72
VOLLMERJEV »OBČI LEKSIKON LIKOVNIH UMETNIKOV 20. STOLETJA«
Neverjetno živahni umetnostni razvoj poslednjih sto let, z njim pogojeni napredek umetnostne vede in vse bogatejši umetnost spremljajoči tisk so povzročili, da je danes med nami zavest o povezanosti vseh likovnih .pojavov v preteklosti in sedanjosti živa in močnejša kot kdaj koli prej v zgodovini. Posamezniku, ki spremlja danes likovno umetnost, pa naj bo to zaradi splošne želje po kulturni razgledanosti ali iz strokovnega zanimanja, se odpira pred očmi ves širni svet in vsakodnevni pojavi ga silijo, da se mora spoznati v njem že, če hoče razumeti le najbližjo okolico in če noče — kot znanstvenik — zabresti v ozko in zato tolikokrat brezplodno specializacijo. Gradivo, ki se mu pri tem ponuja z vseh strani, je tolikanj obširno, da je že zdavnaj postalo nemogoče,"da bi ga nekdo obvladal ali vsaj pregledal sam, brez potrebnih vodil in pripomočkov, ki so redoma sad kolektivnega dela. Grmada umetnost-
nih spomenikov, ki narašča vsak dan, in vse intenzivnejša publicistična dejavnost, ki spremlja umetnostno dediščino ter mnogolična sodobna umetnostna stremljenja v svetu, sta vedno znova vsaj začasno registrirani v različnih priročnikih, katerih osnovna naloga je, da nas v mejah objektivnih in subjektivnih možnosti čim stvarneje pouče o dejstvih, ki so bila ugotovljena z neštetimi podrobnimi raziskovanji. Pred zgodovinskimi pregledi in sintezami so to kot nujno potrebna preddela razne topografije, kritični katalogi, leksikoni in bibliografije, ki pomenijo neogibne temelje in izhodišča za vsako nadaljnje resno strokovno delo, za vsako širšo znanstveno ali pa tudi poljudno interpretacijo v grobem že znanega gradiva. Da so vsa taka dela stalno v iz-laziti manjšini proti premnogim popularnim in »ljubiteljskim« izdajam, je vsakomur razumljivo .Zlasti obširneje zasnovani leksikoni o sodobni likovni umetnosti so kljub nekaterim poskusom zadnjih let precejšnja redkost. Več kot dovolj razlogov imamo, da se kritično pomudimo ob doslej najbolj ambicioznem slovarju sodobnih umetnikov in zaradi boljšega razumevanja vsaj kratko orišemo tudi delo, iz katerega je zrasel kot njegovo logično dopolnilo.
Do danes najobsežnejši biografski leksikon likovnih umetnikov, »Allge-meines Lexikon der bildenden Kiinstler von der Antike bis zur Gegenwart«, sta pričela izdajati leta 1907 umetnostna zgodovinarja Ulrich Thieme in Felix Becker. Od pete knjige dalje, t. j. od leta 1911 naprej, ko je prevzela leksikon znana založba E. A. Seemann, je izdajal veliko delo v glavnem Thieme sam, s šestnajsto knjigo, leta 1923, pa mu je sledil Hans Vollmer, pod čigar redakcijo so izšle vse nadaljnje knjige. Šestintrideset zvezkov leksikona, ki ga pozna ves umetnostni svet enostavno po imenu obeh ustanoviteljev in prvih urednikov kot »Thieme-Becker«, je dopolnil Vollmer leta 1950 še s knjigo, posvečeno »mojstrom z zasilnimi imeni in monogramistom«, po pravem imenu neznanim umetnikom, ki so jih umetnostni zgodovinarji nazvali po posameznih pomembnejših stvaritvah ali po ponavljajočih se motivnih in stilnih značilnostih, ter tvorcem, katerih imena so se nam ohranila le v signaturah, skrčenih v monograme.
