Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Martiri della Liberta 5/1. Telefon 28-770. 34170 Gorica, Piazza Vittoria 18/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Pšt. č. r. Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini tednik Posamezna štev. 50 lir N A R O C N IN A: četrtletna lir 600 — polletna lir 1000 — letna lir 2000 • Za inozemstvo: letna naročnina lir 3000 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis SETTIMANALE ŠT. 697 TRST, PETEK 30. MAJA 1968, GORICA LET. XVII. ‘litini p c* ilvzvluih volituuh Tudi volitve za novi deželni zbor Furla-nije-Julijske krajine so za nami. Na splošno so te volitve potrdile rezultate političnih volitev z dne 19. maja, to je nazado-vanje desnice, rahlo okrepitev Kršč. demokracije in republikancev, občutno nazadovanje združenih sooialistov ter znatno okrepitev skrajne levice. Res je, da teh deželnih volitev ni mogoče popolnoma primerjali z zadnjimi državnozborskimi volitvami, kajti v najmočnejšem volilnem okrožju, to je v Vidmu, se volilnega boja ni u-heležila lista združenih socialistov, ker je hila zaradi formalnih nepravilnosti odklonjena, vendar rezultati v ostalih štirih o-krožjih jasno kažejo, da je volja volilnega zbora v razdobju enega tedna v glavnem ostala nespremenjena. V novem deželnem svetu bodo posamezne stranke imele naslednje število sveto-vavcev: Kršč. demokracija 29 (28), komunistična stranka 12 (11), združeni socialisti 6 (13), sooialproietaroi 3 (1), liberalci 3 13), misovci 3 (3), furlanski avtonomisti (—), republikanci 1 (1) in Slovenska skuj>nost 1 (I). Popolnoma nova politična sha so furlanski avtonomisti (MAF), ki je c Sv. Frančiška 20 — telefon 29-477 Za ohranitev laponskega ljudstva Laponci so kot etnična skupina zelo znani v svetu, a ne zaradi svojega števila ali zgodovine, ampak zaradi posebnega, eksotičnega načina svojega življenja. Prebivajo namreč na visokem evropskem severu, kjer so življenjski pogoji, kar zadeva naravo, trši, in ker so ostali po precejšnjem delu se nomadi. Veliko področje severne Skandinavije in Finske je znano pod imenom »Laponska« (Lappland), vendar je to samo zemljepisna oznaka. V resnici ne obstaja politično nikaka dežela Laponska. Laponci so danes v manjšini na ozemlju, ki je bilo pred stoletji res njihovo, vsaj etnično, če ne državno. Laponska je razdeljena med tri države: Norveško, švedsko in Finsko, a večina Laponcev živi na Norveškem in Fin skem. Manjše število jih živi tudi v arktičnih predelih Rusije, blizu finske meje. Laponce rešuje pred popolno asimilacijo njihova posebna rasa, jezik in pa — narava, ker je tamkajšnje ozemlje kljub nase-Ijetanju ljudi z juga še vedno zelo redko naseljeno. Kljub temu pa podlegajo tudi Laponci tujemu vplivu. Precej hitro opuščajo pastirsko in lovsko življenje (pasejo črede severnih jelenov) ter si iščejo drugo tlelo; mika jih stalni in redni mesečni zaslužek. Mnogokje je laponska folklora o-hranjena le še zaradi turistov. Da pa bi obvarovale laponsko ljudstvo narodnega razpada in potujčenja, so ustanovile Finska, Norveška in Švedska leta 1956 skupno predstavništvo Samov, kot se Laponci sami imenujejo, takoimenovani »Samovski svet«. Ta laponski narodni svet Priredi vsako tretje leto konferenco, na Lateri obravnavajo Laponci vseh treh držav svoje skupne kulturne in gospodarske zadeve. Sklepi konference pomenijo seveda samo priporočila za vlade omenjenih tlržav in doslej ta priporočila niso naletela Vedno na ugoden sprejem, delno tudi zato Ne, ker v teh vladah ni bilo uradnikov, ki bi bili dolžni, da se ukvarjajo samo z laponskimi zadevami. Leta 1965 pa je bil ustanovljen na priporočilo Nordijskega sveta, najvišjega posvetovalnega organa nordijskih držav, posebni svet petih članov, ki bo pristojen za laponske zadeve. Vsaka nordijska država imenuje v ta svet po enega člana (Norveška, švedska, Finska, Danska in Islandija). Ta organ ima nalogo vsklaja-ti vse ukrepe glede Laponcev med skandinavskimi državami in se sestaja dvakrat na leto. Ustanovljena sta bila tudi posebna odbora za laponske kulturne zadeve in za rejo severnih jelenov, kar je, kot znano, glavna laponska gospodarska panoga. V skandinavskih državah menijo, da je bil z ustanovitvijo takega skupnega skandinavskega sveta napravljen velik korak naprej za ohranitev laponskega ljudstva. S tem skupnim organom je bilo priznano, da so Laponci eno samo ljudstvo, tudi če so razdeljeni na tri skandinavske države. ZA GRADNJO SLOVENSKE GIMNAZIJE V CELOVCU Kot poroča glasilo koroških Slovencev, »Naš tednik«, je zastopstvo Združenja staršev na državni gimnaziji za Slovence v Celovcu 17. t. m. obiskalo namestnika koroškega deželnega glavarja dr. VVeissmanna in mu izreklo željo po čimprejšnji gradnji poslopja za slovensko gimnazijo. Ta namreč zdaj nima lastne zgradbe. Namestnik deželnega glavarja je obljubil, da se bo zavzel za to upravičeno zahtevo in željo na pristojnih ministrstvih. štiri dni pozneje je koroški deželni glavar odpotoval na dvodnevni uradni obisk v Slovenijo. Obiskal je tudi Koper. V njegovem spremstvu je bil tudi namestnik dr. Weissmann. HISTERIJA IN ZATOHLOST V »KOROTANU« Že nekaj časa dobivajo slovenski listi na Tržaškem in tako tudi naš list razmnožena pisma, okrožnice in polemične sestavke upravnika študentovskega dama za koroške študente na Dunaju »Korotan«, p. Tomažiča, in odbora Kluba slovenskih študentov na Dunaju. Pater Tomažič in omenjeni odbor se silovito obdelujeta z obtožbami in uporabljata izraze, ki so komaj še dostojni. Iz vsega tega razmnoženega materiala je razvidno, da gre za pravo vojno med patrom in delom študentov v domu ter njihovimi tovariši iin simpatizerji zunaj, med katerimi so tudi bivši stanovalci doma, ki so se