JL * > 1 xJ X rQ u * J GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOjOŠKEGA DRUŠTVA ETHNOLDQCALSOQETY UDK 39 /497.12//05/ GLASNIK SED LETO 17/1977 ŠT. 3 STR. 29-44 LJUBLJANA NOVEMBER 1977 Glasnik Slovenskega etnološkega društva Glasilo Slovenskega etnološkega društva, zanj odgovoren: Duša Krnel—Umek, predsednica Izhaja štirikrat letno, naklada 600 izvodov Tehnična izvedba — Koštomaj—Vidic, Ljubljana Glavni in odgovorni urednik: Janez Bogataj Člani uredništva: dr. Zmaga Kumer Marija Stanonik (lektor) Mojca Ravnik Zmago Šmitek Marko Terseglav Anka Novak Inja Jugovec (Študentska rubrika) Damjan Ovsec (Stiki z javnostjo) Naslov uredništva: Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, telefon: 22-121, int. 335 Posamezna številka stane: 10 din Celoletna naročnina: 40 din Tekoči račun: 50100-678-44338 Fotografije in risbe po želji vračamo, rokopisov ne vračamo! Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami! Redakcija zaključena 10. novembra 1977 Številko sta sofinancirali Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije Člani SED do 7. 12. 1977 74. VULIKIĆ dr. Velimir, Domžale 75. SAŠEL Mimika, Ljubljana 76. CIGLIČ—ŠALAMUN Zvona, Koper Slika na naslovni in zadnji strani: Glasnik berejo tudi na Kitajskem. Naš „najbolj oddaljen" naročnik je Andrej Mrevlje iz Ljubljane. JE DANAŠNJA SLOVENSKA ETNOLOGIJA ANTI-FOLKLORISTIKA? (Prispevek na zborovanju slavistov na Bledu, 28. 10. 1977) 1. Vprašanje, ki je zaobjeto v naslovu pričujočega prispevka, je namenoma priostreno. Zato utegne biti morebiten pritrdilni odgovor nanj očitno izzivanje. Takšna metoda sicer ni vedno koristna, toda izključiti je ne kaže. Zaostreno soočenje z določenimi nauki ali določenim stanjem namreč zahteva tudi morebitno nasprotovanje v bolj izostreni obliki. To utegne biti zaradi stvari, za katero gre, v ne tako maloštevilnih primerih celo zelo plodno. V zvezi s folklorističnimi predstavami o etnologiji in njenimi spoznavnimi prizadevanji, ki so nam navadno lastne, se zdi, da je tako. 2. Folkloristične predstave, o katerih je govor, so stare stoletje in čez. Rodila jih je doba romantike in razdobje boja za priznanje narodne samobitnosti. Potlej so se sorazmerno malo spreminjale. Sicer se z Matijo Murkom v slovenski etnološki misli res začenja obdobje tako imenovanega realizma, lahko bi dejali tudi pozitivizma. Toda obstoječe družbene razmere so še naprej omogočale in celo vzpodbujale razne romantične ali novoromantične poglede. Glede na tesno povezanost etnološke misli preteklega stoletja z literarnozgodovin-skimi in še posebej jezikoslovnimi prizadevanji bi bila 2elo mikavna primerjava nadaljnje razvojne poti ome-njenih ved. Toda to ni naša naloga. V pričujočem okviru si zastavljamo le vprašanje preživelih folklorističnih sesta-vm v današnji slovenski etnologiji ter v predstavah o njej. 3. Folklora, folkloristika, folklorizem in kar je še Podobnih izpeljank, so pojmi, ki neizogibno predpostav-'jajo obstajanje tako imenovanih ljudskih pojavov in tako imenovanega ljudstva. S prilastkom ljudski imamo opra-Vek tedaj in tam, ko je govor o kulturnih sestavinah, ki nai bi imele folkloristični značaj. Ljudska pesem, ljudski Jezik, ljudsko slovstvo, ljudska umetnost so pojavi, ki jim tudi z etimološkega vidika pritiče mesto v okviru tako menovane folklore, katere obseg opredeljujejo zelo različno. Pri nas in še marsikje drugod se pojem folklora navadno pokriva s tako imenovanimi ljudskimi duhov-n|mi stvaritvami; ponekod obsega le njih manjši del. Sicer Pa je moč mirno trditi, da ni razumljivo, zakaj bi °mejevali folklorne pojave le na tako imenovano ljudsko a|Uhovno kulturo, in bi ne šteli sem na primer tudi noše sestavin tako imenovanega ljudskega gospodarstva. Pobrane in podobno. Vprašanje torej ni v obsegu u turnih pojavov, ki jih štejemo med folkloro in so Predmet folkloristike, temveč v angleški besedici ,,folk", 1 Pomeni pač ljudstvo in v prilastkovni obliki ljudski. ■ Folkloristično pojmovanje ljudstva, porojeno v ntiki, je ob svojem nastanku vsebovalo neizpodbitne okratične in še druge napredne sestavine. Folklori-i a n^isel je opozorila na ustvarjalno moč tako r novariih nižjih družbenih plasti, tako imenovanega lje^ac*ne9a ljudstva, sicer nikoli kaj natančneje oprede-kat^3' venc^ar tistega dela nacionalne skupnosti, sredi Pravo^3 ^ b' 56 0^ran^° v al' mani čisti obliki ijg V°.'n nePokvarjeno narodovo bistvo. Črpanje navdu-ninJa ln sarnoP°trditve iz nakazanih folklorističnih kore-H^i^je imelo v svojem času svoj nedvomen narodnopo-vserp0 1'30rnen' Seveda pa folkloristično naslajanje nad Polo' ar nai bi bilo pristno ljudskega, po nekaterih nega ' ' neP'srnenega in aracionalnega, občestveno veza-ln tradicionalnega, že v samem začetku ni imelo zgolj pozitivnega predznaka. Inteligenca, ki se je v imenu slovenskega meščanstva navduševala za zbiranje tako imenovanega „narodnega blaga" je pri delu za sodobne, resnične in življenjske interese tega istega „naroda", se pravi ljudstva, recimo za ilustracijo odnosa kar „pofla", v številnih primerih docela odpovedala. Zanimanje za folkloro, za tako imenovane ljudskokulturne vrednote, in dejanski družbeni interes nosilcev omenjenih pojavov sta si bila odločno preveč vsaksebi. Razlog je bil seveda v družbenih odnosih ali različnih razrednih koristih. 5. Etnološka misel, posvečena preučevanju Evropcev, je dobila bolj izoblikovane obrise v dobi racionalizma; tedaj je bila tesno povezana s tako imenovano statistično vedo. Pri meščanstvu, ki se je šele borilo za oblast, so bila živa in ob tem tudi še bolj ali manj iskrena prizadevanja za vsenarodni napredek. To je odsevalo tudi v etnološki misli. Tako je na primer v Linhartovi zgodovini etnološko gradivo še povsem organski sestavni del narodove zgodovine v njeni kompleksnosti. Z uveljavitvijo folklorizma iz romantičnega obodbja v etnološki misli pa so tako imenovano ljudsko kulturo pričeli cepiti od splošne narodne kulture. Poslej je bil govor o tako imenovanem narodnem blagu, ki naj bi bilo v nekaterih bistvenih sestavinah nekaj drugega kot umetno slovstvo. Postopoma so se uveljavili izrazi kot ljudska umetnost, ljudska glasba, ljudsko slovstvo, ljudsko znanje, ljudska medicina, ljudske šege, ljudsko pravo, ljudska noša, ljudsko gospodarstvo in tako dalje. Vse, čemur je bil pripisan prilastek ljudski, je veljalo in največkrat še velja za pojav posebne vrste. To naj bi bil bolj ali manj samosvoj svet, svet ljudske kulture. Sicer so vpliv mestnega življenja in civilizacijske sestavine, ki naj bi bile tako imenovani ljudski kulturi v osnovi sovražne, v tem svetu že marsikaj razrušili, ponekod je celo komajda še kaj ostalo. Zato velja splošna predstava, da je prvenstvena naloga etnologov, etnografov, narodopiscev, folkloristov, ali kar je že imen za to stroko, ki na videz niti v imenu ni enotna, da čimprej zberejo čim več teh ljudskih posebnosti, pač v stilu klicev slovenskim rodoljubom sredi prejšnjega stoletja: „Poberite kosce, da konca ne vzamejo." 6. Slovenskim etnologom je danes že dokaj jasno, da reševanje nekih preostankov, prežitkov, nečesa, kar je tudi sicer težko opredeljivo, ne more biti teoretična podlaga neke vede. Vsiljuje se jim nadalje vprašanje, ali predpostavka o nekem posebnem ljudskokulturnem področju, ločenem od siceršnje kulturne in, če kdo posebej hoče, tudi civilizacijske pojavnosti, sploh ustreza družbeni stvarnosti, to ne le dandanes, temveč tudi v preteklih razdobjih. In če so bile ljudskokulturne vrednote omejene na podeželska območja, kakšna je bila kultura ljudstva po mestih, s katero se folkloristično usmerjena etnologija navadno ni ukvarjala? Kaj je končno s tistim delom življenja ljudstva, ki je bilo tako ali drugače povezano s splošnim družbenim razvojnim tokom, z državo, deželo, graščino, s faro, če ne drugače, preko davščin in vse obvezujočega cerkvenega nauka. Tega dela ljudskega življenja se od neke „izvirne" ljudske kulture pač ne da deliti, ne da bi nevarno zarezali v enoten kulturni ustroj. Temeljne probleme današnje etnologije je torej moč iskati zunaj stare ljudskokulturne ograje. 