Thieme-Beckerjev leksikon je nastal s sodelovanjem okrog štiri sto uglednih umetnostnih zgodovinarjev, ne le iz Nemčije in Avstrije, ki sta bili vodilni v umetnostni zgodovini in teoriji do začetka nacistične vlade, ampak tudi iz drugih dežel. Mnoge biografije so bile prave originalne razpravice. ki so priobčevale včasih tudi poprej še neobjavljeno gradivo ali pa so jih odlikovali novi sintetični zaključki. Vrednost obsežnega znanstvenega podjetja dokazujejo že imena nekaterih pomembnejših sodelavcev. Med uglednejširni sotrud-niki starejšega rodu so bili to n.,pr. Henrv Simon Hvmans (1836—1912), Wil-helm von Bode (1845—1929), Cornelis Hofstede de Groot (1863—1930), Adolph Goldschmidt (1863—1944), Gustav Pauli (1866—1938), Max J. Friedlander (*1867), Georg Gronau (1868—1938), Fritz Knapp (1870—1938), Oskar Fischel (*1870), Gustav Gliick (1871—1952), Emil Schaeffer (*1874), Willy Martin (1876 do 1954), Johannes Kurzwelly (1877—1922), Curt Glaser (*1879), Hans Tietze (1880—1954), Wilhelm Hausenstein (*1882), Herman Voss (*1884), Giuseppe Fiocco (*1884), Friedrich VVinkler (*1888), Ernst Buchner (*1892), Otto Benesch f*1896) in Tolnav Karolv (*1899). Amelung, Bieber in Sauer so obdelovali antične umetnike, Pietro d'Achiardi, Erich von der Bercken, Cesare Brandi, Luitpold Dussler, Fiocco, Fischel, Carlo Gamba, Gombosi Gyorgy, Georg Gronau,  Detlev  von  Hadeln,  Knapp,  F. Malaguzzi-Valeri,  Hans Posse,  Emil
73
Schaeffer, Wilhelm Suida, Lionello Venturi, E. Verga in drugi italijanske slikarje, Walter Cohen stare Nizozemce in Friedlander ter Winkler poleg teh še starejše nemške slikarje, Abraham Bredius, Hofstede de Groot, W. Martin, E. W- Moes, G- J. Hoogewerff, F. Schmidt-Degener, A. Staring, Hans Schneider itd. Holandce, August L. Mayer in J. Allende-Salazar Špance, Jean A.lazard, Louis Dimier, Paul Durrieu in Henri Stein Francoze, Charles Henry Collins Baker in Maurice W- Brockwell Angleže, Hymans Flamce in Belgijce, H. A. Schmidt Švicarje, Axel L. Romdahl, August Hahr in Eskil Cronlund Švede, Henning Alsvik Norvežane, Leo Griinstein in Hans von Ankwicz Dunajčane, M. Gumowski, Z. Batowski in M. Wa:llis-Walfisz Poljake, D. Aranowitsch, P. Ettinger in W. Neumann Ruse, J. Pečirka Čehe, Lyka Karoly Madžare, Frieda Scho^ttmuller italijanske renesančne kiparje, Georg Sobotka in Doro-thea Stern baročne kiparje, George F. Hill italijanske renesančne medaljerje, Hyac. Holland nemško 19. stoletje, Hermann Ulide-Bernavs drugo polovico 19. stoletja, Hausenstein novejšo nemško umetnost, Will Grohmann sodobne umetnike, Otto Kiimmel Japonce, Tolnai Michelangela, Fischel Raffaela, Benesch Rembrandta, Tietze Kokoschko, Georg Swarzenski kakega Bern-warda.. . Od črke J dalje (Jakac, Jakopič) pa do konca abecede (Zabota, Zajec Franc in Ivan) je pošiljal podatke o slovenskih, pozneje pa o vseh jugoslovanskih umetnikih France Steile, ki je ostal do zaključka tudi edini jugoslovanski sodelavec.
