LISTEK. Stoletnica rojstva Andreja Praprotnika. To bil jc mož! (Shakespeare.) Ko se ob stoletnici njegovega rojstv-a spominjamo moža, ki je položil poleg Ant. Martina Slomška najmočnejše temeljc slo= venskemu šdlstvu, ki je bil organizator slo^ vcnskega učiteljstva, kateremu je ustanovil tudi stanovski list »Učiteljski Tovaif.š«, in k.i se je proslavil kot pisatelj in pesnik ter izdal prve mladinske knjige, moramo pri* znati, da tu ni zadosti prostora, da bi sc moglo opisati vse njegovo delovanje in \clike zasluge na šol&kem in prosvetnem po* Iju; zato se je treba omejiti na najvažnejše podatke iz njegovega življenja in delovanja. Andrej Praprotnik je bil rojen 9. noverri' bra leta 1827. kot sin kmetskih staršev v Podbrezju na Gorenjskem. Tamošnji du« hovnik in pozneje ameriški misijonar Frančišek Pirc, je spoznal v njem nadarjes nega dečka, ki ga je doLočil za učiteljski stan in mu je bil tudi prvi učitelj. Kmalu pa se je prcsclil mladi Praprotnik v Šent Jurij pri Kranju, kjer je hodi'l v šolo k svo* jemu stricu. Leta 1838. je začel obiskovati šolo v Kranju, od leta 1841.—45. pa v Ljub= ljani. — Učiteljski izpit je poLožil 1. 1848. Prvo službeno mesto mu je bila doma; ča fara, učitcljeval pa je tudi v Kamni gorici, Škofji Loki, Dobrovi pri Ljubljani in je končno dobil sllužbeno mcsto na I. mestni deški ljudski šoli v Ljubljani, kamor se je preselil leta 1858. Na tej šoli je postal leta 1870. voditelj in ostal na tem mestu do upo« kojitve. Kakor čebelica marljiv, se Praprotnik ni omejevafl le na učiteljsko službo, nego poscgel je aktivno v skoraj vsa tedanja slo= vcnska društva. Bil je odbornik »Narodne šole«, dolgo let predsednik »Slovenskega učiteljskega društva«, .tajnik jljubljanske »Čitalnice«, pet let je bil tudi tajnik »Slo= venske Matice«, a odbornik je osta'J tu do svoje smrti. Postal je tudi član deželnega šolskega sveta, v katerem je ostal polnih 25 let in pa član izpraševalne komisije za obče ljudske in meščanske šole. Poleg vsc= ga tega dela pa je vedno našel zadosti časa. da se je uveiljavljal kot pesnik, pedagoški in mladinski pisatelj in urednik. Kot pisatelj se je začel javno uveljav? ljati leta 1848. v »Vedežu«, ki ga je istega leta ustanovil jezikoslovec Iv. Navratil. Njegovi prvi spisi v »Vedežu« so bile krat= ke povesti in basni, kot: »Čuden strah«, »Mlada in stara vcverica«, »Lagati ne«, »Brat in sestrica« itd. Pozneje je pisal tudi v »Slovenijo«, »Drobtinice« »Slovensko Bčelo«, »Šolskega pTijatla«, »Glasnfk isilovenskega ' slovstva« in v »Novice«. Vseh njegovih spisov v na? vedenih časopisih je nemogoče navesti, ker je njihovo število preveliko. Kot prvi mladinski pisatelj je začel iz« dajati knjižnico »Darek pridni mladosti«, podelil Andrej Praprotnik. Prvi zvezek je izšel leta 1861., drugi leta 1863., a tretji leta 1864. O tej knjižnici pišejo takratne »No= vice« sledeče: Zagotovljena nam je zdaj, kakor vidimo knjižnica za našo mladost ali kakor Nemec pravi »Jugendbibliothek«, kakršne dozdaj nismo imeli... Nadalje jc zbral in izdal »Svete pesmi za šolsko milas dost« leta 1864. in pa molitvenik »Marija naša pomočnica« leta 1866. V letih 1866. do 1868. je izdajal tudi koledar »Palček«, ki jc vseboval poleg koledarskega dcla tudi pre* ccj poučnega in kratkočasnega čtiva. Največjo zaslug« za šolstvo in izobraz* bo slovenskega naroda pa si je pridobil Praprotnik z izdajanjem slovenskih šolskih in poučnih knjig. Že leta 1852. je izdal »Spisje za sloyensko mladino«, ki je kmalu p^ostalo eno izmed najbolj priljubljenih slovenskih knjig takratne dobe in je tudi doživelo več