Vojna. JUNAKOV GROB. IVAN SEDMAK. Na braniku naše slovenske Gorice je padel junaške smrti tovariš I v a n S e d m a k, učitelj v Iloku v Istri. — Pokojni učitelj-junak je od vsega srca ljubil svojo ožjo hrvatsko-slovensko domovino Istro in njeno deco ter je zvesto, neumorno, požrtvovalno in uspešno deloval v šoli in iz-. ven nje za nje blaginjo in napredek. Končno je za njeno obrambo dal svoj največji zaklad — svoje idealno življenje! Da bi le bila tudi ta žrtev v korist slavni in lepši bodočnosti ljubljenega naroda! Bodi vzornemu kulturnemu delavcujunaku, za dom in cesarja padlemu narodnemu učitelju ohranjen neminljiv spomin v srcih naroda in sianu, ki jima ie bil odličeii član! I FRANC PIRC. I Letos ob Svečnici je umrl v neki bolnici na1 Štajerskem tovariš FrancPirc, učitelj v Žužemberku na Dolenjskem. Bil je poklican v vojaško službovanje, a napadla ga je težka bolezen, ki ga je končno rešila vseh muk. Svoj čas je služboval v Gorici, potem se je preselil na Kranjsko; po nemirnem potovanju križem slovenske zemlje je dospel naposled do trajnega pokoja. — Rojen je bil leta 1874. na Črnem vrhu, učiteljišče je dovršil leta 1896., definitivno pa je bil nastavljen leta 1906. Bodi mu lahka domača gruda in priiazen spomin med nami! K AVSTRO-OGRSKI VOJNI RAZSTAVI NA DUNA^U 1916. Na tej znameniti razstavi bo poleg kopne armade zastopana tudi naša vojna mornarica, ki bo imela poseben oddelek. Ta oddelek bo razdeljen v več skupin; razen glavne skupine in posebnega oddelka »praporni ogled« bo vseboval skupine: 1. ladijski modeli, 2. torpedni in mornarični izstrelki, 3. izdelki vrvarske industrije, 4. mornariška obleka in oprema za častnike in moštvo in 5. navtični merilni instrumenti. Posebno zanimiva bo skupina trofej iz sedanje vojne: predmeti s sovražnih potopljenih ladij, in sicer s francoskih podmorskih čolnov »Curie« in »Bernuculli«, z italijanske oklopne križarke »Giuseppe Garibaldi« itd., dalje pa tudi deli sestreljenih italijanskih zračnih velikanov »Citta di Ferarra« in »Cita di Jesi«, pisemska vreča, ki jo je neki italijanski letalec vrgel v Trst, sovražrte granate in kos razletele srbske mine, ki1 so ga našli blizu mesta1, kjer je ponesrečil monitor »Temes«. * ITALIJANSKI UČITELJI. Italijansko učiteljsko društvo je izdalo na učitelje okrožnico, v kateri zahteva od njih, naj vzpodbujajo otroke, da nabirajo razne kovine: železo, baker, pločevino itd., ker armadno vodstvo. toži, da manjka kovin. ODPRAVA BELIH ŽEPNIH ROBCEV PRI ARMADI NA BOJIŠČU. -Višje armadno poveljstvo je naprosilo vojno ministrstvo, naj ne pošilja armadi na bojišče več belih robcev, marveč barvane. Nadomestnim četam se je zato naročilo, naj pohodnim oddelkom prepovejo vzeti s seboj bele robce. Bele robce pri armadi na bojišču zamenjajo polagoma z barvanimi. * PO VO.JNI PRIDE.IO TUDI ŽENE NA VRSTO. V nemški javnosti živo razpravljajo o predlogu, da se naj uvede po vojni tudi ženska službena dolžnost. Vsaka telesno sposobna žena naj bo zakonito primorana se podvreči eno leto državni ali javni službi, da se izvežba v panogah, ki so ženam primerne in za razvoj države važne. Zene bi odslužile svoje leto v bolniščnicah, otroških vrtcih, vzgojevališčih, kuharskih šolah, vzornih gospodarstvih itd. Ta službena dolžnost naj bi bila splošna, kakor je vojaška za moške. * POMANJKANJE PORODOV. Sedanja vojna zahteva ogromno žrtev. Ne samo, da je že padlo silno mnogo zdravih Ijudi, in se nič ne more vedeti, koliko jih še pade, tudi na zdravju bodo vojaki hudo trpeli, tako da jih pač ne bo preveč, ki bodo dali življenje krepkim in zdravim otrokom. To je seveda za vse države velika škoda, zakaj vsaka država želi imeti čim več zdravih prebivalcev; toliko več je davkoplačevalcev, toliko več vojakov, toliko več delavcev vseh vrst, toliko več bogastva. 