štev. 49	Nedelja, 3» decembra	1933
Stana Vinšeh:
Lizalazaruška
Lizalazaruška spi ln sanja. Sanja — in to je najboljše, kar more storiti, za« kaj v sanjah vidi vse mogoče lepe re» či in čisto pozabi, da nosi dan in noč gosto črno obvezo preko oči.
Da, črno svileno ruto so zavezali učeni gospodje zdravniki Lizalazaruški preko sinjih očesc. Dolgo je jokala in
svet, v jasno solnčece in v dvoje lju« bečih, neskončno toplih in sladkih oči.
Da, teh oči se Lizalazaruška še prav dobro spominja in čisto natanko ve, kakšne so bile. Tako neizmerno rada bi jih še enkrat videla! Kolikokrat pla« ne iz sna: Mamica! — in hoče strgati obvezo — pa koj jo primejo krepke
prosila, naj ji jo zopet odstranijo — a jokati so ji prepovedali in prošnje ni« so zalegle. Tako je mala Lizalazaru« ška naposled umolknila in se navadila z zavezanimi očmi hoditi po svetlih dvoranah in solnčnih vrtovih krasne palače, v kateri jo varuje nebroj ple« menitih dam in gospodov, služabnic in služabnikov.
Lizalazaruška je namreč hči severne« ga kralja. In vedno ni nosila črne ob« veze. ki se tako čudno odraža od nje« nih zlatih lask in presojnih belih ličk. O net Veliki ljudje pravijo, da še ni tako dolgo tega, Lizilazaruški pa se zdi, da so pretekla neskončna leta, od« kar je s svojimi sinjimi očmi, ki so bi« le svetle in žareče, bistro gledala v
roke stare Ajke, jo položijo nazaj ▼ posteljico — in stara Ajka ji kaj lepe* ga pove, da se umiri burno utripajoče srčece.
O ja, staro Ajko ima Lizalazaruška rada, a najrajše ima le svojo mamico, čeprav je sedaj že velika in razumna deklica in ve. da je nikdar več ne bo videla. Očka kralj je tako resen in Ima «ako globok glas — Lizalazaruška se ga prav za prav malo boji. Pa to zares ni potrebno, saj je vendar tako dober in ji pošlje vsega, kar želi. In še več.
Stare Ajke pa se Lizalazaruška nič ne boji, njo ima rada, rada, saj je ta« ko dobra in tako pametna — kaj vse ve povedati! Seveda, saj je tudi že ta« ko stara: ko je prišla Lizalazaruška na
svet, je bila Ajka že cela tri leta na
dvoru severnega kraljal
Vedno iznova mora Lizalazaruški či* sto natanko povedati, kak) je bilo ta* krat. O, bilo je tako neskončno lepo in slovesno, da se pač naenkrat ne da povedati — in Ajka se tudi vsakokrat spomni nečesa, kar je prejšnjikrat po* zabila.
Torej — ko je Lizalazaruška pršla na svet, jc bila čisto, čisto, čisto majh* na in vsa rožnata, kakor tisti majhni angelci na sliki Matere Božje v kapeli. Pa ime ji še ni bilo Lizalazaruška — takrat, ko jo je ob velikanski sloves* nosti, ki je zbrala vse plemstvo sever* ne dežele, prečastiti oče Atanazij kr* stil, takrat je zapisal v zlato krstno knjigo: Jelizaveta Varvara.
A kaj jo tako mala, nežna punčka s tako velikim, slovesnim imenom? Pa so jo klicali nekaj časa: Liza Varvaru* ška. To je že krajše, ni res? In bolj prijazno. Pa ko je mala princeska lo* vila prve žarke, prve zvoke in prve be* «ede, je svoje ime še malo izpremeni* la. Seveda ne takoj. Precej časa je tra* jalo, da so njena sladka mala usteca zmogla tako dolgo ime. Naposled pa je Ie rekla: Lizalazaruška. In pri tem je ostalo.
II.
Lizalazaruška spi in sanja.
