1060 Tri pesmi Nevin Birsa POSLEDNJE Jezik je odsev žarečih zvezdnih rojev, RESNICE vse je presojna tkanina mogočnega zaklada na dnu mogočnih voda, zrela rastlina, ki plapola in svinčena valovi v lastni samoti, polni čričkov in niti, zamotanih kot prazačetek, a vendarle jasno speljanih po obodnici onkraj vrta in grenke pijače, ki se lahko vsak hip razlije po koži neznanih dinastij. In je mrak. Žalosten zapuščam fresko, katere eternična svetloba je slonela kot avreola nad mestom nepoznanih bitij, in tančina, polna okraskov, in sulice, polne napičenih okraskov in ploščatih rok, in medle svatbe razjedenih prsi in pajkov, mrgolela je barva, zasužnjena kot kri ali svobodna kot misel. 1061 Tri pesmi In je mrak. Skozi meso, škripajoče kot kolesa, (to so mučilniška kolesa!), gre nepozabni vrišč umirajočih, s prosečimi rokami tja do oblakov, tja do bogov, tja do smrti. O, bilo je že dovolj rje, bilo je že dovolj bolečine, seme in korenine so nosili prostrani začetek, prstan zoglenelega sonca, dih oplojenega in že naslednji hip mrtvega telesa, mah, ki hrepeni za daljavami neba, vse bolj daleč, vse bolj nedostopen, vse bolj nežen, vse bolj bogat... Pravim: bilo je že dovolj vsega zato bi morali začeti znova, ponoviti sinje perutnice komaj vzletelega ščebeta zvezd, razplesti rudnine in debla, vzdihe in alge, skate, grozde, členke, čustvene akorde upepeljenih stolpov, katere so varovali kamnasti zidovi, moral bi nasloniti ustne na robove morij in bolnih, ki z eno nogo že kličejo žareči drget zemlje, moral bi nekaj storiti, moral bi, moral... Vse je bilo spočeto pred mano, a sleherni dan odkrijem še nepoznano plast, odkrijem vzorec dišečih levkocitov v globini kamna, ki rjove daleč stran od življenja, za rešetkami gradov, v punčici, migotajoči kot različne barve, odkrijem žebelj, odkrijem tenki zvonec, žuboreč kot solze ali zvezde, 1062 odkrijem nerojeno silnico, ki žubori v nori misli mraka. Nevin Birsa In je mrak. Stekla rosijo počasni govor kupol, črt, vijočih se skozi rastoči okus smrti, prstov, oklepajočih se Še zadnjega lesa sredi vodd, tonečih navzdol, do mozga, do jedra, do čudežnih in čutnih bitjec. UČLOVEČI Učloveči zgubljeni sij pekla, upepeli nebo, da bo sipko kot morsko oko, čvrsto kot srednjeveško ralo, da bo rosilo z mirnostjo rok, ki imajo v svojem domu rdečo barvo mravelj, čeveljčke duha in granate mavric. Ne bom več jadral skozi železo, ne bom več krvavel v mrakobnem žeblju želja in potokov, nosečih cvetove in kipenje krvi skozi vsa vrata, skozi vrtove z gugalnicami in steklene možgane otrplih otrok. Razlij se v srž, pozabi grozo razletelih ptic, ki se vračajo v svoje zelene gene, zalij vijoče se lijane z mesom dežja in gejzirov, da vzbrsiti nova luč sredi drobečega se stekla in v zagonu utrnjene smrti, da se povrnejo v šumu jeseni lojerji na hladno čelo, na hladnem čelu se zasvetlikajo kandelabri, sredi teme in ognja za spoznanje nove luči, piroge siren in zelenila, globoki zaklon svetlikajočih se, svetlikajočih se rdečih ribic. 1063 Tri pesmi PRIDE CAS Pride čas, ko se dvignejo znamenja na križpotjih, ko kriknejo iz najoddaljenejših puščav jeziki, rdeči kot zublji krvi, in vse bo stokalo v jedkem bleščanju sonca, ki bo osiromašeno pljuskalo ob kosti in šope las, v žarah bo megla, rdeča kot zublji umirajoče krvi, kot zublji porajajoče se krvi. Pride čas, pride mrak, večen bo prepih v prazni hiši, in lovci bodo med zvezdami igrali na piščali, izdolbene iz kosti, morja bodo pljuskala, jata bolnega zlata bo moledovala za ščepcem svetlobe, v kateri bo zablestelo slovo in v čast nekdanjega življenja. Pride čas, pride mrak, pepel bo šumel v curku na jekleno ploščo, in črni trakovi, pomešani z mrtvimi jeziki, bodo piskali in se zamotali v poslednjo resnico sveta.