NASA y011A GLASILO nUCOSLOVENSKE MLADINE Leto IV. Ljubljana, dne 15. maja 1939. Štev. 15. M-aŠa dbiu^a &a(Ueva S tem, da novi čas zahteva za vsak poklic vsaj štiri razrede srednje šole z malo maturo, se nam odpira vprašanje, ki sicer ni niti tako novo, ampak je vsak dan važnejše in vsak dan glasneje kliče po rešitvi. Mladina, ki je pred vojno in v prvih povojnih letih obiskovala srednje šole, je izhajala iz srednjih slojev, iz družin državnih uradnikov, trgovcev, odvetnikov in zdravnikov, torej iz razmeroma dobro situiranih plasti, iz meščanstva. Danes se je pa položaj popolnoma izpreme-iil. Ne samo, da je gmotni položaj teh srednjih plasti padel pod pred- in povojni nivo in da povzroča študij njih otrok take stroške, da jih starši le s težavo zmagujejo, ampak se je tej študirajoči mladini pridružila še mladina proletarskih in kmetskih družin, torej še slabše situiranih slojev. Šolske oblasti so poskušale zajeziti naval na srednjo šolo s šolninami, ki onemogočajo študij proletariatu in sinovom malih kmetov. To je bilo brez dvoma zelo krivično postopanje, če še pomislimo, da je prav mladina imovitej-ših slojev najbolj puhla in nezmožna, nasprotno pa da je mladina širokih narodnih plasti zdrava. Vendar niti s temi ukrepi, ki so občutno prizadeli vse revnejše plasti, niso mogli doseči uspeha, ki so ga pričakovali. Uvedli so sprejemni izpit. Priznati moramo, da je to rešeto precej redko in da pri rešetanju odpade mnogo nezdravega, in da je vsaj v skladu s pravičnostjo. Toda zašli smo že nekoliko predaleč. Dejstvo je pred nami in pogledati mu moramo iz oči v oči. Vidimo, kako pada življenjski standard širokih ljudskih plasti in z njim vred tudi standard študirajoče mladine. Jasno je, da mladina v takih prilikah ne more tako napredovati, ka= kor bi mogla, če bi obstojala organizacija, ki bi ji nudila materialno pomoč. Ce sfno spoznali vsa ta dejstva in če se zavedamo svojih socialnih dolžnosti, moramo tudi takoj pristopiti k delu. Važno pa je, da mora biti to delo docela nepolitično in da mora pri tem delu nehati vsaka delitev na grupe in vsaka druga diferenciacija. To se pravi, naše socialno delo se mora otresti vsake politike in mora biti strpno v najširšem pomenu besede. Zatorej zahtevamo neodvisen srednješolski dom z menzo, ki bi bil pod nadzorstvom direktorjev ljubljanskih srednjih šol. Režim, ki se boji kritike in priznanja mislečih ljudi je eo ipso nemogoč. Masaryk Jčiic tnisdeče. tnžodCne Mnogo dobrih in slabih opazk se sliši na račun mladine. »Je uporna, neukrotljiva, a zopet mlačna in plitva.« Pa se vprašajmo, odkod vse te dobre in slabe lastnosti. Ni nam potreba iti daleč, ozrimo se v sedanjost. Vedno in povsod je bila mladina ona, ki je hotela s svojo svežo silo podreti vse okorne in kvarne jezove in pripraviti sebi in drugim lepšo bodočnost. Mladina je idealna in bi na tej svoji pot svojih ciljev nikoli ne zgrešila. »Mladina gre svojo pot naprej,« slišimo modrovati tega ali onega, a vendar to cesto ni resnica. V vse pi’etesne okove je vkovana, vse premalo ima svobodne volje. Tisti, ki so resnično gospodarji svojih misli, propadejo, oni pa, ki so orodje v rokah drugih, lahko dvignejo svoj glas na povelje drugih pod krinko mladosti. Ne rečem, da bi govorili včasih proti svojemu »prepričanju«. A ravno to, da jih je razpaljena strast pripeljala do tega, da so zatrli in ugonobili v sebi svojo vest, je krivda onih, ki jim niso pustili, da bi se svobodno razgledali. Mar ni žalostno, ko vidimo, kako stopa naša mladina v življenje. Komaj zmožna malce samostojnega življenja, zaide v njegov vrtinec in pade v ugonabljajoče strankarstvo. A krivi nismo mi, mladi, krivi so naši voditelji, ki nas v tem duhu vzgajajo. Pri nas postaja problem strankarstva vedno težjitin težji. Vedno hujše je nasprotstvo, vedno globokejša mržnja enega do drugega, celo tako daleč gre, da se