239   ~
Naši dopisi.
Iz Gorice 23. jul.^ (Izv. dop.) Med velikimi prazniki , katere ste na Stajarskem in Kranjskem obhajali pretekle dni, so bile vse druge novice iz drugih slovenskih krajev neznatne; zato se je tudi Vaš poročevalec zakasnil, in sicer toliko rajši, kolikor manj bi bila njegova poročila prijetna. Kar goriškim in vsem Slovencem ugaja, je to, da dobimo v Gorico metropolita zopet Slovenca. Kakor ste izvedeli iz uradnega dunajskega lista, imenovan je za goriškega kneza in nadškofa dr. Alojzij Zorn, dosedanji poreško-poljski škof. Zdaj pa takoj s strahom poprašujejo Slovenci in Hrvati, kdo pride za naslednika na škofijski sedež poreško-poljski. Ravno v tem delu tužne Istre Italijani in „i^alianissimi" gospodujejo, tako da je edino cerkev še nekaj rešila, da se Slovani niso popolnem poitalijanili. Bati se je pa, da slovanski živelj zgubi zadnjo zaslombo, če pride v južni del Istre škof, katerega dobe Italijani v svojo oblast, ali ki bo uže po rodu njim prijazen na škodo Slovanom. Na to stran naj gleda vlada dunajska, da v prvi vrsti ne bodo trpeli avstrijski interesi, ti pa bodo na škodi, če se bo Slovanom krivica godila od viših pastirjev.   Preteklost uči le prebridko o tem!
(Konec prih.)
Logatec 19. julija. {Slavnostni govor ^ govoril časL g, Ivan Lavrenčič pri svečanosti ^ katero je priredil okraj logaški v spomin SOOletne zveze Kranjske z dinastijo Habsburško dne 15, julija v Logatci;)
„Velečastna gospoda!
Premili mi rojaki!
Z nebeških višav zrejo danes na nas očetje in pra-dedi naši, izlasti oni, ki so živeli pred šestimi stoletji, ter kličejo nam: „Stokrat srečni, da ste dočakali dan veselja, da ste dočakali časov, ko solnce krasno dom vaš tako prijetno ogreva. Vedite, da je bilo nekedaj v njem vse drugače vsaj tačas, ko smo mi živeli, bila je Kranjska pusta in blagostana prazna; gosta megla razprostirala se je nad njo, katero so pregnali le malo malo kedaj in to za malo časa zlatorumeni žarki ljubkega solnca. In da veste zakaj, čujte! Stoletja pretakala se je kri naša v potocih, ker smo se borili sedaj z Obri in Longobardi, kmalu z Madjari, ki so se hoteli se silo polastiti naše posesti; in potem, ko smo jih premagali in sicer slavno premagali, menite, da smo mi gospodovali v domu svojem? Nikakor! Osoda je hotela, da so prišli tuji knezi, razdelili si deželo in gospodarili v njej čestokrat v njeno in našo pogubo. V takem stanu je bila nekedaj Kranjska, to svedoči nam danes glas naših pradedov.
Toda oče nebeški, ki ljubi jednako vse dežele, vse narode, — usmili se je, pošlje jej odrešenika, pošlje jej skrbnega očeta. In ta bil je praded onega visokega gospoda,  v čegar  velečastno   obličje je  zrlo danes pre*
*) Dvogrivnik plačuje blezu 20 nove. srebra.
srečno oko naše, — bil je grof Rudolf Habsburški. Njemu uklonijo se takoj gospodarji dežele naše; ukloni se mu Majnhard grof goriški, ukloni se mu patrijarh oglejski, škof briksenški, uklone vojvode koroški ter spoznajo ga vsi za svojega gospoda; le Otokar II., kralj Ceski, noče ga pripoznati; a zato pristopi sila zunanja, tii pristopi meč, da ukloni viteza nepouornega. Prišlo je do boja in Rudolf z vitezi svojimi premaga slavno sovražnika dne 26. avgusta leta 1276. na polji morav-skem. Upravo dežele prepusti sedaj svojemu zetu Ljudevitu, vojvodi bavarskemu; dne 27. decembra 1. 1282. pa podeli jo z dovoljenjem volilnih nemških knezov svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu, a dobrih pet mesecev potem na priprošnjo deželnih stanov le Albrehtu.
