468
svetijo arnice in vsa razstava zatrepeta v zarji ne-tevilnih lui! Spodnja aleja, kjer se v tej dobi iz-prehaja veina obiskovavcev razstave, je prepletena z girlandami arnic, slikovito areih izza zelenih dreves. Od zaetka avgusta, ko je bilo treba misliti na vedno nove privlane objekte, je bila razsvetljava razirjena skoro na vsa poslopja in posebno krasno na pergolo, kjer je stala biva fontana. Kakor nekdaj pred Kfiikovo fontano tudi tu stoje grue ljudi, ki gromovito ploskajo, ko godbe igrajo priljubljene narodne komade.
Posebno krasan pogled na iluminacijo razstave nudita dva razgledna stolpa, stojea na dolenjem trgu. Odtod je e podnevu arokrasen razgled, pri razsvetljavi pa je e tem arobneji.
Ta povrna rtica ne bi bila popolna, e ne bi omenil godbe, te najmoneje netilke razstavnega ivljenja in gibanja. Spoetka so tedili z godbami;
ko je pa obinstvo le vedno zahtevalo ve godbe", je je bilo slednji toliko, da ni bilo ve mirnega kotia.
Pripeljal sem vas na razstavo v jutranjih urah, v pozni noi vas spremljam iz nje. Bili ste pametni in niste tekali takoj ko so ugasnile elektrine arnice in se niste li vojskovat za prostor v tramvaju.
Ostali ste, dokler vas po enajsti uri prvi poziv mogone pialke ni opomnil, da se konuje enodnevno ivljenje in vrvenje v praki razstavi. Vzra-doenih lic zapuate glavni vhod in e za asa pridete na elektrini voz, ki vas pripelje k vaemu bivaliu.
Sedaj ste pa utrujeni. Ni vam treba, razen iz uljudnosti eleti, lahko no" spite spanje pravinih, med tem ko po prazni razstavi odmevajo koraki nonih uvajev tja v tiho in mirno jesensko no . . .
Zapisal v vodo bi srca teave.
Zloil Iv. gur.
Zapisal v vodo bi srca teave, izroil vetrom prsi bi nemir Polet svoboden dui dal v viave, kjer ne hrumi sveta zlogolk prepir. Zapel kot pti bi, kadar pomlad sluti, v gaj sree mlade bi razvil peruti . .
Zaman! Med rvi tu, golaznijo in gadi, hoditi nam je dvoma trnjev pot Pokora tu, tu vene akamo pomladi, ko duh prsten okov razbije zmot, prevar poslednji zabrenkoe lanec, poljub miru neba nam da poslanec . . .
L
Vi drugi...
Zloil Vekoslav Remec.
Vi drugi drvite po cesti ivljenja naprej brez miru kot vihar pred vami blesti se srea in slava in ciljev velikih ar.
In ah zaarale v veke so me njegove oi, ki v njih se lu ivljenja, bodonost in prolost blei.
Kdor ao peneo dosee, ki v njej umi nektar sladak ljubezni in sree in slave ta je ivljenja junak!
A jaz sem stopil kraj ceste in z mano obstal je as kot mraen kerub in k meni skrivnostni svoj sklonil obraz.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si