
Gospodarska posebnost: Dežela Velike reke v družbenem pogledu zaostaja za Vzhodom in Zahodom, a igra v gospodarstvu ZDA izredno važno vlogo. Po njej je speljanih 20.000 kilometrov vodnih poti, po katerih vsako leto prepeljejo 200 milijonov ton blaga. Čeprav je petrolejski Teias povezan z Vzhodom z naftovodi, prevažajo nafto tudi po reki — s sto metrov dolgimi tanlcerji, ki jih vlečejo remorkerji z mogočnimi dieselskimi motorji z močjo 8.500 KM; v desetih dneh spravijo iz Saint Louisa v New Orleans do 40 tankerjev in na vsakem, je milijon galon nafte! S tisoči kilometrov nasipov in jezov, ki so stali astronomske vsote, so Mississippi vsaj za silo ukrotili; za premagovanje brzic in hidroelektrarn nenehno gradijo zapornice, da bodo po reki lahko plule do 1.200 čevljev dolge in 110 čevljev široke ladje z grezjo 38 čevljev. Ko bodo načrti orjaške družbe Missouri Valleg Authority uresničeni, bo svet Velike reke prepredalo 15.000 km nasipov, 219 zbiralnikov, umetnih jezer in drugih vodnih naprav, čemu tolikšni stroški? Šamo maja 1965 so v velikih poplavah ocenili škodo na 150 milijonov dolarjev.
Ali pa spomin na Hemanda de Sota, ki Je na čelu tisoč oboroženih mož prvi stal na Mississippijevevih bregovih, leta 1541, ko je iskal pot v legendarno Gol-condo, deželo zlata Blizu indijanske vasice Chucalissa (kar pomeni »zapuščena hiša«) še zdaj kažejo hribček, ki se dviga nad kalnimi vodami in Kjer naj bi se španski pustolovec prvič ozrl po vodnih prostranstvih očeta ameriških rek. Arhe-
ologi so zadnje čase tod marsikaj zanimivega izkopali. Legenda pa pravi, da reka starega hidalga ni izpustila iz krempljev: tudi umrl je na njenih bregovih in baje so njegovo truplo vrgli v njen hitri tok.
Iz dežele tisočerih jezer torej priteče velika reka in tam med Minnesoto in Wisconsinom, pred jezerom Michigan, kjer njene vode prvič nabreknejo v strugi, dobi svoj prvi večji pritok: reko Minnesoto, nedaleč od slapov svetega Antona, ki padajo z višine 15 metrov, tam, kjer je bila pred sto leti še divjina, kajti mesto Minneapolis so zgradili šele leta 1871. Brž so izrabili vodno silo za pogon mlinov, sj v deželi žit lepo opomogli, danes pa so tu doma velikani elektronske industrije, kot sta Honneyweli in Control Data.
Kar tri milijone kvadratnih kilometrov, takole pol celine, pred dvaindvajsetimi vojščaki in frančiškanom.. Leta 1763 so Francozi Louisiano izgubili, si jo leta 1801 spet priborili, naposled pa jo je prvi konzul mlade republike — kot smo že omenili — prodal. In takrat je krenilo proti svobodnim in neizkoriščenim prerijam na stotisoče pionirjev, ki so pri Saint Louisu prebredli reko in se napotili iskat novih domov po znani oregonski poti.
Dvesto metrov visok lok iz nerjavečega jekla, delo velikega finskega arhitekta Eera Saarinena, stoji danes tam, kjer se je začenjala zgodovinska pot na zahod. Ime svetega Ludvika spominja na prve gospodarje; do leta 1804 pa je bilo mesto v rokah španskih podkraljev, potem je postalo del nove ameriške države in magnet, ki je privlačeval germanske priseljence. Vendar je danes tretjina njegovega prebivalstva črncev. Poleg tega v področje vlagajo 3.000 milijard dolarjev: Saint Louis postaja središče vesoljske industrije, v avtomobilski industriji pa ga prekaša le Detroit. Toda: v teh krajih živi dobršen del tistih 30 milijonov Američanov, Ki jih statistika šteje med »revne« — poslednji cotton pickers (obiralci bombaža), ki jih srečate, če zavijete s high-way, ameriških hitrih cest, po katerih hitijo kamioni, visoki kot zvonik, katerim se previdno umikajo štoparji, propadli belci ali črni spolovinarji.
V MEMPHISU, MESTU BLUESA IN DUHOVNE ČRNSKE PESMI: Mississippi so tu premostili kar s tremi vzporednimi mostovi
Na drugem bregu se razteza Saint Paul, ki so ga ustanovili leta 1805 po podpisu mirovne pogodbe s Siouxi. Od leta 1823 je bil pomembna končna postaja za parnike, danes pa na njegovem letališču, Ki si ga deli z Minneapolisom, vsako leto mrgoli pet milijonov potnikov. V teh sestrskih mestih prebiva dva milijona ljudi; najznamenitejši meščan je vsekakor nesrečni kandidat na zadnjih predsedniških volitvah in bivši podpredsednik ZDA, Hubert Humphray.
DEŽELA BOMBAŽA IN INVESTICIJ
Stoletje po tavanjih hidalga de Sota ob bregovih Mississippija, leta 1673, sta se po njegovih valovih zapeljala Francoza Joliet in oče Marquette, nastavljalec pasti in jezuit, ki sta prišla do velike reke s kanadskih jezer in se spustila po njej kakih 600 kilometrov daleč.
Tam, kjer je oče Marquette prišel do Mississippdjevega brega, so danes zgodovinsko mestece Prairie-du-Chien pa AH America City — »vseameriško mesto« — La Crosse, Kjer pozimi lovijo ribe pod ledom, pa Stoddard pa Genoa, kjer gradijo atomsko centralo ... prednje straže pred neskončnimi modrimi prerijami, kjer se pasejo konji in med katerimi drsijo po vodi obloženi tovorni čolni, ki so speti v več sto metrov dolge vlake.
Naposled, leta 1682, prva velika odprava po Mississippiju: vodi jo Robert Ca-velier, ki na čelu dvaindvajsetih oboroženih francoskih* vojakov, krdela Indijancev in v spremstvu misijonarja prodre praiv do rečnega izliva, kjer da vrli Francoz peti Te Deum. sprožiti salvo, nato pa v imenu francoskega kralja Ludvika XIV. vso reko s porečjem razglasi za francosko last:	»Morja, zalive, pri-
stane, pristanišča, vsa ljudstva, province, mesta, trge, vasi, rudnike, ribje bogastvo, reke in vode na ozemlju imenovane Louisiane.«
Zdaj smo že pri Memphisu, do koder je prišel Huak Finn. Leta 1819 so ga zgradili — danes šteje 800.000 prebivalcev in je največje celinsko tržišče z bombažem. Ob reki se dvigajo nebotičniki, ki takole na provincialni način posnemajo slavni newyorški skyline — obris nebotičnikov na manhattanskem nebu.
Potem pride New Orleans, največje morsko pristanišče ZDA poleg New Yor-ka, čeprav je Mehiški zaliv še 150 kilometrov daleč. Več kot milijon ljudi se tod peha na najrazličnejše načine, v vlagi delte in opojnem vonju magnolij, v vrvežu lepih kreolk, ki ponosno stopajo po Canal Streetu, ulici, širši od pariških Elizejskih poljan.
Reka je tu že izmučena in kot da bi se rada še poveselila, preden se izlije v naročje oceana, jo krasijo starodavni parniki na kolo, ki' pridno Kadijo iz visokih dimnikov in na vso moč tulijo s sirenami. Nekatere so spremenili v plavajoča gledališča, v slavne show boats, ki prevažajo italijanske muzikante in francoske kuharje od kraja do kraja. Drugi so le še nekaki muzeji, ki jih zvedavi turisti obiskujejo za dolar ali dva, pa ne vedo, ali so pravi parniki iz časov Kockarjev ali ponaredki iz našega stoletja.
Potem zdrsne tudi New Orleans mimo in začne se kraljestvo aligatorjev in z mahom poraščenih dreves. Pa tudi to mine in prikaže se Mehiški zaliv. Old Man Ri-ver, os celine, reka bluesov na jugu in folk songov na severu, ob sončem zahodu zažari v čokoladni barvi. Toda za milijone potnikov v reaktivnih letalih je z višine 10.000 metrov le srebmkasta nit, ki jo skrivajo oblaki in ki jo zagledajo sto petdeset minut po vzletu v New Yorku in sto petdeset- minut pred pristankom v San Franciscu.
)•«•••••••••••••••••••••••«
PREVEČ BLATA IN LEGEND
Kje se ta velika reka začne? Tega zares nihče ne ve. Tu, tam, povsod, pri izviru vseh njenih pritokov, od katerih Missouri vali več vode kot ona. Kdor hoče, naj verjame leseni tabli, pribiti na drevo ob obali jezerca Itasca, ki je — vsaj za lahkoverne turiste — uradni izvir kalnega Mississippija. Pravijo, da jezerce nima indijanskega imena kot’ reka, temveč da so domačini tako pač popačili latinsko reklo »id est caput« (tu je izvir).
In kje se velika reka konča? Tudi to je težko določiti. Izgublja se v močvarah Louisiane, tam, kjer se v delti spopadeta rečno blato in morje. Tam, kjer so doma legende. Drugod pa reko povsod spoznate po njeni svojevrstni rjavi barvi, ki je tako drugačna od barve njenih pritokov. In srečate jo v vsej ameriški zgodovini, književnosti. Le kateri fantič si ob branju Toma Sawyerja in Huckleberryja Finna še ni zaželel, da bi se na splavu spustil po njej, se na njenih zelenih otokih igral gusarja m v njenih plitvinah lovil ribe? In kdo se ni zdrznil ob romantičnem in srhljivem opisu naraščanja njenih voda, kakor jih je v Divjih palmah opisal Faulkner? Bilo je štiri stoletja po prvem opisu Mississdppijevih poplav; takrat je gosje pero nekega belca, člana prve odprave v teh krajih, zapisovalo, kako je reka 10. marca 1543 začela prestopati bregove, a je dosegla najvišji nivo šele štirideset dni pozneje, ko se je razlila šestdeset kilometrov široko.
Še bi lahko naštevali pesnike in romanopisce, ki jih je Velika reka privlačevala z neubranljivo močjo. Langston Hughes je v pesmi o črncu, ki pripoveduje o rekah pel, da se »njeno globoko blato kot iz zlata leskeče ob sončnem zahodu«, lirik Hart Crane jo je primerjal »z vlažnim tovorom in naplavinskim sprevodom dni«, pisatelj Truman Capote je trdil, da si je v mladih letih na njenih pomolih služil kruh kot težak, plesalec . s kastanjetami in mag.
»Kaže, da je Mississippi geometrijski kraj ameriških sanj,« je zapisal, francoski potopisec Marc Saporta. Zato se spustimo z njim po tej reki, čeprav so danes njeni bregovi precej drugačni od tistih, ki jih je videl Mark Tvvain, čeprav se tam na obali Saint Louisa, od koder so potem, ko je Napoleon to zemljo prodal novi ameriški republiki, krenili na škripajočo pot vozovi ameriških pionirjev, danes pod lokom hladne kovine, tega oltarja sodobne tehnologije, dvigajo nebotičniki, čeprav je vodna pot, po kateri sta bežala obešnjaški Huck in njegov prijatelj Jim, ubežm suženj, danes ujeta v beton in jeklene pregrade, čeprav bi bilo danes treba za oživitev spominov na _ to veliko epopejo ameriške zgodovine po . "'Mississippiju pluti s časovnim strojem in ne s turističnimi ladjami, kakršna je Admiral, ki jo radarji varno vodijo mimo plitvin in skritih lokev.
Kot velik magnet, reka Mississippi, še vedno privlači ljubitelje pustolovščin, ki so jih pripovedi starih raziskovalcev tako prevzele, da jih morajo obalni čuvaji večkrat reševati iz pasti, v katere sta jih zavedla zahrbtni tok in vročična domišljija. Reko še zdaj ob slovesnih priložnostih preplavi nenavadno brodovje vseh mogočih plavil. Ta spominjajo na tistega profesorja iz Ohia, ki je v začetku tega stoletja stavil, da bo peš prehodil vso rečno pot od Cincinnatija do New Orleansa. Stavo je dobil: obut v nenavadne čolna-ste čevlje, ki si jih je bil sam napravil in ki so bili pritrjeni na lesene plovce, je po 2.400 kilometrov dolgi poti priko-racal v New Orleans, kjer ga je sprejela navdušena množica, zvesta soproga in strogi sodniki pa so ga ves čas spremljali z motornim čolnom. Na vsej dolgi poti se je baje samo enkrat neprostovoljno skopal.
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO TEDENSKA PANORAM* TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO
Norveškem imajo posebno organizacijo, to s bori proti letalskemu hrupu, »Fel-lesaksjon mot Flystoy«. Pred nekaj dnevi so Britancem v pismu zaželeli veliko uspeha pri njihovi akciji.
■
LETALIŠČA________________
»ZAČETNE TEŽAVE V LONDONU«
Britanska letalska družba BEA množično izgublja stranke zaradi »začetnih te-^v« moderniziranega londonskega letali-Heathrovv. Pred dvema mesecema so v Heatihrovvu odprli novo skladišče blaga. Urejajo ga stroji in nadomešajo tisoč dve ®to delavcev. To je prava mehanizirana letalnica postaja na svetu, ki ni uporabila •toheriške tehnike, marveč kar domačo, “■"kansko. Vse izboljšave so presegle ceno milijonov in pol funtov.
. Letalski tovor gre iz letal naravnost v •kladišče. Vrsta dvigal in tekočih trakov 86 prenese in razporedi na police za prtlja-Tam dobi tovor svojo številko in šifro. p° Pride stranka po svoje blago, elek-,*?nsilco dvigalo poišče piravo šifro in pre-°*i blago na tekoči trak, ki prepelje bla-80 do lastnika.
ko ^eai<^ar Pa dostikrat ne gre tako glad-£-T*ko je na primer neki moški zaman ^ Pošiljko magnetofonskih trakov iz
Kolna, ki bi marali prispeti že 28. Januarja. Letalska družba mu je sporočila, da so se trakovi izgubili. 12. februarja pa so jih slučajno našli. V skladišču so se »zamešali«, so dejali brez posebnega opravičila. Drugič je zopet neki švicarski fotograf ob dvajsetih zvečer pričakoval na postaji fotografsko Kamero, ki bi morala prispeti iz Ztlrioha. Opolnoči so ga obvestili, da je ne morejo najti. Na postaji je fotograf čakal do naslednjega jutra. Popoldne je moral službeno na neki sestanek. Ko so mu nazadnje sporočili, da so našli kamero, je že ni več potreboval.
Najpogostejše so pritožbe strank, da morajo predolgo čakati na prtljago. Prejšnji teden so zabeležili naslednje vrste blaga, ki se je »zamešalo«: deli za industrijske stroje, obleke, filmske kamere, robci, jopice, tkanine, rezervni deli za slaščičarski aparat, igrače, ure, knjige, reklamni material, trgovske dokumente (ki so prispeli 4. februarja m so bili označeni kot »Nujno! Pohitite prosim«, pa jih še vedno niso našli).
Ljudje se pritožujejo. Ne morejo razumeti, da morajo na primer na blago, ki je iz Pariza prišlo v eni uri, čakati pet dni. Direktor letalskega skladišča, pa kljub vsemu ohranja mirne živce in pravi: »Naš sistem je dober, imamo le začetne težave. To Je največje mednarodno skladišče blaga, ki deluje čisto po novem principu. Nekako tako Je, Kot če hi vozili nov avto. Veliko smo že spremenili in izboljšali, vendar se vsega ne da storiti čez noč.«
MALA KRONIKA
REVIJE
KONKURENCA PLAYBOYU
Te dni je lastnik znane revije za moške »Flayboy« in lastnik vrste lokalov, v katerih strežejo gostom na poj gola de-kleta-zajčki, Hugh Hefner povabil nekaj reporterjev, naj si ogledajo novo pridobitev Hefnerjevega imperija: razkošno letalo »Big Bunny« (Veliki zajček). Nihče ni pričakoval, da bo videl kaj zanikrnega, a vendar so bili mnogi presenečeni nad izredno razkošnostjo letala, ki ima mimo drugega svojo posebno diskoteko, kinematografsko dvoranico, bar, spalnico z veliko eliptično posteljo, pokrito z najdražjim krznom itd. itd. Samo dve stvari sta pričali, pripovedujejo novinarji, da ne gre za kako razkošno Flemingovo sanjsko zabavišče: velik zajček, narisan na
repu letala, in Hefnerjeva lutka iz stiropora na eliptični postelji.
Toda, pišejo, kakor je bila ta slavnost prvega poleta »Velikega zajčka« velika in imenitna, pa je bilo vendarle ves čas čutiti, da se nad Hefnerjevim imperijem zbirajo črni oblaki. Samo en dan po prvem poletu novega Hefnerjevega :etala je priletel iz Londona v New York urednik revije Penthouse, britanskega časopisa, ki se zadnje čase uspešno kosa s Playboyem. To je Bob Guccione. V New York je prišel z namenom, da si najde tu oporišče za frontalen napad na Playbo-yeve vzvišene položaje. »V Ameriko ne prihajam zato, da bi bil tu številka dve,« je dejal. »V petih letih bosta Playboy in Penthouse enako močna.«
V Veliki Britaniji že zdaj prodajo '-sak mesec kakih 200.000 številk Penthousa, kar je najmanj dvakrat več kot Playboya in veliko več kot katerekoli druge opolzke revije. V uredništvu dela 36 ljudi, ki si prizadevajo, da bi bila njihova revija kar najbolj vabljiva. Tudi v njej so velike zložljive fotografije golih deklet, dobre šale in karikature in tehtni članki, ki obravnavajo v glavnem seksualno tematiko in opozarjajo na nevarnost uživanja mamil. Njegova dekleta so videti nekoliko resničnejša in so zatorej tudi bolj seks-apilna. ,
Konec prejšnjega leta so v ZDA prvič začeli prodajati revijo Penthouse. Ob tej priložnosti je dal Guccione objaviti v Nev« York Timesu oglas čez celo stran, ki je prikazoval zajčka pred puško, spodaj pa je bil pripis: »Lovili bomo zajčke«. Prve
mesece ni šel najbolje v denar, zdaj pa poročajo, da se je revija že krepko zasidrala na ameriškem tržišču.
Najprej je Playboy zavihal nos in se delal, ko da Penthousa sploh ne vidi. Celo ob Penthousovo uporabo zajčka v oglasih se ni obregnil, čeprav bi bil lahko šel zaradi tega v kako tožbo. Zdaj pa mora že objavljati takele oglase: »Ne segajte po čem drugem. Playboy je samo eden.«
Pred tremi meseci je Guccione odprl blizu londonskega Playboyevega kluba svoj lokal, v katerem strežejo gostom Penthousova dekleta v skrajšanih oblačilih britanske služkinje. V primerjavi s Playboyevim klubom, ki ima v Londonu
30.000	članov, je Penthouse kar dobro začel z 10.000 člani, vendar je treba vedeti, da Playboyev klub deluje v Londonu že šest let. Letni bruto zaslužek Penthousa je že skoraj šest milijonov dolarjev. Guccione trdi o svojem konkurentu, da prikazuje nekoliko umazano erotiko, kakršno so prikazovali v petdesetih letih, in da niti do svojih bralcev nima več posluha, kaj šele, da bi se ravnal po zahtevnejših bralcih v teh časih, ko je vse dovoljeno.
GANGSTERJI_________________^
KJE JE GOLJUF?"
Gilbert Lee Beckley je — ali pa je bil — pomemben član ameriške gangstrske organizacije Cosa Nostra. Pomagal Ji je na zelenem polju stav, ki so jih ljudje
vplačtevali ob športnih tekmovanjih študentov in športnih profesionalcev. Vsak dan je sprejel kar za kakih 250.000 dolarjev stav in pri tem pokazal izreden smisel za goljufanje. Znai je zbirati vse vesti, ki so mu bile potrebne, a so bile do konca tekmovanj tajne, umel je temeljito pretehtati vesti o tem, kako stojijo stave, in tu in tam rad podkupil tudi Kakega športnika, da je tekmoval tako, kot je najbolj ustrezalo Beckleyevim računom. Nekoč so ga zalotili, ko je skušal podkupiti košarkarskega sodnika. Drugič spet je slišal ob svoje mreže obveščevalcev, naj sprejemalci stav pač ne skrbe, kakšen bo izid nogometne tekme, ker je med tistimi, ki so plačali stave tudi trener enega izmed obeh moštev. Povsod je znal spretno pristaviti svoj lonček in imel pod svojim nadzorstvom kopico sprejemalcev stav.
Vendar pa ni delal samo za Coso No-stro. Delal je tudi zakonito. Sodeloval je namreč z agenti ameriške nacionalne nogometne lige in jih obveščal, če je kdaj slišal, da namerava kdo kakšno tekmo preusmeriti s podkupninami. Zadnje čase pa so mu celo predlagali, da bi delal za ameriške vladne agente. Toda takšno dvojno življenje je lahko nevarno — in celo usodno. Prejšnji mesec je nenadoma izginil. Njegovi odvetniki niso mogli zvedeti, kje je. V začetku leta je namreč plačal kavcijo 10.000 dolarjev, da bi se ognil zaporu. Zdaj pa jih je zgubil, ker ni
******
SMUČARSKI SKOKI IN POLETI TOKRAT DRUGAČE
KAKO DALEČ S SMUČMI
Lovci na daljave se že nekaj časa pripravljajo na teden smučarskih poletov, ki bo od šestega do osmega marca v Oberstdorfu. Bodo tudi letos drug za drugim padali rekordi, kot so lani v Planici? Bo kateremu od tekmovalcev morda celo uspelo prebiti »zvočni zid« smučarskih poletov, ki je po mnenju že pokojnega strokovnjaka za skakalnice Heinija Klopferja pri sto petinšestdesetih metrih? Manfred Wolf iz NDR, ki je lani v Planici s sto petinšestdeset metrov dolgim skokom postavil svetovni rekord, je že dosegel ta magični zid in znova sprožil vprašanje, kje so pravzaprav meje smučarskih poletov.
Teoretično je smučarske polete mogoče poljubno podaljšati, če bi skakalci le imeli na voljo dovolj dolga pobočja z ustreznim naklonskim kotom. Ker hrbet skakalnice tja do kritične točke ponazarja let skakalca in s svojo strmino prepre preitrd doskok, s tehničnega stališča sr. čarstoi poleti niso omejeni.
Dolžina skoka prav tako ni odvisna oa aeromehanike, pač pa po eni strani od meteorologije in bolj ali manj ugodnih krajevnih vremenskih razmer, po drugi strani pa od poguma ter duševne in telesne pripravljenosti skakalca, čim daljši je hrbet skakalnice, tem večji je vzgon, tem večja je tudi nevarnost, da veter postane vrtinčast. V tem primeru skakalec s svojimi krmilnimi »organi«, to je s smučmi in rokami, ni več kos spremembam v jakosti in smeri vetra
»Zračna blazina« pod smučmi, po kateri skakalec »drsi« v dolino, ni konstantna, ki bi zagotavljala poljubno dolžino in poljuben čas poleta 2e na tekmovanjih na sedanjih mamutskih in običajnih skakalnicah lahko gledalci po korekturnih gibih skakalcev slutijo, s kolikšnimi težavami zaradi vrtinčastih vetrov se morajo le-te boriti. Koliko poguma, zbranosti, znanja in kondicije je treba za smučarske polete, pa lahko vedo le sami skakalci.
Sile zračnega toka. ki jih mora med poletom premagovati skakalec, so precejšnje. Kos jim je lahko le, če naklonski kot med njegovimi smučmi in hrbtom skakalnice med vsem poletom meri trideset stopinj. Na televizijskem zaslonu gledalec ne more presoditi, ali je skakalec dosegel in med poletom ohranil ta najugodnejši naklonski kot, ki so ga strokovnjaki določili v vetrovnem kanalu, ven-
dar pa iahko po zaietu, odrivu z mize in pripravi na doskok razmeroma natančno oceni, ali je skok uspel ali ne.
TEHNIKA IN POGUM
Mojstra poznamo že na zaletišču. Dva drsalna koraka zadostujeta; vsak nadaljnji hitrosti ne bi povečal, pač pa bi jo zmanjšal in poleg tega tudi slabo vplival na skakalčevo zbranost. Zavora pri zaletu so lahko tudi zunanji robniki smuči, če se skakalec hoče z odskočne mize »odlepiti« s hitrostjo sto kilometrov na uro, ki je potrebna za uspel skok, torej ne sme tiščati kolen narazen, pač pa jih ’ah-ko le malo razmakne.