7. Kaj torej prvenstveno zanima današnje slovenske etnologe? Povedano na kratko: to je način življenja (way of life, Lebensweise, byt) vseh družbenih skupin slovenskega etnosa v preteklosti in sedanjosti. Tu gre za poseben izraz, za svojstveno govorico o nastajanju. obstoju in razkroju ter ponovnih oblikovanjih življenjskih stilov v sestavnih delih slovenske etnične skupnosti. To je raziskovanje tako imenovanega vsakdanjega življenja, ki se kaže v pretežno vsakodnevnem odnosu ljudi do obdajajočega kulturnega in naravnega sveta. Pri tem ne gre več toliko za vprašanje, kakšno je to vsakokratno kulturno okolje samo po sebi, s čimer se ukvarja še vrsta drugih ved, temveč gre v prvi vrsti za problem, kako je neka kulturna sestavina uporabljena, kaj nam le-ta ali njih sklop mimo neposredne uporabnosti o uporabniku morda še pove. Skratka, današnja etnološka vprašanja izvabljajo govorico ljudi in reči, ki se kaže mimo neposrednega jezikovnega izraza še na najrazličnejše druge načine. Ljudje govorijo o sebi in o ljudeh svoje socialne ali poklicne skupine in do določene meje celo o vsakokratnih značilnostih naroda, ki mu pripadajo, seveda tudi z —recimo— delovno, gospodarsko, stanovanjsko, oblačilno, prehrambeno itd. kulturo. Nakazana govorica pa ni le pripoved o sebi, temveč prav tako tudi o odnosih med socialnimi sloji, med razredi in do določene mere tudi med posameznimi etničnimi skupinami. Kaj je namreč pri razglabljanju o takih ali drugačnih družbenih razlikah, seveda tudi današnjih, bolj zgovorno, kot mikroanaliza tako imenovanega vsakdanjega življenja posameznih družbenih skupin? ! 8. Ali je današnja slovenska -etnologija potemtakem res nekakšna antifolkloristika? Odgovorimo na vprašanje tako ali drugače, dejstvo je, da se današnja slovenska etnologija (in ne le slovenska!) poslavlja od pogledov in dobršnega dela pojmov tako imenovane folkloristične faze svojega razvoja. Etnologi so spoznali, da se kaže končno vendarle izviti iz večkrat umišljenih, vsekakor pa slabo določljivih in za razvoj stroke nespodbudnih ljudskokulturnih okvirov. Kaže se tudi zavedati nekaterih idejnih sestavin, ki so bile v posameznih razdobjih etnologiji kot folkloristiki ali narodopisju lastne. Kolikor so tovrstna razmišljanja in procesi v današnji slovenski etnologiji živi, se le zdi, da se zunaj nje o tem ne razpravlja. V vseh zvrsteh naše pisane besede imajo pojmi folklora, narodopisje, etnografski in z njimi vsebinsko povezani izrazi svoj stari, nespremenjeni pomen. Ker pa pri tem še zdaleka ne gre le za terminološke probleme, temveč za dobršen kos neke stare miselnosti glede dobršnega dela slovenske kulture, smo mislili, da bi bilo prav, da tudi v pričujočem okviru na to opozorimo. Slavko Kremenšek PRIPOMBA UREDNIŠTVA Uredništvo z veseljem ugotavlja, da se je krog bralcev Glasnika v zadnjih dveh letih precej razširil tudi zunaj etnoloških strokovnih okvirov. K temu je pripomogla predvsem Glasnikova vsebina. Prav zato sprejemamo in objavljamo prispevke sodelavcev drugih strok, ki so tako ali drugače povezani z etnologijo in se zanimajo za etnološka vprašanja. Zaživela je tudi rubrika „Polemika", ki smo jo poskušali oživeti in aktualizirati že dalj časa. Prav na področju kritike je bilo v etnologiji razmeroma malo narejenega. S „Polemiko" se odpirajo zanjo večje možnosti, saj je strokovna kritika področje, ki se ga ne da ustvariti ali oblikovati čez noč, ampak ga je treba stalno gojiti, in metodološko poglabljati. SODOBNA UMETNOST IN ETNOLOGIJA Günter Metken: Spurensicherung. Kunst als Anthropologie und Selbsterforschung. Fiktive Wissenschaften in der heutigen Kunst. Köln, DuMont Aktuell, 1977, 152 strani, 92 črnobelih reprodukcij, bio- in bibliografski podatki o umetnikih. V umetnosti postkonceptualizma, v času torej, ko se umetnik lahko loti ustvarjanja s katerim koli sredstvom, formalnim ali tehnološkim prijemom: od risbe, fotografije, kolažnih tehnik do videotapa, halografije in laserskega oblikovanja človekovega okolja, je potrebno, če hoče vse te različne vizualne komponente urediti v razumljivo celoto, da jih ne razporeja samo po vizualni logiki medija, ki ga uporablja, temveč uravnava arzenal podatkov, ki so mu na voljo, s pomočjo neke načelne, tudi izvenvizualne ideologije. Ko so umetniki v zadnjih nekaj letih iskali ustrezne metode, ki bi še omogočale razumno projekcijo sporočila v tako kaotičnem materialu, so se oprli na družboslovne znanosti, predvsem na antorpologijo, etnologijo in arheologijo. Zanimala jih je človekova mentalna izkustvenost, tiste predstave o prostoru in času, eksistenci in spominu, ki jih ne more meriti nobena pozitivna znanost, niti psihologija niti sociologija. Umetniki so pod vplivom znanstvenih interesov navedenih disciplin, raziskovanj in metod Levi—Straussa, tehnike opisa v novem romanu ipd., pričeli intervjuvati ljudi, ki živijo na robu današnje zahodnoevropske civilizacije v socialnem in geografskem smislu. Tako kot Nikolaus Lang so si na povsem imaginativen način priredili za lastno umetniško rabo entološke metode dokumenatiranja materialne in duhovne kulture. Analizirali so specifične izkušnje razslojevanja vasi (Claudio Costa, imena umetnikov navajam v oklepajih), propadanja povezav ljudi v mestnih četrtih (Didier Bay), izvedli so prikaz determinizma, v katerem se odvija otroško odraščanje v francoskem srednjem sloju (Christian Bol-tanski) in se lotili problema identitete in tragične izkušnje zamenjave vlog otroci—starši, sedanjost— preteklost ali imaginativnega orisa eksotičnih socialnih izkušenj (Nancy Kitchel: Circus, scenario for my own death, 1973 sq.) Roger Welch je tako intervjuval štiri pred 1890. letom rojene Američane in skušal iz razgovora z njimi rekonstruirati na tleh galerije model po spominu sestavljenega videza njihove rojstne vasi. Dvesto Parižanom je razdelil vprašalnik, ki je od njih zahteval, naj sestavijo načrt Pariza glede na svoje osebne želje, predstave in spomine. Dobil je dvesto različnih odgovorov in na tej podlagi povsem imaginaren Pariz, ki sicer živi v glavah njegovih prebivalcev, je pa daleč od politične stvarnosti sedanjega Pariza. Za kaj pravzaprav gre? Vrsta sodobnih družboslovnih znanosti, je končala v metodološkem larpurlartizmu, v statistični samozadovoljnosti, v nekritičnem kopičenju podatkov in vase zaprte interpretacije. Sodobni postkonceptualistični umetniki so zato privzeli videz znanstvene hladnokrvnosti v dokumentiranju in metodološke strogosti v izpeljavi svojih projektov, toda te elemente so združili v povsem domišljijskem raziskovanju človekove mentalne sfere: raziskovanje spomina, odraščanja, izgubljene preteklosti in razslojujoče se sedanjosti so izvedli s pomočjo domišljijski daleč premaguje gestaltizme in matematično logik0 sedanjih znanstvenih raziskovanj. Da izvajajo svoje delo znotraj robnih družbenih položajev, da se lotevajo imagi' nativnih zapisov materialne in duhovne kulture, ki Je ohranjena samo še v bolj ali manj naključnih sledovih» odtisih, zapisih, položajih, tistih elementih te civilizacije, s katero se zares ne more ukvarjati niti sociologija niti psihologija niti zgodovina tehnik in tehnologije, je pomembno, pa čeprav samo „umetniško" opozorilo sodobnim družboslovnim znanostim, in še posebej novi orientaciji etnologije, ki se odločno uveljavlja tudi pri nas: namreč, tudi naša civilizacija ima temne točke, ki jih nikakršna na uspešnost usmerjena tehnologija sedanjih družboslovnih raziskav ne more dejansko prikazati; denimo, za aktualno politično odločanje še vedno katastrofalno manjka preprostih podatkov o materialni kulturi in aktualnih mitologijah naše, slovenske vsakdanjosti. Nujnost konfrontacije z miti in predsodki, vulgarnimi aplikacijami tehnologije ali družboslovnih teorij v vsakdanjem življenju, v svetu, ki ga določujejo monopolni tehnološki miti („Gorenje", „Isrka", „Emona") na eni strani in trdoživa psihosocialna frustriranost (življenje v terminih odgovornosti, podrejenosti, izročila, delavnosti Pd.) zahteva tudi od etnologije, da aktivira aktualne Metodologije raziskav in da razširi delovno območje: dejstvo, da so se tega lotili umetniki, je opozorilo, ki ga 9re, kot vse umetniško ustvarjanje, jemati z vso resnobo in odgovornostjo. Tomaž Brejc DRUŠTVENE NOVICE 15. POSVETOVANJE IN 11. REDNA SKUPŠČINA ZVEZE ETNOLOŠKIH DRUŠTEV JUGOSLAVIJE - novi pazar, 22.