Leto junakov: Grčaric in Turjaka
EL FO R TIN
TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je U*» in vestnik Zveze D. S- P- B. Tabor • Mnenje Z. D. S. P- B. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja g* konzorcij. Predsednik inž. Anton Mati.ič. • Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila., za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič.
TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene
Anticommunists
TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistas Eslo-venos Unidos • Director: Ing- Antonio Matičič. Ramen L- Falcon 4158, Buenos Aires Argentina
Imprenta: Talleres Graficos Vilko S- R- L, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7218
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.159.810
Naročnina: Južna Amerika 20 pesov ley 18.188, odn. enakovrednost v dolarju; USA in Kanada 4.— dolarje letno, zračno 7,00 dolarjev; Anglija in Australija 1 funt šterling; Evropske države 3 dolarje.
Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Jose L. Suarez FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina. Telefon: T. E. 79G-7513.
NASLOVNA SLIKA
Spokorna procesija na Rakovniku pri Ljubljani meseca maja 1942
PORAVNAJTE NAROČNINO!
Svobodni sveta, združite se!
Za Boga,
Nared, Domovino!
Mayo-Junio 1973	BUENOS AIRES	Maj-Junij 1973
ISebcialfcB de la jiiveBitiid y sus caiiKass
En los ultimos tiempos se habla siempre mas de la juventud rebelde, de los desvios juveniles y de la violencia juvenil. Como llegamos a esto y donde estan las causas de este problema de la actualidad. Los camines 9Ue llevaron a la juventud a rebelarse contra viejas estructuras, vetustos Pensamientos y sin numero de anaeronismos son muchos, pero la causa de 'a rebelion es una sola. La juventud no esta comprendida, esta postergada en sus aspiraciones y enganada en su idealismo. Nosotros ya maduros exi-Simos de los jovenes que piensen como pensamos nosotros. Esto es un absurde. Como podemos pretender, que los jovenes que no ban vivido nuestra dpoca piensen como nosotros. Los jovenes no pueden comprender lo que no han visto, lo que no ban vivido. El pasado es nuestro, pero el futuro es de los jovenes. Por eso tenemos nosotras, mas o menos ya viejos, tratar de vivir el presente y dar nuestra mano amiga, no tirana y absolutista a la 'Uventud. Las epocas del patriareado estan ya pasadas. Seamos amigos de los Jovenes, como amigos tenemos que hablar a la juventud, darles nuestros ' onsejos y darles cabida en puestos claves de la vida puhlica. Asi obrando conseguiremos que los jovenes no buscen mas refugio en las rebeldias, Usi los jovenes volveran a nuestras filas y lucharan junto con nosotros.
en el futuro seremos solo amigos y conseieros de los jovenes, ganaremos: su confianza y salvaremos la juventud del desastre y de la trampa que les tienden los extremismos y entre ellos en mayor parte los comunistas, que Prometen a la juventud castillos en las nubes, para ganar sus simpatias. IViprnos el pasado, vivamos el presente y ayudemos a los jovenes a for;av el futuro. De nosotros depende si ese futuro sera dieboso o no lo sera. De Uosotros depende si este futuro sera una catedra de libertades o sera sola-Piente una carcel de presos y esclavos. Estamos a tiempo de corregir nues-tros errores y corriglendolos terminaremos con todos los desvios de la juven-tud, ganando asi la gran batalla de la Libertad y de la Democracia.
Upor mladino in njegovi vzroki
Zadnje čase se mnogo govori o uporni mladini, o mladini na stranpoteh in o nasilnosti mladine. Kako smo prišli do tega stanja in kje so vzroki tega težkega vprašanja sedanjosti. Mnoga so pota, ki so vodila mladino do tega, da se je uprla proti stari miselnosti, starinskim ureditvam družbe in brezštevilne starokopitnosti, vzrok za upor mladine pa je samo eden. Mladine ne razumemo, ji onemogočamo in otežkočamo njene nade ter upe za napredek in mladina je razočarana v svojem idealizmu. Mi že stari in zreli zahtevamo od mladih, da mislijo enako kot mislimo mi. To je nesmiselnost. Kako moremo pričakovati, da bo mladina, ki ni živela v naši dobi, mislila enako kot mi. Mladi ne morejo razumeti tega, kar niso videli, kar niso doživljali. Naša je preteklost, toda prihodnjost je od mladine. Sedanjost, vez med preteklostjo in prihodnjostio, živimo skupno i mladi stari. Zato moramo mi več ali manj stari skušati živeti v sedanjosti in moramo dati našo prijateljsko roko mladim. Poudarjam, dati moramo prijateljsko roko mladim, ne pa tiransko ali absolutistično. Dobe patriarhata so že davno minule. Bodimo prijatelji mladih, kot prijatelji jim govorimo, dajmo jim svoje nasvete in dajmo jim mesta v javnem življenju, če bomo ravnali tako, bomo dosegli, da mladi ne bodo več iskali zatočišča v skrajnostih, tako bodo mladi razumeli, da jim več ne delamo težav in zaprek v njihovih upravičenih težnjah in tako bodo mladi prišli nazaj v naše vrste in se borili z nami. Če bomo v bodoče le prijatelji in svetovalci mladine, bomo pridobili njeno zaupanje in jo bomo rešili nesreč in zank, katere ji nastavljajo ekstremisti in med njimi v največji meri komunisti, ki obljub-liajo mladini gradove v oblakih samo zato, da bi pridobili njeno zaupanje. Pustimo preteklost, živimo v sedanjosti in pomagajmo mladini graditi bodočnost. Od nas je odvisno, če bo ta prihodnjost srečna ali ne bo srečna. Od nas je odvisno, če bo ta prihodnjost stolnica svoboščin ali bo le zapor s priporniki in s sužnji, še imamo čas, da popravimo svoje napake. Če jih popravimo, bo konec vseh stranpoti mladine in tako bomo zmagali v veliki in važni borbi za Svobodo in za Demokracijo.
Tiskovni referent Zveze Tabor naproša vse borce in čitatelje iz Sev. Amerike, da čim več pišejo za revijo „Tabor“. Prav tako prosi, da se vsi čianki-dopisi pošiljajo na njegov naslov: M. Jakopič — 29424 Armadale A ve — Wickliffe — Ohio -— 44092 — USA.
Vsi ostali dopisniki naj svoje prispevke pošiljajo na naslov: „Tabor“ — Igualdad 1.110 — J. L. Suarez — Buenos Aires — Argentina.

Maj - j a »i i j
Prav in primerno je, da se vsako leto v teh mesecih spominjamo pokolja slovenska vojske in pokličemo v spomin podobo naših junakov.
Nikdar ne bomo zbrali in zabeležili imen vseh naših padlih, nikdar ne bomo mogli našteti vseh tistih, ki so s svojim osebnim junaštvom pripomogli, da je bil sovražnik vedno poražen ali prisiljen k begu.
Malo, zelo malo vemo o naših junakih. Ne vemo, kje so se rodili, ne vemo za njihova mlada leta; vemo pa to, da so umrli.
Padli so kot junaki na braniku Domovine! In to velja za vse: od poveljnika slovenskega, domobranstva, do zadnjega borca!
Izravnani so grobovi padlih in neznana So ostala masovna grobišča. Tudi na Orlovem vrhu v Ljubljani, ni več križev. Toda duh slovenskih junakov živi in mora živeti. Kot žive priče njihovega junaštva, smo dolžni v zgodovino ponesti njihova dela. Zato Rtoji danes pred nami spominska kapelica na Orlovem vrhu in bo nas in naše zanamce opominjala, da so v letu 1945, komunisti brez sodbe pobili breko dvanajst tisoč Slovencev.
Bratje in sestre!
Pokažimo svetu veličino slovenskih junakov, povejmo mu, da so bili oni prvi, ki so se uprli istemu sovražniku, ki danes ogroža ves svet! Delimo, delajmo skupno in dokažimo, da smo vredni bratje in sestre pomor-ionih. Dokažimo, da duh svobode gori v naših srcih in terja pravico. Tisoči strohnelih oči iz kraških jam strmijo v nas v pričakovanju, da bomo njiIlovo delo nadaljevali do zmage.
Povejmo jim, da jim ostajamo zvesti, ker so čuvarji resnice in temelj Pravice! Slava jim!
Uredništvo glasila „Tabor“ prosi vse domobranske pesnike in pisa-teUe, da sporočijo uredništvu svoje naslove in na kratko opišejo svoje dosedanje literarno udejstvovanje. Opozarjamo, da je zadeva važna in nujna, ker se pripravlja knjižnji izbor vseh domobranskih pesnikov in pisateljev. Podrobnosti in natančna navodila bo uredništvo sporočilo vsakemu književ-,l'ku posebej. Sporočilo pošljite na: Tabor, Igualdad 1110, L. J. Suarez, Prov. Buenos Aires, Argentina.
Dr. SREČKO BARAGA:
Slovenci v borbi za človeško dostojanstvo nekoč in danes
(Nadaljevanje)
III.
Upori se pojavljajo že od tistega časa, ko se je moral človek vključiti v neko določena družbeno skupnost in se podrediti zakonom in načinom življenja, ki jih je ta organizirana skupnost določala. Ker pa do dane? človeštvo še ni ustvarilo tako idealne državne organizacije, ki bi zadovoljila vse državljane, se ljudje iz različnih vzrokov od časa do časa uprejo. Sicer pa imajo upori tudi božjo sankcijo, ker vemo iz katekizma, da so se tudi hudobni angeli uprli Bogu, ne zaradi socialne mizerije, temveč iz napuha. Celo Adam in Eva sta zagrešila nekakšno nepokorščino. Upori so se dogajali v starem in srednjem veku, dokagajajo se pa še dandanes, le kraji, načini in vzroki so različni. Vzroki pa so navadno posredni in neposrednh Prvi niso vedno vidni, ker se kopičijo več let. Neposredni vzroki so pa vedno sodobni, pereči, ki dozore do tiste kritične stopnje, da ob vsakem najmanjšem povodu izzovejo odkrit, največkrat krvav upor.
Zgodovina nam poroča, da so se vršili upori že v prvi polovici srednjega veka. Germansko pleme Sasov se je upiralo cesarju Karlo Velikemu trideset let. Hrvaški knez Ljudevit Posavski se je upiral Frankom tri leta. Kmetje v Sev. Angliji so se trdovratno upirali Normandijskemu vojvodi, Viljemu Osvajalcu, Frankovsko-nemški cesar Henrich IV. se je uprl papežu Gregoriju VIL, a ga je moral 1077 prositi odpuščanja v Canossi. Polabski Slovani in Pomorjani so se upirali germanskim vladarjem (Oton L, vazal Gero). Čehi so se uspešno upirali po razpadu Moravske države 906 nroti nemškim cesarjem. Toda vsi ti in še mnogi drugi upori, ki so se vršili na področju poznejših kmečkih uporov, ne spadajo v tisto vrsto uporov, o katerih bo govor pozneje, ki jih zgodovina imenuje kmečki upori. Prei omenjeni upori, ali bolje rečeno odpori, so bili največkrat usmerjeni proti imperialističnim osvajalcem, ali je šlo za odpor fevdalne gospode proti vladarju, ali za spor med papežem in vladarjem, ali pa za običajne spopade med samimi plemenitaši. Vzroki kmečkih uporov in tudi cilji so bili popolnoma drugačni. Da si ustvarimo kolikor mogoče točno in pravilno sodbo e vzrokih in posledicah kmečkih uporov, je potrebno temeljito pretehtati vse dogodke, ki so se odigrali, predno so izbruhnili kmečki upori. Predvsem pa je treba upšotevati, kaj se je spremenilo v duševnem življenju srednjeveškega človeka, če nam služijo za izhodiščne točke: vera, znanost, kultura in gospodarstvo.
Ker je vera dajala vsebino vsega duševnega življenja srednjeveškemu človeku in ker je cerkev imela v svoji posesti veliko zemlje, so imeli papeži Veliko, če ne tudi odločilno, posvetno politično moč, ki so jo mnogi kralji Ifidko občutili na svoji koži. Nemški menih Hildebrant (1073-1075) je kot Papež Gregor VII. rekel: „Vsi narodi morajo poljubljati papeževe noge“. In najmočnejši papež Ignacij III. (1198-1216) je rekel: „Kakor prejema luna svojo svetlobo od sonca, tako dobiva kraljevska oblast svoj sijaj in a/toriteto od papeža". Izpostavljati se proti taki doktrini je bilo celo s>nrtno nevarno. Skoraj tisoč let je trajalo, da je srednjeveški človek zamenjal teocentrično pojmovanje življenja z antropocentričnem. To sta pospešila humanizem in renesansa.
Sunek Islama proti evropski celini in ponesrečene križarske vojne so povzročile, da je prišel zapad v stik z antično kulturo, ki je vzbudila 'ero v človekovo moč. Kult ter vera v človeka se imenuje humanizem, po latinski besedi humanus (človeški). In na novo življenje antične kulture ter posnemanje starega načina življenja se imenuje pa renesansa (fr. renai-ssance) ali prerod. Humanizam je spodkopal avtoriteto srednjeveške cerkve !t> vso njeno znanost. Tako se je že za časa angleškega kralja Riharda II (1377-1399) profesor oksfordske univerze Pohn Wiclif zavzemal za odpravo Papeževega primata, celibata, individualne spovedi in za ustanovitev nacio-Ualne, od Rima popolnoma neodvisne cerkve. Teh naukov se je navzel in J'h širil Čeh Jan Hus, ki je bil zaradi obrambe na cerkvenem zboru v Kon stanzi 6. julija 1415 sežgan na grmadi. Spodkopavanje cerkvene avtoritete je pa doseglo svoj višek z nastopom Martina Lutra 1517 s svojimi 95 tem; tezami, ki so odigrale veliko vlogo v nemških kmečkih uporih.
Srednjeveška znanost, ki jo je pa imela pod izključno kontrolo cerkev, le bila zelo na nizki znanstveni stopnji. Najbolj jo je zasmehoval znameniti nizozemski humanist Erazem Rotterdamski (1467-1536) in pa krožek njegovih učencev, čeprav nista ne humanizem ne renesansa direktno vplivala na preobrazbo miselnosti kmečkega sloja oziroma tistega sloja, ki je bil Ves čas hrbtenica odpora proti fevdalnemu gospodarskemu sistemu, ker so i'ili v književnosti, znanosti in v kulturnem udejstvovanju sploh v rabi latinski, grški in hebrejski jeziki, katere je pa obvladal le ozek krog izobražencev, vendar je negativen vpliv humanizma in renesanse naravnost razkrajal družbeno življenje v obdobju kmečkih uporov. Razmere v cerkvi sb zelo slabo vplivale na ljudstvo. Višjih izobraženih duhovnikov je bilo fbalo. In ker so ti imeli več cerkvenih služb in beneficijev v svoji roki, so bajemali za opravljanje cerkvenih funkcij neizobražene, slabo plačane duhov-bike, ki so bili navadno do včeraj še cerkovniki. Ta nižja duhovščina se le zaradi. slabih dohodkov pečala tudi s trgovino in krčmarstvom,. dušno Pastirstvo je pa zanemarjala, zaradi tega ni imela ugleda. V Rimu je pa vladala velika brezbrižnost. V kolikor je za časa renesance zacvetala umet-n°st in so se ustvarila velika javna dela, so stroške prevalili na kmečka
ramena, kar je povzročilo še večjo revščino. Višja družba, to se pravi plemstvo in, kar je bilo s plemstvom povezano, se je vdajalo zelo razuzdanemu in pokvarjenemu življenju, zlasti je posurovelost plemstva dosegla svoj višek. Jasno je, da je val moralnega upadanja zajel tudi kmečko ljudstvo, posebno pa meščanstvo.
Preobrat v miselnosti in v načinu življenja v drugi polovici srednjega in v začetku novega veka so povzročile tudi nove iznajdbe in odkritja. Na prvo mesto postavimo papir in tisk. Ko je nemški plemič, Ivan Gutenberg s sodelovanjem Ivana Fusta in Petra Schiifferja svoj izum tako izpopolnil, da so leta 14B5 natisnili z litimi črkami že sveto pismo (sicer v latinščini), so se odprla znanosti, književnosti in kulturi na splošno nova pota miseln;! ekspanzije. Tisk je najprej služil veri, ker so se najprej tiskale verska knjige, zlasti pa potem, ko so se verske knjige tiskale v narodnih jezikih, kaj je posebno izkoristilo protestanstvo, ki je dalo oznanilu krščanske svobode politično interpretacijo. Nemški zgodovinarji so mnenja, da je tedaj postal evangelij novo merilo socialne politične pravičnosti.
Med najvažnejše izume pa moramo šteti iznajdbo smodnika. To je bila atomska bomba dobe kmečkiv uporov, ki je iz temelja spremenila način vojskovanja in je zamenjala Idadno orožje z „vročim“, strelnim orožjem, ki je pri porazu kmečkih uporov odigralo odločilno vlogo, kajti uporniki •prvič niso imeli dovolj strelnega orožja, drugič ga pa niso znali spretno in koristno uporabljati, četudi so se ga kdaj polastili. Prav te nove tehnične iznajdbe, ki so po eni strani sicer miselno razgibale meščanstvo in kmečk' sloj, so po drugi strani bistveno pripomogle k porazu upornikov, ker niso znali niti finančno zmogli uskladiti človeške sile s tehnično silo novih iznajdb.
K preobrazbi srednjeveške miselnosti in duhovni razgibanosti je pripomoglo tudi odkritje novega sveta. Prva posledica odkritja je bila ta, da se je svetovna trgovina usmerila na zapad in ne več na vzhod. Zaradi te preusmeritve so začela nekatera, nekoč cveteča mesta propadati druga pa cveteti. Kar se je že v 13. stoletju začelo uveljavljati denarno gospodarstvo, se tudi v trgovini ni zamenjavalo več blago za blago, temveč se je blago lahko vnovčilo. Razvilo se je tudi prekupčevanje blaga in posojevanje denarja, tako so se tudi graščaku odprle nove možnosti vnovčevanja poljskih pridelkov, ki so mu jih morali oddajati podložniki. Graščak je po svoji "olji povečaval dajatve in tlako, kmetu pa ni dovolil prodajati svojih pri delkov na semnju, ampak ga je prisilil prodajati graščakovo blago. Na ta način so prišli plemenitaši v konflikt tudi z meščanstvom, ki si je lastilo vso trgovino. V tej borbi pa kmet ni užival podpore ne prvega ne drugega, temveč je bil predmet izkoriščanja pri obeh.