2e pred vojno so v nekaterih državah s skrbjo opazovali, da pojema število porodov. Imoviti ljudje imajo navadno manj otrok kakor ubožni, a že pred vojno se je pokazalo, da so tudi ubožni ljudje začeli omejevati število otrok. V Berlinu so svoj čas socialne demokratke začele celo agitacijo, da naj več ne rode, češ, otrok je za starše le kazen, ker poveča itak velike skrbi. Zdaj so v pruskem državnem zboru obširno razpravljali o pojemanju porodov. Sredi minolega stoletja je prišlo na Nemškem na tisoč oseb povprek 35 do 40 porodov na leto, začetkom sedanjega stoletja pa le še 22 do 27 porodov. Vladni zastopnik je pojasrvil, da se krči na Nemškem v sedanjem stcletju število porodov trikrat hitreje kakor prej, in da ga ni kulturnega naroda, kjer bi število porodov tako padalo, kakor pri Nemcih. Na Francoskem je poteklo 70 let, preden se je število po- rodov tako skrčilo, kakor pri Nemcih v 12 letih. Zdaj je na Nemškem na leto 560.000 porodov manj, kakor bi jih moralo biti, če bi prišlo na tisoč prebivalcev še toliko porodov, kolikor jih je prišlo leta 1900. To' pomeni, da bi Nemčija lahko imcla 2 in pol milijona več prebivalcev, kakor jih ima sedaj. Za Nemčijo je še sreča, da je umrljivost otrok raztneroma majhna, ker so gospodarske in zdravstvene razmere jako ugodne. A dočim je postala umrljivost za 4:4 odstotkov manjša, je število porodov padlo za 7:7%. Po sodbi nemškega vladnega zastopnika ne bo rnogla Francija nikoli več popolnoma preboleti izgub v sedanji vojni, a tudi Nemčiji grozi nevarnost. Glavni vzrok nazadovanja porodov v Nemčiji je po sritlbi pruskega vladnega zastopnika, da so Ijudje dobili nove nazore o zakonu in otrokih. Ljudje smatrajo otroke za bretne, ki jim nalaga različne odgovornosti in jim provzroča velike skrbi in stroške. Res je, da izhaja težje, kdor ima več otrok, a vendar je obžalovati, da je jako mnogo žen, ki ne marajo imeti otrok, in je obsodbe vredno, kuko se razširjajo sredstva proti spočetju. Vrhutega je treba računati s tem, da innrje na Nemškem vsak dan povprek 18 žen na porodih, in bo zaradi tega treba babištvo temeljito preurediti. Tudi v Avstriji ne bo v tem oziru mnogo drugače. * SIBIRIJA. Večkrat smo čitali v sedanji vojni z Rusijo, da se v ruski vojski zlasti odlikuiejo glede hrabrosti in vztrajnosti čete takozvanih Sibirijakov. Še bolj nas je pa jela zanimati Sibirija, ker mnogo vojnih ujetnikov, najbrže večino, pošiljajo v Sibirijo. To dejstvo je zbujalo v svojcih ujetnikov skrbi, ker pripovedujejo o Sibiriji grozovite stvari. Saj je Sibirija dežela izgnancev, kamor pošilja ruska vlada svoje vsakovrstne zločince. Vobče prevladuje tudi mnenje, da je v Sibiriji silen mraz in nerodovitna zemlja. — To naziranje treba popraviti. Predvsem bodi povedano, da je Sibirija silno velika dežela. V pritnero samo dve števili. Nemčija meri okolo 540.000 kvadratnih kilometrov, Sibirija pa nad 12,518.000. Sibirija je torej triindvajsetkrat tako velika kakpr Nemčija. Prebivalstvo Sibirije šteje danes okolo deset milijonov..Res je pa tudi, da je nekaj več Sibirije nego polovica nepripravne za bivanje človeka, to je ves severni del, ki meji na Sevenio ledeno rnorjc. Takoj ob morskem obrežju se