384
A. Pirec: Iz dolzega časa zaljubljena.

Življenje.
| nebeškem slavospevu slab akord To je v vesoljnem stvarstva žizen naša ; Gorjupega otrova polna časa,
V  nebeškem slavospevu slab akord. Zaklade nad nam pleni in raznaša Ropaželneje od tatarskih ord. —
V  nebeškem slavospevu slab   akord
To je v vesoljnem stvarstva žizen naša.
Najlepši dan človeka — zadnji dan, Ko nad oholi grad se v nič podira., Ko trudno se oko na vek zapira: Najlepši dan človeku — zadnji dan ! Ž njim konec je trapečega  nemira, Življenja boj na veke je končan .... Najlepši daa človeka  — zadnji dan, Ko nad oholi grad se v nič podira. Fr. Gr e s t r i n.
*%^
Odeveli roži,
|'ko otožna solza mi rosi, Ko tebe gledam, deva osamela! Če v lica se ozrem ti ovenela, Oko otožna solza mi rosi. Kot divna roža bujno si cvetela, Sadu zdaj ni, a tudi cvetja ni . . Oko otožna solza mi rosi, Ko tebe gledam, deva osamela.
Čas je cvetočim rožam slab vrtnar, In malo se za zorno cvetje meni. V brzini preko gred hiti ognjeni, Čas je cvetočim rožam slab vrtnar. Če zamori jih sape dih strupeni, Če krasno se vscveto — kaj njgmu mar?! Čas je cvetočim rožam slab vrtnar, In malo se za zorno cvetje meni.
F r. G e s t r i n.
"^
Iz dolzega časa zaljubljena.
Spisal Alfonz Pirec. a pariški salon sem naslikal dvoje slik, katerim predmet je bilo naše slovensko vaško življenje. Sujefc, kakor tudi sliki sami sta jako ugajali in moje ime je kmalu zaslulo. Naročil sem imel obilo in tudi svoje nenaročene slike sem prodajal hitro. Navzlic temu, da sem se v Parizu skoraj udomačil in da sem bil sleharni dan povabljen v soarejo k ti ali oni imenitni rodbini, odločil sem se vendar predlansko pomlad zapustiti francosko stolico za nekaj časa. Tako dolgo že nisem videl drage svoje matere in rodne svoje hišice v mali zakotni vasi na Kranjskem!
Ne morem vam popisati veselja matere svoje, ko me je objemala! Začetkom me celo poznala ni. Kar strme me je gledala, a zdajci se ji zaiskre oči, zaihtela je, objela me in poljubovala.
Kako zadovoljno življenje sem imel na domačem svojem domu! V mali podstrešni sobici sem ustanovil svoj atelije. S kakim veseljem sem slikal! Delo mi je šlo izpod rok, da   sem se  čudil  samemu  sebi.
•
A. Piree: Iz dolžega Časa zaljubljena.
685
Časih zopet sem po vse dni s svojim slikarskim orodjem, katero mi je nosil vaški fantič, lazil po bližnjih holmih in gorah.                     t
Neko popoludne sem prišel na nevisok holm. Raz njega se je videlo v dolinico. Pod vznožjem gore je stala koča. Na pragu je sedel star ded in se igral s plavolasim dekličem. Pri vodnjaku pa je stala mati in z veselim očesom gledala, kako se zabavata ded in vnučica.
Ugajal mi je ta motiv. Razpostavim tedaj svoje potrebno orodje in začnem slikati. Fantič moj, Janezek, legel je v senco in zaspal. Ne da bi me kdo motil, slikal sem že kake dve uri. Skica moja je bila blezu gotova. Ves zadovoljen sam s seboj hočem ravno vzbuditi fanta, naj bi pomagal premekniti stojalo,  da dokončam še zadnje poteze.
„Izvrstno, gospod!" zaslišim  za seboj blagozvočen glasek.
Ozrem se in za seboj vidim krasno gospodično zlatoplavih las v svetli obleki. Veselo se mi smeje ter mi ploska. Začetkom se mi je zdelo, da se mi sanja in skoraj le mehanično jo pozdra vim s klobukom in rečem:
,. Hvala lepa za Vaše priznanje, lepa gorska Vila!"