morali na zahtevo patra Tomažiča odstraniti. Dunajska policija je bila že ponovno vpletena v zadevo in njena zadrega je o-čitna, saj gre na eni strani za uglednega duhovnika, na drugi strani pa za mlade študente, ki so očitno prepričani, da imajo prav, in ki jih ni mogoče 'kar tako metati na cesto. Vse skupaj se izrodova v škandal, ki ne prispeva k ugledu slovenskega imena na Dunaju in v Avstriji, saj je zadeva zašla že tudi v avstrijski tisk. Koroški slovenski študentje so uprizorili celo že demonstracijo pred »svojim« domom »Korotan«. Lahko si je predstavljati, kaj so si ob tem mislili tuji glcdavci. Očitno je, da s »Korotanom« nekaj ni v redu. P. Tomažič ima glavne zasluge (da ne rečemo edine), da je bil dom za slovenske študente na Dunaju sploh zgrajen. Vendar verjetno ni dober psiholog in mu manjka tudi pedagoških prijemov ter razumevanja za današnjo mladino. Ta pa se je dala po drugi strani pahniti, kot je razbrati iz materiala, ki ga dobivamo, od neodgovornih elementov v afekt pravega sovraštva in zavestnega klubovanja patru. Reakcije na obeh straneh so zadobile očitno histerične oblike in prestopile meje, ki veljajo za olilkano polemiko in obravnavanje medsebojnih odnosov v civilizirani družbi. Vse Skupaj postaja za tiste, ki gledajo na to dogajanje z mirno presojo, zelo banalno in tako, da ni v čast niti eni niti drugi strani, najmanj pa slovenstvu. Kot Slovenci bi zato želeli, da bi se spor čimprej poravnal z odkritim medsebojnim razgovorom ali z razsodiščem, ali pa da bi napravila red »Mohorjeva družba« v Celovcu, ki pa se očitno preveč izmika tej odgovornosti. Predvsem bi bilo želeti, da bi mladina v klubu prenehala z neokusno gonjo proti patru Tomažiču, ki ima kljub svojim morda pomanjkljivim ali preveč avtoritarnim pedagoškim prijemom, edinstveno zaslugo, da je zgradil slovenskim študentom dom, v katerem bi res lahko imeli svoj resnični dom med študijskimi leti. Tako obrekovanje (Nadaljevanje na 7. strani) u- m SMRT V POMLA Počasi je šel po cesti, ki so jo na obeh straneh obrobljale Jablane, proti vasi, sredi katere je stala cerkev kakor velika bela poklja in se bleščala v ranem soncu. Po tej cesti se je snoči vra-cal. Iz skednjev so se že oglašali cepci in srečaval je kočarje, ki so odhajali h kmetom na dnino. Spoštljivo so ga pozdravljali, Njemu pa je bilo nerodno, da ga pozdravljajo kakor gospodi, čutil se je v srcu še vedno njim enakega; toda oni sami bi najbolj na široko razprli oči in ga obsojali, če bi se po tem ravnal. Treba je, da se vsak obnaša, kakor se za njegov stan spodobi, bi dejali. Ko je šel po klancu proti cerkvi, je prehitel nekaj ženic, ki so hodile vsako jutro k maši. Tudi te so ga spoštljivo pozdravile. Želele so si, da bi dočakale njegovo novo mašo. Veselile so se je kakor vsa vas, saj že skoro petdeset let ni bilo v vasi nove maše, stari ljudje so še pomnili, kako je bilo, ko so obhajali zadnjo. ”edel je to. Cerkev je bila skoro prazna, bilo je pač poleti in mlačev. Luzi visoka gotska okna je sijalo sonce in podobe baročnih svetnikov Da oltarjih in stenah so imele nekam vesel izraz. Še sveti Andrej se je zdel ob svojem mučeniškem križu optimistično razložen in se je skoro smehljal v svojo kratko sivo brado, cerkvena patrona sveta Kunigunda v glavnem oltarju pa je bila Podobna zalemu dekletu rožnatih lic. Koketno si je privzdigovala rilo in kazala zalito belo nogo, s katero je stopala na razbelje-0 plužno železo. Obrazi svetnikov in svetnic so bili kakor obrazi starih znancev, ki jih človek pozna že od mladih nog in jih vsak dan vidi, tako da se mu zdi, da se niso v teku časa nič izpreme-nili. Pod visokim, rebrastim stropom, na katerem je bila naslikana sveta Trojica, je cvrčaje letala lastovka, ki je priletela skozi odprto okno, in skozi okna in odprta vrata sta obenem vdirala dehtenje polja in gozda ter šum vaškega življenja, mukanje krav, škripanje voza na cesti in oddaljeno ropotanje motornih mlatilnic, ki so se spet oglasile. Vse to ni motilo spokojnega vzdušja v cerkvi, kakor tudi ne črn pes, ki je bil naskrivaj sledil od doma kakšni ženici v cerkev in se je zdaj priplazil izpod kora, obvoha-val robove cerkvenih klopi, nato pa tekel okrog glavnega oltarja in se končno nekoliko negotov ustavil pred odprtimi vrati v zakristijo, dokler ga ni z grozečim zamahom kajfeža pregnal stari Rotvein, ko je šel prižigat sveče. Tine je sedel v prvo klop kakor navadno. To vedro jutranje vzdušje v cerkvi mu je bilo domače že iz dni, ko je bil ministrant. Prijeten mu je bil znani vonj po kadilu, svečah in starem hrastovem lesu ter mir, ki ga ni motilo niti lastovičje cvrčanje niti Rotveinovi drsajoči koraki po kamnitem tlaku. To je bila zanj ura notranje zbranosti, med katero je z jutranjo spočitostjo in lahkoto razmišljal o vsem, kar mu je težilo duha, in tudi o Bogu, ki ga je nagonsko čutil z vsem svojim bitjem kakor toploto, ne da bi se grabil za bogoslovne dokaze o bivanju božjem; vkljub vsej bistroumnosti in logičnosti so se mu zdeli spričo tega občutja formalistični. Hotel je ljubiti Boga kot očeta, ne kot strogega gospodarja, ki mu je obvezan odrajitovati češčenje kakor nekak davek. V primeri s tem, kar je čutil do Boga, so se mu zdele vse znane molitve kakor jecljanje. Morda pa se je mešalo v to čustvo do Boga tudi nezavedno hrepenenje po lastnem očetu, ki ga ni nikoli poznal. (Dalje) Javni nastop Glasbene matice Glasbena matica v Trstu je tudi letos priredila za konec šolskega leta javni nastop svojih gojencev, ki je bil razdeljen v dve »akademiji«. Prva je bila v sredo, 22. maja, druga pa preteklo nedeljo, obakrat v Kulturnem domu. Obe sta bili deležni, lepega obiska in obiskovavci niso bili razočarani. Poleg res dobrega mladinskega