izdaj. Sestavil je »Sloven* ski abecednik za prvi razrcd ljudskih šol« leta 1868. in »Slovensko*nemški abecednik« leta 1869. Sestavil je tudi »Stenske table«, a istega leta kot »Slovensko=nemški abe? cednik« je izšla njegova »Slovenska slov« nica za pervence«. Leta 1858. je izdal »Ko* ledar sllovenski«. Leta 1876. je založila »Slo= venska Matica« njegovo knjigo »Dr. Lovro Toman«, a Mohorjeva družba jc založila njcgov »Slovcnski spisovnik«. Še nadaljnje njegove knjigc so »Abecednik za slovenske ljudske šole«, »Prvo nemško berilo za slo« venske ljudske šole«, »Prvo in drugo berilo za slovenske ljudske šole« in »Učiteljski koledar za leto 1871.« itd. Ob 254etnici njegovoga službovanja mu jc poklonil narodni učitelj pesmico, ki je izšla v »Učiteljskem Tovarišu« 1. marca leta 1883. in ki v njej pravi: -ia iuuj. in ki v ujcj pravi: Ko tvojih strun poslušall petje milo, Sloven se njega nežnosti je čudil Navdušen si mladini v prid si In tvoje delo 'sad je lep rodilo Da jc bil sad njegovega truda res lep, je fazvidno iz velikcga števila knjig, ki jih je spisal, a nc smemo pozabiti pri tem ne« štetih člankov, ki jih je pisal v vse tedanje slovenske Jiste. Kot učitelj se je potegoval predvsem za pravice svojega stanu in kot 254etni član deželnega šolskega sveta je v hudih bojih z Nemci neštetokrat dokazal, da razume za« stbpati pravice učitcljstva. V svojem delo= vanju je vedno pokazal, da ni napisal pes? mice »Naprej« le za druge, temveč se je vedno ravnal po besedah: »Naprej!« to krepko je povsod vodilo, Po kterem mora vsak sc zdaj ravnati. Odganjati če hoče revo, silo, Če mar mu je pošteno kaj veljati. Ker je pa bilo njegovo življenje posve« Čeno v prvi vrsti šoli in učiteljskemu stanu, si jc vedno želel, da bi bil ustanovljen uči; teljski list in že leta 1860. napoveduje v »Novicah« tak časopis, a s 1. januarjem 1861 je žc začel izhajati »Učit. Tovariš«, ki mu je bil Praprotnik ustanovitclj in tudi urednik. V predgovoru na učitelje pravi v »Učit. Tovarišu«: »Rodile so ga okoliščine novega časa, in Bog daj, da bi mu tudi ugodnc bile in ga živile. Mnogo se je trudil kot urednik, da bi listu pridobil naroonikov jn da bi ga povzdignil. In res že drugo leto je začel list izhajati na eni tiskovni poli po dvakrat mesečno, medtem ko je izhajal prvo leto le enkrat. Kot urednik je pisal Praprotnik v početku v »Tovariša« veči' noma sam, bil mu jc marljiv voditelj, ki je vsako leto napovedal nekaj novega, a vedno vse tudi izvedel in v enajstem letu pravi: »Nihče vendar ne more tajiti, da je ravno naš list veliko pripomogel, da smo pritirali šolski voz do tja, kjer je sedaj.« Neprestane bbrbe z Nemci v deželnem šolskem svetu, kjer je Praprbtnik zastopal slovensko učiteljstvo, so ga prisilile, da je z letom 1873. odložil uredništvo »Učitelj« skega Tovariša«, kajti Nemci so pazili na vse, kar je bilo pisano v »Tovarišu«, samo da bi mogli Praprotnika izriniti iz dežel* nega šolskega sveta. Za njim je urejeval »Učit. Tovariša« Matej Moonik, ki mu je bil urednik do leta 1881. Za tem je prevzel uredništvo zopet Praprotnik, ki je ostal urednik do konca leta 1889. Po dolgem in trudapolnem dclu je za« prosil leta 1890. za upokojitev, a tega za* služnega pokoja ni užival dolgo in je zatis« nil za vedno svoje oči 25. junija «1895. leta. Njegovo življenje posvečeno šoli in stanu je bilo plodonosno. Sam je zapisal: Miladino učiti Je delo lepo, Plačilo oditi Ne more za to. Plačilo mu je to, da si je v skalo zapU sal svojc ime, ki se ga bodo sfpominjali še pozni rodovi vedno, ko se bode pisala zgos dovina našega šolstva. V. M.