spozabljamo nad narodnimi svetinjami in blatimo zastave, ki so bile nekdaj simbol naše svobode in so danes njene predstavnice. Tepemo in sovražimo se, ker nas hujskajo drugi. Mar se zavedamo, kam nas ta pot pelje? Mar se zavedamo, zakaj prav za prav vse to in kakšni so vzroki mržnje in sovraštva? Mar ni naš skupni cilj ohranitev in okrepitev naše države, mar nas ne veže vse ljubezen do našega vladarja? A kaj še hočemo več! To moramo premisliti in preudariti, a misliti moramo s svojimi glavami in zapreti ušesa zapeljivcem, ki šepetajo le v svojo korist. Učiti se moramo samostojnosti, da bomo nekoč lahko samostojni! Edino tako bomo lahko odstranili ovire, ki nas danes ovirajo, ne pa s sovraštvom in prepiri, ki jih le še večajo. Premisliti moramo in uvideli bomo, da nas ne cepi nič, ali pa le takšne malenkosti, ki so plod hujskanja. Mar nas naj loči le zunanjost, le znaki na prsih, pozdravi: Zdravo! in Živijo! Mar se bomo pustili razdvajati od teh, ki jim je v strankarske namene Bog in vera le maska, za katero skrivajo svoje politične naklepe? Mar od onih, ki zametavajo vse, kar je božjega in svetega, ter blatijo tako ime in idejo resničnega, zdravega nacionalizma. Bog in vera nista več last posameznika, temveč stranke. Vem, da je hvala bogu od starejše generacije še mnogo takih, ki jih ne moremo prištevati med slednje, a so ti kljub svojim dobrim namenom in idealnosti vklenjeni v družabno življenje in boj za obstanek in se morajo zato vsaj navidezno v glavnih smernicah prilagoditi položaju. Tudi nas čaka še enkrat prav isto ali pa še hujše, če bomo nadaljevali sedanjo pot. Oni pa, ki se kljub vsemu odločno uprejo in nastopijo proti masi, po kratkem in malo uspešnem naporu omagajo. Mi moramo čutiti Boga v srcih, da bomo lahko svojo domovino in kralja iz srca ljubili. Smešno se je prepirati danes, smo li eden, dva, trije ali tisoč narodov in zatirati svojo lastno pamet, ker to zahteva stranka. Mi smo Slovenci, ker nas je rodila slovenska mati in kot dobri Slovenci bomo tudi dobri Jugosloveni. Zadnji čas smo dobili že poleg nekaterih prejšnjih še nove mladinske liste. Namen enih je, da vzbujajo v nas estetična čustva umetnosti in ljubezen do rodnega slovenskega jezika, drugi pa se uveljavljajo kot klicarji na političnem polju. A ti listi so vse premalo samostojni in objektivni. Odvisni so večinoma od starejših in tako zadenejo nove ideje često na težko premagljive ovire. Če pišeš leposlovje v duhu, ki jim prija, je prav, drugače pa si često zavrnjen. Ne rečem, da je vse, kar mladina na leposlovnem ali pa na političnem polju ustvari, dobro ali celo najboljše. Ne, a pustiti ji je treba svobodno delo, da bo lahko izpostavljena splošni kritiki, ne pa le zahtevam in mišljenju posameznikov. Politični listi pa pod vplivom pripadajočih strank tudi ne dado onega, kar mi želimo. Denar je priklenil ene na to, druge na drugo stran, vsak pa išče le napake drugih. A vendar idejno med njimi ni razlike. Vsi delajo za narod in kralja. Moramo pa včasih marsikatere besede temeljito pretehtati, da nas bobneče fraze ne zapeljejo, ker se za njimi ne skriva vedno odkritosrčnost, temveč služijo le za okras in masko določenim namenom. In verjemite mi, da to dognati ni težko. Včasih se spozabijo celo tako daleč, da jasneje povedo svoje mnenje in tako pokažejo vso svojo zagrizenost ter palijo v mladih ljudeh strasti, za katere so ti hitro dovzetni. Mi moramo delati v slogi, če svojo domovino resnično ljubimo, a biti moramo tudi previdni. Prepričan sem, da govorim iz srca vse jugo-slovenske mladine; če zahtevam, da domovini na ljubo krotimo svoje človeške strasti, da torej odstranimo neosnovane medsebojne prepire, a vendar odločno zapodimo iz naših vrst one, ki jih niti klic domovine ter lastni razum ter poštenje ne morejo več odvrniti od poti, ki obeta koristi le njim samim. Ce se že ti listi