Njega vzprejme Kranjska z veseljem za svojega gospodarja ter prijeten bil jej je trenutek, ko so nje stanovi dne 11. julija 1. 1283. prisegli mu udanost in zvestobo. Vsaj je gojila uže tedaj nado najboljšo, da so minuli za-njo tužni dnovi in da jej je napočila z novim vladarjem zarja bodočnosti boljše; — to uverovale so jo kreposti daleč okrog sloveče hiše Habsburške. In res, slutilo je pravo! Habsburžani so storili mnogo za njeno blagost, za nje razvoj dušni in telesni, —za cerkev in dom. To, mili mi rojaki! svedoči povestnica, to sve-dočijo dejanja, katerih nihče tajiti ne more.
Vzprejmimo v roke knjigo cerkvene zgodovine Kranjske, odprimo jo, čitajmo in videli bodemo, da se je jel cerkveni verski živelj uže za prvih Habsburžanov razvijati, utrjevati in cvesti v letih poznejših, — in to vsled tega, ker niso bili unuki Rudolfa jedino le cerkve zvesti sinovi, temveč tudi nje pospeševatelji. Koliko župnij, koliko duhovnij so oni ustanovili! Koliko cerkva, koliko samostanov so pomogli sezidati; izlasti prekrasen spominek pa postavil si je Friderik III., ker je ustanovil 1. 1461. škofijo ljubljansko, katero so razširili njegovi unuki tako, da obsega uže 50. let celo kronovino. Bili so pa tudi veri katoliški vrli zaščitniki, posebno v stoletji 16., ko je razburil nauk Lutra Martina duhove naših očetov in pridobil si jih mnogo. Tedaj krepko so se borili Habsburžani za resnico; boj pričel je Ferdinand L, nadaljeval ga nadvojvoda Karol in slavno dokončal Ferdinand IL, — oni vladar, ki je vedel in znal po slavni zmagi tudi zaceliti rane, katere je vsekala cerkvi sila nasprotna. In ako bi za-mogli sedaj vprašati njega in sploh vse vladarje iz hiše Habsburške, zakaj neki so se trudili toliko za blago-stan cerkve, za blagostan vere, izvestno bi nam odgovorili, da so delali to iz verskega prepričanja in ker so bili in so uverjeni, da Kranjska doseči zamore blagost vsestransko le tedaj, ako spoštuje resnice katoliške — nje, ki so jedini izvor prave nravnosti, trdnih značajev ter neumorno delavnih in zvestih državljanov, tedaj tudi blagosti časne, blagosti telesne, za katere razvoj so si pridobili unuki Rudolfa jednako zaslug mnogobrojnih.
Uže cesar Albreht I. podelil je metropoli Kranjske in drugim mestom mnogo privilegij in svoboščin v to svrho, da bi se ona razvijala, a razvijala v njih tudi kupčija in obrtnija. In res uže v 14. stoletji iz-važevali so se domači pridelki v Trst in Benedke, a tudi na Ogersko in Nemško; da je pa bil transport tem laže, zvezal je Karol VI. v preteklem stoletji Kranjsko po velikih cestah z morjem in druzirai važnimi pokrajinami. Jednako je doba boljša napočila stanu poljedelskemu, stanu kmetijskemu. Smelo trdimo, da ga ni bilo Habsburžana, da ni spoštoval kmeta, mu pomagal in branil ga navalov žlahtnikov, ki so ga preje često-krat tlačili neusmiljeno; da! slavna Marija Terezija in njen sin Josip IL priborila sta mu skoro popolno svobodo ter izlasti njemu v blagost osnovala prve Ijud-
940
ske šole. In koliko so storili unuki Rudolfu za razvoj vednosti in umetnosti ter upravo dežele, to zapisala je vse mati zgodovina s prekrasnimi pismeni v debelo knjigo svojo.
