JEJA JAMAR LEGATOVA 
POROCENJE AGNEZE KUNSTLOVKE O LOŠKIH LUTERANIH 
Z okna naše častne in ugledne hiše gledam na loški Plač, ki je prazen in tih. 
Naše slavno in navadno tako veselo mesto je zavito v žalost. Pravoverni nosimo 
v srcu skrb, sovražnik pa se vzdiguje čez nas. Do Mihelovega do sončnega 
zahoda moramo zapustiti mestne meje, ker je tako zapovedal naš gospod, nje 
gova knežja milost freisinški škof Ernest. Papisti so zatajili dogovor, ki so ga 
1578 imeli z našimi možmi v Brucku, in z vsemi močmi udarili po pravovernih. 
Cisto sama sem ostala v prostorni hiši na Placu in čisto sama se moram 
odločiti, kaj naj storim. Ujeta sem v žalost in moja duša se taja v nadlogah. 
Ali naj držim obljubo, ki sem jo dala umirajočemu staremu očetu, dobro roje 
nemu gospodu Kunstlu starejšemu, rajniku, da bom zvesta svetemu evangeliju, 
ali pa naj se uklonim škofovim hlapcem, ki jih hudič v svojih rokah drži, slepi 
in k hudemu vodi. Moram se odločiti, kajti človek, ki cvibla, je podoben mor 
skim valovom, ki jih veter goni in giblje. Dnevi do odhoda minevajo kakor dim 
in srce mi je suho kakor trava, srce naših zoprnikov pa je trdo in težko od 
veliko tavžent zlata in srebra. O Gospod, ne pridruži moj život tem, ki so krvi 
žejni, v katerih rokah je hudoba! 
Vsi bomo prešli, za klaftro debeli zidovi naše hiše pa bodo ostali in še 
stokrat sto let preklinjali služabnike freisinškega škofa, ki so iz pisanih loških 
dcmov pregnali izvoljence Gospodove. 
Zapisala bom o vsem, kar so papisti prizadeli hudega pravovernim in vsemu 
mestu. Naj bo moje govorjenje čisto kot srebro v lončeni posodi, sedemkrat 
prebrano in sedemkrat prečiščeno, čeprav ga bosta spremljala žalost in plač. 
Kdor bo naletel pod kamenjem v štacuni na sveženj papirjev, zavitih v nepre-
močljivo platno in zapečatenih s pozlačenim prstanom mojega starega očeta, 
naj se v molitvi spomni nesrečne Agneze Kunstlove, hčere bivšega mestnega 
sodnika in trgovca Jurija Kunstla mlajšega, rajnika, in njegove zakonske žene 
Jere, rojene Langerholc, od Svetega Duha, rajnice. 
Strah in trepetanje je prišlo nad naše mesto, verni moramo kakor golobice 
molčati in trpeti, v božjem mehu so naše solze in v njegovem registru ni soli, 
prišel pa bo dan, ko bo Gospod razpodil naše sovražnike, kakor se dim razpodi, 
kakor se vosek pred ognjem raztaja. Takrat bodo naši otroci iz mojih besedi 
izvedeli, kakšen strah in trepetanje smo nekdaj verni prestajali v Loki in 
kakšna groza nas je obdajala, zvedeli bodo, kakšne čase smo doživljali, kaj smo 
pretrpeli izvoljenci Gospodovi zavoljo svetega evangelija in zaradi požrešnosti 
škofovih hlapcev. 
Osnova za povest je znanstvena razprava dr. Pavla Blaznika, Reformacija in 
protireformacija na tleh loškega gospostva, LR IX, 1962. Avtorju se še posebej za 
hvaljujem za dragocene zgodovinske napotke, ki mi jih je ustno posredoval; prav 
tako pisateljici dr. Kristini Brenkovi za njene pripombe. 
17 Loški razgledi 257 
Ze zdaj, moj Gospod, bodi meni milostljiv in ne maščuj mojih grehov in 
ne spomni se na moje in mojih očetov pregrehe! 
Pripovedovala bom o časih, ko me še ni bilo na svetu, pa sem o njih slišala 
od starega očeta, spoštljivo omenjenega gospoda Jurija Kunstla starejšega, 
in od stare matere, častite gospe Antonije Kunstlovke, rojene Hafnerjeve iz 
Oslovske gase v Loki. Stara mati so se večkrat spominjali strahovitega potresa, 
ko se je v letu 1511 sredi noči zazibala Loka. Zemlja se je gibala in stresla, gore 
okrog Lubnika so skakale kakor ovni in hribi kakor jagneta ovac. Zemlja se je 
gibala pred obličjem Gospoda, pred obličjem našega patrona Jakoba. Preplašeni 
Placarji so se stiskali pod široke velbe svojih hiš. Podložniki z gas pod gradom, 
kjer so bili doma stara mati, pa so se zatekli na Krancelj. Z grozo so gledali 
grad, ki se je svetil v čudni beli svetlobi, in poslušali strašno grmenje skal, ki 
so se valile z grajskega stolpa po pobočju proti hišam na Placu. Kleče so prosili 
Vsegamogočega, naj usliši njih glas in pomiri svoj srd, ki je podiral stene njih 
domov. Pa so vendar zjutraj stali ob razvalinah svojih hiš in brskali med ruše 
vinami. Žalostno so odhajali za žlahtniki v varna zavetja kmetskih domačij. 
Stari oče, spoštovani gospod Jurij Kunstl starejši, so se radi spominjali svo 
jega očeta, ki se je tudi imenoval Jurij in bil doma v Pungertu. Moj praded 
je tako obogatel s fužinarstvom in s trgovanjem z železom, da je za svoje štiri 
sinove Jurija, Martina, Matija in Lenarta pokupil od škofa Filipa podrtije naj 
lepših zgradb na Placu, ki jih po potresu nekdanji lastniki niso mogli obnoviti. 
Prvorojenemu sinu, mojemu staremu očetu gospodu Juriju Kunstlu starejšemu, 
je namenil podrtijo, ki je stala poleg vodnjaka na vrhu klanca, ki pelje od 
cerkve svetega Jakoba na Plač. Z zlatimi dukati je plačeval stavbenika učenega 
gospoda Jurgka Mawrerja, ki je takrat obnavljal grad, da se je lotil ponovne 
zidave hiše, ki je stala na Placu poleg vodnjaka. Kajžarji iz okoliških vasi so 
morali zastonj tlačaniti škofu pri obnovi gradu, bogati Pungertnik pa je delavce 
plačeval z rumenimi cekini. Sezidali so sedem klafter široko in štirinajst klafter 
dolgo enonadstropno hišo s štirikotnim dvoriščem. Velbe na dvorišču so zgradili 
iz samih kamnitniških skal, stopnice pa so sklesali iz hotaveljskega marmorja. 
Kar tri magacine in šestnajst čevljev globoko klet je učeni gospod Jurgko 
Mawrer pripravil za špecerijo, vino in drugo blago. Dolga, temna štacuna se 
vleče pod vso hišo in ima edino okno na štirideset klafter velik zelenjavni 
vrt za hišo. Ob oknu so si stari oče uredili kanclijo in jo s stekleno steno od-
delili od štacune. 