Solnčni žarki že zlatijo okna in sta* ra Ajka je zaspala poleg zlate poste* Ijice. Lizalazaruška spi, a vendar ve, da je Ajka poleg nje. In to je dobro. Lizalazaruška spi, a vendar ve, da po* gleda včasi skozi težke zastore Mitja, njen mali drug. O, tudi Mitjo ima Li* zalazaruška zelo, zelo rada. Pa tudi Mitjuška ima njo zelo, zelo rad, to ona dobro ve. Ubogi Mišjenka! Po* habljen je, desno nogo ima čisto trdo, ne more tekati in skakati kot drugi otroci. Seveda mu tega nihče ni pove* dal, tudi Lizalazaruški ne — Mitja je vendar veliki knez! A mala Lizalaza* ruška kljub črni obvezi in kljub dvor* ni etiketi marsikaj ve, kar bi spravilo v živo zadrego vse krasno nališpane dame in gospode, ki jo varujejo in vzgajajo. Le dobro, da se jim niti ne sanja, kaj vse se skriva pod mehkimi zlatimi kodri, kaj vse zamolčijo slad* ka mala ustka.
O, Lizalazaruška ve, da je princeska in tudi ve, da nikakor ne sme vsega povedati, kar misli in čuti. Sicer bi najprej ukazala vsem tem zoperno sladkim in vendar tako neusmiljenim
velikim ljudem, naj kar grejo kamor
hočejo in jo pustijo samo z Ajko in Mitjuško. A tega seveda ne sme, pa ko bo čisto velika — ponosno stegne Lizalazaruška šibko telesce — in se zbudi.
In prične se dan, v katerem je toč« no določena vsaka ura. Uf, kako je to dolgočasno! Ves dan je pust, lepa je le tista ura, ko sme Lizalazaruška z Ajko in Mitjo sama na vrt.
III.
Lizalazaruška, Ajka in Mitja so na vrtu. Starodaven, bajnokrasen vrt je to, preprežen z belimi stezami, ki vo* dijo sem in tja, pod hladno senco mo» gočnih dreves, v skrite boskete, k ma* lemu jezeru z belimi labudi, k kitajske* mu paviljonu iz belega kamenja, pa tu* di k ljubkemu rondelu, kjer curlja iz mahovite skale hladen studenček in kjer obdaja visoko grmovje kakor ne* prodiren, temnozelen zid paradiž naj* čudovitejšega cvetja.
Sem, sem hoče Lizalazaruška vsak dan kratkega poletja. Tu pozna vse, prav vse in kar nič več ne ve, da nosi črno obvezo preko očesc. Oh, kako je tu lepo! In še najlepše, kadar Ajka za* dremlje in sta z Mitjuško takorekoč čisto sama. Prav za prav čudno, da Aj» ka tako rada spi. Morda zato, ker je že tako stara? Najmanj trideset let že ima. Naj le spi, saj Lizalazaruška in Mitja jo rada pustita spati in si čisto tiho pripovedujeta vse mogoče čudovi* te stvari, same take, ki jih odrasli ljud* je prav nič ne razumejo.
Vsak grm, vsak cvet pozna mala princeska, vsak drobceni, majceni po* pek nežno poboža, da bo prej vzcve* tel in vsak odprt cvet rahlo poljubi, da bi še slajše duhtel. Lizalazaruška zaenkrat ne vidi, to je že res, a njen mali nosek je nezmotljiv in Ajka in Mitja se ne moreta načuditi, s kakšno sigurnostjo loči cvet od cveta. A kako naj bi Lizalazaruška tudi ne spoznala posameznih cvetic — saj nosi vendar vsaka svoje ime?! Tisti veliki grm — vidiš, tam v desnem kotu — tisti, vi* diš, je »očka«. Zato, ker je tako velik in tako sam zase in zato, ker ima tako resne temnorujave cvete in tako čud* no, tako težko, diši, veš. Tisti grm pa, Ki je čisto posut z belim, nežnodehte* čim cvetjem, ki tako prijetno hladi vroče ličece — tisti je »Mitjuška«. Tu* di Ajka ima svojo rožico in seveda tu* di Lizalazaruška — in ta je najčudo* vitejša in najbolj skrivnostna izmed
vseh. Ne raste kar tako v črni zemlji, o ne — v posebnem lončku mora biti in pred vsakim mrazom jo varuje sta* ri Mihajlo, vrtnar. Nikoli, pomisli, prav nikoli ta rožica še ni cvetela, pa bo, veš, prav tisti dan bo vzcvetela, ko bodo zdravniki Lizalazaruški vzeli ob» vezo z oči. Ni to krasno? Stari Mihaj* lo je Lizalazaruški to zaupal in Lizala* zaruška se je z dvojno ljubeznijo okle* nila male cvetke in ne naveliča se ji pripovedovati o vsem lepem, kar bo= sta isti dan zagledale.