razprostira obširna močvirna ravnina Tundre, ki imajo Ie inalo rastlinstva, a so bogata lovišča za divjačino. Od tam dobivamo dragoceno kožuhovino. Lov pa pojema boljinbolj, ker je silno rajširjen divji lov. V mrzlejših krajih se peča z lovoin domače prvotno prebivalstvo, ki' se nahaja nekako na tisti stopnji kakor evropski Eskitni ali pa še ne. To so potujoči rodovi Ostjakov, Jenisejcev, Samojedov, Vogulov, Sojotov, Jakutov,Kalrninov,Buretov,Turiguzov in Kamčadalov. Na Tundre meji na jugu gozdovje, ki prihaja proti jugu vedno gostejše in izrabljivejše. Nasprotno je pa južni, razmeroma ozki pas, ki pravzaprav meji na prave azijske dele Rusije in na Kitajsko, izredno rodoviten, najboljša zemlja za obdelavanje. V nekaterih krajih prospeva tukaj tudi južno sadje. — Približno polovico prebivalstva tvorijo Rusi in njih potomci. Pod imenorn Sibirijaki uraevamo navadno potomce priseljenih Rusov in potomce domačinov in priseljencev. Rusi so se deloma naselili v Sibiriji prostovoljno, deloma so pa bili izgnani tja. Usoda teh ni bila vedno grozovita. Kar se tiče grozovitosti katorge in tudi lajših ječ, o katerih smo čuli take grozote, da so se nam ježili lasje, zadeva samo del izgnancev, med njitni seveda takih, s katerimi sočuvstvujejo naše človeške simpatije. Veliko večino izgnancev tvorijo ljudje, ki so morda res napravili zločin, pa ne toliko iz hudobnosti svoje narave, marveč zaradi tega, ker se niso znali prernagovati ali iz strastnosti, z eno besedo: ne iz zlobnih namenov. Drugi del tvorijo taki, ki so zagrešili takozvane politiške zločine lajše vrste, torej gotovo svobodnejši in živahnejši duhovi; tretji del obseza končno Ijudi, ki so se upirali oblastem, ali so jih te mučile toliko časa, da so se jeli upirati, in končno tudi nekaj povsem nedolžnih ljudi, ki so postali žrtev nepravičnega pravosodstva. Vsi1 ti niso prišli v ječe, smeli so se nastaniti v določenih krajih dežele in so ostali tam kot nriseljenci. Ruska politika izganjanja je imela nanien, naseliti neobljudeno Sibirijo, kar je tudi pospeševala s tem, da je prostovoljnim priseljencem prodajala prav poceni zemljo. Ta-pot bi bila prava, ker je bi!a zlasti za ruskega kmeta jako vabljivo, da se na tak način osamosvoji, zakaj v Sibiriji ni bilo nikdar tlake. Da pa ta način naseljevanja ni uspel, jč bi!a kri- va slaba politiška uprava. — Poznavaloi razmer menijo, da je politiška zrelost sibirskega prebivalstva mnogo višja nego ta evropskih Rusov, in cela Sibirija, če jo presojamo čisto politiško, ima še lepo bodočnost. Pravijo namreč, da so sibirski izgnanci večinoma najnadarjenejši deli ruskega prebivalstva. — Brez vseh predsodkov lahko trdimo, da je tretjina Sibirije nadepolna naselniška dežela. Ta del Sibirije je pa še vedno sedemkrat takoveliko ozemlje kakor Nemčija, in ima sedaj le eno sedmino prebivalstva Nemčije. Kadar pa bo južna Sibirija tako gosto naseljena kakor je Neničija, bo imela 500 milijonov prebivalcev. — Kdor se bolj zauima za življenje in odnošaje, ki vladajo v Sibiriji, tega opozarjamo na znamenito delo A. M. Dostojevskega »Zapiski iz tnrtvega dorna«. (Slovenska Matica 1912). POLJAKI NA PRUSKEM. V pruski zbornici je prišlo do zanimive debate. V pruskem proračunu se namreč tudi sedaj nahaja postojanka 100 miliionov niark za »naseljevalne natnene«. Poljski govorniki so izrazili bojazen, da se bo ta vsota kakor prejšnja leta porabila za nakupovanje poljskih posestev, oziroma za nemško kolonizacijo v poljskem deiu Pruske. Predlagali so