Drža telesa med zaletom je hkrati tudi drža telesa pri odrivu. Zaradi tega skakalec že med zaletom potisne spodnji del nog kolikor le more naprej, tako da med njimi in stegni meri petdeset stopinj. Idealna je tista drža telesa med zaletom, pri kateri je skakalcu na odskočni mizd treba le še »vstati«, če hoče doseči najugodnejšo držo med samim skokom. Izredno pomemben pri odrivu je položaj konic smuči. Če jih skakalec ob odrivu obme preveč navzdol, ali če mu jih navzdol potisne veter, mora računati na tako imenovani »zgornji veter«, ki lahko v skrajnem primeru povzroči tudi padec in ki se ga zaradi tega skakalci precej bojijo.
Najvažnejša za uspeh je odriv z mize. Pri njem se mora skakalec pripraviti na držo »naprej«, kajti navzgor ga nese že sama skakalnica. Le na manjših skakalnicah se lahko skakalec zavestno požene na-
KOLIKO „STANEJO" NAPAKE PRI SKOKIH
Napak«	Kazenske
PRI ZALETU:
Slaba drža
Zaviranje ali start pod določenim zaletiščem	1
Padec
PRI ODRIVU: če odriva sploh ni
Šibak ali prezgoden odriv	1/2
Prepozen odriv	1/2
MED SKOKOM:
Upognjen* kolena	i
V bokih prelomljeno telo	1
Upognjen hrbet, premajhen predklon ali nemiren let	I
Previsoko dvignjene konice smuči	1/2
Prenizke nagnjene konice smuči	1
Navpično ali vodoravno prekrižane
imiif1'
a) takojšen popravek	1/2
točke		b) brez popravka	1 do	4
		Prevet razmaknjene »muči		
1/2		a) takojSen popravek	1/2 do	1
		bi brez popravka	1 do	3
do	3 20	Vibriranje smuči PRI DOSKOKU:	1 do	3
		Prezgodnja priprava na doskok	1 do	2
	4	Premajhen predklon	1/2 do	2
do	3	Tog doskok	1 do	3
do	1	Preveč sključeno telo	1/2 do	•»
		Preglobok počep	1 do	z
do do	3 4	Doskok brez telemarka	1 do	z
		Takoj popravljeno zanašanje	1/2 do	
		Zanašanje brez popravka	2 do	t
do	3	Zanašanje pri doskoku in v izteku	1 do	6
		Dotikanje tal ali smuči z eno		
do	4	ali obema rokama	1 do	ti
do	5	Padec pri doskoku ali padec zaradi slabega doskoka		
			10 do	Vi
do		Padec ob prehodu v Iztek ali		
	1	padec zaradi prehoda v iztek	H do	1U
vzgor, da podal j ša skok Na velikih skakalnicah dolžina skaka ni odvisna od tega, kako viscko se skakalec požene z mize, pač pa od ravnotežja med silo, s katero se odrine, in vrtilnim momentom.
Odskočna miza ni vodoravna ali celo nagnjena navzgor. Gledalec, še posebej tisti, ki skoke spremlja na televizijskem zaslonu, pogosto nasede optični prevari, da skakalca z mize odnese navzgor. V resnici je njegova pot od zaleta do doskoka nagnjena navzdol Navzdol je nagnjena tudi odskočna miza. in sicer za devet stopinj.
Vrtilni moment je posledica zamaha z rokami nazaj in ima pnjemališče v skakalčevem sedalu. Takoj po odrivu pa se vrtilna moment spremeni v gibanje naprej, kj skakalcu omogoči doseči in ohraniti najugodnejši kot med smučmi in hrbtom skakalnice Tudi Ce skakalec skače z rokami v predročenju, torej ne v »ribjem« slogu, ki je dandanes običajen, se gibanje pri odrivu ne spremeni. Tudi pri tem slogu namreč skakalec na mizi najprej zamahne z rokami nazaj in jih šele po odrivu iztegne naprej.
Ponovimo še enkrat: najvažnejše je, da se skakalec pri odrivu pripravi na držo naprej, Ce tega ne stori, se vrtilni moment ne spremeni v gibanje naprej. Skakalec »obvisi«, skoka ne more prilagoditi naklonskemu kotu hrbta skakalnice in zaradi tega tudi n« more skočiti daleč.
Poleg ugodnega naklonskega kota smuči je za polet izrednega pomena tudi aerodinamična drža telesa. Telo skakalca med poletom v bokih ne sme biti prelomljeno, ampak le malo upognjeno. In to ne le iz estetskih razlogov..
Poslednje in mcrda odločilne metre lahko skakalec pridobi pri doskoku. Smučarski skoki so vse kaj drugega kot skoki v daljino v atletiki. Domneva, da pri smučarskih poletih prav tako kot prt skoku v daljino zgodaj pokrčene noge podaljšajo skok, je napačna Resnica je prav nasprotna: skakalec, ki skrči noge, precej skrajša skok Cim večja je skakalnica, tem bolj je dolžina skoka odvisna od pravočasne priprave na doskok.
VARNOST JE PRVA
Prav na mamutskih skakalnicah torej najtrdr.eje velja pravilo, da mora skakalec čim dlje oodrzatj smuči v nosilnem položaju in tako pozno, kot le more, »iz-prožiti pristajalne lopute«, torej iztegniti roke od telesa in pomakniti eno nogo naprej ter se tako pripraviti na telemark.
Le skakalec, ki popolnoma obvlada tehniko gibanja od zaleta do doskoka, lahko zmaguje, postavlja rekorde in morda celo prebije »zvočni zid« lovcev na daljave. Meje smučarskih skokov pa ne začrtuje le znanje posameznih skakalcev, ampak tudi tako imenovana kritična točka skakalnice, ki jo je določila FIS. Kritična točka je tista točka na hrbtu skakalnice, pni kateri so nožne mišice skakalca pri doskoku še normalno obremenjene. Po predpisih FIS smejo skakalci preskočiti kritično točko običajnih skakalnic za deset, kritično točko mamutskih skakalnic pa za petnajst odstotkov, Ce skakalci skačejo dlje, mora organizator tekmovanja skrajšaiti zalet.
Kritični točki sleda ustrezen, še varan profil, potem pa postaja skakalnica vse položnejša. Vsak nadaljnji meter skoka na tem delu skakalnice poveča silo pri doskoku za dvajset odstotkov,
Tu torej postane smučarski skok ne-- varen, kajti tudi odlična tehnika doskoka in utrjene noge skakalca ne morejo več zanesljivo obvarovati pred poškodbami. Zastran tega so si strokovnjaki edini, živahno pa se še prepirajo o tem, alj smučarska zveza ne bi vondarle morala določanja kritične točke prepustiti graditeljem skakalnic
Ko Je Heini Klopfer. predsednik komiteja za smučarske skakalnice pri FIS in projektant okroglo dvesto petdesetih skakalnic, ocenil »zvočni zid« smučarskih poletov (165 metrov 1, je hkrati Dostavil tudi mejo kritični točki — sto štirideset metrov od odskočne mize in — s tem mejo mamutskih skakalnic. Cim večja je skakalnica, tem večja je hitrost skakalca pri odrivu in med poletom. Prav hitrost pa je po Klopferjevem mnenju še bolj kritična od kritične točke: »Ce pri velikih hitrostih začno skakalcu v zraku vibrirati smuči, na kake rekorde ne more niti pomisliti več. Cenim, da na vsem svetu ni več kot deset, skakalce’/, ki se v takšnem primeru lahko srečno izmažejo «
Naj je odločitev FIS, da sme biti kritična točka skakalnice . najdlje pri sto dvajsetih metrih, kj Je začela veljati leta 1951 in ki je močno zavrla gradnjo novih mamutskih skakalnic, sprožila val še tako ogorčenih protestov, je po drugi strani skrajno nespametna zahteva, da bi zgolj zaradi želje po rekordih odpravili vse omejitve in predpise, ki imajo konec koncev en sam namen: ohraniti kosti in mišice pogumnih skakalcev cele in zdrave.
SLIKA POD NASLOVOM: najustreznejšo držo smučarskih skakalcev so v Stuttgartu preskušali celo v vetrovniku.
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA T IAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSPA PANORAMA TEDENSKA PANO
m
GOLJUF BECKLEY: so ga odstranili gangsterji?
prišel na zaslišanje glede nekih ponaredb v Atlanti. Nekateri ljudje, ki so ga poznali, menijo, da je najbrž pobegnil v Belgijo ali pa v Izrael, da bi se ognil
ječe. Toda drugi še bojijo, da ga ni več. Cosa Nostra je namreč vedela, da sodeluje z agenti ameriške nogometne zveze, med katerimi so tudi vladni agenti. Gangsterji so bili v skrbeh, da je morda Beckley kakšno informacijo izdal tudi tem vladnim agentom, da bi se sam rešil. V takem primeru bi bilo za gangsterje veliko bolje, če bi bil Beckley mrtev, kakor pa živ.
■
MODA
AMERIKA VZTRAJA PRI MINI__________________
»Mini« izgublja tla pod nogami — in z njim ameriški ženski svet — ugotavljajo v ZDA. V Rimu in Parizu so se slavni ir priznani modni kreatorji kar vsi po vrsti navdušili za novo »nudi« dolžino in spustili rob krila svojih modelov do srede meč. To Je zbegalo ameriško modno industrijo: Evropa diktira midi, Američanke, ki po modnem oblačenju vedno zaostajajo, pa hočejo mini. Prodajalci na drobno so se znašli v precepu. Da bi ugotovili, kako zelo je mini še priljubljen, so v New Yorku anketirali skoraj 18.000 žensk. Izid ankete Jih Je preplašil. Sedeminosemdeset odstotkov anketirank se je izreklo za mini.
Večina žensk odklanja novo modo, zlasti za pomlad in poletje. »Prav nič pri-
jetno ni, če se ti v poletni vročini dolga, vlažna krila lepijo po nogah«, ugotavljajo. Niti se Jim ne zdijo prav nič praktična za sodobno poslovno ženo. Ne nazadnje igra važno vlogo denar. Mini kril ne morejo podaljševati in kdor si hoče omisliti novo »midi garderobo«, mora kar globoko seči v žep — pa še čiščenje takih oblek ie dražje
Ameriške modne hiše so obrnile plašč po vetru. »Dolžina krila je pač stvar okusu vsake posamezne ž&nske —• modemo je oboje, dolgo in kratko!« tolažijo po-fošnlce. Novi stil oblačenja se Jim ne zdi »posrečen« in odkrito se sprašujejo: »Le katera ženska bo danes, v dobi, ki je zaljubljena v mladost, tvegala in dala nase obleko, ki jo postara z® dvajset let?!«
ŽIDJE	^
FANTASTIČNA
ZGODBA
Minilo je četrt stoletja, odkar so nacisti v koncentracijskih taboriščih iztrebili šest milijonov 2idov; ta strahoviti pokol še danes meče grdo senco na ugled papeža Pija XII, ameriškega predsednika Franklina Delana Roosevelta in še na mnoge druge voditelje v tistih časih. Zdaj i pa je neki newyorški rabin objavil prese-1 netljivo tezo, da je osebna intervencija nekega prav neverjetnega posrednika rešila na deset in deset tisoč 2idov, da niso končali v krematorijih nacističnih tabo-
rišč. Ta veliki zaščitnik naj bi ne bil nihče drug ko španski diktator generalisi-mo Francisco Franco, ki je v tolikih drugih rečeh tesno sodeloval z Adolfom Hitlerjem.
»Imam absoluten dokaz, da je Franco med drugo svetovno vojno rešij nad 60 tisoč 2idov,« trdi rabin Chaim Lipschitz iz Brooklyna v New Yorku. »Kljub temu, da moje raziskave še niso pri kraju.«
Da bi dokumentiral trditev, je rabin intervjuval židovske voditelje v Madridu in Barceloni, analiziral medvojne zapiske španske vlade in nasploh začei preučevati drugo svetovno vojno. »Dejstva, kako se je Franco odtrgal od svoje politike, da bi rešil 2ide iz koncentracijskih taborišč, so fantastična,« pravi Chaim Lipschitz.
Ena takih najbolj fantastičnih zgodb govori o tem, kako je osmega januarja 1944 Franco po telefonu klical Hitlerja. Španski voditelj naj bi bil po tej trditvi zahteval, naj nacisti izpustijo 1242 2idov, ki so bili na poti v uničevalno taborišče Bergen-Belsan, in jih pošljejo v Španijo. Mesec dni pozneje so rešeni 2idi, večidel iz Grčije, prešli špansko mejo in v Španiji jih je osebno sprejel Franco. »Ko so povedali Francu, da so jim nacisti vzeli vse premoženje,« trdi Lipschitz, »je španski voditelj znova telefoniral Hitlerju in dosegel od njega obljubo, da bodo Nemci 2idom vrnili vse premoženje.«
Rabin v svoji knjigi, ki jo zdaj piše o Francu in 2idih, trdi, da izhaja Francova
**** ************
.
KNJIŽNE ZBIRKE DRŽAVNE ZALOŽBE SLOVENIJE ZA LETO 1970
MODERNA DRUŽBA
Zbirka je namenjena tehničnim, gospodarskim, socialnim in političnim problemom našega časa. V njej bodo izšle itri knjige, ki s svojo snovno aktualnostjo in dokumentarno prepričljivostjo načenjajo nekatera eksistenčna vprašanja sodobnega človeštva. Izšle bodo te knj^e:
Stane Krašovec: ČLOVEŠTVO, LAKOTA IN KRUH (Včeraj — danes John G. Galbraith: NOVA INDUSTRIJSKA DR2AVA SVET V ČASU, KI PRIHAJA (1970—1980)
jutri)
Knjige bodo natisnjene na brezlesnem papirju in vezane v celo platno. - (Naročniška cena: platno 200 din (10 mesečnih obrokov po 20 dinarjev)
VVilliam Shakespeare: ZBRANO DELO IX. - X.
Za leto 1970 je založba pripravila dvoje knjig Shakespearovih Zbranih del: Deveta knjiga:
TROILUS IN KRESIDA (DOBER KONEC VSE POVRNE) MILO ZA DRAGO Deseta knjiga:	•
LJUBEZNI TRUD ZAMAN (KRALJ RIHARD II.), (KRALJ JOHN) BENEŠKI TRGOVEC
V zbirki je izšlo doslej že oserri knjig: s tema dvema se zbirka počasi bliža h koncu. Slovenci dobivamo z njo prvič celotno in sistematično urejeno umetniško žetev največjega dramatika vseh časov.
Obe knjigi bosta tiskani na brezlesnem papirju, vezani v celo platno in polusnje. Naročniki dobe zbirko za 100 din (celo platno) oziroma za 120 din (polusnje). Ceno lahko poravnate tudi v 5 mesečnih obrokih po 20 din (celo platno) oziroma po 24 din i(polusnje).
A. S. Puškin: IZBRANA DELA
Pesniško delo klasika ruske in svetovne književnosti Aleksandra Sergejeviča Puškina obsega liriko, epske pesnitve, tragedije, povesti, roman, pravljice, skratka vse osnovne zvrsti literarnega ustvarjanja. Izbor njegovega najpomembnejšega dela bo založba izdala v šestih knjigah:
1. knjiga: PESMI
2. knjiga: POVESTI
4. knjiga: DRAME
5. knjiga: PESNITVE, PRAVLJICE
3. knjiga: POVESTI, ČLANKI, PISMA 6. knjiga: JEVGENIJ ONJEGIN
Vseh Sest knjig bo tiskanih na brezlesnem papirju In vezanih v celo platno. Cena za naročnike: platno 350 din (10 obrokov po 35 din). Naročniki začno plačevati obroke v mesecu, ko se naroče na zbirko.
Henrik Sienkiewicz: IZBRANA DELA
Henrik Slenkievvlcz je veliko ime svetovne književnosti, prvi Poljak, Id je bil nagrajen z Nobelovo nagrado za književnost (1905). V njegovih zgodovinskih Tomanih živi poljska preteklost: nastopajo zgodovinske osebnosti hkrati z junaki, ki jih je oživila pisateljeva fantazija, ljubezenska doživetja se prepletajo z dvorskimi intrigami, v ospredju vsega pa so spopadi in viteška dejanja glavnih junakov. — Založba bo izdala njegovo izbrano delo v desetih knjigah:
Z OGNJEM IN MEČEM — 1. knjiga Z OGNJEM IN MEČEM — 2. knjiga POTOP — 1. knjigo.
POTOP — 2. knjiga POTOP — 3. knjiga
Vseh deset knjig bo izšlo v letu 1970 in sicer v dveh zaporednih ciklih po pet knjig. Knjige bodo natisnjene na brezlesnem papirju, vzorno opremljene in vezane v celo platno. Cena za naročnike vseh deset knjig: 650 din. Znesek lahko poravnate tudi v 13 mesečnih obrokih po 50 din.
MALI VITEZ KRIŽARJI — 1. knjiga KRIŽARJI — 2. knjiga QUO VADIŠ
SKOZ PUŠČAVO IN GOŠČAVO
BIOGRAFIJA
V popularni zbirki, ikt ji ne manjka vnetih bralcev, bodo izšli trije življenje-pisni romani in sicer:
Mimi Malenšek: POJOČI LABODI (Kette in Murn)
Arthur Luther: DEMON (roman o Lermontovu)
Rudolf Harms: ROBERT KOCH — ZDRAVNIK IN RAZISKOVALEC
Knjige bodo tiskane na brezlesnem papirju, vezane v celo platno in polusnje. Cena za naročnike: celo platno 200 din (10 mesečnih obrokov po 20 din) in polusnje 230 din (10 mesečnih obrokov po 23 din).
UGODNOSTI ZA NAROČNIKE
Vsem, ki se naroče na katerokoli od omenjenih zbirk, nudi založba poleg subskripcijske cene, ki je mnogo nižja od prodajne, še ugodnost mesečnega odplačevanja obrokov.
Prospekt z nadrobnimi podatki za omenjene knjižne zbirke dobite v vseh knjigarnah; založba vam ga pošlje tudi na dom, če ji pišete.
NAROČILA SPREJEMAJO VSE KNJIGARNE, ZASTOPNIKI ZILOZBK IN S PRILOŽENO NAROCI’LMCOJTUDI UPRAVA	*
DRŽAVNE ZALOZBE SLOVENIJE, LJUBLJANA, MESTNI TRG 29
------------------------izrežite	in pošljite v ovojnici -	_____
NAROČILNICA						
Obvezno naročam naslednje knjižne zbirke						
DZS za leto 1970:						
• MODERNA DRUŽBA pl. 200 din						
• W. Shakespeare: ZBRANO DELO IX,—X, pl. 100 din,						
pus. 120 din						
• A. S. Puškin: IZBRANA DELA pl. 350 din	£					
• H. Sienkiewicz: IZBRANA DELA pl. 650 din	ž, S					
• Biografije pl. 200 din pus. 230 din	w X					
Naročnino hom plačal: — takoj, — v predpisanih	z.					
mesečnih obrokih	> O					
Knjige pošljite na naslov:	J X <					
stalnega bivališča	Z					
na kraj zaposlitve	M					
(Zbirke, ki jih naročate, in ustrezne pogoje, prosimo.	4) E				X	
obkrožite)	V a				a	
Kraj In datum: 			________	o				o J	
Podpis! -■	4) E		'c I		1 m	
			X	t	s	
A
KRALJ DŽUNGLE V 150 MILIJONIH KNJIG, 40 FILMIH IN TV NADALJEVANKI
JAZ BITI TARZAN, Tl JANE
JUNAKI, KI SO NAVDUŠEVALI NAŠE STARŠE, DOŽIVLJAJO PREROD NA TELEVIZIJSKEM ZASLONU! MILIJONOM KNJIG IN DUCATOM FILMOV O LEGENDARNEM TARZANU SE PRIDRUŽUJEJO TUDI RAZNE TV SERIJE
Ko se	zavihti z	veje na	vejo, ko splava	z liane	na liano	in ko zažene svoj opičji	krik,	takrat	vzdrhti	ves pragozd.
Kajti to je glas njegovega gospodarja — glas Tarzana, vladarja nad gozdom, ljudmi in živalmi.
2e več kot petdeset let mišičasti mož s prepasanimi ledji vlada tudi na filmskem platnu in zdaj je krenil na nov bojni	pohoa	— na	osvojitev	televizijskega
zaslona. Od nedelje, 22. februarja, natančneje od 16,05 po srednjeevropskem času, kralj džungle razkazuje svoje umetnije in moško privlačnost na nacionalnem programu zahodnonemške televizije, in prav verjetno je, da se bo njegov zmagoviti krik kmalu razlegal tudi drugod po Evropi, saj televizijske družbe zadnje čase vse pogosteje posegajo po bestsellerjih nekdanjih dni.
Nadaljevanka »Tudi Tarzan ne sme umreti« bo za zdaj obsegala trinajst tar-zaniad, ki so jih posneli med letoma 1918 in 1960. Prva epizoda, v kateri bo glavno vlogo igral stari znanec s filmskih platen Old Shatterhand Lex Baxter, ima naslov »Tarzan, branilec džungle«; v njej ne bo manjkalo niti ene od znanih oseb iz Tarzanove epopeje: prikazala se bo Tarzanova žena Jane (v klasični filmski zasedbi jo je z Johnnjrjem Weissmiillerjem, bivšim svetovnim plavalnim prvakom in najbolj znanim filmskim Tarzanom, igrala Maureen 0’Sulivan), njegov sin Boy (Johnny Sheffield v klasični zasedbi) — in seveda opica Cita.
Tarzan je beseda iz opičjega jezika in. pomeni »bledoličnež«. Vse) tako trdi njegov duhovni oče Američan Edgar Rice Burroughs, ki ga je podaril svetu leta 1912 v reviji »AU Story Magazine«, z njegovimi džungelskimi tovariši vred oblečenega v slog, ki je takrat vžgal; v nabrekli proticivilizacijski patos.
Burroughs, sin žganjarja iz Chicaga, je bil takrat že 37 let star. Za seboj je imel pisano preteklost; bil je vojak, krošnjar
in knjigovodja, govedar v Idahu, iskalec zlata v Oregonu in prometnik v mormonskem središču Salt Lake City. Poskušal se je tu kot farmar, prodajalec in zastopnik tovarne šilčkov. Toda šele pisateljski poklic (očka Burroughs je mimo izjavil; »Pišem, da bi prišel do denarja.«) mu je prinesel slavo in denar — veliko denarja.
Bogastvo si je skoval z 41 deli, s katerimi je posegel v zvrsti westema, pustolovskega romana in znanstvene fantastike, v kateri mrgoli Marsovcev, prebivalcev Venere in prozornih bitij; toda prave, kraljevske honorarje je dobil za 26 knjig, v katerih je razpletal zgodbo o sinčku angleškega lorda in milijonarja Greystoka, ki je v nesreči leta 1888 sredi črne Afrike izgubil starše, potem ga je 'še kot dojenčka posvojila opica Kala in ga vzgojila v nepremagljivega kralja džungle.
Ko je 74-letni Burroughs leta 1950 izdihnil v naslanjaču na svojem kalifornijskem ranču Tarzana blizu mesta Tarzana
— Afrike iz svojih zgodb ni nikoli videl
— je bil bogataš, ki je v svojem življenju postavil na noge pravcato tarzansko Industrijo.
Njegovo romantično čtivo se vsekakor ne more ponašati z umetniško težo, a je tako spretno prepleteno z živahnimi dogodki in napetimi prizori, da so ga — kakor navaja neki statistični pregled — doslej prodali v 15 milijonih primerkov in prevedli v 56 jezikov (tudi v esperanto).
Firma Edgar Rice Burroughs Corporation je legendo o Tarzanu posredovala tudi prek stripov, gramofonskih plošč . in radijske nadaljevanke s 346 kratkimi igrami!
Vpliv Tarzana se je na tržišču pokazal pri stotinah izdelkov — perilu, zapestnih urah, kopalnih oblekah, naramnicah, igračkah, žvečilnem gumiju, kavi, sladoledu, da, celo Tarzanov kruh so že prodajali.