(Dalje prihodnjič)
Slavko Stine:
Sveti Miklavž
Miklažev večer . . . Kdo trka na dver? Je sveti Miklavž, ki nosi dari? Ni morda grdavš, ki šibe deli?
če priden si bil, prav nič se ne boj — veliko daril, dobil boš nocoj!
Ostani mi tak! Miklavž bo vesel in vsak tvoj korak bo s srečo odel . . .
Manica:
Miklavžev dar
Bila sta dva dečka, Peter in Pavel. Peter je bil sin bogatih staršev, Pavel-ček je bil revež.
Ta dva otroka sta na večer pred sv. Miklavžem vsak po svoje molila in prosila za darove. Peter je prosil za igrače, tako na primer za konja, za boben, sabljo in puško, za piškote in čokolado. Pavelček je pa prosil takole:
»Ljubi sveti Miklavž, prosim te za kak dar! Pa če mi tudi prineseš samo eno stvar, naj bo, da je le tista koristna in potrebna zame. Česa najbolj potrebujem, to pa ti sam, o sveti Miklavž, najbolje veš!«
Na Miklavževo jutro je premožni Peter ve3 vesel prešt.eval bogate Miklavževe darove: konja, boben, puško, sabljo, piškote — vse je bil dobil, za kar je prosil.
Pavelček, ta ubogi deček, pa ni bil dobil ničesar. Zato je — prej vedno vesel
______S?
— mahoma postal otožen in od dne do dne bolj zamišljen. »Reveža niti svetnik ne mara,« je sodil tiho sam pri sebi.
Neko noč se mu v spanju prikaže sveti Miklavž in ga vpraša, zakaj je tako nezadovoljen.
»Kaj bi ne bil,« potoži Pavelček, »ko mi nisi prinesel nobenega daru, sosedovega Petra si pa kar zasul z njimi.«
»E Pavelček,« pravi svetnik, »saj se je vendar zgodilo vse po tvoji volji. Prosil si za dar, ki bi ti najbolj koristil, in dal sem ti ga!«
»Pa kam si ga položil?« vprašuje zvedavo deček.
»V tvojo glavo,« reče slovesno svetnik. »Izprosil sem ti razum in dobro voljo do vsega lepega in dobrega.«
Nato je svetnik izginil in Pavelček se je prebudil. Premišljeval je potem te sanje. Kljub svoji mladosti je spoznal dragoceno Miklavževo darilo in sklenil, da tega daru ne bo zanemaril. Začel se
A
je pridno in vztrajno učiti. V šoli je bil vedno prvi. S pridnostjo in razumnostjo se je pozneje dokopal do lepega premoženja ter se povzpel na odlična mesta.
S Petrom je bilo pa drugače. Kot edi-nec bogatih staršev je bil ošaben in silno pomehkužen. Mislil je, da se njemu ni treba oprijeti ne učenja, ne drugega dela. Po smrti svojih roditeljev si ni znal ohraniti niti podedovanega premoženja. Vse mu je šlo rakovo pot in dostikrat mu je Pavel prihitel na pomoč ter mu dal najpotrebnejše.
Otroci, to naj vam bo v pouk, da boste vse, pa če je še tako malo, kar vam prinese sveti Miklavž, sprejeli z veseljem in hvaležnostjo! In da ne boste godrnjali, če bo kak drug otrok več dobiL
ka	-elite, da je tisto, kar prej-meit	. ^>ljše za vas, zato bodite hva-ležu	a iarove Miklavžu in svojim dobrini	maršem!
Stana Vinšek:
Miklavžev sejem
Popoldne. Miklavžek stoji na Kongresnem trgu in gleda pisane krasote na razstavljenih stojnicah. Ko bi imel le en dinarček! Le enega, da bi si kupil par sladkorčkov, ali pisano palčico ali par vročih kostanjev — kako bi dišali, saj je dobil opoldne le malo prežganke in kos kruha. Seveda, mati bi rada dala, ko pa nima. Oče je lanjsko zimo umrl in sama skrbi za njega in za sestrico. Miklavžek vse to dobro ve, in ker ni boljšega vajen, je navadno vesel in zadovoljen. A danes gleda in gleda, tako željno, da bi kmalu oči pustil na igračkah in sladkarijah.
