JAN PLESTENJAK
IZ CIKLA »RAZBIČANA UPANJA«
REQUIEM
(Obletnica smrti mojih treh bratov, strica in bratranca)
3. I. 1942 — 3. I. 1943
Danes je leto dni, odkar so odjeknili streli in so padli moji bratje France,
Jože in Lojze, moj stric in bratranec, ne da bi nam trohico svojega testamenta
zapustili. Begunje — Kalvarija slovenskega naroda na Gorenjskem — skrivajo
njihove grobove; morda je tam zdaj sneg, morda robidovje obrašča prepojeno
zemljo, kjer leže skrušena mlada življenja.
V večnost, v tisto prečudno daljo, ki ji ne vemo začetka in ne konca, so odšli,
mi pa se trapimo za žicami in čakamo in smo brez moči, kot da bi ne bilo
krvi v naših žilah.
Vendar se mi zdi, da mi vseh pet govori iz grobov in da me roti: Ti si še
živ! Vsak utrip srca naj ti spregovori uporniško besedo, tako, kakršna je zamrla
na naših ustnicah tisti trenutek, ko smo se od krogel zleknili v neprostovoljne
grobove!
Cujte me France in tvojih devetero otrok, čujte me Jože, oče dvoje sirot in
Lojze in stric Jernač in Ti, nebogljeno petnajstletno junaško dete: Kako Vam
je? Danes je krvi nič koliko in danes niso požgane samo Vaše hiše. Vasi lajajo
k Bogu, k pravici in resnici, ki je pa ni! Morda je z Vami umrla? Ne! Vi ste
jo zalili in mora zrasti velika in lepa, kakršno sanjamo za žicami vsak dan in
vpijemo po zdravju, ki ga za nas hrani le svoboda, vsa rdeča od vaše krvi.
Lučko Vam bomo prižgali, vtihotapljeno rdečo lučko, ki naj kot simbol
izgori za Vas, nam naj bo pomnik in klicar: Kri za kri! Obljubljamo Vam, da
bomo zbrali pota, ki nas bodo združila v tisto tisočletno hrepenenje, ki je izzvenevalo
v soglasje svobode hiš in duš, teles in mučenikov.
Ob tej lučki Vas prosimo, vzemite to našo skromno molitev na svoje grobove.
Ko bo pa Vaš in naš čas zapel, bakljo si bomo prižgali ob Vaši krvi in šli
na pot neoskrunjeni svobodi nasproti, ki bo slovenska, s krvjo pridobljena, naša
in nikoli več opljuvana.
Počivajte z zavestjo, da smo z Vami! Kolikor je še moči v nas, jo bomo
danes okrepili ob Vas.
Zbogom!
(Brano v Campo concentramento Chiesa nuova-Padova, dne 3. jan. 1943 ob
12. uri p>onoči).
15 Loški razgledi 225
VERNIH DUŠ DAN
(2. nov. 1944)
»Bratje, težko in mrzlo vam je
zdajle pod zemljo!«
»O, nam je lahko, nam je toplo!
Brez hrupa in brez jedkega obupa
teko v brezbrežje dnevi pod zemljo.
Saj smrt je lepa, v cvetje je odeta!
Sicer pa, preden danes je mladost spočeta
in preden ji je slast krvi do duše razodeta,
ji že gomila je nekje načeta!«
MATERI
Mati, vem, da tvoja siva leta
pesem dela, žrtve in ljubezni dih prepleta,
mati, vem, da kar nam svet obeta,
je kakor vonj, ki mre v pomladi cveta.
Mati, vem, da malo si dobrot užila,
da vsako leto si grenkejšo kupo spila,
Bogu in ne pa svetu svoje si gorje tožila
in križ s smehljajem vse viharne dni nosila;
za vse nas in za očeta si molila,
pa če le kdo, le ti si zdravja nam sprosila,
pelina sebi, nam pa med točila.
Da vsaj za rojstni dan bi vsake grenke misli se znebila
in da bi leta sonca, blagoslova in radosti ti sledila,
to molim in bom vsak dan molila.
BILO JE . . .
Sama sva ostala na razp>otju
in mati je tiho jokala.
Bala se je daljine sveta,
ki je zijala pred mano.
»Ne hodi!« morda bi rada dejala,
pa je molčala.
In se mi je roka njena približala,
mehko, toplo me na čelu pokrižala,
križ poljubila, v kri zaznamovan,
zagrnila obraz in se v kamro skrila.
Morda je slutila, da bo sinko hodil križev pot
in nosil križ, ki mu ga je svetnica poljubila.
Danes matere ni!
Draga, ti se približaj mi s sladko roko,
ti me pokrižaj z brezgrešno roko,
s poljubom, križ mi blagoslovi
in spet mi s križem bo na pot lahko.