Nič čudnega torej, da so Tarzanovi Junaki ha juriš osvojili tudi nemi ton-
NEDOSEGLJIVA FILMSKA ZASEDBA: Jolinnyja Weissmiillerja, olimpijskega prvaka, **i šc prekosil noben filmski Tarzan
Taso se prav lahko zgodi, da bo April Ashley —pa se povrnimo k sodno ugotovljenemu spolu — postal eden najbolje plačanih impresonatorjev (igralci, ki nastopajo kot ženske) in da bo tako odvzel primat slovitemu Dannyju la Rueju, igralcu, ki preoblečen v žensko nastopa
Sadniki so ljudje reda. Moški se morajo po njihovem mnenju oblačiti kot moški, a ženske kot ženske; a ne le zavoljo spodobnosti, temveč tudi zato, da olajšajo delo policiji. Kajti kaj bi počeli ubogi policaji, če bi zakon travestizem dovoljeval? Moški, preoblečen v žensko, bi se
PRED ZAKONOM NI PROSTORA ZA TRAVESTITE
ŽIVEL BOM KOT ZENSKA
SODIŠČE JE ODLOČILO: SPREMINJANJA SPOLA PRED ZAKONOM NI; KAKOR Sl SE RODIL, TAKO BOŠ OSTAL! ALI LAHKO PRAVO ODLOČA O STVARI, S KATERO Sl BELI GLAVO NAJNAPREDNEJŠA VEJA MEDICINE?
Bila je, kot pravimo, sreča in ponos svojega moža, petdesetletnega Arthura Ca-merona Corbetta, naslednika naslova in premoženja lorda Rowallana in nekdanjega vodje britanskega skavtskega gibanja ter bivšega guvernerja Tasmanije. Pri štiriintridesetih letih je bila dovolj lepa, da so ji lahko zavidale skoraj vse ženske njenih let, in tudi zavidale so ji vse do pred nekaj dnevi, ko je neki londonski sodnik kratko malo pribil, da April Ashley sploh ni ženska, ampak moški, da ni bivša manekenka, ampak bivši mornar, da je, skratka, pred zakonom samo travestit in homoseksualec. Ko je slišala te krute besede — najbolje bo pač, da ostanemo kar pri ženskem spolu — je April Ashley pogledala nekoliko bolj belo, našobila mesnate ustnice v očarljiv in veder nasmešek in povedala v sodno dvorano: »Jaz sem ženska, in do poslednjega se bom borila za svojo pravico, da sem ženska!«
V državi, kjer so zadnja leta taka spreminjanja spola ter zdrahe, ki jih taka spreminjanja povzročajo, precej pogostna, je zagata, v kateri se je znašla April Ashley, (na kratko smo o tem že poročali v Panorami 19. februarja) zbudila veliko pozornost, hkrati pa je del britanske javnosti začel sočustovati s tem moškim, ki hoče biti ženska, pa mu tega sodišče vsaj uradno ne dovoli. Seveda ni bilo treba predolgo čakati na vabljivo filmsko ponudbo,. še posebno, ker je April Ashley kot »polnopravna ženska« že nastopila v filmu, in sicer v delu »Pot pelje v Hongkong«, v katerem sta igrala glavni vlogi Bing Crosby in Bob Hope. Pomočnik direktorja narodnega gledališča Frank Dun-lop (direktor je znani igralec Laurence piivier) je ponudil travestitu vlogo Eve Peron v istoimenski drami o ženi bivšega argentinskega diktatorja, ki jo bodo nekako istočasno uprizorili v Parizu in Londonu.
v nočnih zabaviščih in na televiziji in zasluži več kot katerikoli angleški (moški) igralec: tri tisoč funtov na teden. Vendar pa je za sedaj April Ashley le človek, o katerem so se razpisali angleški časniki. Trije največji britanski dnevniki so že začeli objavljati v nadaljevanjih njegovo življenjsko zgodbo, njegovih fotografij pa so polni skoraj vsi časniki, ki jih izdajajo na Fleet Streetu. Niti Christine Ke-eler, osrednja oseba enega največjih povojnih škandalov v Angliji, (v zvezi z afero ministra Profuma) ni svoje dni zbudila tolikšne pozornosti tiska. Računajo, da so britanski časniki že v teh slabih dveh tednih izplačali bivšemu mornarju za razne »izključne pravice« dobrih petdeset tisoč funtov.
Razvezna pravda, na kateri je potem sodnik pribil tudi tisto o nespremenjenem spolu, pa je precej pomembna tudi za medicino: sodba je namreč krepko ohladila - vse tiste, ki so menili, da je spreminjanje spola tudi pravno možno in da ga bo zakon priznal. Sodba pa je toliko pomembnejša, ker je sodnik Ormrod, ki jo je izrekel, hkrati tudi doštudiram zdravnik. Sodnik je izjavil, da April Ashley kljub operaoiji, h kateri se je zatekel »zavoljo konstrukcije vagine« (v pravniškem jeziku, ki je tudi v angleščini čudovito lep), da bi se lahko poročil, ni ženska in da je od rojstva neizpodbitno le moški. Drugič, je pribil sodnik, spreminjanja spola ni; izraz »sprememba spola« je možen le v primerih, ko v matičnih knjigah pomotoma vpišejo novorojenčkov spol in potem vpis na zahtevo staršev popravijo; spolni ustroj človeka je tak, kakršen je bil ob rojstvu, in ga medicinska znanost oziroma kirurgija ne more spreminjati. Zmotno bi bilo torej misliti, da je spreminjanje spola možno in je vsakršno tako nagnjenje praktično enako »travestiz-muii in homoseksualnosti.
skril v žensko stranišče, in kdo bi ga šel tja lovit? Pa tole: bi smeli sodno preganjati moškega, ki bi jo preoblečen v žensko primahal v javno moško stranišče?
Z eno besedo, travestizem bi policiji močno zagrenil življenje. Vendar je povsem jasno, da lahko probleme, kakršne je samozavestno reševal sodnik Ormrod, pojasni le znanost; ni dvoma, da je bila razsodba, s katero je razvezal zakon med April in Arthurjem Cameronom Cor-bettom, zgrešena. Tožbo za razvezo zakona je vložil sam Cortoett, toda jasno je, da je leta 1963, ko se je poročil z April, vedel, koga jemlje v posteljo. K April ga je gnalo isto nagnjenje — tudi sam je bil travestit, čeprav <e to, zavoljo plašne narave in družbenega položaja skrival; zavoljo nje je zapustil ženo in otroke, s katerimi pa tako ni bil srečen.
Sam April Asbley pa se je rodil — ali rodila — v Liverpoolu; starši so otroka vzgajali kot fanta in pri šestnajstih so ga spravili v trgovsko mornarico. Toda močna želja, da bi bil ženska, ga je pahnila v hude duševne stiske in prav na rob samomora. Leta 1956 — po vrsti ponižujočih zaposlitev v raznih gostiščih — je v pariškem nočnem zabavišču Carousel srečal
gledališko skupino moških igralcev, ki so igrali tudi v ženskih kostumih. Pridružil se jim je. Podvrgel se je kuri z estrogenom, da bi se mu rasivili ženski deli telesa, nato pa je v Casablanci legel na operacijsko mizo.
■ Z biološkega stališča, sta bili kura in operacija še močno nepopolni, toda April Ashley je že izžareval neizpodbitno žensko osebnost: v Španiji so mu dvorili toreadorji, v Italiji playboyi; vsepovsod so se moški, za katere je bilo znano, da so dokaj izbirčni, močno trudili, da bi sl pridobili naklonjenost lepe April.
Tako je bilo vse dotlej, ko Je April srečal in povsem očaral plašnega, vase zaprtega travestita, ki se je le štirikrat do petkrat na leto oblekel v žensko in še takrat le z dovoljenjem svoje žene — Arthurja Camerona Corbetta, ki mu je bilo takrat štirideset let.
Iz povsem razumljivih razlogov Corbett ni prišel na obravnavo, prišla pa je April Ashley — v nadvse elegantni maksi obleki iz črnega žameta. Po razglasitvni razsodbe je zaihtela. Potem je izjavila, da se bo še naprej oblačila in živela kot ženska. »Kajti kaj je pravzaprav ženska?« je filozofirala. »Oseba, ki lahko osreči moškega. In jaz to zmorem.«
ski, barvni in oinemascopski film. Uvertura je bila leta 1918, ko je broadway-sko občinstvo navduševal širokopleči atlet Elmo Linooin v filmu »Tarzan of the Apes« (Tarzan iz družine opic; tudi ta film bo prišel na televizijski zaslon). Deset let pozneje, po naslednjih sedmih nemih filmih, je Tarzan spregovoril prvo besedo oziroma se je iz še nebogljenih tonskih naprav razlegel njegov malce hripavi bojni klic, ki pa so ga tehniki kmalu zboljšali in ga dopolnili s posnetki zavijanja hijen, rikanja kamel in drugih džungelskih glasov.
Doslej se je na filmskih platnih razkazovalo 14 Tarzanov, ki so se v približno 40 filmih zmagovito borili proti črnskim čarovnikom, arabskim trgovcem s sužnji, indijskim tajnim sektam, vohunom, nemškim naoistom in komunističnim agentom. Levov, tigrov, goril, nosorogov, krokodilov in drugih beštij, ki so jih filmski Tarzani pokončali, ni mogoče našteti. Filmske družbe Mebro-Goldwyn-Mayer,
Paramount in Tvventieth Century-Fox sc podile svoje ekipe po Sahari, Oceaniji, Indiji, Mehiki pa tudi po asfaltnih džunglah Londona in New Yorka.
Največjo slavo je doslej dosegel Tarzan številka devet, plavalec Johnny Weissmtil-ler, nosilec zlatih medalj z olimpijskih iger leta 1924 in 1928. Rodil se je leta 1994. in je 16 let kraljeval kot Tarzan. V enajstih filmih se je za vedno vtisnil v spomin navdušenih množic, ki ne bodo pozabile njegovih legendariih besed »Jaz Tarzan ti Jane«. (Zabavna epizoda z nekega snemanja: WeissmiHler bi moral reči »Ti iti!«, pa je besedilo samovoljno podaljšal v »Ti hitro iti!« In režiser je brž planil: »Tarzan, nikar toliko ne čvekaj!).
Kralj opic prihaja torej'tudi na evropske televizijske zaslone. Za zdaj le v trinajstih nemških nadaljevankah. Toda že napovedujejo, da bodo potem, ko se bodo do konca leta iztekle, v Ameriki kupili novo serijo s kar štiridesetimi epizodami.
TARZANOV DUHOVNI OČE: Američan Edgar Rice Burroughs je s pisan,jem obogatel
»BREST« zagotavlja udobje, eleganco in kvaliteto »BREST« proizvodni program 1970
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO TEDENSKA PANORAM^ TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANO
skrb za Zide še iz časov pred drugo svetovno vojno. Že oktobra 1923, pravi, je tridesetletni podpolkovnik Franco, ki je bil takrat poveljnik španske tujske legije v Maroku, obsipaval svojo vlado z memorandumi, v katerih je prosil, naj zasitijo na tisoče separdskih Židov, potomcev Judov, ki so jih leta 1492 pregnali iz Španije in Portugalske in ki so se potem naselili med drugim tudi v Maroku. Zaradi Francovega pritiska, pravi Lipschitz, Je španska vlada leta 1924 izdala dekret, da ima vsak separdski Žid pravico zaprosi za špansko državljanstvo.
Franco je potem kot šef španske države med drugo svetovno vojno izdajal španske P°tne liste Židom, ki so se bali, da pod nacističnim režimom v Evropi in severni Mriki ne bodo ostali živi. Večina izmed nl'h je izrabila svoje španske dokumente, da so zbežali naravnost v Združene države Amerike, v Latinsko Ameriko ali pa v Falestino,
Vsi rešeni Židje niso bili separdi, nadaljuje Lipschitz, ki je prepričan, da je hotel Franco rešiti vse Žide, ne samo s®Pardske. španski diktator je poslal nahodila svojim veleposlaništvom po vsej Evropi, naj ne delajo težav Židom, ki bi Naprosili za španske potne liste. Poleg so dobili tudi španski graničarji dkaz, naj mimo in takoj spuste v Španijo vse 2ide.
Voditelji dandanašnje majhne # skup-jmsti španskih Židov v ZDA, ki šteje le r000 članov, pravijo, da ima Lipschitz v Jedru prav. »Bilo je mnogo Rosenbergov,
endelbaumov in Meyersonov, ki so do-
HITLER IN FRANCO: reševanje po telefonu?
Mi španske papirje,« pravi glavni barcelonski rabin Carlos Benarroch in poudarja, da mnogi begunci sploh niso bili separdi. Tajnik barcelonske židovske skupnosti Carlos Talvy pa se spominja, kako je lezlo iz Francije čez zasnežene Pireneje na tisoče razcapanih Židov. »Vsi so bili brez dokumentov«.
Zakaj naj bi se bil Franco tako zanimal za Žide? Tega tudi Lipschitz sam ne
ve zanesljivo. Morda, pravi, zato, ker je slišal staro, a nedokazano zgodbico, da se tudi v njegovih žilah pretaka židovska kri. Kakorkoli že, pravi rabin, »čas je že, da se kdo Francu zahvali.«
članek s to vsebino je i2šel v ameriški reviji »Time«, če bi sodili samo po ugledu te revije, bi morda lahko Lipschitzovi zgodbici verjeli. Toda nenavadno je, da uredništvo ni postavilo za nobeno Lip-schitzevo trditev vprašaja, niti ni njegovih navajanj komentiralo, že zato se zdi zgodbica iz trte zvita, tembolj pa je neprepričljiva, ker Lipschitz išče dokaze za svojo teorijo samo pri španskih virih. Ti pa bi se gotovo hoteli pohvaliti, ali pa. pri odgovorih obvarovati Francove policije. če je šlo za toliko Židov, kakor trdi rabin, bi bilo gotovo treba najti tudi v Franciji kakšno pričo, ki je videla ta eksodus. Priče pa bi bilo treba navsezadnje iskati tudi med Nemci samimi.
OBRAVNAVE
»ANASTAZIJA JE MRTVA!«
Po pravdanju, ki se je vleklo celih šestintrideset let, je vrhovno sodišče Zvezne republike Nemčije razsodilo, da je nadvojvodimja Anastazija, najmlajša hčer. ka ruskega carja Nikolaja II. mrtva. S to razsodbo so ovrgli trditev neke Ane Anderson, poročene Manahan, da je ona nadvojvodinja Anastazija.
Pred petdesetimi leti so izvlekli Ano Anderson iz nekega berlinskega kanala, potem ko si Je skušala vzeti življenje. Ko si jč opomogla, je Aha presenetila javnost s svojo izjavo, da je Anastazija. Povedala je, da je preživela strahotne revolucije, ko so leta 1918 pobili carja in njegovo družino. Kasneje jo je baje neki poljski vojak odvedel v Romunijo. Pravde pa sodiščih so se začele leta 1933, ko Je berlinsko sodišče odločilo, da je vojvodinja Meckenburška, carjeva pravnukinja, najbližji preživeli sorodnik carja m ima pravico do družinskega premoženja, ki ga hranijo v Berlinu.
Po dolgotrajnem prerekanju je vrhovno sodišče Zahodne Nemčije v Hamburgu odločilo, da gospodična Anderson ni navedla dovolj tehtnih dokazov, da je res nadvojvodinja Anastazija. V dokaz svoje identitete je kazala rane, ki so ji jih baje »zadali boljševiški bajoneti«. Njeni nasprotniki, ki trdijo, da je njeno pravo ime Francisca ShanzkowsKi in da je hčer: ka poljskih kmetov, pa so dokazovali, da je bila ranjena ob eksploziji v neki tovarni streliva.
O tej zgodbi je bilo prelitega veliko črnila. Dvakrat so jo tudi prenesli na filmski trak z Ingrid Bergman in Lili Pal-mer v glavni vlogi. Prav gotovo sedanja odločitev sodišča ne pomeni, da se bo razpravljanje o ruski nadvojvodinji končalo. Vzrok, da je toliko besed o tej skrivnostni in sporni zadevi ni le v njeni romantičnosti, ampa« tudi v govorici o carjevem velikanskem bogastvu, ki nekje čaka, da ga bo kak srečnik našel.
SODIŠČA
VES TEDEN STRASTI
Rimsko sodišče je odločilo, da italijanski filmski igralec Franco Fabrizi ni zagrešil zločina, ki so mu ga naprtili — da je moralno pokvaril mladoletnika. To naj b se zgodilo med snemanjem Satirikona, ne Fellinijevega, ampak tiste verzije, ki jo je posnel Gianni Polidoro. Fabrizi je igral Ascyltosa, enega izmed dveh rimskih uži-vačev, ki se potegujeta za naklonjenost Gitona. Vlogo tega dečka je igral štirinajstletnik, ki ga je režiser našel v neki restavraciji.
Obrambo je prevzel Giovamni Leone, ki je bil že dvakrat italijanski premier. V zagovor obtoženca je navedel, da je pravo zapeljevanje v filmskem studiu pred kamerami nemogoče. Prvič je v bližini preveč ljudi, drugič pa Je snemanje orgije »trajalo cel teden, toliko časa pa nihče ne more bit; spolno vznemirjen«.
SEKSUALN ZLOČINI ^
SKOPLJENJE
»Dlake na mojem telesu so postajale vse redkejše,« je na zahodnonemški televiziji povedal osemindvajsetletni Hans-Jlirgen Weihe »spolne potrebe pa niso takoj zamrle. Toda po šestih mesecih me je tudi to minilo.« Tako Je Weihe, ki
nih zločinov, mimo pripovedoval, kaj se je zgodilo, potem ko je dovolil, da ga skopijo — tako se je hotel izogniti ponovnim spolnim zločinom. Morda bi televizijske gledalce v drugih deželah taka izpoved osupnila, Nemcev, kakor poročajo, pa ni. Zato ne, ker so večidel seznanjeni z novim zakonom, ki uradno, dovoljuje kastracijo, če se za tako zdravljenje prostovoljno odločijo seksualni zločinci.
Čeprav se sliši stvar grozljiva in odbijajoča, mnogi zdravniki menijo, da je skopljenje edini učinkovit način, kako zadušiti abnormalno velike ali perverzne seksualne potrebe. Z odstranitvijo mod telo izgubi svoj glavni vir moških hormonov. Ko so v Zahodni Nemčiji preučevali kakih tisoč seksualnih zločincev, so ugotovili, da sedemdeset odstotkov seksualnih zločincev skuša zločin ponoviti, če pa privolijo v kastracijo se ta odstotek zmanjša na tri odstotke. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi v Švici in v skandinavskih deželah, kjer se seksualni zločinci tudi že odločajo za kastracijo. V ZDA je kastracija uradno dovoljena v več zveznih državah, vendar se le redko-kateri odločijo zanjo.
Skopljenje ima tudi druge posledice. Skopljenec izgubi dlake na telesu, lasje pa se mu zgostijo. Mnogi se tudi zredijo in nabreknejo jim prsi. Nekateri zdravniki poročajo, da postanejo skopljenci bolj čustveni ljudje, kakor pa so bili poprej.
NOVE PASJE BOMBICE
UREJATA ŽARKO PETAN IN BRANKO ŠOMEN, LETNIK III, ŠT. 3
BUDVA
ŠABAC
BORDIGHIERA
Žarko Petan MOŠKA SKLANJATEV
ANGAŽIRANI AFORIZMI
Električarji — razsvetlite mu pot! Miličniki, čuvajte nam demokracijo! Namesto oporoke nam puščajo posmrtne ostanke!
Domoljubi so v tujini — na specializaciji!
Ne borimo se proti neumnosti — potrebni so nam ljudje!
SLOBODAN MITRIČ
ZENA ŽENE ŽENI ZENA
PRI 2ENI (TUJI) BREZ 2ENE
O ZAKONIH
Matriarhat je oblast tašč.
Glagol »ženim se« se v prihodnjem času glasi »ločil se bom
Večina mož se samo zunaj doma počuti doma.
Bigamist je moški, ki preživlja samo dve ženski.
V večini zakonov samo eden izmed soprogov živi idealno zakonsko življenje LAJOS PINTEfi
Zena podpira tri vogale hiše, ki jo je zgradil njen mož.
Dan žena bi že še prenesel, ampak Noč žena me je povsem uničila.
ŽARKO'PETAN
NEKJE V EVROPI
ONA (VSA V SOLZAH); — SAMO KUHAM IN KUHAM IN KAJ IMAM OD TEGA? NIC!
ON: — NO, VIDIŠ, DRAGICA, KAKŠNO SREČO IMAŠ. JAZ IMAM OD TEGA POKVARJEN ŽELODEC.
Miška in slon sta se hotela poročiti in sta se napotila h kralju živali levu, da bi jima dal svoje privoljenje.
— Kaj, vidva se hočeta vzeti?
Miška mu je odgovorila:
— Kako to, hočeva? Midva se morava!
2*
»Ne .jezite se, tovariš direktor, toda delovnega časa je konec!« (Madžarska)
»Kdo? Adam? Ah, on je bil kvečjemu prvi!« (Brazilija)
n
a
8
■
■
Mojstri aforizma
Dokazano je, da ženske žive dlje od moških. Morajo, če hočejo imeti zadnjo besedo.
Kamen spotike med ženo in možem lahko odstranimo najlaže tako, da ga mož prinese ženi iz zlatarne.
Moški se bodo kmalu nehali zanimati za ženske, če se ženske ne bodo začele ukvarjati z nogometom.
Krivci se najlaže najdejo tam, kjer jih ni.
Tudi kesanje ,je privilegij, saj nimajo vsi možnosti, da bi delali velike napake.
Človek kaj lepega vpraša, potlej pa ga prisilijo, da zaradi tega lepo odgovarja.,
Birokrat .je prepričan, da se bo pridelek žita podvojil, če bo položil pod plug kopirni papir.
Ni mu uspelo, da bi se obvladal, zato je vladal drugim.
On nikoli ne more zaviti z linije, ker je že zdavnaj na mrtvi točki.
Vaška Jukič - Marjanovič
MOJ
PRAZNIČNI
SEN
Moj dragi in spoštovani mož je bil vedno, vsaj odkar ga poznam, na službenih poteh, zato me je nekega dne njegov nagovor izredno razburil;
— Draga moja, zelo si se spremeaila. Iz dneva v dan si lepša. Ze dolgo razmišljam, kako naj te obdarim, in odločil sem se, da bom začel varčevati za pralni stroj. Prej tega nisem mogel storiti, ker smo do vratu v kreditih pa tudi električni tok je zelo drag. Poleg tega nama je umri boter, in tako bova dobila nekaj denarja, pa tudi hči tvoje prijateljice je razdrla poroko, tako da ne bo treba misliti na darilo. Jutri bom odšel k mojstru, da nama priključi dvotarifni števec, kajti zdaj ni več omejitve elektrike in kaže, da se bo spor med Obrenovsko termoelektrarno in Eiektro Srbija zgladil.
Opozorila sem ga, da se bo elektrika podražila in da ni prav, da bi začela zapravljati, toda mož je bil trmast Dodal je, da mu bodo tako in tako povečali plačo.
— -Skrajni čas je, draga moja, da začneva misliti nase, na najino ljubezen in prihodnost. Rad bi, da bi ostala vitalna, sveža in mlada, rad bi, da ti olajšam življenje, kolikor le morem.
Ob sobotah bova hodila v kino, distributerji obljubljajo čudeže ...
Pa tudi v gledališče morava redno i.,i obvezno. V najslabšem primeru pa bova šla na sprehod, na' boljši zrak Kajti nemogoče je vse življenje preživeti na sestankih in tekati od prve do druge družbeno politične organizacije. Morava malce pomisliti tudi nase.
Poslušam in ne verjamem; mar je to res moj mož? Vse živijeije sem preživela v sivini in praznini, nenadoma pa potrkajo na moja vrata vse blaženosti tega sveta. Posebno sem se razveselila pralnega stroja, kajti polovico svojega življenja sem prala perilo In po vsem tem, po vseh teh težkih časih je prišel mož in mi obljubil čudovite stvari. Obrnila sem
se k njemu, da bi ga po dolgem času poljubila ...
V tem trenutku sem zaslišala njegov globoki glas. Zbudil me je in kot vsako jutro glasno rekel:
— Prav, žena, zakaj še nisi vstala? Tvojo kavo čakam dlje kot v restavraciji celo kosilo ...
Slednjič sem vstala, še enkrat odpravila moža na službeno pot ki znova ostala sama.
OLGA DJURDJIC-CELEBIC
ooc>o<><><>o<><x><><><><x><><>oc><><><>>c>oo<><x><><x>očooo^»oč^oo»oo^oooo^oooo<>ooo<>o<>ooooč^č^ooooo
v>,
' ' ti
/ \	p	
/ \	v '	
/		
»Tako nekako se ti bo zgodilo, če mi boš kdaj nezvesta!«
(Vladimir Renčin, CSSR)
oc-c-ooc-ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooocooooooc^ooooooo^o^oooooooooooo
Pacient je prišel k zdravniku in mu rekel:
— Bolan sem, ugotdvil sem. da me spomin zapušča.
— Kdaj pa ste to prvič opazili?
— Kaj pa?