Pri delu, ki je naraščalo nič manj kot štiri decenije, so se logično kmalu pokazale potrebe po raznih dopolnitvah. Po eni strani se je medtem umet-nostnozgodovinska znanost obogatila s preštevilnimi novimi odkritji in spoznanji, po drugi strani se je v istem času uveljavilo že več novih umetniških rodov, ki so povsem preobrazili dotedanji umetnostni svet, a v starejšem delu leksikona vobče še niso mogli biti upoštevani, kasneje, v letih hitlerjevske Nemčije pa — kljub izrazito znanstvenemu in mednarodnemu značaju leksikona — tudi niso prišli do onega prostora in obdelave, ki so ju zaslužili po svojem pomenu. Po drugi svetovni vojni je Vollmer napovedal in pričel izdajati novo leksikalno delo, ki naj bi izpopolnilo Thieme-Beckerjev leksikon glede na to zadnjo problematiko, »Obči leksikon likovnih umetnikov dvajsetega stoletja«-* Dopolnila že objavljenih biografij starejših umetnikov naj bi našla mesto v posebnih suplementarnih knjigah, ki jih upata založba in urednik prav tako pričeti izdajati v doglednem času, v leksikonu 20. stoletja pa n&j bodo upoštevani umetniki, ki so se rodili od približno 1870 naprej. Kolikor so umrli mladi in ostali tako s težiščem svojega dela v devetnajstem stoletju, odpadejo, nasprotno pa morajo biti ponovno obdelani tudi o-ui starejši, ki so se rodili že pred to približno začrtano časovno mejo, ako sega njihovo ustvarjanje še v drugo četrtino našega veka. V ostalem obljubljajo kratki predgovor in zunanja ter notranja oprema načelno enako obravnavo, kakršne smo bili vajeni pri predhodnem delu: po abecednem redu razvrščeni umetniki, osnovni podatki in oznake njihovega življenja in ustvarjanja ter zgoščena in natančna bibliografija, ki naj bralcu omogoči uspešen nadaljnji študij.
* Allgemeines Lexikon der bildenden Kiinstler des XX. jahrliunderts. Unter Mitvvirkung von Fachgelehrten des In- und Auslandes bearbeitet, redi-giert und herausgegeben von Hans Vollmer. VEB E. A. Seemann Verlag, Leipzig.
74
Dve knjigi, ki sta izšli doslej, obravnavata umetnike do konca črke J. Prva knjiga (A—D) je izšla leta 1953, druga (E—J) leta 1955. Čeravno delo še ni zaključeno in bosta kljub prvotno napovedanemu celotnemu obsegu treh knjig izšla še najmanj dva zvezka, je potrebno, da že zdaj opozorimo na njegove značilnejše pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče v bodočih knjigah vsaj omiliti.
Prebrskati je treba dvanajst sto strani z gradivom o približno petindvajset tisoč umetnikih. Med natančneje obravnavanimi, preko enega stolpca, so v prvi knjigi Ernst Barlach (1870—1938), Max Beckmann (1884—1950), Pierre Bonnard (1867—1947), Emile Antoine Bourdelle (1861—1929), Georges Braque (*1882), Carlo Cuna (*1881), Felice Casorati (*1885), Marc Chagall (*1889), Giorgio de Chirico (*1888), Loviš Corinth (1858—1925), Edgar Degas (1834—1917), Maurice Denis (1870—1945), Charles Despiau (1874—1946), medtem že umrli Andre Derain (1880—1954), Otto Dix (*1891), Kees van Dongen (*1877) in Raol Dufy (1877—1953) pa tudi v vsakem pogledu starinski angleški slikar in grafik Frank Brangwyn (*1867) ter nemški slikar in litograf Kari Caspar (*1879). V drugi knjigi so dobili več prostora še James Ensor (1860—1949), Sir Jacob Epstein (*1880), Max Ernst (*1891), Lvonel Feininger (*1871), Ernesto de Fiori (1884 do 1945). Tsugouharu Foujita (*1886), Othon Friesz (1879—1949), Willi Geiger (*1878). Augusto Giacometti (1877—1947) in njegov stric Giovanni (1868—1933). Juan Gris (1887—1927), Walter Gropius (*1883), Rudolf Grossmann (1882 do 1941), George Grosz (*1893), Renato Guttuso (*1912), Hermanu Haller (1880 do 1950), Erich Heckel (*1883), Kari Hofer (*1878), Hermann Hubacher (*1885) in Sir Augustus John (*1879), a tudi sudetskonemški grafik in slikar Josef Hegenbarth (*1884). Že ta seznam kaže s svojim razmerjem trinajstih umetnikov, ki so obogatili predvsem francosko umetnost in prav tako trinajstih za nemško, petih za italijansko, štirih za švicarsko, treh za angleško in po enega za belgijsko in severnoameriško, da so nemški umetniki v leksikonu bolj upoštevani, kot bi to zaslužili po svojem dejanskem pomenu v sodobni umetnosti. Ako smo spoznali to pristranost vsaj v malo manjši meri tudi pri Thieme-Beckerjevem korpusu, je malo prijetni novum Vollmerjevega leksikona v tem, da je ogromna večina prispevkov brez avtorjevega podpisa ali vsaj šifre, kar velja z izjemo odstavka o Guttusu (Maltese) tudi zu vse zgoraj omenjene obširnejše doneske. Naslovna stran leksikona sicer še vedno govori, da je delo nastalo s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, vendar ne zvemo več ničesar o njihovem številu in redki podpisani avtorji — Blažiček, A-Ga-brielli, C. Maltese, Luigi Servolini — nikakor ne zdrže primerjave s spoštovanje zbujajočim štabom sodelavcev »Thieme-Beckerja«. Ob natančnejšem pregledovanju ugotovimo, da gre pri večini obdelanih gesel za docela neosebno in celo zanikrno kompilacijo ekscerpiranih podatkov- Ob na videz seriozni zunanjosti Vollmerjevega dela se sikorajda spomnimo na znani Singerjev »Splošni portretni katalog« v trinajstih knjigah in njegovo nadaljevanje, ki je izšlo pod naslovom »Novi portretni katalog« v nadaljnjih šestih knjigah, delo, ki je žal združevalo s strogo znanstvenim videzom dokaj drugačno vsebino — množico marljivo, toda tudi mehanično in nekritično nabranega materiala. Pri našem »leksikonu umetnikov 20. stoletja« se ne moremo obraniti vtisa, da so izdajatelji pač porabili vse gradivo, ki se jim je nabralo že ob reševanju prejšnje naloge, da pa se nikakor niso dovolj potrudili, da bi tudi novo nalogo izpeljali z vso ono potrebno temeljitostjo in kritičnostjo, kakršno bi ob
75
takem delu pričakovali iz dežele, ki je še pred četrt stoletja slovela prav po zanesljivosti in uporabnosti svojih leksikalnih izdaj.
Povsem naravno je, da iščemo najprej podatke o jugoslovanskih, še posebej o slovenskih umetnikih. Uspeh je malo razveseljiv. Edini Slovenci v prvih dveh knjigah so: Avgust Černigoj kot Augusto Cernigoi, »ital. Maler, Holzschneider etc.« (prispevek je napisal Luigi Servolini), Lojze Dolinar, tu Louis Dolinar, »serb. Bildhauer, ansassig in Pariš«, Olaf Globočnik, Ivan Grohar kot Ivan Gromar, »jugoslavv. Landschaftsmaler«, Božidar Jakac, Rihard (Richard) Jakopič in Matija Jama. Z rojstnimi letnicami so označeni le Černigoj, Jakac, Jakopič in Jama, toda, po leksikonu sodeč, živita še tudi zadnja dva, čeprav kar dvanajst ali osem let po svoji smrti.