V nadstropju so štiri velike izbe, kuhinja in shramba na dolgem obokanem 
hodniku. Dve sobi gledata na Plač, in zato pravimo, da sta spredaj, dve pa sta 
obrnjeni proti Suhi in Kamniškim planinam, in pravimo, da sta zadaj. Zadaj 
sta še dve čumnati za služinčad. 
Moj stari oče, častiti gospod Jurij Kunstl starejši, je leta 1540 pripeljal 
v ponosno hišo na Placu Ločanko Antonijo Hafnerjevo, bogato Šurkovo hčer iz 
Gase. Vsega je bilo pri Kunstlovih, želeli pa so si le eno, da ostaneta večno vliti 
črki J K na okovanih vratih v štacuni in na magacinu. Pripovedovali so, da je 
moja stara mati. gospa Antonija, po šegi papistov romala bosih nog v Crngrob, 
se kleče plazila okoli zlatega Marijinega oltarja in z denarji kupila milost sreč 
nega poroda. Ko se je skoraj čez pet let zakona Kunstlovim rodil sin Jurij kakor 
rosa iz zarje, so bili najsrečnejši Ločani. Oče je trgoval po italijanskih in nem 
ških deželah in Jurija še kot otročaja vlačil s seboj na nevarna pota. Ko pa je 
Vsegamogoči poslal nad naše glavno mesto Ljubljano smrtno sovražnico kugo, 
so prenesli v mesto freisinškega škofa vse oblasti in odbornike razdelili po 
258 
domovih najuglednejših meščanov. Superintendanta Trubarja je prav takrat 
nadvojvoda Karel zaradi bukve o cerkveni ordningi naganjal, da mora z ženo 
in otroki s culo in čajno iz Kranjske. Veleučeni gospod so kljub kugi vztrajali 
v Ljubljani med svojimi verniki, pač pa so poslali v Loko svojega naslednika 
učenega gospoda Sebastijana Krelja. Napotili so ga k mojemu staremu očetu, 
ki so bili nekaj v žlahti s superintendentovo ženo Barbaro, hčerjo rajnega 
kranjskega meščana Matija Sitarja. S prihodom učenega gospoda se je vse 
spremenilo v naši hiši. Posebno stara mati niso mogli pozabiti mladega pastorja 
in veselih večerov, ko so se pri nas zbirali najuglednejši Placarji. Mojemu očetu 
je bilo 1564 devetnajst let. Poslušal je pridige mladega predikanta, spremljal 
ga je po okoliških vaseh, posebno pa je rad poslušal pogovore, ko so se pravo 
verni Ločani spominjali zmagovitega prihoda superintendenta Trubarja na 
Kranjsko. Stari oče so leta 1562 z drugimi pravovernimi iz Loke jahali v Kranj 
in tam pričakali prečastitega gospoda Primoža Trubarja, ki so ga stanovi po 
klicali iz pregnanstva v Nemčiji. Gospod Trubar so prespali v Kranju v novi 
hiši barona Ecka na Placu. Zjutraj pa pridigali in maševali v kapeli na Brdu. 
Gospod superintendent so se obrnili posebej na podložnike freisinškega škofa, 
saj so bili med njimi tudi žlahtniki njegove žene Barbare iz Zabnice. Povedali 
so, da nam še posebej groze sovražniki, saj škofovi hlapci noč in dan spletkarijo 
in premišljujejo, kako bi pregnali z ozemlja freisinškega škofa služabnike čiste 
ga evangelija. Gospodje so se spominjali, kako so visoki in žlahtni gospod 
Trubar prosili ponižno pred podobo Križanega: 
Da bi mali, veliki ljudje, mi vsi na zemlji, kar nas je, bili te evangelske 
šege! Ne daj Turkom, nevernikom, vsem zlodjem, hudim ljudem, da bi njih 
volja šla naprej. Daj nam brumno gospoščino in dobro soseščino! 
Ko je drugo jutro visoki gospod superintendent Trubar odhajal iz Kranja, 
so ga spremljali pravoverni Kranjčani in pravoverni z loškega ozemlja prav 
do Šentvida, tam pa ga je že čakala množica pravovernih iz Ljubljane in dvajset 
jezdecev. Freisinški podložniki so se ponosni in zadovoljni vračali čez Soro in 
Puštal na svoje domove. 
Mojega očeta je vse to tako pritegnilo, da je prosil očeta in mater, naj ga 
pustita na Nemško, da bo tudi on razglašal besedo Gospodovo. Stari oče, ki so 
do tedaj ugodili vsaki želji edinega sina, so tokrat ostali neizprosni. Jurij 
Kunstel mlajši je moral nadaljevati trgovsko pot svojega očeta in obdržati hišo 
in štacuno na loškem Placu. 
Komaj je moj oče dorasel v fantina, je mati Antonija že izbirala med bo 
gatimi trgovskimi hčerami nevesto za edinca. Nobena ni bila dovolj lepa, 
pridna in bogata za njenega Jurija. Moj nesrečni oče, Jurij Kunstl mlajši, pa je 
med tlačanskimi deklinami izbral mojo mater Jero, nezakonsko hčer dninarice 
Katarine Langerholc od Svetega Duha. Spoznala sta se na semnju pri Svetem 
Duhu. kamor so ob Binkoštih prihajali Ločani in brez mitnine kupovali naj 
tanjše in najbolj belo platno. Čeprav je spoštovana gospa Antonija Kunstlovka 
trdila, da bo prej sonce vzhajalo za Lubnikom, kakor pa prestopila prag Kun-
stlove hiše tlačanska deklina, je vendar Vsegamogoči 1570 v cerkvi sv. Jakoba 
blagoslovil zvezo med mojim očetom Jurijem Kunstlom, trgovčevim in posest-
nikovim sinom, in nezakonsko dninarsko hčerjo Jero Langerholc od Svetega 
Duha. Iz zakona, ki ga je loška gospoda gledala postrani, sem se še isto leto 
1570 rodila kot edina hči Jurija Kunstla mlajšega in njegove žene Jere in kot 
edina vnukinja spoštovanega gospoda Jurija Kunstla starejšega in njegove žene 
17' 259 
Antonije Kunstlovke. Krstili so me častiti gospod predikant Jernej Knafelj za 
Agnezo po pravi evangelijski veri. 
Stari starši niso pustili, da bi se kot drugi otroci podila po obokanih hodni 
kih v domači hiši. Se manj pa da bi se igrala z otroki iz sosednjih hiš, z malimi 
Križaji, Erženi, Gompi, Lukančiči, na Placu. S staro materjo sva posedali ob 
oknu, gledali po Placu in stara mati so mi pripovedovali o slavi našega mesta, 
o premilostljivem škofu Filipu, ki je že dvakrat prijezdil z velikim sprem 
stvom v Loko, in o prečudovitem Freisingu, kamor so tovorih njeni strici iz 
Bitnja škofovsko vino. 