To so bili splošni, latentni vzroki, ki so počasi dozorevali do nevzdrž nega stanja za kmeta po vsej Evropi. K tem vzrokom so se pa pridružile razne katastrofe, ki so revščino še bolj poslabšale. Neki letopis iz leta
3195 poroča, da so prišle iz azijskih dežel kobilice, velike kot vrabci. Dalje Poroča, da so 1309 zopet priletele in da so nekega hlapca grofa Ulriha, ki je slučajno padel v roj kobilic, do kosti oglodale. In opat iz Vetrinja poroča, da so kobilice zopet priletele 1338 meseca julija in avgusta v tolikem številu, da so zatemnile sonce in povzročile strašen smrad. Opu-stošile so Poljsko, češko, Moravsko, Ogrsko, Avstrijo (tudi vse slovenske dežele), Lombardijo in vse dežele do reke Rena. Toda 25. januarja leta '348 je zamajal vse dežele od Adrije do Donave strašen potres okoli treh Popoldne. Najhuje sta bili prizadeti Koroška in Kranjska. Na Koroškem se je del gore Dobrač odkrušil in plaz kamenja je zasul 17 vasi in gradov in zajezil reko Žilo, ki je zalila deset vasi. Mesto Beljak je bilo popolnoma razdejano in, da je bila nesreča še hujša, so vsi ljudje, ki so bili ravno ''brani pri večernicah (bil je praznik spreobrnenja sv. Pavla), našli smrt Pod ruševinami župne cerkve. Nato je izbruhnil še en vrelec, ki je poplavil vso okolico. Kronika poroča, da je bilo razdejanih 26 mest in 40 gradov ter mnogo cerkva, med njimi krasna bazilika v Akvileji. S tem pa nesreče še ni bilo konec v 14. stoletju. Kakor da bi se nebo zarotilo proti zemlji, je leta 1348 in 1349 morila po vsej Evropi strašna kuga, ki so jo imenovali •,črna smrt“. Zanesli so jo iz Azije. Razširila se je po vsej Evropi vse de Islandije. V slovenske dežele so jo zanesli iz Italije. Zgodovinarji poročajo, 'la je pomrlo dve tretjine evropskega prebivalstva. Ponekod so izumrle cele vasi. Največkraj so pobegnili prebivalci v gozdove, da se ne bi okužili. Živina je blodila po polju brez pastirjev. Končno je kuga napadla tudi živino. Ljudi se je polastil obup. V tem obupu so nastali pogromi proti Židom. Pojavila se je zopet verska sekta bičarjev, ki so začeli širiti tudi 'orske zmote. Poleg teh ,,božjih šib“, gospodarskih tegob in socialne revščine so trli kmečko ljudstvo še razni cesarski vojni davki, neznosni tlaka in desetina grofa, nemogoče dajatve cerkvi ter splošna revščina. Na podlagi 'eh kratkih navedb si lahko ustvarimo sodbo, v kakšnem duševnem stanju se je nahajalo revno ljudstvo pred pričetkom kmečkih uporov v Evropi.
IV.
Doma se trudijo zgodovinarji in nezgodovinarji, da bi odkrili v slovenskih kmečkih uporih isti revolucionarni duh, ki je vodil slovensko osvo-dobilno fronto med drugo svetovno vojno. In trdijo, da so bili slovenski kmečki upori »izvirni izraz revolucionarnega gibanja slovenskega naroda", ker „se je začela največja slovenska kmečka vstaja skoraj 10 let pred veliko nemško vojsko". Niti prvo niti drugo ni točno.
Kmečki upori niso izbruhnili samo v Nemčiji in v slovenskih deželah, ampak so nastali prav iz istih vzrokov v Severni Franciji že 120 let pred prvim slovenskim uporom, točno 100 let poprej v Italiji, 97 let poprej v Vzhodni Angliji in 16 let poprej v Španiji. Vsi ti upori so nastali iz istih vzrokov kot slovenski upori.
Zakaj nastanejo upori, je zelo točno povedal že Angleški državnik in filozof, Francis Bacon (1561-1626), navajam po italijanskem viru:
„Le cause delle sedizioni sono di due specie: molta poverta e molto malcontento.“
Avstrijski državnik Klement Metternich (1773-1859) pa je bil mnenja: „Le revolte partono dal di sotto, le rivoluzioni dal di sopra“.
Nemški zgodovinarji trdijo, da ni bilo vzrok kmečkih uporov toliko revščina, kolikor je bil poseg (Vorstoss) graščakov v vaško avtonomijo. Zato so se kmetje tudi sklicevali na staro pravdo (das alte Redit), kadar so jim graščani nalagali nove dajatve in povečavah tlako. Ne smemo pa prezreti dejstva, da se je vršil sporedno s kmeškimi upori tudi boj za vpostavitev in ojačanje centralne oblasti, ki je bila osredotočena v kraljevih rokah. Borba za neomejeno oblast kralja se je vršila med kraljem in plemiči na eni stami ter med kraljem in papežem na drugi strani. Kmete je prva in druga stran izkoriščala, kadar jih je potrebovala kot stranske partnerje. Zaradi tega so tudi upori izbruhnili najprej v tistih državah, kjer se je začela borba za neomenjeno oblast kralja. Ta borba pa se je sprožila najprej v Angliji in v Franciji. Medtem ko je vladalo v Nemčiji po letu 1254 skoraj 30 let nekakšno medvladje, Avstrije pa še sploh ni bilo. Italija je bila razdeljena v male države. Tudi ne smemo pozabiti, da so vse nove ideje, politične in socialne prihajale iz Anglije in Francije. Predno preidemo k obravnavanju slovenskih kmečkih uporov, t. j. da ugotovimo vzroke, trajanje in posledice kmečkih uporov, je nujno potrebno, da se na kratko seznanimo po časovnem vrstnem redu z vsem: upori, bodisi verskimi, političnimi ali socialnimi, ki so se odigrali v Evi’opi pred prvim krvavim slovenskim uporom leta 1478.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Odbor Slovenskega zavetišča
ima v prodaji slovenski prevod
,.HIARTIN FIEimO“
Vsaka slovenska hiša naj ima slovenski prevod Cena 40 pesov.
Z nakupom podprete zavetišče
F. G.
Tebi mlada slovenski« generacija
Živimo v dobi mogočnega tehnološkega napredka, ki naj bi clovecanstvu prinesel raj na zemlji z obilico materjalnih dobrin. Priče smo, kako se človek danes zastruplja in potaplja v močvirje materjalizma kakršnjemu ni para. Pod kriko raznoraznih „liberalnih“ gibanj se človeku jemlje njegovo bistvo, njegova duhovnost, in se ga načrtno spreminja v živalsko uživanje z zanikanjem vsega kar bi le dišalo po duhovnosti in morali. Vprašanje je v koliko se zavedamo tega, kar se okoli nas dogaja in če se zavedamo, ks i ■n koliko smo pripi’avljeni storiti, da ne bomo tudi sami utonili v blatu — v močvari ki nujno vodi v pogubo. Nekateri smo morda vse preveč navezani na preteklost in ves razvoj gledamo iz svojega osebnega ozkega stališča. Ali pa smo postali okoreli, prestari da bi se brigali kaj se okoli nas dogaja. Spet drugi smo tako preobloženi z vsakdanjim delom, da nimamo časa niti misliti kaj nam prinaša bodočnost in kakšen bo rezultat razvoja v katerega smo vrženi.
Komunisti se dobro zavedajo, kam plove svobodni svet in temu primerno tudi delujejo, kajti dobro vedo, da je materializem, uživanje, nemorala >n vse podobne satanske mahinacije, osnova in mogočni temelj za brezrazredno komunistično družbo. Ta moralni kaos oni temeljito in načrtno izrabljajo in ga vpletajo v svoje elastične mreže in načrte in to s takim elanom, da je vsakemu, ki ni slep to jasno. Pri tem delu so najbolj rigorozni emisarji kitajskega komunizma, ki na vsak način skušajo vpreči v svoje mreže današnjo mlado generacijo tako na kolegijih (univerzah) kot na višjih šolah. Televizijski programi, knjige, članki v vzgojnih publikacijah, seminarji na univerzah so sredstva preko katerih se razširjajo komunistične doktrine in preko katerih se proslavlja Mao in njegova revolucija. Tako uspešno je to delo, da je kitajska novinarska agencija Hsinhua pred nedavnim objavila serijo člankov o tem kako uspešno je gibanje za prijateljstvo med kitajskim in ameriškim narodom.
Morda se spominjamo televizijskega programa, ki je v svoji revolucionarni produkciji prikazoval storijo o zmagi komunistov nad nacionalisti na Kitajskem. Pred komaj kakim mesecem je bil preko NBC-TV prikazan spet drugi pro-komunistični program pod naslovom „The Forbidden City“, (Prepovedano mesta). In kdo je sponzoriral ta program; nihče drugi kot znam Clevelandski industrialski magnat, Eaton Corporation. Omeniti je tu treba da bi kitajski režim rad številne produkte, ki jih to podjetje proizvaja in to seveda pod ugodnimi, z davki podpiranimi pogoji.
Skoro ob istem času je ABS-TV prinesla svojo verzijo o Kitajski pod naslovom „Michelangelo Antonioni’s China“. Ta program je priredil italijan ski levičar Antinioni, ki je znan antiameriški aktivist in je pred tem že
priredil film v katerem prikazuje SDS-črne panterje kot primer revolucionarjev v Ameriki.
New Yorški senator Buckley opozarja državni vzgojni oddelek da ja v curiculu za kitajske študije skrbno zavita propaganda za komunizem. Ta propaganda se skrbno širi preko znanega kitajskega intelktualca in propagandista profesorja Jack Chen-a. Ta profesor živi v USA in skrbno že leta in leta pisari v ameriški komunistični časopis „Daily Worker“,
Organizacija nacionalnega komiteta za odnose med ZD in Kitasko je močno infiltrirana s propagandisti in ljudmi, ki so pred nedavnim obiskali Kitajsko na povabilo ondotne vlade. Ti ljudje imajo posebno nalogo prirejat' reminarje in predavanja na raznih ameriških univerzah in preko njih poveličevati delovanje komunistične partije na Kitajskem.
Lahko gremo še dalje in opazili bomo v današnjih revijah in v dnevnem časopisju, da so začeli bivši vojni ujetniki, ki so se vrnili iz Vietnama, priča* i n komunističnem grozodejstvu in njihovih taktikah. Ameriški levičarji in propagandisti vseh vrst, med katerimi je morda najbolj kričeča filmska igralka Jane Fonda, so takoj stopili na plan z zanikanji, da bi bilo to res. Fonda je šla tako daleč, da vojne ujetnike napada z navadnimi lažnivci. Medtem ra bivši duhovnik Berrigan govori o vrnjenih ujetnikih kot zločincih in ne he rojih.
Jasno je, da se nikdar v zgodovini komunistična propaganda ni bila tako močna nazapadu kot je prav sedaj. Bila je močna med drugo svetovno vojno, toda to še senca ni proti temu, kar se sedaj dogaja. Vse akcije so precizne in izvajajo se načrtno in spretno ter padajo na rodovitna tla prežetega z materializmom in uživanjem. Jasno je tudi, da je glavna tarča današnja mlada generacija. Zastrupiti je treba mladino in zmaga je zagotovljena.
Kot je nekoč mladina pri nas prižgala baklo svobode in jo ponesla v boj za osnovne pravice človeka, za svojo vero in svoj narod, tako upamo, da bo naša današnja mladina reagirala danes. Nate mladi rod so uprte oči, ustvarjeni po božji podobi in da smo dolžni služiti Bogu ne mamonu, potem id tebe zavisi kako daleč bo satansko delo uspešno, od tebe zavisi bodočnost. Če bomo spoznali nevarnost, ki nas obkoljuje in če se bomo zavedli, da smo spoznali, bomo tudi znali najti čas in energijo za boj proti materializmu in vsemu zlu, ki ga leta rapidno prinašajo med nas in ves svobodni svet.
Opomba uredništva Tabora: v številki 4 Tabora 1973 je bilo sledeče pojasnilo za naslovno sliko: „Zmagovite čete domobrancev po zmagi na Javorici". Pravilno je: „Zmagovite čete domobrancev po zmagi na Javorovici." Vas Javorovica je najvišja vas nad Pleterji v Gorjancih. Ta bitka — zmaga domobrancev je bila 16. aprila 1944.
Avgust Horvat
Izseljevanje iz Slovenije po drugi svetovni vojni
Podatki pretekle dobe nam pokažejo, da so se Slovenci vedno izseljevali. Vzroki za to so bili različni. Glavni vzrok ali razlog, ki prevladuje med ostalimi, je gospodarski, to je iskanje zaslužka ali boli-lega zaslužka kot ga je nudilo domače gospodarstvo. Najmočnejši val izseljevanja je zajel slovenske kraje v zadnjem desetletju preteklega in prvem desetletju sedanjega stoletja.
Izseljevanje je slovenski narod biološko in s tem tudi narodno zelo prizadelo. V zadnjih sto letih, od 1870 do 1970, se je izselilo iz Slovenije 501 tisoč ljudi ali ena tretjina prebivalstva (Dr. Živko Šifrer, Kako se seh prebivalstvo, Naši razgledi, št. 2, 1972, str. 35). Ta številka pomeni izredno izgubo za slovenski narod. Če tega izseljevanja ne bi bilo in upoštevajoč naravni prirastek teh izseljencev, bi Slovenija štela danes že nad 3 milijone prebivalcev. Tako pa imamo v teh 100 letih za polovico manjši porast kot naši sosedi. Pred 100 leti, kot navaja šifrer, je slovensko ozemlje štelo 0,37 ostotka evropskega prebivalstva, danes pa šteje le 0,26 odstotka. Nekateri slovenski kraji imajo danes manj prebivalstva kot so ga imeli leta 1866 (Prim. Krajevni leksikon Slovenije, zvezek I. in II). Analiza nam pokaže, da je del tega znižanja pripisati izseljevanju v tujino.
Največ naših ljudi, nekaj nad 300 tisoč, se je naselilo v Združenih državah Amerike, ostali so pa razkropljeni po drugih deželah. Ni kontinenta, na katerem ne bi našel slovenskega človeka.
Izseljevanje po letu 1965
Takoj po končani vojni in umaknitvi ali odhodu dela komunizmu nasprotnega prebivalstva se je izseljevanje iz Slovenije nekoliko ustavilo. Režim ie potreboval delovne roke za obnovo dežele in gradnjo industrijskih in drugih objektov. Navidezno mu je primanjkovalo delovnih rok. Mlade ljudi so zvabili ali prisilili, da so zapustili kmetije in so jih zaposlili v industriii ali drugi dejavnosti. Vsled tega se je stanovska struktura prebivalstva zelo spremenila. Leta 1939 je bil delež kmečkega prebivalstva še 60 odstotkov, leta 1970 pa samo 28 odstotkov vsega prebivalstva, ob popisu leta 1971 na so ugotovili, da je ta številka padla na 18 odstotkov, kar pa še ni uradm Potrjeno.
Ko se je začela proizvodnja postopoma smotrno urejevati in oragni-zirati, je bilo delavstva v industrijskih obratih preveč; nastal je problem brezposelnosti. Toda istočasno je primanjkovalo delovnih rok v kmetijstvu.
V industriji odvisni delavci, povečini mladi, preje odtrgani kmetijstvu, se niso hoteli vrniti na kmetije očetov in k obdelovanju zemlje.
Vprašanje odvisnega delavstva v industriji je postalo še posebej pereče po gospodarski reformi v letu 1965, po kateri bi se naj gospodarstvo smotrno organiziralo in preprečilo napovedujoča kriza. Oblast se za ta problem ni dosti brigala in so si prizadeti delavci morali pomagati sami. Začeli so iskati delo v tujini, najprej v sosednji Avstriji, pozneje pa še v Zapadni Nemčiji. Najprej so odhajali kot sezonski delavci, postopoma pa je odsotnost delavcev postala večletna, za nekatere stalna.
V začetku je bilo to izseljevanje precej neurejeno, brez kontrole, večkrat tudi predmet trgovanja brezvestnih posameznikov in agencij, kar se dogaja še danes. Nekoliko bolj se je uredilo po letu 1968, ko je bila z Zapad-no Nemčijo sklenjena uradna pogodba. Prve približne številke, koliko delavcev je odšlo po vojni na delo v tujino, je prinesel šele popis prebivalstva iz leta 1971.
Pred popisom leta 1971 se je govorilo in pisalo, da je odšlo na delo v tujino 60 do 70 tisoč delavcev. Po popisu so jih našteli le 48 tisoč. Toda ta številka je orenizka, ker zajame le osebe, ki so odšle na delo v tujino preko urada za zaposlovanje delavcev, ne zajame pa tistih, ki so odšli mimo uradne kontrole. Cenijo, da se je po letu 1965 izselilo okrog 55 tisoč oseb. Ker ima Slovenija v zadnjih letih nad 10 tisoč naravnega prirastka, je tako na delu v tujini 5 letnikov naravne rasti slovenskega naroda v matični domovini. Z ozirom na celotno število prebivalstva pa znaša odstotek 2,8. Številke so velike in dajo resno misliti, povzročajo skrbi.
Kavi se izseljujejo?
Skoraj štiri petine delavcev, ki so „na začasnem delu" v tujini — kot to uradno imenujejo, — je zaposlenih v Zapadni Nemčiji in Avstriji, ena petina pa je raztresena po ostalih evropskih državah, predvsem v Francij', na Švedskem, Nizozemskem in v Švici.
Delovni pogoji so različni; formalno so izenačeni z domačimi delavci, v praksi pa obstojajo velike razlike.
Nemčija je začela sprejemati tuje delavce potem, ko je Vzhodna Nemčija postavila „zid sramote" in preprečila pobeg svojih delavcev v Zapadno Nemčijo. Toda Nemčija je najprej sprejemala Italijane, potem Špance, Grke in Turke in šele potem so prišle na vrsto narodnosti iz Jugoslavije, uradno po že omenjenem dogovoru leta 1968.
Tuji delavci, tudi slovenski, predstavljajo za Nemčijo pereč problem. Sicer ima od njih velike koristi, to je poceni delovno moč, polovico zaslužka ostane vloženega ali potrošenega v deželi; ker sprejema samo mlade in zdrave ljudi, so izdatki socialnega zavarovanja za te delavce zelo majhni, ter z njihovimi prispevki lahko krije potrebe svojih ljudi in je pri podeljevanju pokojnin lahko tako radodarna. Ne more pa zadovoljivo rešiti stano-
vanjskega problema, šolanja otrok tujih delavcev, predvsem pa številnih moralnih problemov.
V bodoče mislijo v Zapadni Nemčiji sprejem tujih delavcev omejiti radi gospodarske stagnacije in zboljšanja demografske rasti in naravnega prirastka lastnega prebivalstva. Predvsem mislijo omejiti stalnost delavcev na nekaj let in uvesti rotacijo, to je, da se bo po preteku pogodbe tuji delavec moral obvezno vrniti in sprejeli bodo drugega, mlajšega. S tem mislijo predvsem rešiti stanovanjski in šolski problem, ker bodo prihajali mladi in samski delavci ali delavci brez družine. Nemke pa bodo lahko dobile zakonske kandidate med lastnimi rojaki.
Odkod se največ izseljujejo?
Največ delavcev se je izselilo v obdobju po 1965 ir severne in vzhodne Slovenije. Na prvem mestu je Prekmurje in sicer jih je na tujem iz občino Lendava 2914 ali 10,9 odstotka prebivalstva, iz občine Murska Sobota pa 4975 ali 7,5 odstotka prebivalstva. Iz celotnega Pomurja, to je iz občin Gornja Radgona, Ljutomer, Murska Sobota in Lendava je v tujini 10.207 oseb ali 7,9 odstotka vsega prebivalstva (Dr. Ž. šifrer, Naši razgledi št. 7, '972, str. 198).
Od vseh teh „začasno“ zaposlenih Slovencev v tujini je 40,01 odstotkov žensk, kar je izredno veliko, vendar podobno razmerje za zaposlitev žensk velja tudi doma.
Kdo se izseljuje?
V	tujino odhajajo predvsem mladi ljudje. Dobrih 59 odstotkov jih še ni izpolnilo 30 let. Približno 40 odstotkov vseh teh zdomcev je samskih.