226
15*
PROŠNJA
Rad bi na stezo, rad bi na cesto,
zbogom gluho in brezdušno mesto —
rad bi v samoto, mati, na tvoje srce,
rad bi topline, rad bi tvoje roke.
Rad bi k tebi, da, kako sem sam, povem,
da tebi grehov in zablod se izpovem
in ti mi brez pokore in kesanja,
brez trdnih sklepov, darovanja,
odvezo daš za danes, za poslednji čas
in od srca strpincenega odvališ mi kamen
in rečeš v znamenju ljubezni: Amen!
MATERI
Mati, nocoj sem spet sam!
Kako je s teboj?
Danes vse so poti mi zasnežene,
misli od slutenj prebolnih zamrežene,
z meglo očem so zastrti razgledi,
urarla je volja, mladost in ljubezen,
le v dušo ubito so uprti pogledi.
Mati, na mojih suhih ustnah umrl je smeh
in v duši tesno je kot nosil bi smrtni greh.
Pri meni je zdajle temno,
saj sveti mi tuja luč!
A vendar, ko v vratih se zgane ključ,
za hip se mi srce razvname,
mladost, ljubezen vame plane!
O, kje je greh in kje so stare rane,
ker, kadar mi utajena solza kane,
mi s prta kot od smrti
krvavo rdeča roža vstane.
Mati, noooj sem spet sam!
Kako je s teboj?
Jutri morda poti ne bodo zasnežene,
in jutri misli nič več zamrežene.
Jutri, mati, bom romal k tebi,
saj zdaj mladost, ljubezen čutim v sebi,
zdaj nisem sam!
In zdaj je dan!
Na mizi rdeče rože mi cveto
in k tebi, mati,
rože in ljubezen in mladost
na božjo pot gredo.
227
IZ TEH DNI
Na njive mojih sanj je sneg zapal
in rože ledene so se na okna obesile,
vran se je s smreke k soncu pognal,
v mrazu so se peroti povesile.
In zdaj ni sanj, ki bi me opajale,
v srečo bežečo bolno me zavajale;
rože ledene so v srce se vselile
in v dušo črnega vrana zvabile.
Črni vran v duši, v srcu ledene rože,
daj mi sonca, o dobri bože!
NOČ
Trenutek postoj!
Ali ne čutiš težine noči,
ki nad nama negibno visi?
Ali ne slišiš, kako pada zvezd sijaj
v najin zasanjan raj?
O, ali ne vidiš, kako se mesec opoteka
in kot nebeška reka
v slapovih kolobari mesečina
na najin tihi kraj?
Trenutek postoj!
Nocoj so vrata nebeška odprta
in z zvrhano mero Bog milost deli!
Joj, kako bi do njega,
ko pa težina noči nad nami visi
in nama dušo, zvezd sijaj duši!
O bog, že to je milost, ki mi roka tvoja jo deli,
dovolj je, več srce si ne želi!
OBČUTJE
Jaz sem sam!
Ni ga pod soncem mi brata,
če sprejmo me, odpro se tuja vrata,
pokaže roka tuja pot,
odkaže tuja za čez noč mi kot.
Zdaj pa je na Zelenici mehko,
in zdaj je pod brezo morda toplo,
tam je deviško belo,
tja, tja zdaj moje misli gredo.
228
Draga, kaj so se čez noč
tvoje misli tam kopale,
vse bele in prečiste počivale,
da je pod brezo in pod hrasti tak belo?
O, zdaj pa nisem sam!
Na mehkem in belem pod brezo ležim,
na mehkem, na žemljici dobri spim,
ki tiho in boječe mi sanje šepeče:
»Ohladi si rane skeleče,
saj sem ti sestra in sem ti mati,
kri si od moje krvi!«
In breza nad mano trepeče,
bisere siplje na moj spokojen! obraz.
O, morda ni več daleč čas
in bom spal pod zemljo!
V objemu sestre in matere mi bo toplo
in bela odeja iskrila se bo nad meno.
ZA ŽELJAMI
Zakrij mi s sladko dlanjo oči,
da spet se napijem moči!
Nocoj, nocoj grem za željami,
srce ukazuje, pa če za gorami
se čudežni cvet mi rodi!
Zakrij mi s sladko dlanjo oči!
Presvetle, prevroče so mi noči.
V neslutenem žaru naj cvet zagori!
Rad bi skopnel v opoju strasti,
sit sem samote in ubitih dni,
o čudežni cvet, daj, čašo odpri,
srce mi je močno, naj v tebi zgori.
NE POMNIM VEČ . ..
Ne pomnim več poljuba,
za drhtljaje ustnic več ne vem,
morda mi je v življenja skriti knjigi
ukazano, da jaz ljubiti več ne smem.
Saj ljubil bi — srce mi je bolno — polno!