Pravkar delam to, storil bom, naredil sem
Res je pametno, da sem rekel služabniku, naj reče vratarju, da pove prvemu slugi, da ta pove drugemu slugi, naj mi pripravi avtomobil in naj počaka na moje znamenje, kajti prostovoljno bi rad definiral zakon.
Prav tako kot dobrp vem, da so morski psi pošasti, vem tudi, da je zakon zakonska oziroma verska zveza, ki združuje človeka, ki ne more spati, kadar je okno zaprto, ter ženo, ki ne more spati, kadar je to okno odprto.
Prav tako on ne more spati, dokler ne prebere zadnjifi sto strani, da bi lahko ugotovil, ali je bilo njegovo sumničenje v zvezi s pohlepno sekretarko, ki je bila zverinsko ubita, umestno, toda dokler ne bo on ugasil svoje nočne svetilke, ona ne more zatisniti očesa.
Ko pa on slednjič ugasi luč, je ona še vedno budna, zato prižge svojo nočno svetilko, in tako nastane nov problem, kajti če on misli, da jo bo ugasila prej, ne ugotovi, ali se oo Janny poročila s sramežljivim mladim duhovnikom ali pa s ciničnim igralcem golfa, se hudo moti.
In dalje, čeprav sem še tako negotov glede razlike med floro in favno oziroma med elektronom in protonom, sem pa vendarle prepričan da je zakon zveza dveh človeških bitij, od ka*erih si eno nikakor ne more zapomniti rojstnih dnevov, medtem ko jih drugo nikoli ne pozabi, a to drugo je naičešče ona.
Ce on noče verjeti, da pipa za vodo ali za plin ni popolnoma zaprta, ie ona prepričana, da bo bodisi utonil ali se zadušil tisti, ki ji je sovražnik.
In če ona reče »Hitro vstani in odstrani tiste moje Krtače za lase z okenske police, saj vidiš, da dežuje«, bo on odgovoril »Ah, saj jim ne bo nič, rečem ti, dež na da navpično.«
Zato je, glejte, zakon mnogo zanimivejši od ločitve, ne glede na to, kakšne stvari se gode v zakonu, zakaj to je edini znani primer srečnega trčenja nepremičnega predmeta in žive volje.
Torej, prepričan sem, da si bodo možje in žene še naprej prizadevali in se trudili zaradi tega. kar omogoča prizadevanje in uveljavljanje truda, kajti prepričan sem, da kanček neznosnosti pomeni v življe- i nju najboljšo začinko, še posebno, če ima I on dohodke in ona obline.
OUDEN NASH, ZDA (
KLOVN
Po razburljivi točki lepe Izabele na trapezu je varno pritekel Dodo. Mahal je z zelenim klobukom in žel odobravanje in radostne klice.
— Spoštovani gledalci! Danes mi je direktor cirkusa dal odpoved, i.i mislim, da je to edina pametna stvar, ki jo je ta človek naredil v življenju . ..
Gledalci so s smehom sprejeli njegove besede.
— S tem me je pripravil do tega, da sem se resno zamislil nad svojim življenjem. Nova salva smeha.
— Ne smejte se! ... Res je, zbrali ste se tukaj, celo plačali ste, toda ali ste
kdaj že pomislili, da meni ni vedno do smeha? Ali me lahko kdaj kaj boli? Pa četudi kaj popolnoma vsakdanjega, na primer, da sem si pokvaril želodec ...
Občinstvo je radostno uživalo.
— Ali pa je ta moja bolečina morda še globlja?
Nova eksplozija smeha.
— Vam se zdi to smešno?!. . A kako je vsak večer pri srcu meni pa tudi ta trenutek, ko vem, da se za zaveso dekle, ki jo ljubim, poljublja s tistim neumnim in polizanim dreserjem arabskih konj? ... Prosim vas — s klobukom je Dodo miril razpoložene gledalce — prosim vas. morda vi laže prenašate takšne stvari, toda meni je težko.
V smehu in ploskanju so se komaj slišale njegove zadnje besede.
— Vse sem potrpel zaradi svoje umetnosti. Samo takšno življenje sem poznal, iu če ne morem biti več to, kar sem, drugega življenja ne potrebujem ... Zato nocoj ne bo na sporedu že klasične točke z razbijanjem krožnikov na moji glavi. Toda če vasn je mnogo do tega, Imate lahko takšno zabavo tudi doma, ko se sprete s svojo ljubljeno ženo .. .
Nebrzdan smeh je pospremil njegove besede.
— Namesto tega vam bom nocoj razkril naličje klovnovskih šal. Nocoj, prvič
v zgodovini cirkusa, boste priče tragičnega konca nekega klovna!
Dodo je iz svojih širokih in pisanih hlač potegnil samokres. Ko mu je zjutraj direktor rekel, da bo odslej navaden delavec, ker ni več sposoben za klovna, je brez besed odšel h krotitelju levov Alfredu in kupil samokres, ne da bi vprašal za ceno. Zdaj ga je počasi usmeril k čelu Si potegnil za petelina — toda ... nič! Gle.dalci so prhnili v smeh.
Dodo je še enkrat pritisnil na petelina ... Nič! Dodo je stresel samokres, si ga nastavil na srce in ponovno pritisnil na petelina! Spet nič! Spet smeh! Dodo je začel nervozno stresati samokres, gledati v cev, pritiskati petelin!... Toda — nič! Smeh vse glasnejši... Po neuspešnih poskusih, da bi se samokres sprožil, je vrgel samokres v pesek arene in žalostno vzkliknil:
— Poglejte, tudi tole so mi podtaknili!.
To je izvabilo novo salvo smeha.
— Nesramnost! Ce bi se v kakšni nevarnosti po naključju zanesel nanj, bi me lahko mirno ubili!
Občšistvo se je od smeha tolklo po kolenih.
— Mar klovn danes niti umreti ne more več kot človek? In kar je najbolj žalostno — vam se zdi to smešno?!
Obrnil se je in s sklonjeno glavo odšel iz arene, medtem ko je za njim vihral buren aplavz, pomešan s smehom.
Za zaveso ga je čakal direktor z razširjenimi rokami:
— Bil si čudovit, — in ga je objel s solzami v očeh. — oprosti za davi, toda saj si Videl, ni ti škodovalo! Vedno sem verjel v tvoj talent!... Pridi jutri k meni, da se dogovoriva o povišku!
MIRA MITRIC
■>4»
»Ljubi me, ne ljubi me ...» Dragan Rumenčič)
TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TFnFMcir a dah«,,*.«* TI-nP„s„ TEDENSKA PANORAMI TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA TEDENSKA PANORAMA IeotNSM^PANotImA^raENSKA^ANOMM^E^^Š PANO
Zanimivo je, da nekateri taki moški v manjši meri še vedno lahko občujejo, ker nastajajo moški hormoni tudi v nadobi-stni žlezi. V nekaterih primerih dajejo skopljencem hormonske infekcije, da lahko občasno občujejo s svojimi ženami.
O primerih uradno dovoljenega skopljenja v Zahodni Nemčiji so poročali še
pred veljavnostjo novega zakona. Nekateri moški so se dali skopiti po zakonskem določilu ki pravi, da »telesne poškodbe s privolitvijo niso nezakonite, če ne kršijo zakonov o morali«. Na katoliškem Bavarskem takih primerov skorajda ni bilo, v drugih delih Zahodne Nemčije pa so baje opravili vsako leto kakih dvajset ta-
REKONSTRUKCIJA SEKSUALNEGA ZLOČINA: zahodnonemška policija z lutko
kih operacij. Čeprav v Zahodni Nemčiji seksualnih zločinov ni posebno veliko, so zadnje čase mnogo pisali o tem in nekateri so zahtevali, da je treba skopljenje uradno dovoliti. Anketa revije Stem je pokazala, da velja med njenimi bralci Jiirgen Bartsch, ki je posilil in umoril štiri otroke, za drugega največjega zločinca v tem desetletju, takoj za Adolfom Hitlerjem.
Pri tem so Zahodni Nemci nekoliko pozabili na nasilne kastracije »nezaželenih elementov« v času H tlerjeve Nemčije. V tridesetih letih so nemška sodišča zapovedala prisilno skopljenje kakih 3000 do 10.000 moških, večidel Zidov.
Po novem zakonu mora seksualni zlo črnec prepričati komisijo,’ ki jo sestavljajo dva zdravnika in pravnik, da se hoče skopiti in da se zaveda vseh posledic take operacije. Prosilec mora dopolniti najmanj petindvajset let. Vendar nekateri menijo, da take kastracije kljub vsemu ne bodo tako prostovoljne, kot bi kdo pričakoval. Polovica tistih, za katere pričakujejo, da bodo zdaj zahtevali uradno kastracijo, je za zapahi — ti utegnejo izkoristiti novi zakon za to da bi jih po skopljenju oprostili.
■
MODA
LONG LOOK 70
Modne revije pariške visoKe mode so za nami in lahiko rečemo; mini se Je vdal na vsej črti! Ce nam Je všeč ali ne, ta
nerazumljiva, da, staromodna moda, ki se nam obeta, porniči ni. Mini umira, zavladala je dolžina! Mini so ji žrtvovali vsi, celo Andre Courrege in Emmanule Ungara, ki sta dolgo veljala za najvztrajnejša ustvarjalca kratke mode, imata po nekaj dolgih modelov. Rob krila se spušča do sramežljivih kolen, do sredine meč in ne redko kar do gležnjev.
Pri nekaterih kreatorjih pomeni »long look 70« otožen pogled nazaj in nič več, kajti z njim le niansirajo klasično visoko j modo. Njihovi modeli so zato strogi, og'a-ti in hlaont. Videti pa je tudi novosti: Ungaro in Feraud sta Kombinirala dolge plašče in mini krila. Courrege je svoja dolga krila visoko razpel, že skoraj nespodobno visoko sta Jih razprla tudi Dior in Cardin. Hlačam, ki so prnvzaorav edina srednja pot, je Pariz še naklonjen Courrege predlaga za večer oprijete kombinezone s širokimi hlačnicam!. Cardinu in Diorju pa so se spet priljubile ozke hlače
Letošnji modeli so predvsem volini in mehki. Po oblekah Je položen plise, Saint-Laiurent je z njim polepšal tudi hlače, rokavi so bogato nabrani in krila nagubana. Obleke so prerezane v pasu ali na bokih, pogosto so prepasane s pasovi.
sestanku ministrov za kmetijstvo dežel — članic te organizacije, zavrnila predlog, da bi razposlali zaloge, ki obsegajo dva milijona ton jabolk, šolam. Nemci so rekli, da je ta predlog — ki so ga sprožili Nizozemci — »nevaren«, ker bi lahKo šolarji jabolka metali v šipe in tako delali preveliko škodo.
ZVEZDE
Sofia Loren in njen mož Carlo Ponti sta spet na vrhu seznama davkoplačevalcev v Rimu. Sofimi dohodki so v preteklem letu presegli 560.000 dolarjev, Ponti-jevih pa je okrog 456.000 dolarjev. Sku-
paj bt morala plačati 120.000 dolarjev davka. Vendar sta se zakonca pritožila, češ da živita povečini v drugih deželah in da jima zato ni treba plačati italijanskih davkov, Vlada se za njuno pritožbo ni zmenila. Tudi druge filmske osebnosti se bore za znižanje davkov, npr. režiserja Vittorio de Sica in Michelangelo Antoni-oni in igralka Gina Lollobrigida.
MEJNIKI
V sedeminsedemdesetem letu Je umrl Benno Reifenberg, ki je bil založnik za-hodnonemškega dnevnika Frankfurter All-gemeine Zeitung od leta 1959 do 1965.
NOVO!
ZDENKA TOPLJENI SIR V NOVI EMBALAŽI
M>MI l/DOMIVA
JABOLKA SO NEVARNA
REČ
Zahodnonemška delegacija pri EGS (evropski gospodarski skupnosti) je na
topl)#nl KAČKAVALJ
VRST SIRA.
dokument - dokument - dokument - dokument - dokument — dokument - dokument - dokume
HIDROPLANI NAD BOKO KOTORSKO: tri letala tipa DOD pri vaji tesne formacije
Mnoge mladeniče zvabijo čari zračnih prostranstev in vrtoglavih višin v zanimivi poklic letalca. Prepuščen spretnosti in znanju pa si pilot nemalokrat le s težavo pribori vstop v sinje višave in nič manj težak ni varen pristanek po opravljenem poletu. A kolikor težji je bil boj, toliko večje je letalčevo zadovoljstvo nad doseženim uspehom. Daleč od zemeljske vsakdanjosti se pilot v višavah počuti kot zanesenjak in sanjač, ki ne pozna koristoljubja. S svojimi pomočniki - izvidnikom, mehanikom in drugim pilotom - sestavlja trdno celoto. To velja zlasti za letalstvo v vojski, kjer se ponavadi začne poklicna pot naših pilotov. Najbrž nikjer drugje ljubezen do poklica ne igra tako važne vloge kot prav v letalstvu. Zato je današnji podlistek namenjen predvsem odraščajoči mladini, ki si šele utira pot v življenje,
in tistim, ki jih zanima pestri mozaik človeških usod.
*
Rezervni kapetan korvete Avgust Grošelj - pisec in junak naslednjih zgodb - je končal pomorsko vojno akademijo
v Dubrovniku z odličnim uspehom. Pisalo se je leto 1928. Leto kasneje se je odločil za pomorsko letalstvo. Opravil je hidroizvidniški in hidropilotski tečaj, obiskoval šolo streljanja iz letal, lovsko šolo in šolo nočnega ter instrumentalnega letenja, med vojno pa še tečaj na lovskih letalih hurricane in spitfire ter bombnikih baltimore in boston A-20. Dve leti je z lovci hurricane in spitfire letal nad osrednjo Afriko, leto dni pa je kot poveljnik nočne bombarderske eskadrilje »A-Flight 13 RAF« vodil kar 65 nočnih bombar-derskih poletov. Takrat je dobil visoko letalsko odlikovanje britanskega vojnega letalstva, križec Distinguished Flying Cross. Ves čas vojne je bil v sestavu jugoslovanske mornarice. Leta 1947, ko je vojna vihra minila in so v Beogradu osnovali Jugoslovenski aerotransport, so vojaškega letalca Grošlja poklicali na novo. civilno dolžnost in vse tja do leta 1960 je kot kapitan letal na vseh domačih in tujih linijah. Ob upokojitvi je imel za seboj trideset let aktivnega letenja!
IZBRAL SEM Sl POKLIC
Mojo vročo željo, da bi stopil v pomorsko letalstvo, je že pri prvem koraku preganjala usoda. Na dan, ko sem moral iti na prvi zdravniški letalski pregled, smo pokopali starejšega tovariša hidropilota, ki se je diva dni poprej smrtno ponesrečil.
In prvi službeni polet na hidroplanu bi se bil kmalu tudi zame tragično končal. Naloga se je imenovala: »polet za-razpršitev strahu«. Letalo starejšega datuma še ni imelo motorne črpalke za gorivo, zato je moral pilot zelo paziti, da je z ročno črpalko stalno ohranjal potreben bencin. To službo je pilot zaupal meni. Opozoril me je, da se bo motor ustavil, če ne bom previden. Takrat še nisem dojel življenjske važnosti tega naročila, vendar sem pazljivo opazoval kazalec in pazil, da je bil tlak vedno nad mero. Ko smo končavali polet in se pripravljali za spuščanje na morje,' je mimo nas švignilo večje in hitrejše letalo, ki je prav tako pristajalo. Morali smo se mu umakniti, kar je pilot storil s kratkim zavojem. To nenadno srečanje z drugim letalom je za trenutek pritegnilo mojo pozornost tako da sem pozabil na svojo dolžnost. Ko je bilo letalo v zavoju obrnjeno proti obali, j’e motor na lepem ugasnil, še tako močen pritisk na črpalko ni več pomagal. Vsa sreča, da se je pilot takoj znašel. Z odločnim ponira-njem (to je strmoglavljenjem) je v ostrem zavoju dosegel morsko površino, pri tem pa je še komaj zdrsnil čez skale na obali. Dobil sem zasluženo lekcijo, ki mi je še zdaj v spominu.
•
Prav tako se dobro -spominjam prvega nočnega poleta, ko sem na svoji koži občutil znani pregovor: »Noč ima svojo moč«. Na letenje ponoči se je treba res privaditi: vse je bol, skrivnostno in čudno. Rahlo živčnost je čutiti pri vsakem članu posadke. Izkušeni piloti so mi pripovedovali, da gredo rajši na tri polete podnevi kot na enega ponoči. Tudi letalec, ki je bil določen za naš polet, je ves čas brundal, češ kaj ga odrejajo, ko pa že dolgo ni letel ponoči. To me je malo vznemirilo. Ko smo na hitrico opravili ne preveč vabljivi polet, je pilot ob pristajanju naravnal letalo tako, da je drvelo naravnost proti luči na sodu, ki je bil zasidran na morju za privezovanje ladij. Naglo sem potegnil krmilo vstran, da se nismo zaleteli v sod, kar tedaj kot potnik pravzaprav ne bi bil smel storiti.
Hidroplane spravljajo v vodo na vozičkih, ki jih mornarji po nagnjenem betonskem pasu spuščajo v morje. Pri težjih hidroplanih opravljajo to delo trak-
torji. Ko voziček zdrsne v vodo, zaradi svoje teže potone in hidroplan splava po vodi. Mornarji pri tem pridržujejo rep hidroplana. Ko so tako držali hidroplan, s katerim bi bil moral opraviti enega svojih prvih samostojnih poletov, jim je v trenutku, ko je voziček zdrsnil čez majhen jarek, rep ostal v rokah, ker se je zaradi rje odlomil! Kaj, ko bi se to zgodilo med poletom...
•
Rad sem se javljal za posebne polete. Tako sem ob neki priložnosti kot navigator opravil preizkusni vremenski polet. Poveljnik je namreč hotel poslati v zrak več letal, toda vremenski podatki niso bili najboljši. Pihala je precej močna burja. Zato se je odločil za preizkusni polet. Vzlet in prvo vzpenjanje sta potekla še kar v redu. Malo nas je premetavalo, vendar ni bilo preveč hudo. Ko pa smo
bili tristo metrov visoko, je močan sunek burje pognal letalo navpično proti morju. Vse se je zgodilo v trenutku, tako da ni bilo časa za razmišljanje. Gotovo se je pilot počutil še bolj nelagodno kot jaz, ker je vedel, da je brez moči. Ker nisem bil privezan, sem ob sunku vetra odletel v strop kabine, a skupil sem samo majhen rog na glavi. Pilotu se je končno le posrečilo, da je letalo tik nad vodo zravnal, in tako smo se nekako dokopali nazaj v bazo. Pri pregledu notranjosti letala so ugotovili, da sita se zlomili kar dve glavni rebri.
Iz kasnejšega pripovedovanja pilotov sem izvedel, da so se pri zelo močnih sunkih vetra pilotoij| včasih potrgale vezi. V štirih letih letenja na Bližnjem vzhodu, v Afriki in Italiji med vojno sem doživel razne neugodne vetrove, vendar lahko mirne duše damo burji zlato kolajno, ker ji nobeden drug veter ni enak.
Za nočni pristanek na morju takrat še nismo imeli žarometov. Zato smo potrebovali pomoč vsaj za pristajanje v sili,
ko bi, na primer, odpovedal motor, zakaj pristanek je hudo tvegan, če letalo nima žarometov. Posebna strokovna komisija je poskušala najti sredstvo, ki bi zagotavljalo vsaj nekaj varnosti pri pristajanju ponoči. Za to komisijo sem preizkušal svetleče se črte iz posebnih suhih bučk, v katere so dali nekaj kalija ki v dotiku z morsko vodo zagori in močno sije. Te bučke je letalo poneslo s seboj, da bi jih pred pristankom odvrgel. Olj vzletu je bila tema kot v rogu, poleg tega pa je bila noč viharna, z velikimi valovi. Ko sem odvrgel v morje pet bučk, sem se v poni ran ju takoj obrnil, da bi pristal ob svetleči se črti bučk. Odvrgel sem ijh, a videl nisem prav nobene. Imel sem pasjo srečo: v odsevu pristaniških luči sem opazil, da bom zdaj zdaj z letalom udaril ob vodo. Komaj sem ga še utegnil zravnati in že sem pristal. Bučk pa sploh nisem videl.
•
Pred vsakim poletom preizkusijo ali krmila pravilno delujejo. In vendar se mi je nekoč zgodilo, da krilc, s katerimi nadzorujemo nagib, iznenada nisem več mogel premakniti. In da bi bilo še lepše, je tisti dan pihala močna burja, ki rada meče letalo na krilo, kar je mogoče zanesljivo uravnati samo s krilci. Le ta pa se niso premaknila. Leteli smo daleč od obale, kjer se burja spremeni v stalen veter in ni več čutita močnih sunkov. Morje ni bilo videti preveč valovito, zato smo se pripravili za pristanek. Hoteli smo na vodi pregledati žice in popraviti okvaro. Bili smo kakih dvajset kilometrov od kopnega. Previdno sem se približeval vodi: izkušnje ki sem si jih pridobil ob valovitem morju, so bile namreč hudimano resne. Ko smo se prvič dotaknili vode, nas je val pognal sipet v zrak: ob drugem dotiku smo imeli že manjšo hitrost in udarec ni bil tako hud, ko pa smo se tretjič dotaknili površine, smo ostali na gladini. Bil sem vesel, da se nam je posrečilo dobro pristati, tedaj pa je izvidnik spredaj zavpil: »Voda«! Tisti hip sem že sam začutil, kako voda ob mojih nogah narašča. Iznenada smo vsi sedeli v vodi. Hidroplan se je vedno bolj potapljal in voda je polnila oddelek za oddelkom. Skozi vse stene so namreč vodile žice h krmilom na repu, tako da se je letalo čedalje bolj pogrezalo v vodo, čeprav je bilo leseno. Kmalu smo se vsi trije zbrali ob repu, ki je bil nekoliko dvignjen. Rešilni jopiči bi nas držali nad vodo štiriindvajset ur.
Preudarjali smo, kam bi lahko sporočili o naši nezgodi. Na otoku s svetilnikom je bila mornariška izvidniška postaja. Tja smo takoj poizkušali signalizirati z ročnimi zastavicama. Razdalja pa je bila prevelika. Nihče se ni odzval, s seboj smo imeli signalno pištolo, ki pa je nismo mogli uporabiti, ker so se naboji zmočili. Na srečo so z neke tovorne ladje videli naše poizkuse signaliziranja. Po pol-
urni vožnji je bila ladja pri nas. Hotela nas je odvleči do obale, kar pa ni bilo več mogoče, ker smo bili pregloboko v vodi. Z ladijskim dvigalom so nas dvignili na krov, kjer smo takoj z deskami zasilno zakrpali odprtino, ki jo je napravil akumulator, ko je ob udarcu na valove prebil dno. O nezgodi smo takoj obvestili poveljstvo, ki nas je prišlo iskat s svojo ladjo. Za , spomin na to prijetno kopel mi je ostal išias, ki se ga nisem znebil osem let.
Nenavadna je bila sreča v nesreči nekega našega mladega pilota, ki je, tisoč metrov visoko vadil ostre zavoje, pri čemer ga je vrglo iz letala. Pilotu je uspelo, da se je z rokami obdržal za volan, letalo pa se je počasi vrtelo v "hrbtnem vriju (nekontrolirano vrtenje letala na hrbtu) proti vodi. Pilot je ves čas visel na volanu pod letalom, ker takrat še nismo leteli s padali. Ko je letalo napravilo zadnjS krog nad vodo, deset metrov vooko, se je spustil in padel v morje samo nekaj metrov od obale. Ko ga je motorni čoln pripeljal na poveljstvo, ga je že čakal zdravnik, ki je ukazal, naj ga takoj na nosilih prenesejo v ambulanto. Pilot pa tega ni pustil, temveč je peš odšel z zdravnikom na pregled. Dobro jo je odnesel. Razen pretresa ni imel nobene poškodbe. Lahko pa rečem, da tudi nam ni bilo prijetno, ko smo gledali, kako se ves nebogljen krčevito drži za volan letala_ in ko smo vsak trenutek pričakovali, da se bo moral spustiti, preden bo letalo prišlo tako nizko, da bo lahko varno odskočil. Od daleč je še celo kazalo, da se bo vrtenje letala končalo na zemlji.
•
Vrij’ je eden od manevrov, v katerega lahko letalo preide nenamerno, kadar se njegova hitrost zmanjša pod določeno mejo.