Po izobrazbi jih je po štetju iz leta 1971 12.849 s poklicno šolo, 517 z gimnazijo, 1685 s tehnično šolo in 883 z višjo šolo. Ostali imajo izpolnjeno osnovnošolsko izobrazbo.
Velik problem predstavlja izseljevanje strokovnjakov in tehnikov. Strokovnjaki, posebno pomladek, odhajajo na tuje, ker doma njihovo delo n: zadostno plačano. Uradno so njihove plače zelo nizko določene in ker nočejo Problemov s sindikati rajši gredo.
V	tujini se slovenske diplome lahko nostrificirajo in jih upoštevalo. Tako slovenski strokovnjaki predstavljajo tuje firme v trgovskih odnošajih s Slovenijo. Najsposobnejši celo vodijo tuje firme. Jih dobro plačajo in jim budijo možnost napredovanja in uveljavitve. Tega upoštevanja in možnosti iim doma niso nudili.
Zakaj se izseljujejo?
V začetku je btl vzrok odhoda na delo v tujino brezposelnost ali izredno majhen zaslužek. Po najnovejših podatkih pa brezposelnost ni ve:
glavni razlog, saj jih je bilo 85 odstotkov, ki so odšli na delo v tujino, doma zaposlenih.
V glavnem se izseljujejo v zadnjih letih radi višjega zaslužka, ker doma ni mogoče dovolj prihraniti za novo hišo, tehnično opremo gospodarstva, predvsem kmetijskih strojev, v kolikor so navadni delavci, z višjo izobrazbo pa gredo kot že rečeno radi položaja in višje plače.
Povprečna višina normalnega mesečnega zaslužka slovenskih delavcev
na tujem je bila leta 1971 naslednja:
Nekvalificirani in priučeni ................ 2.238 din.
Kvalificirani in visokokvalificirani ....... 3.168 din.
S srednjo in visoko izobrazbo .............. 4.127 din.
Polovica tega zaslužka gre na mesec za hrano in stanovanje. Povprečna plača industrijskega delavca doma pa je bila v istem obdobju 1950 dinarjev.
Vračanje
Vračanje ni najboljše. Sicer se pa o tem ne vodi posebna kontrola in ni statističnih podatkov. Veliko, posebno mlajših, se pa ne vrne več. Se v tujini poročijo in tudi tam ostanejo. Najbolj zvesto se vračajo domov delavci iz Pomurja, čim so toliko zaslužili, da si nakupijo kmetijske stroje ali zgradijo hišo.
Potrebno pa je misliti na to, kako izseljevanje popolnoma ustaviti, še preden bodo tuje dežele same posegle po tem ukrepu. Zato bi bilo potrebno ustanoviti nova podjetja v gospodarsko pasivnih krajih, predvsem v tistih območjih Slovenije odkoder hodijo na delo v tujino. Potrebne so tudi nove investicije. Obstoječa podjetja je potrebno še boljše organizirati in modernizirati, zaposlenim pa dati višje plače. Končno se bodo morali delavski sveti in direktorji podjetij sprijazniti z dejstvom, da brez potrebnih strokovnjakov podjetja ne moreio usnešno poslovati. Domačim strokovnjakom je treba dati mesta in zaslužek, ki jim pripadajo. To pravilno pojmovanie proizvodnje ne bo podražilo, ampak pocenilo. Brez oklevanja se mora rešiti tudi kmečko vprašanje.
Posledice izseljevanja
Pri izseljevanju imajo večje koristi dežele, ki delovno silo uvažajo. Res je, da izseljevanje v gotovih primerih blaži brezposelnost in je tuui »Mr deviz, s katerimi se krije primanjkljaj v plačilni bilanci in pomaga gotovim posameznikom, da zboljšajo svoje gmotno stanje.
Vendar se te tvarne koristi ne dajo primerjati z negativnimi posledi rami, ki jih prinaša izseljenstvo. Predvsem sedanje izseljevanje predstavlja preveč problemov razbitih družin. V Sloveniji je 9464 otrok, ki imajo enega.
ali oba starša na delu v tujini. Ti otroci so veliki reveži. Če je mati sama doma, največkrat radi preobilice dela ne more skrbeti zanje, ce sta pa oba odsotna, so otroci prepuščeni tretjim osebam, včasih že starim, ki koma.! sami za sebe skrbijo, včasih so pa predmet izrabljanja brezvestnih ljudi. Ta moralna škoda se ne da poplačati z nobenim denarjem.
Radi razbitosti družin je tudi več prližonosti za zakonsko nezvestobo in odtujitev. Mladi v najboljših letih se več ne vrnejo, ostanejo tam, se poročijo s tujkami ali popolnoma moralno izgubijo. To ima neugodne posledice za starostno strukturo prebivalstva in demokratski razvoj, če se vrnejo pokvarjeni, potem zastrupljajo domače okolje.
"""izseljevanje slovenskih delavcev ima tudi za posledico pomanjkanj: delavcev, predvsem za navadna dela, zato prihajajo na delo v Slovenijo delavci iz južnih dežel Jugoslavije. Po zadnjih dosegljivih podatkih je v Sloveniji zaposlenih 120 tisoč takih delavcev in prihajajo še novi. Nekateri ostanejo za stalno in se poročijo, saj je trenutno v Sloveniji po zadnjem štetju iz leta 1971 7 odstotkov več žensk kot moških, zato prilike ne manjka. Nekateri prihajajo tudi z namenom, da se strokovno izpopolnijo, potem se pa vrnejo. Šolanje takega delavca stane 1,8 milijona starih dinarjev letno. Te investicije so za Slovenijo izgubljene.
Delavci iz juga prinašajo tudi socialne probleme svoje vrste. So obravnavani kot »bratski tujci". V mestih jih ponekod tretirajo kot ljudi druge vrste, jih uporabljajo za najslabše plačana dela. Formalno so sicer enakopravni z domačimi delavci, v praksi pa ta enakopravnost ne obstoja. Ni daljši čas more tako stanje pripeljati do novih in nepoznanih socialnih tren.'. če se jih bo veliko odločilo da ostanejo za stalno v Sloveniji, more to imeti tudi gotove posledice za narodno in versko strukturo prebivalstva.
Skrb ::a izseljence
S strani oblasti so bili ti izseljenci prepuščeni samemu sebi. Domači vladni organi se niso zanimali zanje, niti če so deležni vseh pravic določenih v pogodbi.
Radi nepoznanja jezika izseljenci niso mogli uveljaviti svojih pravic, tudi če bi hoteli. Stali so po večini ob strani življenja z domačini v kraju, v katerem so živeli. Zaprli so se v »geto", ki je tako značilen za slovenske izseljence, se zbirali sami in ob nedeljah posedali v gručah na železniških postajah ali po gostilnah. Če se je kdo takoj oddaljih od te skupnosti, se navadno ni več vrnil, ga je val tujega okolja vzel s seboj, kar dokazuje, da tudi mladi rodovi, vzgojeni v novih okoliščinah, niso dovolj utrjeni, da bi znali v odprti družbi med tujim svetom ohraniti svoje in obenem biti aktivni del živlpenja skupnosti, v kateri so se naselili.
Prvi, ki so se .začel i zanimati za te rojake, so bili izseljenski duhovniki iz obdobja med dvema svetovnima vojnama in iz vrst politične emigracije,
ki so ostali v deželah zapadne Evrope. Pomagali so jim v vseh potrebah posredovali pri tujih podjetjih in jih ščitili, predvsem pa v verskem in narodnem pogledu. V dnevnem časopisju v domovini so na ta način več let leteli hudi očitki režimu, da ne skrbi za izseljence in je Cerkev edina, ki jim stoji ob strani.
Po dolgem oklevanju je režim le poslal med izseljence socialne delavc" in učitelje. Jih je pa premalo in njihov delokrog je zelo omejen, ker na naloge niso dovolj pripravljeni.
Še preden je režim poslal svoje socialne delavce v pomoč izseljencem, je slovenska Cerkev poslala v pomoč izseljenskim duhovnikom nekaj mlajših duhovnikov, ki skupaj že z preizkušenimi pastirji delajo in skrbijo za dušni blagor in narodno ohranitev teh rojakov. Ta harmonija in sodelovanje različnih generacij duhovnikov, vzgojenih v različnih okoliščinah je lep vzgled bratske povezanosti, za katerega jim moramo biti hvaležni.
(Ponatis iz „Družabne pravde", december 1972 — Bs. Aires)
Verinov
č a r novi
Ko noč razgrne pajčolane svoje, ko zvezd lestencev luči se prižgejo, iz sna se sanje rožno prebudijo, a tam v daljavo bajni slavček poje.
Pozabim na nesreče, srčne boje, tišina se vtopi mi v melodijo, želja kresnice v roj svetal rojijo in razsvetljujejo samote moje.
Ne čutim več nobene bolečine,
moj svet je le podoba sreče raja
kot večnost je, ki z dnevom ne premine.
Srce je vrt cvetoči sredi maja, prepolna duša je neba jasnine, a hladno, hladno mi telo postaja. . .
E. O.
TROJNI UMOR
Sredi januarja mineva trideset let, odkar so partizani na Toškem čelu pri Dobrovi zakrivili trojni umor. Zverinsko so mučili in s krampi oobili tri mlade fante iz vasi Podsmreka pri Dobrovi: Remic Andreja, Peklaj Ivana in Kušar Jožeta.
V noči med 13. in 14. januarjem 1943 so partizani zasedli vse bližnje vasi in izvedli nasilno mobilizacijo, ki pa ni bila drugega kot krinka za ugrabitev vidnejših protikomunistov, ker so bili obveščeni, da se tudi na Dobrovi pripravlja organiziranje Vaške straže kot dober teden prej na Brezovici. Poleg zgoraj imenovanih so iskali tudi Novak Jožeta in Berdnik Lojzeta, a jih niso našli, ker so moški večinoma spali po raznih skrivališčih. Prijeli so tudi Remic Matija, ki pa je imel srečo, da jim je ušel skozi okno 'podstrešne sobe, stekel v gozd, drugo jutro pa s še nekaj drugimi odšel na Brezovico.
Brez dvoma jim je bil Andrej najbolj na poti. Med vaškimi fanti je bil nekaj posebnega. Prezgodnja očetova smrt je nanj naložila breme vodstva kmetije, s čimer si je pridobil izkušnje in vodstvene sposobnosti, kakršnih ni imel noben fant daleč naokoli. Poleg tega je bil trezno preudaren in odločen, obenem pa srčno dober, ki je videl tudi stisko bajtarjev in beračev. Tako značajen je bil živa nevarnost partizanskemu gibanju, zato so ga morali spraviti s poti. Že kakega pol leta je dobival razna grozilna Povabila iz gozda, a se ni podal, partizani ga pa tudi niso prijeli, ker so se bali reakcije; zdaj pa je napočil čas, ko je bilo preveč na kocki, da bi ga pustili.
Vsa Koglarjeva družina je bila odločno proti partizanskemu nasilju. 2e junija 1942 je Andrejev brat Ivan, ko je ubežal partizanski mobilizaciji, dejal: „K tem ljudem nikoli več. To so same barabe, ki jih sama lumparija drži skupaj..." Nekaj mesecev pozneje je z drugimi pi'ostovoljno odšel v internacijo, samo da se reši zločinskega rdečega nadlegovanja, ki je postajalo vsako noč bolj nevzdržno; seveda so laški vojaki potem poskrbeli, da s° ti „prostovoljci“ prišli v internacijsko taborišče na otok Rab, kjer so na sam Sveti večer 1942 petinsedemdeset od lakote umrlih nesrečnikov vrgli v Uiorje. Ko se je živ okostnjak ob laškem razpadu vrnil domov, mu vseeno ui bilo žal koraka, ko je stopil v italijansko past, da si reši življenje. Kaj vse je v gezdu videl Andrej, je ostala skrivnost, a po vrnitvi se je zaprl vase.
Živo se še spominjam njegovega obiska po moji vrnitvi iz internacije. »Moral sem priti, čeprav mi gledajo na vsak korak," je tiho dejal.
Nisem ga mogel razumeti in mu tudi odgovoril nisem.
„Nekaj bo moralo priti... tako ne more več naprej..." je nadaljeval in z nekim strahom gledal pod hrib. Po vsem, kar sem videl in slišal, nisem mogel verjeti, da se partizani nemoteno sprehajajo tik pred ljubljanskim blokom, dočim je celo Osservatore Romano pisal, da so italijanske čete popolnoma očistile Ljubljansko pokrajino.
Zgoraj imenovane so takoj odgnali v Ključ pod pretvezo, da bodo mobilizirani v partizansko vojsko. Že čez dva dni je sosed Gorjanc raznesel vest, da je Andreja videl na podpeškem mostu, ko je z drugimi partizani odhajal v Krim. Potem dolgo ni bilo nobenega glasu, le težka slutnja je visela nad vasmi. Med tem časom (25. januarja 1943) se je ustanovila tudi Vaška straža na Dobrovi, a je bila pod takim italijanskim nadzorstvom, da v začetku skoro ni mogla ganiti s postojanke. Kmalu pa je začel laški prijem popuščati in fantje so začeli prodirati vedno globlje na partizansko ozemlje. S tem se je odgrinjala tudi usoda ugrabljenih fantov.
Andreja so na zaslišanju dolžili, da ne dela za OF. Odgovoril jim ,ie takole: »Prepričan sem, da bo komunizem, če zmaga, pobral kmetom zemljo... za take cilje se pa ne morem boriti." To je bila »izdaja", za kar je bil »obsojen" na smrt. Po nekih vesteh je ponoči pobegnil, a so ga spet ujeli pri gabrski cerkvi. Očividno to ne drži, ampak je bil to le ponesrečen poizkus opravičila za nedolžen umor.
Tedaj so imeli vse tri zaprte v nekem svinjaku na Toškem čelu. Dva dni so jih mučili, potem pa jih s krampi pobili v jame, katere so si morali prej sami izkopati, petdeset metrov od ene do druge. Čez nekaj mesecev so vaški stražarji našli te plitvo izkopane grobove. Razmesarjena trupla so spregovorila o zločinski naravi partizanskih tolp in potegnila krinko z obraza zlagane OF.
Pritrkavajoče so se oglasili šmarski zvonovi, ki so po trikrat na dan zvonili po devet »štukov"; oznanjali so žalost, a peli so o zmagi, ki gotovo pride, kajti tako strašni zločini nimajo bodočnosti.
Tega zadnjega se rdeči morivci vsak dan bolj živo zavedajo, tiho žele, da bi ne bilo revolucije in še manj zgodovine, a povrnitve miru in sprave ni, kakor se ti mladi fantje ne bodo vrnili iz grobov, katere so po končani vojni zravnali z zemljo in njihove spomenike podrli.
Naj jim bodo te vrstice duhovni spomenik na grob za tridesetletnico njihove krvave žrtve.
Letošnja spominska proslava Zveze Tabor se bo vršila 2. septembra 1973 v Toronto — Kanada. Ta glavna spominska proslava bo ob 30. obletnici Grčaric in Turjaka.
s. P.
Vrnili smo fconje
Nekaj tednov po umoru Andreja, Ivana in Jožeta iz Podsmreke, so Partizani spet pridrveli v vas in izropali nekaj domačij. Najbolj so se "nesli nad Koblarjevo hišo, katero so obrali do golih sten in to zato, „ker jim je domači sin Andrej ušel,“ kakor so trdili, da bi po umoru sedaj opravičili še rekvizicijo. Pobrali so vse, kar se je dalo premakniti: obleko, Perilo, posteljnino, mast, meso in šunke, moko in krompir; do dna so Spraznili kaščo, ki je bila polna žita; iz svinjakov so potegnili šest prašičev, 'z hleva odgnali deset glav goveje živine in dve kobili. Tudi težki parizarii so izginili izpred podov.
štiri ure je trajala kraja... Od dveh zjutraj pa je roparska kolona odhajala skozi Kozarje, Stransko vas in Šujico proti Dolomitom. Gredoč čez Gmajno so izstrelili nekaj strelov, Italijanom v znak, da je vse končano. Zamolklo so drdrali težko naloženi vozovi, polni žuljevih pridnih rok...
„Naj le imajo... še vse bomo nazaj prigarali, samo da je Andrej še živ...,“ je upala Koglarjeva mama, ki je s hčerko brodila po razdejanem dvorišču. V hlev še pogledati ni upala, saj je videla, da so razen telet vso 'Živino odgnali. Pes, ki nobenega tujca ni pustil blizu, je s koso presekanim trebuhom plačal svojo zvestobo in obležal pred hlevskimi vrati. Bilo je kot sodni dan: na široko odprta hišna vrata so zijala kotgrob, v gnojnici •So čofotale kure, svinjaki so bili odprti na obe strani...
Mati in hči sta mislili, da ju bo konec. Spanja ni bilo, pomoči od nikoder, pa tudi strahu ni bilo več ob vsem prestanem.
„Ker je Andrej ušel in se nekje skriva... zato smo vam pobrali," Jo kot upanje sililo v mater. Verjela je, saj je tako rekel Jurežev Tone, sosedov, ki se je že prav zadnji prikazal na vratih, kot bi prišel voščit srečo, ko ji je vrgel pest papirjev, kuponov, kot je rekel in obljubljal, da ''<> ljudska oblast vse plačala, kar so nocoj odnesli. Mati niti ni vedela, kaj naj tista čudna beseda pomeni, vedela je samo to, da so jim izropali domačijo, zraven pa tiho upala, da se bo neke noči Andrej res oglasil 'n jo potolažil.
Kar so tisto noč pokradli, ni videl nihče več...
Čez nekaj mesecev so fantje odkopali Andreja...
* •* *
Od tistega ropa je poteklo skoro dve leti in je bilo že skoro pozabljeno; vsaj bolelo ni več tako živo. Hlev se je napolnil z mlado živino, kjer sta bili včasih kobili, sta stala dva rejena vola, polje je spet rodilo in napolnilo kašče.
Po Božiču leta. 1944 pa se je nenadoma raznesla vest, da je nekdo v'del Koglarjevi kobili. Kdo je to zvedel in kje ju je videl, nihče ni na-
tančno vedel, verjetno pa je prišlo iz Polhovega gradca ali Črnega vrha, kamor smo Dobrovčani hodili v patrole. Januarja je bilo že določneje rečeno, da sta na veliki kmetiji med Vrhniko in Žirmi. Obenem smo vedeli, da partizani tiste kraje dnevno obiskujejo in zato ni posebno varno stikati po hribih okoli Žiri. Kljub nevarnosti smo iskali bolj točnega opisa, kje naj bi bila tista kmetija.
V začetku maja smo odšli na pot. Osem se nas je odpeljalo proti Vrhniki, od koder smo preko Podlipe odšli do Sv. Treh Kraljev. Bili smo: Koglarjevi trije, Želov France, Matičev Albin, Turkov Jože, brat in jaz. V bližini cerkve smo pustili kolesa in se spustili v dolino Račeve. Kar na celo smo zagazili v debeli sneg, ki je pokrival dolino. Po dobri uri pogrezanja v zamete, smo na desni pred seboj zagledali redke kmetije, ki so stale še precej visoko v bregeh. Proti levi so bile Žiri; prav razločno smo videli žično ograjo okoli trga, katero so menda postavili partizani, tako so bili tu doma.