„ Oprostite, da sem Vas motila. Gledala sem Vas že četrtinko ure, a Vi me niste opazili, tako ste bili uglobljeni v slikanje."
„Kdo bi si pa tudi mogel misliti, da v tem gozdu prebivajo gorske Vile! Jaz kar verjeti ne morem svojim očem. Ne vem, ali ste res zemeljsko bitje, ali nebeška prikazen?"
„Jaz sem iz grada, baronica Gairauska. Od predvčeraj stanujemo tu, namreč papa, mama in jaz. Ker ima celo moja drugarica dopust in je ostala v mestu, šla sem si danes sama ogledat okolico. Jaz sem popolnoma navadno človeško bitje. A Vi ste gotovo kak popotni slikar?"
„Tudi jaz sem tukaj doma! Moje ime je Stanko Vrne, slikar iz Pariza in sedaj tukaj na počitnicah pri materi   svoji  tu  doli  v vasi."
„Vi ste slavni slikar Stanislav Vrne?"
;;Sem; baronesa, tako je moje ime."
„Pa jaz Vas motim. Vi ste menda hoteli še nekaj dovršiti?"
„Ne, končal sem za danes. A famulus moj tam-le spi in še celo najina glasna govorica ga ni prebudila. Hočem le še nekaj potez narediti in rad bi imel, da mi prestavi stojalo."
„Dovolite meni biti Vam famulus,"  in hotela mi je pomagati.
„Hvala, hvala! Ni treba, gospodična baronica. Saj pravo za pravo sam lehko vse naredim."
A ni se dala pregovoriti. Sesti sem moral potem in še to dovršiti, kar sem hotel.
686                           A. Pirec: Iz dolzega Časa zaljubljena.
Vzbudil sem potem Janezka in mu uredil svoje orodje, da je nese na moj dom. Jaz pa sem spremil lepo svojo znanko proti gradu. Na potu mi je povedala, da ji je umrla nedavno babica in da sta se tedaj mama in papa odločila poletje prebiti na zapuščenem svojem posestvu v Bistri. Povedala mi je, da ji zelo ugaja kraj, samo dolgčas ji je. Živela je od prve svoje mladosti na Dunaji in po leti kje v kaki imenitni kopeli in dasiravno je danes šele tretji dan tukaj, vendar ne ve, kako bo prebila dolga dva meseca
Ravno sva stopila z gozdne poti na cesto, kar nama prijaha nasproti njen oče, baron Gairau.
„Nu, Klara, kje pa si bila? Pol ure sem čakal nate, a naposled odjahal sam."
Hčerka se opraviči ter predstavi mene.
„Gospod Vrne, velika mi je radost Vas poznati. Bil sem lani jeden teden v Parizu po opravkih svojih in hotel sem Vas, slavnega rojaka svojega, obiskati, ali ravno takrat ste bili nekaj bolni, kakor se mi je reklo."
Z veseljem mi je stiskal roko in povabil me, naj ga spremim v grad, da me predstavi tudi soprogi svoji.
„Tukaj na kmetih ni treba delati nobenih ceremonij. Le pojdite z menoj," reče mi, ko mu jaz ugovarjam, da pač sedaj-le ni pripraven čas za prvi pohod.
Videlo se je res vsem, kako so me bili veseli. Navajeni veliko-mestnega življenja, dolgočasili so se tukaj sami brez vsake družbe na kmetih. Gospa baronica je hotela preživeti poletje kje v samoti, ne da bi koga znancev vabili k sebi. Tudi gospodu baronu je ugajala ta ideja. in še celo živahna, semtertja tudi nekaj melanholično razpoložena baronica Klara je bila vsa vneta za ta projekt. Zdaj pa je bilo že baronu in baronici žal, da so se zakopali v ta odljudni kraj in, kakor smo slišali, tudi baronici Klari.
Pozno na večer sem se vračal iz grada domov. Da so me povabili, naj jih pridem gotovo kmalu obiskat, ni mi treba praviti.
Nekaj dnij pozneje me vpraša baron, če hočem slikati njih portrete. Z veseljem sem prevzel to naročilo. Pisal sem v mesto po vse potrebščine za tako veliko delo in se potem naselil v gradu.