Vedite pa, mili rojaki! da ves ta trud je izviral iz srca, iz ljubezni do Kranjske, do doma naših očetov. lu ravno zato rodil je toliko sadu in segal v srce našim pradedom, ki so jeli ljubiti in ljubili hišo Habsburška tako goreče, da se niso nikedar strašili krvi svoje preliti , kedarkoli je šlo za njeno čast in slavo, last in gospodstvo. To svedočijo v zgodovini s krvjo naših očetov zapisana dejanja, to svedoče boji, ki so jih bili oni s krvoločnim Turkom skoro dve stoletji ter boji, ki so jih bili z Benečani, Francozi, Nemci in z drugimi sovražnimi silami, ki so žugale uničiti hišo Habsburško. In s to ljubeznijo so pojili naši očetje svoje otroke, pojili so nas. Kedo se ne spominja bojev v času najnovejšem, v katerih se je prelivala kri kranj-ska-slovenska! Kedo se ne spominja bojev na severu z Nemci, na jugu z Lahi ter ustaši v Bosni in Hercegovini, v katerih so se hrabro, najslavnejše bili Kranjske sinovi — neužugani vitezi! In vprašajmo jih, kaj jim je dajalo tu pogum, kaj dajalo jim srčnost ? Odgovore nam izvestno: „Ne povelje, ne sila, temvež ljubezen do preslavne hiše Habsburške, ljubezen do presvitlega cesarja. Da! ljubezen, hrabri rojaki, peljala vas je v boj in vodila vas je v boji — ljubezen, katera je prirojena duši vaši in katero utrjujejo in množe darovi, ki jih trosi v meri največi na dom naš neprestano še preslavna hiša Habsburška, ki jih trosi presvitli vladar Franc Josip I.
Da res! Koliko dobrega je storil uže on za deželo našo, koliko v njej za cerkev, koliko za šolo, koliko za blagost telesno splošno in posebej za kraje posamne — tudi v našem Logatci za časa grozovitega požara — vse to smo čuli, ali čitamo radi ali gledamo z lastnimi očmi. Najraje pa ozira se oko naše na dar najkras-nejši na polji narodnem, na dar, ki je ravnopravnost politična in jezikoslovna, na podlagi katere se mi duševno gibljemo prosto, se razvijamo in napredujemOr In zelo prijetno nam je, vide, da nam Nj. Veličanstvo tu še pomaga in nas hrabro brani pred silo sovražno, ki je ovirala nas uže čestokrat pri narodnem delu; da! hotela nam je še celo dar prekrasni — ravnopravnost vzeti, a presvitli cesar postavil se jej je tedaj še posebno za nas v bran ter rekel odločno: „Jednaka bremena, jednake pravice — Mir hočem imeti med svojimi narodi!'' Da! vsem narodom pravični vladar! mir in blagost podložnih svojih hočeš imeti, to svedočijo Tvoji nazori ter svedočijo Tvoja dejanja, to svedoči Tvoja sedanja slavna vlada, kateri je geslo Tvoje geslo: Sloga, mir, ljubezen, pravičnost in neumorna delavnost. Zato dosegel si ž njo uže mnogo in skoro dosegel bodeš svrho svojo: mir in blagost narodov svojih, v prvi vrsti naroda slovenskega in ž njim dežele Kranjske.