-26.9.1977 Jugoslovanski etnologi smo se zbrali na 15. posvetovanju in 11. redni skupščini v Novem Pazarju. Posveto-vanje je bilo organizirano v dve tematski skupini: sodobni etnični procesi v Jugoslaviji in kolektivna srečanja, ^jerni, prireditve in proslave (skupaj 15 referatov). Posameznih referatih ne bomo podrobneje poročali. Meniti moramo skromno, vendar uspešno zastopstvo iz ovenije. Po mnenju udeležencev je namreč Zora Žagar 12 Ljubljane posredovala enega boljših referatov na Posvetovanju (Vključevanje priseljencev iz SR Hrvaške, 'H ter Srbije v novo družbeno okolje; Krajevna skupnost r|M—Rudnih) Pozdravili so tudi prizadevanja Milana °9la, ki je predstavil zanimivo doslej z etnoloških £ lkov še nenačeto področje prvomajskih šeg in navad, ^eprav so Voglova prizadevanja v tej smeri stara že nekaj ■ ie bilo še vedno le čutiti nekoliko močnejši historio-SMfski vidik (Proslave 1. maja v Sloveniji od prvih n cet|<.ov do danes). O drugih referatih ne kaže podrob-e Sovoriti. Morda so nekoliko izstopali po „svežini" referati skripti\, v okviru prve teme. Okostenelost in de-ivnost (brez primere) sta dosegli svoj vrh zadnji dan 2gtSVet°'/ania z referati zagrebških etnologinj. Organi-J1 so se tokrat zares potrudili: natisnili so povzetke eratov. prav ažurnost je bila obljubljena tudi za Posvetovanja (?). sčin * e^n' zna^aJ posvetovanja in predvsem redna skup-ju 8| veze sta bili priložnost za obračun o dosedanjih SMerS. 0vansk'b etnoloških prizadevanjih in za premislek o p0 n br'hodnjega dela. Dosedanji predsednik Pantelič je Zv ar-7* v svojem pozdravnem govoru: leta 1957 je bilo v Tudi' ^ članov, danes po dvajsetih letih jih je že 370. vseen2araC*' te®a nam vsem skupaj zares ne bi smelo biti ■ kako se naše delo v jugoslovanskih okvirih odvija in kakšna je naša aktivnost. Delegacija SED je posredovala vrsto pripomb in predlogov k delu Zveze (Glej Glasnik SED 17/1977, št. 2, str. 28). Med temi je treba na prvem mestu omeniti prizadevanja po skupnih jugoslovanskih akcijah, po enotnejšem jugoslovanskem programu in podobno. Sodelovanje pri raziskavah skupnih jugoslovanskih tem, med katerimi so npr. šege v današnji jugoslovanski družini, vprašanja migracijskih in interet-ničnih procesov, raziskave mestnih, obmestnih in delavskih naselj, utegnejo v prihodnje jugoslovanske etnologe resneje povezati^, V navezavi na predloge slovenske delegacije je tudi skupščina odprla nekatera vprašanja. Skelenjeno je bilo, da bodo o predlogih delegatov SED razpravljala vsa republiška društva. Upati je, da bo novo vodstvo Zveze predloge dovolj hitro posredovalo vsem republiškim društvom, kajti le tako bomo dobili skorajšnje odgovore, pripombe in nove predloge. Nadalje je bilo zastavljeno vprašanje plačevanja letne kotizacije za delo Zveze. Republiška društva tega vprašanja očitno ne rešujejo enako. Zato je bilo vsem društvom priporočeno, naj si v prihodnje zagotovijo sredstva preko ustreznih skupnosti, ki take vrste dejavnosti financirajo. V diskusiji smo govorili tudi o skupnih jugoslovanskih temah in o njihovi nadaljnji organizaciji, o vprašanju zastopanja jugoslovanske etnologije zunaj državnih meja, o etnološkem filmu (predlog o jugoslovanski entološki filmografiji) in o vprašanju rednega izhajanja jugoslovanske etnološke periodike. Bilten EDJ je bil precej kritiziran in izbraj je bil nov uredniški odbor, ki bo poskušal z rednejšim izhajanjem popraviti zamujeno (če je to sploh mogoče!!). Z vsemi vprašanji, ki so jih odpirali predlogi slovenske delegacije in jih je dodala diskusija, se bo moral v naslednjem mandatnem obdobju spoprijeti Koordinacijski odbor z novim predsednikom Galabo Palikruševo na čelu. Predsedstvo se torej „seli" v SR Makedonijo, kjer bodo čez dve leti pripravili naslednje posvetovanje. Zaradi smotrnosti poslovanja (bančni računi ipd.) ostaja glavna administracija še vedno v Beogradu. Če smo v našem poročilu želeli predstaviti delež delegacije SED na letošnjem posvetovanju, bi naše poročanje ne bilo popolno, če bi ne omenili razstave publikacij SED. Že v Ljubljani smo namreč pripravili tri zložljive panoje in nanje pritrdili primerke treh društvenih publikacij: Vprašalnice Etnološke topografije Slovenskega etničnega ozemlja. Bilten o novih knjigah v knjižnicah osrednjih slovenskih etnoloških ustanov (SEM, PZE in ISN SAZU) in številke Glasnika SED. Tako smo v sindikalni dvorani v Novem Pazarju pripravili povsem „ad hoc", vendar dovolj učinkovito predstavitev naše publicistične dejavnosti. Obenem smo opozorili, da tudi v tej smeri in s takimi akcijami skušamo podpirati naše predloge po večji odprtosti dela in prizadevanja po skupnih akcijah. Janez Bogataj POROČILO O 24. KONGRESU ZVEZE DRUŠTEV FOLKLORISTOV JUGOSLAVIJE - Piran 3. — 7. oktobra 1977 24. kongres SUFJ je bil tokrat spet v Sloveniji, čeprav je že kazalo, da ga ne bo, ker organizatorji kongresa niso dobili od Raziskovalne ali Kulturne skupnosti niti dinarja. Nekako smo se že navadili na to, da denarja za take stvari ni, vendar so organizatorji pričakovali vsaj simbolično podporo, da bi lahko razmnožili vsaj vabila ali referate, ki so bili letos posvečeti Titovim jubilejem. Osrednja tema posvetovanja je nosila naslov: Osebnost tovariša Tita v ljudski ustvarjalnosti. Gotovo je, da tudi folkloristika lahko da svoj delež k tej temi. Zato je bilo začudenje res toliko večje, ko ni bilo nobene pomoči, prošnje zanjo pa so bile odklonjene tudi z neargumentiranimi in nerazumljivimi odgovori „denarodajalca". Kongres je vseeno bil, sicer ne tak kot so ga pričakovali organizatorji, za kar pa seveda niso krivi samo financerji. Kot že rečeno, je bila prva tema posvečena osebnosti tov. Tita v ljudski ustvarjalnosti, pri kateri je sodelovalo 11 referentov iz vseh republik. Osebnost tov. Tita, kot se kaže v t. im. „ljudskem" slovstvu so osvetlili iz različnih zornih kotov, z različnimi znanstvenimi in metodološkimi prijemi. Prav slovstvene stvaritve so za take raziskave zelo primerne, ker dajejo obilo dragocenega materiala. Vsa snov bi, vkomponirana v znanstveno raziskavo, dala dragocena odkritja. Pri tej temi velja še posebno poudariti referat M. Stanonikove, ki je presegel tradiconalno deskriptivnost in nepovednost folklorističnih referatov. Kot je že navada na takih kongresih, je nekaj referatov posvečeno kraju in pokrajini, v kateri kongres zaseda. Letos je bil to Kras, ki so ga predstavili N. Križnar, M. Matičetov, T. Cevc in J. Strajnar. Cevčeva predstavitev je bila včasih preveč čustveno poantirana, predstavitev M. Matičetova je bila sicer dobro zamišljena, vendar zaradi nedodelanosti slabo izvedena. Škoda,da v ta prikaz Krasa ni bil vključen tudi Piran, čeprav je bil kongres v Piranu le zaradi tehničnih (hotelskih) vzrokov. Drugi in tretji dan kongresa SUFJ sta bila namenjena temam: Odsev socialnih razmer v ljudski ustvarjalnosti in Razmerje med folkloristiko in etnologijo. Od prve teme je bilo veliko pričakovati, ker je dala možnost vsem, ki se srečujejo s katerokoli panogo (literatura, arhitektura, muzikologija . . .) ljudske ustvarjalnosti. Pokazalo se je, da je dobro zamišljena širokost (splošen naslov) izvo-denela v branje največ neproblemskih referatov iz področja besedne ustvarjalnosti. Ne gre sicer posploševati, ker smo slišali nekaj dobrih prispevkov, toda splošen vtis je bil ne samo slab, ampak porazen. Izvzeti moramo timsko delo muzikologa in psihiatrov (H. Polovina — N. Ludvig Pečar, I. Cerić — I. Milakovič), ki je bilo drugačno zaradi načina strokovnega in metodičnega dela. Teoretična referata na literarno temo sta prispevala T. Čubelič in M. Kosova iz Bratislave. Ob tej temi ne gre prezreti referatov sodelavcev tržaške filozofske fakultete G. P. Grija, R. Pellegrinija in G. Lughija, ki so opozorili, kako je v času fašizma ljudska kultura postala orodje propagande, ne pa znanstvenega dela. Isto je veljalo tudi za jezikoslovje, ki je služilo ciljem Velike Italije. Nasilje v jezikoslovju je še prav posebej veljalo v toponomastiki. Razmerje med folkloristiko in etnologijo je bila teoretična tema, ki naj razčisti nekatera nejasna vprašanja v stroki. Z referati so sodelovali S. Kremenšek, S. Zečevič in V. Vodušek. Ta teoretična „kost" je bila vržena namerno, saj smo