„Mana," se sklone k nji, „vstani, mrači se; tako ne moreš ostati."
Ali Kastelka sede sama od sebe.
„Ljudje božji," pravi z izjokanim glasom, „čujte, kaj vam povem ! Enega otroka so mi ubili: v čelo ga je zadelo, prav kamor sem ga poljubila v slovo . . . Joža je mrtev, dva še imam; Tone je na Srbskem, Janez zaprt. Dobra fanta sta, sami veste; vsa dolina boljših ne premore. Toda jaz ju zdaj preklinjam, tu pred vami vsemi; mati kolne svojo lastno kri, da je njen blagoslov ne zadavi ..."
To rekši vstane, zategne ruto okrog ramen ter krene domov, glavo pokoncu, oko mrko in ponosno, kakor bi hotela pokazati, da pozna tudi zoper najhujše gorje le eno: boj in upor.
„Vse je v božjih rokah!" je zamrmrala stara ženica za njenim hrbtom, križaje se z vozlatimi prsti.
Vdova se ne ozre; le njen smeh se začuje, tako mrzel in divji, da zebe sosede v kosti.                                                (Dalje prihodnjič.)
Janko Glaser:
Matija Gubec.
Od smrti Gubec, naš kralj, je vstal — in plamen v src milijone, ko šel je med nami, z žerjavico vžgal razbeljene svoje je krone.
In šel je in sjklonil se je prek grobov,
kjer naši spe mučeniki;
in vstali so na ukaz njegov:
za našo pravdo glasniki!
Vse v strašno armado jih kralj je zbudil,
v armado, ki smrti kljubuje!
Z njo v naših se vrstah, nepremagljiv,
zajstaro pravdo bojuje! Jh^                            <rG'«LU -v-o/^
^            'l/j
405