zato, da se sprejme v zakon določba, ki bo izrečno ugotovila, da se pri uporabi tega kolonizačnega fonda ne sme delati nobene razlikc glede vere, politiškega prepričanjci in narodnosti. Poljedelski minister Schorlemer je izjavil, da je fond namenjen sedaj predvsem za naseljevanja vojnih invalidov in da se ga bodo seveda tudi vojaki poljske narodnosti lahko posluževali. Vsekakor pa je treba čuvati nemške kolonizačne interese pred smotrno poljsko naseljevalno politiko. O stvari se je razvila živahna razprava, v kateri so zlasti socialisti podpirali poljsko stališče ter svarili pred protipoljsko politiko. Po ponovnem glasovanju pa je bil poljski dodatni pred- log odklonjen. * SKRAJŠANA UČNA DOBA VSEUČILIŠČNIKOM V VOJNI. Naučni minister je odredil, da se skrajša učna doba juristom in filozofom, ki se nahajajo v vojni. Juristom se bo od vojaške službe vštelo dva tečaja, študirali bodo samo tri leta. Da pai bodo obdelali vso snov, bodo štiidiralr v posebnih kurzih in repetitorijili. ludi juristi, ki še niso napravili prvega državnega izpita, lahko navzlic temu poslušajo predmete za drugi izpit. Prvi izpit imajo položiti tekom pol leta. — Medicinci bodo morali pa bolj pridno obiskovati predavanja in posebne vaje. Drugi rigoroz bodo lahko delali že na koncu 9. tečaja, tretjega v začetku 10. tečaja in po izkušnjah bodo promovirani za doktorje. Filozofom se bo vštelo dva tečaja. Učiteljskim kandidatorn se bo pod gotovimi pogoji dovolilo polagati izpit. Te odredbe veljajo tudi za svoječasno demobilizacijo, ne veljajo pa za študente, ki so prostovoljno vstopili v vojaško službo ali zaradi sovražne invazije ali interniranja niso mogli nadaljevati svojih študij. »NEMŠKI ROJAKI NA BO.JIŠČU!« Pod tem naslovom priobčuje v nemških listih predsednik nemškega »Schulvereina«, državni poslanec in načelnik nemškega »Nationalverbanda« dr. Gross, naslednji1 oklic, namenjen vojaštvu nemške narodnosti na bojišču: »Nas zaostale je zadela gotovo ne hvaležna naloga, dai varujemo in upravljamo nemško narodno imetje v domovini za vaše odsotnosti. Dohodki so se sedaj zairadi splošnega pomanjkanja denarja, zaradi sedaj bolj vojni preskrbi posvečerie dobrodelnosti tako znižali, da smo morali ustaviti velik del (jodpor šolam in otroškini vrtcem. Kar se še vzdržuje, je naravnost neizogibm> potrebno. Vsakdo vas ve, da nas celo sijajen vojni uspeh ne odveže skrbi za vzdržavanje nernških jezikovnih tal iz mnogih vzrokov, ki govore ravno za vojniško požrtvovalnost nemških bojevnikov. Če hočete, da se ohrani nemška dediščina v vaši odsotnosti, nabirajte med svojimi nemškimi vojnimi tovariši in pošiljajte nam darove. Nemški narod in vaša nemška domovina vam bosta hvaležna!« SKRB ZA SUPERARBITRIRANE VOJNE INVALIDE. Vojoo ministrstvo je izdalo več važnih odlokov, ki odrejajo sledeče: 2e superarbitrirani vojni invalidi, ki so še potrebni zdravljenja ali šolanja, se lahko javijo sami ati pa jih naznani deželna komisija, da se gredo §e zdravit v vojaške zavode, ki so najbližji njihovemu bivališču. V bolnicah še nadalje dobivajo svojo< oskrbno pristojbino, poleg nje pa še obleko, hrano iti stanovanje v naturi. Ta odredba velja tudi za notranje bolezni. VPOKLIC PISAVE ZMOŽNIH CRNOVOJNIKOV. »Reichenberger Ztg.