Nenadoma mu pade nekaj malone na nogo: gospodična je izgubila zavitek. Urno ga Miklavžek pobere in skoči za odhajajočo. »Hvala!« Gospodična seže v torbico,... pa ima v njej mnogo reči in ne najde takoj, kar bi hotela. »Kako

ti je pa ime?« »Miklavžek.« »O« — ga pogleda dvoje prijaznih oči, »tedaj pa imaš danes god.« In preden se deček prav zave, seže gospodična še enkrat v torbico in mu stisne dva svetla dinar-čka v roko.
Miklavžek stoji kakor pribit, dokler ga ne dregne eden izmed mimo hitečih. T*daj pa se hipoma zavč in že je pred
prvo stojnico. Pa ne — mogoče je na prihodnji še kaj lepšega. A ko je že izbral, mu je naenkrat žal denarja in porodi se mu misel: »Kaj, ko bi še nekaj zaslužil?!«


Lahko ne gre in marsikatera osorna beseda pade nanj. Pa on ne izgubi poguma in neumorno ponuja svojo pomoč s plahimi besedami in prosečimi očmi. In polagoma le gre: tu mal denar, tu par sladkorčkov. tu polomljena igračka. Naposled pa dobi delo kakor kak odrasel človek: stari prodajalki sme rezati kostanj. Kako prijetno je tu pri topli peči sredi pisanega trga! Miklavžek bi ostal kar celo noč, pa se spomni, da ga mamica gotovo že čaka. Kar hitro se odpravi, za plačilo pa dobi prijazno besedo in polno pest dišečega pečenega kostanja.
Tako Miklavžek še menda nikdar ni zdrvel domov. Doma pa — kako je za-vriskala mala sestrica, kako so se mamici v sreči in ponosu zarosiie oči! Miklavžek pa čeblja in pripoveduje in se smeje -in ve, da še nikdar ni bi! tako sre!en, kot na svoj sedmi god in rojstni dan.
»j—
Tako pišejo Jutrovčki
sv, Miklavžu:
Ljubi sveti Miklavži
Prav lepo Te prosim, prinesi mi lanjski letnik »Mladega Jutra«! Vem, da v tej krizi nimaš mnogo denarja, zato je moja želja skromna, saj stane ta letnik, čeprav je vezan v lepo platno, samo 60.- Din.
L K.
Možiček
Nekoč so živeli trije veseli tova* riši. Prvi je bil kovač, drugi krojač, tretji lovec. Ker jim doma ni bilo všeč, so sklenili iti v svet. Rečeno — stor* jeno.
Nekega dne so zašli v temen gozd in niso našli poti iz njega. Ko je bila že noč, je splezal eden izmed nj;h na najbližje drevo, da bi pogledal, ali ni kje blizu kakšna hiša. In res — daleč stran je zagledal drobno lučko.
»Tja moramo priti,« je dejal tova* rišema in vsi trije so se napotili v smeri, kjer je bila luč.
Prišli so do samotne hišice. V njej je na ognjišču gorel ogenj, toda ni* kjer ni bilo videti žive duše.
»Naj že bo kakor hoče,« so si mi* slili vsi trije. »Tu bomo ostali. Če pri* de lastnik, mu bomo pač nekaj dali...
Ker so bili od dolge poti utrujeni, so kaj kmalu zaspali in zjutraj so se zbudili veseli in čili.
»Lepo je v tej hišici,« je rekel ko* vač. »Ali ne bi bilo prav, če bi še ne* kaj časa tu ostali, da bi se lahko last* niku zahvalili za gostoljubnost?«
»Morda bi mu lahko kaj zakrpal?« je menil krojač.
»Saj res ne bi bilo slabo, če bi tu počakali,« je rekel lovec. »Dobro bo, če bi kaj skuhali. Meni se že delajo pajčevine v želodcu. Najbolje bo, da ostane eden izmed nas v hišici in za« kuri, dva pa naj gresta v gozd in kaj ulovita ali ustrelita, da ne bomo stra* dali.«
»Nasvet ni slab,« je dejal kovač. »Pred hišo žubori studcnec. Krojač, ostani ti doma, zakuri ogenj in pri* stavi vodo, midva pa pojdeva na lov.«
Kovač in lovec sta šla, krojač pa je ostal v hišici, zakuril ogenj in prista* vil lonec z vodo. Tedaj pa se je iz* nenada od nekod prikazal majhen možiček in rekel:
Krojaček ti, krojaček moj, upihnil ogenjček bom tvoj!«
»Le poskusi!« je krojač pogumno odvrnil, ker je bil možiček tako maj* hen. Toda palček je rekel samo ,st!' in ognja ni bilo več. In s plamenom vred je izginil tudi on.