Celotna literatura, ki jo navaja Vollmerjev leksikon pri omenjenih Slovencih, je: članek v reviji »Die Kunst« 1929/30 (Globočnik), katalog predvojnega muzeja kneza Pavla v Beogradu (Grohar), druga izdaja Benezitovega leksikona, reprodukcije v mesečniku »The Studio« 1952 in 1953 (= Steletov članek o sodobnem slovenskem slikarstvu) ter katalog leipziške spominske razstave leta 1932 »Goethe in der Buchkunst der Welt« (vse Jakac), Benezit, omenjeni Studio 1953, številka dunajskega »Der getreue Eckart« in stari prispevek v »Thieme-Beckerju« leta 1926 (Jakopič), zadnja dva podatka in »The International Who's Who« 194-3/44 (Jama), dve številki »Beaux-Arts« ter Edouard-Josephov leksikon (Dolinar), ena številka beneškega »II Gazzettino«, štiri številke revije »Emporium« in Servolini j ev »Dizionario degli incisori ita-liani moderni e contemporanei« (Černigoj). Omenjen ni niti en prispevek, ki je izšel v Jugoslaviji in v enem od jugoslovanskih jezikov, čeravno so bili o večini omenjenih napisani številni članki in razprave, Groharju, Jakopiču in Jakcu pa — da ne govorim o onih, ki jih v leksikonu sploh ni — je bilo posvečenih že več samostojnih publikacij. O nesrečnem Groharju, ki ni bil v starem »Thieme-Beckerju« niti omenjen in ki se pojavlja kot »Gromar« tudi v bežnih omembah francoskih priročnikov (Benezit; Grand Memeiito encyclo-pedique Larousse), ne zvemo iz leksikona, ki je izšel štiriinštirideset let po njegovi smrti, ničesar drugega, kakor da je bil ali je jugoslovanski krajinar, čigar »Gozdna pokrajina« (točno »Na paši«) visi v »muzeju kneza Pavla« v Beogradu. Celo v katalogu omenjenega muzeja iz leta 1938, ki ga imam slučajno v rokah, najdemo več podatkov o Groharju pa tudi imena in repro-ducirane slike umetnikov, ki jih Vollmerjev leksikon vobče ne pozna (na primer Bijelič),
Izbor Hrvatov si lahko razložimo šele, ko smo s primerjanjem podatkov spoznali, da je imela redakcija leksikona zanje na razpolago kot malone edini »vir« katalog razstave hrvatske umetnosti v Berlinu januarja in februarja leta 1943. Za razstavo, ki naj bi bila eden dokazov kulturne povezanosti NDH in »osi«, so si ustaši izposodili slike in plastike iz zagrebške Moderne galerije in od najrazličnejših takratnih zagrebških slikarjev in kiparjev. Dvanajst let pozneje so dokumentirani izključno le s tem katalogom, ki očitno ni imel niti rojstnih podatkov o umetnikih, po vrsti Vojko (= Vojin) Bakič, Bruno Bulic, Josip Crnobori, Ferdo Čus, o katerem (t 1915!) beremo — »zeigte auf der Aus-stellung Kroat. Kunst in Berlin 1943 einen Kinderkopf«, Ivan Domač, Stjepan Galetič, Ivan Generalič, Oton Gliha, Hinko Gudac, Robert Jean-Ivanovič ter medtem že umrla kipar Frane Cota in slikar Robert Auer. Poleg omenjenih so za malenkost obširneje predstavljeni še naslednji hrvaški umetniki:  ve-
76
terana Bela Csikos-Sesia in Menci Klement Crnčič, Josip Bužan, prav tako že umrla kiparja Frangeš Mihanovič in Deškovič (v leksikonu slednji brez smrtne letnice), lani preminuli Becič, Augustinčič, Babic, Marijan Detoni, Vladimir Filakovac, Vilko Gecatn, Krsto Hegedušič in Leo Junek. Dva hrvatska bibliografska podatka najdemo samo pri Frangešu (seveda ni imenovana leta 1954 v posebni knjigi natisnjena biografija), pri vseh ostalih le dva ali tri citate opomb v tujih listih. Augustinčič je spremenjen iz Antuna v Arturja in njegov rojstni kraj Klanjec v Klaujeo. Babic se pojavi dvakrat, kot Ljubo Babic, »kroat Landschaftsmaler, Buhnenbildner u. Schriftsteller« ter na isti strani še kot »Ljuba Babitsch, jugoslaw. Radierer u. Buhnenbildner«. O Ignjatu Jobu ni razen obeh življenjskih datumov in ene citirane literature nobenega podatka.