229
Pa meni se ustnice vsake odmikajo,
nikdar se dobre roke ne dobrikajo
in kadar bi iz dekliških oči
utrinek sijaja iz skritega raja rad,
se mi umikajo.
In zdaj sam v samoti trepetam
in čakam, da vihar me razdivjan
kot ranjenega ptiča vrže kam!
SPOZNANJE
Pomlad sem pokopal že davne dni,
za grob pa ne vem,
In če bi vedel in zvedel zanj,
utrujen bi legel vanj.
In zdaj je jesen
in iščem grob moje pomladi,
saj v njem je ljubezen, so moje sanje
in vanje tvoj obraz sem tkal v presladki nadi,
pozabil pa v omamni sem nasladi,
da vsaki vabi
je smrt utisnila nevidni svoj pečat.
In zdaj so večno mrtve moje sanje,
zdaj čakam,
da mrtvi svoj obraz zagrebem vanje.
JESEN
Draga, ne vem kako prebijaš dneve,
ne vem, kako ubijaš čas, ki nad teboj visi,
ne vem, kako se v srcu ti zbudi,
ko romam jaz in romaš ti v jesenske dni?
Veš, listje rumeni
in mene vse tesni krog duše razbolele,
preštevam dneve, vse prekmalu mi uvele
in ti pijem s trudnimi rokami
za srečo, ki je daleč za mejami
in iščem src, ki ni jih več med nami.
Večer kot sladka dlan mi na očeh počiva,
besedo slišim svojo: jaz sem sam!
Obupno čakam, od nikoder ni odziva,
da čisto sam sem, le to znam
in spet se iz teme v temo peham.
230
JESENSKE ROŽE
Na jesenski dan sem ti rož nabral,
rumenih, rdečih sem ti dal,
zelenja, od sipka krvavega kipenja
izpod šumenja brez in smrek sem ti nabral.
In zdaj boš odšla!
In rože bodo same ostale,
odšla boš, nanje, name pozabila,
predaleč boš, da jih bi ti zalila;
samota jim bo kri, zelenje spila
in rok ne bo več, ki so jih nabrale,
ne ustnic tvojih, ki so se smehljale.
Jaz pa s skritimi solzami
iskal bom za meglenimi gorami,
da najdem korakov tvojih sladko sled.
BOLNIK
Noč mi je kalnih sanj v dušo nalila
in zdaj sem bolan;
draga odšla je in me čez noč zapustila,
da zdaj sem bolan in sam.
Pota do nje so zabrisana, ni je steze do nje
in nič ne ve, da sem bolan;
in njene misli so v zvezde zarisane,
zanje ne znam
in ona ne ve, da sem sam.
Nad mano je noč kot črn baldahin razpeta
in duša v njej trepeče kot ranjen ptič ujeta
in čakam sonca, ki za daljnimi obzorji
se raje brati s tajnostnimi morji,
kot da bi čez gore se vzpelo,
me samega in bolnega objelo ter ogrelo.
Na mrzlo akno trka megleni dan,
o, draga, jaz sem sam — bolan!
RESIGNACIJA
Jaz sem v ječi, v sladki ječi zaprt!
Na zapuščeno dlan oprt
gledam oblake, ki se nad mestom vozijo,
gledam črne vrane, ki nad hišami krožijo.
231
Oh, kako dobro je biti zaprt!
Vsaka stena mi kot rodna sestra šepeče:
»Daj se predrami!«
Vsaka senca kot plaha misel trepeče:
»Predaj se omami!«
In od koder že veter pihlja,
od povsod mi pozdrav kaplja.
In zdaj srce se spet smehlja
kot včasih, ko draga mi rekla je:
»Pridi! Velja!«
VSTAJENJE
V sanje vkoval sem tvoj obraz,
v srce sem zaklenil vse misli nate.
»Ljubi!« tak je moje duše ukaz
in srce in sanje k tebi gredo kot v svate.
Zdaj je pomlad in se rože razcveta j o,
v njihove čase mi misli-čebelice letajo,
vse, kar je bolnega bilo, v vrisk mi pregnetajo,
dušo in kri mi z divjim opojem prepletajo.
In zdaj je jesen, zame pa pomlad!
Prej bolne roke zdaj rože objemajo,
iz kipečih čaš si ljubezni zajemajo
in vsak cvet me kot brat ima rad!
O, meni je dobro, ker mi pozvanja pomlad!
UTRINEK
Na pot, kjer se je sonce vozilo,
so se zvezde obesile!
Nai pot, kjer moje dekle je hodilo,
so se rože razvesile.
Pa bi rad zvezdo utrgal z neba,
rožo utrgal za naju oba,
rožo in zvezdo za težke dni!
Pa se je zvezda utrnila z neba
in je roža ob poti izdahnila
in zdaj, kaj bi za naju oba
za težke dni in temne noči?
IZPOVED
»Pojdi!« so rekli pred leti
in natrpan z nasveti
romal sem na daljno pot.