Ob nedeljah je prihajala k nam svetaduška stara mati, dninarica Katarina 
Langerholc. Tiho je sedela na očrnelem starem stolčku iz grobega lesa in pila 
mleko iz velike bele porcelanaste skodele. Le malo je govorila. Ko sem bila 
otrok, sva si bili s svetaduško staro materjo tuji, ničesar nisem hotela vedeti 
o njenem življenju in nič ji nisem vedela povedati o sebi. Raje sem posedala po 
sobah in se pogovarjala z gospo Kunstlovko, mojo pravo staro materjo, kot 
sem jo v mislih imenovala. 
2e zgodaj sem začutila, da moja mati Jera ni srečna pod mestno streho. 
Oče je bil veliko od doma, jahal je v Benetke in se vozil po nemških deželah, 
stari oče in stara mati Kunstlova pa sta bila ponosna na meščansko kri in sta 
se sramovala snahe iz tlačanske bajte. Tudi jaz sem bila kot otrok predvsem 
meščanka, ponosna sem bila na loško mesto, na našo štacuno, na bogate strice 
trgovce in na naše meščanske pravice. Vsak dan, vsako uro, mi je stara mati, 
gospa Kunstlova, to pripovedovala. Nekoč sem vprašala mater, ko je svetaduška 
stara mati tiho odšla po kamnitih stopnicah: 
»Mati, kaj pa smo mi, vi, oče in jaz? Ali smo kmetje ali smo mestni?« 
Mati je prebledela, nato pa ji je lica zalila kri. Tiho, a odločno je dejala: 
»S kajže sva! Zapomni si, medve sva kajžarski, tam sva doma!« 
Mati je vse bolj ostajala v kuhinji, pomagala v štacuni in se izogibala 
svetlih izb zgoraj. Stara mati Kunstlova pa me je klicala v svoje sobe, oblačila 
me je v lepe baržunaste obleke, česala mi je svetle lase in mi naročala drage 
igrače iz Ljubljane in Benetk. Stari oče me je učil branja in pisanja, nemščine, 
laščine in celo latinščine. Rada sem s staro materjo posedala ob oknih v veliki 
sobi spredaj in gledala tovornike, ki so prenašali blago čez mesto presvetlega 
škofa v tuje dežele, v Benečijo in na Nemško. Oblečeni so bili v svetle plašče, 
srajce so imeli prepasane s širokimi pasovi, v rokah so vihteli dolge in debele 
gorjače. Če mi je le uspelo, sem se zmuznila po stopnicah v hladno vežo in se 
podila z loškimi otročaji k Poljanskim vratom. Obešali smo se na majhne vo 
zove, ki so prihajali v mesto. Spremljali smo jezdece in se čudili nenavadnim 
opravam. Včasih sem pričakala očeta, ki se je vračal na konju z dolge poti. 
Vsa srečna sem tekala ob konju, oče pa me je, smeje se, prijel za dolgi svetli 
kiti, ki sta mi padali po hrbtu. Bila sem srečna, da imam očeta, ki se vrača z 
dolge poti. Takrat ničesar nisem vedela o nevarnostih, ki groze popotnim, 
in o skrbeh, ki teže odrasle ljudi. 
Moje otroštvo je bilo svetlo in jasno, bila sem najsrečnejši otrok na ozemlju 
loškega škofa. 
Leta 1578 je Vsegamogoči poslal hudo bolezen mojemu staremu očetu, go 
spodu Juriju Kunstlu starejšemu. Dolge tedne je ležal v obokani izbi, katere 
tri široka okna gledajo na Plač. Padar, velezaslužni medikus, gospod Valentin 
Serafiner, je zastonj prebiral bukve in mazilil očetove prsi z žalbo iz čisto spe-
260 
cerije po apotekarski kunšti. Ko mu niti. kot je dejal učeni gospod, kozji koren 
ali radicis reptilis dulcis ni pomagal, je medikus poklical predikanta iz Kranja. 
Kar ni mogla človeška pamet, naj uredi Vsegamogoči! 
Ko je bil predikant pri starem očetu, sem čepela med visokimi dvojnimi 
vrati, ki vodijo v spalnico starih staršev. Z grozo sem poslušala ječanje, ki je 
odmevalo z bolnikove postelje, ter glasno molitev gospoda predikanta Petra 
Kupljenika: 
»Usliši mojo molitev ino prošnjo iz nebes, od stola tvojega prebivališča 
ino pomagaj mu k njega pravdi ino bodi mu milostiv, kateri je zoper tebe 
grešil!« 
Stari oče pa so ječaje odgovarjali: 
»Gospod, ne štrafaj ti mene v svoji zlobosti ino ne zavrzi ti mene v svojem 
srdu. Gospod, bodi meni milostiv, zakaj jaz sem bolan. Jaz sem dobro vojsko 
dovojskoval, jaz sem ta tek dokonal, vero sem ohranil, gospod, ki si pravi rihter, 
daj mi krono pravice. Moji dnevi so minili, kakor dim, moje srce je udarjeno 
ino suho kakor trava.« 
Na dvorišču pa je dekla Mina pripovedovala neki loški babi: 
»Ja, gospod pa ne bojo več dolgo. Tisti slepar Kupljenik iz Kranja je pri 
njih.« 
Tedaj pa sta se nenadoma povzpela po stopnicah dva s helebardami oboro 
žena biriča. Odpahnila sta vrata na vrhu stopnic in se zakadila proti sobi sta 
rega očeta. Surovo sta me odrinila. Zajokala sem. Tedaj pa so se odprla vrata 
od kuhinje in med njimi je stal moj oče. Zdel se mi je neizmerno velik in mo 
čan. Biriča sta zavpila: »Kje imate protestantskega sleparja?« 
Oče se je postavil pred vrata bolnikove sobe. Biriča pa sta ga odpahnila 
s helebardami, vdrla v sobo in iz nje odvlekla bledega predikanta Petra Kuplje 
nika. Mimo očeta sem se zmuznila v sobo. Stari oče so ležali bledi in onemogli 
na beli platneni rjuhi. 
»Odgnali so učenika Gospodovega!« so dahnili. Jaz pa sem se stisnila k 
njemu, čeprav so bile njegove roke ledeno mrzle in je v sobi zaudarjalo po 
kadilu in znoju. Stari oče so se s težavo dvignili: »Zapomni si, Ajka, kar si 
videla, in ostani zvesta! Gospodova desnica velika čudesa dela in bo pobila 
sovražnike in jih zatrla. Ajka, obljubi mi, da boš ostala zvesta svetemu evan 
geliju, pa naj se zgodi karkoli.« 
Se bolj sem se stisnila k njemu, stari oče pa so z zadnjimi močmi zamr-
mrali: »Obljubi!« Skozi solze sem dahnila: »Obljubim!« 
Z gradu je odmevalo slovesno streljanje, ker so ujeli protestantskega 
predikanta. Mati me je poklicala. Vlekla me je v kuhinjo in mi umila roke 
in obraz. Nič ni spregovorila in tudi jaz sem molčala, globoko v sebi pa sem 
nosila obljubo, ki sem jo dala staremu očetu. 