zbora, ki ga vodi Nada Žerjal, sestavljajo pa ga šolarji z Opčin in Trsta, smo slišali tudi zelo IZJAVA NOVOIZVOLJENEGA SVETOVALCA SLOVENSKE SKUPNOSTI DR. DRAGA STOKE Najlepše se zahvaljujem vsem tistim, ki so glasovali za Slovensko skupnost in ki so mi dali preferenčni glas v tako velikem številu. Kar zadeva program mojega delovanja v deželnem svetu, želim ponoviti tisto, kar sem povedal že v pismu Slovencem predi volitvami in kar sem izjavil takrat, ko me je občni zbor Slovenske skupnosti določil za nosilca liste: po izvolitvi bom skušal po svojih skromnih močeh uresničevati program Slovenske skupnosti za deželo. Na ta program se čutim vezanega in ga bom izvajal v korist vseh Slovencev v naši deželi negie-de na njihovo politično pripadnost. Moj o-sebni program pa ima samo štiri črke: delo. Upam in prepričan sem, da me bo slovenska javnost, ki jo bom sproti informiral, podpirala v vseh prizadevanjih za naše pravice in skupne koristi. Kdor bo imel pri deželni upravi kakšne osebne zadeve, bo našel pri meni vedno odprta vrata. DRAGO STOKA ŠOLSKA PRIREDITEV V SV. KRIŽU Mladina slovenske osnovne šole v Sv. Križu prisrčno vabi svoje drage starše, prijatelje in vse vaščane na za ključno šolsko prireditev, ki bo na binkoštno nedeljo, 2. junija, ob 17. uri v prosvetni dvorani »Albin Sirk« v Sv. Križu. Na sporedu so recitacije, petje in pravljična igra v štirih dejanjih »Sirota Jerica«. dober dekliški pevski zbor, ki ga tudi vodi Nada Žerjal. Radi bi ga slišali kdaj tudi v radijskih oddajah, ker zborov, ki bi tako lepo peli, je malo, zelo malo. Med točkami prve akademije bi morali omeniti pravzaprav vse, ker so bile res skrbno podane: tako malo ljubko Teo Košuta pri klavirju, tri Kodriče (brata in sestra, čelo, klarinet, klavir), Mojco in Črto-mira šiškovič (klavir, violina), Anomarijo Bizjak (klavir) in Katjo Kralj, ki je izredno lepo odigrala na violini Corellijevo sonato v A-duru ter dokazala svoj talent, ob izvrstni spremljavi prof. Neve Merlak-Cor-rado. Za konec prve akademije je nastopil harmonikarski orkester »Miramar« pod vodstvom prof. Elijane Zajec in nam pri pravil resničen užitek zlasti s Sibeliusovo simfonijo »Finska«. Nismo verjeli, da jo je mogoče izvajati tako dobro na harmonikah. Do veljave sta prišli vsa njena mogočnost in milina. O drugi akademiji bomo še poročali. NOVI DEŽELNI SVETOVAVCI V tržaškem volilnem okrožju so bili n,a posameznih listah izvoljeni naslednji kandidati : Masutto, Coloni, de Rinaldini, Stop-per in Ramani za Kršč. demokracijo; Cuf-faro, Lovriha, Bacicchi in Calabria za komuniste; Ttauner in Morpurgo za liberalce; Pittoni in Dulci za socialste; Morelli in Gefter-Wondrich za misovce in Štoka za Slovensko skupnost. Slovenska prosveta v Mačkovljah vabi na PRAZNIK ČEŠENJ, ki bo v gozdiču nad vasjo, v nedeljo, 2. junija. — Bufet s pristnimi domačimi vini, pršutom, čevapčiči itd. bo odprt od 12. do 24. ure. — Igral bo mladinski ansambel PLEIADES. Glavni kulturni nastop bo ob 17. uri: Mačkovljanski pevski zbor (vodi dr. Harej) Pozdravna beseda (akademik Franko Žerjal) Zbor tržaških skavtinj Skavtski mešani zbor (vodi J. Ban) -Ekumenski oktet (dr. Harej) — Za dobro voljo in smeh (Dolinski fantje). Vmes sre-čolov, harmonike in češnje. PRIDITE MLADI IN STARI. Posebno dobrodošle narodne noše. V NEDELJO 2. JUNIJA NA PRAZNIK ČEŠENJ V MAČKOVLJE! V nedeljo, 2. junija, bo ob 16. uri v župni cerkvi v Mačkovljah maša za slovenske tržaške izobražence. Vabljeni tudi drugi gostje. Izid deželnih volitev na Tržaškem Liste Dež volitve 26. 5. 1968 % Dež. volitve maja: 1954 % Razlika v % Politič. volitve 19.5. 1968 % KD 70.037 33,41 68.978 32,4 + 1,0 73.659 34,6 KPI 51.223 24,43 50.282 23,6 + 0,8 51.421 24,1 PSU 22.110 10,55 28.834 13,5 3,0 25.109 11,8 PLI 19.881 9,49 20.518 9,6 0,2 22.042 10,3 MSI 19.698 9,40 25.183 11,8 -2,0 20.051 9,4 Slov. skupnost 7.813 3,73 6.958 3,3 + 0,4 6.141 2,9 PRI 7.038 3,36 3.968 l',9 + 1,4 4,765 2,2 MITLT 5,216 2,49 5.052 2,4 — 2.835 1,3 PSIUP 4.961 2,36 2.599 1,2 + 1,1 5.440 2,5 PDIUM 882 — — — 1.259 0,6 NR 775 — — 0,3 719 0,3 ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem številnim volivcem, ki so mi dali svoj glas kot kandidatu »Slovenske levice«. Prepričan sem, da bodo ostali zvesti »Slovenski levici«, zdaj ko bo razširila svoje delovanje med naprednimi Slovenci. Prof. Ubald Vrabec BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S. P. A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 300.000 000 TRST - ULICA FABIO FILZI ST. 10 TEL. ŠT. 38-101, 38-045 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED »SLANA VODA« IN »LETEČI ZMAJ« Profesorji in dijaki openske nižje slovenske srednje šole so bili tudi letos dejavni. Poleg šolskih predmetov so se ukvarjali še 7. drugimi nalogami, ki vzgajajo mladega človeka in ga pripravljajo na življenje. Tako so med drugim priredili openski dijaki v soboto predstavo Cijakove igre »Slana voda«. Predstava je bila v Prosvetnem domu. Režiral jo je prof. Ivan Artač. V nedeljo zvečer pa je bila ponovitev. Obe predstavi sta bili zelo dobro obiskani in sta lepo uspeli. To je bila zaključna šolska prireditev openske nižje srednje šole. Treba pa je tudi omeniti, da izdajajo lepenski nižješolci svoj list »Leteči zmaj«, ki je zelo dobro urejevan in stalno na tokočem o vsem, kar se dogaja na šoli, celo o takih ... indiskretnostih, kot so listki, ki fr-če med poukom po zraku, pomanjkljiva pridnost posameznikov, klepetanje itd. Vendar pa ima, hvala Bogu, poročati več dobrega kot slabega. Dijaki objavljajo v njem živahno napisane sestavke, pa tudi ilustrirajo ga sami. List je seveda šapilografiran- ds tt GORIŠKI ROMARJI V ponedeljek so se vrnili iz Rima goriški romarji. Bilo jih je okoli