Kmalu sta prišla lovec in kovač. Prinesla sta lepega srnaka in dobrih korenin Krojač je povedal, kaj se mu je primerilo in tako so morali iznova zakuriti in še dolgo čakati, preden je bilo kosilo kuhano.
Ko so pojedli, sta šla krojač in ko* vač v gozd, lovec pa je ostal doma.
___. i>69
Zakuril je ogenj, pristavil lonec vode in sedel k ognjišču. Tedaj pa st je spet prikazal mali možiček in dejal: Lovček ti, lovček moj, upihnil ogenjček bom tvoj!..
»Le poskusi! Vrat ti zavijem!« je vzkliknil lovec. Toda preden je do» govoril, je možiček upihnil ogenj in izginil.
Tovariša sta se kmalu vrnila, toda prazna. Tako niso imeli ne kosila, ne ognja. Krojač, ki mu je lovec posodil puško, se je sicer hvalil, da bi bil sko« raj ustrelil kozla, trdil je, da mora pu» ška postrani nesti, ker mu je kroglo zaneslo na levo.
»No, bom pa še jaz poizkusil!« je vzkliknil kovač, ki Je bil najmočnejši izmed njih. »Le počakajta, jaz mu pokažem!«
Ostal je doma, lovec in krojač pa sta šla na lov.
pi ew/vr
Kovač še ni dolgo sedel pri ognju, ko se je iznenada pokazal iz kota mo« žiček. Posmehljivo je pogledal ogenj, ki je plapolal skoraj do strehe in re» kel:
»Kovaček ti, kovaček moj, upihnil bom plamenček tvoji«
Toda namestu da bi bil odgovoril, je pograbil kovač možička za vrat in ga tako stisnil, da je od bolečin za* tulil. To mu pa ni nič pomagalo. Ko« vač se je le še bolj razjezil. Pograbil je palico in ga še namlatil. Med tem sta prišla domov tudi krojač in lovec ter vsa vesela pomagala pri pretepa« nju.
Možiček pa je tulil in tulil. Ko je videl, da jok in stok nič ne pomagata je rekel: »Izpustite me in eden Izmed vas naj gre z menoj. Osrečil ga bom. Krojaček, pojdi ti!«
»Možiček, jaz že ne grem s teboj!« je odvrnil krojač.
»No, lovec, pa pojdi ti,« je dejal možiček.
»Saj nisem neumen,« se je lovec posmejal.«
»Kovač, kovač, ti pojdi!« je zajec* ljal možiček, ki mu je že sapa poha* jala.
»No, pa pojdem.« je odvrnil kovač. »Toda nikar ne misli, da te bom iz* pustil: moja dva tovariša pa morata iti za nama ...
»No, naj bo,« je zastokal možiček. »Samo malo odnehaj, da se ne zadu* šim...
Kovač je res malo zrahljal prijem, toda še zmeraj ga je držal tako trd* no, da na beg še misliti ni smel. Šli so skozi podzemeljska vrata po dol* gih hodnikih in stopili naposled v ve* liko dvorano, ki se je svetila v nešte* tih lučkah Sredi dvorane je sedel na slonovinastem prestolu divjak, ki je jedel človeško meso, za njim pa je stala njegova žena in mu česala s ko* ščenim glavnikom kuštrave lase.
Tedaj se je divjak oglasil: »Hup, hup! Po človeškem mesu diši! Hup, hup! Človeško meso!«
In zacmokal je, da so se stene stre* sle.
»Oh.« je odvrnila žena, »bog ve kaj vohaš!«
Še trdneje je prijel kovač možička za vrat. Vedel je, da bi jih bil hudob* než izdal divjaku, če bi ga bil izpu* stil. Tako je moral odvesti kovača in njegova dva tovariša v stranski hod* nik' Po njem so hodili, dokler niso prišli do velike jame, ki je bila zade* lana z ogromno skalo. Tedaj ie dejal možiček: »Odvali skalo in zakliči v jamo: .Zdaj sem rešen!'«
»Zato pa potrebujem dvoje rok,« je rekel kovač. Izročil je možička lov* cu, ker se mu je zdel krojač prešla* boten. Toda tudi ta je hotel poma* gati in obesil se je možičku za noge, da se mali hudobnež še ganiti ni mo* gel.