pričakovali, da bomo dobili odgovor na vprašanje o folkloristiki kot samostojni panogi ali folkloristiki kot delu etnologije. Kakšno je razmerje med folkloristiko in etnologijo? Je avtonomnost obeh ved vsake zase upravičena? Gre za nerazumevanje predmeta obravnave? Gre za različni in nezdružljivi koncepciji? Teoretične odgovore smo dobili vsaj delno, praktično vzeto pa je reševanje tega problema ostalo tam, kjer je bilo pred dvajsetimi leti. Kremenškove teze so bile postavljene jasno in ostro, niso pa dosegle zaželjenega uspeha, saj se diskusija ni usmerjala v razčiščevanje problemov, pač pa v obrambo določenih pozicij. Sploh sta diskusija in še kasneje občni zbor SUFJ pokazala na skoraj nepremostljive razlike v gledanju in mišljenju, ki so včasih posledica patriarhalno—hierarhične narave referentov, in čisto osebne. Jasno je torej bilo, da se v Makedoniji ne bomo srečali folkloristi in etnologi skupaj, na skupnem kongresu, kot smo potihem pričakovali, ampak vsak zase, jezno razboriti in ganljivo zamaknjeni v trdnost načel in „znanstvenega" prepričanja. Avtonomija ne enih ne drugih ne bo prizadeta. Ponujena roka etnologov je bila odbita, odbit je bil tudi slovesnki predlog za skupni kongres v Makedoniji. Škoda, saj je tema naslednjega folklorističnega kongresa izrazito etnološka (socialna kultura). Škoda tudi zato, ker bo družba plačevala dva kongresa, čeprav bodo nekateri udeleženci na obeh kongresih isti. Kaže da bo pot do skupnega kongresa še dolga, saj so zamere in „zveličavnost" ene same resnice trdnejši, trajnejši kot vsi kongresi in vsa znanstvena in človekova prizadevanja. Psi lajajo, karavana gre dalje, vedenje o ljudstvu pa počiva. M. Terseglav ETNOLOŠKO—FOLKLORISTIČNI KOLAŽ IZ PIRANA GORGIEV U ovoj intenciji, da se mi povežemo s onim što se danas dešava, mi kao folkloristi moramo imati u vidu jedno novo stvaralaštvo, koje u momentu sada nije narodno. Ove nove pjesme, koje su snimljene na ploče i gdje je podpisan autor, gdje se trubi preko radia i televizije, da je to njegova ploča, kod nas u Makedoniji to je veliki problem i taj problem tisti naše društvo. Govori se o šundu, stavlja se bariere na tom planu (novo stvaralaštvo). ČUBELIČ O relativni samostalnosti folkloristike. Po Kremenšeku je folkloristika dio etnologije. Ako polazimo iz gledišta, da naša istraživanja moraju biti interdisciplinarna i multidisciplinarna, po kojoj se logici može kazati za jednu naučnu disciplinu, da je ona izključivo i samo dio jedne druge discipline? Gdje je onda tu interdisciplinarni i multidisciplinarni aspekt? Sve nauke i sve znanosti su ovisne od čitavog niza drugih disciplina i da uz pomoč čitavog niza drugih disciplina izgrađuju svoju samostalnost s svojim samostalnim kriterijima. Mislim, dok je god folklor i proučevanje narodnog stvaralaštva — folkloristika bila pod kapom etnologije, ona je bila u silnom zaostatku. Zagrebačka škola u Hrvatskoj, da idem samo od svog užeg zavičaja, je klasična potvrda toga, kako je teorija o usmenoj na-rudžbi bila silno zapostavljena, dok se nismo izdvojili iz etnoloških aspekata i etnoloških metoda, prihvatili pomočne metode drugih znanosti i pokušali seondavlastitim kriterijima ovoga predmeta relativno osamostaliti. Mi ne možemo u proučevanju usmenog narodnog stvaralaštva bez etnologije, ali etnologija je ograničena na jedan manji deo ogromnog područja ustnog narodnog stvaralaštva — to je područje obreda, običaja, područje narodnog života. Ako ja moram za proučevanje pripovijedaka, pjesama' narodnog stvaralaštva proučavati narodni život, onda ja moram proučavati etnologiju, ali, dopustite drogovi, u jednakoj mjeri i sociologiju, kulturnu historiju i čitav niz naučnih disciplina, koje mi bratski, onako da kažemo, logično pomažu, da se upravo osamostalim. Ako sam ja dio etnologije, onda nišam samostalan i ne mogu samostalno naučno znanstveno raditi. Konkretno: ako se bavim pjesmama, onda če meni etnologija dati izvanredan material o torne što su obredi, što su običaji, kako se izvode Pjesme u svatbene slučajeve, ali područje verzifikacije, područje jezika, područje leksike, područje oblikovanja, područje lipova, tipologije pjesme — pa tu etnologija nema da kaže ni riječi. To je takav jedan manji dio područja, gde če meni etnologija pomoči i kada ja to kažem, onda ja kažem zato, da se zahvalim etnologiji, a da se ne ugušim u uzkim etnološkim metodama, koje ne mogu proučavati probleme stvaralaštva. Ako proučavam epsku poeziju, molim vas lijepo, ona je u oceni našeg etnologa tradicijsko kulturno dobro. Jedan od najznačajnijih nacionalnih političkih, ideoloških fenomena u kulturi našeg naroda, mora da se razmatra sa čitavim nizom drugih dopunskih metoda, ne samo etnoloških, i kada ja to govorim, onda ja plediram ne za folkloristiku kao dio etnologije, nego za jedan interdisciplinarni aspekt, gdje če etnologija imati Svoje mjesto, ali i čitav niz drugih disciplina. Govorim o usme-nosti. Konačno su i etnolozi prihvatili taj termin, ranije ga nisu npotrebljavali, nego su govorili o tradiciji, ali sad i oni govore o usmenosti. O usmenosti nam mogu dati osnovne podatke fonetika i čitav niz onih naučnih disciplina, koje idu uz fonetiku i da nam kažu šta je to usmenost, kako usmenost organizira jezik, tu nam ne može etnologija pomoči, a tu je bitan fundamentalni Problem, kada razgovaramo o ustmenom narodnom stvaralaštvu. RIHTMAN Zašto pitanje o odnosu etnologije i folkloristike? Šta hočemo to? Mislim da je to sve poteklo iz nekih odnosa koji su se pojavili u toku našeg rada onda kada smo počeli da radimo, onda na jedanput odnosi koji nisu imali jedne direktne veze tamo sa samim radom, nego sa nečim drugim o čemu nebi htio niti da govorim. Tako da mi mnoge stvari koje ste tu javljali, na jedanput nisu bile toliko važne. A i to se razumije mi jesmo zainteresovani kada koristimo izvjesne termine, da budu stvari jasne, da ih jasno definiramo. Meni se čini da su oni (etnolozi) Prvenstveno pozvani da nam u torne pomognu, da u torne saraduju a i kad to govorimo, nama nije zato, da bi se mi zatvorili u naše ispitivanje u uski krug posmatranja muzičkih pojava samih P° sebi — takvih kakve jesu. Mi smo davno prešli i izašli iz toga. vn nemožemo do kraja shvatiti strukturu, formu muzičke tvorevine, ako je ne gledamo kroz jednu društvenu ulogu. Nama Je to danas jasno. BEZIĆ Želim samo reči, da u diskusijama medju klasičnim muzikolo-zima, historičarima, i sociolozima muzike s jedne Strane i izmedju atnologa ostaje ličnost muzičkog folklorista negdje postrani. A to možda zato, što mi u našem radu moramo znati što nam je ipak Psnov U štruci. Muzikolozima moralo 'bi biti jasno, kad npr. Proučavaju Bacha, da su oni u tom momentu muzikolozi, jer raspravljaju na istoj razini, raspravljaju o pojavama koje su atantno muzikološke. Kad pak govorimo o torne kako se neka lesma, izvodi, kada, od koga, kojim povodom, koja je Jazina dubina, koji je to sloj — tada smo zapravo u krugu šireg ološkog, antropološkog ispitivanja. Kad govorimo o folklo-ICI ja mislim da je bačena jedna rukavica da vidimo, da strimo naša ispitivanja i da zaoštrimo stav prema našem poslu. 