dvatisoč, po večini delavcev italijanske in slovenske narodnosti, ki jih je vodil nadškof Cocolin z dvajsetimi dušnimi pastirji. Romarji so si o-gledali rimske znamenitosti. V petek so bili pri skupni maši, ki sta jo darovala prejšnji goriški nadškof Pangrazio in sedanji moms. Cocolin. Udeležili so se tudi skupne papeške av-dijence v baziliki sv. Petra, kjer so bili deležni posebne papeževe pozornosti. Pavel VI. je goriško skupino posebej pozdravil in je voščil nadškofu blagoslova pri pastiro-yanju. Poudaril je, da ga veseli prisotnost italijanskih in slovenskih delavcev iz ljubega in slavnega mesta Gorice. Vsa cerkev, okrog deset tisoč romarjev, je ploskajo pri-Irjevala tem besedam. Ob slovesu je papež blagosloiil še temeljni kamen za novo cerkev v Ronkah. VOLILNE PRIGODE Kot povsod drugod, tako so se tudi v Gorici dogajali pri volitvah razni slikoviti Prizori. Volile so na primer neveste, ki so Pravkar prišle od poroke, in so delile skru-hnatorjom »konfete«; ali mamica, ki je prišla z dojenčkom v naročju in ga meni nič tebi nič položila pred vstopom v kabino kar prvemu policaju v roke. Vročo glavo je pa imel skrutinator na sedežu slovenske šole v ulici Randaccio. šele drugi dan volitev mu je šinilo v glavo, da bi se morali odstraniti križ iz dvorane, ker da bi lahko kaj vplival na tega ali onega Molivca. Predsednica in drugi člani volivne koimsije so se uprli, češ da naj bi bil izrazil svoje pomisleke v začetku volitev. °n&no je obveljalo, da je križ le ostal a svojem mestu. Izlt> DEŽELNIH VOLITEV V GORICI 19 6 8 19 6 4 Jstu Glasovi % Glasovi °/o 9,9 2.574 9,0 7.8 2.628 9,2 8.2 2.345 8,2 0,3 265 0,9 42,9 12.642 44,0 1.3 237 0,8 3,0 285 1,0 19,0 5.832 20,3 0,7 — — 6.9 1.897 6,6 | l/Zoppiii/fi Brdo: DRAGOCENE ORGLE j. P° večini naših farnih cerkva se ne mo rn^T Pona^at!* s kaj preveč dobrimi orgla-t- To so največ stari in slabo izdelani in-rumeniti. Župna cerkev v Brdu pa je v em oziru častna izjema. Slučajno so to gotovih strokovnjaki, ki so popravljali Ste in jim dodali električni pogon. Pod I74i°- na sprednji strani so odkrili letnico 43 i,n ime izdelovavca mojstra Nachino. a J® slovel pred 200 leti kot furlanski or-Selski prvak. Orgle, ki so stare že dve in tefrt stoletja, še vedno močno bučijo ali Pa se nežno in ubrano glasijo, ker so izdane z natančnostjo starih strokovnjakov. Po popravilu bodo veljale za ene najboljših v naših farah. Štever jan: POROKE IN DRUGO Prejšnji teden se je v naši farni cerkvi zavezalo z obljubo zvestobe nekaj novih parov. V soboto sta stopila pred oltar nevesta Marija Koren in ženin Lucijan Brajnik. Nevesta je doma z Ašč in je zaposlena v tovarni; ženin pa je iz Štandreža in se ukvarja s prevozništvom zelenjave. Znanci in prijatelji jima voščijo obilne sreče v novem življenju. Drugi par pa sta Bruna Mikluš s ščed-nega in gostilničar Mirko Gravneri ki je po rodu števerjanec, vodi pa znano gostil- no v Grojni. Tudi ta dva je naš župnik zavezal za življenje. Naj jima bo srečno! Naše brajde in grički prihajajo zdaj že v prvo dobo letnih briških posebnosti. To je čas črešenj. Moramo pa reči, da nas ni posebno razveselil. Prvih češenj je bilo bolj malo, ker jih je pobral mraz. Morda bo drugih kaj več. Cena se vrti okrog 120 lir. Kako pa je bilo pri nas ob volitvah? Za politične, to je za parlament in senat, ni bilo pravega navdušenja. Volivci so niha h med demokristjani in socialisti. Ugibali so le, katera izmed italijanskih strank bo prej podprla slovenske težnje, ko nam je že bila odrezana po »ukazu vodstva« sleherna možnost volitev za lastnega kandidata. Pri deželnih volitvah se je pokazalo, da ima trdna tla še vedno Slovenska skupnost, z 238 glasovi; od zadnjih volitev je padla za 20 glasov. Sledijo ji združeni socialisti s 120 glasovi, prej 143; komunisli so pa ostali pri 73 glasovih. Druge stranke skoro ne pridejo v poštev. Zanimiva je pa igra prednostnih glasov, ker so se volivci že naučili uporabljati to svojo demokratično pravico, brez kakega ukaza. Največ preferenc je odnesel Štoka, in sicer 107; za njim je Sfiligoj z 90 in Černič z 89 glasovi, čeprav so najprej metali letake s številkami 3 (Sfiligoj) in 5 (Černič), šele nato so se pojavili enaki letaki s svinčnikom pripisano številko 3 (Štoka). KOSIČEVA RAZSTAVA Dne 31. maja bodo zaprli v Veroni razstavo našega rojaka Andreja Košiča. Umetnik je razstavljal svoja platna v umetnostni galeriji S. Luca di Ghelfi v Veroni od 21. do 31. maja z dobrim uspehom. Košič, ki je doma iz Rupe in biva sedaj v Pevmi, je po poklicu trgovec. Obenem pa je že mednarodno priznan umetnik, ki je od leta 1954 dalje razstavljal svoja dela na petnajstih osebnih in triindvajsetih kolektivnih razstavah. Njegove umetnine se nahajajo v javnih ali zasebnih zbirkah v Italiji, Jugoslaviji, Grčiji, Nemčiji in tudi v Združenih državah. Rupa: HROŠČ — VOLITVE Kakor vsako leto tako razdeljuje Kmetijsko nadzorništvo v Gorici tudi letos že nekaj časa brezplačno zaščitna sredstva proti koloradskemu hrošču na krompirju. V tej zvezi lahko omenimo, da je strup uspešen; seveda je pametno, da bi naši ljudje med strup mešali tudi »aspor« ali kako drugo sredstvo, da zaščitijo krompir tudi pred peronosporo, ki se vsako leto v vedno večjem obsegu pojavlja v naših kra- jih. Krompir v naših krajih kaže letos dobro. Ob volitvah v naših krajih — kakor slišimo govorjenje ljudi — je vladala precejšnja zmešnjava. Po mnenju mnogih bi morali Slovenvi nastopati skupno ne glede na različno mišljenje, tako kakor nastopajo Južni Tirolci pod Italijo in druge manjšine. Za to, da je vladala taka zmeda, so odgovorni določeni politični voditelji. Vendar naši ljudje, ki še čutijo v sebi slovensko, upajo in vroče želijo, da bi skoraj prišel čas, ko si