V lovsko-akrobatski šoli se tega manevra uče kakor drugih manevrov, da se pilot navadi na vrtenje in da zna letalo ukrotiti. Tisti, ki niso končali lovske šole so morali manever vrija posebej vaditi, da bi se lahko v stiski vsakdo znašel. posebna oblika vrija je ploščati vrij, v katerem se letalo vrti v ploščatem krogu, uravnoteženo. Zelo težko ga je izvleči iz njega. Ko sem nekemu mlajšemu pilotu pokazal manever navadnega vrija, smo nenadoma zašli v ploščati vrij. Bili smo tisoč metrov visoko. Vsi moji napori, da letalo izvlečem iz vrija, so bili zaman. Letalo se je kar naprej' vrtelo m izgubljalo višino. Ko smo se spustili že do 600 metrov in so bili vsi naši poskusi neuspešni, sem se domala že odločil, da izskočimo, kajti takrat smo že imeli padala. V naslednjem trenutku smo zašli v močnejši zračni tok, ki nam je pomagal letalo izpeljati iz vrija. Ne vem, ali sem uspel mlajšega pilota prepričati, da je letalo mogoče vedno izvleči iz vrija ...
•
Razburljive so tudi prigode z vodnimi letali ob obali, čeprav niso tako nevarne. Naj opišem eno izmed njih. Hidroplani so bili lepo razvrščeni na produ ob obali. Bil je sončen poletni dan. Proti večeru je zapihala močna burja, ki je začela hidroplane premikati po produ. Utegnilo, bi se bilo zgoditi, da bi kamenje preglodalo tenko aluminijasto pločevino plovcev. Zato je bilo tret« hidroplane takoj spraviti na varno. Z veliko težavo smo prepeljali letala s plaže skozi ozek vhod v pristan. Nevarnejši kakor visoki valovi so bili pri tem močni sunki vetra, ko so zanašali hidroplane iz smeri. Tudi v pristanišču je bil veter močan, vendar valov ni bilo. Bilo je zele težko hitro izvesti manever privezovanja hidroplana. Ko sem pripeljal letalo tik do obale in ugasil motor, je skočil na kopno mehanik z vrvjo za vez in jo hitro ovil okoli stebra. Drugi mehanik je hitel zavezovati vrv na obroč na nosu plovca, vendar ni bil dovolj uren. Silen veter se je uprl v velike površine letala in ga s tako močjo gnal nazaj, da je drugemu mehaniku iztrgajo vrv iz rok. Neslo nas je proti ostremu kamenju na polotoku. V zadnjem trenutku je skočil drugi mehanik v kabino in odprl zrak za start motorja, ki ,,'e na srečo takoj z vso močjo zagrmel, in bili smo rešeni. Drugi poskus veza se je dobro končal.
•
Ob reševanju nekega letala sredi Jadrana smo dobili samo podatke, kdaj se je spustilo na morje. Sodeloval sem pri iskanju podnevi in ponoči kot izvidnik in navigator. Nočni polet mi je zaradi posebnosti ostal v trajnem spominu. Leteli smo po začrtani poti in preiskovali vse
luči, ki smo jih opazili. Veter v hrbet pa je bil močnejši, kot smo bdi računali. Ko smo se že nameravali obrniti, smo pred seboj zagledali migljajočo lučko. Zato smo polet nadaljevali še kakih deset minut. Ker nismo ničesar ugotovili, sem zahteval, da se takoj vrnemo. Ker pa smo se zaradi vetra nekoliko bolj oddaljili, kot smo bili računali, in ker smo polet podaljšali še za deset minut, naše baze nikakor nismo mogli opaziti. Pilot je postajal nemiren, kajti kazalec bencinske ure se je že nagibal proti ničli. Hotel je spremeniti smer proti drugemu osvetljenemu mestu, ki pa je bilo še bolj. daleč, čeprav je kazalo drugače. Komaj sem ga prepričal, da smo obdržali smer. Pristali smo z zadnjimi litri bencina v rezer-voarjih. Nisem smel pomisliti, kaj bi se bilo lahko zgodilo, če bi nam bilo ponoči na morju zmanjkalo bencina.
PILOT HIDROPLANSKE ESKADRILJE
Hidroplan jugoslovanske, izdelave SIM XIV. j’e imel v začetku nevarno pomanjkljivost:	ni bil dovolj stabilen. Dobro
zgrajeno letalo mora ob velikem zmanjšanju hitrosti spustiti nos, da bi spet dobilo potrebno varno hitrost, medtem ko se pri slabo zgrajenem letalu p'rav nasprotno nos dvigne in se hitrost še bolj zmanjša. Potem letalo nenadoma preide v nevarne položaje, v katerih ga je težko ukrotiti. V hrbtni legi se navaden letalski motor ustavi in težave so tu.
Raziskovalna komisija je proučevala to napako in skušala dognati vzrok. Na mojem poskusnem poletu je imelo letalo trdno pritrjena pomožna krilca, ker so domnevali, da. je v pritrditvi vzrok napake. Moral sem ugotoviti vedenje letala pri
naglem pomirjanju. Krilc pa niso varno pritrdili. Pri veliki hitrosti so se iznenada sprostila, zaradi česar je začel hidroplan čedalje hUj'e vibrirati. Ko sem se ozrl, repa zaradi močnih tresljajev sploh nisem videl. Pričakoval sem, da se bo trup letala vsak hip odlomil.
Navigator na sprednjem sedežu je že odprl vrata za skok s padalom in čakal na moje znamenje, da skoči. Nežno sem poskušal zmanjšati nagib paniranja in s tem hitrost. Z velikim olajšanjem sem brž ugotovil, da so se hkrati zmanjšale tudi vibracije. Bil je zadnji trenutek, kel bi bila sicer zaradi varnosti morala nemudoma izskočiti.
•
Prvi daljši polet sem opravil iz Splita v Komižo z majhnim hidroplanom Ikarus. Odleteli smo, čeprav je pihala burja, ki je močno premetavala staro okorno vodno letalo. Pristanek je bil lahek, ker smo se v zavetju hribov spustili na mirno morje. Težji pa je bil vzlet. Poleteti bi bil moral prot« obali, od koder je pihal veter. Ker je bila s hribi zavarovana le majhna površina morja, bi bilo moralo letalo voziti daleč ven po valovitem morju, kar pri močnem vetru ni lahko. Pa tudi vzlet b: se bil moral začeti na velikih valovih. Lelalo bi bilo doseglo le majhno višino in bi ga bili sunki burje kaj lahko treščili ob hribovito obalo. Zato sem se odločil za težje vzletanje, z vetrom v hrbet. Računal sem, da bomo na mimd površini morja le dosegli precejšnjo hitrost in se potem nad valovi hitro dvignili. Nisem pa vedel, da ima motor hidroplana izredno majhno moč in da je letalo zelo staro.
Mimo površino smo hitro prevozili, a potrebne hitrosti za vzlet nismo dosegli. Znašli smo se tik nad vodo in potem se je začelo dolgotrajno močno udarjanje po valovih. Vsak naslednji dotik z valom je bil hujši, ob vsakem udarcu je v letalu zaškripalo in počilo, kakor da se bo zdaj zdaj sesulo. Ko smo udarili ob nenavadno visok val, se mi je posrečilo zadržati letalo v zraku. Nenadoma pa je drugi pi-
BILI SO PIONIRJI NAŠEGA LETALSTVA: ena od prvih generacij naših vojaških pilotov, med katerimi je tudi Avgust Grošelj, pisec našega članka
umakniti štrlečemu hribovitemu polotoku v temo na morje, je bilo treba paziti, da smo se spet varno približali gorati obali, ob kateri smo hiteli naprej ob nenehni spremljavi bliskov. Ves ta težki manever smo opravili po občutku, ker v temi in pri nizki oblačnosti nismo videli ničesar.
Bližali smo se vhodu v Boko Kotorsko. Vedel sem, da moremo preskočiti nizko sedlo polotoka Ostro, čez katerega bi zdrsnili na pristanek v Bokeljskem zalivu, če ne bi bili opazili sedla, bi bili v terni izgubili stik z obalo in ne vem, kako bi ga bili spet našli. Ob drugih tegobah viharnega premetavanja hidroplama sploh nismo šteli za težavo.
Pristati smo nameravali v zunanjem zalivu, kakor hitro bi preskočili sedlo. Zagledali smo komaj opazne razpenjene vrhove visokih valov, na katerih smo s težavo pristali. Veter je namreč pihal s strani in od zadaj. Desni plovec hidropla-na je py tem nevarno zaoral po valovih, pri čemer se je letalo močno nagnilo. Bal sem se, da se bo pri viharnem vetru prevrnilo, vendar se je počasi zravnalo. Veter nas je nosil v notranji zaliv. Valovi so sicer postajali manjši, toda ozračje je bilo še vedno vihamo.
Vožnja po morju je bila bolj razburljiva kot polet. Močan veter nas je držal kakor v kleščah. Ni nam pustil spremeniti smer, čeprav smo poskušali krmariti z motorjem in s krmilom. Gnal je letalo naravnost proti skalam. Poskušal sem vse, kar sem znal, a ni nič pomagalo. Ko je hidroplan z enim krilom že pokril skale na obali, sem v obupu dal motorju poln plin. Zgodil se je pravi čudež. Veliko krilo je švignilo Čez skale in letalo se je v zadnjem hipu obrnilo od obale in se usmerilo proti betonski stezi za hidroplane na nasprotni obali. Bil sem popolnoma premočen od dežja in znoja. Nikoli mi ni bil počitek po poletu prijetnejši kot tokrat.
Poleti iz Splita v Boko so bili vedno polni zanimivih dogodkov in bogatih izkušenj. Tako se je na nekem poletu napovedano dobro vreme spremenilo na slabše. Ko je bil hidroplan že blizu Dubrovnika, so se oblakj začeli naglo spuščati nad morsko gladino. Veter je naraščal, valovi so postajali večji, vidljivost je bila vse slabša. Spuščal sem se vse niže, dokler nismo leteli že tik nad valovi.
lot potisnil krmilno palico naprej v položaj za pristanek in pri tem kazal na rep. Komaj sem še utegnil obdržati letalo v zraku, ker sem bil trdno prepričan, da bi se ob prvem novem udarcu ob valove zdrobilo. Pogledal sem nazaj in zagledal odtrgane nosilne žice in vihrajočo spodnjo površino platna na repu. Vedel sem, da
je platno na odtrganem robu zlepljeno, in sem samo čakal, kdaj se bo odlepilo še zgornje platno, potem bi letalo strmoglavilo v peneče se valove.
Previdno sem letel tik nad valovi in usmeril letalo proti bližnjemu Hvaru. Upal sem, da bo platno vzdržalo do varnega pristanišča. Sreča me ni pustila na cedilu. Vrli ribiči so nam tam takoj priskočili na pomoč, za silo zašili odtrgano platno in zamenjali potrgane nosilne žice. V bazi smo pristali zelo previdno. Po pregledu letala so nam povedali, da smo imeli izredno srečo, ker je bilo glavno rebro trupa popolnoma zdrobljeno.
Iz Splita sem se vračal v bazo v Boki Kotorski. Od meteorološke službe sem izvedel, da divjajo na južnem Jadranu hude nevihte. Odlašal sem z odhodom. Ker pa se je dan že nagibal proti večeru, sem moral odleteti.
Tema in dež sta nas ujela blizu Dubrovnika. Do Boke res ni bilo več daleč, vendar smo morali opraviti to pot skozi razbesnelo nevihto. Tipaje smo leteli nizko ob obali, da smo lahko obdržali pravo smer. Pomggale so nam strele, ki so se vžigale okrog nas, čeprav to le ni bila najboljša razsvetljava, ker so slepeče švigale z vseh strani. Dokler smo leteli, naravnost, je še šlo. Ko pa smo se morali
stali v bazi, čeravno so bili valovi izredno velika. Ladje, s katerimi naj bi bili sodelovali v vajah, zaradi viharja niso izplule.
Tudi pri dnevni vaji v sodelovanju z mornarico nismo imeli kaj več sreče. Ladje so bale v zalivu Srebreno .pri Dubrovniku. Vzleteli smo iz Boke v močni burji. Pristanek je bil že kar težak, ker nas je veter dvigal, ko smo hoteli pristati na morju, šele tik pred obalo je burja naglo popustila, tako smo prileteli precej t-dno na valove. Na ladjah pa nmo izvedeli, da je vaja odpovedana. Vzleteti smo morali z neugodnim vetrom v hrbet. Medtem ko smo pri vzletu proti vetru vozili p>o vodi navadno le osemsto metrov, smo ob močnem vetru v hrbet potrebovali za to tri kilometre. Poleg tega je burja ves čas spreminjala smer in sem moral nenehno močno zalezati krmila, da sem ostal v pravi smeri. To je bil pravi boj z močjo vetra. V nekaj minutah sem imel od napora popolnoma preznojeno srajco,
•
Zanimivo je bilo letenje na Donavi, kjer smo opravljali naloge v sodelovanju z monitorji rečne flote (tip vojaških rečnih ladij). Letalci smo tam morali računati z novim elementom, s tokom reke, na katerega smo morali paziti pri vožnji letala po vodi. Prve dni bi bdi skoraj prišel z letalom pod vrteče se lopate na vodi zasidranega mlina. Pri vzletanju in pri pristajanju je bilo treba zelo paziti na kose lesa, ki jih je voda nosila s seboj in ki bi utegnili nevarno poškodovati plovce hi-droplana. Take predmete j'e bilo težko opaziti, ker je bil večji del pod vodo. Nevarne so bile tudi sipine, ki so nepričakovano pogledale iz reke. Donava namreč naglo menja stanje vode. Zgodilo se mi je, da sem pri vzletanju iznenada opazil pred seboj peščen otoček in komaj še utegnil toliko spremeniti smer, da sem ga obšel.
Pri nalogah v usmerjanju topovskega ognja se je zgodilo, da je granata letela tdk pod našim letalom. Smolo smo imeli tudi pri važni skupni vaji mornarice s kopensko vojsko prav tedaj, ko je mornarica hotela pokazati, kako uspešen je topovski ogenj monitorjev, kadar ga usmerjajo z zraka. Zadnji večer pred vajo se nam je namreč pokvaril edini vijak hidro-plana, ki smo ga imeli. Iz skladišča vojnega letalstva smo dobili malo manjši vijak, ki pa je komaj spravil letalo v zrak. Vendar je bila vaja uspešno opravljena.
podili nizko nad visokimi valovi. Upoštevali smo velik popravek smeri za veter, ki nam je pihal v bok s hitrostjo stb kilometrov na uro. Ko smo se bližali obali, nismo mogli ugotoviti, ali letimo severno ali južno od baze. Od smeri, ki smo jo prvotno ubrali, je bilo odvisno, ali bodo zaloge goriva zadostovale do cilja. Bolj po čutu kot po izkušnjah sem vodil letalo. Če bi se bil odločil za južno smer, kakor je predlagal naš izkušeni navigator, bi bili prav kmalu ostali brez goriva, ponoči, na valovitem morju. Tako pa smo varno pri-
Komaj sem še ujel pravi trenutek, da sem zasilno pristal v zalivu otoka Mljeta. Telegrafist je odhitel dve uri daleč na pošto, da bi brzojavil bazi, vendar je bila pošta že zaprta. Ko letalo ob določeni uri ni prišpelo v Boko, niti se ni vrnilo v Split, je nastal v mornarici preplah. Dve ladjd sta nas vso vihamo noč iskali po zalivih otoka Mljeta, ob zori pa sta vzletela še dva dvomotorna hidroplana, ki sta zagledala naše letalo že na poletu z Mljeta v Boko.
Mesec dni dopusta sem preživel v gozdovih Jelovice na Gorenjskem. Vrnil sem se v hidroplansko eskadriljo,, dobro spočit im pripravljen za letenje, ravno v pravem trenutku, še isti večer sem namreč moral poleteti namesto mladega pilota. Bila je viharna noč. Odrejena so bila tri letala. Prvo se je vrnilo tako.,' po vzletu, ker so se baje izpušne cevi preveč segrele, drugo je zasilno pristalo v bližnjem dubrovniškem pristanišču in se poškodovalo. Naše letalo je opravilo ves izvidniški polet do sredine Jadrana, kjer smo se po navodilu obrnili nazaj proti bazi. V temni noči z viharnim vetrom so se oblaki
l0»0.
Nekoč sem pristal na Jezercu, ki je ostalo od poplav. Pristanek je nekako uspel, čeprav je bilo jezerce majhno. Težava pa je bila z vzletom. Medtem ko sem z vso močjo obračal vijak, so mornarji držali rep hidroplana in ga nato naglo spustili, še tako smo komaj' spravili letalo v zrak.
•
V eskadrilji dvomotomikov smo imeli nenavadno spretnega pilota, ki pa je bil vdan pijači. V eskadriljo so ga sprejeli, ker je obljubil, da ne bo več pil. Ker smo imeli v načrtu nočno letenje, sem se med pripravami pogovoril s tem pilotom, da bi ugotovili, ali je popolnoma trezen. Pred nočnim poletom se mi je zazdelo, da ni vse v redu. Ko se je posadka že vkrcala v letalo, sem zadnji hip, ne da bi pilot vedel, tudi sam skočil vanj. Takoj sem ugotovil, da je pijan, vendar nisem mogel ničesar storiti, dokler ni bil polet končan.
Pilotovi sicer natančni in nežni gibi so bila grobi in nenadzorovani. Pri vzletu je letalo bežalo levo in desno iz smeri, popravki so bili grobi in nevarni, da so ves čas zbujali strah in grozo. Prvi zavoj je napravil prenizko, s premajhno hitrostjo in brez skladnosti krmil. Kazalo je, da bo letalo padlo v vrij, tki bi bil na tej višini
na vozičku. Take naprave imajo ladje vojnih mornaric, da z njimi ob vsakršnem vremenu pošlj'ejo letalo na opazovanje daleč od baze. Po povratku mora letalo seveda pristati na morju.
Ob Obisku francoskih vojnih križark v Splitu so nam pokazali vzlet s katapulta. Prijavil sem se za ta polet. Ko so me dobro privezali na sedež, je pilot ogrel motor letala. Nato so sprožili katapult, pilot pa je odprl plin za vzlet. Sunek je bil silovit. Zdelo se mi je, da mi bo iztrgalo drobovje, saj smo na kratki razdalji prešli iz mirovanja v hitrost 150 kilometrov. Ko je letalo zapustilo voziček in zaplavalo v zraku z močjo svojega motorja, je najprej nevarno izgubljalo višino in šele potem prešlo v normalen polet. Ves vzlet je trajial manj kot minuto. Čeprav se mi je v začetku kaj takega zdelo nevzdržno, sem se kmalu povsem navadil. Človek res veliko vzdrži, še posebno če pomislim, kako neznatne so te obremenitve v primerjavi z vzletom astronavtov v raketah.
vojna:
HIDROPLAN DVIGAJO NA POMOŽNO LADJO ZMAJ: letalo tipa gipsy ntoth — dvosed — z motorjem 85 KM so uporabljali za osnovno šolanje
Vsakdanje izvidniške in protipodmor-niške polete na Sredozemskem morju smo opravljali v stalni napetosti na področju, kjer so gospodarila lovska letala, katerim naše počasno vodno letalo s slabo strojnico ni moglo biti kos. In vendar je na nekem poletu pokojni pilot Leopold An-kon z Lavrice (padel je leta 1944 med bombardiranjem z letalom spitfire v sestavu enote 332 RAF/Yugoslav Sqdm) a spretnim vodenjem letala onemogočil dvema nemškima letaloma, da bi se postavila v položaj za streljanje. Med opravljanjem neke naloge je naše letalo zadela granata iz topa zavezniške ladje. Pilot je srečno pripeljal poškodovano letalo v bazo s hudo ranjenim telegrafistom Jovom Kitkanovičem, ki so mu potem morali amputirati nogo.
Edini hidroplan vrste SIM XIV je že leta 1941 ob vrnitvi z naloge zašel v vihar puščavskega vetra in se razbil na afriški obali. Pilot Vlado Pišpek in mehanik Aleksander Petrovič sta izgubila življenje, izvidnik Boleslav Ivkovič pa je bil hudo ranjen.
V enem letu je naša hidroplanska eskadrilja opravila več kot dva tisoč ur uspešnih poletov in so jo pohvalili v uradnem poročilu zavezniške mornarice.
V znani »kairski aferi« leta 1942 smo bili vsi pomorski letalci zaradi upora proti londonski jugoslovanski vladi dva meseca internirani v taborišču Abasia pri Kairu. Hoteli so nas postaviti pred naglo vojaško sodišče. Vendar smo bili prav mi med prvimi prostovojci, ki so v času najnevarnejše krize v bitki pr j El Ala-meinu sestavljali začasni pehotni bataljon m bili razporejeni s puškami in strojnicami na obrambni črti pod piramidami. Po krizi smo se prijavili za preletanje z lovskimi letali hurricane in spitfire od Zlate obale ob Atlantskem oceanu do Egipta. Pot j'e bila dolga 6500 kilometrov (trije poleti sem in tja so bili enaki poletu okrog Zemlje!) in je vodila nad puščavami Osrednje Afrike in pragozdovi blizu ravnika z desetimi vmesnimi pristanki na zasilnih afriških letališčih. Pot še
1.	STANDARD 			Ndin
2.	DE LUXE 			Ndin
3.	STD s premično streho			Ndin
4.	TOURIST - KARAVAN			Ndin
PRODAJA SAMO ZA DINARJE!
lllllllllllllllllllinilllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIMIIIIIIII!lllllllllllllllllll||||||||||||||||HI||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||unilllll|||||||||N^
Iz tistega časa mi je od enajstih poletov od Zlate obale dobro ostalo v spominu, kako sem trikrat moral iskati pravo pot sam samcat s svojimi Jčtalskimi izkušnjami. Poleti so bili kočljivi, kjer je bilo dovolj goriva samo do naslednjega letališča.
ni bila navigacijsko zavarovana. Zato so letala letela v jati pod vodstvom dvomotornega bombnika, ki je imel polnoštevilno posadko (pilot, navigator, telegrafist).
OSEBNI AVTOMOBILI	g	jjj
GENERALNI ZASTOPNIK ZA SFRJ:	»INTERIMPEX«	SKOPJE
PRODAJA: ZAGREB, SOLOVJEVA 2
TELEFONI: 416-204 in 416-835
bržkone katastrofalen. Mislim da se tudi kasneje v nočnih bombarderskih akcijah nisem nikoli počutil tako neugodno. Ko smo se približevali bazi in na centimetre tesno preleteli cerkveni zvonik, sem komaj čakal konec poleta. Pristali smo na morju take trdo, kot bi bili udarili ob največje valove. Žal mi je bilo, ker pilotu pozneje nisem več mogel zatipati letala.
•
Katapult je jeklen mostiček s tračnicami, po katerih lahko ladja s stisnjenim arakom požene na polet hidroplan, kd je
Naše hidroplanske eskadrilje so v začetku vojne leta 1941 ostale brez zvez v zalivu Orahovac v Boki Kotorski. Tja smo se umaknili iz ogroženega področja s severnega Jadrana, kjer smo bili mobilizirani v Zlarinu, v šibeniški okolici. Čutili smo že nezaupanje do oblasti 'in delovanje pete kolone.
Ko so nam ukazali, naj se vdamo okupatorju, smo se letalca odločno uprli in 16. aprila 1941 kljub prepovedi na svojo pobudo odleteli s hidroplani DO/D proti Bližnjemu vzhodu.
•
Na prvem delu poleta iz Boke do Krfa so nas Albanci v Draču obstreljevali s strojnicami. Naslednjega dne smo leteli od Krfa do Patrasa in dalje do Aten. Blizu Patrasa smo doživeli prvi napad lovcev. Nemško lovsko letalo se je nenadoma prikradlo s sončne strani in napadlo naša hidroplana, ki sta zaostala pri natakanju bencina v Patrasu. Napad nas ni zmedel in mimo smo nadaljevali polet. S tem
smo sovražnika zmedli, ker je bilo tudi naše letalo nemške konstrukcije (dornier).
V Atenah smo čakali dva dni, da smo dobili dovoljenje za polet do otoka Krete. Bili smo namreč že v operativni coni zavezniške mornarice. Vzlet v Atenah smo morali za nekaj časa odložiti zaradi bombardiranja nemških štuk. Tudi v pristanišču Suda Bay na Kreti so štuke takoj po našem prihodu bombardirale ladje. Hkrati so s strojnicami obstreljevale naša letala, ko smo začeli natakati bencin iz pločevinastih škatel na čolnih. Na srečo ni bilo nobene škode, čeprav je okoli nas hudo ropotalo.