15 i™ da to može samo koristiti našem radu. đAKQvić tač^arn°Sta'na fPBtloristika je dio etnologije. Neznam, dali je spe 0'i- sam ^uo' t*3 u jadnoj zemlji u medicini postoje a isti za Ijevo pljučno krilo i drugi za desno pljučno krilo, rr Znarn' dal' je to tačno, ali mislim, da nauka u tom pravcu iči etapa' ' ^ddoristika kao i sve nauke jedan je stepen, jedna je Drnki U ra2V'tku gje se za podpunije i savršenije osvetljavanje ema traže specializacije. b°nifačić rnisüm, da više puta kod ovoga djeljenja ne igra ulugu sam onda^*' ne9° više puta lične stvari, pa možda i političke stvari i strašnSo ^°rs'ra kekosmo mi različiti i kako jedni zaostaju a drugi Samu naprecl skaču. To je jako nezgodno za sam predmet, za etnolonaUlCU' Za samo istraživanje itd. Čini mi se da zapravo B'ia i folkloristika moraju zajednički. NEDELJKOVIĆ Mi smo imali ovu temu več na kongresu u Jajcu. Čuli smo, što su učinili zagrebački etnolozi, a što smo mi učinili — to nismo čuli. Mi smo se u Jajcu složili, da je predmet proučevanja folkloristike i etnologije isti — narodni život, običaji, stvaralaštvo. Etnograf je neobhodan kao osnova. To je to pitanje: kako zapisati, kako klasifikovati, pa kako tipizovati, pa kako sačuvati u muzejima — to je naučna disciplina, koja je osnovna i bez koje ne može niti entolog niti folklorist. Svaki mora da ide u činjenice. Etnograf ima odredene metode. Služi se upitnicama, anketama, kritikom, istraživanjem — to je sve etnografski momenat, etnografska strana toga istraživanja. Šta etnolog čini više? On istražuje zakonitosti razvoja, uslovi se određuju, usporeduju se medusobno, utvrduje se šta je naučni, šta nužni, a šta je dovoljni uzrok, šta još mora da bude itd. i oblici u kojima se oblikuju zakoni itd. Etnologija je bitno komparativna, obuhvata sve narode sveta itd. A šta ni jedna ni druga ne radi? Šta ni etnografija ne može, ni etnologija ne može, a folkloristika mora. To joj je upravo zadatak . . Marx govoreč o Proudhonu jerekao, da Proudhon svašta zna. On zna da ljudi proizovode platno, gvoždže itd., ali on nežna, da ljudi proizvode svoje sopstvene družbene odnose, oblike tih odnosa. Proudhon ne zna, da stvaralački momenat, ljudsko delo, znači narodno stvaralaštvo. To kao tako ne proučava niti etnograf, niti etnolog. Faktor subjektivni narodnog stvaralaštva u svojoj tipičnosti, zakonitosti, karakterističnosti itd. — etnologija to ne proučava i nema sredstava. A šta se sad dešava? Mi smo znali, da se svakoj pojavi mora kompleksno prilaziti, znači svestrano, a ne samo jedno-strano. A danas možemo znati, da se u to doba kad se je nauka kod nas zasnivala, obavlja u isto vreme naučno tehnička revolucija. Bitni karakter je integracija, do kraja 19. vijeka nauke se djele, javljaju se još specialne nauke, koje vrše tu integraciju. Šta je drugo atomistika, šta je drugo kibernetika? To su sve discipline, koje sad prožimaju sve prirodne i društvene nauke. I tako je sa etnopsihologijom, etnomuzikologijom i etnokoreografijom. I takve discipline če se umnožavati, ne više kao dio rada, nego udruživanje rada, boga miloga, pa svaki naš radnik to zna, i da je to ono stvaralačko. Prema torne mi smo došli do zaključka: mi smo od početka udruživali rad, u torne smo nosioci verni svoga vremena i revolucije naše zemlje. KREMENŠEK Meni se zdi, da folkloristi v marsičem rešujejo in morajo reševati umetnostno zgodovinska, muzikološka i literarno zgodovinska vprašanja. Se pravi v okviru tiste problematike, ki jo je Vodušek označil kot ptico z dvema glavama, se pravi v okviru te ene glave. V okviru te druge glave gre za vprašanje odnosa neke etnične skupnosti oz. posameznih socialnih skupin v okviru te etnične skupnosti do teh in takih fenomenov, ki so predmet proučevanjteh prej omenjenih disciplin, se pravi muzikologije ali njene poddiscipline etnomuzikologije, literarne zgodovine, oz. njene poddiscipline, ki se ukvarja s t.i.folkloristiko, ker če se povprašamo po strukturi posameznih ved, potem je seveda čisto jasno, da ima vsaka veda svoj predmet, potem imajo sveda različne vede različne premete, in ima vsaka veda svojo metodologijo, svojo metodiko in tudi svoj cilj. Etnologija ima jasno zarisan predmet, ima zarisano metodologijo, metodiko in cilje. Supo-niram, da obstaja v okviru etnologije več šol. Na drugi strani ima zarisan svoj predmet, metodologijo, svoje cilje tudi muzikologija, literarna oziroma umetnostna zgodovina in kar je še takih strok. Kakšna je potem takem metodologija t.i. folkloristike? Kkšni so potemtakem ob teh dveh poljih, ob teh dveh glavah ene same ptice, kakšni so potem cilji te folkloristike? Prov. Čubelič je trdil, da je ustna književnost ustvarila svoj pogled na svet, „to je zapravo metodološko pitanje." Nedeljkovič pa je rekel, da etnologi in etnografi nimajo inštrumentarija, sposobnosti, da bi proučevali t.i. ljudsko delo, t.i. narodno stvaralaštvo in podobno. Žal od Nedeljkoviča v diskusiji nismo izvedeli, kaj je to ljudsko delo v metodološkem smislu, kaj je ljudska ustvarjalnost v metodološkem smislu. Zdi se mi, da stvari malo mistificiramo. (Čubelič: Etnologije tu nema.) Rad bi, da bi dr. Čubelič razložil, kaj je to poseben folkloristični pogled na svet, akademika Nedeljkoviča pa sprašujem, kaj je to posebno ljudsko delo, ki ga v naših etnoloških, bodisi zgodovinskih delih ni. ČUBELIČ Moje je bitno to, da ukažem etnolozima, da oni nemaju niti metodološkog inštrumentarija, niti pojmovnog aparata, niti lo-gičnog rasudivanja za ove probleme, koji se odnose na stvara- laštvo i koji se ne mogu etnološkim aspektima proučavati. Etnologi ne mogu nista da kažu o složenoj problematici epske pjesme, lirske pjesme, proznim oblikama, dramskim oblikama. To je moje da kažem — tu imaju etnologi sami pred sobom položiti račun i kao što je rekao Vodušek, ne nametnite nam kapu koja bi ograničavala i onemogučavala naš razvoj. Koja je metodologija? U prvom redu prof. Kremenšek zna, da u dugoj prošlosti i u bližoj, kada bi se pojavljale pojedine naučne discipline, da su sve najprije izrastale sa nekim odredenim predmetom, oko toga predmeta skupio se historiat toga premeta uz historiat predmeta pomočne discipline naučne su priskakivale u pomoč, pa su davale gradu za taj predmet, gradu u jednom arhivskom smislu, gradu u jednom problemskom smislu, gradu u pogledu jedne koncepcije, na primjer najnovija istraživanja pokazuju, da je najpotpuniju, najmoderniju teoriju o narodnim pripovjetkama dao nito drugi, nego prije šesto do sedamsto godina Giovanni Boccaccio. Uz taj problem se javljaju metode, metode, koje mogu i druge naučne discipline upotrebiti, neke metode recimo psihološke, sociološke primjenjene na ovom predmetu, one če imati drugi vid, nego primenjene na onom predmetu. Dakle dobijemo predmet, historijat tog predmeta, pomočne discipline, koje nam pomažu, konačno razvijamo unutrašnju metodiku rada i metodologiju i konačno, kolega Kremenšek, ono što je najbitnije — naučni aspekt. Etnologija ne može pružiti naučni znanstveni aspekt o torne stvaralaštvu lirskih epskih pjesama, o torne kompleksu duboke duhovne potrebe, ono što kažem, eto, što treba prihvatiti ljudskog djela u tom vidu života, stvaralaštva i održavanja socijalnih prilika. Tu je etnologija nemočna i tu mi sada tražimo nove putove, nismo u tim detaljima još dozreli, ali mi ovdje želimo stvarno pomoči etnolozima i pomažemo etnolozima, samo ih molimo, da nam dadu više slobode i da nas kao što je to dosad bilo, ne tretiraju na jedan neprimeran način — kakvih ima još i danas. NEDELJKOVIĆ Čini mi se, da je još uvjek nesporazum posredi izmedu nosilaca etnoloških i nosilaca folkloristčkih nauka. Nesporazum kad se pitamo šta je predmet proučevanja etnoloških nauka — etnos, narod, narodni život. A kad smo kazali narodni život, narodni običaji razumije se i narodno stvaralaštvo — tu ima i jedan zakoniti etnološki aspekt kako se to voli danas da kaže. Prema torne: druga je strana što ju proučava folkloristika. Grešimo, kad se zaustavljamo sa pojmom folkloristika i folklor na ustmenom stvaralaštvu. Tu zaostaje folkloristika — sovjetska i čitava uzeto u celini. Mi mislimo, da je samo usmeno — ne nego stvara i običaje i društvene odnose. Nečemo, da budemo Proudhoni posle osnovnih marksističkih odkriča i da ne vidimo, da mi stvaramo svoje društvene odnose, tako stvaramo i ove odnose u diskusiji neprekidno. To je naše delo. E taj čin stvaralački, kao stvaralački, etnologija ne proučava. Etnologija proučava fenomenologiju i razvitak zakoniti i dosta. I predvida budučnost, ostvara perspektive itd. — to je etnologija. A ovde naprotiv proučava se čin, delo, znači celina zakonitosti, a prevazilaženjem svega toga, celovito sagledavanje. A nemože se ni to celovito, ako se ne posmatra iz ugla najneposrednijeg muzike, igre itd. Onda ova neposrednost ove nove specifičnosti koja zahtjeva celovitost od instrumenta, celovitost zahvala i to svuda i na svakome mjestu. U jednom narodu, u jednoj etničkoj grupi, u jednome predstavniku, u jednom jedinom originalnom, individualnom nosiocu, stvaraocu folklora, i plesnoga i ustmenog i muzičkog itd. Sve to mora da zahvali jedna nauka ili skup nauka folklorističkih istraživača, veoma složenih, raznorodnih. Mi smo jednu reč u našoj nauči, to je reč — kompleksno, svestrano, to smo mi (moja generacija) učili u osnovnoj školi (takvu nauku). Sad smo morali, da iz Amerike uvodimo multidisciplinarnost, neznam, pa to je kompleksnost, celovitost, integracija; ali ne uzimanje po svoje. Sad če etnologija u jedanput postati jedna visoka nauka, o samim zakonima itd. Kao neka vrsta matematike, to je pozitivistički shvatiti nauku. Nije više etnografija, neče više, da se bavi zapisivanjem, to je nižega roda, klasifikovanje pa onda čuvanje materiala, to sad nije ništa. Ne kažem, da naši etnolozi tako rade, molim vas lijepo. Skupljaju svi gradu, i te kako, a prave drukčije teorije, nego što rade — to je ono! Sto se javlja razcep teorije i dela. Svi oni rade onako kao se razvija naša nauka. I rade vrlo dobro, molim vas! To nije kritika etnološke nauke — naprotiv! Ali često nam dode, da pravimo teorije! — i evo, pravimo teorije, koje nisu tačne. ORGANĐIEVA Meni zbilja smeta onaj termin, da je folkloristika deo etnologije. Ja smatram posle jednovekovnog razvitka folkloristike, da se o torne više ne može govoriti. Folkloristika, odnosno mi folkloristi ne možemo bez etnologa, kad izučavamo jedan veliki deo narodnog stvaralaštva — to su obredne pjesme, koje su vezane uz običaje itd. — obredne i porodične i kalendarske. To pripada prošlosti i bez etnologije se tu ne može. Medutim mi danas postavljamo mnogo šire teme, npr.: odraz socialnih, odraz društvenih odnosa u folkloru — i to i savremom folkloru. To mi nemožemo bez sociologije, a mnogo toga ne možemo i bez istorije — i u izučavanju čak i ovih obrednih pjesama. Ako bi išli dalje npr.: mitološke pjesme — tu absolutno ne možemo bez filozofije, bez razvitka misli, logične—alogične itd. Tako da mislim, da absolutno nije potrebno govoriti o torne, da je folkloristika kao nauka deo etnologije itd. Iz same folkloristike su več izrasle sasvim odredene naučne discipline kao etnomuzikologija i koreologija i tu se može iči samo dalje, a natrag ne. MILKOVIČ U nekim diskusijama ovdje ispada, da osim etnologije nama ništa drugo nije ni potrebno, jer ona sve obuhvata, a ovo su samo detalji — nisu detalji: Folkloristika je interdisciplinarna nauka. Folkloristika obuhvata neke zaokružene nauke. Nauka o na-rodnoj književnosti je zaokružena nauka. Sve su to zaokružene nauke interdisciplinarno povezane u folkloristici kao jednoj složenoj djelatnosti proučevanja narodnog stvaralaštva. Ako tako gledamo stvari, onda etnologija ima svoje pravo mjesto. A pravo mjesto jeste, da ona uopštava odredene stvari, da je iz njenog krila mnogo toga prizašlo. I ako takva saradnja postoji između etnologije i folkloristike, znači saradnja uzajamnog prožimanja i dopunjavanja, onda čemo imati onu stiuaciju, koju smo ranije nešto boljom imali nego što je danas, a nikada je nismo imali dobrom. Ranije je postajala saradnja između etnologa i folklorista bolja nego danas: ta saradnja je oslabila. Bez medusobne saradnje nema mogučnosti pravog rada. Što se tiče saradnje ne treba mešati strategiju i taktiku, ne treba mešati cilj i način postizanja obredenih ciljeva. Ja sam govorio o Slovenskom etnološkem društvu, da so se tu ljudi potupunu skupili, potpuno srasli. Možda je to u Sloveniji (govorim o specifičnim uslovima u Sloveniji), s obzirom na stepen očuvanosti folklorne tradicije moguče. U drugim krajevima je to teže moguče i možda i nije sasvim tako moguče. Moguča je međutim svuda saradnja i mi moramo biti što bliže jedni drugima. NEDELJKOVIĆ Ako je bilo i moralo da bude neslaganje, razlike itd. To neslaganje i te razlike samo su pomerale našu preciznost, našu konkretnost i našu efikasnost za korak, dva ili više napred. MATIČETOV Vsi smo mojstri visoke teorije, vsi z neke orlovske perspektive gledamo. Praktično jaz pogrešam deset, dvajset, trideset let kritike na našem področju, naj se to področje imenuje kakor koli. Kritika manjka! Napiše človek delo, izide to delo v Skopju ali v Sarajevu, ali Ljubljani ali v Zagrebu. Kar izide v Zagrebu, včasih že v Ljubljani ne poznamo ali prezremo itn., in to je velika krivica in pomanjkljivost; tukaj obstoji pravi teoretični LARPURLARTI-ZEM, če mi teoretiziramo, govorimo o eni teoriji, razpravljamo v zraku, ne pridemo do tega, da bi odkrili napake naših del. Mi lahko izvajamo eno v teoriji, v praksi pa, ko smo prisiljeni nekaj formulirati, bomo včasih govorili za 180 stopinj drugače, kot smo tam izjavljali ali napisali, ex katedra govorili itd., svojim učencem s tem glavo polnili, včasih jim posiljevali itn. Mi moramo preiti v to, da bomo sproti gojili kritiko in tudi če pridemo v tej kritiki do ostrine, izzovimo vendar enkrat tudi na našem področju eno tako kritiko . . . Napravimo kakšen škandal, da se bo tudi po tej strani o naši disciplini ali naših disciplinah slišalo kakor koli. Sam za sebe tudi priznavam, da sem v tem grešnik. Vidim po prikimavanju, da se z mano strinjate. ŽIVELA ETNOLOŠKA KRITIKA, ETNOGRAFSKA ALI FOLKLORNA! MILIČEVIČ Nije problem terminologije, ni ničega, nego ljudskog odnosa, suradnje. Ako ja kao etnolog izjavljujem, da sam po svom radu, po svom osečaju postao folklorista, kao drug Čubelič to treba da prihvati, i to bi bila interdisciplinarna suradnja, a ne napadati me-I sam drug Čubelič u Novom Pazaru je etnolog i na sva zvona etnološki udara protiv statističara itd. Ovde napada etnolog6-dakle uvjek samo neke borbe, umjesto da imamo prijateljsko SP' radnju i onda ne bi bilo problema. ČUBELIĆ Te stvari su sasvim na višem nivoju, što je on to uspeo uhvatiti. Radilo se o anketomaniji, koja je danas na širem svetskom nivou osudena, i radilo se o toj kritici. MATIČ Danas imam osjećaj, da smo svi prisutni ali na neki način i odsutni. Svaki ide za onim več svojim pripremljenim mislima, a neče da shvata drogove. I kao da razgovaramo nerazumljivim jezi-cima. Nerazumevajuči, neshvatajuči jedan drugog, i neznajuči šta ko podrazumijeva pod etnografija, etnologija, folklor odnosno Pod folkloristika sad šire, mi isto primjenjujemo u svojim institucijama. Ne možemo se razumeti zato, jer niti termini još nisu tazčiščeni, tako za institucije kao za katedre, a novi profesori uvode novu terminologiju. KREMENŠEK Ni naša naloga, da razpravljamo o historiografiji jugoslovanske etnologije ali folkloristike, temveč prvenstveno o metodološki Problematiki, ki je poglavitna na dnevnem redu ali bi vsaj morala biti. Metodologija je tisti problem. GALIN Sintetizirane urbane kulture — to je jasna stvar. A samoniklost ' izvornost seoske kulture i folklora, to bi isto1 trebalo biti jasno, da ne postoji, da je to jedna glorifikacija. Folklor seoski je isto tako sintetička tvorevina. Z magnetofonskega traku prepisali študentje etnologije POROČILA, NOVICE 12- SKUPNA UREDNIŠKA KONFERENCA ČASOPISA -DEMOS" - LJUBLJANA 1977 Od 5. do 8. septembra 1977 je bila v Ljubljani 12. sknpna uredniška konferenca mednarodnega časopisa -Demos" — Mednarodne etnografske in folkloristične informacije (Internationale ethnographische und folklo-dstische Informationen). Po zamisli Wilhelma Frangerja 9a je leta 1957 ustanovil lingvist in etnolog Wolfgang e|nitz. Časopis naj bi obveščal znanstveno javnost o ^ u etnologov v socialističnih državah Evrope s tem, da 1 brez subjektivnih pripomb prinašal kratke, objektivne erate o vseh pomembnejših etnoloških objavah tako v Periodičnem tisku, kakor tudi v obliki monografskih ^ Jiznih izdaj, zbornikov ipd. Po dogovoru izdaja časopis Remščini Osrednji inštitut za zgodovino (Zentralinstitut r Geschichte) pri Akademiji znanosti NDR, znanstveno točje kulturna zgodovina in narodopisje, v Berlinu. avna urednika sta Rudolf Weinhold (Dresden) in ernhard Weissei (Berlin). l9Rc,a ^on9resu Zveze folkloristov Jugoslavije v Celju leta in 36 J6 P° po9ovoru med predstavniki časopisa Demos prj etnv0'°ških ustanov iz vseh jugoslovanskih republik 1 ružila delu tudi Jugoslavija. Za Slovenijo je tedaj e^2el skrb za Demos Niko Kuret. ak s°delovanje pri Demosu so zadolžene posamezne sta MPI,e' zat0 so v skupne™ uredniškem odboru pred-n n' ' etnoloških inštitutov akademij znanosti in umet-Rorr! S?c'a^st'üne Evrope. Izjemi sta le Albanija in tuta Unija' V Albaniji sodeluje etnografski sektor Inšti-Instif^ z9°dovino pri Univerzi v Tirani, v Romuniji pa Curesti cercetar' etnologice ^i dialectologice, Bu-' '■ v Jugoslaviji stanje ni