305
V teh stihih našteva cesar vsa tehnična sredstva, s katerimi je njegov kapelnik povzdignil petje na dvoru; potrjuje, da je glasbotvore pomnožil z mnogimi napevi, ter priznava, da ga je sam pač izpod-budil in da ga je napotil do tega, — osobito z ustanovitvijo dvorne glasbene kapele, — a da je vendarle Slatkonja tudi že sam stremil po tem ter samostojno reševal svojo zadačo.
V  tem delovanju je v pretežni meri tudi njegova kulturnozgodovinska pomenljivost, ne le za za cesarski dvor in za Dunaj, tudi ne samo za Avstrijo, temveč za vse dežele zapadne kulture, izvzemši morebiti Italijo. —
Glede na svojo osebo je bil Slatkonja realist po nazorih svojega časa, kedar se
IZ TRIUMFALNEGA  SPREVODA CESARJA MAKSIMILIJANA I. ŠKOF SLATKONJA (ZADAJ)  IN   NJEGOV ZBOR
je šlo za ohranitev in zboljšanje njegovih gmotnih razmer. A pripomniti je takoj, da je imel pri tem vedno tudi višje namene: podpiral in gojil je umetnost in vedo tudi kot zasebnik.
Njegov pokrovitelj in mecen, cesar Maksimilijan, ga je podpiral in mu omogočil kumulacijo ali združenje cerkvenih služb v takem številu, ki še v onem času ni bilo navadno.
L. 1499. mu je podelil župnijo Do brni če, ne da bi mu bil odvzel ljubljanski kanonikat ali dvorno
kapelništvo. V ravnoistem letu ga je prezentiral oglejskemu patriarhu, kardinaluGrimaniju, za prosta novomeškega in za župnika s to proštijo spojene fare šentrupertske na Dolenjskem. Potrditev je bila izdana v Ogleju šele 23. julija 1. 1500. Postal je torej po spričevanju nekdaj oglejskih, sedaj pa v Vidmu hranjenih škofijskih aktov (Izv. muz. dr., III, 62.), mnogo preje novomeški prost, nego pripoveduje Valvasor (XI., 482.) Tedaj je dobil tudi svoj grb od cesarja, na desno obrnjenega zlatega konja na belem ščitu ali polju. Ta grb je ohranil kot osebno in govoreče znamenje tudi pozneje, dokler je živel. Nahajamo ga na korarskih stolih ali klopeh pri sv. Štefanu na Dunaju, na njegovem nagrobnem spomeniku, na sliki, predočujoči smrt Matere božje, o kateri izpregovorimo pozneje še podrobnejše , in na njegovih uradnih in zasebnih pečatih.
Leto pozneje (1501) je umrl pi-čenski škof Jurij Maninger. Ta mala škofija je veljala prejšnje čase za kranjsko ozemlje, dasi leži v sredi Istrskega poluostrova, malo proti jugovzhodu od Pazina. Še Valvazor piše o Pičenu (XI. 30 nasl.), omenja revne hiše, slabo škofovo rezidenco in pičle njegove dohodke; vendar pa izrecno poudarja, da se prišteva Istri. Najbrže je cesar takoj po Ma-ningerjevi smrti določil Slatkonjo za to škofijo. Vendar se mi vidi, da ga pred letom 1505. ni prezentiral. Kajti 1. 1503. je postal naš rojak tudi prost ljubljanski in bržkone tudi župnik žužemberški; kajti 14. aprila 1504 mu je dal cesar novo ekspektanco na župnijo Trebnje; tu ga imenuje župnika žužemberškega, ne pa še škofa pičenskega. Tudi v vatikanskem tem  imenovanju nobene beležke1) in
(izvoljenega)
arhivu  ni   o
v listinah 1. 1513. se izrecno poudarja, da je novo-
imenovani dunajski škof izvoljeni pičenski nadpastir
Slatkonja, da pa o tej izvolitvi  svoj čas niso izgo-
tovili  nikakršnega  pisma  (litteris Apostolicis  super
imenoval „tenora, t. j. pravo jedro ali vsebina skladbe. Od todi navada, da imenujemo ta glas še dandanes tenor. — V teh stihih je dokaz, da je Slatkonja res vglasboval cerkvena besedila.
i) Dolžnost mi je, da se tu s prisrčno hvaležnostjo spominjam ogromnega dela, ki sta ga drage volje prevzela v prilog mojim preiskavam o Slatkonju g. dvorni svetnik dr. L. Pastor, predstojnik zavoda „Istituto Austriaco di studii storici" v Rimu, in po njegovem navodilu ondotni g. knjižničar, dr. Josip P o -gatscher, pregledavši listine angelskograjskega, lateranskega in konzistorialnega arhiva, računske knjige apostolske kamore in Gerampijeve zapisnike vatikanskega arhiva.
39