305
V teh stihih nateva cesar vsa tehnina sredstva, s katerimi je njegov kapelnik povzdignil petje na dvoru; potrjuje, da je glasbotvore pomnoil z mnogimi napevi, ter priznava, da ga je sam pa izpod-budil in da ga je napotil do tega, osobito z ustanovitvijo dvorne glasbene kapele, a da je vendarle Slatkonja tudi e sam stremil po tem ter samostojno reeval svojo zadao.
V tem delovanju je v preteni meri tudi njegova kulturnozgodovinska pomenljivost, ne le za za cesarski dvor in za Dunaj, tudi ne samo za Avstrijo, temve za vse deele zapadne kulture, izvzemi morebiti Italijo.
Glede na svojo osebo je bil Slatkonja realist po nazorih svojega asa, kedar se
IZ TRIUMFALNEGA SPREVODA CESARJA MAKSIMILIJANA I. KOF SLATKONJA (ZADAJ) IN NJEGOV ZBOR
je lo za ohranitev in zboljanje njegovih gmotnih razmer. A pripomniti je takoj, da je imel pri tem vedno tudi vije namene: podpiral in gojil je umetnost in vedo tudi kot zasebnik.
Njegov pokrovitelj in mecen, cesar Maksimilijan, ga je podpiral in mu omogoil kumulacijo ali zdruenje cerkvenih slub v takem tevilu, ki e v onem asu ni bilo navadno.
L. 1499. mu je podelil upnijo Do brni e, ne da bi mu bil odvzel ljubljanski kanonikat ali dvorno
kapelnitvo. V ravnoistem letu ga je prezentiral oglejskemu patriarhu, kardinaluGrimaniju, za prosta novomekega in za upnika s to protijo spojene fare entrupertske na Dolenjskem. Potrditev je bila izdana v Ogleju ele 23. julija 1. 1500. Postal je torej po sprievanju nekdaj oglejskih, sedaj pa v Vidmu hranjenih kofijskih aktov (Izv. muz. dr., III, 62.), mnogo preje novomeki prost, nego pripoveduje Valvasor (XI., 482.) Tedaj je dobil tudi svoj grb od cesarja, na desno obrnjenega zlatega konja na belem itu ali polju. Ta grb je ohranil kot osebno in govoree znamenje tudi pozneje, dokler je ivel. Nahajamo ga na korarskih stolih ali klopeh pri sv. tefanu na Dunaju, na njegovem nagrobnem spomeniku, na sliki, predoujoi smrt Matere boje, o kateri izpregovorimo pozneje e podrobneje , in na njegovih uradnih in zasebnih peatih.
Leto pozneje (1501) je umrl pi-enski kof Jurij Maninger. Ta mala kofija je veljala prejnje ase za kranjsko ozemlje, dasi lei v sredi Istrskega poluostrova, malo proti jugovzhodu od Pazina. e Valvazor pie o Pienu (XI. 30 nasl.), omenja revne hie, slabo kofovo rezidenco in pile njegove dohodke; vendar pa izrecno poudarja, da se priteva Istri. Najbre je cesar takoj po Ma-ningerjevi smrti doloil Slatkonjo za to kofijo. Vendar se mi vidi, da ga pred letom 1505. ni prezentiral. Kajti 1. 1503. je postal na rojak tudi prost ljubljanski in brkone tudi upnik uemberki; kajti 14. aprila 1504 mu je dal cesar novo ekspektanco na upnijo Trebnje; tu ga imenuje upnika uemberkega, ne pa e kofa pienskega. Tudi v vatikanskem tem imenovanju nobene beleke1) in
(izvoljenega)
arhivu ni o
v listinah 1. 1513. se izrecno poudarja, da je novo-
imenovani dunajski kof izvoljeni pienski nadpastir
Slatkonja, da pa o tej izvolitvi svoj as niso izgo-
tovili nikakrnega pisma (litteris Apostolicis super
imenoval tenora, t. j. pravo jedro ali vsebina skladbe. Od todi navada, da imenujemo ta glas e dandanes tenor. V teh stihih je dokaz, da je Slatkonja res vglasboval cerkvena besedila.
i) Dolnost mi je, da se tu s prisrno hvalenostjo spominjam ogromnega dela, ki sta ga drage volje prevzela v prilog mojim preiskavam o Slatkonju g. dvorni svetnik dr. L. Pastor, predstojnik zavoda Istituto Austriaco di studii storici" v Rimu, in po njegovem navodilu ondotni g. knjiniar, dr. Josip P o -gatscher, pregledavi listine angelskograjskega, lateranskega in konzistorialnega arhiva, raunske knjige apostolske kamore in Gerampijeve zapisnike vatikanskega arhiva.
39
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si