Ker sem bila še otrok, kot so pravili, me niso pustili za pogrebom starega 
očeta. Ko so pogrebci odšli iz veže, sem zbežala za grad. S poti, ki pelje na 
Krancelj, sem zagledala prifarsko pokopališče. Po cesti proti Fari se je vila 
dolga črna procesija. Zvonovi pri Sv. Jakobu, na Fari, v Crngrobu, na Hribcu 
in na Suhi so žalostno oznanjali, da nosijo s Plača proti Fari spoštovanega 
in cenjenega trgovca gospoda Jurija Kunsta starejšega. Natančno sem raz 
ločila bratovščine z banderi, kovaški ceh in sosede, ki so nosili črno rakev proti 
Fari. Spoznala sem tudi deklo Mino. ki je pred krsto nosila prižgano svečo. 
Stisnilo me je v prsih, glasno sem zajokala in se prvič zavedela, da nikoli več 
261 
ne bom sedela ob starem očetu, da mi nikoli več ne bo prebiral iz svetega pisma, 
da mi nikoli več ne bo pripovedoval o daljnih deželah in o skrivnostih, ki jih 
je srečaval na dolgih potovanjih. 
Tudi stara mati, spoštovana gospa Antonija Kunstlovka, je usahnila v po 
letju istega leta. Bilo mi je hudo. Spoznala sem, da je človek kot nič, da njega 
dnevi gredo tjakaj kakor senca, začutila sem, da se je najlepši del mojega živ 
ljenja razpustil kot megla, katero sončna svetloba prežene. 
Komaj smo se malo pomirili po smrti ljubih starih staršev, gospoda in 
gospe Kunstlove starejših, pa je 1582 Loko prizadela strašna nesreča. Pravili 
so, da je tuj studiosus, ki je mendicatus, to je kruh proseč, potoval skozi Loko, 
prinesel v mesto strupeno pošast — kugo. Ko je dekla Mina pripovedovala o 
čudni bolezni in črnih bulah, ki so se ljudem spuščale po telesu, še nismo prav 
verjeli. Ko pa so imeli že skoraj v vsaki hiši mrliča, smo se zbali. Johan 
z Gradu je hodil kar sam z bobenčkom po mestu, se ustavljal pred rotovžem, 
na Placu. ob Poljanskih vratih, na Lontrku in pred Vodnimi vrati. Udarjal je po 
bobenčku in glasno klical: »Meščani, poslušajte, kaj vam sporoča presvetla go 
sposka!« Ponavljal je, da ne smejo bolni ležati doma. da jih moramo do sončne 
ga zahoda prepeljati v špital. v zapuščeno bajto v Vincarjih, tudi rajni ne smejo 
ležati doma na parah, moramo jih takoj po smrti v lesenih, z apnom pobeljenih 
krstah prepeljati na Faro in zagrebsti v velike skupne grobove na tamkajšnjem 
pokopališču. Zdravi pa naj se hranijo z živalskim ogljem, z razredčenim kisom 
in oljem, pa tudi z vinom, ki jim bo okrepilo življenjske sile in okrepčalo srce, 
ter kruhom, ki srce človeku močno stori. Johan je tudi pripovedoval, da je 
visoka gosposka podvzela vse. da prepodi črno sovražnico iz mesta presvetlega 
škofa. In res se je s Hribca. Kranceljna in Stena vil dim z visokih grmad, ki je 
preganjal smrtne hlape, ki so vse bolj ovijali mesto. Pri Svetem Jakobu, v 
nunski cerkvi pa tudi v kapeli na Placu so gospodje od jutra do poldneva brali 
maše, ob nedeljah pa so se po Placu in Lontrku vile procesije, duhovni so škro 
pili mestne hiše z žegnano vodo. meščani pa so z ofri glasno prosili Vsegamogo-
čega, naj reši mesto smrtne sovražnice. 
Pa je bilo vseeno vse več krst. ki so jih vozili na lojtrskih vozovih proti 
Fari. Prav tako so od jutra do noči prevažali bolne v špital v Vincarje in spet 
mrtve iz Vincarjev na Faro. Tudi pri naših prijateljih Erženovih so pokopali 
komaj osemletno Magdalenco, pri krojaču Legatu se je boril s smrtjo stari oče. 
Celo žena učenega medikusa Serafina, gospa Rebeka, je kljub moževi skrbi 
in učenosti v grozovitih mukah izgubila življenje. 
Naše hiše se je strašna bolezen dolgo izogibala. Pa se je neke srede popoldne 
dekla Mina odpravila na Faro k svoji materi. Vzela me je s seboj. Počasi sva 
stopali po zapuščenih gasah čez visoki obokani most proti Fari. Ustavili sva 
se v nizki, s slamo kriti bajti pri Bižarju. Minin brat Urban je bil krojač in 
je živel na Fari z materjo, staro zgrbljeno ženico. Mati je postavila na mizo 
skledo s hruševo vodo in velike lesene žlice. Urban pa je sedel ob oknu in 
pridno vbadal iglo v lepo gosposko opravo. Niti dvignil se ni, ko sva stopili 
v hišo. 
»Za samega gospoda Schreiberja bo!« se je obrnil k Mini. Mina se je na 
mrdnila: »Za tistega nemarnega pujsa, ki izdaja ljudi! Da bo še bolj napih 
njen in grd.« Urban je jezno pogledal sestro in pričela sta se obkladati z ne 
čednimi besedami. Mene pa je Mina poslala na vrt. Zagledala sem Minino ne 
čakinjo, ki ji je mati ob rojstvu umrla in je zato z očetom živela pri stari ma 
teri. Nekaj časa sva se lovili po zeleni trati. Marjeta je bila mojih let, pa je 
262 
morala delati na polju in le redko se je smela igrati z otroki. Stopila je tesno 
k meni: »Greva k mrtvašnici! Boš videla, koliko jih je. Ves dan jih vlačijo iz 
mesta!« Vlekla me je čez vrtove k prifarskemu pokopališču. Stekli sva po stop 
nicah na počivališče mrtvih. »Prav vam je!« je pribila Marjeta. »Mestni mislite 
samo nase, mesto ste obdali z ognji, grajski hlapci potresajo živo apno po gasah, 
procesije se vlačijo po mestu, špital imate v Vincarjih. mi pa umiramo kakor 
živina!« 
»Vsi smo reveži. Saj bo minilo!« sem mirila bolj sebe. kot odgovarjala 
Marjeti. »Smrt nam vozite na Faro. samo da bi sami ostali živi!« je Marjeta 
trmasto ponavljala. Ustavila sem se ob grobovih starih staršev. Na spomeniku 
iz rožnatega hotaveljskega marmorja sem črkovala imeni Jurija in Antonije 
Kunstel ter zlat napis ob vznožju spomenika: 
Bog ljudi dobro dejanje hrani 
kakor pečatni prstan, 
ino dobra dela varuje 
kakor zrklo v očesu. 
Marjeta me je potegnila za roko in me vlekla proti mrtvašnici. Vzpeli sva 
se na kup desk, ki so ležale ob nizki temačni stavbi. Lesene polknice so bile 
zaprte, en sam sončni žarek se je vtihotapil v nizko zadohlo izbo. Skozi režo pri 
polknici sem zagledala pet lesenih krst. Ležale so druga na drugi in segale sko 
raj do stropa. Marjeta je zašepetala: »Zjutraj so jih pripeljali iz špitala.« 
V mislih sem dvigala pokrove in strah me je bilo. »Ali je Erženova Magdalenica 
med njimi?« mi je vrtalo po mislih. Nenadoma pa je stala pod deskami naša 
Mina. Čisto bleda je bila in kar hlipala je od skrbi. »Pekla nemarna.« je iz 
davila. »Pa ravno meni se zgodi kaj takega! Pa ravno semle sta morali! V ječo 
pod turnom naj vaju vržejo!« Potegnila me je od okna in vlekla proti Loki. 