kitijo s tako privlačno krilatico kot glasila mladine, naj resnično prikažejo mlado dušo, ki sama gotovo ne stremi za sovraštvom in medsebojnimi prepiri, temveč za treznim, složnim in idealnim delom, ki je posvečeno državi in vladarju. Morda mi bo kdo očital, da sem fantast in kaj da govorim o idealih v tako kruto realnem času. Vendar si upam v imenu vse mladine, ki ve, kakšna je njena dolžnost in zna tudi trezno in samostojno premisliti ter odvreči od sebe malenkostne predsodke, da so lepši in koristnejši naši ideali, do katerih imamo pravico, kot pa nadaljevanje poti, ki nam jo začrtavajo drugi. Mogoče da nam bo življenje marsikaj idealnega zamorilo, a to, kar bo ostalo, bo zdravo in krepko. Mi gremo složno naprej z načeli razuma, poštenja in delavno roko, ne pa samo z besedami, kajti le tako bomo želi uspehe in bomo vredni svobode in zaupanja dragega nam vladarja. Če nam kdo očita mlačnost, neznačajnost ali celo strahopetnost, ker se sedaj ne uveljavljamo ne v tej, ne v oni stranki, naj se najpreje ozre nase. Kam pa se naj obrnemo, ko se povsodi trosi le sovraštvo napram drugim, a stranke, ki so se dvignile proti tem, hočejo prav tako zmagati le s silo, čeprav je njih namen idealen. Na tej poti ni rešitve, zato je naša dolžnost, da se obrnemo k poti sloge, ki je sicer najtežja, a edina, ki obeta uspeh. Mi bomo vedno in povsod hvalili, kar je hvale vredno, in grajali, kar je v škodo naši skupnosti, ne pa se slepo udajali često nizkotnim in škodljivim strankarskim namenom, kajti kdor je dober državljan, kritizira in se bori proti vsaki miselnosti, ki je škodljiva »Dajte mladini ideale — ideali ne morejo biti brcanje žoge, ne strumno korakanje, ne vpitje »gori-doli... « Ideal je ideja o resnici, lepoti in dobroti — do teh je treba pokazati pot mladim dušam!« Dr. Asen Zlatarov. Če si hoče danes človek zgraditi svojo osebno ali družinsko srečo, če hoče veljati za koristnega, priznanega in spoštovanega državljana, mora biti vsestransko, sistematično izobražen, vedeti mora, kako se bo orientiral v današnjem kompliciranem svetu in življenju. Nujno mu je potreben tak ali drugačen svetovni nazor. In prav v tem oziru vrše vsi znanstveni in kultur-no-prosvetni pokreti neprecenljivo zaslugo za napredek sodobne družbe, s tem da pomagajo človeku pri oblikovanju svoje lastne osebnosti. Med pokrete, ki vrše pri Bolgarih to nalogo, je treba šteti tudi protialkoholni pokret. Ta čuva s svojimi principi za vzdržnost od obojnih pijač, kartanja in razvrata, ki se skuša vgnezditi zlasti med mladino, njene telesne in duševne sile, ki so za zdravo gledanje na svet neobhodno potrebne. Z lepo razprostranjeno ustno in pismeno propagando ter s svojim organizacijskim delovanjem pomaga ta pokret tudi pri graditvi zadovoljujočega svetovnega nazora. Vendar je treba reči, da protialkoholizem kot ideja in organizacija ni še sam po sebi dovolj, da bi lahko dal in zgradil popolno in vsezado-voljujoče gledanje na svet. Skuša pa biti vedno in povsod nadstrankarski. Pokret je zbral v svojih vrstah ljudi z najrazličnejšimi pogledi na razna druga vprašanja in vseh družabnih slojev (zdravnike, učitelje, duhovnike, duševne in ročne delavce), zedinil je njihove moči v borbi proti pijančevanju — temu največjemu sovražniku zdravja in sreče naroda. Prva leta po vojni predstavljajo otroško dobo protialkoholne borbe pri Bolgarih. Povsod je vladalo veliko navdušenje in z največjim ogorčenjem se je govorilo in pisalo o alkoholu kot splošnem vzroku vse bede in vsega gorja na svetu. Recept je bil enostaven: prepove naj se uživanje alkohola in na svetu bo zavladala sreča in blagostanje. Kmalu pa je nastopilo iztrez- obstoju države, pa najsi je tudi plod njegove stranke. In miselnost strankarske zagrizenosti in medsebojnega sovraštva je najhujše zlo v naše mnarodnem življenju, ki se ga moramo mi, mladi, otresti, da se