Previdno smo se bližali prvi kmetiji. Ker nismo opazili nič sumljivega, smo šli v hišo, kjer so nas neprijazno sprejeli. Delali smo se, kot da smo prišli v patrolo, zato smo pogledali tudi na skeden in v hlev, ki je bi! docela v zemlji. Komaj smo stopili vanj in je Ivan spregovoril nekaj besed, se je iz teme oglasila kobila z glasnim rezgetom. Takoj smo jo obstopili, bili smo na cilju. Gospodarja ni bilo, gospodinjo, ki nam je sledila tik za petami, pa smo takoj vprašali, kje so dobili to kobilo. Odgovorila je, da so jo kupili od poljanskega župnika, on pa da jo je dobil iz Medvod. Povedali smo ji, od kod je žival in da jo bomo odgnali s seboj. Ženske, katerih se je nabralo več, so zagnale glasen upor proti našemu namenu. Ena od njih je kmalu odšla iz hleva in za hišo stekla v drug breg, k sosedu. Sledili smo ji in pri sosedu našli drugo kobilo. Tudi tu so se upirali, a še bolj vidno je bilo, da nas hočejo čim dalj zadržati.
Očitno je bilo, da so bili partizani, ki so se zadrževali po teh krajih, o našem obisku takoj obveščeni. Nič nas ni zanimala ponovljena zgodba o dekanih, župnikih in konjih, ampak smo s konji hitro odšli po žameten: gazi, odkoder smo bili prišli. Čez nekaj dni smo zvedeli, ,,da smo imeii srečo," kar je v tistih časih pomenilo, da smo partizanom le za koraK odnesli pete.
Po bližnjih vaseh se je novica o vrnjenih konjih kaj hitro raznesla. Kmetom je bilo, kot da je pravica spet prišla do veljave, domobranci pa smo se še bolj živo zavedali, da smo res branilci naših domov in družin. Koglarjeva družina je še eno pomlad laže zdelovala delo na polju, v maju pa je bilo spet vse uničeno. Tedaj so padli še preostali trije Koglarjevi fantje: France, Ivan in Tone, poleg teh pa še skoro sto iz dobrovske fare. Cela dolina od Ljubljane proti Dolomitom se je ogrnila v črno, ostali smo le redki, ki še vedno upamo, da bo tudi na te kraje še posijalo sonce, čeravno se ne bo več vrnila pesem, ki so jo ubili takrat. . .
P. G.
KULTURNA REVOLUCIJA
Če zasledujemo današnjo kulturno delovanje izraženo v knjigah, publikacijah in filmih potem nujno pridemo do zaključke, da danes obstoji intelektualna peta kolona med literarnimi ustvarjevalci v svobodnem svetu. Vrelika večina njihovih del histerično povdarja tendenco po anarhiji, nemirih in razbijanju. Kar oglejmo si vsebino nekaterih najbolj opevanih filmov v zadnjem času in spoznali bomo da za veliko večino teh tako imenovanih modemih umetnikov in pisateljev Bog ni mrtev pač pa nikdar ni existira! l’o svoje mnenje seveda preko njihovih ,,stvaritev" sejejo med današno človeško družbo in jo s tem prekrojajo v brezrazrednost in živalstvo.
Kulturna filmska sezona leta 1973 se je odprla z filmom „Last Tange *n Pariš', (Zadnji tango v Parizu). Ta film je zasnoval italijanski komunistični filmski producer Bernardo Bertolucci. Kot poročamo je ta film tako spolzek in umazan, da celo taki, ki jim je morala deveta briga zardijo ob njem. Film je seveda prepovedan mladini, toda kaj vse to pomaga, ko je Pa o njem bilo že toliko pisanega z vsemi podrobnostmi še predno je film dočakal svojo premiero v New Torku. Mladina, ki radi klasifikacije X tega r-'lma ne more videti lahko bere o njem in gleda spolzke slike v journalih na raspolago v njihovih lastnih šolskih knjižnicah. Reviji Time in Newsweek‘ k' sta znani po tem da prinašata javno mnenje iz tedna v teden, sta o tej Umazaniji na dolgo poročala in prinesla vsemočoge fotografije „opic v človeški podobi". Kulturna revolucija ima svojo osnovo, ker Boga ni, na milu enakosti vseh ljudi. Da pa se to doseže je potrebno, da se vse ljudi poniža na isto stopnjo, da se zanika človeško dostojanstvo, poudarja živalsko uživanje in posmeši vsak idealizem. Torej po pojmih teh „laži prerokov" je človek žival in zato se mora tudi ponašati kot žival. Živi le zato da uživa 1a se spolno izživlja in nobena stvar mu ne sme biti zabranjena.
Kako strašne so lahko posledice te revolucije priča kritika o tem ^Imu, ki jo je napisala Pouline Kael, znana po svojih filmskih kritikah Napisala je: „Bertoluccijev film mora biti najmočnejši erotični film kar jih Jo bilo napravljenih in kot tak tudi najbolj svobodomiselen in osvobodilen" ■•■Osvobodilen od česa to pa je naše vprašanje. Žalostno je pa to, da kritik s takim pogledom pogosto predava umetnost na New Torški univerzi.
tega sledi, da smo v dobi, ko je vse dovoljeno, v dobi eksistencializma kulturnih revolucionarjev. Uživanje, ponižanje na živalsko stopnjo, blesteči avtomobili, pijančevanje, lepe ženske in sexualnost kjer je vse dovoljeno, je le filozofija današnjih lahkoživcev.
Če je sodobno "Človeštvo nenehno exponirano taki sadistični filozofiji 156 samo od strani današnjega journalizma pač pa tudi preko kulturnih
tvorb potem je možno le še troje. Prva možnost je odločno nastopiti proti pornografiji vsake vrste, druga ostati indiferenten in tretja možnost pogrezniti se v uživanje. Očividno je danes malo takih ljudi, ki imajo dovolj socialnega čuta in korajže, da bi se uprli tej umazaniji in javno nastopil’-Tisti ki se so takoj napadeni od tako imenovanih „liberalno mislečih", da so „reakcionarji.“ Toda če je še kaka rešitev možna predno človeška družba utone v žungli opic v hlačah, potem so ti „reakcionarji“ ne le potrebni pač pa nujni. Morda še nikoli ni bila človeška družba tako zrela za masovno nasilje kot ravno sedaj. Kar poglejmo ameriško televizijo in kaj z lahkoto ugotovimo; vsak večer, v času ko otroci gledajo televizijo, so programi polni prizorov pobijanja, kraje in nasilja. Kam torej to vodi in kdo bo od tega imel korist če ne tisti, ki oznanjajo brezrazredno družbo in kaos v svobodni človeški družbi.
Reakcija je potrebna, močna reakcija, ki mora najti prvo svoj izvor v nas samih nato pa prenos v organizacije v katerih delujemo. Potrebri so protesti na predstavnike javnega življenja in nenehna borba v našem ožjem okolju. Taka reakcija in tak naš odločen nastop pa bo možen le, akb smo sami duhovno dovolj močni in ako so naše vezi in naša pripravljenost na žrtve v skladu s krščanskimi ideali človeka. Boj proti zlu se ni končal z borbo pri Borovljah, ta boj se bije dalje in je vedno hujši. Način boja j? drug in mora biti drugačen, ker je bojišče drugačno in sovražnik mnog > bolj prefrigan. Zato za nas ni čas počitka in komodnosti, sredi borbe smo in ako nismo pripravljeni boriti se posem bodo tudi naši slovenski potomci utonili v močvirju suženstva in zla.
Majnik 1044
V Cerkljah pojo zvonovi!
Kam greste, mladci? V smrt? Ropočejo vozovi, pojo, pojo zvonovi: sovrag je strt!
Nebo je sama sreča — polja zeleni prt.
Na cestah strah in gneča... Še pojejo zvonovi!
Kam greste bratje — v smrt?
Ljubelj. Predor požira živino in ljudi.
V svobodo pot odpira — iz sten pa kaplje kri.
Oi. br^tie, bratie moli — "omlad je, v srcih maj.
Prevara — proza v zraku ;n grob odprt, zakai?
Marijan Jakopič
E. o
IZDAJALEC US ŠE KAJ
Nekateri ljudje imajo srečo, da so vedno izdajalci. To v veliki men velja tudi zame. Ne vem, če sem bil	že	rojen izdajalec,	ali pa sem	to
Postal šele s prihodom partizanov, ko	je	ta beseda našla	pot med ljudi,
2 Vsemi možnimi variacijami in posledicami, ki naj bi opravičevale partizanske umore.
Prvč sem bil tako imenovan, ko se tega še niti zavedal nisem, ali pa som vse to vzel le kot šalo. Bilo je 1942. leta, ko je bilo oboje v cvetjiu, Pomlad in partizanstvo. Tedaj sem bil izdajalec, ker se nisem brigal za rdečo revolucijo, ampak se raje zanimal za šolo.
Ker sem bil trmast ali nazadnjaški, gotovo pa ne sodoben, raznih opominov nisem vzel resno. Profesorju Janezu Logarju sem celo zaupal, sem „šprical“ šolo v protest, ker	so	nekateri grozili	vsem, ki bi	se
Udeležili pogreba Mravljetovih, katere	so	partizani pobifi.	Ne trdim,	da
ie to imelo kaj zveze z mojo nadaljnjo kariero, a res je, da sem bil kmalu P° tem povišan v pravega izdajalca, takega, ki je vreden, da ga povoha Matilda, že 9. julija 1942 me je ob 9.15. uri zvečer partizanska tolpa 'skala pri sosedu, kjer sem pomagal na kmetiji, še sedaj imam precej t°cno predstavo, kaj bi bilo z menoj, če bi me takrat dobili. Na mojo srečo Pa so se uračunali le za dobrih petnajst minut. Ko je na poljski križpoti tudi meni namenjena zaseda že prežala v temo, so me kakih pet sto metrov °d tam zgrabili fašisti, ki so me iz izdajalca prekrstili v „rebell3“ upornika, največ zato, ker sem bil študent, kar je bilo za tiste čase zelo sumljiv poklic. Po pretepanju, postavljanju pred puške in grožnjah, da P"> peljejo na strelišče, sem se v stari „belgijski kasarni" znašef v družbi res pravih prekucuhov vseh vrst. Skupaj smo bili poslani v internacijo, v,'cina na stradanje, izvoljeni pa na razne položaje po iskladiščih in kuhinjah, kjer so nas uničevali kot kuharji. To je bil Te njihov postranski Poklic, v resnici pa so bili odkrti komunstični agitatorji, ki so v senci laških bajonetov organizirali kadre za partizane, obenem pa so pridno kradli hrano in obleko večini, katere del sem moral biti, ker nisem T'iT t°, za kar i?o me dolžili — upornik-rebello.
Ko sem se čez pol leta kot senca privlekel iz internacije, so komu • Pusti že dva dni pred mojim prihodom prišli vprašat, če sem že doma. 1 »ko so bj]; rde;si obveščeni, da bom izpuščen, domači pa ne. Ker me ni vzela internacijska lakota, sem postal fašistični vohun, kajti po partizanski logiki le izdajalski vohun more uiti smrti. Razumljivo je, da sem hil pod stalnim nadzorstvom in tudi vsakodnevne partizanske patrole so *Pe opominjale, da sem zanje vohun, za fašiste pa sem bil komunist- upov-
nik. Oče mi je v pozdrav dejal: „Doma ne boš spal...“ Po temi sem prišel, čez pol ure pa spet odšel spat pod drugo streho-
Čez nekaj dni sem odšel k Vaški straži. Tudi tu sem imel smolo, da sem za komandirja dobil aktivnega žandarmerijskega narednika, ki ja bil in delal na obe strani. Dostikrat sem bil opozorjen, naj z njim ne hodim v patrole ali pohode, ker ima z menoj svoje načrte, a do italijanskega razpada me le ni dobil na muho. Dokler sem imel puško, sem z enim očesom dostikrat nezaupno visel na njem, ko pa ni hotel obleči domobranske uniforme in se njemu tudi po vojni, ko jih je toliko zmanjkalo, ni nič zgodilo, sem se živo zavedel, da sem bil tudi zanj izdajalec.
Sledil je čas domobranstva z vedno novimi nevarnostmi in s še večjo srečo. V zavzetem partizanskem bunkerju smo našli seznam, na katerem je bila vsa naša družina določena za likvidacijo. Poleti 1944 smo trije bratje odšli v log kosit seno; k stari baraki smo prislonili kolesa in orožje. Po vojni sem zvedel, da sta bila v baraki skrita dva aktivna partizana in partizanka, ki so že odločili, da nas potolčejo, a iso se nazadnje le premislili, ker niso bili gotovi, če bodo potem svoje glave še pravočasno odnesli. Prav tako smo se marca 1945 štirje bratje zvečer ustavili doma in sedeli za mizo, ko je pod okno prišla partizanska patrola. Tudi tedaj je bilo sklenjeno, da nais napadejo, nazadnje so se pa le zbali, kaj bo s sosedi, ki so bili ali aktivni partizani ali terenci. Spet smo imeli več sreče ko'-soli v glavi.
Po koncu vojne sem bil z drugimi vrnjenci deležen masovnega pljuvanja in psovanja, katerega večji del so bila vsa bajeslovna in peklenska imena za izdajalce. Ker smo bili razoroženi, so vpitju dajali še poseben poudarek, mi smo se pa tudi veliko bolj zavedali, kaj to pomeni.
Ko mi je bilo pozneje dano, da sem pobegnil, sem postal pobegli izdajalec. Vekrat je naščuvana mladež kar v procesiji prišla s kakšnega mitinga, v bližini naše hiše pa začela živčno kričati „smrt pobeglim izdajalcem'1-_»d daleč sem jih poslušal in jim pustil veselje, saj niso imeli, kar so iskali.
čez štiri leta sem skušal Angležem zamolčati, kako grdo so po vojni prodali domobrance Titu, a se mi ni povsem posrečilo. Anglež mi ni verjel, da sem skoro brez vzroka zapustil rdeči raj. Za britansko FSS sem postal komunistični vohun; vsaj tako mi je rekel tisti evropski cigan, ki je bil nri Angležu za tolmača. So bili res hudi časi, da sem cigotu bolj verjel in mu več zaupal kot vsem drugim, na videz poštenim zemljanom, posebno sem ise omehčal, ko se je izdal, da je oficir že sklenil, da me kot vohuna vrne nazaj čez mejo. Po tej grožnji je bil zapisnik precej drugačen, jaz pa spet za en naslov bogatejši.
Vsega tega tudi v novem svetu ni bilo konec. V letih skrivanja sem imel dosti časa za premišljevanje dogodkov med revolucijo in po njej, ir. ker bi o vsem tem rad ohranil svoje mnenje, sem po.-tal fašist, komunist in še kaj, vse naenkrat, sodili so pa naši ljudje, ki so se brezbrižno čeh-
^aH za ušesi, ko so tisoči umirali. Svet gre namreč svojo pot naprej in ^'■stim, ki iso bili določeni za zakolj, pa so po čudnem naključju ostali žive Priče, ne zaupa, ker se boji resnice.	i
Na vse to pa: Bog bodi zahvaljen za vse, dobro in hudo pa tudi za Vse dosedanje priimke.
T. N.
Jožef Stalin - ,,Sonee človeštva™
Tako so slovenski komunisti med revolucijo v domovini imenovali dikta-i°rja Sovjetske zveze. Na stotine poštenih Slovencev je moralo v grob samo 7ato, ker niso hoteli verjeti v to „sonce“ in gorja, ki je bilo Slovencem Prizadeto v Stalinovem imenu, ni mogoče izmeriti.
Letošnjo pomlad je poteklo 20 let, odkar je to „sonce“ slednjič za vSelej mrknilo in ob tej priliki je v New Yorškem Timesu objavil daljši Nanek sovjetski pesnik Jožef Brody, ki je bil izgnan iz domovine, ker je tudi on izgubil vero v to „sonce“ in njegove naslednike.
Stalin je umrl 5. marca 1953 in Brody se živo spominja tistega dne, četudi mu je bilo komaj 13 let. Izhaja torej iz generacije, ki ni nikdar u°znala kaj drugega kot komunistično vzgojo, pa se je vendar izkopala ‘zPod propagandnega plazu in zdaj vse glasneje zahteva polne pravice in
Svoboščine.
„Nagnali so nas v šolsko telovadnico, piše Brody, in potem je prišla Uu oder mrka tajnica šolske partijske organizacije in zavpila: Joka i te, otroci, jokajte! Stalin je umrl!... In potem je sama pričela tuliti in zavi-iuti. Nam otrokom ni preostalo drugega, kot da smo ji pritegnili in tako StUo se pričeli cmeriti, smrkati in slednjič jokati na glas. . Brody pravi, ga je bilo takrat sram, danes pa da je ponosen na to, da se je samo »•delal“ da joka. Nekaj dni prej je namreč v nemškem slovarju zasledil, ^a je nemška beseda za vodnika — „fuhrer“ in za kakršnegakoli „fuhrerja‘‘ Se njemu ni zdelo vredno jokati.
Brody nato opisuje, kako je Stalin polnih 30 let povsem obvladoval zivljenie v Sovjetski zvezi in to do take mere, da so mnogi ob njegovi smrti res jokali, ker si niso znali predstavljati življenja brez njega. Sledi najznačilnejši del Brodyjevega članka.
„Tako je skoraj 30 let, deželi z okrog 200 milijoni ljudi vladal človek, ki so ga nekateri smatrali za kriminalca, drugi za paranoika, tretji pa za vzhodnjaškega despota, ki bi ga bilo morda še vedno mogoče prevzgojiti. Joda enj jn (irUgj jn tretii, so sedali z njim za isto mizo, lomili kruh z
njim, vršili razgovore in mu segali v roko. Mož ni znal enega samega tu j egi jezika — tudi ruščine ne, ki jo je pisal s strahotnimi slovničnimi napakami. Toda v knjigarnah po vsem svetu so prodajali zbirko njegovih del, napisanih od ljudi, ki so bili kasneje likvidirani zaradi tega, ali pa so iz istega razloga obstali pri življenju. Stalin je imel povsem zmešane pojme o zgodovini (poznal je samo Machiavellijevega „Princa“, ki ga je prebiral v postelji), zemljepisu, fiziki in kemiji. Toda njegovi znanstveniki so v labo-ratorijih-zaporih vendarle uspeli ustvariti atomsko in hidrogensko bombo, ki v nobenem oziru ne zaostaja za svojo sestro, ustvarjeno v takoimeno-vanem svobodnem svetu. Ta človek, ki niti pojma ni imel, kako se vodi neka korporacija, je kljub temu ustvaril edinstven aparat tajne policije, pred katero je trepetal šolarček, ki je opazil, da preko „voditeljeve“ slike nad njegovo posteljo leze stenica — in nekdanji	član Kominterne,	ki	je v	nekem
zakotnem mestu Južne Amerike pisal svoje	spomine. 30 let je vladal	Stalin
in ves ta čas je moril. Pomoril je svoje pomagače (kar niti	ni	bilo	preveč
krivično, ker so bili tudi sami morilci), in	pomoril je tiste,	ki	so pomorili
njegove pomagače. Pomoril je obojne: žrtve in morilce. Potem je začel moriti cele skupine ljudi, ali če uporabimo njegov izraz — cele razrede. In slednjič se je lotil še rodomora. Števila ljudi, ki so pomrli v njegovih taboriščih, ni mogoče točno oceniti, pa tudi ne števila samih taborišč. Toda njihovo število je bilo gotovo v pravilnem razmerju z onimi v Hitlerjevem Tretjem rajhu, upoštevajoč celotno število prebivalstva. Ob koncu 50 let sem jaz sam delal na Daljnem vzhodu in streljal podivjane medvede, ki so se navadili hraniti s trupli umrlih kaznjencev, pa so zdaj pričeli umirati, ker se niso znali vrniti v normalno življenje... Ves čas moritve pa je Stalin tudi gradil... Delavska taborišča, bolnišnice, hidroelektrarne, orjaške metalurške komplekse, kanale, mesta itd., vključno spomenike samemu sebi. In polagoma se je v tej ogromni državi vse skupaj zamešalo, človek ni več vedel, kdo moi’i in kdo gradi, koga naj ljubi in koga naj se boji, kai je zlo in kaj je dobro. Iz tega se je rodilo spoznanje, da je itak vseeno’ živeti je mogoče, toda življenje samo je postalo nesmiselno..."