Nečakinje Marjete pa še pogledala ni. Materi ni povedala, kje sva bili, in tudi 
zatožila me ni, da sem gledala skozi režo v prifarsko mrtvašnico. 
Z Mino sva spali v dveh čumnatih na zadnji strani hiše. Takrat sva bedeli 
dolgo v noč. Vse telo me je bolelo, glavo sem imela vročo in grlo pekoče. Mina 
je vstala iz postelje in namakala cunje v postano. okisano vodo ter mi jih po-
kladala na glavo in prsi. Tiho se je odplazila v kuhinjo in prinesla v čumnato 
na lopatici žareče oglje, po katerem je potrosila posušen pelin. Obe čumnati 
sta bili zaviti v dim in omamno je dišalo. Zaspala sem. Zjutraj pa sem megleno 
videla ob vznožju postelje mater, ki se je zaskrbljeno sklanjala nadme. in očeta, 
ki je stal sredi sobe in nekaj pripovedoval. Mati je odločno dejala: »Nikamor 
je ne dam! Se nobeden ni prišel živ iz špitala. Naša Nežka bo ostala doma, 
pa konec!« In res se je mati preselila iz zakonske spalnice v sosednjo sobo in 
tudi mene so spravili tja. Noč in dan je sedela ob moji postelji. Še danes ne 
razumem, kako je zdržala tedne in tedne ob meni brez spanja in skoraj brez 
hrane. Samo stara mati od Svetega Duha in dekla Mina sta vedeli za mojo bo 
lezen. Stara mati je romala k Svetemu Joštu in prižgala svečo mogočnemu 
svetniku za mojo ozdravitev. Spotoma se je ustavila pri ranocelniku Bendetu 
Ziherlu na Planici in prinesla materi pravo panaceo mazilo iz zdrobljenega češ 
nja, arnike in jazbečeve masti zoper strupene tvore — učeni gospod medikus 
Serafinus jim je pravil petechae malignae, ki so se mi spuščali po telesu. Mati 
je zjutraj in zvečer vtirala mazilo v ogabne črne pege in se ni prav nič bala, 
da bi nalezla od mene strupeno bolezen. Nekega dne. ko se mi je bolezen obrni-
263 
la na bolje, je mati stopila čez hodnik v kuhinjo, da bi mi pripravila neslano 
krompirjevo kašo in prekuhano vodo. Cisto tiho so se odprle duri in v izbo 
je stopila gospa Oberhueberjeva. «Pa res še nisi umrla, čeprav so pravili, da 
so te skrivaj zagrebli na Fari!« Gospe Oberhueberjeve sem se bala. zakaj ve 
dela sem, da je protestantska pridigarica in da prinaša smrt. Preplašeno sem 
gledala v vrata, kdaj se bo vrnila mati. Gospa pa je hotela vedeti, ali je bil 
prečastiti gospod Kupljenik že pri meni, če so mi prinesli skrivno svetinjo za 
trošt, ker bom morala skoraj umreti in gospodu Bogu pred vsemi ljudmi in 
angeli dati obračun od vsega, kar sem za življenja mislila, govorila in storila. 
Tedaj pa je vstopila mati skozi priprta vrata in slišala zadnje pridigaričine 
besede. Prijela je gospo Oberhueberjevo za roko in jo skoraj vlekla čez prag na 
hodnik. »Pustite vendar otroka, s takim žebranjem in bledenjem jo boste še 
umorili!« Gospa Oberhueberjeva je še nekaj jezikala, da na Gradu gotovo ne 
bodo zadovoljni, da Kunstlovi doma skrivajo kužno bolnico. Mati pa jo je brez 
besed vlekla do stopnic, odpahnila na stežaj velika bela zrezljana vrata. Slišala 
sem, kako se je gospa spuščala po kamnitih stopnicah v temačno vežo in kako 
togotno je zaloputnila okovana vezna vrata. Cez nekaj dni sem vstala in šla 
z materjo na Plač, kjer so katoliški pravkar postavljali veliko belo kamnito 
znamenje v zahvalo Vsegamogočemu, da je pregnal iz mesta strupeno bolezen. 
Čeprav je strupena bolezen ugrabila več kot sto ljudi samo v mestu, smo 
kmalu pozabili na strašno nesrečo. Tolažili smo se. da je Gospod srdit, ali on 
je tudi milostiv. kakor je velika njegova kazen, tako je veliko tudi njegovo 
usmiljenje. V mesto se je vrnilo staro življenje. Meščani so se spet pehali za 
bogastvom in namesto v upanje na večno življenje smo svoje srce vlagali v po 
svetno blago. Naši kevdri in kašče so bili polni, naša mala in velika živina 
rodovitna. Bog nas je žalbal z obiljem in veseljem in blaginja, ki je vladala 
v mestu, ni šla mimo naše hiše. Oče ni bil več toliko na potu, vse več je bil v 
štacuni, ki je bila polna špecerijskega blaga. Dišalo je po ingverju, cimetu in 
nageljnovih žbicah. Iz primorskih dežel, od Črnega kala in od drugod so tovo-
rili vino, ki ga je oče prodajal mestnim in okoliškim krčmarjem. V velikem 
kamnitem sodu je bilo vedno do vrha najboljšega laškega olja. Na policah pa 
so bili veliki stoki sladkorja, ki ga je oče razkosaval z majhno sekirico. Vsak 
dukat, ki ga je zaslužil, je vtaknil v hišo, ki je bila po smrti starih staršev ne 
kam gola in prazna. Zadnji del hiše je na novo predelal. Zidar Boštjan Križaj 
je strop v prvi izbi opasal z belimi štukaturami. V sredi stropa pa je mojster 
Janž Legat, čigar oča se je priselil v naše mesto iz Radovljice, upodobil v svet 
lih barvah podobo veselega vstajenja: Kristusa, ki plava v zraku. Vsako kvatrno 
sredo je prihajal v Loko predikant Peter Kupljenik iz Kranja. Po smrti starega 
očeta ga več mesecev nismo videli. Ko se je nekega dne spet prikazal, je pripo 
vedoval, da sta ga iz naše hiše, ko je bil pri mojem starem očetu, na smrt bolnem 
Juriju Kunstlu starejšem, odvlekla grajska biriča zvezanega na Grad. Pretepala 
sta ga in vrgla v spodnjo ječo v grajskem stolpu. Visoki deželni stanovi pa so 
se pritožili, da posega loški oskrbnik v njihovo oblast. Cez sedem dni so ga 
zato odpeljali zvezanega v spremstvu sedmerih biričev na gospoščinsko mejo 
in ga tam predali tolminskemu glavarju. Ker je bil v Tolminu posvečen za 
mašnika, se je moral tam zagovarjati zaradi avgsburške veroizpovedi, ki jo je 
pridigoval vernikom. Proglasili so ga za krivega in ga vrgli v ječo. Ko so ga 
čez pet mesecev izpustili, se je takoj podal na pot in se vrnil v mesto svetlega 
loškega škofa, da bo oznanjal besedo Gospodovo ljudstvu, ki trpi pod žezlom 
freisinškega škofa. Oče ga je vsak torek pred kvatrno sredo čakal ponoči na 
264 
oknu. Hitel mu je odpirat velika, z železom okovana vrata, ga vodil v zadnje 
izbe in se dolgo v noč z njim pogovarjal. Zjutraj pa sem hodila po hišah s 
kratkim sporočilom: »Oča vas vabijo k živemu, svetemu, bogu dobrodopadeče-
mu ofru. pridite zvečer ob sedmih!« Strahoma sem vstopala v obokane hiše k 
najuglednejšim loškim purgarjem: k Boštjanu Križaju, Bernardu Erženu, k bo 
gatemu fužinarju Andreju Gompu, Matiju Križaju in še k nekaterim drugim. 