nam ne bo premočno vcepilo v naše življenje, kajti pozneje je gotovo ne bomo mogli več zatreti. Jugoslavija v nas zaupa in nam kliče: Mladina, sedaj je še čas! Naše načelo je: Delati s treznim preudarkom ter zato odstranjevati neonsovane medsebojne prepire in se složno boriti za veliko, nedeljivo moč Jugoslavije. V naših srcih morajo biti vklesane besede našega nad vse ljubljenega Viteškega kralja Aleksandra: »Naš narod bodi složen, da bo močan stopil v novo življenje z vedrim in ponosnim čelom, dostojen dosežene veličine in sreče, ki ga čaka! Plemena so si pridobila _zaslug za narod, ali njihovo delo pripada preteklosti, srečna bodočnost je mogoča samo v skupni jugoslovenski slogi.« Ce niso bile solze, ki smo jih potočili nad njegovim truplom, farizejske, se moramo boriti in če je treba, preliti tudi lastno kri, če hoče kdo skruniti njegovo poslednjo voljo: »Čuvajte mi Jugoslavijo!« ž. z. njenje. Bolgarski antialkoholični pokret si je postavil cilj proučevati alkoholizem in prostitucijo, kockanje in druga socialna zla. Bolgarski abstinenčni pokret, katerega vodstvo je takoj v začetku prevzela mladina, je kulturno-prosvetna organizacija, ki počiva na odpovedi uživanja alkoholnih pijač, kockanja in kajenja ter vsake nemorale. Nekateri so se tega odrekali tudi iz drugih razlogov, bodisi zdravstvenih ali religiozno-moralnih. Organizacija si je postavila visok cilj — vzdržnost kot nujno načelo v vsem življenju. To načelo pa se lahko doseže po različnih potih, a edinosti glede teh poti še sedaj ni. Razvija se živahna pismena in ustmena propaganda za vsesplošno narodno abstinenčno prosveto. Abstinenčna organizacija hoče demokratizirati načela protialkoholne borbe med širokimi narodnimi sloji tja do poslednje kmečke kolibe. Res je, da sama prosveta še ne more izpre-meniti ljudskih src, izoblikovati značajev in iz-premeniti navad in tradicij ali povzročiti so-cialno-ekonomskih izprememb. Vendar je brez znanja, brez povzdige kulturno-prosvetnega ni-voa naroda nemogoč njegov materijalni in družabni napredek. Prosveta omogoča hitrejši tempo evolucije. Zato je vrhovna naloga protialkoholnega pokreta ta, da čim bolj razvije in poglobi narodnoabstinenčno prosveto. Treznostni pokret je kulturna organizacija, ki se bori proti negativnim platem sodobne kulture, nudi pa močno oporo vsemu pozitivnemu. Treznostni pokret je pokret, ki je šel skozi zmage in poraze, napredek in zastoj in prav to valovanje je izraz njegovega življenjskega ritma. Treznostni pokret je plod življenja in gre roko v roki z vsemi njegovimi svetlimi in mračnimi stranmi. Treznostni pokret kot organizacija se ni rodila slučajno, temveč je prišlo po naravni poti do federativnega principa organizacije — organizacije enakopravnih članov, ki se medsebojno spoštujejo in so ohranili svoj individualni lik, in ki ji je dalo dejstvo, da ga vodi mladina, pečat borbe proti vsemu, kar je zastarelega in konzervativnega. Federativno načelo je biološko načelo življenja in samo on je porok trajnih uspehov. Napredek ni rezultat vrhovnih zapovedi, temveč zrelosti in življenja spodnjih plasti navzgor. Organizacija protialkoholizma je prepojena s svobodnjaškim, demokratskim in naprednim duhom, ki je nekaj specifičnega za Bolgare. Dve dejstvi sta predvsem vplivali nanj: 1. samostojnost posameznih društev in njihov notranji demokratskih duh, 2. možnost, da se na kongresih in konferencah lahko v tovariški atmosferi izmenjujejo pozitivne lastnosti. Ta pokret karakterizira tudi medsebojna strpnost, ki izhaja iz organizacijske svobode, ki dovoljuje vstop v društvo državljanom najrazličnejših razrednih, religioznih, političnih in idejnih pripadnosti. K vsemu temu je potreba še dodati pomen tistega ogromnega dela, ki ga vrši pokret za svoje člane, za njihovo izobrazbo, vzgojo. Tu igrajo važno vlogo zlasti medsebojne kritike znanstvenih in