Mili rojaki! Ko gledamo ta dela slavna in premišljujemo jih, ne čudimo se, da kipi rod slovenski in Kranjska hvaležnosti do presvitlega cesarja in da se napolnjuje dom naš in vseh naših krvnih sobratov in sester z najslajšimi čutili ljubezni do njega ter, da želi mu jih razodeti. Ta želja izpolnila se jej je dni najnovejše in za naš okraj logaški izlasti dandanašnji! S kolikim hrepenenjem pričakovali smo danes zajutra prihoda Nj. Veličanstva iz srca našega, prelepe Ljubljane; in ko je došel, s kolikim veseljem, s koliko radostjo smo ga vzprejeli in klicali mu slavo neizmerno ter prosili nebo pobožno, da angelj božji spremlja ga na potu, kakor spremljal ga je dosle. Nebo uslišalo je gorečo molitev našo,  presvitli vladar se je vrnil in poslovil se
^   241
od nas prav po očetovsko, potem ko je obljubil nam, da duša njegova bode vedno z nami! Da duša Tvoja, promili nam vladar! bode vedno z nami, kakor je bila Sosle, a uverjen bodi, da bodemo mi tesno združeni s Tabo in slavno Tvojo rodbino, kot so bili pradedi naši, da! združeni tako trdno, da vezi te raztrgati ne bode žamogla tudi sila najmočnejša, tudi sila peklenska niti dokler živimo mi, niti dokler živeli bodo naši mlajši, naši potomci — pozni naši unuki, smelo trdimo, ki bodo klicali s pomočjo vladarja vseh vladarjev še danes 6O0 let in pozneje slavnemu Tvojemu rodu pod gospodstvom poznega Tvojega unuka navdušeno kot kličemo mi danes Tebi iz globočine srca svojega: Slava Franc Josipu I. J Slava rodu Habsburškemu! Živila Kranjska in ž njo narod slovenski pod pravičnim žezlom hiše Habsburške!"
V Postojni 20. julija. (Cesar v Postojni) Čeravno so uže mnogovrstni časopisi pisali o tem predmetu, vendar, ker več oči več vidi, dovolite tudi temu dopisu nekoliko prostora.
Pred 16 leti ni bilo v Postojni nobenega nemšku-tarja. Ko se je odprla čitalnica in pozneje, bili so gospodje, kakor dr. Deu, župan Burger, Kari Vičič, Franc Burger, Anton Salmič, Janez Thuma itd. itd. udje čitalnični in med tržani vladala je lepa sloga. A kasneje ko so na Dunaji vse sile napeli, Slovence ponemčiti, ic kar je oni čas, ko je bila Avstrija še v zvezi z Nemško, nekak pomen imelo, jeli so bolj omahljivi odpadati in se nekoliko iz častilakomnosti in koristolovja, nekoliko pa iz nevednosti družiti z nemškutarsko stranko na Kranjskem.
Od onega časa se je pa mnogo spremenilo, Avstrija izločena je čisto iz nemške zveze in najviši krogi sg prevideli, da je ponemčevalna sistema pri nas škodljiva. To spoznal je tudi najbolj vpliven nemški minister ali nemškega cesarja desna roka Bismark, in Avstriji na-svetoval, naj narodov ne ponemčuje, ampak pomiri, to se pravi, jim podeli narodno ravnopravnost; da se ne bodo med seboj prepirali in edini z Nemčijo vred obdržali prepotrebni evropski mir.
Iz tega je razvidno, da Avstrija noče ponemčevati svojih narodov, torej ne potrebuje več nemškutarjev, katere je do zdaj v ta namen rabila.
Na tej podlagi ukazal je naš presvitli cesar svojim ministrom vse narode pomiriti, to se pravi, jim dati finake pravice, kakor Nemcem. Ta ukaz ima sedaj veljavo in slovenski jezik zadobil je pri nas enake pravice v šolah in c. k. uradnijah, kakor nemški na Nemškem. Pri nas ima toraj slovenski jezik prvo mesto, zatega del se nam je jako čudno zdelo, da je naš župan Burger, rojen Slovenec, tudi tega jezika bolj zmožen, ko nemškega, ^pozdravil svitlega cesarja samo v nemškem jeziku. Še bolj smo se čudili, na soseskini hiši nobene deželne zastave videti. In nevednost kazala je postojnska občina tudi s tem, da je na Soviču nad Postojno razobesila neko morsko zastavo brez vsacega pomena. Je li Postojna morski trg?! Abotno je bilo slednjič natakniti nemški verz, kateremu so se osobito Nemci na glas smejali.