Brody zaključuje: Zato je toliko bolj nerazumljivo, ko človek gleda na Stalinov orlovski profil na knjigah, ki jih še vedno prodajajo v knjigarnah blizu londonske Ekonomske šole, v pariški Latinski četrti ali na neki ameriški univerzi, kjer krasijo police z deli Lenina, Trockega, Che Guevare, Mao Tse tunga in drugih večjih in manjših morilcev, ki jih kljub določenim razlikam označuje eno samo dejstvo: vsi so morilci. Ni važno, kolikšen je števec njihovega ulomka — imenovalec je vselej isti: umor. Zato si ne morem predstavljati, kaj vidi današnja mladina v teh knjigah. Če namreč res nekaj najde v njih, je to lahko samo eno: da se nekdaj s silo začeti proces moralne kastracije Človeka zdaj nadaljuje prostovoljno in da stalinizem, kot ideološki sistem, še vedno zmaguje..."
Brody je morda malo preveč črnogled, kar se tiče zahodnega sveta.
Res pa je, da se vzhod še davno ni otresel psihoze, ki mu jo je nagnala v k°sti Stalinova strahovlada. Kdaj bodo slovenski in jugoslovanski komunisti priznali, da so tudi oni morili v imenu morilca, odnosno, kdaj bodo sploh Priznali, da so morili?!
Monolog o dialogu
O dialogu se že celo desetletje veliko govori in razpravlja. Zamišljen 'e bil kot neposreden razgovor med predstavniki raznih krščanskih ver, da ,;i na temelju tistega, kar nas druži, našli pot zbližanja. Kaj kmalu so tudi komunisti temu pristavili svoj piskrček in dialog raztegnili na politično Polje. Nastala je zmešnjava, ki v svetovni zgodovini nima primere. Tudi Pekateri, sicer idejno trdni nekomunisti naivno nasedajo misli, da je dialog res tista zdravilna rastlina, ki bo spreobrnila komuniste in svetu prinesla krajni mir.
Sodeč po uspehih ali neuspehih dialog s komunisti ni nič drugega kot Pretkana propagandna poteza, zato se motijo tisti, ki od te vrste razgovorov Pričakujejo olajšanja svetovne napetosti. Že deset let govoričijo o tem in °nem vprašanju, pa se prizadeti partnerji še niso prav nič zbližali, bolje rečeno: zbližali so se v tem, kar je Cerkev popustila. Komunizem ni popustil niti za las, pripomogel pa je ta dialog, da so se komunistični vohuni Prvič v zgodovini vrinili v vrhove katoliške Cerkve, kar mnogi že javno Priznavajo. Veliko vprašanje je, če bi slovenska Cerkev brez tega „dialoga‘' cHa sploh kaj na slabšem! TTradno, na papirju je res marsikaj napisano, n kaj ko se zakonov ne izvaja in dogovorov ne drži, v resnici pa oblast ne 'zgubi nobene prilike pokazati, da ji je vera še vedno opij za ljudstvo.
kaj naj bi komunisti še rentačili, saj so dosegli, kar so hoteli: Pastirji 1,0 postali ovce, ki niso nevarne. Kje ie trdniava, ki je na Slovenskem stala več kot tisoč let! Duhovščina je izgubila moralni boj s komunizmom, škodo Pa trpi narod, ki je stoletja kljuboval notranjim in zunanjim viharjem.
Rdečega hudiča so spustili v Cerkev in ker je zdaj tu, je treba Cerkev 'luhovno in moralno spremeniti, da bo novi gost bolj zadovoljen.
Naj se vrnem k dialogu. Kaj je za dialog bistveno? Dva partnerja, ki se med seboj spoštujeta in sta prepričana, da bo eden kot drugi doseže1", sporazum tudi držal. Ko imamo opravka s komunisti, bi morala že vsaka "dsel na kakšno sporazumno sožitje odpasti, ker, prvič, komunisti ne spoštujejo ali priznajo nikogar razen Partije, in drugič, na tisoče je dokazov, •la komunisti niso držali še nobene dane besede. Zato s komunisti ni kompromisa ne dialoga. S komunisti se pogaja le tisti, ki komunistične teorije ne pozna, ali pa samo še upa proti obupu.
In če je „znosno stanje" res dobra posledica teh razgovorov, kar ne-
kateri tako radi poudarjaja, bi slovenski nekomunisti radi videli nekaj pozitivnih dejanj, ki vpijejo po ureditvi. Hočemo dejanj, ne besed, za začetek pa vplivajte na komunistično oblast, da prizna svoje zločine nad slovenskim narodom, vrne svojim žrtvam čast, ki jim gre ter njihove kosti prepelje v blagoslovljeno zemljo.
Dokler te dobre volje ni, s komunizmom dialoga ni, kakor ga ni S tistimi, ki pozabljajo, da je na Slovenskem v prvi vrsti za vero tekla kri. Kdor pa se iz strahu pred komunisti, ali zaradi osebnih koristi sramuje mučencev, bo kmalu moral računati z „vero“ komunistov, ki ne potrebujejo ne cerkve, ne prižnice, ne oltarja in tudi ne duhovnikov.
F. K.
Vera v rdeči Jugoslaviji
Finski mesečnik „Stefanus — Viesti“ — 00301 Helsinki, Finland, štev. 11 - 1972 je objavil članek, ki sledi u prevodu:
Po mnenju strokovnjakov je Jugoslavija država trde linije. Država si je nasilno prisvojila številne cerkve in samostane za lastno uporabo, kot na primer veliko cerkev v Ljubljani za skladišče filmskih kulis.
Ljubljanska teološka fakulteta — Baragovo semenišče — zgrajena z denarjem ameriških izseljencev, je konfiscirana. Tudi ostale univerze nimajo več bogoslovnih fakultet, niti po šolah verouka.
Slavnega škofa Varnavo so zaprli koncem vojne in umorili začetkom 60-tih let v Beočinu v Srbiji. Mnogi drugi duhovniki so bili mučeni in umorjeni, ali pa so se dolga leta nasedeli po ječah. Obtoženi so bili na osnovi izmišljenih zločinov, med drugim homoseksualizma. Cenzurira se pridige mašnikov in se jih kaznuje z globami — in to dokaj pogosto. Ko su umorili profesorja bogoslovja Ehrlicha so o njem širili fotografijo na kateri so njegovo glavo združili s fašistično uniformo. Duhovnik Finžgar, ki je eden največih Slovencev, in je pisal svojemu narodu krščanske romane, je bil vred z drugimi krščanskimi pisatelji prisiljen na molk.
Mnogo se govori o svobodi vere v Jugoslaviji, kjer je 95% naroda vernikov, a le borih ca 5% v komunistični partiji, toda komunistični režim je svojemu narodu ukradel Božič, iz katerega je napravil obvezni delavnik. Velika Noč ima isto usodo. Za tolažbo pa barabe pravijo: „Boste pa za prvi maj dobili en dan več prosto".
Svoboda vere ni niti za učitelje, ki ne morejo hoditi v cerkev, ako jim je služba pri srcu, kajti ateistična država je edini delodajalec.
Tudi v vodstvo pravoslavne cerkve in muslimanske cerkve so infil-trirali komunistične agente, ki so tja prišli ne s kompetenco bogoslovce'' temveč s kompetenco po ideološki liniji.
L. Kranjc
SLOVENSKA NESLOGA II\ SEPARATIZEHI
Ko je umiral moravski knez Rastislav, je poklical k sebi svoje sinove, '*a Se poslovi od njih predno umrje. Ko jim je govoril je dal v butaro po-vezane palice, rekoč, naj jih zlomijo. Butara je bila nezlomljiva. Nato je Rastislav razvezal butaro in dal sinovom palico za palico, da jih zlomijo. 1° so z lahkoto storili. Po tem čudnem obredu je rekel umirajoči knez: „Bu-tara palic ste vi, dokler ste edini. Nihče Vas ne bo mogel premagati, če bo-ostali edini, če pa boste raztrgali vezi med seboj, vas bodo sovražniki ene8'a za drugim premagali." Po očetovi smrti, Rastislavovi sinovi niso upoštevali očetov nasvet in se sprli med seboj. Posledica tega je bila, da s° bili eden za drugim premagani in njihovva dežela je bila podjarmljena. Vsled naše nesloge smo Slovani tisočletja hlapčevali tujcu in naša kri je Napajala tuje rodove. Polabski Slovani so izginili, edini ostanek teh je pegica Lužiških Srbov. Panonski Slovani so izginili in klonili pod valom mongolskih Madžarov. Slovenci smo izgubili tri četrt našega narodnega ozemlja, isto se je zgodilo s Hrvati, Slovaki, Čehi in Poljaki. Macedonija je danes razkosana med tri države.
Vsi ti pretekli dogodki in preizkušnje, kot izgleda, nas niso izučili in ne izmodrili. Slepo vztrajamo v naši neslogi, se prepiramo med seboi in skušamo razbiti to kar smo ohranili in kar smo v dolgi borbi dosegli. Med Slovenci in Hrvati vstajajo krivi preroki, ki kličejo k osvobojenju izpod 'jugoslovanskega jarma". Med Slovaki širijo sovraštvo do Čehov zahteva-i°c svobodo in odcepitev od skupne češkoslovaške države. Ukrajinci hočem 'azbiti zvezo z Rusi. Netijo sovraštvo med Rusi in Poljaki, med Srbi in Bol-^ai'i. Kaka slepota je to. Vsi ti preroki separatizmov so hlapci tujih imperialističnih sil, sovražnih vsemu kar je slovanskega. Zlonamerno iščejo raz-'ke in razdore med nami. Vse jim pride prav. Ne vedo, da vsi niihovi co-suodarii, katerim slepo in vdano služijo, hočejo našo zemljo, hočeio uničiti Slovane, ker so jim nevarni za dosego njihovih imperialističnih ciljev. Iz tabliajo razlike v veri. Kažejo se za branilce „katolištva“ in vidijo v nravo-slavin antikrista. Komunizem za njih ni otrok židovsko kapitalistične za-yote m-oti slovanstvu. Za niih je Komunizem iznajdba Rusov, zato Ukru-iinci proč od Rusije. Komunizma so krivi Čehi, zato Slovaki ne smejo živeti ^'Upaj z niimi. V Jugoslavijo so prinesli komunizem Srbi, da pod niegovo 'jnko nadaliuieio s „posrbovanjem“ Hrvaške in Slovenije, zato je borba r^t' Jugoslaviji nova ..križarska vojna" za osvoboditev katoliške Slovenije 'r katoliške Hrvaške. Med Srbe seiejo krilatice, da je Macedoniia C tudi ^jpn del. ki je v Bolgariji) Velika Srbija, med Bolgare širijo ideje, da le acedoniia stara bolgarska pokrajina. S temi krilaticami sejejo semena sovraštva med Srbi, Bolgari in Macedonci. Poljake hujskajo proti Rusom, češ ti
so vam zasedli polovico Poljske in Eusom pravijo, Poljaki streme po vsej Ukrajini in Beli Rusiji. Kaka zaslepljenost je to. Vsi, ki širijo te ideje hote ali nehote kopljejo grob svojim narodom. Zato je naša sveta dolžhost, da te proroke slovenskega sovraštva, te laži katoličane in laži protikomuniste razkrinkamo in razgalimo pred našimi narodi. Dovolj smo že hlapčevali tujcem, dovolj je že bilo prelite krvi med nami. Zavedajmo se, da so ustaški pokolji Srbov bili zamišljeni v fašistični Italiji in nacistični Nemčiji. Katyna ni bil kriv ruski narod, temveč mednarodni komunizem povezan z nacizmom. Komunizem ni zrasel na slovanskih tleh. So nam ga vsilili, ker so hoteli preprečiti slovensko enotnost in slogo. Ali ni značilno, da se je val komunizma v Evropi ustavil pravzaprav na mejah slovanstva. Le Madžarska, Romunija in Vzhodna Nemčija so izjeme, ki potrjuje pravilo.
Kaj smo v preteklosti dosegli z razbitjem Jugoslavije? Slovenija je izginila s površja zemlje in bila razdeljena med Madžarsko, Nemčijo ia Italijo. Hrvaška je kot NDH zgubila Medžimurje, Dalmacijo in del Primorja. Srbija je zgubila Vojvodino, Kosovo in Metohijo. Macedonija je postala pokrajina Velike Bolgarije. To se bo ponovilo še v večji meri, če bomo znova razbijali jugoslovansko enotnost.
Kaj so dosegli Čehi in Slovaki s separatizmom. Slovaki so zgubili polovico ozemlja, katerega so zasedli Madžari, ki še vedno hlepe ne samo po teh predelih temveč po vsej Slovaški, češka je postala protektorat brez Sudetov in drugih predelov. Madžari tudi streme po ukrajinski zemlji. Ne zahtevajo le Podkarpadske Rusije, katero so imeli zasedeno, temveč po večjih predelih Ukrajine. Poljaki so ogroženi po Nemcih, ki hočejo dobiti nazaj vse izgubljene predeli z oderuškimi obrestni vred.
Kot vidimo iz vseh teh primerov je jasno, da nas nesloga brezobzirno vodi k propadu vse slovanske narode. Zato ne razbijajmo kar smo združili, temveč še bolj utrjujmo vezi med seboj in delajmo, da se bodo enkrat uresničile ideje Kolarja in šafarika in vseh velikih Slovanov. Bodočnost bo slovanska, če bomo edini in vsaj sedaj poslušali modre navke umirajočeg kneza Rastislava. Izženimo iz naših vrst vse hlapce tujih imperializmov. Njihovim gospodarjem pa recimo, da je doba ko je bil Slovan narod drugo ali tretje vrsti že zdavnaj prešla. Slovani hočemo živeti svobodno in združeni. Ne rabimo pokroviteljev in ne slabih škodoželjnih svetovalcev. Kot smo v preteklosti premagali vse tirane in vse osvojevalce naših dežel, tako bomo sedaj v bratski slogi premagali komunizem, katerega so nam vsilili židovsko masonski kapitalisti iz zapada. Ex oriente lux, z vzhoda pinhaju luč. Slovan se bo vzdignil, zedinil, premagal rdeče okove in bo zaživel novo svobodno življenje. Da bo to resnica in ne le sanje, pozabimo na vse kar nas je ločilo, na vse napake preteklosti. Vsem sovražnikom ponosno recimo nolli serviam, ne bom ti služil. Strmimo naše vrste in ponosno zapojmo našo skupno himno: „Hej Slovani, naša rek Slovanska živo klije — grom in peklo, prazne vaše proti nam so steke".
^sto J. L. Košanov
TUGOMIR SANJAČ
5. poglavje: Bolje rat nego pakt
Leta so minevala in z njimi se je temnilo obzorje Evrope. Vedno tem-hejši oblaki so se zbirali in grozili z nevihto. Nacistična Nemčija in faši-sWčna Italija sta dvigali glavi in grozili z orožjem. Ducce in Fiihrer sta v svojih govorih besnela, da je bilo groza in strah. Ducce je pregnal ubogega Neguša iz Abesinije in Zoguja iz Albanije, in tako je postal naš sosed ^udi na jugu. Na severu je Nemčija pogoltnila Avstrijo in smo tako imeli ^emce za sosede na severni meji. Chambarlein s svojo „marelo“ skupaj z elegantnim Daladier-om je skušal preprečiti nevihto a zaman. Nacifaši-^ični apetit je bil nenasitljiv. Niso se zadovoljili s Sudeti. Padla je češka.
atr>an je bil ves odpor bratov Čehov in njihov „nedame se“ ni našel odmeva v svobodnem svetu. Slovaki :so drago plačali svojo „neodvisnost“. Vso južno Slovaško so jim pobrali Madžari in Bratislava je bila tik na nemški ^eji. Pokarpatska Rusija je utonila v mongolsko madžarskem morju.
Vsi ti dogodki so močno vplival; na nas mlade. Vedno bolj smo ^Poznavali, da naše petelinstvo, bodisi klerikalno bodisi liberalno ne bo dovedlo lo dobrega konca. Začel; smo spoznavati našo zmoto in se pribli-Zevali drug drugemu. To seveda našim „šefom“ ni bilo všeč. Vedno 30 Pas priganjali, da moramo vztrajati na liniji.
Meni pa to ni bilo po godu. Začel se mi je vzbujati odpor proti tej razdiralni politiki. Zlasti mi pa ni bilo všeč, da so nas hoteli gotovi Profesorji prisiliti da se včlanimo v gotove ekstremistične in verske orga-uizacije. Počasi sem postajal kamen spotike. Bil je še drugi vzrok, da sem začel ohlajati v svojem klerikalskem navdušenju. Spoznal sem „slad-esti" plesa. Po takratnih pravilih smo lahko sedmošolci hodili plesati v ljubljanski kazino. To pa seveda ni bilo po volji raznim katehetom in Profesorjem. Na teh plesih sem spoznal nove prijatelje, po večini so bili sokolskih in zboraških vrst. V razgovorih sem spoznal, da me mnogo (jruzi z njimi, zlasti njihova jugoslovanska zavest, katero mi je globoko Vcepil v srce in dušo moi oče. Moj prelom s klerikalno preteklostjo se je Zaeel. Le odločilnega koraka še nisem naredil.
Primer češkoslovaške je gotovo vplival, da so se končno Srbi in Hrvati 'Sporazumeli in podpisali sporazum. Hrvati so dobili svojo banovino in so skoraj postali država v državi. Mi Slovenci smo pa spet zamudili vlak. •''smo znali ob pravem trenutku postaviti naših zahtev ali pa je novim u°djem klerikalizma, ki je bil še vedno na vlad; v Sloveniji, bolj prijalo, a ostanemo „Dravska banovina". Tako bi imeli vedno priliko in razlog Za rovarjenje in protestiranje.
Leto 1939, september. Požar vojne se je začel. Hitlerjev apetit se n:
ustavil pri češki, hotel’ je še več. Svoj poglel je obrnil naj Poljsko. Zahteval je koridor. Poljaki niso klonili. Izbruhnila je druga svetovna vojna. AH' glija in Francija sta priskočili na pomoč Poljski, a njihova pomoč je bila bolj simbolična kot pa efektivna. Smrtni udarec Poljakom je zadal Stalinov zahrbtni napad, ki je bil’ posledica pakta med Ribentroppom in Molotovom. Poljska je bila spet razdeljena med Nemčijo in Sovjetsko zvezo-Ko je imel Hitler zavarovan hrbet na vzhodu, je udaril na zapad pro-i Franciji. Francozi so bil; prepričani, da jih bo Maginotova linija obvarovala, a so se bridko motili. Nemške horde so udarile preko Belgije in vdrle v Francijo, jo pregazile in premagale. Junaški general Petain, junak Verduna je moral izpiti grenko čašo pelina in prositi za premirje in ga tud; podpisati v istem zgodovinskem vagonu, iz leta 1918, kjer je bilo podpisano premirje po 1. svetovni vojni. Italijani in njihov Ducce niso hoteli ostati za Nemci. Sanjal; so o nekdanjem rimskem imperiju. Z vsem ifompom so se vrgli v napad na Grčijo, a jim je huda predla. Duh stari’1 Atencev in Špartancev je prevzel Grke, ki so mlatili Lahe, da je bilo veselje Ne samo, da so jih pregnali s svojega ozemlja,, vdrli so celo v Albanijo in oblegali Korico. Ob tej grški ofenzivi se mi je pripetilo nekaj, kar je vredno, da ostane ovekovečno za vse večne čase.