Nekega večera, nekaj let po smrti starega očeta, so spet sedeli v veliki 
rdeči sobi zadaj loški pravoverni in čakali na obred. Za okroglo mizo ob oknu 
so bili moji strici Kunstli. kaščar in deželni vinski dacar Gašpar Arnold ter 
bivši pisar Jožef Oberhueben. Gledali so skozi okna na rodovitna polja, ki so 
valovila proti Suhi in Trati. Bili so najbogatejši med purgarščino in imeli so 
se za gospodarje loškega Plača. Ob dolgi mizi na sredi izbe pa so bili moj oče, 
fužinar Andrej Gompa, Bernard Eržen, oba Križaja. pa tudi grajski sluga Jožef 
Jarnik in grajski ribič Štefan Wagner. Jarnik in Wagner sta bila v škofovi 
službi, pa sta vseeno prihajala k obhajilu pod obema podobama v našo hišo. 
Andrej Gompa, fužinar in trgovec v Loki, se je obrnil k očetu: »Pripravljeni 
smo, Jurij, izvolili te bomo za novega sodnika, pa naj nam graščinski še bolj 
pasti nastavljajo, mreže na pot stavijo, brusijo njih jezike kakor kače, pa čeprav 
imajo modrasov strup pod jezikom.« Oče pa je zmajal z glavo: »Kaj mislite, 
da me bo glavar potrdil? Ve, da se zbirate pri meni, pa bi me najraje utopil 
v Sori. Zavoljo tega sem v špot celo sosedom in znancem. Ce me srečajo na 
Placu, beže od mene.« »Ne govori tega!« je spet povzel Gompa, »ali nismo mi 
gospodarji v Loki, ali ne živi presvetli in premilostivi škof od naših dukatov? 
Saj je z našimi žulji sezidal še eno kapelo v trinadstropni katedrali v Freisingu. 
Ne bodimo kakor lipe in druga drevesa, ki lepo cveto in zelene, ali ne prineso 
nobenega sadu!« »Dukati so danes vse, v Loki zanje kupiš, kar hočeš, zanje je 
naprodaj Veichtingerjev Tonček, pa tudi domišljavi Jakec Schreiber,« je potrdil 
Bernard Eržen. »Dokler tovorimo v Benetke najgostejše platno in najmočnejše 
niti. se nam ni bati škofa in njegovih hlapcev,« je povzel moj oče. »Res je, 
danes so veljaki sami lažniki, če jih na vago položiš so lažji od ništer,« je potrdil 
gospod Gompa. Grajski ribič Štefan Wagner pa je menil: »Krive rihtarje mora 
mo prekucniti s pečovja. pa bo vse dobro!« Tedaj pa se je oglasil gospod Arnold: 
»Bojim se, da se pričenjajo hudi časi! Predobro nam je. pa nismo dovolj 
previdni. Hudičevi papisti pa so na preži. Zbirajo se. špegajo za nami in na 
naše korake merkajo.« Zardeli obrazi loških meščanov so se radovedno ozrli 
v drobnega, a odločnega kaščarja. Nadaljeval je: »Slišal sem, da je Freising 
poslal v Loko versko komisijo. Menda je Jakec Schreiber lezel celo v Freising in 
povedal, da so celo med člani notranjega sveta pravoverni, pa nas hoče Freising 
z zasliševanjem in silo prisiliti k pokorščini.« Grajski sluga Jožef Jarnik se je 
zasmejal: »Schreiberček še ponoči v postelji misli le hudobo, na svojem hudem 
potu tako trdno stoji, da ga ne premakneš s parom konj. in nobeno hudo ne 
sovraži.« Spet se je oglasil gospod Eržen: »Samo da so stanovi z nami, pa nas 
Freising s škofom in vsemi učenimi gospodi ne bo spravil na kolena!« »Kdo 
pa bo prišel v Loko?« je vprašal moj oče. »Sami učeni gospodje, škofje, stolni 
skolastiki in dvorni mojstri,« je vedel Ardold. Možje so se zresnili. »Nič ne 
marajte!« je mirno dejal gospod Bernard Eržen, »dokler je gospod Jakob gra-
ščak v Puštalu, se nam ni bati ne komisij ne škofa. Saj res, kupil sem tisto staro 
podrtijo ob kopališču v Puštalu, pa jo bom malo popravil. Tam bomo na var 
nem, tja ne sežejo dolge roke freisinškega škofa in njegovih hlapcev!« Gospodje 
so se še pogovarjali o hudih časih, ki nas čakajo, in nihče se ni menil zame. 
265 
Iz kuhinje sem prinašala zlate rebulice, datelje in smokve in nalivala v velike 
čase pravo kmetsko medico, ki jo je oče kupoval v Bitnju. 