idejnih vprašanj, ki so širile izobraženi horicont svojih članov. Vzgojevali so se in se še vzgajajo močni značaji, veliki duhovi, ki so tako potrebni današnji človeški družbi. Kakorkoli se bo bolgarski protialkoholni pokret razširil, povsod bo ostal idejna predstraža napredka bolgarskega naroda. Bolgarski obstinenčni pokret je skromen pokret, brez velikih pretenzij, toda z veliko energijo, saj šteje v svojih vrstah desettisoče omla-dincev in ostalih državljanov, ki si ne grade iluzij, da bodo lahko popolnoma iztrebili uživanje alkohola in drugih škodljivih opojnih sredstev, a so pripravljeni, da svoje delo združijo z drugimi javnimi silami na fronti proti vsem socialnim zlom. »Mladini je potrebna treznost!« pravi priljubljeni bolgarski učitelj in profesor dr. Asen Zlatarov, »ker le preko treznosti bodo premagani zli nagoni ter se bo mladina približala moralni čistosti, ki jo bo vzpodbujala k delu in življe-niu.« St. Atanasov. NARODNI AUKAUDIEMSIKII BLOK Pred kratkim časom smo mogli čitati v »Slovencui« izjavo dela katoliških ekstremistov, ki v svoji domišljavosti mislijo, da Narodni akademski blok brez njih ne more obstojati. No, v resnici izgleda stvar bistveno drugače. Narodni blok ni mogoče skup svetovnonazorskih skupin, ampak je družba mladih ljudi, ki so odvrgli dnevnopolitična trenja in so podredili svoje delo delu za narod, za srečnejšo in pravičnejšo bodočnost. Torej je nesmisel, če kdo trdi, da je z izstopom neke grupe Narodni akademski blok razpadel. Ni dvoma, da se propaganda za razbitje NAB-a vrši z vsemi sredstvi, prav tako pa ni dvoma, da bodo vsi ti poskusi ostali brezuspešni. Nismo mi poklicani, da sodimo o tem, o tem bo sodil narod, ko se mu bodo odprle oči in ko bo znal razločiti prijatelja od sovražnika, borca od bo jaz* Ijivca in junaka od izdajalca. Srednješolska mladina stoji trdno in strnjeno na strani vseh, ki imajo v srcu ljubezen do naroda, ki z narodom in za narod delajo, to se pravi, da podpira povsod delo, ki ga vrši Narodni akademski blok. Vemo, da bodo prišli omahljivci tudi med srednješolce in da jih bodo skušali zbegati, a to nas ne skrbi. Naša mladina je zdrava in dobro ve, kje je njeno mesto! Tovariši akademiki! Delajte, ne odnehajte, mladina bo vaš dedič, pazite, da Ji dediščine ne zapravite, sicer pade na vas prokletstvo vsega naroda! Z izdajalci naroda bo mladina sama obračunala! pxo£Caikojlo£*u. poJkhet v tBaJlg&iiji SAN: P\ežo.tn mi&e&tiojti 6» OcLhoa CvuLfridua do koJLekJtivja V začetku našega stoletja se je pri vseh narodih pojavilo navdušenje za »dobro organizacijo« dejstvo, ki ga najlažje opazujemo v današnji Nemčiji. Četudi je bil odpor etičnega značaja še tako velik, je želja, da bi prevladala urejenost, zmagala tu bolj, tam manj. To navdušenje je sicer že doseglo svoj višek, nadaljne stopnjevanje teh teženj, pa bi brezdvoma privedlo marsikatero državo v Evropi v isti položaj, v kakršnem je danes Nemčija. Toda kljub vsem odporom, je pa človek vendar neskončno plastično bitje, ki ima prav radi te plastičnosti marsikdaj malo svojega in je v večini primerih »as you like«. Ozrimo se za trenotek na vse tisto, kar je človek bil, oziroma, kar je hotel biti; ali še bolje, kar je nehal biti: razvoj gre od paleolitskega »divjaka« do mladega pariškega »surrealista«. Smešno bi bilo trditi, da bo človek iz samega sebe, v vsa kem času napravil lahko vse, kar bi se mu zdelo. Vselej, ob vsaki uri, se pojavljajo pred njim ograjene možnosti: ograjene radi tega, ker jih omejuje — čas. Edina resnična meja človekovega udejstvovanja in delovanja je njegova preteklost. Če pa bi lahko vzeli mesto onega samega trenotka vse trenotke, ni mej, ki bi se lahko upirale človekovi plastičnosti. Iz paleolitske žene je nastala ga. Pompadourova iz bra--ziljanskega indijanca, ki ne zna šteti do pet, je zrasel Newton. Če p a stisnemo nekoliko časovna razdobja, se spomnimo, da je šele leta 1873. živel svobodoljubni Stuart Mili in v 1. 