Omenil sem že, da sem se navdušil za ples.S plesom je pa tako, kot s sladoledom in drugimi podobnimi dobrotami, katerih človek nima nikdar dovolj. Ni mi zadoščal ples ob sredah. Našel sem vedno kak izgovor, bodisi sestanek, bodisi telovadbo ali kaj podobnega. Ker so bili vsi ti „sestanki‘ in „telovadba“ v klerikalnih organizacijah, sem seveda dobil očetovo dovoljenje, čeprav so se ti vršili po „hora legalis". Nekoga večera sem imel nujne vaje za „nastop“. Seveda sem jo mahnil plesat v Trgovski dom, kjer so imele ples dekleta iz obrtne šole, med katerimi je bila tudi moja simpatija. Ker je bilo okolje prijetno in je moje „Donjuanstvo“ želo obilne sadove, sem pozabil na vse, se požvižgal na vse predpise in šolske paragrafe in ostal na plesu do konca, to je do polnoči. Ko sem se vračal domov, sem pred glavno pošto slišal, kako je „Greta Garbo" na ves glas oznanjala grške zmage. Kupil sem zato prvo izdajo „Slovenca“ (uradno sem bil se vednov klerikalni liniji) in požiral poročila. Ko pa sem prišel domov, me je čakalo sledeče vojno poročilo vrhovnega komandanta: „Ura je devet, hora legalis je že davno prešla. Ura je deset, kje se potepaš? Ura je enajst, to je že višek predrznosti. Ura je dvanajst, pripravi se na račun, grem spat. Oče." Ko sem prebral to „grozno“ vojno poročilo, mi je hitro prišla na misel grška ofenziva in da bo moj oče vesel grških zmag in laških porazov. Zato sem potihoma šel v spalnico, poklical očeta in mu začel pripovedovati o grških zmagah, češ da sem poslušal radio in sem vsled tega prišel tako pozno domov. Oče je le zamomljal: Bomo videli zjutraj, če je res in če ni to zraslo v tvoji domišljiji." Zadovoljen sem šel v mojo sobo, prej sem še uničil „corpus detlicti" (časopis). Ko je zjutraj ob šestih prišla jutranja izdaja Slovenca, je oče hitro vstal, ga začel prebirati in se prP'
Mičal, Ja so (jiia moja „radijska poročila" verodostojna, je odprl vrata ^oje sobe in mi rekel: „To pot si se rešil. Zahvali se Grkom." Ta amne-s*:'ia me je zelo razveselila, ker sem vedel, da bom lahko še naprej „telo-
vadil“.
Pa pustimo telovadbo in ples in se vrnimo k stvari. Čeprav smo bil; 'oani od sovražnikov in je na naših mejah gorelo, smo pa mi v Jugoslaviji naprej „cincali“ in se igračkali. Da smo cincali, ni nič čudnega, saj smo " • za zunanjega ministra Cincar Markoviča. Snubili so nas Angleži, 'Rubila nas je Os. Vsi so hoteli, da se jim pridružimo. Res, da so bile naše ^ ni pati j e na strani zapadnih zaveznikov, a strab pred „blitzkriegom“ nas nialo „bremzal“. Hoteli smo sedeti med dvema stoloma in flirtali na fisno jn ieV0- Mislili smo, da bomo tako izvozili dobro, še naprej verjeli * Juham in bili prepričani v nepremagljivost naše vojske. Ozračje je pa bnstajalo vedno bolj temno in bodočnost vedno bolj negotova. To je bil tudi 'Zlok, da je malo popustila naša strankarska zagrizenost. To se je poka-°b priliki odkritja spomenika pokojnega kralja Aleksandra. Ob te) j^iliki smo prvič skupaj nastopili združeni Sokoli in SFZ in SDK (bivši "). Bila je prav ganljivo, da je vendar enkrat vsa mladina združena 01akala po ljubljanskih ulicah pod eno samo zastavo in brez prepirov in Dizlik. Morda so nas prevzele besede „čuvajte Jugoslavijo!" in bližajoča Uevihta. Ljubljana je pa še enkrat videla skupen nastop slovenske mla e' To je bilo 1. decembra 1940. Kot vsako leto smo tudi to leto priprav-J 11 povorko ob priliki praznika Zedinjenja. Prva povorka (klerikalna) je J a kot vedno iz Akademskega doma, druga (liberalna) pa iz Narodnega 1 ma. Obe sta krenili proti Zvezdi. Ob spomeniku kralja Aleksandra smo e srečali. Toda to pot ni padlo povelje „po čukih" „po sovah", temveč Počasno sta padli povelji „slovenskim Sokolom trikratni Bog živi" in „slo-'euskim Orlom trikratni Zdravo". Ljudje, ki so to opazovali, so nam začeli dušeno ploskati in vzklikati. Pomešani med seboj smo formirali eno samo 0,lvorko in po kratkih nagovorih pred spomenikom, kjer smo obljubili med-'’°jno sodelovanje in sklenili, da se bomo skupno borili za boljšo bodočnost vaae domovine, škoda, da je do tega prišlo od 12. uri, ko je bilo pravzaprav Prepozno. A vendar smo mi mladi dali zgled našim starim politikom, da je ^no medsebojno sodelovanje in sožitje. Seveda naši „glavarji“ so še na-'l0j vztrajali pri svoji razdiralni politiki.
Pomlad 1941. Marec in njegove ideje so še bolj stemnile nebo nad Ju-^l-ijo. Osne sile so pritiskale, Angleži so nas še bolj snubili. Naša vlada Uezorn Pavlom je oklevala. Skušala je pridobiti na času, skušala je ostati ^ "vtralna do skrajnega trenutka in »pristaviti svoj lonček na ogenj", kadar Položaj najbolj ugoden in najboljše ognjišče. Kot je nemogoče sedeti ^ b dvema stoloma, tako tudi ni mogoče ostati miren med dvema tokoma.
0uiški pritisk je bil premočan in angleške obljube v oblakih in samo ^'uzne besede. Odločiti se je bila nujnost. Prišel je 25. marec. Cincar Mar-
kovic na Dunaju podpiše pristop k Osnim silam. Med jugoslovanskimi narodi, zlasti med mladino je zavrelo, bojni klic je bil „bolje rat, nego pakt O
Tudi ljubljanski študentje smo, brez razlike strank, šli na ulice in začeli vneto demonstrirati in protestirati proti paktu. Razbijali smo vse. kar je dišalo po Nemcih in Italijanih. Jaz sem bil seveda med naj večjimi razgrajači. To pot ni veljala nobena „hora legalis“. Še celo moj oče mi jo ni omenjal in mi ni puščal nobenih „vojnih poročil". Bil je zadovoljen z mojim patriotizmom in idealizmom. Pri teh demonstracijah sem še bolj navezal stike s Sokoli in Zboraši. čudno se mi je pa zdelo, da med demonstranti ni bilo nobenega komunista. So pač sledili linij: Ribentropp-Molotov in čakali ugodne prilike in povelj.
Prišel je 27. marec. Po prvem odmoru smo čakali, da pride profesor. ITčil nas je zgodovino. Ko je po precejšnjem presledku vendarle prišel, nam je takoj povedal, da je Jugoslavija oprala madež 25. marca in da je kralj Peter zasedel prestol. Novi predsednik vlade je general Simovic. Ko smo te slišali, smo vsi kot eden vstali in začeli peti državno himno in vzklikati kralju, Jugoslaviji in generalu Simoviču, nakar smo zapustili razred in gimnazijo in odšli v povorki proti Aleksandrovi cesti. Menim, da nihče ni ostal v razredih in da je večina bila med manifestanti. Hiše so bile vse okrašene z zastavami in ulice so bile polne. Narod je odobril spremembo, čeprav so vsi slutili, da je čas vojne blizu in da lahko vsak trenutek pride do nemškega napada. Vzkliki „holje rat nego pakt" so odjekali po vseh ulicah Ljubljane, kot so odjekali po drugih jugoslovanskih mestih.
Preko trideset let je že minulo od 25. marca in 27. marca 1941. Mnogo se je govorilo in pisalo o tem. Eni so branili prvi datum, drugi pa drugega. Kje je resnica, kaj je bilo bolj pravilno in kaj bi bilo boljše za nas? Pristop k Osi je bil na vsak način zgrešen, ker je bil proti našim tradiciiam, proti naši miselnosti, proti našim koristim. Puč ki je sledil je bila nujna posledica in potrditev narodove volje. Bil pa je prenagel in le improvizacija. Nismo bili pripravljeni. Preveč smo verjeli obljubam angleških kramarjev. To je bilo usodno. Naind ni hotel zavezništva z Osjo, ni hotel miru za vsako ceno in tudi ni hotel okrnjene državne suverenosti. Raje je izbral negotovost. Zavedal se je „da manj strašna smrt je v zemlje črnem krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi", ali kot so pravili Srbi „svoboda ali smrt" Mirno lahko rečem, če ne bi bilo 27. marca, Jugoslavija kot država (brez ozira na režim) ne bi bila med zmagovitimi silami in bi posledice tega spet najbolj plačali Slovenci. Tega se je vsa naša mladina zavedla in se združila. In to dejstvo je ena najbolj pozitivnih točk 27. marca 1941., vkljub vsem njegovim tragičnim posledicam.
PORAVNAJTE NAROČNINO
6. poglavje: Naprej zastava Slave, na boj junaška kri
Po 27. marcu 1941 je postajalo ozračje na jugoslovanskih mejah vedno bolj težko in napeto. Nemci, Italijani, Madžari in Bolgari so začeli zbira'! žete na naših mejah. Jugoslavija je začela mobilizirati. Duh po smodniku Je postajal vedno bolj močan. Iz Londona so nam peli slavo, a to so bile lepo zveneče besede, o kaki efektivni in realni pomoči pa ni bilo ne duha ne slu ha. Vse je kazalo, da se bomo morali ravnati po starem srbskem pregovoru »pouzdaj se use i u svoje kljuse". Tako je tudi bilo z vsemi tragičnimi Posledicami.
Cvetna nedelja, 6. aprila 1941. Začetek velikega tedna, ne samo v li-lurgiji, temveč tudi v resnici, kajti naš veliki teden in naš križev pot se je ''ačel. Vojna vihra je zajela Jugoslavijo. Sile Osi so iz vseh strani udarile na Jugoslavijo. London pozdravlja novega zaveznika, novega sobojevnika, in Poje slavospeve jugoslovanskim narodom. To je bila vsa pomoč, katero so nam poslali angleško famazonski kramarji. Nemška letala bombardirajo jugoslovanska mesta. Beograd je glavni cilj. Pod nemškimi bombami pade jugoslovanski generalni štab. Žrtev bomb je tudi politik in vodja SLS dr. Kulovec. Kralj in vlada zapustijo domovino in gredo preko Aten in Kaira v Anglijo. Mi Slovenci smo pa spet bili žrtve improvizacije in nepripravljenosti Naše zastopstvo, ki bi moralo iti v svobodni svet, da nas tam zastopa in brani naše intex'ese je, ker so odšli prepozno, zamudilo zadnje letalo in moral’ So ostati doma. Krasno! Ves svet je že vedel že zdavno prej, da bomo napadeni, samo mi tega nismo vedeli in se nismo zavedali nevarnosti. Imeli srm dovolj časa, vsaj od 25. marca pa do 6. aprila je bilo dovolj priložnosti, da bi naši strokovnjaki, politiki in osebe, ki bi bile ogrožene v slučaju okupa-Clje odšli v Anglijo ali Ameriko. Eden izmed vzrokov je bil brezdvoma ta, da ni bilo sporazuma med najpomembnejšima slovenskima strankama, kdo r‘aj gre in koliko zastopnikov pripade eni ali drugi stranki. Posledica: osta:l smo brez pravega zastopstva v svetu.
Vojna divja. Peta kolona deluje. Komunisti širijo malodušje med voj sko in propagirajo naj se vojaki ne borijo proti „zaveznikom“ Velike domovine socializma — Sovjetske zveze. Hrvaški Ustaši se povežejo z Nemci ir Italijani. Pavelič proglasi NDH — Svobodno hrvaško državo. Odpor jugoslovanske vojske vedno bolj slabi in končno pride razpad. Z voli in konji in brez vodstva (Štab je razbit) se nismo mogli upirati oklepnim divizijam. Jugoslavija je zasedena in razkosana. Slovenija izgine iz površja zemlje in je razdeljena med Madžarsko, Nemčijo in Italijo. Ti slednji ustanove „Pro-vincia di Lubiana", ljubljansko pokrajino in nas takoj aneksirajo k Italiji, seveda kot državljane drugega reda. Hrvati so drago plačali svojo samostojnost. Zgube Medžimurje, Dalmacijo in del Hrvaškega Primorja. Srbija izgubi Vojvodino, Kosovo, Metohijo, katero so zasedli Bolgari, črna gora Postane Italijanka.
Kaj pa moj poseg v vojno? O tem moram tudi pisati in to je moj.
glavni namen, kajti nočem, da bi se ta zgodovinski" poseg pozabil in da slavna javnost o tem ničesar ne bi vedela. Zato je moja sveta in patriotska dolžnost, da vam o mojem posegu v vojno v tem poglavju kaj napišem.
Takoj, ko se je začela vojna, so me poklicali k „pasivni“ obrambi, kamor sem se takoj odzval. Moj „ratni razpored" je bilo Marijanišče. Kot študenta so me imenovali za „čato“, to je določili so mi delo v pisarni. Tu sem bil le en dan. Že takoj na cvetno nedeljo se je začelo med mladino, brez ozira na strankarsko pripadnost (odsotni so bili le komunisti), gibanje, da se odide prostovoljno k vojakom. Mene je ta valj takoj zajel in sem se prežet idealizma in patriotizma takoj prijavil. Ko sem doma povedal, da nameravam oditi kot prostovoljec na fronto in si začel pripravljati „ratno opremo" so mama in sestre jokale in me skušale pregovoriti, naj ne grem, češ, da sem še premlad, da bi nosil puško. Nisem jim tega zameril, ker pač niso bile špartanke, ki so se poslavljale od svojih sinov in bratov rekoč: „Vrni se s ščitom ali na ščitu/ Če je mojim sestram in materi manjkalo poguma je pa tega	mojemu očetu prestajalo.	Ko sem	se	poslavljal od njega mi je
rekel: „Ne	morem, nočem in smem ti	braniti,	da	greš branit našo Jugosla-
vijo, kajti domovina je več kot oče, več kot mati in več kot družina. Če bi imel malo manj let bi šel s teboj. Pojdi in vrni se z osvobojeno Gorico. Solza si pa le ni mogel moj oče ubraniti, ker so mu te orosile oči in obraz, a prepričan sem, da so bile to solze ponosa ob slovesu od edinega sina, ki je odhajal branit domovino. Tak je bil moj oče, vedno zaveden in ponosen Slo venec in Jugoslovan. Poleg tega je pa povsod in vedno mislil na svojo rodno sončno Goriško.
Zbirališče za prostovoljce je bilo pred Narodnim domom v Tivoliju. Vedno več jih je prihajalo. Večinoma smo bili mladi vseh slojev in vseh strank (seveda brez rdečih). Ljubljanska dekleta (od nekdaj so lepe Ljubljanke slovele), so	se izkazala, da je bilo veselje. Obdala	so nas, vsakemu pripele na
prša pravi	slovenski „pušeljc“ in nas	bodrile.	Proti večeru je bilo dano po-
velje za „pokret“. Uvrstili smo se za Vojaško godbo in za veliko jugoslovansko zastavo v povorko in začeli korakati v štiristopih po ljubljanskih ulicah. Vse hiše so bile okrašene z zastavami in iz oken in balkonov so nam metali rože. Naš odhod je bil res pravo zmagoslavje bratske sloge in državno zavednosti. Po pločnikih je bilo polno ljudi, ki so nam navdušeno vzklikali. Dekleta so nas objemala in poljubljala, da smo bili vsi rdeči od „šmink“ Toliko poljubov, kot sem jih dobil ob mojem odhodu, gotovo ne bom dobil nikdar več, pa čeprav bi živel 100 let.
Ko smo prišli na kolodvor, so nas razporedili po vagonih. Seveda, ker smo bili že pod vojaško „komando“ so nas čakali „udobni“ živinski vagoni. Zadnji pozdravi, zadnji objemi, zadnji poljubi, zadnji stisk rok z očetom, materjo, sestrami in „simpatijami“ in vlak se je premaknil. Zbogom, brezskrbna mladost, zbogom brezskrbna mlada leta, zbogom petelinstvo, sem sam pri sebi dejal in se pridružil prijateljema Zvonetu in Tonetu, s katerimi smo bili vedno neločljiva trojka. Moja vojaška služba se je začela.
V	večernih urah smo odšli iz Ljubljane in proti jutru smo prišli v Novo mesto. Ko smo korakali po novomeških ulicah so nas tudi tu vsi navdušeno pozdravljali. Čez dan smo bili na novomeški gimnaziji. Že so nas Razdelili na čete in vode. Tudi kurate so nam dodelili. Ti so nas takoj) pripravili in „oborožili“ s potnim listom za „oni svet“, to se pravi, da so nam dali vesoljno odvezo.
Zvečer smo zapustili gimnazijo, šli na kolodvor, kjer nas je čakal vlak. Naložili so nas spet na vagone in kmalu nato smo že bili na poti proti Karlovcu. Ko smo prišli tja, nas „komanda ni pustila izstopiti, ker je bilo Vzdušje sovražno proti nam. Kot so nam v Novem mestu povedali, bi morali kreniti proti morju, a v Karlovcu so se hrvaški kretničarji „zmotili“ in usmerili kretnice proti Zagrebu. Tako so nas poslali v levje žrelo. Ko smo Prišli v Zagreb, smo molče korakali po ulicah proti vojašnici. Na cestah so Uas ljudje več ali manj sovražno opazovali. Tudi kamenje je padalo po Uas. Kaka grozna razlika med Ljubljano in Zagrebom. Ljubljana nas ie °bsula s cvetjem, Zagreb pa s kamenji in pljunki.
V	vojašnici so nam dali odmor do popoldneva. Namestili so nas po spalnicah in vsakemu dali svojo slamnjačo. S prijateljema Zvonetom in Ponetom smo bili v istem vodu in v isti spalnici. Hitro smo se posvetovali ■n sklenili, da bomo poskušali iti malo v mesto, da vidimo kakšna je situacija. ,,Dozvole“ seveda nismo dobili. Zato smo iskali, pri kateri „kapiji“‘ bi lahko šli ven. Po dolgem iskanju smo na stranski kapiji našli Slovenca, ki Pas je pustil oditi, seveda, morali smo mu dati „bagšiš“ in mu obljubiti, da se še pred koncem njegove straže vrnemo.