Loške gospe, ki so se prištevale k izvoljenim božjim, so vstopale k materi 
v kuhinjo. Gospodje so namreč pravili, da imajo ženske šibko in sem ter tja 
nagljivo srce in se ne znajo z božjo besedo štritati in braniti, da okoli tekajo 
po hišah, niso samo lene, temveč tudi klafarice in vse izpraŠujejo in govore, 
kar se ne spodobi. K obredom so pa vseeno smele prihajati. Čeprav so bile sko 
raj vse s Plača in naše sosede, so se okitile, kot bi šle na ples v glavno mesto 
Ljubljano. Glave so si pokrile z belimi nabranimi tančicami, gospa Oberhueber-
jeva, ki je hotela biti vedno drugačna od drugih, pa si je poveznila na glavo 
čudno pokrivalo iz črne Žide. Mati je gospe vodila v manjšo sprednjo sobo, ki pa 
ni bila tako imenitna kot nove sobane v zadnjem delu hiše. Spoštovana gospa 
Sauerica z Brda je bila sestra nekdanjega oskrbnika. Prebivala je v hiši, ki so 
jo pred nekaj leti zgradili zraven naše in je bila last starološkega graščaka 
Raspa. Suha in koščena gospa je imela čez vse črne lase, počesane v visoko pri 
česko. Rada je povedala, da je poročena, da ima v nemških deželah mladega 
in lepega moža in da se piše pravzaprav Poš. Jezila se je, da ji Ločani nočejo 
praviti gospa in da ji ne verjamejo, da je omožena. Ko sem nekoč prišla k njej, 
da jo povabim k obredu, je bilo v sobi v prvem nadstropju polno žensk. Na nizki 
omarici je med rožami ležalo drobno otroče. Bilo je tako majhno in tako po 
dobno punčki, ki mi jo je oče prinesel iz Benetk, da sem mislila, da so jo naši 
posodili gospe, ker ni imela otrok. Buljila sem v otroka na omarici in pozabila, 
zakaj sem prišla. Nihče se ni zmenil zame. Vzpela sem se na prste in čisto rahlo 
pobožala kot žamet hladno lice. Tako rada bi punčko ogrela in pokazala stari 
materi. Ženske pa so kar naprej govorile, prigrizovale mandeljne, pečene v 
maslenem testu, in sladke makrone in tolažile gospo Sauerjevo. Gospa jim je 
nalivala v majhne rožnate kozarce kuminovo žganje in z jokajočim glasom pri 
povedovala o mali Zofiji, ki jo je Vsegamogoči poklical k sebi. Se danes se stre-
sem ob spominu na vrišč in kričanje, ko je gospa Oberhueberjeva zapazila, da 
je punčka izginila z omarice. Iztrgala mi je otroka iz rok. jaz pa sem kakor 
brez glave odhitela po stopnicah v kamnito vežo. Gospe Oberhueberjeve pa sem 
se od tedaj zmeraj bala in se je izogibala. Gospa Sauerjeva ali Pošova pa ni 
bila huda name in se je rada oglašala pri nas. Gospa Doroteja Oberhueberjeva 
je bila žena bivšega pisarja Jožefa Oberhueberja, ki je imel hišo na Placu in 
hubo Oberšnik v Hrastnici. Ob sobotah popoldne je vabila pravoverne k sebi 
v veliko hišo nasproti naše. V majhni kapeli na vrhu stopnic jim je pridigala 
o svetem evangeliju, potem pa jih je vodila v velike, bogate sobane, jim točila 
tuja sladka vina in grdo govorila o vseh, ki niso bili rojeni na Placu. Z materjo 
nisva hodili k njenim pridigam. Tudi ona je k nam prihajala le zaradi moža 
in zaradi svetega evangelija, ne pa zaradi matere, ki je ni marala. Mater je 
poznala še od tedaj, ko jo je stara mati jemala s seboj k Oberhueberjevim na 
dnino. Gospa je govorila sladko in se ves čas smehljala, pa sva vendar obe z 
materjo vedeli, da naju ne mara. Rada pa se je pogovarjala z debelo krčmarico 
Johanco Weinzierlovo in v času, ko smo čakali na obred, smo izvedeli, da bo 
gospod Eržen sezidal veliko hišo ob kopališču v Puštalu, da so že pripeljali iz 
Benetk posebno posodo, s katero bo okitil novo hišo, in da je gospa Erženova 
vsa iz sebe, ker se noče seliti s Plača med Puštovce. Prav v kotu je čepela na 
nizkem stolčku stara Marjeta Wassermann iz Selc. Vsako sredo je prinesla v šta-
cuno rumeno maslo in jajčka, oče pa ji je naložil v cekar cukra in soli. Oblečena 
je bila v široko kiklo, prišito na moderc. Krilo je bilo prepasano s širokim 
266 
modrim pasom. Na glavi je imela pečo iz grobega platna. Videlo se je, da je 
revna, da pa je vajena meščanskih hiš. Materi je večkrat pripovedovala, kako 
hodi peš iz Selc na Brdo, kjer opravlja obrede častiti gospod predikant Jernej 
Knafelj. Rada je povedala, kako je bilo, ko je pred več kot dvajsetimi leti 
poslušala na Brdu častitega in veleučenega gospoda Primoža Trubarja, ki se je 
zmagoslavno vračal čez Kranj in Brdo v Ljubljano iz nemških dežel. »Vse 
polno nas je prišlo, iz vseh koncev, tudi z Bleda in iz Bohinja so bili,« je pripo 
vedovala. Zbrali smo se v kapeli na Brdu. Na prižnico so stopili častiti in v 
Bogu učeni gospod Primož Trubar. Tako lepo so nam govorili o trpljenji izvo 
ljenih, da smo vsi vekali. Še pred kapelo je stalo polno izvoljenih krščenikov, 
pa je bila taka tišina, da smo slišali vsako besedo.« Nekoč mi je Marjeta po 
kazala drobno knjižico, ki jo je nosila zmeraj pri sebi. »Deklinca,« je dejala 
po selški navadi. »Gospodova beseda je v teh pridnih bukvicah. gospod Trubar 
so jih pustili drukati in so jih poslali svojim izvoljenim iz daljnih nemških 
dežel.« Rada bi prebirala Trubarjeve besede, pa mi Marjeta ni hotela posoditi 
čez vse čislano knjižico. 
Po hiši je zadonel srebrn zvonček. Gospe in jaz. ki sem bila še otrok, pa 
sem vseeno smela biti pri svetem obredu, smo hitele v kapelo v zadnjem delu 
hiše. Vrata velike rdeče sobe so bila na stežaj odprta. V manjši izbi. ki sta jo 
oče in gospod Peter Kuolienik spremenila v kapelo, je stal izvoljeni učenik 
Kupljenik pod podobo Kristusa na stropu in blagoslavljal izvoljence Gospo 
dove. Visoko nad glavo je dvignil kupo. iz čistega kovanega zlata storjeno, ki jo 
je oče prav v ta namen prinesel iz laških dežel. Predikant je bil oblečen v svetlo 
oblačilo, s kunštnim delom narejeno iz sukanih belih žid. Govoril nam je o 
hudem trpljenju, ki so mu ga prizadeli valpti in biriči loškega škofa. Jezno je 
zakrilil z rokami: »Oslepljeni hudičevi farji ne uče preprostih ljudi prave vere 
iz svetega pisma in katekizma. Uče jih le malikovalskih pesmi in pripovedujejo 
jim lažne zgodbe. Krivi uk in laž pa gre hitro naprej kakor strela iz močnega 
loka in se hitro oprime ljudi kakor ogenj brinove veje.« Spet se je spomnil 
krivice, ki so jo mu prizadeli na loškem gradu: »Vsaka gospoščina, ki s svojimi 
pokorniki nemilostivo ravna, po krivici njih imetje jemlje in jim nalaga pre 
velike štivre ino tlako, bo vzela hud konec. Sovražniki so me poteptali, zakaj 
veliko jih je. ki se kregajo zoper mene. ampak Bog jih bo naglo ustrelil in 
njih lastni jezik jih bo uničil.« Mi pa smo v zboru molili: »O Gospod, pusti na 
nje pasti strah in trepetanje skozi tvojo veliko roko. da otrpnejo kakor kamen. 
Poginejo naj kakor trava na zideh in strehah, ki usahne poprej, preden se iz-
pukne.« Gospod Kupljenik pa nam je obljubljal: »Povem vam, izvoljenci božji, 
da bo tudi oblast freisinških škofov nad Loko prešla, njih blago pa bo prešlo 
v roke pravičnih in izvoljenih.« Spet smo glasno zaprosili: »Pojmo Gospodu, da 
bo častito reč storil in vse naše zoprnike zatrl.« Po obhajilu, ki nam ga je mazi-
ljenec Gospodov podelil v obeh podobah, so naši gostje posamič odhajali in se 
izgubljali po hišah na Placu in po ozkih gasah, ki se vijejo s Plača proti Lon-
trku in Gradu. 