Z baronico sva bila skoraj po ves dan skupaj. Ali sva jahala, ali peš hodila na sprehod, ali pa smo sedeli vsi družno v salonu in pravil sem o Parizi in o svojem potovanji po Italiji.
Dasiravno sem dosti občeval z damami, naredila je vendar krasna Klara takoj prvi dan poseben vtisk name.   Večkrat se mi je zdelo, da
A. Pirec: Iz dolzega Saša zaljubljena.                           687
ne morem na nič druzega misliti, kakor le na njo. Ona je občevala sicer tudi rada z menoj, ali da bi kaj posebnega čutila za mene, ni se mi zdelo. Brezupno ljubezen sem nosil v srci. Zjutraj zgodaj sem vstajal vsak dan in hodil obiskavat ljubo mater svojo. Večkrat sem slonel sam v veliki izbi za mizo in zamišljeno zrl pred se.
„ Varuj se, Stanko moj, da se ne zaljubiš v grajsko gospodično!" posvari me jedenkrat mati. „Taki ljudje imajo sicer lep obraz, prijazno govore, a srca nimajo."
v
Čudil sem se materinim besedam, da je ugenila, kaj se godi v srci mojem.
Šel sem zopet v podstrešni svoj atelije in začel slikati podobo, katere je bila polna duša moja.
Nad mesec dnij sem nosil že to življenje, kmalu mi je kaka beseda Klarina dala up, kmalu se mi je pa zopet zdelo, da se motim. Visel sem med upom in strahom.
Nekega večera smo sedeli vsi skupaj na verandi ter se pogovarjali.
„Kam pa hodite Vi vsako jutro, gospod Vrne?" vpraša me baronica Klara.
„Na sprehod ali tudi k svoji materi domov", odgovorim ji odkritosrčno, čudeč se, čemu me vprašuje.
„Hotela sem Vas prositi, da bi jutri zjutraj jahali z menoj. Po dnevi je tako vroče."
Obljubil sem ji, da jo spremim z velikim veseljem. Rekel sem, da je drugi dan nedelja in da tako matere ni doma. —
Jahala sva v mladi dan. Prijetna sapa nama je pihljala nasproti, visoko nad nama so žvrgoleli skorjanci in prijazno so naju pozdravljali vaščanje, ki so hiteli v cerkev.
Zavila sva z velike ceste v stran. Bila sva sama in jahala počasi.
„Ali kaj zelo ljubite mater svojo?" vpraša me Klara.
„Da, baronica, kolikor more sin ljubiti mater svojo!" zatrjujem ji jaz.
„Kaj bi Vi, gospod Vrne, mogli še koga bolj ljubiti, kakor njo?" vpraša me dalje.
„ Gotovo, baronica!"
„Vi najbrž mislite : svojo nevesto. Jaz ne verujem, da bi se Vi, gospodje, res kdaj tako zaljubili, kakor se me ženske. Moj bratranec Alfred mi zatrjuje vedno, da me ljubi, ali jaz mu ne verjamem. Jaz sem mu na primer le iz nagajivosti prepovedala, da ne sme priti k nam na kmete, toda ko bi me le količkaj ljubil, mislil bi si gotovo lehko, da mi mora tu sami biti dolgčas."
6» 8
A. Pirec: Iz dolzega Saša zaljubljena/
„Saj ste mi vendar včeraj zatrjevali, da Vam zdaj ni dolgčas," rečem ji jaz.
„Nu, saj mi res ni, kar ste Vi pri nas, in zdaj mi je celo všeč, da ni bratranca mojega."
„Kako sem Vam hvaležen, baronica, da Vam jaz s svojimi slabimi močmi celo nadomestujem Vašega bratranca," odgovorim ji jaz nagajivo.
„Ne, gospod, jaz Vas nisem hotela žaliti. V resnici si ne želim nobene druge druščine," reče mi ona in mi poda kakor v spravo roko.
Jaz jo pritisnem na ustni. Radovoljno mi prepusti roko in se zaradi. Ves strah mi mine in začnem ji govoriti, kako jo ljubim in obo-žavam od prvega trenotka, kar sem jo zagledal.
Slučajno sva prijahala na ravno tisti kraj, kjer sva se prvič videla. Ustaviva svoja konja, jaz ji pomagam raz sedlo in dolgo sva se držala objeta in pozabila na vse okoli.