Ko smo tako srečno prebredli „Scilo in Caribdo" smo po stari slovenski navadi usmerili našo pot proti prvi gostilni, da si malo dušo privedemo, Med potjo smo opazili, da je po cestah polno uniformirancev, bili so Ustaši, ki so prevzemali oblast v Zagrebu. Videli smo tudi, kako so pretepali nekaj vojakov in jih psovali, da so se iskre kresale. V gostilni, smo hitro poizvedovali kak je položaj. Zvedeli smo, da so prve kolone nemških tankov že v Zagrebu. Zato smo si nahitro privezali dušo in se vrnili v kasarno. Tu smo opazili mrzlično pripravljanje. Vse je bilo v neredu.
Komaj smo prišli v vojašnico, so nas že poklicali v „stroj“. Pobrali smo naše nahrbtnike in se postrojih. Prostovoljci smo imeli posebno skupine. Ko smo bili postrojeni, se je zaslišalo streljanje. K sreči smo bili Zvone, fone in jaz ravno blizu stranskih vrat. Ko smo opazili, da vdirajo v vojašnico Nemci in Ustaši, smo jo vsi trije .Junaško" popihali na prosto. Tako smo se rešili vseh neprilik in težav, katere so morali prenašati vsi, ki so ostali v vojašnici.
(Sledi)
f General Franc Krenner
Ponoči med 17. marcem t. 1. je na svojem domu v Olivosu, lepem okraju Velikega Buenos Airesa v Argentini, '<:a večno zatisnil utrujene veke gen. Franc Krenner. Njegove nekoč tako poredno ž -vahne, veselo nemirne, pa po potrebi energično prodirne oči, ki jih je zadnja leta neozdravljiva bolezen kalila v vedno bolj neprediren mrak, so ugasnile dokončno.
Kljub temu, da je vsa leta emigracije preživljal precej odmaknjen zunanjim dogodkom naše zdomske dejavnosti, se je vest o njegovi smrti naglo razlila preko orjaškega mesta in okolice te1' presunila rojake, ki navzlic dolgim letom v tujini niso pozabili najtežjega, pa obenem najbolj veličastnega obdobja naše zgodovine, ko je mali slovenski narod vsemu svetu pokazal pravo pot, v katero bodo slej ko prej morala nastopiti vsa svobodoljubna ljudstva zemeljske oble, če hočejo živeti človeškega dostojanstva vredno življenje narodov.
Na tej poti pa je naš pokojnik spremljal svoj narod na zelo vidnem in pomembnem mestu. Tega v Buenos Airesu in okolici raztreseni slovenski protikomunisti niso pozabili; kot niso in nikoli ne bodo pozabili junakov, ki so s svojo žrtvijo prižgali zgled za ves še svobodni svet.
Zato so se vso nedeljo 18. marca 1973 srečavali ob pokojnikovi krsti !r doživeto molili za večni mir vojaka, ki je minulo noč odšel v zgodovino, kjer bo preko vseh sodobnih zmed strasti, interesov in pojmov prejel pravično oceno za svoj poseg v dogajanje slovenskega naroda. Prav tako je lepo šte-vilo rojakov navzlic delavniku naslednji dan pospremilo njegove umirjene zemeljske ostanke na pokopališče: še mnogo, neprimerno mnogo več tistih, ki jih neusmiljeni zakoni garanja za obstanek tega niso dovolili, pa so ga pospremili v večnost v molitvi in spominu, ki ne bo ugasnil, dokler bo gorela na svetilnik postavljena žarka luč slovenskega domobranstva.
Kdor je imel priložnost pok. gen. Farnca Krenerja poznati osebno, se
je lahko prepričal o njegovih človeških kakovostih, ki so znale ustvariti sintezo življenju polno predanega, veselega človeka z resnostjo natančno odrejenih nalog, katere mu je nalagal poklicni vojaški stan. Pok. gen. Franc Krener, ki je bil po nujnosti prirojene narave veseljak in izrecno družaben človek, je namreč istočasno uspel biti neupogljivo strog vojak, ki se je do srčike zavedal, da je poslušnost navzgor in navzdol temelj uspešnega izvr sevanja vojaških nalog. Prav zaradi tega na mestu, ki ga je zavzemal sredi usodnosti naših medvojnih revolucionarnih dogajanj, premnogokrat n 2el razumevanja v krogih, ki iz drugotnih razlogov niso razumeli osnovne, prvenstvene naloge, katero je moralo vršiti slovensko domobranstvo. To na videz — pa samo na videz — paradoksna sinteza se je v njem razvijala in Utrjevala na poteh, po katerih ga je vodilo življenje.
Rodil se je 18. aprila 1898 v Medvodah nad Ljubljano, kjer je bil njegov oče veleposestnik. Kmalu pa se je preselil v Kranj, kjer je živahni Francelj študiral gimnazijo, da bi nekoč postal inženir. Sredi najlepših mla dostnih načrtov pa ga je zajela prva svetovna vojna in ga poslala na bojišče, s katerega se je po premirju vrnil kot rezervni topniški poročnik, ka je najbrž vplivalo na nadaljnji tek njegovega življenja. Prva leta po vojni 'ie sicer študiral na tehničnih fakultetah v Brnu in Pragi, pa je zaradi nepremagljivih okolnosti moral dati slovo veselemu študentovskemu življenju v zlati Pragi. Leta 1922 je vstopil v jugoslovansko vojsko v činu topniškega poročnika.
Po službovanju in sledečem rednem napredovanju od Niša, kjer se je prvič srečal s takratnim majorjem Leonom Rupnikom, preko šestih let v Zagrebu, kjer si je poiskal zvesto življenjsko družico go. Julijo, pa preko Skoplja, Bele Crkve, Velike Kikinde in Osijeka ga ie zasačila nova svetovna vojna na mestu poveljnika topniškega polka v Prištini.
Po razsulu jugoslovanske vojske se je pretolkel do Ljubljane, kjer ga le doletela usoda vseh bivših aktivnih častnikov, ki so ostali zvesti nalog-, katero jim je naložil narod, in se zato niso mogli priključiti komunističnemu prevratništvu v času, ko je dežela že itak krvavela iz tisočerih ran pod tujo okupacijo. V posledici satanske pokvarjenosti rdečega podzemlja, ki je častnikom na odprtih dopisnicah razpošiljalo pozivnice za partizanske drhali, je Z drugimi poklicnimi tovariši na praznik sv. Jožefa leta 1942 tudi on moral v italijansko internacijsko taborišče v Gonars in končno v Chiesanuovo Pri Padovi. Tu je kmalu našel stik s krogom, ki so ga s Stankom Kociprom na študentovski strani tvorili stotniki Andrej Glušič, Dušan Čeh, Tone Petrovič i.dr., da so ob neprecenljivi podpori „Samopomoči“ pod vodstvom neumornega patra Fortunata Zormana in nepozabnega nok. patra Placids. Corteseja popolnoma onemogočili namen komunistov, ki so po prizadevanjih sodnega pripravnika Cirila Rusa i.dr. iz tega po večini študentovskega in oficirskega taborišča hoteli narediti visoko šolo revolucionarjev v službi svetovne stalinistične zarote. Tudi to je košček naše zgodovine, kjer je bil
takratni ppolk. Franc Krener udeležen, in tako pripomogel, da Chiesanuova tudi po splošnih razmerah ni bila niti senca Raba in drugih taborišč.
Ko so ga Italijani 8. decembra 1942 končno izpustili na svobodo, torej ni bil slučaj, da je prevzel mesto poveljnika mesta Ljubljane podtalnih protikomunističnih nacionalnih oddelkov v sklopu redne jugoslovanske vojske v domovini.
Na tem mestu so ga presenetili tragični septembrski dogodki po italijanski kapitulaciji leta 1943 s posledicami Grčaric in Turjaka, za katere pa on ni nosil nikakšne odgovornosti, ker so jih povzročili tlanes že zadosti razjasnjeni dejstveniki z drugih poprišč.
Ko je tiste usodne dni gen. Leon Rupnik polagal temelje prerodu miselnosti za novega Slovenca v slovenskem domobranstvu, je bil s tem svojim starim predpostavljenim in prijateljem od vsega začetka v tesnih stikih, čeprav ni takoj aktivno posegel v delo štaba, ki ga je takrat vodi! polk. Tonči Kokalj. Toda, ko je gen. Ervvin Roesener odslovil polk. Kokalja in hotel imeti na čelu na novo ustanovljenega organizacijskega štaba slovenskega domobranstva „nepolitičnega“ častnika, je takratni podpolkovnik Franc Krener v zavesti, da bo kot izključno poklicni častnik s tem v danih prilikah svojemu narodu lahko najbolje služil, to mesto prevzel.
Ob budni čuječnosti in navodilih očeta in ustanovitelja slovenskega domobranstva gen. Leona Rupnika je potem kot poveljnik organizacijskega štaba slovenskega domobranstva s pomočjo svojega namestnika ppolk. Milka Vizjaka in neumorno iznajdljivega načelnika štaba ppolk. Ernesta Peterlina uspel organizirati čete in bataljone te prve slovenske narodne vojske, katera je kaj kmalu pomedla z izdajalsko rdečo nesnago in istočasno s svojo vzvišeno ideologijo v službi Bogu — Narodu — Domovini izvedla resnično narodno revolucijo novega Slovenca.
Če se spomnimo, koliko divergentnih silnic v službi drugotnih interesov, ki so šli tako očitno na škodo osnovne naloge slovenskega domobranstva, da bi jih morali opaziti tudi največji kratkovidneži, je bilo takrat za varnim hrbtom domobranstva na poslu, potem bomo laže razumeli vso težo i-aloge, ki je ležala na odgovomih ramenih poveljnika organizacijskega štaba. Ni bilo lahko zvijati se med to dušljivo goščavo in obenem paziti na čuječe, povsod prisotno nezaupljivo oko okupatorja, ki so mu mnogokra*. infantilne akcije izven domobranstva povrhu dajale še vsa onravičila za njegovo nikdar mirujočo budnost. Gradeč na že omenjenem načelu poslušnosti poklicnega vojaka, je ppolk. Francu Krenerju uspelo odvračati te prepreke, četudi na račun nekaterih užaljenosti, ki so mu potem prinesla tud. na straneh „čenč“ Informativne pisarne ohranjena sumničenja, klevete :n celo denunciacije, katero so vsekakor nujno prihajale tudi na okunatorie-va ušesa; kar pa ni moglo preprečiti, da ga v vrsti povišanj ob priložnosti eno izmed proslulih domobranskih priseg gen. Krivin Roesener ne bi po-
v>.';al v čin polkovnika, in da ne bi ostal na mestu poveljnika organizacijskega štaba slovenskega domobranstva do konca.
Kljub tej gonji, ki je ostala dokumentirana za anale naše zgodovine, so ga v noči 3. maja 1945 na Taboru v Ljubljani zbrani politiki povišali v generala in postavili proti odslovljenemu gen. Leonu Rupniku na položaj Poveljnika slovenske narodne vojske, kakor so tisto noč z dekretom preimenovali slovensko domobranstvo.
Poklicni vojak je upravičeno mislil, da bo po vsem, kar je bilo že prei izgovorjenega in tisto noč celo odrejenega, tudi na tem mestu lahko najbolj? >-lužil skupnim koristim slovenskega naroda. Poklicni vojak je bil prepričan, je nolitika šla po zanesljivih poti pi-ed njim in da ie bila no snlošm Veljavnih načelih pod njegovim poveljstvom stoječa slovenska narodna vojska samo orodje za izvajanje do podrobnosti preračunane ter na trdnih temeljih osnovane iste politike.
Da pa je potem po edino še preostali možnosti umika slovenske narodne vojske na Koroško šele na mastu čez Dravo pri Borovljah skušal on od Angležev dobiti zagotovilo, ki bi si ga za ta slučaj morala zagotoviti po-htika že pred usodno nočjo 3. maja 1945, je samo v prid njegovi možatosD, ki mu jo je mogoče šteti samo v zaslugo. Grab Franc Krener je svojo dolžnost do mej svojih sposobnosti izvršil! Kar se je potem odigralo na Vetrinjskem polju, so bile samo že od prej ustvarjenemu duševnemu stanju ir: Prepričanju odgovarjajoče posledice vzrokov, ki so ležali daleč pred 3. majem 1945.
Po položaju, ki mu ga je usoda namenila zavzemati v sečišču prelomnice slovenske zgodovine, je zato samo nujno, da je gen. Franc Krener portal poleg inspiratorja in ustanovitelja slovenskega domobranstva gen. Leona Rupnika najbolj sporna in najbolj diskutirana osebnost izza najveCjil-<Ini slovenske žitnosti. Toda njemu je bila usoda vsaj toliko mila, da je lahko še več kot četrt stoletja prestregal pljunke in zbiral priznanja, od vrač?! nbdolžitve in dajal izjave, ki jih bo ob luči ohranjenih dokazov ocenila zgodovina. Ko so gen. Leona Rupnika zadosti opljuvali, so čezenj položili samo še molk njegovega mučeniškega groba Gen. Franc Krener pa je imel srečo, da je že oktobra 1947 lahko emigriral na svobodna tla kozmopolitske Argentine, kjer je s pridnim delom skromnega, javnosti odmaknjenega brezdomca uspel postaviti sebi in svoji zvesti življenjski spremljevalki ge. Ju-hji toplo gnezdo v miru lastnega doma v tujini.
Po skoraj popolni oslepelosti, ki so se ji zadnja leta pridružile še druge težke bolezni, je umrl komaj mesec dni pred napolnjenim 75. leto?v Pogreba, ki ga je vodil msgr. Anton Orehar, se je kljub delavniku udeležilo lepo število rojakov. Ob grobu sta se od njega poslovila bivši domobranski ‘‘ustnik Bogo Pregelj in prof. Srečko Baraga.
Z gen. Francem Krenerjem se je iz dušljivega vzdušja naših povojnih let dokončno umaknil v območje zgodovine zadnji iz*vrha slovenskega domo-
Sranstva. Vsakemu izmed stebrov tega vrha je bilo usojeno vršiti svojo nalogo in dokončati svoje življenje na drug način. Vsakega izmed njih s.i tudi skušali klatiti na raven drobiža v izigravanju ne vedno jasnih, drobnih interesov. Sedaj so se končno zopet vsi „trije kralji" organizacijskega štaba slovenskega domobranstva — gen. Franc Krener, ppolk. Milko Vizjak in pnolk. Ernest Peterlin — zbrali na skupen večni raport pri vrhovnemu poveljniku slovenskega domobranstva gen. Leonu Rupniku.
Pod varstvom čuječega, vsevidnega in vsevednega Stvarnika, ki je dokončna zgodovina, je njihov raport jasno določen. Kar do tja prišepetava-nja, klevete, izmišljotine in pod moralnim pritiskom naše vsenarodne žaloigre iz zagrenjenosti izsiljene izjave in na določen cilj preračunana prikrojevanja ne dosežejo, vsakdo izmed njih lahko v miru blaženosti čaka poslednjega povelja Onega, ki v svojih mnogokrat nedoumljivih strateških in taktičnih premikih uravnava bojišča na usodnici človeštva. Za tisti čas že stojijo pred Vrhovnim poveljstvom zgodovine naši zanesljivi mrtvi bataljoni. Z njimi na čelu bodo za veličastnim zgledom teh bataljonov kot nezadržni vihar zdrveli čez našo sveto zemljo roji danes mogoče še nerojenih nov:h Slovencev, da zase in rodove, ki še pridejo za njimi, izvojujejo dokončno zmago za Boga — Narod — Domovino.
Kum-
f Franc Pristavec
V mestu Rosario 300 km severno od Buenos Airesa je nepričakovano umrl 30. marca t. 1. g. FRANC PRISTAVEC.
Pokojni se je rodil 5. junija 1898. v Iški vasi pri Ljubljani. Bil je vojak prve svetovne vojne in se je takoj po končani vojni javil kot „Mais-trov dobrovoljec" za obrambo Koroške. Kot dober „Maistrov borec" je prejel za hrabrost zlato medaljo na katero je bil vedno ponosen. Leta 1920. se je poročil z gospo Štefko roj. Mežnar rojeno v zeleni Štajerski ter si istega leta ustvaril lastni dom in podjetje v Ljubljani. V družini so imeli sina edinca Zorana, ki tudi živi z družino v Rosario.
Kot odločen protikomunist je ob koncu zadnje vojne zapustil z družino belo Ljubljano in se podal na begunsko pot v Italijo. Od tu je 1. 1948. emigriral v Argentino in se takoj naselili v Rosario. Pri Pristavčevih ie znano zbirališče Slovencev in ne samo tistih, ki žive tam, ampak tudi onih, ki prihajajo v Rosario. Tudi pok. škof Dr. Gregorij Rožman je bil gost Pristavčevih.
Naj v miru počiva: Maistrov bore, velik narodnjak, odločen protikomunist in zvesti čitatelj glasila Tabor.
Naše globoko sožalje soprogi Štefki, sinu Zoranu z družino in ostalim svojcem.
Adolf Škrjiinec-Igor - 50-letnik
Kako hitro pač tonejo leta v zgodovino: l’ako jasno še vidimo drobnega domobrančka, ki je prinašal v revijo Slovensko domobranstvo tam na Rimski cesti v Ljubljani svoje Prve literarne prispevke v prozi in pesmi, danes pa mu daleč v tujini že pišemo te vrstice za 50-letnico, od koder lahko s ponosom opravljene dolžnosti zre na doslej prehojeno življenjsko pot.
Adolf škrjanec je Ljubljančan. Rodil se je 10. aprila 1923. Iz gimnazijske šolsko klopi Ka je iztrgala medvojna revolucija in vključila v vrste tistih najboljših sinov slovenskega naroda, ki so spričo perfidne rdeče pre-vratnosti jasno spoznali resnično nalogo svoje generacije in se na poziv generala Leona Rupnika odločili za Boga — Narod — Domovino! Dolfe Škrjanec ni dal 'vzvišenim nalogam slovenskega domobranstva samo svojih telesnih sil, kar bi že bilo samo po sebi zadosti. Kar je bilo za tisto dobo zmedenih Pojmov še bolj pomembno, je to, da je zahtevam svojega časa posvetil tuni intelektualne sposobnosti svojega duha. Dolfe Škrjanec se je zahtevam svc-jega časa zares predal z dušo in telesom.
To je dokazal takoj s svojimi prvimi prispevki za revijo Slovenski domobranstvo, ki so brž vzbudili pozornost tudi izven njenega svojskega kroga bralcev. Sočnost njegove proze, še bolj pa pristno učinkujoči izraz njegove lirike je takrat samo še domobranski reviji poznanega pesnika, ki So je skromno skrival za psevdonimom Igor, na mah postavil z Dimitrijem Jerucom, Ratkom Šušteršičem ter Mirkom Šušteršičem ob stran zgorelega, domobranskega barda Franceta Balantiča.
Že njegova takratna rahla lirika, ki po dr. Tinetu Debeljoku prehaja fi Revolucionarne zanesenosti v tiho pesem, v impresijo, je namreč razodevala tisti pristni pesniški prijem motiva, ki takoj zagrabi, ki pa ga v sodobiv generaciji pogrešamo, četudi je njegov motiv revolucionaren, njegov prijem 'ičinkuje naravnostno v dojemanje in zato orje v bralcu odprto brazdo zf. globok estetični učinek.