bomo res kot bratje medsebojno pomagali, ne pa se kakor do sedaj zmerjali in sovražili. S sosedne strani: VODOPIVČEVA PROSLAVA V nedeljo se je razvila v Ročinju prosla va skladatelja Vinka Vodopivca po napovedanem sporedu. Delavni Klub starih goriških študentov je odkril na skladateljevi rojstni hiši spominsko ploščo. Isti Klub je postavil že predlanskim Vinku na čast spomenik v Kron-bergu, v kraju njegove najbolj ustvarjalne dobe. V nedeljo je bila v Ročinju bolj domača slovesnost »goriškemu slavčku« na čast, katere se je udeležilo poleg vseh domačinov tudi dosti gostov in predstavniki krajevnih oblasti. Menda se je pri sličnih kulturnih slovesnostih to prvič uradno izvršilo, kar je zelo hvalevredno. Pozdravni govor je imel Klubov predsednik Gorkič. Sledila je posrečena Zorzutova posvetilna pesem »Ročinj, rojstni kraj«, deklamacija domače šolarke o kmetski hiši. Navrušenje je zbudil zbor »Vinko Vodopivec«, ki ima 110 pevcev. Poleg njega je nastopil tudi domači moški in mešani zbor. Slavnostni govor je imel profesor Pavšič iz Idrije. Najstarejši domačin Dugar je ploščo odkril, nakar jo je sprejel v varstvo zastopnik krajevne oblasti. Ves spored se je izvršil v lepem redu in so se vsi navzoči zadovoljni razšli. —0— Pisatelju Šorliju v spomin Klub starih goriških študentov krepko nadaljuje s. svojimi pobudami za počastitev goriških kulturnih mož. V nedeljo 9. junija bo odkril v zvezi z domačini spominsko ploščo na rojstni hiši pisatelja dr. Iva Šorlija pri Podrobni-ku nad Podmelcem. Ta se je rodil 19. aprila 1877. Po gimnaziji v Gorici in pravnih študijah v Gradcu je služboval v raznih krajih Slovenije. Kot notar je, po Kersnikovem vzgledu, proučeval našega človeka iz kmečkega in meščanskega okolja. Pesni-koval je že kot dijak, a se je kmalu bolj znašel v prozi. Svoje številne črtice, novele in romane je pisal v realističnem duhu. Avtobiografski »Moj roman« vsebuje marsikatero važno drobtino za politično zgodovino primorskih Slovencev. Kot Pregelj in Lovrenčič je tudi on postal v prozi glasnik svoje obsoške dežele. Lota 1958 je umrl v domu onemoglih na Bokalcih pri Ljubljani. Pokopan je v Kranju. Po vsem svojem delu in stremljenju je zaslužil, da ga ob desetletnici smrti počastimo. v MSI PLl PUIUM KD pri psiup psu Mitlt Sl°v. skup. 2.855 2.240 2.348 98 12.334 364 858 5.473 188 1.992 IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Ali praznujemo naselitev Langobardov? V zadnjem času se množe v tukajšnjem in osrednjem slovenskem tisku članki, ki hočejo nekako vsiliti mnenje, da bi morali Slovenci praznovati letos 1400-letnico svoje naselitve na sedanjem narodnem ozemlju. Za to jubilejno priložnost so si izbrali kar zgodovinsko dokumentirano preselitev Langobardov iz Panonije v Italijo. Langobardi so se res odpravili na svoj pohod na velikonočni ponedeljek aprila 1. 568, kot se da rekonstruirati po zgodovinskih virih. Toda ali je to pomenilo tudi začetek preseljevanja Slovencev? To je popolnoma nedokazano in neverjetno. Langobardi so sicer sklenili pred odhodom v Italijo pogodbo z Obri, da jim začasno prepuščajo svoje dotedanje ozemlje v Panoniji in da jim ga zapuščajo tudi v dokončno last, če se v dvesto letih ne bodo vrnili. Vendar pa niso v tej pogodbi Slovenci nikjer omenjeni in se torej tisti zgodovinraji, ki povezujejo to pogodbo s Slovenci, motijo. Noben zgodovinski vir ne omenja Slovencev, ampak samo Obre, ki jih neki vir imenuje Abari (Avari), drugi pa Hunni. Zmotno mnenje, da je bila tista pogodba veljavna ne le za Obre, ampak tudi za Slovence, je nastalo zaradi napačne zgodovinske teorije, ki jo je skoval prof. Ljudmil Hauptmann v času okrog prve svetovne vojne. S to teorijo je prikazoval Slovence kot popolne obrske sužnje. Kar je torej veljalo za obrske gospodarje, je veljalo po njegovem tudi za slovenske in sploh slovanske sužnje. Iz tega bi sledilo, da je veljala pogodba med Langobardi in Obri samoposebi razumljivo tudi za Slovence. Ko so se Obri preselili na prejšnjo langobardsko zemljo v Panoniji, so se baje z njimi selili tudi njihovi podložniki in sužnji Slovenci. Iz političnih razlogov je ta teorija prevladala v času po prvi svetovni vojni v uradnem jugoslovanskem zgodovinopisju, zlasti na univerzah in v šolskih učbenikih, kajti prof. Hauptmann se je prišteval k zagovornikom takratnega »integralnega jugoslovanstva«. Vendar je bila zgrajena na popolnoma napačnih hipotezah. Njena glavna hiba je v tem, da je bila sestavljena za pisalno mizo, brez vsakega upoštevanja ved, ki so zgodovinarju kot pomožne vede nujno potrebne, to je primerjalnega jezikoslovja, etimologije, etnologije in arheologije. Hauptmannove teze je odlikovala samo izredna strastnost in zagrizena polemična vnema, delno pa tudi nenavadna doslednost, ker je šel v svojih zaključkih do logičnega konca, s č imer pa je seveda zašel v absurd in se popolnoma oddaljil od zgodovinske in etnološke stvarnosti. Zato so se jim nekateri najresnejši slovenski zgodovinarji že kmalu uprli, zlasti dr. J. Mal, in jih uspešno pobijali. Vendar so se v glavnem ohranile v učbenikih vse do danes in to iz dveh razlogov: ker so Hauptmannove teorije prevladovale na slovenski univerzi ves čas stare Jugoslavije in odločilno vplivale na rod, ki je takrat obiskoval univerzo in ki danes predava zgodovino na srednjih šolah v Sloveniji, in ker so prodrle v avstrijsko - nemško zgodovinopisje, (Hauptmann je bil svoj čas univ. profesor v Avstriji), ki jih je rado sprejelo, ker so prinašale Hauptmannove teorije novega hraniva in netiva za stare nacionalistične tendence nemških zgodovinarjev, da bi Slovence in njihovo zgodovino poniževali ter prikazovali slovensko ljudstvo kot že od davnih časov podložniško in zato določeno