Potem je kovač odvalil skalo. Te* daj se je začulo med oboki bobnenje, kakor da se svet podira. Pred njimi pa se je zasvetilo solnce in nedaleč od sebe so zagledali krasen grad. Hi* tro so zlezli vsi trije na svetlo in za* kričali: »Zdaj sem rešen!«
Tudi mali možiček je tako zakri* čal, potem pa je izginil, kakor bi se bil vdrl v tla. Iz gradu pa se je za* čula nebeško lepa glasba in tri čudo* vito lepe deklice so priplesale kroja« ču, lovcu in kovaču naproti. Potem je prišel za njimi majhen mož v kraljev* skem oblačilu, s krono in žezlom,
ogrnjen v škrlaten, s hermelinom ob* šit plašč Po obrazu se je videlo, da je moral biti to mali možiček, ki je j izginil.
»Hvala vam, ki ste me rešili,« je resno dejal mali kralj »Poplačal vam bom vse, kar ste mi dobrega storili.«
In povzdignil je vse tri tovariše v viteški stan in vsakdo izmed njih si je smel vzeti eno izmed nebeško le* pih princesk za ženo. Vsi trije so srečno živeli na gradu in stregli so jim. In nihče več jim ni upihoval ognja.
Slavo Štine :
Slab dan
Še gre dež, a deca k vodi — kaj bi bala se dežja; do kolen po lužah brodi, poskakuje: hopsasa!
Bosopetci čofotajo, po mlakužah se love, in da več veselja imajo, vsi vrišče in se škrope.
Šele noč živžav prežene, za pečmi se vse suši — prej pa še masti lesene za večerjo vsak dobi . . .
Rešitev uganke
1.	Črka č.
2.	Ladja na morju.
3.	Aljažev stolp na vrhu Triglava.
Kaj pišejo Jutrovčki?
Svojega očeta imam zato rada, ker me ljubi, zame skrbi in mi kupi vse, kar potrebujem. On me ima z do rad in tudi jaz ga imam zelo, zelo rada. Če ne bi imela očeta, se mi ne bi tako dobro godilo, kakor se mi. Oče je moje vse. Veliko skrbi ima zaradi mene. Otroci ga moramo ubogati, zato, ker je tako dober.
Majda Čeme, uč. III. razr.
v Novem mestu.
Moj očka je bolehen. Zaradi tega je bil spomladi upokojen. Kadar leži ves bled in prepaden v postelji, premišljujem, kaka nesreča bi nas zadela, če bi nam ga pobrala kruta smrt. Imam svojega očeta zelo rad. Vse, kar ga prosim, mi da. Veliko so ga stale letos naše šolske knjige in za zimo nas je moral vse obleči in obuti. Oj. veliko je teh troškov, in vendar mi da vse, čeprav potrebuje za svoje zdravljenje mnogo denarja, ""e ne bi imeli očeta, bi se nam slabo godilo. Zato ljubim svojega očka iz vse duše.
Srečko Černe, uč. I. razr. mešč. šole v Novem mestu.
Moj očka
Moj očka je dober, da nihče tako, . ker kruhek nam služi z dobrotno roko. Zato ga pa ljubim, da nihče tako — Bog dolgo ga hrani, da dobro nam bo!
Zdenka Pirnat, učenka V. razreda v Kamniku.
Svojega očeta imam zelo rad, vendar ne tako, kakor ima on mene, zakaj očetova ljubezen je nepresegljiva. On me preživlja, oblači, pošilja v šolo in sploh v vsem skrbi zame. In kaj ima od tega? Nič! Kako vesel je že, če se malo popri-mem učenja in če sem ubogljiv. Vsak dan hodi na delo, da kaj zasluži, samo da bi lahko jaz kedaj kaj postc.1. Dostikrat si odtrga kak grižljaj od ust in ga da meni, da ne bi bil '<>čen. če sem bolan, mi streže, mi kupuje zdravila in komaj čaka, da bi spet okreval. In za vso svojo ljubezen ne želi drugega plačila, kakor da bi ga ubogal, se pridno učil in ga rad ! lel.
Oskar Lutman, dijak II. razr. III. drž. real. gimnazije v Ljubljani.