Ta Igorjev dar se je z leti in ob zakladih nekopičenih izkušenj samo se razrastel. Danes so Igorjevi topli verzi naravnost halzam za sicer v vsiljivosti modernizma samo zaradi modernizma trpinčenega bralčevega doje-
manja. Človek se lahko samo čudi, da po zbirkah, ki jih lahko kupujejo iamo snobi za okras knjižne police, da danes še nikomur pozvanih ni prišlo na misel, da bi Igorja pripravil do snopiča njegove lirike.
Toda, čeprav imamo vso pravico svoje mnenje javno povedati, je to samo naš kratek komentar pesniku Igorju v spominsko knjigo. Ker pa ni naša naloga slaviti 50-letnice pesnika Igorja, bi mu radi povedali, kako smo ob tem življenjskem jubileju Adolfu škrjancu hvaležni za mnogo stvari. To pa je naša dolžnost! Zakaj to zasluži domobranska idejna prekaljenost Adolfa Škrjanca.
Adolf škrjanc je bil namreč tisti, ki je ob prelomu v okviru borčevske organizacije takoj dal na razpolago svoje ime za odgovornega urednika „Tabora“, za katerega ob njegovem nastanku prenekateri še piškavega oreha niso dali. In vendar je naša revija takoj na začetku dokazala toliko življenjske sile, da se je na mah sprevrgla v organ, ki je v naši zdomski publicistiki krčil pionirsko pot odprtega demokratičnega razpravljanja, na katero so šele pa „Taboru“ končno morala stopiti tudi druga že obstoječa in nova glasila. Danes vemo, da svežega prepiha „Taborovih“ strani z iz -dom vsake številke želno pričakujejo tudi tisti, ki se z nami sicer ne morejo strinjati. To je „Tabor“ lahko dosegel samo zaradi svoje trdne podlage idejnega bogastva slovenskega domobranstva. In gojitev tega bogastva je velika zasluga tudi našega Dolfeta Škrjanca, ki je dolga leta in vse oo pred kratkim za to zastavljal svoje ime.
Dolfe Škrjanc pa ni dajal samo svojega imena za našo revijo. Kadar je bilo potrebno, je nastopil kot prekaljeni domobranec in postavil pojme na odgovarjajoča mesta.
Spomnimo samo na njegove možate govore, ki so proslavam spomina pok. gen. Leona Rupnika dali popolnoma novo, ko takrat nepoznano obeležje, ob katerem se je zganila marsikatera dremajoča vest Spomnimo na njegovo kristalno jasno tolmačenje in načelno vzdrževanje domobranske ideje, skristalizirane v pojmih Bog — Narod Domovina. Spomnimo na njegovo odločno zastopanje za zgodovinske resnice, četudi vse in vsem niso hib prijetne.
Pa kaj bi še naštevali! Vse, kar nam je Dolfe Škrjanc doslej dal, nam je samo jamstvo, da nam bo še dajal. Zato mu ob njegovem življem skem jubileju želimo še mnogo, mnogo zdravih in plodovitih let.
„Taboraši'‘
Martin Radoš ~ 50-Ietnik
Rodil se je 13. aprila 1923 v vasi Boldraž pri Metliki. Živi v San Justu — Veliki Buenos Aries.
Je neumorni odbornik „Našeka doma“ v San Justu ter zvesti bralec glasila Tabor.
Želimo mu še veliko let plodnega živlenja za slovensko skupnost.
Ructolf Keršič - 50-lctnik
Naš Rudi se je rodil 14. maja 1923 v Mariboru a pozneje je živel v Ljubljani. Tu v Argentini živi v Tabladi — Buenos Aires.
Prav rad prihaja v „Naš dom“ v San Justo, kakor tudi v zavetišče Dr. G. Rožmana kjer običajno vodi „bar“ na prireditvah zavetišča.
Tudi Tebi želimo mnogo let, da bi nam tako še večkrat pomagal in vodil v zavetišču gostilniško obrt.
Naše priznanje In čestitke Nacetu Frančiču ml.
Nace Frančič je doma iz Št. Jerneja na Dolenjskem. Ko je doma divjala revolucija, je bil Nace še mladomisnik in je obiskoval ljudsko šolo, dočim je njegov starejši brat Ivček študiral gimnazijo v Novem mestu, ki se je ob ustanovitvi domobrancev vključil v njihove vrste. Z ostalimi domobranci je prišel na Vetrinjsko polje, od koder je bil vrnjen v Teharje in bil ubit kod mladoletnik.
Naš Nace je ostal po vojni z mamo doma in sta 10 let po končani vojni emigrirala v Aigentino kjer sta našla svojce. Nace se je zaposlil v tekstilni stroki, obenem pa je študiral in najprej opravil izpit čez ljudske šolo in potem je obiskoval v nočnih urah srednjo šolo. Končno je nadaljeval študije na profesoratu Avguštincev v San Andresu, Bs. As. kjer je 30. marca 1973 diplomiral za profesorja zgodovine in zemljepisa.
Poleg dela in študije vneto sodeluje v borčevski organizaciji, čigar r član je, a poleg tega je tudi odbornik konzorcija glasila Tabor, kjer tudi sodeluje s njimi prispevki.
Dragi Nace: Taboraši Ti iz srca čestitamo, da si že kot starejši vztrajal pri delu in študiju in se Ti je izpolnila želja, da si postal profesor. Prosimo Te, da tudi v bodoče, ker imaš večje in obširneje obzorje, pišeš o naši in obči zgodovini v pravi luči.
Franc Košut:
Samostojna slovenska državica je nemogoča
Nekoč v davnini je obstojala samostojna slovenska država Karantanija. Iz besede Karantanija je nastala nemška beseda Kamten, ime avstrijske pokrajine ob jugoslovanski meji, kjer boste pa zaman iskali slovenski!: besed in imen, pa čeprav je to bilo čisto slovensko področje. Slovenci so živeli tja do Dunaja. Zato ima Dunaj slovensko ime, in ni npr. Vienna, ali Wien, ali pa Beč. Na drugi strani so živeli do Dachsteina. Čudna nemška*' 'mena so slovenskega izvora (npr. Globotschnigg je v resnici Globočnik, ime
je pokvečeno ali po sili, ali pa iz nemškutarstva, ali oportunizma, da le no bi kdo opazil, da gre za Slovenca).
Po prvi svetovni vojni je poražena Avstrija potegnila za nos Slovence s svojimi obljubami, ki niso bile počenega groša vredne, še sama Avstrija je bila premajhna za obstoj in je brez strela izginila pod nemškim škornjem, z njo pa njeni Slovenci. Jugoslavija je bila silno okorna, bedasto nediplomatska. Na plebiscitu je komaj zmagala Avstrija z 51% proti 49%, o poštenosti štetja glasov pa nisem prepričan, dasiravno titovcev še ni bilo takrat na svetu.
700 let je bila Slovenija pod Avstrijo in profesorji slovenščine trdijo, da je skoraj čudež, da se je sploh slovenski jezik ohranil. To zaslugo pripisujejo ravnp Bleivveisu, ki se ga po vojni tako v nič deva, da se ga sploh nikjer več niti ne omenja (njegovo ulico v Ljubljani so seveda preimenovali). Austrija, ki odlično razume avstrijsko manjšino v Italiji, je popolnoma gluha za slovensko manjšino v Avstriji. Zadnje čase so se pojavih dvojezični kažipoti, a so velikonemški šovinisti tablice odnesli ali pa jih premazali s črno barvo. Policija se ni hotela potruditi za tako nepomembno" kršenje javnega reda.
Kljub sporazumu z Jugoslavijo in lastni zakonodaji se pa le nič ne stori za slovensko manjšino v Avstriji, ki ob germanizaciji hitro izumira. Slovenstva tam sploh nikjer ne opazite. Na prste lahko naštejem ljudi, ki so tam — v zibelki slovenstva — govorili slovensko 1. 1971.
Italija pa tudi nima niti trohice boljših namenov s Slovenci. V Italiji je vse temeljito poitalijančeno.
Masa majhnih državic je nekoč eksistirala, a jih je zob časa pogoltnil. Recimo baltske državice so še vsem v svežem spominu. Takih kot Lichten-stein in San Marino ter Andorra je zelo malo. Samo jugoslovanska avtonomna Slovenija je možna, vse ostale možnosti pa so nore donkihotske utopije. Žal se povsod še najdejo norci, ki jim realitete niso mar, a komunizem ,lim je zastrupil njihov odnos do južnih bratov, ki so sami prav tako, izkoriščani po tiranih. Ne Srbi ali Hrvati, temveč titovci vse molzejo za svojo rit.
Opomba uredništva: omenjeni članek je izšel v mesečniku „Jugoslo-ven" decembra 1972, ki izhaja na Švedskem.
Ob zaključku št. 5-6 Tabora je dobrotnik zavetišča g. Vojteh Budinek iz El Bolsona, Bariloče, sporočil, da je meseca aprila obiskal slovenske rojake v Sao Paulu, Brazil, in ob tej priliki nabral za zavetišče 850 cruzeirov.
Odbor Zavetišča se slovenskim rojakom iz Brazila zahvaljuje za pomoč, kakor tudi g. Vojtehu. Darovalci bodo objavljeni v naslednji št. Tabora.
V zvezi s člankom „Precl desetimi leti“, objavljenem v „Taboru“ št. 11-12, 1972 smo prejeli pismo g. Janeza Kralja iz Buenos Airesa, v katerem postavlja avtorju članka nekaj vprašanj in zavrača njegove navedbe kot zamotane in zlonamerne.
Avtor omenjenga članka je uredništvu seveda poznan. Njegov namen ni bil „vzbujati pretekle spomine", temveč opozoriti, da je za resnično po-mirjenje ali celo združitev, potrebno več, kot samo govorjenje, predvsem pa razčiščenje nekaterih točk, ki jih navaja, brez ozira na to, kako gleda nanje ena ali druga stran. Nobena polemika pa tega namena ne bi dosegla, zato naj zadostuje gornje pojasnilo.
DOPOLNILO „BELE KNJIGE"
Ko je zgodovinski odsek ZDSPB Tabor, pred dvema letoma izdal ,,Be!o knjigo" Slovenskega protikomunističnega upoi-a, je bilo v uvodu povdarjeno, da delo še ni končano in da Matica mrtvih ne predstavlja nekega dokončnega seznama, zlasti ne kar se tiče vrnjenih domobrancev. „Bela knjiga" je bila zato označena samo za temeljni kamen neke bodoče zgradbe
Ob samem izidu in ob drugih prilikah, je zgodovinski odsek ZDSPB Tabor nato pozival slovenske ljudi širom po svetu, naj mu pošljejo nova imena, popravke in dopolnila. Uspeh te akcije je zadovoljiv, čeprav bi seveda lahko bil še boljši. Prejeli smo številna pisma s poporavki in drugimi pripombami pa tudi cele nove sezname od prijateljev v Angliji, Kanadi, Argentini, Avstraliji in drugod.
Vsi ti novi podatki bodo skupno s popravki, vključeni v „Dopolnilu Bele knjige", ki ga zdaj pripravlja zgodovinski odsek ZDSPB Tabor, še vedno pa so podatki pomanjkljivi in nepopolni na naslednjih področjih: Gorenjsko domobranstvo. Teh imen nimamo niti polovico. Novomeška skupina. Domobranci te skupine po veččini niso mogli zapustiti domovine. Tudi njihovih imen je v Beli knjigi manj kot pol. Štajerska. Če izvzamemo Celjane, ki so padli na Grčaricah in po izidu Bele knjige objavljeni seznam padlih salezijanskih klerikov, bi se zdelo, da je štajerska v boju pi-oti ko-munizrn izgubila komaj kak ducat ljudi. Četništvo. Čeprav je bil iz Vetrinja vrnjen celoten Dolenjski odred Janeza Marna (ostali trije so se umaknili v Italijo), je v Beli knjigi samo nekaj teh imen. Vrnjena pa je bila tudi polovica fantov štajerskega odreda.
Hvaležni bomo torej vsem, ki nam bodo priskočili na pomoč in spo-
ročili imena in sezname žrtev iz omenjenih kategorij, pa seveda tudi imena kateregakoli drugega padlega Slovenca. Svoje čase so imeli nekateri ljudje določene pomisleke in so očitali ZDSPB Tabor, da ji gre pri iskanju teh imen predvsem za politične koristi. Upamo, da so se ti predsodki zdaj razblinili. Mnogi ljudje so že v preteklosti na te „pomisleke“ niso ozirali ter so nam omogočili, da so nekatere občine prav po njihovi zaslugi zanesljivo obdelane.
Zgodovinski odsek ZDSPB Tabor ima zdaj izdelano tudi abecedno kai'-toteko vseh žrtev, tako da je zdaj ob vsakem novem imenu takoj mogoče ugotoviti ali je že na seznamu ali ne. S tem bodo preprečene bodoče napake ali dvojni vpisi.
Vsa pisma, sezname, popravke itd. pošljite na naslov: Tabor, 1439 Larchmont Rd. — Cleveland — Ohio 44110 — USA. Istotam lahko tudi naročite „Belo knjigo", katere zaloga pa pojema. Cena izvodu je 6 dolarjev.
Zgodovinski odsek ZDSPB Tabor
GLAVNI ODBOR	VELIKA NOČ 1973.
Vsemu članstvu!
Glavni odbor ZDSPB TABOR želi Vam in Vašim družinam veselo in blagoslovljeno Veliko noč 1973!
Velika noč stoji na začetku pomladi, ko se vsa narava sveta pomladi. Vstajanje Sina človekovega praznujemo v dnevih, ko tudi zemlja znova vstaja iz zimske noči, zato je to najboljši čas, da se pomladi tudi naša duša in dejavnost.
Kakor je namreč nam samim usojeno končno vstajanje, tako mora znova in znova vstajati v nas vse tisto, kar je bilo vodilo v našem življenju in delovanju. Nemoč in smrt sta začasni, življenje pa je večno in neuničljivo.
Zato je odveč vsaka bojazen, da je tisto, kar nam je bilo nekoč sveto, umrlo in da je za vselej pokopano. Umrla so samo telesa naših bratov, njihov duh pa živi in bo z nami vse dni do končnega poveličanja.
Res je, ne vemo, kdaj bo prišlo to poveličanje. Mnogi izmed nas ga morda ne bodo dočakali, toda prišlo bo, ker je pravica še vselej premagala zlo, ker so božji mlini doslej v sončni prah zmleli še prav vsako zlobo in zločin.
Tri desetletja nas že ločijo od tistih usodnih dogodkov, ki so pretresli našo domovino in preoblikovali naša življenje. Mnogi so takrat legli v grob, da bi živeli — in zdaj moramo mi živeti, da oni ne bodo umrli!
In v tem je ves smisel našega življenja, naše Velike noči, pa tudi vsa naša dolžnost!
Milan Zajec, predsednik
Za zavetišče:
N. N., San Martin .............. 20
N. N„ Argentina................ 100
Žakelj Jože, Ramos Mejia .... 100
Benedičič Miha, Castelar ...... 300
Tekavec Ivan, Ramos Mejia ...	86
Mustar Stane, Ezeiza ......... 10 >
Jenko Janez, San Martin ........ 76
Zorec Franc Charruca .......... 100
N. N., Charruca ................. B
Šivic Srečko, Casanova ......... 51
Fraz Leopold, Ramos Mejia . . 100
N. N., San Justo ............... 30
Kovač Marija, V. Ballester . .. 210 N. <N., Slan Justo .............. 2
Dobiček pri kosilu v zavetišču
18. 3. 1973 .............. 98.76
Rev. Škrbec Jože, cerkvena nabirka pri sv. maši v zavetišču 18. 3. 1973 .............. 76
Prodaja knjige Martin Fierro . 240
Oblak bratje, San Justo ....... 500
Kodelič Štefan, Mendoza ........ 40
Škrbec Jože, rev. Cap........... 96
N. N., Ramos Mejia .............. 2
N. N., Ramos Mejia .............. 2
Hribovšek Franc, Ramos Mejia. 100 Novak Franc, msgr. Ituzaingo . 100
Rozina Veronika, Lamis ......... 10
Urbanč Franc, Lamis ............ 10
črnak Jože, Lanus .............. 20
Velkavek Miro, Lamis ........... 10
N. N. J. L. Suarez ........... 4.25
V. N., Lamis .................... 3
V spomin na pok. stariše:
Sturm Franc, Ramos Mejia ....	50
Mesto cvetja za pok. gen.
Krenner Franceta:
Hacin Pavla, Capital ............ 100
Kocjančič (Dorotea, Olivos ...... 100
Rigler Radivoj, Don Torcuato . .	15
Cof Emil, Capital ................ 50
Dr. Baraga — družina, Capital 50 'JSPS Tabor, Argentina .......... 100
Mesto cvetja za pok Fr. Pristavec:
Cof Emil, Capital ............... 150
Ing. Matičič — družina, J. L. Suarez ........................ 50
Ob prvi obletnici mamine smrti:
Buda Stane, C. de Belgrano . . . 200
Trpin Jože, slovenski rojak iz Ka-
nade, ki je svoječasno živel v Argen-;ini je podaril stavbno parcelo (lotj, ki ga je imel v Argentini slov. zavetišču. Odbor zavetišča je to zemljišče prodal v gotovini za 11.000 pesov ley.
Opomba: po sklepu zavetišnega odbora se darovi, ki so manjši od 10 pesov ley objavljajo pod oznako N.N.; orav tako se objavljajo pod N. N., da rovi tistih, ki ne želijo biti imenovani.
Tiskovni sklad gl. Tabor:
N. N., Ramos Mejia............... 2
Bavec Alojz, Ramos Mejia ....	5
J. B., Australia ........ (funt)	1
Gričar Karel, Gran Bourg ...	5
Šušteršič Marjan, Hurlingham.	20
N. N., Lanus .................... 6
Tekavec Ciril, San Justo ........ 5
SLOVENSKO ZAVETIŠČE JE DELO VSE SLOVENSKE EMIGRACIJE IN NIHČE NIMA PRAVICE ZASLUG. VSA PRAVICA JE PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE JE IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM.
VSEBINA
Rebeldia de la juventud y sus causas .................................. 1J3
Upor mladine in njegovi vzroki ........................................ Ii4
Maj — junij ............................................................. 115
Slovenci v borbi za človeško dostojanstvo nekoč in danes (dr. S. Baraga) lltj
Tebi mlada slovenska generacija (F. G.) ............................... l:H
Izseljevanje iz Slovenije po drugi svetovni vojni (Avgust Horvat) ....	12:!
Car noči (Verinov) ...................................................... 128
Trojni umor (E. O.) .................................................... 12t'
Vrnili smo jim konje (S. P.) .......................................... 131
Kulturna revolucija (F. G.)	.......................................... 138
Majnik 1945 (Marijan Jakopič) ........................................... 184
Izdajalec in še kaj (E. O.) ........................................... 135
Jožef Stalin — ,,Sonce človeštva" (T. N.) ............................. 137
Monolog o dialogu ....................................................... 189
Vera v rdeči Jugoslaviji (F.K.) ......................................... 140
Slovenska nesloga in separatizem (J. L. Kranjc) ....................... 141
Tugomir Sanjač (Rasto J.	L.	Košanov) .............................. l<rj
Naši mrtvi .............................................................. Io0
Naši možje............................................................... 155
Na uredniški mizi ....................................................... 159
Darovali so ............................................................. III
S =
II
<
šh
TARIFA REDUCIDA
Concesi6n N9 8133
FRANOUEO PAGADO
Concesi6n N9 2619
Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.159.810.