Navedene pomanjkljivosti izvzemši, pokazala se je Postojna, kar je v resnici, izključljivo slovensko. Blagi cesar je bil prepričan, da v Postojni stanujejo sami Slovenci. Neumno je tedaj, da si v Postojni dve stranki strogo nasprotujete. Bi se li ne mogli sporazumeti in združiti? Dotične kroge prosimo odgovoriti na naslednja vprašanja:
1.   Zakaj se soseska boji po zakonu deželnih belo-modro-rudečih zastav?
¦v
2.   Čemu je pri postojnski županiji, edini v tena političnem okraji, uradni jezik nemški? Čemu zapovedu-
jete slovenski požarni straži po nemško in zakaj ste odstavili zaslužnega moža od poveljništva požarne hrambe?
3. čemu hujskate spoštovane tržane druzega na druzega in tako razdirate edinost?
Prem 19. julija. {GOOUtna slavnost,) Kakor povsod po deželi, tako smo se tudi tukaj po svojih revnih močeh prizadevali dne 11. t. m. slavnostni god 6001etnice s šolsko mladino slovesno in primerno praznovati. CJže prejšnji dan so šolski otroci donesli polno šopov domačih svežih cvetlic, katere so potem deklice višega dopo-ludanskega šolskega oddelka v lepe vence povile, s katerimi opletle so se potem podobe „Kristusa na Križi'S „presvitlega cesarja^ in „cesarice", ;,sv. Fortunata" in ona „očeta slovenskega naroda", nepozabljivega dr. Janeža viteza BIeiweisa pl. Trsteniškega. Okolo vseh teh podob v šolski sobi priredile so se potem še lepe cvetoče lipove vejice tako, da je bila vsaka podoba tako rekoč v malem in prijetnem šotorčku videti. Isto tako bila so tudi vsa okna šolske hiše z dišečim lipovjem pošteno ozaljšana.
V tako okrašeni šolski sobi zbere se potem šolska mladina dne 11. t. m. točno ob %7. uri zjutraj, kjer se ji daljni spored pričetega slavnostnega praznovanja še enkrat natančno pojasni in razloži. Z udarcem 7. ure na to poda se zbrana šolska mladina na številu 172 otrok (pogrešali so se samo 3 obiskovalci) lepo s paroma v domačo farno cerkev sv. Helene k slovesni sv. maši, katero služili so naš visokoč. gosp. župnik Anton Žgur. Po mašnikovem zavživanji zapoje se navdušeno prva in zadnja kitica veličastne avstrijske himne in po zadnjem evangeliji sledi še kot sklep cerkvene slovesnosti zahvalna pesem „Te Deum". Te božje službe vdeležila se je poleg udov krajnega šolskega sveta tudi prav velika množica drugega odrašenega pobožnega ljudstva, katero bilo je med vsem svetim opravilom oči-vidno ginjeno.
Po sv. maši poda se zopet vsa šolska mladina paroma nazaj v šolsko sobo, od kodar se pa, ker bil je tu za daljno veselico in slovesnost preskromen prostor, v lepem sporedu pod vodstvom krajnega šolskega sveta poda na pripraven, s sadnim drevjem obdan prostor pred graščino kneza pl. Porzije.
Na tem prostoru zbere se počasi tudi lepo število odraščenega ljudstva obojnega spola, katero celi daljni veselici, paznim in ginjenim okom sledi.
Prvi^ sledi slavnostni govor našega visokoč. župnika Antona Žgurja na mladino in vse druge navzoče. Ves govor bil je jako navdušen, zgodovinsk in patrijotičen, obsegajoč pomen slavnosti, poglavitne zgodovinske čine naših presvitlih vladarjev iz preslavne Habsburške hiše, kakor tudi poudarjajoč hrabrosti, zvestobe, vernosti in prave nehlinjene in čiste udanosti naših vrlih pradedov od prvega začetka do današnjega dne glede vernosti, domo- in rodoljubja, kakor tudi državljanske neomahlji-vosti in zvestobe. Ves ta govor napravil je ne le na nježna mladinska srca, nego tudi na vse druge navzoče najboljši in najglobokejši utis, ter ostane nam vsem in potomcem našim vednim spominom v šolski kroniki zabilježen.