O ostalih jugoslovanskih umetnikih najde oni, ki uporablja Vollmerjev leksikon, še manj pojasnil. Edini Srbi v prvih dveh zvezkih so: Stojan Arabca, Dragoljub ( = Dragomir) Arambašič, Leon Cohen (vsi brez rojstnih, in Aram-bašič, ki je umrl v ujetništvu leta 1945, tudi brez smrtne letnice), Marko Čele-bonovič, Bogumir Dalma, Petar Dobrovič, Boža Ilič, Gjorgje Jovanovic (kot jugoslovanski kipar in brez smrtne letnice 1953) pa še povsem skrivnostno neki L. Jub. Ivanovic, neki Paul Ivanovics, neki Svetislav Ivanovics, neki Paul Ivanowitsch in še neki Dragomir z rojstnim imenom Arambachitch. Da je slednji istoveten z Arambašičem pod »A« nam je takoj jasno. Po daljšem iskanju pa ugotovimo še, da dopolnjujejo jugoslovanske umetnike grško-srb-ski kipar Sava Botzaris, »ameriško-srbski« kipar John David Brcin ter kipar David Jelovšek (*18?9) v Miinchenu, in slednjič nam postane razumljivo tudi dejstvo, da je L. Jub. Ivanovic Ljubomir Ivanovic (1882—1946), oba Paula pa, Ivanovics in Ivanowitsch, da tvorita skupaj nestorja jugoslovanskih umetnikov in brata poprej imenovanega Gjorgja, vrlega Pajo Jovanoviča, avtorja nekdaj tako popularnih slik »Guslar«, »Mečevanje«, »Selitev Srbov« in »Kronanje carja Dušana«. Seveda ni bil cika Paja učenec nekega Ch. Mullera v Parizu, kakor je z novo pomoto prepisano v leksikon iz francoskih priročnikov, ampak ga je učil na dunajski akademiji Kari Leopold Miiller, kakor sta o tem že vestneje poročala v Thieme-Beckerjevem leksikonu leta 1926 Lvka Karoly in sam umetnik, le da je bil tam Paja zopet Paul Joanowitch. V oznako literature se tu ne bi spuščal. Dovolj bodi, če omenim, da navaja lliču posvečena notica za njegovo bibliografijo številko znanega magacina »Life« z dne 11. decembra 1950...
Seveda se Vollmerjevemu leksikonu pozna, da izhaja v Leipzigu v Vzhodni Nemčiji, da je torej otežil pošiljanje in nabiranje podatkov o naših umetnikih tudi kominformski spor, ki je za nekaj časa pretrgal skoraj vse kulturne stike med nami in Vzhodom. Vendar nas spominjajo nekatere pomanjkljivosti in napake, ki jih je obravnavana izdaja prevzela in podedovala po drugih leksikonih, n. pr. francoskem Benezitu in po Edouard-Josephovem »Dictionnaire biographique des artistes contemporains«, tudi na našo staro lastno malomarnost, ki se pokaže vselej, kadar bi morali seznanjati tujino s svojo lastno kulturno preteklostjo in sedanjostjo. Poudariti pa je potrebno, da je Vollmerjev leksikon močno pomanjkljiv tudi, kar se tiče umetnikov mnogih drugih narodov. Med obema časovnima skrajnicama, ki jih nekako predstavljajo leta 1834 rojeni Degas in na drugem koncu leta 1928 rojeni Bernard Buffet ali nemška grafičarka Erika Fuchs in še dalje avstrijski slikar
77
in grafik Ernst Fuchs (*1930), je premnogo vrzeli, ki bi jih bilo mogoče izpolniti tudi ob istem obsegu leksikona, če bi le bili nemški umetniki obravnavani in tudi izbrani z nekoliko strožjim merilom. Ne glede na važnost oseb dobimo ponekod do dneva točne podatke o rojstvu in smrti, zadostne oznake dela in skoraj popolno bibliografijo, drugod le letnice in oznako nacionalnosti ter osnovne stroke in včasih niti rojstnih in smrtnih podatkov.
Vrsta jugoslovanskih umetnikov, ki manjkajo v Vollmerjevem leksikonu, je predolga, da bi jo mogel tu polno predstaviti. Vsak približni poznavalec naše umetnosti razbere že iz revnega seznama onih. ki so sploh omenjeni, da jih manjka precej, tako slikarjev, od že starejših — Slovencev Birolle in Gasparija, Hrvata Hermana in Srba Bijeliča — pa do Gvozdenoviča, do De-benjaka. Dulčiča in še mlajših, bratov Bogojevičev, Ivančiča in njunih vrstnikov, kakor kiparjev, od Alojza Gangia pa sem v naš čas do Angelija-Rado-vanija, Gržetiča, Jevričeve, Anastasijeviča in Džamonje. Mnogo imen, od katerih je bilo možno večino teh, ki sem jih imenoval, pa še številne druge spoznati tudi na raznih razstavah v inozemstvu. Točnosti na ljubo pa moram takoj pristaviti, da so izpuščeni tudi mnogi tuji umetniki, o katerih se je še več pisalo i v njihovih domovinah i drugod.