« poroča: Vojni minister je izjavil, da bodo v najkrajšem času vsi črnovojniki, ki znajo pisati in ki1 doslej še niso bili vojaki, vpoklicani, da bodo nadomestili pisarniško in podobno osobje, v kolikor je sposobno za službo na ironti. * DEBATA O MIRU V ANGLEŠKI ZBORNICI. V angleškf zbornici je poslanec delavske stranke Snowden rekel, da se trajen mir ne bo nikdar dosegel z nadaljevanjem vojne, ampak samo s pogajanji. Snowden pravi, da je že prišel čas za mirovna pogajanja in zato poziva vlado, naj naznani svoje mirovne pogoje. ¦— Bivši minister Trevelyan je vprašal, zakaj vlada noče povedati svojih inirovnih pogojev. — Ministrski predsednik Asquith je odgovoril: Jasno, razumljivo in v važnih besedah sem že povedal, pod katerimi pogoji bi bila Angleška pripravljena skleniti mir. Danes boni to ponovi'1. kar sem rekel 9. novembra leta 1914.: »Meča, ki ga nismo prav lahko potegnili, ne bomo prej vtaknili v nožnico, dokler Belgija — in pristaviti hočem — Srbija ne dobita nazaj v polni meri vsega, in sicer več kot vsega. kar sta žrtvovali, dokler ni Francija zadostno zavarovana proti napadu in dokler ne bodo pravice malih narodov postavljene na varen temelj in dokler ni popolnoma in končno uničeno vojaško gospodstvo Prusije. Ali je treba še večje jasnosti? Samo na tej podlagi je mir mogoč.« O NEMŠKIH SMOTRIH. V Nemčiji doslej ni bilo dovoljeno razpravljati o vojnih smotrih Nemčije. Te dni pa je pruski deželni zbor sprejel predlog, naj se dovoljuje razprave v časopisju o tem. Berlinska »Kreuzzeitung« pripominja umestno: »Ako bi vlada odobrila ta predlog, bi imelo to jako dobrih posledic. Zaradi naše raolčljivosti se dozdevamo inozemstvu slabeji, nego smo. Poglejmo naše sovražnike, pa bomo videli, da ne ostajai brez sugestivnega delovanja, in je nerazrnerje napram dejstvom očitno. Škodljivo je, da smo ini v dušnem in rnoralnem vojevanju potisnjeni v defenzivo. Nesrečna skromnost in rezerviranost!« TRISTO MILIJARD VOJNIH STROŠKOV. »Pall Mall Gazette« je izračunala, da bo dosegla skupna vsota vojnih izdatkov za vse bojujoče se države koncem leta 1916. znesek 300 milijard. BELGIJSKI KARDINAL MERCIER. Belgijski karditial Mercier je bil v Rimu. O tem posetu sedaj listi mnogo pišejo. Katoliški »Giornale d' Italia« pravi, da kardinal svoji deželi, ki živi v upanju, cfa ura pravice ni več daleč, prinese iz Rima več kakor preproste besede. Nasprotno pa pišeta »Secolo« in navadno dobro poučena »Correspondenza«, da kardinal ni mogel doseči, da bi papež nastopil za Belgijo. Papež je izrazil samo svojo naklonjenost in upanje, da Belgija zopet vstane. »Neue Ziiricher Ztg.« zve iz dobrega vira: Papež ni odobril pisma belgijskih škoiov o dozdevnih nemških grozovitostih in je prepovedal nadaljne korake v tej zadevi. »Corriere« piše, da ostri članki nemškega časopisja (posl. Bachem v centrumovi »Koln. Volksztg.«) niso na kardinala napravili nobenega vtiska. Karditial sam je rekel, da se pri svoji vrnitvi nima bati nobene grožnje ali sile. Pri odhodu so mu nove nemške oblasti dale obsežno garancijo, da inu vrnitve ne bodo ovirali. V Florenci je kardinala pozdravila velika množica in kardinal nadškof Mistrangelo. Klicali so: Naj živi junaška Belgija! — Korespondenčni urad poroča: Tudi v Florenci na kolodvoru in pri neki cerkveni slavnosti je bil kardinal Mercier predraet politiške demonstracije. Otrokom je odgovoril: Molite za osvoboditev in zmago Belgije, kakor molim tudi jaz za I.talijo in njeno popolno zrnago, zakaj tako molimo skupno za triumf kulture, pravičnosti in pravice. — V razgovom z zastopnikoni lista »Nazione« je kardinal rekel, da je on kakor so tudi Belgijci gotovi ita-lijanske zmage, in sicer bodo zmagaliskupno z Belgijo, ker je pravica in slavana njihovi strani.