1903. še bolj svobode žejen Spencer ter da je že 1. 1917. nastopil Stalin in nekaj let za njim najprej Mussolini, nato še Hitler. »Dobra organizacija« izpolnjuje kolektivno življenje. Zastavlja se nam vprašanje, če tudi več ali manj izpopolnjuje posameznikovo življenje? 2e vprašanje samo nam narekuje odgovor, da nalaga dobra organizacija marsikatero dolžnost, ki se v marsičem razlikuje od individualnega življenja. Če pa postavimo slednje v službo prve, ali nam mar ne preti nevarnost, da bi s tem nepopravljivo ošibili individua? Dva odgovora sta možna na to vprašanje. Odločili naj bi se za enega ali drugega, toda ne na tisti način, ki se danes imenuje »odločitev«, ki pa v domači govorici ne pomeni drugega, kot »potegniti plašč čez glavo«. Preden se bomo odločili, je potrebno, da dobro pretehtamo oba odgovora in nato šele položimo vse svoje življenje v enega izmed obeh. Nujno je potreba spoznati resnico prvega in drugega odgovora. »Kolektiv« individuov je tudi kolektiv »indi-viduov«, ljudi z individualnimi silami. Če se ti kot taki razredčijo, zmanjšajo, izginejo je jasno, da se bo razredčili, zmanjšal in izginil — kolektiv. Z druge Strane pa je osebno življenje navezano na fizičen in socialen svet. Po neki arabski legendi se rodijo in rastejo žene na otoku Huac-Huac kar na drevesih. Toda izven te legende se rodijo ženske kakor moški v družbi roditeljev, pa naj se imenuje ta družba — družina ali ne. To pomeni, da je individui od prvega trenotka odvisen član kolektiva. S tem lahko pribijemo, da če ni kolektiva brez individuov, tudi ne more biti individuov brez kolektiva. Iz tega je jasno vidno, da ima človeška bitnost dve obliki: kolektivno in individualno, ki se venomer izpopolnjujeta. Vprašanje je le, čemu služi ena in kako resničen položaj zavzema druga v človekovem življenju. Človek ima v razliko z ostalimi bitji, ki ob-ljudujejo zemljo to lastnost, da ni nekaj določenega in ima neograjeno možnost, da je to ali ono. Široko polje ima pred seboj. To je pogoj, ki je nujno potreben vsakemu pri njegovemu napredku. Samo napredek, ki ni vezan na tisto, kar je bil včeraj, ki je zajet v sedanje bistvo !e tako, da lahko s tega bistvenega položaja v drugega. Ta popotnik bistva, ta duhovni emigrant je kot nalašč edino — človek. Toda ni dovolj, da napreduje. Ne zadostuje, da se sme osvoboditi vsega, kar tako kot kača, ki menja svojo kožo. Napredek zahteva, da mora ta nova oblika nadkriliti prejšnjo. Prekosi pa jo le tako. da jo ohrani in izpopolni in se dvigne ter povzpne na njenih ramenih, prav kakor se višja temperatura nunjo dviga nad prejšnjo, ki je bila nižja. To pomeni, da zahteva napredek poleg tistega, kar je danes, še vse tisto, kar je bilo včeraj. Ali začenja individui svoje življenje vedno kot prvi človek, kot Adam, kot žival? V teku življenja živali se razvijo njena življenska moč, sila, toda ne napreduje. Napredovala bi le, če bi se to življenje razvilo ob strani nekega drugega, ki se je že razvilo in prišlo do svojega viška. To pomeni, da bi morala zbrati življensko notranjo silo drugih, tako da bi njeno življenje ne bilo vselej življenje prvega, ampak življenje drugega, tretjega itd. Radi tega kopičenja je jasno, da se znajde človek v začetku svojega življenja v neki že izgrajeni obliki človeškega delovanja, tako da mu ni treba začeti pri začetku, in raziskovati, kar so že drugi zdavna vedeli, temveč se samo zasidrati v tem delovanju in se iz njega pognati v nek individualni razvoj. To kopičenje preteklosti, brez katere bi človek ne mogel biti človek, to se pravi, napredujoče bitje, zahteva aparata, ki je zmožen takšnega kopičenja in ki ga lahko izvršuje. Kdo pa predloži individuu, ki se danes rodi, vse, kar so doslej storili in ustvarili individui? Nek drug individuum? Nemogoče! Vsakemu