266
Kot poet prirode ne pozna Koljcov v svoji pesmi tendence". Kar vidi in kar uti, to pove. Odtod tista udovita realistika, s katero je narisal kmetsko ivljenje trpeega ruskega kmeta krest-jana. Doim Nekrasov in Nikitin gledata samo topo trpljenje na razoranih obrazih, samo srd v pesteh in brezmiselno bojazen v prsih, pozna Koljcov tudi sladkosti dela in truda in blagoslavlja roko, ki orje in seje in zanje. Nekrasov je pisal z neprikrito tendenco (Komu je v Rusiji iveti lahko?") poet Koljcov pie in poje kakor prasol, ki ne ve, zakaj goli, in vendar goli. Vsledtega so njegove pesmi silno velike vanosti za resnino prouevanje itja in bitja ruskega prostega ljudstva vaneje nego dela poznejih realistov, ki so, klio po reformah,
njem najdejo svojo sreo in svoj ponos. Kako zmerja Koljcov kmeta-lenuha?
FR. ROPRET (RADOVLJICA)
odkrivali le rane in so molali o zdravih udih na narodnem telesu.
Tudi Koljcov pozna grenkost dela. A delo ne unii njegovega kmeta, ki je potrpeljiv in prav na vse pripravljen". Njivo ljubi in zato se mu ona smehlja na vse strani" in mu daje upanje na bogato etev. Veselo se ozira na gumno (pod), na skirdi (svisli), in ni malodunosti, ni bolesti ni v njegovi dui. Ko je etev konana, tedaj se prine sladek oddih na tekih snopih", in hvaleno
svea zagori v hii kmetovi pred ikono Boje Matere.
Apologija dela! Apologija upanja in moi in ivljenjske energije! To ni ljudstvo, kakor ga rie Nekrasov, ki zavida za ivljenje gosposkega psa, ampak so junaki, ki se vesele truda in znoja in v
Kaj, ti kmetic, e spi? Vesna na dvoru je, glej! Pridni sosedi e z delom zdavnaj prieli so.
Vstani, vzdrami se, hoj, pa prevdari svoj stan: kaj bi bil? kaj si zdaj? kaj e tvoja je last?
Primerimo pa s kmetom Koljcovim Gorkega Junake" bosjake , ki proslavljajo brezdelje in ive v poteputvu! Niso si izvolili takega ivljenja, ker jim manjka prilike do dela, ampak ker jim manjka volje in moi. Koljcovov kmet govori nasprotno, da se bo trudil in pehal, dokler bo ivela mo in sila" v njegovih miicah in dua v njegovem telesu". On zaupa v svojo veliko mo in si upa kljubovati tudi najhuji dolgi" (usodi). Najlepa visoka pesem dela, upanja in moi, kar jih je zapisalo prasolovo pero, je njegov Kosec", ki govori o sebi:
V nesreen sem dan,
v usoden sem as,
brez srajke sem se
porodil na svet,
a plea imam
pa irja ko ded.'
Toda vkljub zli dalji koraka junak na iroko step s koso na rami, prislui si zlato monjo" in upanovo her Grunuko.
Ne smemo pa prezreti pri Koljcovu neke vrste fatalizma, ki se je ukoreninil v njegovi dui; s slepo sreo se vre v ivljenje, pa naj mu prinese sreo ali gorje, njemu je vseeno. Naj se zgodi, kakor je
usojeno.
Z doma pojdem v svet, kamor kae pot, in prinem iveti, kjer veli mi Bog.
Povsod v ljudskem ivljenju in miljenju se zrcali tak fatalizem, ki je kolikortoliko utemeljen. Tudi Koljcov je v tem pogledu sledil ljudski misli narodni pesmi. Tako-le poje:
Pot ivljenja ni kot polje bi premeril, skrb ni kakor megla, ki spodi jo veter.
Beda, ne nevihta stresa teke gore, hodi iznenada in pogublja slepo.
Ne uide jezi njeni na drsalkah: v istem polju najde, v lesu te poie.
Samo v srcu sluti: pride tiho k tebi, s tabo roko v roki hodi in se vozi.
Bol in grenka alost srce ti razjeda, ves tvoj trud zaman je prav nikjer uspeha.
To pobila toa, to porl plamen ... Siromak si, revek, vsakomur na poti.
1 Gl. Vesel-Akerc Ruska antologija", str. 181.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si