,,DOM IN SVETS' 1891, štev. 6.
287
pragermanskih sledov, kjer le more. Profesor Rutar tolmači nekatera stara krajna imena (n. pr. Vellach, Krain, Kronau itd.) kot pristno slovenska, katera je skušal Krones za svoje germanske ideje uporabiti. — V zadnjem sestavku »Beriehtigungen und Naehtrage« (70—72) popravlja nekatere hibe iz I. in III. letnika muzejskih izvestij.
Tretja knjiga muzejskega društa je: >Mit-theilungen« etc. Zweite Abtheilung: Natur-kundlicher Theil. — Prof. W. Voss nadaljuje (1—70) svoj spis »Mvcologia Carnioliča«, katerega prva dva dela je priobčil v II. in III. letniku. Prof. F. Seidl popisuje »Das Klima von Krain« (71—137). Pisatelj precej obširno navaja kraje, kjer se je podnebje opazovalo, in osebe, katere so se s tem bavile.
Vnanja oblika knjig je jako lična; imenovani dve knjigi nimata kazala.
Poročujoč o letošnjih izvestjih kar najtopleje priporočamo slovenskemu razumništvu muzejsko društvo, da je podpira, ako ne s spisi, pa vsaj z udnino. Smoter društvu je popisati naravno krasoto kranjske zemlje in preiskovati njeno zgodovino. Imena odborništva nam sve-dočijo, da je društvo v dobrih rokah. Komur je torej mar časti mile domovine, podpira naj društvo, kolikor le more, ker troški pri takem delu niso majhni.                                 j. Benkq.
RVAŠKO    SLOVSTVO. Knjige »Matice Hrvatske" za leto 1890.
(Konec.)
Radoslav Lopašie: »Bihač i bihacka
krajina«. Mjestopisne i poviestne črtice. Izdala »Matica Hrvatska«. Sa jednom zemljopisnom kartoni i sa četrnaest slika. Vel. 8°. Str. VIII-L-312. Knjižarska cena 2 gld. — To je naslov druge poučne knjige, katero nam je podala »Matica Hrvatska« za minulo leto. Pisatelj, ki je udom matičinim že znan po svojih delih: »Poviest grada Karlovca« in »Dva hrvatska junaka«, opisuje nam tukaj zemljepisni položaj in zgodovino Bihača in njegove okolice, ki je dandanes znana pod imenom »Turške Hrvaške«. — Nekdaj je pripadal ta kraj hrvaškemu kraljestvu, ali ko so Turki po dolgih in krvavih bojih v teh krajih premagali kristijane, ostala je bihacka krajina pod turškim gospodstvom do najnovejšega časa. Ko je 1. 1878. avstrijska vojska premagala turške vstaše, ni se ta kraj več pridružil materi zemlji, nego je ostal zjedinjen z Bosno. — Ti kraji se odlikujejo s posebno pri-rodno lepoto, semtertje se po brdih dviguje v nebo temno zidovje na pol podrtih gradov, ki kakor ljuti zmaji navidezno preže na okolico in nas živo spominjajo strašne minulosti.
Bihač s svojo okolico je bil nekdaj jako važen, zlasti ob času hrvaških kraljev domače krvi. Nekatere listine ga zovejo celo glavno mesto kraljestva.
Ko je Bosna leta 1463. pala v roke Turkom, nastopili so tužni dnevi   za Bihač   in   bihačko
krajino. Turki so se odslej neprestano zaletavali čez mejo in silno škodo delali ubogemu ljudstvu. Glavna in najvažnejša zaslomba za krajino je bil celih sto let Bihač.
Turki so večkrat prilomastili pod grad, ali vselej so odnesli krvave glave. Vendar je bilo gotovo, da bode Bihač in ž njim cela krajina prišla v oblast Turkom, ker v krščanski vojski sploh ni bilo pravega reda: vojska je bila slabo plačana, večkrat brez hrane in drugih potrebnih rečij, plemstvo se je med seboj preganjalo in prepiralo za svoje pravice, stanovništvo je bilo nezadovoljno, ker so je njegovi gospodarji preveč tlačili. Leta 1592. privede grozni Hasan-paša močno vojsko pod Bihač. Bihački posadki je zapovedoval kranjski plemenitaš Josip Lamberg. Dolgo so se junaški branili, ali naposled so se morali udati močnejši sili s pogojem, da smejo slobodno oditi. Stanovništvo je deloma razbe-žalo, deloma je ostalo v meetu in se pozneje poturčilo. Za Bihačem so kmalu prišla Turkom v pest tudi druga mesta in trdnjave, kar si jih niso že prej prisvojili. Kristijani so sicer pozneje večkrat poskušali nazaj dobiti izgubljena mesta, a zaman. Turek se ni dal lahko pregnati.
Razven Bihača je bilo na krajini mnogo drugih večjih in manjših trdnjav.
Pisatelj nam pripoveduje zgodovino 22 takih trdnjav. Na koncu je pridjano 15 zanimljivih starih listin, od katerih so tri pisane v latinskem, a ostale v starem hrvaškem jeziku.
To delo je imenitno za jugoslovansko zgodovino, zlasti hrvaško; sestavljeno je z veliko natančnostjo in marljivostjo večinoma po izvirnih listinah, katere je pisatelj našel po raznih arhivih: dunajskem, štajerskem, kranjskem in hrvaškem, ki je sedaj žal v Budimpešti. Dobro je porabil tudi pisma posameznih rodovin, kakor grofov Blagajskih in znamenite rodovine hrvaške Keglevicev. Tako raztreseno blago je zbral pisatelj z velikim trudom v lepo celoto in ob-jasnil marsikatero temno stran hrvaške zgodovine.
Kdor bi hotel dostojno oceniti to knjigo, moral bi natančno preučiti razne vire, iz katerih je pisatelj zajemal tvarino za svojo knjigo. Učeni hrvaški zgodovinar Vj. Klaič sam priznava, da mu o takem delu, kakor je to, ni mogoče prave kritike napisati, ker bi se najprej moral dobro seznati s premnogimi viri (gl. letošnji »Vienac« št. 5.). Kogar zanima zgodovina Jugoslovanov, izvrstno mu bo došla najnovejša Lopašičeva knjiga.                        —F—.
»Demostenovi izabrani govori«. Preveo, uvod napisao i bilješke dodao Stjepan Senc. Nagradjeno iz zaklade grofa Ivana Nep. Draško-viča za god. 1888. Str. XXIII + 207. Cena 1 gld. 50 kr.; za ude »Matice« 1 gld. — Ta knjiga je v vrsti »Prevodov grških in rimskih klasikov« — osma. Po lepem uvodu, v katerem opisuje De-mostenovo življenje, podaje knjiga 9 najlepših govorov: »3 za grad Olint«, »o miru, o položaju na Herzonezu«, 3 proti Filipu in govor o »vi-jencu«. Naposled so »Bilješke«.
4B^>