je jasno, da deli dediščino preteklosti brezštevilna množica individuov, ki so to dedovanje prevzeli od drugih in ki so bili prav tako dediči nekih prejšnjih delujočih in duhovno plodnih individuov. Če natančno premislimo, vidimo, da se je morala človeška preteklost če se je hotela ohraniti, poslužiti nečesa, ki ni odvisno od dobre volje vsakega posameznika, ki pa je radi tega tuja realnost, čeprav je kljub vsemu človeška. Morala pa je mimo osnovnih znakov človeštva, mimo osebne volje, od katere n. pr. zavisi naše individualno življenje. Postala je radi tega neosebna, neodgovorna, avtomatična. Vidimo, da so to značaji grde narave, fizičnega sveta. In tu vidimo, kaj je družba, kaj je kolektiv. Vse kar pride od družbe, od kolektiva in v čemer to obstoja je neosebno, avtomatično, neodgovorno in brutalno. Brez dvoma se vsi ti atributi ne nanašajo na fizične reči, ampak na čisto človeške, na način mišljenja (javno mnenje), na navade, šege, splošne trditve, nikakor pa ne na materialne sile, fizične reakcije ali pa celo na zoologične procese. Družba, kolektiv, je potemtakem skoraj materializirana in naturalizirana humanost. To je vzrok, da smo se navadili imenovati družbo — »svet«. Človek se počuti v družbi, kot v neki drugotni naravi. Po teh izvajanjih vidimo, da je družba nekak posrednik, ki je potreben, da je človek lahko človek. Toda, da se dobro razumemo; ko pride v družbo sok individuov, se razosebi, da ustvari nato novo individuo. Poleg vsega tega pa je kolektiv vez med posameznimi osebnimi življenji, ki se v njem začenjajo in končavajo. Z-ič: N-atioAna koMCenbiacija ut htiadina Ni še utihnilo nad nami vihranje jesenske zgodovinske burje, ko je znova svet vzdrhtel in se premaknil s svojih tečajev. Iznova so se sprostile gibalne sile, ki so ga nedavno pretresale in ki so analogne tistim pred svetovno vojno. Pod silovitimi udarci se je zrušilo to, na kar so se stoletja pripravljale generacije in kar je po svetovnem potresu 1918. leta zraslo iz ruševin kot nujna posledica neutešljive želje po svobodi. Dogodki so nas zadeli skoraj popolnoma nepripravljene in šele sedaj lahko razumemo malodušje in nervozno pričakovanje preteklih dni. Psihološko stanje našega naroda je bilo neenotno, popolnoma razmajano ter demoralizirano; utemeljena je bila bojazen, da bodo šli veliki dogodki zopet tako kakor že neštetokrat mimo nas, ali pa da nas bodo s svojo silo brez našega sodelovanja zajeli in da bo torej naša vloga zopet pasivna in sprejemajoča. Vpliv tujih kulturnih središč, katerim smo bili stoletja, podrejeni, se je zopet pokazal s svojo škodljivo močjo. Vendar je čas storil svoje. V kratkih tednih se je samozavest dvignila, strti duhovi so se znašli in v psihološki borbi med narodi nismo več slabi, temveč pripravljeni in trdni. Danes smo trdno odločeni, da ne bo več naša vloga pasivna, temveč da bomo tudi mi odločujoči faktor v bodočih evropskih dramah, kakor smo to že bili 1. 1914. in 1918., ko nam je bila dana možnost samostojnega odločanja. Trdno pa smo tudi prepričani, da si bomo to možnost sami vzeli, ako nam je drugi ne bodo dali in da bo tedaj naša narodna samozavest zadonela kakor veliki zvon in da se v zamračenih trenotkih ne bodo več pojavili žalostni, ubiti glasovi malodušja in hlapčevskega strahu. To so nujni zaključki, ki nastajajo kot zapoznela reakcija na mednarodne zapletljaje. 