Štuke so nas »pozdravile« tudi tedaj, ko smo z dovoljenjem zavezniškega poveljstva iz Suda Bay poleteli na zadnjo etapo proti Aleksandriji. Po štiriinpolur-nem poletu smo se spustili v mogočnem pristanišču Aleksandrija v Egiptu.
Cez dva dni so nam odredili za oporišče bližnji zaliv Abukir, znan iz zgodovine pc Nelsonovi bitki leta 1798. Od tu smo že 29. aprila 1941 vzleteli na redne operativne polete proti okupatorju.
ZELJA SE MU JE URESNIČILA: letalec Grošelj si Je večno zelei, aa i>i med vojno letel * bombniki; na fotografiji pred bombnikom baltimore
Na enem teh poletov sem zaradi okvare na zavorah zamudil odlet skupine na letališču Fort Archambolt v Francoski ekva torialni Afriki. Vzletel sem samo z majhno zamudo, vendar brez zavor. Videl sem še, kako so izginjala na obzorju druga letala skupine, toda ko sam po vzletu obr-nil letalo v smer potovanja, nisem več
našel nikogar. Od napornega opazovanj so se mi na oknu prikazovale črne pike. Čudni občutki so me spreletavali, ko sem videl, da sem sam nad pragozdom. Spomnil sem se na srbski pregovor »Uzdaj se u se i u svoje kljuse« in pazljivo letel po začrtani poti. Sijajni motor merim je pomirjajoče pel svojo prijetno pesem, ki je vlivala zaupanje. Točno ob preračunanem času seu pristal na vmesnem pomožnem letališču Um Timum. Ker sem prvi del poleta letel malo hitreje, sem pričakoval da bom našel tovariše tu. Toda zvedel sem, da so letala pravkar letela nekoliko desno.
Druga polovica poti je vodila nad prostrano puščavo. To je bil moj prvi samostojni polet nad puščavo. Naravnal sem letalo po začrtani smeri in skrbno pazil na hitrost, višino in veter.
Bližal se je čas, ko bi se moralo pred menoj pokazati letališče El Geneina, vendar nisem nikjer ničesar opazil. Postajal sem nemiren, gorivo je šlo h koncu, nikjer pa rešilne letališke steze, povsod sam pesek. Prvič v svoji karieri sem v letalu začutil, kako me počasi prevzema panika. Kaj naj storim: ‘ali naj obrnem levo ali desno, ali naj letim naprej, se vmern? Na vse strani puščava. Oko mj je nenehno uhajalo na merilec bencina. Nehote sem malo odvzel plin. Moral sem se hitro odločiti. Nad nekim peščenim hribčkom sem začel krožiti v upanju, da mi bo šinila v glavo rešilna misel. Pa mi ni. Ko šeni zaskrbljen delal tretji krog, je pred menoj nenadoma zablestela zelena raketa z letališča. Neverjetno, vrtel sem se točno nad puščavskim letališčem, vendar ga nisem bil opazil, ker še nisem bil navajen na neznatne odtenke v puščavskem ozračju. Ko sem pristal, sem zaman iskal letala naše skupine. Obšla me je misel, da nisem pristal na pravem letališču.
Čakali smo eno uro, preden je prišlo vodilno dvomotorno letalo, lovska pa eo se spustila z zadnjimi kapljami bencina na neko pomožno letališče.
Podobno sem pozneje med poletom od letališča Ikeja pri Lagosu v Kano v Nigeriji po svojem preudarku zapustil skupino in 3e sam usmeril sredi puščave v popolnoma drugo smer. Odločitev ni bila lahka, ker je bilo moje mnenje mnenje enega proti osmim letalcem skupine. Po dveh
minutah so mi sledila vsa letala skupine in vsi smo pristali na letališču Kano z zadnjimi kapljami benoina. poveljnik skupine mi je preprosto rekel: »Hvala!«
Enako je bilo tudi tretjič, spet na poletu v El Geneino. Imel sem vtis, da nas veter zanaša desno iz smeri. Ko ob določenem času nismo zagledali letališča in se jc vodilno letalo začelo vrteti v krogu, sem takoj krenil v popravno smer. Vodilno letalo in štirje lovci so se pri zasilnem pristanku v puščavi razbili. Tri lovska letala pa so sledila mojemu pozivu in srečno pristala v El Ganeinu.
Preletavanje Afrike so šteli za težjo operativno nalogo, ker je bilo hkrati preizkusni polet novih lovskih letal. Vedno pa sem želel in sodil, da je moja dolžnost aktivno sodelovati v bombarderski eskadrilji, kjer bi prišel v neposreden stik s sovražnikom. Zaradi moje starosti pa so mi prošnjo uslišali po dolgem času, in še to le zavoljo tega, ker sem bil tako vztrajen..
V tem času me je globoko pretresla novica o smrti dragega tovariša iz pomorskega letalstva poročnika bojne ladje Igorja Borana, ki je padel junaške smrti 14. novembra 1943 pri nizkem lovskem bombardiranju močno branjenega nemškega štaba na Kreti.
O
Nočna bombarderska eskadrilja, ki sem ji bil dodeljen, je imela številko trmast. Leteli smo najprej na dvomotornikih bal-' timore, a kasneje na modernejših dougla-
Pogosto smo leteli na močno bombardiranje v Italiji. Prvo letališče je bilo na zbrazdanem travniku v San Severu, kjer smo morali zaradi jarkov previdno pristajati. Spominjam se, da sem se moral nekoč vrniti v bazo z vsemi bombami, ker jih zaradi pokvarjene električne naprave pri nosilcih bomb ni bilo mogoče odvreči.
Bojna črta se je pomikala proti severu. Za njo smo se tudi mi pomaknili na leta-
lišče Tarquinia pri Rimu, ki je imelo lepo, todg kratko betonsko stezo. Pristajati smo morali skrajno previdno z majhno hitrostjo; po opravljeni nalogi — obstreljevanje s strojnicami — so namreč nastale v krilu velike luknje, ki so bile sicer pokrite s platnom. Čutil sem, kako letalo nevarno omahne, če pristajam z majhno hitrostjo. Zato sem moral natančno oceniti višino, da bi se letalo takoj oprlo z enim kolesom na stezo, sicer bi bila katastrofa neizbežna.
Imeli smo pa še eno nevšečnost. Poleg nas je bila za našo zaščito postavljena enota protiletalskih topov. Njertf topovi pa so kaj radi streljali tudi na nas, kadar smo se v rednem pristajalnem krogu približali bateriji, posebno neprijetno je bilo pri vzletanju, ko se je letalo gibalo okorno, ter je bilo težko otovorjeno z bombama in gorivom. Noben dogovor ni pomagal. Morali smo se umakniti na drugo stran, na morje.
Naslednje letališče je bila velika livada v Cecini. Ob prihodu v Cecino smo iskali prostor za šotore. Majhen osliček nam je rešil življenje, ko je prvi stopil na postavljeno mino. Takoj so nas opozorili, da bomo ob prvem deževju pod vodo. Res smo morali reševati letala, ko je prvič deževalo. Na pobočju hribov pred nami so bili ob našem prihodu še nemški položaji. Zato na letalih nismo smeli prižigati luči, čeprav je z letališča vsako noč poletelo 80 letal.
Na poletih so nas spremljala lovska letala. Ko se je eno naših letal vračalo v bazo, ga je iznenada zadel top iz sprem-liajočega lovskega letala. Komaj je še zasilno pristalo. Izkazalo se je, da je naše lovsko letalo zasledovalo nemškega, ki se je ravno pripravljalo, da napade naše, in ga sestrelilo. Ko je potem naš lovec po-g’edal na zaslon, je na njem še vedno
videl letalo, zato je drugič ustrelil. Ni nam biio žal, ko je bilo spremljave konec.
Samo dolžini letališča se imam zahvaliti, da mi je v nekj temni noči uspelo vzletati, ko so se zaradi napake popolnoma spustila pristajalna krilca. Pri vzletanju nLem mogel dvigniti letala. Hitro sem pregledal instrumente, a vzroka nisem mogel ugotoviti. Ko sem to še enkrat počasi opravil, sem šele opazil, da so krilca popolnoma spuščena. Hitro sem jih dvignil in komaj še preletel'hišo na robu 'letališča. Oddahnil sem se.
Kadar smo imeli važne cilje omejenih razsežnosti, so letala, imenovana pathfin-der-stezosledec, s požarnimi bombami označila cilj. Na te polete sem se moral pripraviti posebno skrbno, ker so potem na to mesto padale bombe vse eskadrilje.
•
Velike so bile priprave za obsežno bombardiranje pontonskega mostu na reki Pad, ki ga je zgradila nacistična vojska za umik iz Italije. Vse štiri eskadrilje z našega letališča so vso noč bombardirale most, ki ga je branilo strahovito streljanje topov in težkih strojnic. Vsako letalo je imelo točno določeno minuto in smer napada. Ko smo se približali, nas je oplazil veter letala v neposredni bližini, ki ga pa nismo videli. »Smrt nas je povohala,* nam je šlo skozi glavo. Ni bilo prijetno spustiti se v ta ognjemet. Gledal sem šope ognjenih črt izstrelkov, ki so švigali med trupom in krili. Samo vsak peti se vidi, štirje vmes pa ne! Nad nami so polnile zrak eksplozije topovskih granat. Čudil sem se, da še letimo. Bombardiranje se mi ni Bdelo še nikoli tako dolgotrajno, čeprav je trajalo samo pol minute. Vsa čast pogumnim članom naše posadke, ki so še teže prenašali te dolge trenutke. Ko je izvidnik Gavra sporočil: »Bombe zunaj!«, sem divje potisnil letalo vstran in navzdol, in že smo se vzpenjali iz pekla v tiho noč. Iz strojničnega stolpa se je oglasil strelec: »Imamo veliko luknjo v repu« Takoj sem zmanjšal hitrost in previdno pripeljal letalo v bazo.
•
Z velikim veseljem in pazljivostjo smo leteli tudi na polete, med katerimi smo v zasneženo dolino v Dolomitih po dogovorjenem znaku s padali spuščali zaloge orožja, streliva, opreme in hrane za italijanske partizane.
Ko smo se preselili na vzhodno obalo, smo imelj prvo letališče v Anconi, malo kasneje pa r Forliju. Ob nekem vzletanju z enominutnim presledkom smo slišali razburjen glas pilota posadke pred nami. da leži sredi steze odpadla bomba. Vzleta nismo mogli več zaustaviti. Bombo smo srečno preleteli, a je nismo videli. Kasneje so bombo z vrvmi odvlekli s steze.
V Forliju smo imeli kratke polete, tako da smo v eni noči opravili kar dve bombarderski nalogi. V tistem času smo
sih A-20.
si že pomagali z radarjem, kadar je bfl
cilj zakrit z oblaki.
•
Letališče pri Anconi je bilo na močvirnem terenu. Steza je bila ozka, iz jeklenih plošč. Se ožja je bila dovozna steza, tako da smo vožnjo po njej šteli za najtežji del naloge. Vedeli smo, da bi na letališču zastalo vse, če bi kako letalo zdrsnilo v blato.
Do' letališča sta se nekega dne s težavo privlekla na zasilni pristanek poškodovana šiirimotoma bombnika, ki sta se vračala s skupinskega bombardiranja v Evropi, štirimotomika sta letela z dvema ftiotor-jema, ker sta bila druga dva poškodovana. Približevala sta se stezi drug za drugim. Ko se je prvi dotaknil steze, smo si oddahnili. Lepo je vozil po stezd, toda iznenada je letalo verjetno zaradi prestreljenega kolesa zaneslo čez desni rob, kjer se je s treskom zasadilo v blato. Ostalo je negibno z dvignjenim krilom čez stezo ir. seveda zaprlo pot drugemu letalu.
Vsem je zastal dih, ko se je drugo letalo kljub oviri približevalo stezi. Kontrolor letenja ni mogel posadki prepovedati pristanka, ker je vedel, da letalo z dvema motorjema za gotovo ne more napraviti novega poskusa, da bi prišlo na steizo. Vsi smo z žalostjo gledali to strašno agonijo negotovosti, ki je pestila pilota. Težko nam je bilo, ker nismo mogli pomagati. Sekunde so se vlekle v neskončnost. Letalo je zdaj že doseglo začetek steze, in zdelo se nam je, da hiti naravnost v pogubo. Zatulile so sirene oddelka za reše-
HIDROPLAN NEMŠKE KONSTRUKCIJE: iz tovarne Dornier so prihajala letala Upa DOD z motorjem BMVV (430 KM); posadka je štela dva pilota, mehanika in radiotelegrafista
vanje. S strahom smo pričakovali strahotno tragedijo. Srce pa nam je poskočilo 'Ki sreče, ko smo videli čudežno rešitev izmučene posadke. Pilot je neverjetno
mojstrsko vodil letalo nevarno blizu levega roba ozke steze in je z desnim krilom na milimetre tesno švignil pod dvignjenim krilom prvega bombnika.
\mmm\
POSLOVALNICE V SLOVENIJI LJUBLJANA, MARIBOR, CELJE, KRANJ, MURSKA SOBOTA, KOPER, NOVA GORICA
Letalo je previdno nadaljevalo vožnjo in se počasi ustavilo na ploščadi na koncu steze. Nobena vrata se niso odprla, okna so ostala zaprta, niti glasu ni bilo slišati, vse je bilo mrliško tiho, samo vijaki so se počasi obračali in povečevali strahotnost prizora.
Dežurni oficir je odprl vrata in stopil v kabino. Ustavil je oba motorja in se čez čas ves bled prikazal ha vratih. Nemudoma je poklical bolničarje. Prizor v kabini je bil strahoten. Večina posadke je bila mrtva ali hudo ranjena. Kapitan letala je bil smrtno zadet. Vse težke manevre poškodovanega letala je opravil drugi pilot, ki pa je bil tudi sam hudo ranjen. Od izgube krvi in naporov pri vodenju se je onesvestil, kakor hitro se je letalo ustavilo. V prvem letalu sta bila dva mrtva in trije hudo ranjeni.
V SLUŽBI JATA
Ko sem po enem letu opravil predpisanih petinšestdeset bombardiranj, so me poslali na službeno mesto v štabu na ladji. Potem sem se vrnil v domovino.
Družbo za civilni zračni promet JAT v Beogradu so ustanovili leta 1947. Takoj so me poklicali za kapitana letal. Letel sem na vseh domačih in tujih progah vse do upokojitve.
•
V začetku smo leteli še bolj »po partizansko«, ker predpisov za civilno zračno
plovbo pač ni bilo. Tako smo sprva vzletavali v Ljubijani na travi tudi v megli in imeli srečo, da ni bilo težav, posebno še, ker instrumenti za letenje niso bili zanesljivi. Za dober uspeh v poslovanju so imeli levji delež mehaniki, ki so vedno uspeli pripraviti letala.
Tudi meteorološka služba še ni bila razvita. Tako nam je, na primer, nekoč povedala, da v Zagrebu ne bo megle. Pri prvem poskusu pristajanja smo se spustili trideset metrov nad zemljo in pri drugem deset metrov. Tu in tam so hitele pod nami strehe hiš, toda letališča nismo videli. Morali smo se vrniti v Beograd.	,—
Prav tako še ni bilo dobrega sodelovanja mednarodnih letalskih kontrol. Leta 1947 se je zgodilo, da sta se na severozahodnih obronkih Alp na isti višini srečali letali, ki sta leteli v nasprotno smer. Naše letalo je pravkar preletelo Alpe in
je bilo debelo obloženo z ledom, medtem ko se je‘drugo vzpenjalo nad Alpe. Ker to še ni bilo obloženo z ledom, nas je pravočasno opazilo in se vrnilo.
Na progi smo imeli nekega dne slabše vreme, kot je bilo napovedano. Oblaki so se vlekli skoraj nad zemljo, deževalo je in Bližala se je noč. Vidljivost' je Dila zelo slaba, poleg tega nismo mogli dobiti radijske zveze. Skozi luknjo v oblakih sem se prebil v ljubljansko kotlino, nisem
7
pa mogel ugotoviti, kje smo. Na srečo smo dobili v zadnjem trenutku radijsko napotilo za letališče.
• • •
Ko sem se leta 1947 vračal iz Prage v Beograd, sem pri pristajanju iznenada začutil, da se letalo nagiba. Z motorjem in zavorami ga nisem mogel zadržati na stezi, obrnilo se je v loku in obstalo na travi. Opornica nosilca na kolesu. je bila odtrgana. Pristali smo samo na enem kolesu. Kazen manjših poškodb ni bilo kaj hudega.
Zanimivi so bili poleti v Titograd, kjer so v visokem planinskem področju doma izredno močni zračni tokovi. Polet iz Beograda je trajal včasih tudi dve uri, medtem ko je letalo za pot nazaj potrebovalo večkrat manj kot eno uro. To je oviralo pri instrumentalnem poletu v oblakih, ko še ni bilo potrebnih radijskih naprav na zemlji za kontrolo prihoda nad letališče, šele po preletu svetilnika je letalo na ozkem prostoru med visokimi hribi začelo zmanjševati potovalno višino. V zimskem času so bile tain nevarne tudi zaledenitve. Kadar je pihalo s severa, je burja divje premetavala letalo nad sotesko Morače.
Na poletih v Dubrovnik — letališče je bilo v Grudi — smo morali zelo paziti,
ker je bila zaradi poplav steza za pristajanje na travniku često skrajšana na 900 metrov. Burja na tem področju ni bila močna, ker smo leteli samo v sezoni. Iz svojih vojnih izkušenj pa lahko povem, da noben veter nikjer ni bil enak burji.
Turisti so se v Dubrovniku čudili, kako more pilot pri pristajanju vijugati med kravami na livadi, ki so se nemoteno pasle med našim prihodom. Pastirji pa so vendarle pazili, da krave niso zašle na stezo, ki je bila za laika zares zelo slabo označena. Danes ima Dubrovnik novo, dolgo in asfaltirano stezo.
Številni so bili poleti v Frankfurt, ki je imel dobro organizirano letalsko službo. V prvih letih smo smeli tam pristajati v megli in bili smo včasih edino civilno letalo. Letališče je bilo izvrstno opremljeno z radarsko opremo, s katero se je letalo moglo spuščati tudi v megli. Frankfurtsko letališče je bilo jugozahodna izhodiščna točka berlinskega zračnega mostu in si je zato nabralo veliko izkušenj.
Zaradi pomanjkanja predpisov smo prva leta progo Beograd—Zagreb—Frankfurt in nazaj preleteli v enem dnevu. Bilo je zelo naporno dvakrat v enem dnevu v letalu brez komprimirane kabine preleteti Alpe. Neprijeten je bil posebno popoldanski povratek, ker so se takrat najbolj razvijali kopasti nevihtni oblaki, zaradi katerih smo se večkrat morali umikati daleč proč od začrtane poti. Na Alpah smo večkrat naleteli na zelo močne zračne tokove pa tudi zaledenitve so bile občutne.
Med visokimi gorami v Alpah je, tako kakor na našem gorskem področju, često treščilo v letalo. Strele niso bil? nevarne; prijetne pa tudi ne. Najnevarnejša posledica je bila okvara radijske opreme, v katero je najraje treščilo. Poškodovalo nam je naprave za zvezo in navigacijo, kar je bilo nevarno pri slabem vremenu in nizkih oblakih. Strele so bile kar najbolj nenavadnih oblik. Ognjena krogla, na primer, je poplesovala po nosu letala pred pilotovimi okni. Razblinila se je s strahovitim pokom. Pa bleščeč obroč okoli vijakov, ki se je zadrževal dalj časa.
Nekaj časa smo imeli na poletu v Frankfurt vmesni postanek v Linzu, kjer sem nekoč pozimi v snežnem metežu zelo težko pristajal. Steza je bila poledenela: snežni plugi so jo šele čistili, ko smo pristajali. Vidljivost na letališču je bila
, j
' N v'
t
AVGUST GROŠELJ, KAPITAN JAT: pred meteorološko postajo v Miinchnu med poletom v Pariz
lll!llll!lllllllllllll!lllll|||||||||||||||||||Hllllllllll||||||||!ii||||||||||||||||||||||!||||||||||||||||||||||{|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||t|||||||!||j||||
KONČNO TUDI V
SLOVENIJI
SVETOVNA
PEDIČNA	RE
ZA MLADE
VSEVED
enciklopedična revija za mlade
BQGASTVO- IN ZNAMENITOSTI PRIRODE —
RASTLINSTVO IN ŽIVALSTVO SVETA IN JUGOSLAVIJE *-	1
ZNANOST. KULTURA. UMETNOST. TEHNIKA —	.
REPRODUKCIJSKA DELA NAJVECJIH SLIKARJEV VSEH ČASOV IMENA KATERA NE BOMO NIKOLI POZABILI —
OD JAMSKEGA ČLOVEKA DO ASTRONAVTA
• R E V I J A - KI IZHAJA OD HOLANDIJE DO JAPONSKE, OD JUŽNE AFRIKE DO AMERIKE
• REVIJA -^Kl JE DOSEGLA V SVETU IZREDNO VISOKO NAKLADO
• R E V I J A - KI SE BERE KOT ZANIMIV PUSTOLOVSKI ROMAN
• R E V N A - KI BO IZHAJALA 14-DNEVNO NA 24 STRANEH VELIKEGA FORMATA
V STIRIBARVNEM BAKROTISKU IN SE
V NIČEMER NE BO RAZLIKOVALA OD ORIGINALA
CENA SAMO 3.50 N DIN
NAROČITE JO LAHKO NA SOLI ALI %
DIREKTNO NA NASLOV:
ČGP »DELO«, naročniški oddelek Ljubljana, Titova 57
^BENEST
POHIŠTVO
Za sodobne zahteve sodobna stanovanjska oprema iz novega programa tovarne ^ »BREST«
tako slaba, da sem »tipal« stezo šele po tretjem poskusu približevanja. Kontrola letenja me ni obvestila ne o slabi vidljivosti ne o tem, da na stezi dela paig. pluga sploh nisem videl. Ko sem pristal, nisem smel uporabiti zavor, ker je IčAa steza ledena. Iznenadoma sem se znašel na koncu steze in zagledal pred seboj globok jarek. Nagonsko sem obrnil letalo v visok stranski snežni zid, v katerem je letalo obstalo. Polet v Frankfurt smo nadaljevali le z majhno zamudo.
Ko smo nekega dne prihajali v Frankfurt, smo morali leteti na veliki višini v oblakih. Vse antene so hudo zaledenele, tako da so nam radijski instrumenti napačno kazali. Ko smo frankfurtski kontroli sporočili, da smo prispeli, so nam odgovorili, da nas na radarskem zaslonu ne vidijo. Viharen veter nas je v kratkem času odnesel daleč s poti. Sele na reševalnem valu smo dobili napotilo za popravek smeri.
Na poletu v Split nas Je nekega dne nenadoma presenetil velik orel. ki se je pojavil pred nami, in neustrašno strmoglavil točno proti oknu pilotske kabine, kot bi vedel, kje mora iskati svojega nas-
protnika. Čakal sem, da se bo pravočasno umaknil, velika ptica pa je brez strahu napadala. V zadnjem trenutku sem komaj še strmoglavil, kot v pravem boju. Občudoval sem orlovo neustrašnost in njegovo pripravljenost, da brani svoje višave.
V začetkih Jata smo leteli tudi s starimi nemškimi trimotomiki junkers JU—52. Bili so počasni, imeli so pa zelo dobre aerodinamične lastnosti, ki so se izkazale pri nekem poletu iz Zagreba v Sarajevo. Kadar je v Sarajevu nizka oblačnost, mora pilot z velike višine pristati v ozki dolini reke Bosne. Na tem poletu so odpovedali instrumenti za letenje in nisem mogel zanesljivo voditi letala nad visokimi hribi. V tej težavi mi je pomagal telegrafist, s posredovanjem pravih smeri, ki jih je dobival od radijske postaje na zemlji.
Z dvomotomiki douglas smo leteli do Pariza tudi po dvajset ur. Vmesni pristanki so bili v Zagrebu in Miinchenu. Nekoč so se vremenski podatki, ki smo jih dobili v Beogradu, že spremenili, pre-
den smo prišli do Pariza. Na pariškem letališču je bilo vedno zelo živahno. Kadar je bilo vreme slabo, smo morali še kako uro čakati v zraku, preden smo dobili dovoljenje za pristanek. Po prihodu nad radijski svetilnik nam je kontrola letenja določila višino čakanja in nas potem postopoma spuščala niže. Še preden nas je kontrolor spustil na najnižjo višino, se je Vreme tako poslabšalo, da je moral prepovedati pristanek. Bila je že noč, vendar smo se morali obrniti proti Ziiric-hu. Ko smo v Ziirichu čakali na dovoljenje za pristanek, me je že skrbelo, da nam bo zmanjkalo bencina. V Parizu smo pristali naslednje jutro.