še za nadaljnje podložnčštvo, seveda nemško. Z užitkom so se posluževali Hauptmannovih teorij zlasti hi-tlerjanski zgodovinarji, strašijo pa v mnogih avstrijskih in nemških zgodovinskih knjigah še danes. Iz nemško pisanih zgodovinskih del pa so se vračale te teorije kot dokazana zgodovinska dejstva nazaj k Slovencem, ki so jih sprejemali iz podedovanega rešpekta pred nemško »znanostjo«. Poleg tega so prispevale k širjenju teorije, da so bili Slovenci avarski podložniki, tudi napačne razlage besed kosez in župan, ki sta tako značilni za rano slovensko zgodovino, in zmotno mnenje o nastanku imena Karantancev. Izraz kosez so razlagali v glavnem iz turško - tatarskega izraza ka-zak, ime župan pa iz turške besede čoban, ki jo uporabljajo Srhi. To naj bi bil še nadaljnji dokaz, I litev tatarskih plemen, kot so bili Obri. Danes se da dokazati, da so bile tc razlage popolnoma napačne. Dejstvo je tudi, da noben zgodovinski vir ne navaja Slovencev na današnjem slovenskem ali karantanskem ozemlju vse do leta 595, ko je prišlo do prvega spopada med njimi in Bavarci. Od leta 568 do 595, torej v 27 letih, niso omenjeni niti enkrat, čeprav ne manjka zgodovinskih virov iz tiste dobe iz najbližje soseščine današnjih slovenskih pokrajin, to je iz Gradeža, Istre in Furlanije. Od leta 595 naprej pa so omenjeni Slovenci in boji, ki so jih bojevali s sosedi, povprečno vsaki dve leti in pol. To lahko služi za dokaz, da Slovenci niso sledili pri svoji preselitvi Langobardom za petami, ampak da je padla njihova selitev v glavnem v zadnje desetletje 6. stoletja, četudi so verjetno posamezne kolone slovenskih naseljencev že prej postopno prodirale v poznejšo Karantanijo in Slovenijo. Gotovo pa Slovenci niso bili obrski podložniki, kvečjemu zavezniki, kot so bili to prej tudi Langobardi, še prej pa Goti zavezniki Hunov. Vse to se sklada tudi z ugotovitvami arheologov, ki niso odkrili vse do danes na slovenskem ozemlju in v nekdanji Karantaniji nobenega konkretnega dokaza, da so Slovenci že živeli tod v 6. stoletju. Pač pa obstojajo taki dokazi za naslednja stoletja. Glede na vse to je seveda neumestno praznovati letos preseljevanje Langobardov čez sedanje slovensko ozemlje kol naselitev slovenskega naroda. Naravnost smešno in zastarelo pa zveni votla retorika, s katero spravljajo nekateri langobardsko se-v zvezo s Slovenci, četudi se sami tega ne da so bili Slovenci svoj čas pod oblastjo turško - I zavedajo. // „V kraljestvu palčkov” v Skednju Jubilejna prireditev ob 100-letnici Kmečke čitalnice v Skednju Mladi odri radi sežejo po tej prijetni in slikoviti igrici, ki še vedno navdušuje igralce in mlade izvajalce na odru; po njej je segel tudi Odbor za proslavo stoletnice Kmečke čitalnice v Skednju in nam jo je predstavil v škedenjski kino dvorani. Ta članek naj ne bo suhoparna ocena, pmpak navdušena pohvala vsem, ki so se vpregli v ta nelahek posel. In tu mislim na otroke — mlade igralce, na režiserja in na vse njegove sodelavce, ki so morali te nadebudne igralce plazmirati, in seveda na starše — posebno še mamice, ki so prav gotovo nevidno, a z enako vnemo spremljale nastajanje te igrice. Menim, da sta bila trud in napor vsem bogato poplačana: nabito polna škedenjska dvorana je že ob odprtju odra z občudujočim mrmranjem pozdravila slikovito in umetniško izdelano sceno, med dejanjem nagrajevala s ploskanjem mlade Jftajirarsfla revija „ttaj” Na Hrvaškem je začela preti kratkim izhajati PROF. RUDOLF KOLARIČ OBHAJA 70-LETNICO revija z naslovom »Kaj«, ki bo gojila naprej tradicije nekdanje kajkavske hrvaške književnosti. Pred sprejetjem skupnega srbsko-hrvaškega što-kavskega knjižnega jezika so namreč imeli Hrvati že več sto let književnost v kajkavskom in čakavskem narečju; to zadnje je bližje kajkavske-mu kot štokavskomu. Med sodelavci nove revije je tudi Miroslav Krleža. Kot znano, je bil Krleža med podpisniki »Izjave o hrvaškem jeziku«, ki je povzročila tolik hrup in nevoljo pri zagovornikih enotnega srbsko-hrvaškega knjižnega jezika. GALERIJA VVERNERJA BERGA V Pliberku so odprli pretekli teden umetnostno galerijo, ki nosi ime po znanem koroškem slikarju Wernerju Bergu. Ta je na glasu kot slikar koroških slovenskih ljudi, katere ima rad in se je tudi med njimi naselil na kmetiji, katero je kupil v Rožni dolini. Sam je po rodu Nemec iz Porenja. Prav bi bilo, če bi imeli priložnost videti razstavo njegovih del tudi v Trstu, saj je evropsko znan umetnik. Razstavljal je tudi že v Ljubljani. Pred kratkim je obhajal sedemdeseti rojstni d in ugledni slovenist in slavist prof. dr. Rudolf Kolarič, ki zdaj že deset let predava na filozofski fakulteti v Novem Sadu. Vendar še naprej deluje predvsem kot slovenist. Med drugim preučuje prleško narečje (doma je iz Ilovcev pri Sv. Miklavžu) in pripravlja za natis svojo obsežno razpravo o Freisinških (bri-žinskih) spomenikih, ki bo obsegala okrog 70 tiskanih pol. V njej bo, kot je slišati, osvetlil te spomenike slovenskega jezika in vere z nove strani, ker je odkril v njih še mnogo starejše vplive (celo arijanske), kot so doslej mislili. SLOVENŠČINA NA NATEZALNICI »Roke so prešle brogove« — tak stavek smo imeli priložnost slišati nedavno v poročilih ene izmed slovenskih radijskih postaj. Pravilno bi bilo seveda: Reke so prestopile bregove. Mnogokrat slišimo v oddaji Glasba po željah na koprskem An tržaškem radiu frazo: »To so želje hčerke Mire« itd. Ali bi ne bilo mnogo lepše in bolj v duhu slovenskega jezika, če bi rekli: »To mu želi hčerka Mira«? izvajalce in ob koncu bučno izrazila svoje odobravanje. Morda bo kdo rekel, da je to navdušenje naravno, saj so bili gledalci povečini sorodniki in prijatelji mladih izvajalcev; pa je bilo ploskanje poleg takega