Po dokončanem slavnostnem govoru zapoje šolska mladina z vso navdušenostjo prvi, četrti in peti odstavek veličastne cesarske pesmi, na kar zadoni iz vseh grl presvitlemu cesarju in celi prevzvišeni Habsburški hiši trikratni „slava^^
Na to sledili so govori 20terih učencev in učenk tukajšnje šole, obsegajoči celo zgodovino naših presvitlih Habsburških vladarjev po knjižici „Habsburški rod", kateri (govori), reči moram, so od prvega do zadnjega nepričakovano dobro izpali. Videlo se je vsakemu za-devajočih raz obraz,  da je ponosen na to, ker mu je
prilika dana o blagin dejanjin, modrem vladanji m slavnih činih naših preslavnih in presvitlih vladarjev Habsburških kaj pripovedovati.
Po dokončanih patrijotičnih govorih zapoje šolska mladina s krepkimi glasovi prav navdušeno slavnostne pesmi ;;Cesarja naj nam Bog živi^ vse odstavke. Na to deklamovali ste dve učenki, prva: Krstnikova ^Avstrija moja'% a druga pa: Cimpermanovo ;,Ljubav do doma".
Po malem oddihu in prostem zabavanji zapoje se s šolsko mladino slavnostna pesem: „Radost z lica nam žari se" navdušeno, s čemur bil je prvi veselični (govorniški) del pri kraji.
Med tem pretekel nam je brzo čas preko 10. ure predpoludnevom. Sedaj prične se novo gibanje •, priro-majo na prostor veselice trije veliki in vrhano naloženi jerbasi kruha z mrzlo pečenko vred, katerim pridružita se tudi dva poštena škafa domačega vina, s čemur se okrepča do sitega vseh 172 šolskih otrok, a po vrhu pa z vinom tudi še nekoliko domačih starih ženic, tako, da je bilo vse skupaj prav pošteno veselo. Po tem telesnem okrepčilu sledilo je še nekoliko prostih otroških iger po navodu g. Antona Posege, vodje železniške postaje kilovške.                                       (Konec prih.)
Iz Ljubljane. {Darila cesarjeva.) Presvitli cesar darovali so ljubljanskim ubogim 2500 gold., za druge dobrodelne namene pa po 100 do 600 gold., skupaj 5700 goldinarjev. Lepa darila, za katere se bodo zahvale ponavljale v tisučerih srcih osrečenih ubogih!
—  (Presvitli cesar), ki so dne 12. t. m. obiskali kmetijsko razstavo v Ljubljani, zanimali so se prav živo za razstavljeno lepo živino, enako pa tudi za stroje, za mlekarske izdelke, pa tudi za pivo in slapsko vino v pokušalnici. Koslerjevega piva blagovolili so pokusiti iz za to pripravljenega srebernega pokala, in pokusili so tudi Risling-Rulandca s slapske šole, in tudi so blagovolili pokusiti košček sira bohinjskega in so soglasno z gospodi ministri, ki so jih spremljali, vse poskušeno živo pohvalili.
—  (Za živinska napajališča) spravlja c. kr. deželna dada kranjska 1000 gold, državne podpore. Opozo-rujemo na to podporo vse domače vasi in ob-5ine, katere trpe pomanjkanja potrebne vode, da se s prošnjami za podporo obrnejo naravnost do c. k. deželne rtade.
—  {Umrla) je na Bledu tašča barona Schwegelna, gospa pl. Batista, po dolgem bolehanji.
—  {Javna zahvala.) Povodom osrečujočega prihoda Nj. Veličanstva presvitlega cesarja v mesto Kranj dne 16. julija t 1. je tukajšnji trgovec in posestnik gospod Franc Omersa podaril mestni občini kranjski državnega posojila sreberno rento za 1000 gold. s tem pogojem, ia se obresti te rente vsako leto dne 16. julija v spo-oain Najviše navzočnosti mestnim ubogim razdele.
Za ta velikodušni dar izreka podpisano županstvo v imenu ubogih najprisrčnejšo zahvalo.
Mestno županstvo Kranj dne 17. julija.
-   24«   -