V Parizu je bilo megleno. Tako smo nekega jesenskega dne že zjutraj dobili slabe vremenske podatke. Vendar sem moral na pot, ker še ni bilo strogih predpisov, ki bi prepovedovali pristanek v megli.
Preleteli smo megleno morje nad Alpami, iz katerega so štrleli ostri vrhovi gorskih velikanov. Ves čas mi je trgal živce
POSLOVALNICE V SLOVENIJI LJUBLJANA, MARIBOR, CELJE, KRANJ, MURSKA SOBOTA, KOPER, NOVA GORICA
levi motor, ki se je zdaj pa zdaj hotel ustaviti. Ko smo se približali Miinchenu, nam je kontrolor sporočil, da je letališče zaradi goste megle zaprto. Kontrolor me je vprašal, na katero letališče bomo šli. Prosil sem ga za pristanek v Miinchenu na mojo odgovornost. Pri prvem poskusu smo preleteli letališče tik nad zemljo, vendar steze nismo videli. Šele pri drugem poskusu smo zagledali del steze in pristali. Ta dan se tu ni spustilo nobeno drugo letalo.
Nekoč vremenski podatki za Pariz niso bili ugodni, vendar so me poslali naprej. Ko smo v Miinchenu vzleteli, je kontrolor opozoril, da tudi na mojo odgovornost ne dovoljuje pristanka. Malo kasneje nam je sporočilo pariško letališče, da zaradi goste megle ne dovolijo pristanka. Ostalo nam je majhno letališče severno od Pariza, ki pa tudi ni imelo pravega vremena. In res, ko smo se približali, so nam sporočili, da zaradi megle ne dovolijo pristati. Po radiu sem zaprosil pariško letališče, da mi kljub prepovedi dovolijo pristanek. Vedel sem, da imajo tam dobro radarsko službo in dobre luči za približevanje.
Druge izbire nisem imel, ker je bila vsa Evropa pod meglenim plaščem. Ko sem se vrnil proti pariškemu radijskemu svetilniku, je odpovedal radio kompas na letalu. Sporočil sem, da sem prišel nad svetilnik, a kontrolor je povedal, da še nisem prišel tja. Ko sem drugič najavil prihod je radarski kontrolor začei voditi pristajanje. Imel sem težave z instrumenti. Direk-cional, ki je najvažnejši instrument za točno pristajanje, posebno v megli, mi je odpovedal. Tudi luči v kabini so odpovedale. Zaradi tega me radarski kontrolor ni pripeljal točno v pravo smer, temveč precej v levo. 2e nizko sem zagledal luči za približevanje in naglo obmil letalo v pravo smer. Pri tem smo z enim kolesom zadeli ob lesen steber luči za približevanje, a uspel sem s poškodovanim letalom pristati. Šele naslednji dan sem videl, da smo komaj zdrsnili čez visoko mrežo ob robu letališča. Imeli smo srečo: bil je trinai°‘; "'m v mesecu in vozij sem
maj st potnikov.
•
Ko sem bil star petdeset let, mi je letalska zdravniška komisija pri rednem polletnem pregledu napisala v potrdilu: »Zdrav, samo zaradi starosti morate paziti nanj.« Kmalu potem sem na poletu iz Londona imel v posadki drugega pilota, telegrafista in mehanika, same mladeniče z malo več kot dvajsetimi leti. Zaradi oblakov in vetra sem moral leteti precej visoko. Kako sem se začudil, ko so vsi trije drug za drugim zaspali, »sta-
ri čiko«, na katerega je treba paziti, pa je ves dolgi polet sam vrtel volan ...
Na poletu v Atene je na modernem dvomotomiku nenadoma odpovedala naprava za uravnavanje toplote v kabini. Postalo je nevzdržno vroče, nevarno za požar. Morali smo ustaviti en motor in z drugim motorjem zasilno pristati v Solonu, kjer smo napako popravili.
V letih, ko so bili v modi napadi na posadke, sta nekoč nenadoma stopila v pilotsko kabino (kamor je vstop prepovedan) potnik s pištolo v rokah in zahtevala, da ju odpeljemo v Gradec. Bili smo na poletu iz Beograda proti Ljubljani, nekje blizu Krškega. Kot kapitan sem odgovoren za potnike in letalo. Ker smo imeli do Gradca le manj kot četrt ure, sem obmil letalo proti Gradcu in izkrcal potnika. Nato smo odleteli do Ljubljane. JAT je za povrnitev stroškov dobil prtljago zračnih piratov. Potniki so me v Ljubljani ljubeznivo vabili na kozarec vina, hvaležni, da sem jih srečno pripeljal.
•
Letenje, to je bilo zame življenje. Posredovanje izkušenj mi je bilo največje zadoščenje.
Leta 1960 so me upokojili. Težko sem dal iz rok volan — po tridesetih letih letenja.
konec
BIOKRIN
SPECIJAL
LOTION ZA NJEGU KOSE
ION
;u KOSE
LOT. ZA NJEC
ION
iU KOSE
LOTII ZA NJEGj
OTROK V VSAKODNEVNEM VARST
Strokovni prispevek psihologinje Marjane Lovšinove objavljamo v okviru desetmesečne akcije mestne zveze prijateljev mladine in vzgojne posvetovalnice v Ljubljani. Naši bralci se bodo še spominjali nevarnih ovinkov, teme prejšnjega meseca. Proti koncu marca bomo objavili še en prispevek iz te velike akcije, ki jo je povzel dobršen del slovenskih javnih občil, članek na temo »Glasba in ritem plemenitita otroka«.
POSEBEJ ZA MOŠKE
ČE SO LASJE SUHI, NASTANE PRHLJAJ, KI POVZROČA IZPADANJE LAS. DA BI TO PREPREČILI, UPORABITE BIOKRIN SPECIJAL LOTION ZA LASE. ZADOSTUJE, DA Sl VSAK DAN Z NEKAJ KAPLJICAMI ZMASIRATE TEME GLAVE. NI POTREBNA VEČJA KOLIČINA, SAMO Z NEKAJ KAPLJICAMI BOSTE DOSEGLI ZAŽELEN USPEH. NE SAMO DA TA IZREDNI PREPARAT NEGUJE IN HRANI LASE, TEMVEČ ZA VES DAN TUDI UTRJUJE PRIČESKO.
NE PRIPOROČAMO GA PA ZA MASTNE LASE.
POGLABLJAMO SVOJE ZNANJE O VZGOJI: DA BI SE MOJCA V ŠOLI DOBRO UČILA
D
ri nas varstvo šo-I loobveznih otrok deloma rešujemo z oddelki podaljšanega bivanja. Kaj je podaljšano bivanje? To je razširjena učno vzgojna dejavnost osnovne šole, v katero je določen čas izven rednega šolskega urnika vključen del učencev. V tem času se pod vodstvom učitelja pripravljajo za pouk, preostali čas pa je namenjen za rekreacijo in prehrano.
Varstvo šoloobveznih otrok je potrebno zaradi zaposlenosti obeh staršev, zaradi potrebe po učni pomoči in zaradi uspešnejšega reševanja vzgojne problematike.
Vse šole v Sloveniji še nimajo urejenega varstva, saj je le-to šele v začetni fazi. V večjih mestih varstvo že nekaj let obstaja, vendar pa ni tako razširjeno, da bi bili v njem vsi otroci, ki so varstva potrebni in za katere tudi starši želijo, da bi bili v varstvu. Po manjših krajih je varstvenih oddelkov še manj. Zakaj oddelki podaljšanega bivanja ne moreji sprejeti več otrok? V mestih je največji problem prostor. Osnovne šole imajo prenapolnjene učilnice z dvoizmenskim poukom, zato nimajo prostora za učence, ki naj bi po pouku ostali še v šoli. Poleg tega večina osnovnih šol nima primernih prostorov za pripravljanje in delitev hrane, da o prostorih in napravah za rekreacijo sploh ne govorimo. Na podeželju ustanavljanje oddelkov podaljšanega bivanja zaostaja predvsem zaradi slabega finančnega stanja gospodarsko manj razvitih občin. —
Med vzroki za slab položaj šolskega varstva je tudi pomanjkanje ustreznih učnih moči. Prav za vodje oddelkov za zdaj še ni določeno primemo strokovno usposabljanje. Navadno jih vodijo učitelji ali vzgojitelji; prvi so primernejši za delo med učnimi urami, drugi pa za smotrno izrabo prostega časa. Nobeden pa ni usposobljen, da bi hkrati zadostil obema potrebama.
Dejstvo je, da se je osnovna šo-ska dejavnost z uvajanjem oddelkov podaljšanega bivanja močno razširila, Te nove naloge mnogi učiteljski zbori niso sprejeli z razumevanjem, saj jih imajo za nepotreben tujek in jih zato tudi neustrezno vrednotijo; zdijo se jim manj pomembne, lažje in manj odgovorne kot naloge v razredu. Zaradi takega odnosa delavci v šolskem va-stvu zapuščajo to delovno mesto, kakor hitro najdejo sebi ustreznejše — v razredu, saj je delo v oddelkih podaljšanega bivanja izredno zahtevno. V teh oddelkih so predvsem mnogi manj sposobni in moteni otroci, s katerimi se je treba veliko posamič ukvarjati, kar marsikdaj preseže učiteljeve možnosti. Po drugi strani pa ima učitelj prav tu veliko možnosti, da bolje spoznava otroke, ker jih lahko opazuje v najrazličnejših situacijah tudi v takih, ki v šoli pri rednem pouku ne nastajajo. Tako globlje poznavanje otroka po učitelju omogoča, da za posameznike najde najustreznejše vzgojne metode.
Peter iz drugega razreda je sposoben in urejen otrok. Ima skrbne starše, ki so zaposleni, če bi po pouku ostajal doma, bi večino časa preživel sam. Starši so ga zato vpisali v šolsko varstvo, kjer je pod nadzorstvom in kjer tudi redno dela domače naloge, saj ga doma ne bi ’ mogel na to nihče spomniti. Vemo, da otrok pri tej starosti še ni sposoben sam opravljati vsakdanjih šolskih dolžnosti. To obdobje pa je najvažnejše za navajanje na redno delo, v kasnejših letih ni več tako uspešno.
Čeprav ima Peter v drugem razredu še razmeroma malo nalog in učenja in jih v glavnem lahko vse opravi v šoli, pa starši niso bili razbremenjenih vseh skrbi za njegovo šolsko delo. Zelo pomembno je, da otrokovo delo budno spremljajo in se z njim redno pogovarjajo o svem, kar v šoli doživi in o čemer se uči ter mu v težavah tudi svetujemo in pomagamo.
Petrova mati želi, da pride otrok popoldan takoj po končani učni uri
a
H
n
■
n
u
n
H
a
m
a
H
n
H
M
a
s
a
domov. Zato, ker ha bila sicer s svojim otrokom zelo malo skupaj, saj gre zjutraj v varstvo že pred šesto uro. Zaradi dolge odsotnosti bi se lahko odtujil družini. — Poleg tega je za otroka dolgo bivanje v šolskih prostorih in med množico vrstnikov izredno naporno. Nenehno nadziranje v varstvu povzroči v njem napetost, saj se pravzaprav nikoli ne more sprostiti.
Petrovi starši so pravilno sprejeli pomoč, ki jo družba daje s šolskim varstvom, niso pa se odtegnili dolžnostim, ki poleg varstva staršem še vedno ostanejo.
Andreja iz četrtega razreda je prišla v varstvo na predlog razredne učiteljice, saj mati sama kljub hčerinemu slabemu uspehu ni pomislila, da bi jo vpisala v varstvo. Po nasvetu s šolskim psihologom je privolila, četudi je sama doma in bi otroka lahko nadzirala. Med pomisleki proti vključitvi je najavljala, da je v vrstvu veliko otrok, da pri delu motijo drug drugega in da so predolgo v šoli. Res je, da se nekateri otroci ne morejo učiti v družbi z drugimi; to so zelo občutljivi otroci, ki se težko zberejo, ki se ne morejo dalj časa intenzivno učiti — največ 20 do 30 minut — in težko vzdržijo brez nenehnega gibanja.
Če pa otrok nima takih težav, a je potreben individualne učne pomoči, je vsekakor najbolje, da se vpiše v oddelek podaljšanega bivanja. Tudi Andrejina mati je povedala, da otroku ne more več pri vseh predmetih pomagati, ker ima sama le nekaj razredov osnovne šole.
Andreja se je doma sicer učila po več ur na dan, a kljub temu ni zdelovala. S strokovno pomočjo pa je razred izdelala, čeprav so bile njene sposobnosti razmeroma majhne.
Boštjan obiskuje šesti razred. Letos ima v šoli slabe ocene in je tudi nediscipliniran. Ne dela domačih nalog, uči se le pred konferenco, »ko mu teče voda v grlo«, v njegovem znanju iz prejšnjih razredov so vrzeli in potrebuje dodatno učno pomoč. Inštruktor mu ni mogel več pomagati, ker Boštjan potrebuje reden nadzor in vodenje pri vseh predmetih. Deček živi sam z materjo, ki je vse svoje življenje posvetila le njemu.
Pri psihološkem pregledu je bilo ugotovljeno, da so njegove sposobnosti poprečne, nima pa delovnih navad in je premalo vztrajen. Vsak neuspeh ga močno prizadene in le s težavo se ponovno spravi k učenju.
Matere ne uboga; s pubertetniško upornostjo zavrača vse njene zahteve in prošnje, tako da ga mati ne more več pripraviti k učenju. Po vključitvi v varstvo se je njegov učni uspeh izboljšal, ker je začel redno opravljati šolsko delo. Sicer se je moral vodja varstvenega oddelka zelo zelo potruditi, da je Boštjanu zbudil zanimanje za vse predmete in da ga je pripravil do vsakodnevnega učenja. Hkrati je moral učitelj izpolniti vrzeli v znanju, ker je prav tako zahtevalo precej časa.
Metode dela v naši osnovni šoli zahtevajo veliko domačega dela. Otroci na podeželju, ki jim nalagajo tudi kmečko delo, pogosto nimajo doma časa, še manj pa potrebne učne pomoči. Ni čudno, da je v takih šolah uspeh precej slabši in da otroci končujejo šolsko obveznost v petem, šestem ali sedmem razredu. S šolskim varstvom bi lahko tudi v podeželskih krajih bistveno zboljševali učne uspehe.
Dosedanje izkušnje namreč kažejo, da otroci, ki se pravočasno vključijo v šolsko varstvo, dosegajo boljše učne uspehe. Seveda pa vseh problemov osnovne šole oddelki podaljšanega bivanja ne morejo rešiti.
MARJANA LOVŠIN
V VARSTVU: le pod skrbnim in strokovnim nadzorstvom bo čas koristno uporabljen
Foto: Joco Žnidaršič
mJt'-
MU SEMI
DVOJNO PISMO S ŠVEDSKEGA
Pišem vam v veliki stiski, iz katere si ne znam pomagati. ženo imam tn dva otroka, nekaj let sem poročen m živim tu na daljnem severu, Vse dni le delo in delo, zabave in družbe nimam nobene. Ne pijem in ne kadim. Kljub temu se z ženo vsak dan huje prepirava in bojim se, da utegne biti to za zakon slabo. Žena trdi, da sem kriv jaz, jaz trdim, da nisem kriv jn da žena pretirava. Za tole gre:
Moje edino razvedrilo je, da iz dolgočasja, pa tudi jz nekakšne samote pišem ženskam v tujih državah, katerih naslove dobim v različnih revijah. Tako sem na primer pisal v tujo državo dve pismi, potem sem šel tisto osebo šel obiskat. S tisto osebo nisem imel nikoli nobenega opravka. Videl sem: poštena ženska, najin sestanek je bil le to, čemur pravimo prijateljsko sporazumevanje.
Ko sem se vmil domov, je žena našla pisma in zadela sva se prepirati. Zena me dolži najskrajnejšega in obtožuje za stvari, ki jih nisem storil.
Naj dodam še, da sem vse leto doma, nikamor ne grem, žena vidi sama, da še v gostilno ne zaidem, ne na zabave. Ce se pa zabavam s pisanjem jn potem pisma skrijem, pa jih dobi, Je tu prepir. Seveda pisem ne razume. ker so pisana v tujem jeziku. Mislim, da žena močno pretirava.
Pripis žene: Najbrž boste
rekli/ da se nama je zmešalo. Pa se nama ni. Rada bi le prišla na čisto, kdo je kriv najinih prepirov, mož ali jaz. Mož zatrjuje, da nima z nobeno žensko nič opraviti. Kakšen pomen jma potemtakem, da skriva pisma, gre neznano osebo obiskat tako daleč in ostane dve noči pri njej? Ne želim mu očitati njegovega prvega zakona, kj je šel narazen prav zaradi žensk. Toda želim, da je zdaj pošten. Iz prvega zakona živita pri naju oba njegova otroka, imava pa še dva svoja. Tudi jaz nikoli nikamor ne grem, poleg domačega dela sem še zaposlena in delam v dveh izmenah. Prepirava se le zaradi teh žensk.
Včasih že mislim, da bi bilo najbolje, ko pobrala otroke in kam odšla. Pa vendar imam moža rada in oklevam. Ne bi pa rekla, da čuti on veliko ljubezni do mene. Prosiva za odgovor!
ANDREJ Z ŽENO
Nekam čuden hobi, bi rekla, Andrej! Nekam močno
nenavaden. Zanima me, kaj porečete, ko si bo tudi vaša žena nekega dne omislila takšne vrste razvedrilo, seveda z moškimi? Boste srečni, ko bo začela obiskovati dopisnike, ali pa oni njo (kadar vas ne bo doma, seveda)? Branili ji seveda ne boste? čemu neki? In mislim, da bo kaj kmalu začela s tem, saj veste, ko pa zgledi vlečejo . . ■
SAMA IN NESREČNA
Stara sem 38 let. Vse življenje sem nesrečna, že kot otrok sem bila brez staršev in rasla sem v revščini, z nenehnimi manjvrednostnimi občutki. Kot dekle se v družbi nisem znašla. Bila sem zelo zaprte narave, boječa in nepoučena. Zlobe v sebi nisem poznala, če sem le mogla, sem pomagala ljudem. Mnogi pa so to izkoriščali in me celo materialno goljufali. V ljudeh sem videla le poštenjake in dobrotnike, z eno besedo, samo sebe.
Pri 29 letih sem se poročila, misleč, da bom pri možu našla razumevanje in toplino, po kateri sem vse življenje hrepenela, želela sem si družino, da bi delila srečo in zadovoljstvo v svojem domu.
Razočaranje je bilo veliko. Mož je bil alkoholik, grobijan in surovež. Zdaj živiva ločeno. Zakon je bil brez otrok.
Včasih si skušam dopovedati, kako lepo mi je zdaj, ko nič več ne trepečem pred moževimi vsakodnevnimi izbruhi in ko lahko brez skr-' bi zaspim.
Vendar čutim v sebi praznino. še vedno si nenehno želim nežnosti in ljubezni, razumevanja s treznim in prisrčnim moškim.
Povejte mi, si je mogoče pri 38 letih vse to še vedno želeti? Mi bo življenje res ugasnilo brez tako iskane sreče? Kje naj jo poiščem? Kako naj si preženem dolgčas v prostem času?
MIRIJAM
Tipična ženska ste, ki noče biti sama, samostojna, ampak odvisna, navezana. Zato se ml zdi najbolje, da se poskusite še enkrat poročiti. Ker se sami slabo znajdete in še slabše ocenjujete ljudi, vam svetujem, da prepustite izbiro posredovalnici za sklepanje zakonskih zvez v Pleteršniko-vi ulici v Ljubljani. Boj z osamljenostjo, občutkom za-voženosti in praznino v sebi pa ni le vaš boj. Enako je z neštetimi ljudmi in morda vam bo to spoznanje v olajšanje. Kar zadeva željo, da bi izpolnili svoj prosti čas, potrkajte na občinskem Rdečem križu, pri občinski Zvezi prijateljev mladine, pri občinskem zavodu za socialno delo. Prav gotovo se bo našlo kaj, kar \am bo dajalo občutek smiselnosti in koristnosti.
OH, VELIKE PRSI!
Ne vem, spoštovana svetovalka, zakaj so je narava z
menoj tako kruto poigrala! Lahko trdim, da sem sicer nadvse privlačna, prav izzivalna, le prsi imam komaj številka tri Izzivajo moji lasje, ki jih,nosim skoraj vse razpuščene in mi segajo dlje kot do ramen, imam dolge in lepe noge in nosim zelo kratka krila, • tako da se vsi ozirajo za mojimi nogami. Zlasti moški mi jih tako hvalijo,	da	se mj	včasih	kar
zvrti v glavi. Tudi obraz imam zelo »seksi«. Vitka sem, z boki sem zadovoljna in tudi	čez	ostalo	nimam	kaj
pripomniti. Povem vam še, da sem	poslala	svojo sliko
že na nekaj razpisov za lepoto	in	da sem zlasti	pri
»Filmskem svetu« lani žela izredno pozornost. Dvakrat so me povabili na poskusno snemanje, enkrat v Beograd in enkrat v Sarajevo, a vloge obakrat nisem dobila. Dobile So jo igralke, kj so dosti manj lepe od mene.
Moj vzor na filmu je Zorica Gajdaš. Mislim, da bi jo lahko izrinila s prestola,
ko bi le lahko imela večje prsi. Lepo prosim, če bi mi svetovali, kaj naj naredim, da se mi bodo prsi pavečalel Stara sem že dvajset let!
BRIŽITKA
Kupite pri NAMI en modrček številka osem in v drogeriji en zavitek vate. Potem zmašite pol vate v levo polo-vičko modrčka, drugo polovico v desno. Ce bo vate zmanjkalo, kupite še en zavitek. Ko modrček oblečete, ga dobro zapnite, kajti če bo vata začela »puščati«, bo hudir.
VSE K A IT POTREBUJETE ZA VAŠ AVTO, DOBITE PRI ING. F. PERGLERJU V GRADCU f
♦
n
4li oJ/Lfa
KAŽIPOT KUHARSKEGA MOJSTRA
DOMAČE PECIVO
Pripravljanje drobnega peciva je zadnje čase zavoljo zaposlenosti žensk prišlo nekoliko iz navade, povrhu pa je v naših trgovinah veliko najrazličnejšega peciva. Vendar ne bo odveč, če tokrat posvetimo našo rubriko pravemu domačemu pecivu.
PIŠKOTNA TOKTA
1 jajce, 15 dkg sladkorja, 1 zavitek vamilijevega sladkorja, 6 dkg kakava, 15 dkg kokosove masti, nekaj ruma, 35 maslenih keksov.
Jajca penasto zmešamo s sladkorjem in z vaniiijevim sladkorjem, nato polagoma primešamo kakao in kokosovo mast, ki smo jo najprej segreli, nato pa spet ohladili Majhno podolgovato posodo obložimo s pergamentnim papirjem, jo napolnimo s plastmi keksov ta kreme (nalagamo izmenoma) in počakamo, da se slaščica ohladi. Ko se strdi, jo zvrnemo ta po želji okrasimo z mandeljl ta s kandiranimi sadeži, lahko pa tudi z dobrim vloženim sadjem.
HUMOVE KROGLICE
5 dkg masla, 17 dkg naribane čokolade, 2 žlici ruma, čokoladne drobtine, grobo sesekljani mandlji, žlica rezin.
Maslo penasto mešamo, ga dobro zmešamo s čokolado ta z rumom, nato pa maso razpolovimo. Iz polovice mase oblikujemo krogljice in jih povaljamo v sesekljanih mandljin. Drugo polovico mase pregnetemo z rozinami, oblikujemo kroglice ta Jih povaljamo v čokoladi.
DROBNO PECIVO
0 Biskvit za rulado: 4 jajca, 10 dkg sladkorja, 1 zavitek vanilijevega lad-korja, 2 do 3 dkg sladkorja v prahu (za sneg), 7 do 8 dkg moke, 5 dkg jedilnega škroba, 1 noževa konica pecilnega praška.