sentimentalnega navdušenja vendarle tudi veliko priznanje res lepemu podajanju dejanja. Videla sem že nekatero predstavo te igrice, pa me je temperamentni norček Melite Val-li nadvse prijetno presenetil; mala Anica Milene Vrabec je bila sladko dekletce s prijetnim timbrom glasu in ganila je do srca s svojo naravno podano vlogico, ki pa ni prav nič lahka. Pa ne bom omenjala vsakega malega igralca posebej lahko mirno rečem, in to velja za vse, od kralja, svetovalcev, stražarjev do palčkov in vil, da so s svojo sproščeno igro, dobrim znanjem vlog in splošno ubranostjo v govoru, petju in plesu dokazali veliko dobre volje, prizadevnosti ki tudi nadarjenosti — pomislimo, da je bila igrica v skrajno omejenem prostem času šolskh otrok in odraslih — v izgovarjavi samoglasnikov in v naglaša-nju besed. Režija je bila zaupana Edvardu Martinuzziju, igralcu tržaškega Slovenskega gledališča; asistent režije je bila Marta Volkova. Martinuzzi je priljubljen med mladim svetom zaradi svojih vlog v otroških igrah. Tokrat pa je tudi z režijskim delom dokazal, da dobro pozna ne ravno hvaležno področje otroškega sveta. Njegova je bila tudi funkcionalna in res pravljična scena, kateri je dal Silvester Godina s svojimi slikarskimi deli razkošen in slikovit ton. K vsej tej pravljičnosti je pripomogla tudi zelo dobra glasbena spremljava prof-Erminija Ambrozeta ter koreografija Anico 2erjalove. Takele igrice postajajo vedno večja redkost; so plod velike ljubezni do materinega jezika, požrtvovalnosti in nepoplačanega truda; za vse to pa je v modernem času i° tempu življenja vedno manj prostora. Vendar je ta predstava dokazala, da se da veliko narediti, če se le hoče. M. M. r. b. Bogastvo ob Rajbeljskem jezeru lil. Življenjsko vprašanje za tisoče ljudi, delavce in njih družine pa je, do kdaj bo raj-beljski rudnik še živel, oziroma kdaj bo izčrpano njegovo bogastvo. Izvedenci lahko odgovroijo na to vprašanje le približno. Odgovori so pa vendarle še optimistični. Leta 1924 so ocenili rudne rezerve ob tedanjem izrabljanju še na eno desetletje. Računi pa so se izkazali za preveč črnoglede. Po štiridesetih letih kopanja cinko-ve in svinčene žveplene spojine, to je cin-kove svetlice in žveplenega sijajnika, rudne HISTERIJA IN ZATOHLOST V »KOROTANU« (Nadaljevanje s 3. strani) na račun patra po pošti in v tisku mladim, ne dela časti. Priporočamo jim tudi, da bi posvetili v'saj drobec tiste energije in strasti, ki jo porabi-za »boj« proti patru Tomažiču, kakšnim resnejšim slovenskim problemom, saj je v tem pogledu o naših koroških študentih zelo malo sli-sati. Pater Tomažič pa naj bi, kot rečeno, pokazal več razumevanja in strpnosti do študentov. Upošteval naj bi, da take »vzorne« mladine, kot si JO želi, nikjer ni in da si ti mladi šele gradijo svojo osebnost in svoj nazor. S »sankcijami«, kot so opisane v materialu, ki smo ga prejeli, bo malo doseženo. Ker smo daleč od dogajanja na Dunaju, in •>a,m je težka objektivna presoja, smo sc doslej varovali komentirati ta žalostni spor. Zdaj smo Prisiljeni to storiti glede na množečo se pošto z bunaia in v interesu slovenske stvari, ki nam je ari srcu. In to smo storili z izključnim namenom., da bi opozorili obe strani, da gresta po našem Ptnenju že mnogo predaleč in da je čas, da se ta tadeva reši tako kot se take stvari rešujejo med ^motnimi ljudmi. .. £e pa se skrivajo za vso to zadevo politični 1 kakšni ideološki razlogi, naj bi se tudi o tem . Skrito spregovorilo namesto golega obrekovanja !n obdolžitev. Vse skupaj tudi zelo zaudarja po tdejni zatohlosti v »Korotanu«, iz kateroga smo Pričakovali, odkrito rečeno, čisto drugačnih novic j". Pobud in katerega odprtja smo se iskreno veseli, kot vsa slovenska javnost. Obe strani, p. Tomažič In Klub slovenskih študentov na Dunaju, naj se zavedata, kakšno razočaranje povzročata Vscm Slovencem. plasti še davno niso izrabljene. Pridobivanje cinka in svinca v Rajblju se bo pa lahko vzdržalo in celo stopnjevalo z novimi postopki in z iskanjem novih ležišč, ki se nadaljujejo tudi na koritniško in bovško stran. Tu je pa že potreba mednarodnih dogovor za raziskovanje plasti z jugoslovansko vlado. Za raziskovanje novih ležišč v smeri proti Karniji in modernejši postopek pridobivanja cinka in svinca se bo pa morala potruditi deželna uprava, ki je postala junija 1965 rudniški lastnik. Za izkoriščanje rajbeljskih bogastev se potegujejo tudi velike družbe kot so Montedison, Ammi in deželna družba za financiranje. Gre predvsem za financiranje rudnih raziskovanj v vsem predalpskem gorskem loku. Poglavitno rudarsko in gospodarsko najpomembnejše okrožje bo za deželo Furlanija-Julijska krajina še vedno Raj bel j. KONEC NATEČAJI Notranje ministrstvo je razpisalo natečaj z izpiti in naslovi za mesta občinskega tajnika drugega razreda. Starost: 21 - 32 let. Kandidati morajo imeti doktorat iz prava ali pa drugega enakovrednega. Rok za predložitev prošenj poteče 20. julija 1968. (Uradni list, štev. 124 z dne 16.5.1968j. Ministrstvo za delo in socialno skrbstvo je razpisalo natečaj z izpiti in naslovi za 16 mest svetovalca, administrativni sektor, pri Državnem zavodu za socialno skrbstvo za osebje, ki je v službi pri javnopravnih ustanovah. Starost: do 32 let. Kandidati morajo imeti doktorat iz. prava ali ekonomije, sociologije itd. Rok poteče 15.6.1968 (Uradni list, štev. 12 z dne 15.5.1968). Ministrstvo za javno šolstvo je razpisalo: a) natečaj za 18 mest pomožnega tipkarja pri izvršilnem osebju pri Osrednji Upravi javnega šolstva in pri šolskih skrbništvih. Pogoji: starost 18 - 32 let; diploma nižje srednje šole. Rok poteče 10.7.1968. b) natečaj za 36 mest dodatnega uradnika pri izvršilnem osebju pri Osrednji Upravi javnega šolstva in šolskih