232
In me je zalotil večer
in me je ujela noč,
pred mano pa daljna temna pot!
Z rokami tipal k gluhim sem zidovom,
v temo gozdovom tožil sem bolest,
do zvezd in do nebeških cest
utrujal sem oči — spoznal, da luči ni
in da na gredah mojih upanj
se tema gosti.
Skozi temo in meglo
k zidovom tvojim je oko zašlo
in dala si mi lučko v roko
in zdaj, ko grem v temo,
v roki drobna lučka mi trepeče.
Lučka? Morda le srce od sladke sreče?
VEČER
Danes nagibi je dan,
draga, ostani pri meni!
Veter divja čez ravan,
draga, sam sem, daj me objemi!
Tam zadaj hrasti šume
in breze si češejo v vetru lase;
v deviške dlani si mesečino love
in jo sipljejo v najino trudno srce.
SPROŠČENJE
Večeri so sladki kot poljub deklet,
jaz pa zaklet umiram,
s seboj in se z Bogom prepiram
in sem kot Krist na križ razpet.
Pa zame še ni določeno, da bi omahnil
in brez krvavega testamenta:
»Dopolnjeno je!« dušo izdahnil.
Jaz sanjam čas, ko se bom s križa snel
in se kot vranec splašeni čez plotove vzpel
in tebe, mati, tam v daljavi vso močno
v m^račnjavi mrctzov in gozdov objel
in ti v poljubu razodel,
kako sem še zmerom kri tvoje krvi,
puntarske krvi za te kajnevske dni,
preden nam nova zarja ne vzplamtL
233
PISMO
Skozi zastore gora oko te ne more zagledati,
preko zastorov meja srce ti ne more povedati,
kar me že dneve dušeče duši.
Predaleč si mi!
Veter se nad hišami in smrekami podi,
oblake vidim, vihar jih mimo zvezd drvi
in z bičem kaže pot jim v daljine tuje
in tuli, vrhove upogiba in slabiče bore ruje.
In tam za viharjem v dalji za gorami si ti!
Povej mi, kadar se vam v mrakove zgosti
in nobena lučka na nebu ne zagori,
če srce ti ne vzdrhti?
Morda?
Na Zelenici kot nekdaj hrasti šume,
osamljene na oknih tvojih rože ledene,
ker nič jih ne pobožajo tvoje roke.
LAHKO NOČ
Na okna trkajo zvezde srebrne
in zdaj in zdaj se katera utrne,
na ceste mesec sence riše
in od hiše do hiše
na stene in v srca diše: »Lahko noč!«
Draga, jaz potujem skozi noč,
grem preko senc in mesečine,
srce polno nebes je srebrnine,
pojoč v samoto gre v daljine,
na tebe misli in šepeče: »Lahko noč!«
POLNOČ
Zdajle je polnoč!
Ti sanjaš sanje iz raja nasmejanega,
jaz trgam bolečine iz srca razdejanega.
Ti v sladkih sanjah piješ slast življenja zamujenega,
ob svojem grobu jaz slonim življenja umorjenega.
Zdaj je pK>lnoč!
Oj, kdaj bo že dan? Z njim sonce
in življenja zdravega vihar!
Zame nikdar!
234
II
o meni vsaka sled do sreče bila komaj
je načeta
in moja pesem o ljubezni zmerom
neizpeta.
Ce pa se kje v sijaju je vonjavem sreča
posvetila,
že tisti hip je pot do mojega srca
zgubila.
In šla je, kot gre romar, ki ga cerkev ni,
pač pa krčma izvabila.
DANES MI ZVEZDE POJO . . .
Danes mi zvezde poj o,
poj o mi himno nebes in duš
in preko dreves na moja okna
zliva se mesečine sladke sijaj.
Danes mi zvezde poj o,
poj o mi pesem občestva
in v nebesa se moje misli pno,
z ljubeznijo, ki sem jo našel, gredo.
O, pa jutri mi bodo zvezde še pele
in morda še lepše in slaje!
Pa če se vse pogrezne name
in če se sonce z zenita sname,
jaz pesmi zvezd ne dam,
ljubezni svoje jaz ne dam.
MOJA MOLITEV
O bog, če res si še nad nami,
blagoslovi s svetimi rokami
Ivanki pot, stezo, ljubezen njeno!
Kot ti za druge se je darovala,
če kamen, cvet, drevo je srečevala,
še v njem le tebe je iskala
in v stvarstva templju tvojem molitve je žebrala.
In zdaj te spet po svoje gre iskat,
zdaj gre ljubezni ukaz jekleni spolnjevat
in to je tvoja volja — večni nad zvezdami!
O, in če res si ee nad nami,
na pot ji srečo trosi s svetimi rokami,
na pot in pa povsod, kjer šla bo za željami.
235