2e statični pritisk neke sile sili objekt k zgoščevanju in koncentriranju. Tako naj naša narodna koncentracija ne združi na enotno bazo le slovenskih elementov, temveč naj se v svoji širši so-luciji razširi tudi na nam sorodne prvine v našem narodnem telesu, na Hrvate in Srbe. Mladina igra v tem našem koncentriranju in duhovnem gibanju vlogo, ki je silno pomembna, če je ta mladina kaj vredna, ker je ona tisti sestavni del naroda, ki je zanj najvažnejši zato, ker imajo njeni pokreti vsled požrtvovalnosti, radikalnosti, idealizma in vere mnogo neprecenljive vrednosti in zdrave garancije. Ta naša mladina se je danes te svoje vloge popolnoma zavedela. Narodna koncentracija, o kateri starejši samo pišejo ali lepo govorijo, je našla v mladini ugodna tla. In če kdo, potem ima mladina pravico in dolžnost do takega dela, ki je vedno bilo neizčrpen izvor poštenosti in podpore narodu, iz katerega je vedno dobil idealnih misli in požrtvovanja. Narodna koncentracija je mladini potrebna, ker je v njej velika garancija za narodno obrambno delo, ki je spontano izšlo iz njenega ostrega čuta za dobrobit naroda. Vse lepe besede o domovini in svobodi zemlje dobe šele pri mladini svoj polni pomen, ker v njej ožive. Narodna radikalna mladina, preporodovski pokret in nekatere povojne generacije so nam jasno dokazale, da lahko mladina s svojo notranjo impulzivno močjo zajame ves narod in rodi trajne posledice. Zato je danes mladina, da dviga narodu duha in moralo, da se dokončno narodno koncentrira v skupnih svetih svojih svetovno-na-zorskih društev in da po vzgledu Akademskega narodnega bloka prične z velikim, pozitivnim narodno-obrambnim delom. Oskar: P&Sini v pho/u fosn&ad Pomlad je dišala. Opojno kakor vino. Čutil sem dih zemlje. Bela akacija se mi je sklonila vse do ustnic. Zaprl sem oči. Iskal sem sanje. A tečaji so zatulili, zemlja se je zavrtela, drevesa so se lomila. Zaman sem grabil za Pomladjo. Bela akacija je umrla. Odprl sem oči. Roke sem imel prazne in krvave. Nekje v daljavi so zvonili k mojemu pogrebu. 2ažJju£&je*ta pisma Prišel sem domov. Srečen in blažen. »Bog s tabo, dekle. In z mano. In z vsem svetom.« Sonce je rdeče trepetalo na zahodu. Videl sem skozi njega. Ljubil sem sonce. Rad bi objel ves svet. Ljubil sem ves svet. Vsemu svetu sem začel pisati ljubezensko pismo. In pisal sem. Ne vem kako dolgo. Pisal sem. Čelo se mi je zgubalo. Lasje so postali sneženi. Srce otrplo. Roke voščene. --------Pišem. Umiram. Pišem zadnje pismo. Smrti. p\OAne*tada Po asfaltu grem. Noge so težke. Roke lesene. Klobuk mi tiči nizko nad očmi. Noge se lepijo na mokri asfalt. Dež curlja. Strehe visijo naprej. Hiše se sklanjajo nad mano. Telefonske žice zapletajo nebo. V' »Videi s&n Jvajca vi&erke gaAe . . S* (Nadaljevanje.) Da pa ne boste mislili, da je šlo vse mirno, naj opišem še mali incident, ki se je dogodil in vzburkal naše, sicer tako mirno življenje. V Malvaglii je bila »Festa di pompieri« (gasilska veselica) in iz Dandria so romali kolonisti kar v trumah. Zvečer, ko smo že počivali, je pritekel v naš cantonnement neki Francoz in vpil in pripovedoval: »Habacuc est ivre, Habacuc est ivre!« Ni bilo dolgo, pa prilomasti v sobo debelinko iz Neuchatela in prične peti poskočne chansone. Sprva smo se dobro zabavali. Potem se je pa vlegel, je začel mahati okrog z rokami in Pikec, ki je ležal poleg njega, jih je še nekoliko staknil. Nato pa se je pričel Habacuc dreti na vse grlo in klicati svojega prijatelja, vmes pa je mešal besede: »Ti si magarac« in pa »Vera Popovič«, ki jih je slišal Bog ve kdaj in kje. Morda je slišal Pikca, ki je v sanjah govoril o neki Desanki Popovič, a to so le teorije, tako mimogrede. Nato se dvigne hrust, teolog iz Thu-na, pograbi Habacuca in ga vrže na Beograjski trg. To se je pa zdelo Habacucu le preveč. Prihrumel je nazaj in pričel vnovič razgrajati. Pričel se je splošni pretep. Rezultat: Habacuc je prespal noč v magacinu na golih tleh med orodjem, glavo so mu za silo obvezali in izprali s hipermanganom, tako da je bil v obraz podoben zebri, Sudetski Nemec je imel dva kosa svitra, nekaj bunk in vozno karto za domov, ubogi 331etni učiteljček, ki je pri kopanju Zrem v tla. Pa še vedno vidim preveč sivega neba, ki se udira. Kaj bo jutri? Mar se bodo hiše zrušile, nebo udrlo? Sivo nebo se mi bliža. Pada. Klobuk potisnem še globlje na oči.