Moj očka je zelo dober, zato ga imam tudi jaz prav hudo rada. Zmerom poskrbi, da dobim vse, kar potrebujem. Pomaga mi pri učenju in pri nalogah. Večkrat me vzame s seboj na poto- anje. Če gre pa sam, mi prinese bonbončke, čokolado in podobne dobrote. Kadar je prost, se z menoj igra in mi pripoveduje lepe povesti. Sama ne vem, kako bi mu povrnila njegovo ljubezen in dobroto, ker Eem še majhno dekletce. Še bolj pridna in ubogljiva hočem postati in s tem saj nekoliko povrniti svojemu dragemu očetu njegovo ljubezen. Molim vsak dan, da mi ga Bog ohrani zdravega še dolgo, dolgo vrsto let!
Ljerka Kiissel, uč. V. razr. v Črnomlju.
Oče je največji dobrotnik. On skrbi za
nas. Jaz imam svojega očeta zelo rada. Oče se časih tudi poigra z nami. Moj oče je kmet, dela na polju in v vinogradu. Oče skrbi za obleko, šolske potrebščine in za vsakdanji kruh! Ljubimo in spoštujemo ga, za vse njegove dobrote mu obljubimo, da mu bomo pridno pomagali pri delu in da se bomo v šoli dobro učili. S tem bomo očetu najbolj pokazali svojo ljubezen in hvaležnost!
Fanika Šterbenc, uč. IIL razr. v Dobličah.
Moj oče je zelo skrben in marljiv. Skoraj nikoli si ne privošči počitka, vedno se trudi, da nam ne manjka kruha. In zmerom čutimo ljubezen, ki nas veže z njim. V šolo me pošilja, kjer se mnogo lepega naučim. Naučim se ljubiti domovino in kralja, zato me pa veže z očetom iskrena ljubezen.
Micka Turk, učenka IV. razr. v Dobličah.
Moj oče je delavec. On nam skrbi za oblačila in obutev. Časih mi prinese tudi kake sladkarije. Ljubim ga, ker me ima rad.
Marica Kramar, nč. II. razr. v Kamniku.
Listnica uredništva
Kemperle Nada v Ljubljani: Prav lepo se zahvaljujemo za poslane uganke in križanko. Na žalost jih ne moremo objaviti, ker imamo podobnega gradiva že več ko dovolj.
Konner Svojmir v Ljubljani: Isto kakor zgoraj.
G. Th. Rotman:
FnstoSovšane Jošija
(Prevedel Vladimir l^evstik)
Rrrrl Z velikim truščem je šinilo kolo mimo vozička. Hektor je od strahu poskočil In se spustil v divji beg. Ker je stal Peter z nogami na cesti |n so nI mogel hitro rešiti Iz voza, Js moral dirjati z njim, naj je maral all ne. Skakal je, da eo kar iskre letele Izpod njega, a kam — tetin ni vedel niti Jošl.
pogledal dol. Bil je stražnik, ki je bil prišel po cesti. >Nu, sinko, pridi dol!« i« rekel. A Jošl se nI upal kar tako skočiti na cesto. Tedaj se je stražnik ujezil. »Dol. pravim!« je vzkliknil.
Ker pa Jošl niti po teh besedah nI kazal namena, da bi ubogal, ga je zgrabil stražnik za nogo In jel srdito trgati zanjo. 2 Jošijem vred sta se tresli tudi veja in vse drevo, in kolikorkrat je stražnik potegnil, so se usula jabolka na cesto.
Sladkorčka in Petra črnuščka
Gospod Slivar, lastnik Jablane, Je pravkar sedel pri oknu »voje sobe. Ko Je videl, da se drev0 trese in da padajo jabolka z nJega, je kakor divji planil pokoncu In stekel na vrt. >AII boste že nehali all ne!, je zatulil. In prav tisti mah se Je usula nova toča Jabolk . . .
To je bilo pa res od sllel »Počakajte, so. drga tatinska, naučim vas krasti moja jabolka!« je zavpil. Stekel Je v kuhinjo, pograbil vedro, ga pri vodnjaku do vrha napolnil z vodo in se nato, previdno držeč vedro pred seboj, po prstih splazil k plo-
Med tem je bil stražnik sklenil končati boj, naj stane kar hoče. Upognil je kolena. se pognal kvišku kakor kak kenguruj, zgrabil Jošija za pas In ga neusmiljeno potegnil z veje. Tep, teP, tep! s0 se usula nanj poslednja jabolka.