Rumenjak penaste zmešamo s tremi žlicami tople vode, polagoma dodajamo sladkor in vanilijev sladkor in maso penasto stepemo. Potem stepe-
mo beljak s sladkornim prahom v trd sneg ta ga stresemo na rumenjakovo kremo. Moko zmešamo z jedilnim škroi bom in s pecilnim praškom ter jo pre. sejemo na maso. Nato vse skupaj previdno premešamo. Testo namažemo na dno pekača, ki smo ga obložili s pergamentnim papirjem, in ga pečemo 12 do 15 minut pri 220 stopinjah Celzija. Ko je pečeno, ga zvrnemo na pekač, ki smo ga potresli s sladkorjem. Papir, na katerem se je oiskvit pekel, ovlažimo s hladno vodo ta ga odstranimo. Iz ohlajenega biskvita izrežemo pecivo poljudne oblike, koščke premažemo z masleno kremo ali s sladkorno glazuro, lahko pa tudi z džemom, nougatom, mandelji, orehi ali s kandiranim sadjem,
0 Maslena krema: 25 dkg masla, 20 dkg sladkorja v prahu, 2 do 3 rumenjaki, 1 zavitek vanilijevega sladkorja, nekaj ruma.
Maslo penasto zmešamo, mu polagoma dodajamo presejan sladkor v prahu, vanilijev sladkor, rumenjak, lahko tudi dišave. Ko se ohladi, s kremo okrasimo testo oziroma že pečene koščke peciva.
0 Sladkorna glazura: 25 dkg sladkorja v prahu, 2 beljaka ali 3 do 4 žlice vode (lahko tudi enaka količina mleka), dodatki po okusu.
Sladkor v prahu presejemo, ga penasto zmešamo z beljakom, dodamo dišave; s to zmesjo premažemo pecivo. Kadar uporabljamo vodo ali mleko (namesto beljakov), zmešamo vročo tekočino s sladkornim prahom, dodamo dišave in nato premažemo pecivo.
0 Krok&ut: 10 dkg sladkorja, 2 žlici masla, 4 žlice sesekljanih olupljenih mandljev.
Sladkor v ponvi rjavo prepražimo, dodamo maslo in mandlje ter vse skupaj dobro premešamo. Iz vroče zmesi jemljemo z mokro žlico majhne kupčke in jih polagamo na namaščen krožnik, kjer naj se ohladijo.
ANTON STKAJNAR, VODJA KUHINJE HOTELA »SLON« V LJUBLJANI
ZA FILATELISTE IN NEFILATELISTE
MOZAIK
Tudi večina tistih, ki samo površno spremljajo dogajanja v filateliji, je že slišala za slovite znamke z otočka Mavricija, ki naj bi bile edinstvene, naj redkejše itd. Res je, da te znamke štejejo med najdražje, da pa so edinstvene nekatere druge, na primer prva švedska znamka, pomotoma tiskana v rumeni namesto v zeleni barvi — ohranjen je le en primerek — ali pa »Britanska Gvajana« iz leta 1856, ki jo bodo konec prihodnjega meseca prodajali na avkciji v New Torku. Ta znamka je pred 114 leti stala samo en cent, zdaj naj bi bila vredna že 300.000 dolarjev ali okroglih 375 milijončkov starih dinarjev. Naj bo tistemu, ki Jo bo kupil, naklonjeno še dolgo in lepo življenje!
če navedeni podatki, vsaj v glavnem, sodijo v osnovno znanje slehernega poprečno izobraženega državljana, pa celo zbiralci pridejo v zadrego, ko je treba odgovoriti na vprašanja iz bolj vsakdanjega življenja. Na primer: kje je — po nadmorski višini — najvišji in najnižji poštni urad, koliko znamk z določenim motivom je doslej izšlo po vsem svetu, katera so najbolj neobičajna imena na mamkah ali na poštnih žigih itd.
Najmanj deset nadaljevanj naše rubrike bi napolnilo gradivo, iz katerega bi črpali odgovore na zapisana in druga podobna vprašanja. Zato bomo omenili le nekatere, res zanimive ugotovitve.
Najniže ležeči poštni uradi so pod morsko gladino: ob obalah Mrtvega morja. Doslej najgloblje pod zemljo so
žigosali znamke v enem izmed rudnikov v okolici Donbasa v SZ, ko so ob stoletnici tega mesta 1260 metrov globoko za eno uro odprli priložnostni poštni urad. Najviše je poštni žig uporabljala posadka Apolia 11, ki je žigosala pismo na Mesečevi površini. No, spustimo se na zanesljiva tla matere Zemlje; nihče ne ve, v kateri državi in kako visoko nad morjem je »najvišji« poštni urad.
Ameriški zbiral« so izbrskali podatek, da imajo v ZDA 635 pošt, ki se imenujejo po raznih živalih. Polovica teh nazivov je povzeta po raznih sesalcih, dobra četrtina po ptičih, manj kot desetina po ribah, preostalo pa po imenih žuželk, mehkužcev, dvoživk, mitoloških živali in celo fosilov.
V zadnjih letih, ko se vse bolj razvija tematsko zbiranje, izhaja v raznih državah vse več znamk tudi z živalskimi motivi. Zanimivo je, da je na znamkah izmed vseh 350 doslej upodobljenih živali največkrat upodobljen evropski palninski orel (okoli 1500 takih znamk; morda zato, ker je orel tudi simbol vladarske moči?). Drugo mesto so si v tej konkurenci pridobili miroljubnejši ptiči, golobje; takih znamk je že več kot tisoč. Orlom in golobom na znamkah tesno sledijo motivi konj, psov in mačk — vsakih je že več kot petsto. Se podatek s spodnjega konca tovrstne razpredelnice: najmanj na sto znamkah raznih držav si vsakdo lahko ogleda črnega laboda ali pa ptiča emuja, če ju seveda še ni imel priložnosti videti v živalskem vrtu.	MILAN GOVEKAR
IZOMETRIJA, TIHA TELOVADBA ZA VAS
DESET MINUT TELOVADBE III.
8. Stojimo v razkoraku, telo je zravnano. Roke dvignemo do vodoravnega položaja in jih pred prsmi prekrižamo. S skrčenimi rokami trikrat sunemo nazaj, četrtič pa roke iztegnemo. Vajo ponovimo tri do štirikrat zapored. (15 sekund)
8. a) Sklenjene roke damo na čelo in poskušamo glavo proti sili rok, ki pritiskajo nazaj, skloniti naprej.
b) Roko dvignemo nekoliko nad ramo, jo v komolcu upognemo in jo pritisnemo nekoliko pod sence. Glavo poskusimo nato proti pritisku roke nagniti vstran. Najprej z eno roko, nato še z drugo.
c) Roke prekrižamo za glavo, jih vlečemo naprej in pri tem poskušamo glavo proti pritisku rok upogniti nazaj.
\
Pri vsaki iz te skupine štirih vaj naj bodo mišice popolnoma napete po tri sekunde. (20 sekund)
7. Prvo obeh manjših žog z desnico vržemo v zrak, hkrati vržemo drugo žogo iz levice v desnico in nato z levico ujamemo prvo žogo. Žogi se nam v rokah ne smeta ustavljati, ampak morata nenehoma »potovati«. Ko nam bo vaja šla dobro od rok, lahko poskusimo žonglirati s tremi žogami. (15 sekund)
K
9. Stojimo razkoračeno in iztegnemo roke vodoravno od telesa. Nato se sklonimo naprej, se s prsti desnice dotaknemo prstov na levi nogi, se zravnamo in nato spet sklonimo ter se s prsti levice dotaknemo prstov na desni nogi. V vsako stran po petkrat. (10 sekund)
10. Tek na mestu — hitrost 70 do 90 dvojnih korakov na minuto. Po desetih sekundah oziroma 12 do 15 dvojnih korakih pet sekund sprinta — hitrost 100 do 120 dvojnih korakov na minuto. Nato spet tek na mestu in za njim ponovno sprint. (45 sekund)
NAREDI Sl SAM: PREDLOGI, NASVETI, IDEJE, NAČRTI
STENE OPNIMO Z BLAGOM
r
Z blagom opete stene so prav prijetno poživilo stanovanja. Uporabimo lahko kakršnokoli blago, ki pa mora biti gosto tkano. Na sploh dajemo prednost enobarvnemu blagu, izberemo pa seveda lahko tudi vzorčastega, pri katerem pa je treba skrbno paziti, da se sklada s pohištvenim blagom in z zavesami.
Blaga ne pritrjujemo naravnost na steno, ampak na okvir iz letev, ki merijo v prerezu 4 krat 2 centimetra. Okvir pritrdimo z vijaki na zunanje robove stene; tam, kjer bodo potekali šivi na blagu, pritrdimo nanj dodatne navpične letve in zapolnimo vmesna polja okvira z dva centimetra debelimi ploščami
iz stiropora (1). Blago, ki ga poprej sešijemo, naprej z nekaj žeblji pritrdimo na zgornji rob stene. Nato ga prav tako z malo žeblji pribijemo na levi rob okvirja, pri čemer moramo paziti, da nitke v blagu tečejo aares navpično. Potem ko blago na-pnemo v desno, ga z nekaj žeblji pritrdimo na desni rob in poravnamo, lahko naposled na vseh robovih zabijemo v letve gosto vrsto žebljev, ki naj bodo kratki in naj imajo velike, ploščate glave. Vrste žebljev naposled prekrijemo z ozkimi okrasnimi letvami (2). Ker smo blago napeli ga ozek rob štrli izza obeh stranskih in spodnje letve. Odvišno blago porežemo z ostro britvico in zidna prevleka je gotova (3).
	P ‘ '	
1 j i F "		
SVET DOMAČIH IN DIVJIH ŽIVALI
V NAROČJU OTROK
Zlasti v velikih mestih otroci pogosto nimajo priložnosti spoznati najbolj navadne domače živali, kaj šele drugo živalstvo. Za velemestne otroke je pravo doživetje videti kravo, petelina, prašiča ali ovco. O teh navadno vedo prav toliko kot o prebivalcih džungel ali pa še manj. Živalski vrtovi v največjih mestih so zato tudi učilnice, v katerih šolarji spoznajo tudi tiste živali, ki jih kmečki otroci poznajo že od rane mladosti. V teh živalskih vrtovih poleg eksotičnih goje tudi najbolj navadne domače živali.
Poseben del živalskega vrta v Koben-havnu je namenjen živalim, ki se jih otroci lahko tudi dotaknejo. To so majhni kozliči, ovčke petelini, kokoške, prašiči, zajci, golobi in druge žival. Žive v vel-kem dvorišču, ki ga vsak dan obiskujejo številni dečki in deklice. »Živali so se že zdavnaj privadile svojemu občinstvu, zato so mirne in puste vsakemu otroku, da jih vzame v naročje, da (ih boža ali pa se dotakne njihovega repa, ušes, krila ali kljuna. Ni se bati, da bi se jim zgodilo kaj neprijetnega. Poleg domačih živali je tu nekaj živali, ki jih tudi kmečko dvorišče ne pozna. Udomačeni Krokar, divji zajci, veverice ta srnice — vsi ti so prebivalci posebnega dela živalskega vrta v Kobenhavnu. Mali in večji otroci včasih ne vedo, s katero od teh živali bi se prej poigrali, katero bi dalj časa zadržali v naročju, katero naj bi poljubili ali pobožali. Mamice in očki pa dajejo medtem ljubljencem svojih otrok vsakršno hrano, ki jo navadno prinesejo se seboj. Ljubek kozlič ali simpatičen beli prašiček, zajec ali golobica s pahljačastim repom ali hitronoga veverica dobe včasih celo otroško kosilo. To je znamenje ljubezni do teh živali, to Je želja, da bi z njimi delili vse, kar imajo.
Podobne oddelke za živali, jel jih otroci lahko po mili volji božajo, imajo tudi ži-
valski vrtovi v Londonu, Miinchnu, Bazelu in v nekaterih drugih mestih. V Londonu Je čreda ovc tako napadalna, da je pripravljena obiskovalcu iztrgati iz rok časopis ali kak drug papir, misleč, da bodo same prej odvile zavoj in našle, kar iščejo. Ce ob tej priložnosti pojedo tudi papir, jim je tega malo mar. Otroci, ki vse to gledajo, so zadovoljni, smejejo se in se čudijo, svoje spremljevalce pa zasipajo s sto in sto vprašanji o živalih.
Ni treba poudarjati, da so živalski vrtovi predvsem veselje za otroke. V vsakem živalskem vrtu pa je mogoče Videti, da se otroci ob stiku z živalmi znebijo prirojenega strahu, nezaupanja ta pomisle-kov. Ce otroci zajahajo male ponije ali pa sedejo v kočijico, v katero je vprežen par majhnih konjev, je to dogodek, ki ga je treba fotografirati, morda celo posneti z družinsko kamero Otroci v Baslu, Miinchnu, Amsterdamu ali kakem drugem velikem evropskem mestu lahiko zajahajo dvogrbega velbloda in si predstavljajo, da so šejki, ki potujejo po brezmejnih puščavah. Ko pa se gugajo na 'hrbtu velikega slona, ki jih ponese sKozi vrt, sl lahko predstavljajo, kako lepo je biti maharadža.
Amsterdam je mesto na vodi, živalski vrt v Amsterdamu pa je poseben del svojega živalskega vrta namenil zabavi otrok ob vodi in njenih živih bitjih. V plitkem bazenu plavajo ribice, ki se jih smejo dotakniti, otroci se lahko prepustijo domišljiji, spuščajo papirnate ladjice in sanja rijo o doživetjih slavnih pomorskih popotnikov.
V prejšnjih člankih so bile že omenjene predstave dresiranih živali, ki so na sporedu v velikih živalskih vrtovih. Za naj. mlajše obiskovalce imajo v nekaterih vrtovih posebne sporede, v katerih nastopajo tudi ljubljenci otrok iz kletk. V Londonu nastopajo na majhnem odiru dresirane opice, psi in koze. Otroci lahko poslušajo
pogovor s papigo, ki »študira angleščino na fakulteti živalske univerze«. Sodelujejo še čarovniki in drugi, ki vsi skrbe za zabavo otrok.
V Berlinu so srečanja z otronti razumeli veliko resneje. Solarji, ki žele povečati svoje znanje zoologije, lthko gledajo filme in poslušajo preprosta predavanja. Lahko se podrobno seznanjujejo z določenimi vrstami živali, zlasti« s tistimi, za katere kažejo otroci največ zanimanja.
Največji spektakel pa imajo v Kolnu. Na veliki jasi, na kateri je postavljen improviziran oder, vsak četrtek ta vsako nedeljo nastopa kompleten ansambel živalskega vrta. Sodeluje tudi uniformiran pihalni orkester z dvajsetimi člani, pri-ljubljeni komiki in pevci pa zabavajo otroke celi dve url. Otrokom za zabavno prireditev ni treba nič plačati. Ce pa med predstavo ujamejo pisano žogico, ki jih med občinstvo mečejo nastopajoči, lahko dobe celo izbrane nagrade. Seveda se lahko tudi otroci pridružijo nastopajočim. S svojimi spretnostmi lahko dopolnijo ta zelo hrupni in glasni spektakel.
Da bi obisk živalskega vrta ostal kar najdalje v spominu, imajo v živalskih vrtovih na voljo fotografije, razglednice, ilustrirane knjige o življenju in dogodivščinah posameznih živali. Ne manjkajo tudi najrazličnejši spominki. Mednje pa sodijo tudi žive ribice, ki jih je mogoče kupiti v posebnih najloroskh vrečkah z vodo. Morda pa so na prodaj tudi kake druge živali, predvsem papige in živali, ki jih imajo v živalskih vrtovih preveč! Tako se pogosto delček živalskega vrta preseli v otrokov dom. Ribice ali papiga prineso otrokom pa tudi njihovim staršem ure ta ure razvedrila ta veselja.
SAVO MARIC PRIHODJIČ: ZAČETEK NOVE SERIJE! MEDVEDJE ZGODBE ZNANEGA LOVCA FRANCETA CVENKLJA
LJUBLJANSKE ^ TRGOVINE (f 1
IT m M Al
145,00 dinarjev: Čedna trikotna ruta iz antron bouoleja z dolgimi svilenimi resami se lepo prilega mali večerni obleki pa tudi hlačnemu kostimu za slovesnejše priložnosti. Rute v beli in črni barvi so naprodaj pri PLETENINI na Starem trgu.
30,00 dinarjev: Imeni tne ogrlice iz drobnih lesenih kock, uvožene iz ZR Nemčije, so primemo darilo za osmi marec. V trgovini INTERIER na Mestnem trgu nasproti Magistrata jih imajo na zalogi v vseh mavričnih barvah. Pa še to: kockice so nanizane na gumijasto vrvico, tako da ogrlice lahko brez strahu, da bi se strgale, nosuno tudi kot zapestnice.
28,00 do 68,60 dinarjev: Pri CEN-TROMERKURJU so pred nedavnim iz Kitajske dobili pošiljko ličnih
skrinjic za nakit] kovinaste Skrinji-' ce v zlati in srebrni barvi so podložene z žametom.
Od 36,00 dinarjev navzgor: Keramika, še posebno taka, ki jo lahko postavimo na mizo kar s štedilnika, postaja vse bolj priljubljena. Pri FONTANI lahko poleg skodelic (36,00 dinarjev, ročke (100,00 dinarjev) in pladnja (110,00 dinarjev) kupimo še krožnike, jušnik, skodelice za juho ta sklede iz rdečezeleno emajlirane keramike, uvožene iz švedske.
IZBOR PO PRESOJI UREDNIŠTVA
^ PROBLEMSKI 49	SAH
Šahovski problem št. 51 DR. WILHELM MASSMANN »Miinchner Zcitung« 1931
u m m
U II	JŠJ
1 P 1	
H M	P
f If 1	1 Si
s o o d •	»	8	b
Mat v treli potezah
Bell: Kc3, Sb4, Sd2 (3>
Cmi: Kal, Sb7, P:a6 (3)
. IDEJNA PREVARA
Ce vam se posreči, da takoj rešite zgornji t.ripoteznik, boste nemara rekli, da naloga ni bila preveč zanimiva. To mnenje boste spremenili le v slučaju, če se boste vprašali, zakaj tu ni rešitev tudi simetrična, toda drugačna igra belega kot v rešitvi. Tako boste ugotovili, da ima današnji problem zanimivo idejno prevaro, ki je eden od načinov za povečanje vrednosti problemskih nalog.
REŠITEV PROBLEMA ST. 50
(dr. K. Fabcl)
1. Ke7! Nujnica!
1 Lg2 (Tg2, Tf2, Te2:) 2. Dg3
(Dfl, Dc3, De2:) mat,
RDEČI KANJON
,,,/NSRET D3IRZTJR NOSI. i PROT/ EOBNEct VOZJ/,.,.
TPRNCR. ST VRRČJ7.
■ j	"'*Mj	),
."/i\V'	/■.
UD BIČ O, STR&R! 'PREDEN SR OD!S, PRHNI ŠE
DV/TOREPCR , V TOLMUN
ZVITOREPEC. ZLEZI VEN L.
ČE BO TO V SEVEUR NRZEVILR, \	,B£7/„
/ NRNUC7
TyD2%JTž**\ SE lphuo ,
^ERNCR I IRNDSEM! "RES ZLRTR 1	^
VffEONR,
NRD/N
NRRORV/
prostor dr
PRRNOO!
«
US
s
Ik
6
[SRZ SEM TE MRLO
PDTIPRJDR, TJRROEC.
I ZZ7/7J- M! DE PR ŽRL, UR Tf
I /v/set* xrre vrrt zr\hlr.
JSOSTt HIT/SEDE B/ m	—^zpotovru
BREZ TEBE/
TUZJI ONR DE SREČNO PR/STRLR.
ZORE SMO KOMPOT* NI,
-ROZRMUNUFT'
%
m.
s
i
ra
S
il
IZOELOVA
LEC
MASLA
INDONEZ.
poroCev
AGENCIJA
OTROČIČEK
DOJENČEK
GLASBENIK
SOSS
SLOVENSKI
PREGOVOR
PRAŠNA
CESTA
IZOBČENJE
PREKLETSTVO
SLOVENSKI PISATELJ ( JOSIP )
HERCE-
GOVEC
IZRASTEK NA GLAVI
veSCak v RAZČLEMBI
POVRŠINA
PLOŠČINA
SLIKARKA
KOBILCA
IZMEČEK
VULKANA
sestavil:
A.KUKEC
LEPO
VEDENJE
ŽIVLJENJSKI DUH V INDIJSKI FILOZOFIJI
RASTLINA
ZAJEDAVKA
RAZVOJNA STOP NJA ŽUŽELK
ENOTA SILE V FIZIKI
ŽIVALSKA
VRSTA
ALFREO
NOBEL
ZAČETNIK
SuSmar
RISBA IN
montaZa:
STEZICA
OSNOVA,
SOTOSEK
TEMELJ
MESTO V ZVEZNI ORZAVI OHIO
VRSTA
KOPALK
BES. SRO
CESKI
SKLADATELJ
NAJVISJI VRH V KARAVANKAH
ZOAVNAJ IZUMRLI CLE NONOZEC
SLOV. KIPAR (IVAN )
KITAJSKA
UTEŽNA
MERA
OMAKA IZ RUMENJAKA OLJA IN KISA
MEOMET
VETRIČ
NEKDANJI
JAPONSKI
NAMIZNOTEH
IGRALEC
IZDELOVALEC
ESET
KSENOFONTOV POPIS BOJNE GA POHODA KRALJA KIRA
BERITE
TT!
MOŠKI PEVSKI GLAS
STREHA NAO OGNJIŠČEM
SUROVINA ZA
IZOELAVO
ČOKOLADE
PRVI TON
UMETNA VOONA POT
OKTAVE
SKUPINA H IS
ZAKOLIČENA NOVA POT
SLOV PISATELJ MATEJ )
ELEMENT
BROM
RAČUNSKA
deSCica V STAREM VEKU
REPUBLIKA V PREOHJI AZIJI
GLASTO OREVO, KI RASTE SAMO V JUGOSLAVIJI
VERSKO
POČELO
KITAJSKE
RELIGIJE
PUŠČAVSKI
RIS
REŠITEV KRIŽANKE IZ TT ŠT. 9: VODORAVNO — akvarel, Rjavina, teleban, ar, aki, tla, on, grimasa, Rupert. Apari, DL, imam, Štok, pano, kala, Pope, petit, Anet, Igo, Potokar, mu, korporal, Mostar, stalor, Toskana, Turek, Martin, napa, igla, TAM, gril, tein, Ava, rozeta, dolar, ozelot, Kola, Bamako, osat. SLOVENSKI PREGOVOR: Kjer truplo, tam orli.
PUSTOLOVŠČINE CISCO KIDA
rMM.TTa-j.i3. am
\TUČ>i.»■-(PUfi.TiN.O šHH0
'>~ir Vl!(?n /	j
USTAVI
JiH >	MDTR.I	!	J
MOjTA t>U.
ITT miri; j
1GKALMJGO
ONI O) LE
KAJ SE \ GODI 1
.
llililltlllll
.0 □□□□ Aooao ] aaDa0 /maaao /Doaae o agao E
O o o O o o o o
oooo OOOO
s
B»Ne razumem, zakaj si si kar naenkrat vtepel v glavo, da bi bilo dobro kupiti manjši avto!«
»Oprostite, gospod, ne spomnim se ved, kaj moram prinesti: predjed ali račun ...»
Lastnika bara navsezgodaj zbudi telefon. Moški glas sprašuje, kdaj odpro bar.
»Zvečer vendar!« bevskne lastnik in trešči slušalko na vilice ter zasmrči nazaj.
Toda čez pet minut spet zvoni telefon. Kdaj da odpro bar. Isti glas, seveda.
Isti odgovor. Kaj ta kreten res ne ve, da bar odpirajo zvečer?
Mine deset minut, pa spet telefon. Ob kateri uri da odpro bar? Lastniku popustijo živci in zarjove: »Zvečer ob sedmih, tepec! Prej ne morete noter!««
»Toda saj jaz nočem noter, jaz bi rad ven!« pojasni jokavi glas.
»Dragec, ne pozabi: bolje vrabec v roki kot...«
»Res ne vem, kaj imamo ml igralci pri tem, če se z zadnjih vrst tribun slabo vidi?«
»Tudi meni se zdi rezultat nekam čuden, a potrebovali bi sto matematikov in pet let, da bi ga preverili!«
»Takoj za tem vagonom, gospod!«
»Tako, zdaj pa greš lahko naprej, Lilijana... je že zelena
»Mama! Očka počiva!«
»Zc grem, dragica, že grem ...«
»Neverjetno, kaj uspe nekaterim moškim napraviti z očmi!«
»Fantastično! Vidim vašo ženo v kopalni kadi...«
»Roke proč od zadrge! Poleg tega pa se to zadrgo odpenja od spodaj navzgor!«
»Veš, kaj, Robert, pa menda ne boš uničil tega pelca, za katerega si devet let hranil, preden si mi ga lahko kupil...«
»Poglejva stvarem v oči, mladi mož: ali morda jaz prihajam v službo z dolgimi lasmi?«
V vodi, ki jo ti morda prebredeš, se nekdo drugi utopi.
Turški pregovor