Kako srečen sem bil odslej!   V jasni ljubezni je mineval čas.
Jeseni smo se preselili na Dunaj. Dovršil sem svoje slike in na ondotni razstavi sam prejel zanje obilo slave.
S Klaro sva se zmenila, da pojdem jaz zdaj v Pariz, drugo pomlad pa pride ona s svojimi roditelji tja. Do takrat sem upal dobiti profesorsko mesto na kaki slikarski akademiji in potem sem jo hotel snubiti pri njenih roditeljih.
Vesel sem odšel v Pariz. Po zimi sva si dopisovala pridno; proti pomladi, ko sem jo vprašal, kdaj pride v Pariz, nisem dobil ni na to ni na dve poznejši svoji pismi nobenega odgovora.
Roditeljem sem se bal pisati, zato se odpravim sam na Dunaj, v strahu, je li ljubica moja zbolela, ali kaj?
Star znanec sem šel v hišo   baronovo takoj po svojem prihodu.
Baron me je vsprejel z velikim veseljem, povabil me je celo še za tisti večer, rekoč, da priredi danes svojim intimnim znancem in prijateljem soiree dansante. Povprašal sem še, kako se ima gospa soproga in baronica Klara ter odšel, ne da bi kaj zvedel o Klari, zakaj je tako čudno umolknila. Vprašal sem znance. „Z bratrancem je največ skupaj," povedali so mi,  „toda na kaj resnega ni misliti."
Grofa Alfreda, mislil sem si, njega se pa ne bojim. Bil je dolg ka-valerijski lajtnant nelepe postave in še menj lepega obraza, dolgočasen in neumen. Kolikokrat nama je bila s Klaro njegova suhokraka podoba a la Don Quixote predmet marsikateremu dovtipu.
Da sem bil zvečer med prvimi gosti, ni se čuditi. Vsprejel me je gospod baron. Peljal me je takoj k soprogi in hčerki svoji.
E. Lah: Zemljepisne Črtice.
689
„ Pozabil sem Vama še opoludne povedati, kako ljubega gosta sem tudi povabil k denašnjemu večera," reče jima in hitro odide vsprejemat nove  goste.
Poklonim se obema in ker je godba ravno zagodla prvi valček, prosim Klaro za ples.
„V kakih skrbeh sem bil, Klara, ker mi nisi nič pisala. Bal sem se,  da si bolna."
„Ne, jaz sem popolnoma zdrava," pravi mi, koketno se smeje in malomarno me opazuje.
„Ali me ne ljubiš več?" vprašam jo zavzet.
„Jaz sem nevesta svojega bratranca Alfreda. Jaz in Vi sva se drug v  druzega zaljubila le iz dolzega Časa."
„Hvala lepa, baronica," dejal sem, ker sem ravno dokončal turo. Zdelo se mi je, da me je ošinila strela.
Nasproti nama pride njen bratranec, njen ženin.
„Klara, ne zameri mi, da sem tako pozen!" opravičuje se on.
„Monsieur Vrne iz Pariza je tu," odgovori mu ona in pokaže name. On me prej ni hotel zapaziti.
Govorila sva navadne fraze. Meni se je vrtelo v glavi. Predstavil mi je svojo sestrično — nevesto.
„He, famozna nevesta, he?" zasmeje se neumno proti meni, že plesoc.
Zemljepisne črtice.
Piše Evgen Lah.
V. Kranj. kupina, ki jo mislim pod tem imenom natančneje opisati, ima z radovljiško še veliko več pjdobnosti kot tržiška. Tudi pri nji je severovzhodna, severna, severozahodna (le z malo izjemo, kjer je ravnina onstran Naklega odprta), zahodna in deloma tudi jugozahodna periferija gorovita, oziroma hribovita. S tržiško skupino ima to jednakost, da je tudi tu meja proti jugovzhodu in vzhodu ali popolnoma ali pa vsaj deloma odprta. Kot pri radovljiškem in tržiškem svetu, je tudi pri kranjskem severna in severovzhodna stran najvišja, južnovzhodna pa najnižja.
Vkljub   ti   jednakosti   opaziti je   vendar   velike  razločke  že  na prvi pogled.   Glavni razloček v fizijonjomiji obstaja v tem, da nastopa
44