skrbništvih. Pogoji: starost 18 - 32 let; diploma nižje srednje šole. Rok poteče 10.7.1968. (Uradni list, štev. 117 z dne 9.5.1968). ŠPORT MED NAŠO MLADINO BOROVKE SO SE POSLOVILE Z ZMAGO Borovke so odigrale v soboto zadnjo tekmo letošnjega prvenstva B lige. S tem so se tudi poslovile od domačega občinstva. Nasprotnice FARI iz Padove, ki se borijo za obstanek v ligi1, niso predstavljale resnejše ovire. Le v prvem setu se naše odbojkarice niso znašle. Kmalu pa so uredile svoje vrste in v lepem stilu prisilile nasprotnice na predajo. Končni rezultat je bil 3 : 1 (—6, 12, 9, 5) za borovke. GAJA ZMAGALA, ZARJA IN KRAS KLONILA V ženski promocijski ligi je Gaja slavila zelo pomembno zmago s 3 : 2 proti FARI C. Borba je bila ostra do konca in je trajala pet dolgih setov. S to zmago se Gaja še vedno poteguje za 1. mesto v končni lestvici. V ženski C ligi pa je morala Zarja po krivici prepustiti zmago nasprotnicam AGI B. Tekma, ki je dejansko odločala o prvem mestu v lestvici, je bila zelo razburljiva le v petem setu.. Bazovke so že imele zmago v rokah, a jim jo je sodnik dobesedno ukradel. Nekoliko pa so krive tudi igralke Zarje, ki so z ugovarjanjem dale povod, da jim je sodnik dosodil kar dve tehnični napaki in jih s tem oropal zmage. Po šestih zaporednih zmagah je v moški D ligi Kras okusil poraz. Premagala ga je povsem zasluženo ekipa CSI Friuli s 3 : 1 (6, 11, —10, 9). Glavna moč CSI je bila v obrambi. Krašovci so bili tokrat preveč statični. Predvsem pa se jim pozna, da jim manjka trener, ker igrajo brez pravega sistema igre. Škoda, ker so nekateri odbokarji Krasa zelo nadarjeni in bi torej zaslužili kvalificirano tehnično vodstvo. Edi Košuta tfpomini, i% plue ho&toime uopiie JMJ i V RUSKEM UJETNIŠTVU. Inž. .1. K. ... »Ko boš sedaj sedel« pravi Lavra Laza-r°va. »Ti bi bil seveda pripravljen kvasiti 'udi uro, tako da bi vzel prisotnim še ono hialo spanca, ki ga imajo. Zato pa sedaj Sferno domov.« »Dobro je,« odgovori njen ?10^’ >>k,ie pa se dobimo prihodnjo sredo? A- pri učitelju! Prav tako.« Minuto pred štirimi smo se razšli. Tri ure pozneje pa sem moral nastopiti službo. J,avo sem imel kot škaf. »Jours fixes« so si potem sledili skoraj «o konca zime. Drugi je bil pri učitelju, naslednji pa v poboljševalnici oziroma v zavodu za prevzgojo mladoletnih prestopni-. šk'V Ta JC patlel ravno vmes med katoli- kovala Lavra Lazareva, ki nas je pospremila v lep salon. Tam sta že bila pop in učitelj s ženama. So se že pripravljali, da zaigrajo na karte pri stranski mizi. Ostali smo še stali okoli mize, jaz na oglu. Kar privrši od nekod starejša ženska, ki se z opiralno palico v roki postavi pred mene kričeč: »Vat ubijalec mojih sokolov«. Priskočila je hitro Lavra Lazareva in prijela starko za roko ter jo odvedla k mizici pri oknu. Glasno ji je rekla, da nisem jaz ubijalec njenih sinov dn da sem dober človek. Nato ji je še nekaj potiho govorila, potem pa jo pustila v njenem kotu. Kliment Ivanič mi je raztolmačil, da je in pravoslavnim Božičem. Bil sem'Uh 'Marfa fedorovna imela tri sinove, kot tri ». . J Kro7P in cr\ ii irci fiaH.li v TTnmn- , Slt’. ker se mi je zdelo nesmiselno tisto akanje do polnoči, ko so šele pokrili mi- breze, in da so ji vsi trije padli v Karpatih. Drugih otrok ni hotela in je napravila vsaj tri splave. Zato pa ni čudno, da se ji je zmešalo na stara leta, ko je ostala popolnoma brez otrok, a bi jih lahko imela C t-* .. - . . vsaj šest. Kljub vojni bi bil gotovo kateri - 1 e 1 Kliment Ivanič nas^ je pričako- ostal. Je pa Marfa čisto mirna in nič ne- varna, čim spozna človeka malo bolje. (Dalje) o za večerjo. Vendar sem se tretje večerji0 rad udeležil, kot da bi čutil, da bom ne-aJ posebnega doživel. In res sem. Gostitelj Kliment Ivanič *___________ val na pragu veže, ki je vodila k trem stop-nicam< te pa v pravi dom. Tu nas je priča- Z Goriškega Krmin: NAŠA SKUPNOST IN ŽELJE V Krminu in v njegovi okolici živi in dela še vedno lepo število Slovencev. Pri deželnih volitvah se je to pokazalo, ko je dobila lista Slovenske skupnosti 72 glasov. Jasno je, da ni vključenih v krminsko občinsko srenjo samo teh 72 slovenskih občanov, ampak tudi njihove družine. Poleg teh pa je še veliko število Slovencev, ki volijo italijanske stranke, čeprav se čutijo Slovenci. Zato si ne moremo ustvariti na podlagi volivniih glasovanj prave slike o številčnem stanju Slovencev v Krminu in okolici. Tudi ta naša skupina ima svoje posebne želje. Tako na primer, da bi se že enkrat upeljala pri Subidi slovenska služba božja. Vemo, da so cerkvene oblasti tej koncilski ideji zelo naklonjene. Upamo, da bomo kmalu prišli tudi do praktične udej-stvitve te želje. To in ono tudi ni še v redu pri našin šolah. O tej zadevi bo treba še natančneje spregovoriti. Pohvalno je pa treba omeniti skrb občinske uprave za javna dela. Skoro vse notranje ceste bodo kmalu urejene in asfaltirane. Naši občinski možje lodo v drugi po-lovioi prihodnjega meseca vrnili obisk na županstvu v Novi Gorici. Pri tem se bodo gotovo še dokončno pogovorili o ureditvi obmejnega prehoda pri Plešivem. Kot prehod druge kategorije pa naj bi še vedno ostal tudi oni pod Žeglom. 18 Piše MILE MIRNIK Riše MARJAN BREGAR ; ^ S O v jp 3 CQ W CS .-rt >c/j co r~ . 3 £ .1 « C ^ u TJ TJ ^ V C U, r d V. ^ — o D Cj !o lo ra E P- to *^'S P & p, « •d “ b ra 'S ^ P3 8JS.S ,p\g-§ d o o .S, ca xi "a ^ 0 1» >Q u a ,S 15 . c” > T3 5 rt C ra. —• So - > £ P. _ *c ••" 2 5 '•3 »Sp P o*| E c •“ IS os " S o p. CQ >co r»j TJ 1 o c jD rp .5 c • r-« ’a3 o X 0) ra » TJ .0 ra N OJ C ra P >U S CO ra 0) DO ra N *—> ra. co ■ rH ra. H\ O >c/) So O . &-a B “■ N co T3 • «■0 3 rti 'c O M P O > _« M - • •— ra -d to . 43 i" ra, p: x c « <-> o'" O „ E 'sl g •- 5 c® C B,S on H