enotno, kar je posledica dogovorov leta 1965 v Celju, ko so sodelovanje prevzele različne etnološke ustanove tako na Hrvaškem tedanji Institut za narodnu umjetnost v Zagrebu (sedaj Zavod za istraživanje folklora), za Makedonijo Folkloren institut (Skopje), v Bosni in Hercegovini Zemaljski muzej BiH (Sarajevo), za Črno goro Etnografski muzej (Cetinje). Le iz Srbije in Slovenije sodelujeta ustrezna instituta srbske in slovenske akademije znanosti. Želja glavnih urednikov je, da bi se akademijsko načelo uveljavilo tudi za Jugoslavijo, zato so predvideli medaka-demijski sporazum, ki ga bo v kratkem, kot izdajatelj Demosa, predlagala Akademija znanosti NDR v Berlinu, ki naj bi skušal prenesti odgovornost za sodelovanje na akademije posameznih republik. To bi znatno olajšalo organizacijo sodelavcev in omogočilo uvrstitev dela za „Demos" v redni delovni program. Ljubljanske konference so se udeležili: iz NDR Rudolf Weinhold (Dresden) kot glavni urednik, Bernhard Weissei (Berlin) kot predstavnik pristojnega inštituta vzhodnonemške Akademije znanosti in Wilfried Fiedler (Berlin) kot član uredništva in jezikovni ekspert. Sovjetsko nacionalno redakcijo je zastopala Natalija Šlygina iz Instituta etnografi! im. Mikluho—Maklaja Akademije nauk SSSR (Moskva), — Poljsko B. Kopczynska—Jawor-ska iz OšVodka dokumentaciji, informaciji etnograficzne Poljskega „Towarzystwa ludoznawczego" (-Lodz) in Sta-nisfaw Btäszczyk, ravnatelj Etnografskega muzeja v Poznanju, — češko AntoninRobek iz Ustava pro etnografi! a folkloristiku Češkoslovenske akademije ved (Praha) in Ludvik Kunz, vodja Etnografskeho ustavu Moravskeho musea (Brno), — slovaško Ester Plickovä iz Narodopisneho ustžva slovenskej akademie vied (Bratislava), — madžarsko Gabor Zsigmond in Katalin Jävor, oba iz Etnološkega inštituta (Neprajzi kutato csoport) Madžarske akademije znanosti (Magyar tudomanyos aka-demia, Budapest), — romunsko Paul Petrescu iz Acade-mia de Stiinje Sociale ji Politice (Bucuresti), — in bolgarsko Ljuba Makaveeva iz Etnografskega instituta Bolgarske akademije na naukite (Sofija). Jugoslovanska uredništva so zastopali: hrvaško Jerko Bezi^ — srbsko Breda Vlahovič, ki je zastopala bolno dr. Miljano Radovanovič, — bosensko hercegovsko Radmila Fabijanič,— makedonsko dr. Blaže Ristovski, ki je zastopal Kirila Penušliskega. Slovensko redakcijo so zastopali: Niko Kuret, Helena Ložar—Podlogar in Sinja Zemljič—Golob, vsi iz Inštituta za slovensko narodopisje SAZU. Zastopano ni bilo uredništvo Črne gore (Jovan Vukmanovič), zadržan je bil povabljeni predstavnik albanske narodne skupnosti, Shefquet Pllana (Priština). Prvi sestanek, v torek 6. septembra, je ob 10. uri začel kot predstavnik gostitelja. Inštituta za slovensko narodopisje SAZU, njegov upravnik Milko Matičetov, ki je po pozdravu predal besedo glavnemu uredniku „Demosa" Rudolfu Weinholdu. Le-ta je vodil vso konferenco do konca. V imenu predsedstva SAZU je navzoče pozdravil podpredsednik SAZU, akademik Bratko Kreft, nato pa še Niko Kuret kot predstavnik uredništva za Slovenijo. Redni dnevni red se je začel s poročilom glavnega urednika R. Weinholda, ki je med drugim poudaril, da je „Demos", ki obhaja letos 20-letnico svojega obstoja, zavzel med informatorji o etnološkem delu v socialističnih državah prvo mesto in ga ne le na vzhodu, ampak tudi na zahodu visoko cenijo. Washingtonska Kongresna knjižnica in knjižnica Britanskega muzeja v Londonu naročata vzhodnoevropsko etnološko literaturo le na podlagi „Demosa". V dvajsetih letih svojega izhajanja je objavil Demos okoli 7100 referatov o knjigah in člankih in 270 poročil v rubriki „Kronika". Če upoštevamo, da je izšlo v socialističnih deželah v tem času okoli 13.000—15.000 etnoloških člankov in knjig, je Demos zajel 50—60 % te produkcije. Povprečno je bilo v Demosu v teh dvajsetih letih izčrpanih 150—200 periodik, 20—30 zbornikov in 5—10 jubilejnih zbornikov. Tako preostane morda samo še 20—30 % periodik, ki jih Demos še ne zajema. Seveda pa odgovornost sloni na sodelavcih, na njihovi vestnosti in ekspeditivnosti. Rudolf Weinhold jev nadaljevanju podal nekaj smernic, ki se nanašajo tako na vsebinsko, kakor tudi na tehnično smer poročanja in naj bi jih vsi referenti upoštevali pri svojem delu. S svoje strani sta ga dopolnila tudi Ludvik Kunz in Wilfried Fiedler, ki skrbi za prevode tistih sodelavcev, ki ne obvladajo toliko nemškega jezika ali nimajo možnosti, dobiti si prevajalca doma. Po razpravi o tem poročilu so bila na vrsti poročila nacionalnih redakcij, ki so v prvi vrsti vsebovala odgovore na vprašanja glavne redakcije, predvsem kar zadeva sodelovanje z glavnim uredništvom, metodo dela, uporabo Demosa in možnosti kupovanja časopisa. Poročevalci so imeli tudi nekaj konkretnih predlogov, o katerih je zbor potem razpravljal. Glavno uredništvo je zaprosilo predstavnike jugoslovanskih nacionalnih uredništev za poseben sestanek pred uradnim dnevnim redom 7. septembra. Sodelovanje Jugoslavije z Demosom — če izvzamemo Slovenijo in Hrvaško — namreč ni najboljše. Težave so predvsem v tem, da v nekaterih republikah akademije ne sodelujejo ker jih nekatere republike leta 1965 še niso še imele, in da sodelovanje ni vključeno v delovne programe sodelujočih ustanov. K temu je dodati še neznanje nemškega jezika. Predstavnica BiH je predlagala naj bi skrb za sodelovanje prevzel kot posebno nalogo Medakademijski odbor za raziskovanje življenja in šeg narodov in narodnosti Jugoslavije. Razgovor je končno izzvenel v željo, da bi se Akademija znanosti NDR v Berlinu čimprej povezala z jugoslovanskimi akademijami in jim ponudila sporazum o rednem sodelovanju. Če bi to uspelo, je upati, da bo sodelovanje z Demosom v Jugoslaviji vsaj formalno steklo tako, kakršno je npr. v Sloveniji. Že to bi bil nemajhen uspeh ljubljanske konference. Posebno vprašanje je naročanje Demosa. Pri Cankarjevi založbi je en sam naročnik — Inštitut za slovensko narodopisje SAZU. Slovensk-etnografski muzej dobiva Demos po poti zamenjave. Če odštejemo avtorske izvode, ki jih redno dobivajo sodelavci, je to tudi vse. Vsekakor malo za število etnologov v Sloveniji. Naročnina za Demos pri Cankarjevi založbi je letno 327 din. Sodelavci smo se zavezali, da bomo skušali DEMOS I.\ IT.RN VITOA \LE ETHNOGRAPHISCHE UND F O E K E O RIS TT S CH E INFORMATIONEN pridobiti več naročnikov predvsem med prizadetimi ustanovami (inštituti, muzeji, fakulteta, spomeniški zavodi). Če bo le mogoče, nam bo glavno uredništvo Demosa poslalo nekaj starejših številk, ki bi jih razposlali na vpogled. Sama pa izrabljam to priliko in vabim vse etnološke in sociološke ustanove, da Demos naroče, saj nobena knjižnica ne bi smela biti brez te osrednje informativne revije, ki je, ne nazadnje, lahko vsaki knjižnici osnovni vir za naročanje vzhodnoevropske etnološke literature. , , , _ „ Helena Lozar-Podlogar TRADICIONALNO SREČANJE FOLKLORNIH SKUPIN V BELTINCIH Prireditelj tradicionalnega plesnega festivala (14. 8. 1977) je Kulturno umetniško društvo v Beltincih. Na letošnjem sedmem folklornem festivalu so nastopale plesne skupine iz domovine in sosednjih dežel: iz Beltincev, Križevcev pri Ljutomeru, Markovcev pri Ptuju, Črnomlja, Varaždina in iz Sel na Koroškem (Avstrija), Sakalovcev iz Porabja (Madžarska) in iz Nagykanizse(Madžarska). Prireditve se je udeležilo štiri tisoč ljudi iz bližnje in daljnje okolice. Program nastopajočih je bil izpolnjen s prizorom iz ženito-vanjskih šeg: prihod svatov s poroke na nevestin dom. V Pomurju so še danes žive nekatere šega in navade. Krasitev vodnjaka na Novo leto je razširjena v nekaterih vaseh krajevnih skupnosti Šalovci, Kuzma, Rogašovci in Grad. Kres in prvomajsko drevo sta znana skoraj po vsem Pomurju. Obhod maškar o postu je v navadi v Pomurju povsod, le ob glavnih prometnih poteh je pozabljen . Šege na Jurjevo v krajevnih skupnostih Veržej, Razkrižje in na Hotizi. Pozvačinstvo, na Dolinskem, Ravenskem in nekaterih vaseh na Goričkem. Maškare o pustu v krajevnih skupnostih: Šalovci, Grad, Rogašovci, Dobrovnik, Črenšovci, Lendava, Veržej, Križevci (Prlekija), Ljutomer in Beltinci. Nastop maškar po polnoči na gostiji je mogoče videti še v krajevnih skupnostih Lendava, Velika Polana, Črenšovci, Beltinci, Križevci (Prlekija) in še v nekaterih vaseh v Prekmurju. Obhode na Barbaro, Janoševo, Štefanovo, Lucijo srečamo v Pomurju le še tu in tam. Delovne navade (ličkanje koruze, česanje perja in druge) se prilagajajo hitremu načinu življenja in izginjajo. Program folklornega festivala bi lahko popestrili s prizori iz posameznih še živih šeg v Pomurju. Med njimi naj navedem le nekatere npr. postavljanje prvomajskega drevesa, obhodi izvirnih likov maškar, nastop maškar po polnoči in druge. Šege, ki danes niso več žive, pa se dajo rekonstruirati po arhivskih virih npr. žetveni običaj. Od ženitovanjskih šeg in navad bi lahko atraktivno prikazali „pozvačinstvo", „vdgledi", sprevod k poroki in od nje. S pobiranjem darov, denarja, obmetavanjem z lešniki, orehi, obdarovanjem neveste z deli vrtanka ali bosmana in še nekaj krajšimi prizori iz šeg, bi lahko izpolnili sam prikaz nastopajočih folklornih skupin na folklornem festivalu v Beltincih. Prizor iz „gostovanja" je bil prikazan plesno zelo lepo, izvirno in odlično prilagojeno za tradicionalni plesni festival. Vendar so starejši gledalci — domačini iz množice opazili nekaj nepravilnosti, kar bi kazalo v prihodnje upoštevati. Pozvačin je na čelu povorke priplesal na oder s palico, ki jo je nekdaj v sprevodu imela v rokah posvatbica. Pozvačin je imel v roki tudi v tem prizoru v rokah sekiro, okrašeno z barvnimi trakovi. Zelo izvirno je bil prikazan lik maškare „baba nese deda" na hrbtu. Šega mora biti pri napovedi strokovno komentirana: postavljena v prostor, od kod izvira. Noša je po krojih in materialu v temelju pravilna. Zgrešene so barve ženskih brezrokavnikov in predpasnikov, ki so bile prej bolj izvirne. Dekleta so hodila razoglava, poročene žene pa so nosile kapico — pocij in čez pečo naglavno ruto. Glavno vodilo folklornega festivala v Beltincih je srečanje plesnih skupin. Vmesni posamezni vložki iz šeg naj bi izpolnili program festivala plesnih skupin. Program folklornega festivala v Beltincih se bo v naslednjih letih dopolnil s sejmom izdelkov ljudske obrti in domače delavnosti iz Pomurja. Na sejmu bodo prodajali izdelke iz ljudske uporabne umetnosti in obrti. Izdelovalci iz posameznih področij se bodo seznanjali in si omogočili izmenjavo izkušenj. Sedmo srečanje in nastop folklornih skupin v Beltincih sta v slovenskem merilu dosegla velik uspeh, v strokovnih krogü) etnologov pa presenečenje. Želimo, da bi v prihodnje vključeva v program tudi etnološke značilnosti, kar bi folklornemu nastopa dalo širše obeležeje — doma in na tujem. Vlasta Koren ZAŠČITA ZNAČILNIH DOMAČIJ V PREKMURJU. (Terensko raziskovalno delo) Geografske razmere so narekovale pri domačiji, ki je nastala v panonskem etničnem področju Slovenije, slamnato streho. Figuracija tal je oblikovala domačije v ravni črti, na pravi kot ali na ključ. Zgodovinske razmere, predvsem novi zakon o dedovanju iz leta 1868 in agrarna reforma po letu 1918 so vplivali na obliko zemljišča in gradnjo novih domov. Gospodarske razmere v Prekmurju so bile v primerjavi z ostalim predelom Slovenije drugačne. V Prekmurju so gojili več žitaric, zato so bili potrebni večji gospodarski prostori. Socialni in sosedski odnosi so tudi vplivali na obliko domačij, ponekod pa narekovali tudi obliko stanovanjskega in celo gospodarskega prostora (zaprtost dvorišč, obrnjena okna stanovanjskega prostora na cesto). Ljudsko pravo je često tudi odigralo pomembno vlogo pri oblikovanju Parcel in spreminjanju oblik domačij. V študiji: „Kmečka hiša v slovenskem panonskem svetu" d971), opisuje avtorica tega prispevka prekmursko domačijo. V niej so podane vrste domov, stanovanjska hiša, gospodarska poslopja, notranja oprema in možnosti za postavitev in ureditev domov. V dosedanjih študijah o panonskih domačijah še ni raziskano, ali so pri gradnji domačij zgradili najprej stanovanjske prostore in nato gospodarsko poslopje ali narobe. Arhivski material v našem muzeju pojasnjuje, da je bila najstarejša oblika domačije stegnjeni dom. Pri njem je bilo Praktično, da so v slabem vremenu hodili po „trnacu" v vse stanovanjske in gospodarske prostore. Iz arhivske dokumentacije ln ljudskega izročila je tudi razvidno, da so bili prostori v stegnjenem domu po naslednjem zaporedju: „iža", „kunja", ..kamra", „štala", „gumla", „parma", „levovje". Domačije v pravem kotu so obrnili na stavbni parceli tako, da s° okna pročelja gledala na cesto, dvorišče pa je bilo proti severni strani zaprto, in to iz vremenskih razlogov. Pri značilnih najstarejših domačijah v pravi kot je bila v tlorisu naslednja razporeditev prostorov: „iža", „kunja", „kamra", „klet", „štala", ..gumla", „parma", „levovje" (Dolinsko). Po navedenih virih sklepamo, da so zgradili še v 19. stoletju. Ponekod še v dvajsetem stoletju najprej gospodarsko poslopje kot dom živini, nato stanovanjsko poslopje. V tem primeru je včasih 9°spodar zgradil poleg gospodarskega poslopja en bivalni prostor. Pred drugo vojno so bile v Prekmurju zaščitene tri značilne ornačije v Lipovcih in Bogojini. Njihovi lastniki niso dobili fredstev, da bi jih vzdrževali in niso hoteli bivati v panonskih, s kritih stanovanjskih hišah, zato so domačije podrli in na Pphovih mestih zgradili nove mestne hiše. V bližnji prihodnosti bo potrebno iz bogatega arhivskega ^Pateriala v muzeju izbrati tri značilne domačije in jih Spomenko varstveno zaščititi. V. Koren Richard Weiss s prof. Novakom in ljubljanskimi študenti na železniški postaji v Sarajevu (Ekskurzija po Bosni in Dalmaciji), 1959 OB SEDEMDESETLETNICI ROJSTVA RICHARDA WEISSA Prav zato, ker ga ni več že petnajst let, se ga moramo spomniti ob njegovem rojstnem dnevu (r. 9. 11. 1907 v Stuttgartu, padel 29. 7. 1962 pri Russoju v juž. Tesinu). Eden tistih je, ki niso dočakali niti 60 let in ki bi nam bili mogli še toliko dati. Čeprav njegovo življenje ni bilo dolgo, je bilo pa, polno, tako da mimo njega ne more več evropska etnologija. Ko berem svoj spominski članek ob njegovi pretresljivi smrti (Glasnik SED IV, 1962, 10) in spominsko knjižico o njem, ko se spominjam najinih srečanj in njegovih pisem, je kakor živ pred menoj in njegova odsotnost je težko doumljiva. Odpirajo pa se nove globine v njegovem delu in mnoge zamujene prilike — tam in pri nas. Pred Weissom so švicarski raziskovalci ljudskega življenja sicer marsikaj ustvarili (E. Hoffmann—Krayer, P. Geiger, Brockmann—Jerosch idr.), toda Richar Waiss je pokazal nova pota in ustvaril vrsto temeljnih del. Način njegovega discipliniranega življenja in dela ter njegov značaj temeljita gotovo tudi v težkih razmerah, v katerih je doraščal. Saj se je že rodil kot „zdomec", izgubil očeta dveleten, živel odslej pri sorodnikih in v zavodu, ob bolni materi, ki jo je izgubil tik pred maturo. Tihi in razmišljajoči fant se je sicer odločil za študij germanistike in zgodovine v Zurichu, napisal pri literarnem zgodovinarju in teoretiku E. Ermatingerju disertacijo o doživetju Alp v nemškem slovstvu 18. stoletja in pozneje objavil v knjigi opise prvih opisovavcev (Die /k tv**, f <£l£r & \ tttč H+j/ , frrrJkSroTZ . A/~ & /^**£&*< o^/žv KV* t**-* Zof-*- <5&-^ć-«*« ) • /*' /tS2r&&Y* ^'v»•'t'^-*♦' U\'cč(st.'Jc/ ,'v, Kv^t fpOj/£u~fTi , t-A^ '//(ji6*- Sc^r OU- Jetu., ~ 5-* rAjt\ tri^f /f0—ts^K^I*. sA*t'yv*A*t (K <*~-i v*f-tY(pnt- 'in'Mf-'iAA»'/Ci /Vw»^ fk&- **sH l ftWt£) suucKfJ-tZZy ydA* ^C tCl'tAv* ~~ A-C h / C-rm£tv***(£- <^Ck* y 0-*Az~r*£(t* H**f tfx-vi cvvKtOs* /U~f+*. c(cvi. iKrie'c ~ AcvfoC Im&t* ’ / hAA- £čc-*( HtVtA y^Xr/ . &t£lt>-j KlvrxK* tlcA. CVv*vl£sCv*~*£^« ^ t&t*T J*scr rfK< A**KČfa-***Aj* cX»^f rtvey~&<0l**n>Aji** tfal'ßt A** ^s,-%a- ^ivi^ xA Cltt 'f'&’ tzAc**^*, / tk~*f ^.£, ' Kđ K/llÄ£r ivtLtA 1uX.**JC**- AK^AAv^pit** K&4t L~-kC fAuvitt j jAy** ^ flttf (fvCnw-pAS. fy LctAtćf^^i'vA^ tjG*r*Ce~. IuaA. otAs* J%svj~~ yC'V- iptu/SAüz. S&ppjx-^'H -A£i/eA£-*.r yU^sl vCv' /n^Trutj^ ' ^üjr /)f~~ /cs/!, /Leu**/ £*rtv Cj. A'vj/, /d* cfavvlK. CircUix ^ A-Ji AAuf7Akt KamaC ^A*Ae^ , (aJ* ,tA as, scJJAv&JET &rM~i ,x4 c*^ cAx Atp^JLu, KČK o*A^‘pAjxje&*+- Kr+szsbL+*. . Mlsf ^UcA. ^-i'~o(a ctA CtV-Avvt t*H Uvil Ct'*£. ? Ifrr aM****- UAt^At*. /Ch** CchaA/T* A/Ct-’AZ* . i^VW £*/**€&-* *^ćL*x*. fr $4MASliAj£Us+Ar S'-ćt'-f ‘dti^C. fytx* Oc~yc.f /% d»BmO (l-UTViK- 5tOV£wU41