Izbor tujih umetnikov, ki jih ni najti v Vollmerjevem delu, naj služi zgolj za ilustracijo. Navedeni niso: francoski surrealistični slikar in grafik Jean Car-zou (*1907), dalje francoski slikarji Paul Aizpiri (*1919), Guilv Joffrin, Jean Janšem etc. francoski kiparji Jean Chauvin (*1889), Andre Bloc (*1896), Georges-Henri Adam (*1904) in Maxime Descombin (*1909), angleški slikarji Alva.ro Guevara (*1892), William Coldstream (*1908), Francis Bacon (*1910), Anthony Devas (*1911) in Lucian Freud (*1922) ter posebej slikarji-portretisti Maurice Codner, Peter Greenham, Bernard Hailstone in Christopher Ironside. angleški kiparji Reg Butler (*1913), ki je dobil prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju za spomenik neznanemu političnemu jetniku leta 1953, pa Lynn Chad-wick (*1914), Kenneth Armitage (*1916), Robert Adams (*1917), Geoffrev Clark (*1924) itd. ter kiparki Doris Gerrard in Louise Hutchison, belgijski slikar Gaston Bertrand (*1910), danski slikar Erik Hoppe (*189?) in kipar Jorgen Gudmundsen-Holmgreen (*1895), švicarska slikarja Georges Dessouslavy (1898 do 1952) in Elizabeth Epstein, tržaški slikar Vittorio Bolaffio (1880—1931), severnoameriška slikarja Raymond Breinin (*1909) in Copeland C. Burg (*1895) ter kipar Saul Baizerman. izraelski slikarji Moshe Castel (*1906), Mordechai Arden (*1896), Haim Atar (*1902). Leon Fein (*1906), Izak Frenkel (*1901), Haim Glicksberg, David Hendler in Shimshon Holzman, na Poljskem rojena kiparka Fredda Brilliant, niz grafikov, od katerih smo mnoge spoznali tudi že v Ljubljani, Američani Hans Jelinek, Irving Amen, Milton Goldstein in celo Leonhard Baskjn, Anglež John Buckland-Wright, Francoz Jean-Michel Atlan, Italijan Cino Bozzetti, Belgijca Jean-Jacques de Grave in Chantal de Hemp-tinne, Holandka Jenny Dalenoord, Švicarja Ernst Graf in Wolfgang Hausa-mann, Finci Hans Bjorklind, Ina Colliander in Erkki Hervo. In tako dalje.
V leksikonu mrgoli drugih nesolidnosti: sploh brez letnic navedeni umetniki, n. pr. znana francoska slikarka Louise Hervieu (1878—1954) ali madžarski kipar v Parizu Csaki Jozsef (*1888), na isti ali na sledečih straneh dvakrat obravnavani isti umetniki, n. pr. slovaški slikar in grafik Vincent Hložnik in poljsko-ameriški  slikar in ilustrator Sigismund de Ivanowsky  (že poprej pa
78
sem omenil isto ali podobno o Babiču, o Paji Jova.no viču in o Arambašicu pri Jugoslovanih), pomanjkljivo in nesistematično ekscerpirana literatura-
Marcel Janco, ki smo ga srečali že na XXVI. beneški biennali leta 1952 v izraelskem paviljonu, je naveden še zgolj kot romunski slikar; grafik in ilustrator Fritz Eichenberg, ki smo ga spoznali kot predstavnika severnoameriške grafike že tudi v ljubljanski Moderni galeriji, je še vedno le nemški grafik; o prav tako že domačem nam Johnnvju Friedlanderju ne zvemo drugega, kakor da je francoski grafik in slikar v Parizu. Iz podatkov v leksikonu nikakor ne razberemo, da so tudi mnogi drugi umetniki emigrirali iz Nemčije in pozneje iz Avstrije, da so ustvarjali ali pa še ustvarjajo drugje. Od umetnikov, ki so sicer omenjeni v leksikonu, naj služita za primer le dva: Arthur John Fleischmann, ki živi in dela v Angliji (član Societv of Portrait Sculp-tors) in Gerhardt Franki, ki je prav tako prišel (leta 1938) iz Avstrije v Veliko Britanijo.
Da izdajatelji in njihovi sodelavci vobče niso poznali jugoslovanskih publikacij, si, če pokličemo na pomoč našo priznano skromnost, še nekako razložimo. Toda povsem očitno' je, da niso pripravi j alci leksikona uporabljali niti katalogov beneških biennal (le izjemoma so citirani pri nekaterih podpisanih sestavkih, n. pr. v Gabriellijevih), niti popularnih knjižnih izdaj, kot so Skirine publikacije o modernem slikarstvu ali »Contemporary American Painting« iz »The Encvclopaedia Britannica Colleetion« (1946) ali »Enciclopedia della pittura italiana«, ki sta jo izdala leta 1950 v dveh knjigah pri založili Garzanti Ugo Galetti in Ettore Camesasca. Med najčeščc navajanimi deli je poleg Benezitovega leksikona razumljivo Edouard-Josephov priročnik. Da pa uredništvo Vollmerjevega leksikona ni poznalo dodatne knjige, ki je izšla leta 1936, bi lahko dokazal z novo vrsto imen in podatkov, ki jih vse najdemo v tem že skoraj dvajset let starem suplementarnem zvezku, ki pa jih v nemškem leksikonu zaman iščemo (razvidno že iz literature, ki jo navajata obe deli pri ameriškemu kiparju Joju Davisonu ali pri belgijskem slikarju Alfredu Jonniauxu). Za Volmerjev leksikon v glavnem velja, da so v njem najbolj upoštevani in z najtočnejšimi podatki predstavljeni nemški in avstrijski umetniki, ne dosti slabše ruski, poljski, češki in italijanski, mnogo pomanjkljiveje oni, ki žive v zahodni Evropi in v Ameriki, in najslabše tisti, ki delajo na Balkanu (Jugoslavija) ali na bližnjem Vzhodu (Izrael). O tem, kako so predstavljeni umetniki iz bolj oddaljenih azijskih dežel, je povprečnemu Evropejcu teže soditi. Tudi tu pa morem pripomniti, da zaman iščemo umetnike, katerih imena bude v nas, potem ko smo jih srečali na raznih evropskih razstavah, že neke plastične predstave. Za primer naj bo Indonezijec Kusuma Affandi, ki je bil dobro zastopan na zadnji beneški biennali. Motimo se, če mislimo, da je zadovoljivo postreženo z literaturo vsaj pri najvidnejših sodobnih umetnikih. Droben poskus nas prepriča, da ne navaja leksikon niti vseh važnejših samostojnih publikacij, n. pr. pri Chagallu ene pomembnejših knjig iz zadnjega časa — Raissa Maritain, Chagall ou 1'orage enchante, Edi-tions des Trois Collines (1948). Po vsem povedanem se zdi že skoraj povsem razumljivo, da je pri navajanju literature dokaj dosledno upoštevan umetnostnemu trgu posvečeni nemški štirinajstdnevnik »Weltkunst*. ne pa mnogo pomembnejši francoski tednik »Arts«.
Zaradi poročevalske vestnosti pač ne bi bilo vredno pisati o vseh teh nadrobnostih niti ne o onih v zvezi z jugoslovanskimi umetniki. Toda ob vseh
79
svojih številnih pomanjkljivostih fungira Vollmerjev leksikon še vedno kot najobsežnejši tovrstni priročnik in obenem kot nadaljevanje znamenitega »Thieme-Beckerja«. Tradicionalno slabo informiranost tujine o naši kulturni problematiki in našo nezadostno zadevno afirmacijo v inozemstvu občutimo zdaj po vojni, ko zopet in zopet zadevamo obnju, vse bolj kot posledico naše lastne neprizadevnosti. Ako bodo tu v velikem in v daljši časovni perspektivi mnogo pripomogla velika enciklopedična dela, ki smo jih pričeli izdajati, pa ostaja še vedno živa vsakodnevna naloga, da stalno spremljamo vsa pomembnejša tuja prizadevanja te vrste in z njimi tudi čim tesneje sodelujemo. Za to, da stopi v stik z redakcijo leipziškega leksikona, pa bi bila od naših ustanov še najbolj poklicana Jugoslovanska sekcija A. I. C. A. (Mednarodno društvo umetnostnih kritikov) pri Jugoslovanski nacionalni komisiji za UNESCO-
Luc Menaše
80