Končno je napočil dan, ki sem se ga veselila in hkrati trepetala pred njim. 
Bilo je leta 1585, v nedeljo pred svetim Jurijem. Iz cerkve svetega Jakoba v 
mestu, s Suhe, Fare in Hribca smo zaslišali veselo pritrkovanje. V zraku je 
plaval vonj po cvetoči lipi. čebele so poletavale mimo naših oken. lastovke so 
se že vrnile v gnezda, ki vise po naših vežah in hodnikih. Za nas pa se niso pri 
čenjali dnevi sreče, kot smo v svoji majhni človeški pameti mislili, ampak 
dnevi teme in neizmerne nesreče. Z materjo sva stali ob oknu sprednje velike 
267 
sobe in gledali sprevod, ki se je vil iz rotovža čez Plač proti cerkvi. Med člani 
notranjega sveta sem spoznala gospoda Andreja Gompa, strica Martina in 
Matija Kunstla, Urbana Varla, Boštjana Križaja. Boštjana Lukančiča. Bernarda 
Eržena, Janža Kosa. zlatarja Ulrika Premba, pa tudi našega zoprnika trgovca 
Jakoba Schreiberja. Gospoda Schreiberja sem se bala in vsakokrat, ko sem ga 
zagledala na Placu, sem bežala pred njim. Ko sem bila še majhna, mi je nekoč 
zastavil pot: »Ti si pa Kunstlova. kaj ne? Povej, ali še prihaja k vam tisti Kup-
ljenik, tisti lažnivi predikant iz Kranja? Le povej! Dal ti bom cukra. če pa ne 
poveš, te bom zatožil biričem, pa te bodo vrgli v grajsko ječo!« Iztrgala sem 
se mu iz rok in preplašeno pribežala k očetu v štacuno. Tokrat pa je stopal 
Schreiber ponosno med štirimi zastopniki občine. Med njimi je korakal tudi 
dosedanji sodnik Tomaž Kunstel s sodniško palico v roki. Pravoverni, ki so 
spoštovali očeta in strice Kunstle kot poštene in bogaboječe trgovce, Tomaža, 
ki je bil le v daljni žlahti z nami, niso marali. Imel pa ga je rad škofov pod-
repnik Jakob Schreiber. Z materjo sva vedeli, da bodo možje izvolili za novega 
sodnika mojega očeta, gospoda Jurija Kunstla. Pred dnevi sem slišala mater, 
ki je dejala očetu: »Juri, če te bodo izvolili, bom z Nežko šla k materi k Sve 
temu Duhu. Ne. sodnikova žena pa ne bom.« Nisem slišala, kaj je oče odgovo 
ril. Potiho pa sem se jezila na mater, ki ni bila ponosna na očetovo čast. Kako 
srečna bi bila moj stari oče, ponosni meščan, gospod Jurij Kunstel starejši, in 
moja stara mati, častita gospa Antonija Kunstlova, če bi doživela sinovo izvo 
litev. Še zmeraj sem bila polna napuha in nisem hotela vedeti, da bogastvo in 
čast vodi v izkušnjavo in zbuja velike norske in škodljive želje, ki človeka po 
tope v izgubljenje in ferdamnanje. Tedaj pa sem zagledala med meščani očeta. 
Kako postaven je bil in kako zal v novi opravi! Sosed, gospod Bernard Eržen, 
mu je prinesel iz Benetk ozke hlače z nogavicami, krojač Jakob Legat pa mu 
je sešil suknjič iz vzorčastega žameta. Čezenj si je oče ogrnil suknjo z nabranim 
belim ovratnikom, podloženo z belimi kunčjimi kožicami. Na glavo je poveznil 
bareto z ozkimi krajevci. Bila sem ponosna na očeta in zdel se mi je najlepši 
med loško gospodo. Pri Svetem Jakobu so še zmeraj pritrkavali. Mati je hitela 
v kuhinjo in preobrnila pečenko, ki je cvrcala na ognjišču. V veliko sobo zadaj 
sem že poprej nanosila pladnje s pogačami, flancati in bobi. Naglo sem še po 
stavila na veliko mizo Štefane z rumeno rebulico. Vse je bilo pripravljeno za 
gospodo, ki se je vračala iz cerkve z novim sodnikom, mojim ljubljenim in spo 
štovanim očetom. 
Gospodje so hrupno prihajali po stopnicah. Nenadoma pa smo zaslišali 
rezko vpitje in prepiranje. Med možmi sem zagledala loškega kaplana Urbana 
Wurzerja. po stopnicah pa je stopical za njim štacunar Schreiber. Wurzer je 
vpil: »Jurij, vrni palico! Njegova knežja milost, freisinški škof Ernest, te ni 
potrdila in te nikoli tudi ne bo potrdila kot mestnega sodnika, ker si luteran!« 
»Izvolili smo ga in naš sodnik je!« je zavpil Bernard Eržen. Tedaj pa se je 
vtaknil vmes Schreiber s piskavim in zoprnim glasom: »Gospodje, ubogajte 
častitega gospoda kaplana, ki govori v imenu njegove knežje milosti, presvet 
lega škofa, našega vladarja!« »Ali boš tiho!« je odločno dejal Boštjan Lukančič 
in odrinil kaplana, ki se je bližal očetu in mu hotel iztrgati sodniško palico iz 
rok. Spet se je vmešal Schreiber: »Gospod kaplan, biriči naj kecarje odpeljejo 
na grad, ker ne spoštujejo odredb njegove knežje milosti, presvetlega škofa 
Ernesta!« "VVurzer se je zagnal proti očetu, ki je stal sredi veže vzravnan in 
ponosen. V kaplanovi roki se je zasvetil nož. Od strahu sem zakričala. Tedaj 
pa je planil h kaplanu gospod Andrej Gompa in mu iztrgal nož iz roke. Možje 
268 
so izpehali Wurzerja in Schreiberja po stopnicah v vežo in na Plač. Ko sem 
pogledala skozi okno, je stal Schreiber ob kapeli nasproti naše hiše in divje 
pretil s pestmi proti našim oknom, Wurzer pa je hitel po klancu proti gradu. 
Moram zapisati, da nismo z veseljem proslavljali očetove izvolitve. Čeprav 
so gospodje nazdravljali novemu sodniku, je bil že tedaj strah in skrb v srcih 
pravovernih, kot da bi slutili, da bomo skoraj odeti z žalostjo in sramoto kakor 
s plaščem, in da prihajajo temni in grozni dnevi. In res je že zjutraj stopil v 
našo štacuno Johan, tisti kruljavi z Gradu, in prinesel očetu pisanje, naj se 
zglasi pri glavarju. Oče je oblekel novo oblačilo in se napotil na Grad. Tokrat 
matere ni bilo v kuhinji. Zagledala sem jo na postelji v zatemnjeni izbi. Obraz 
je zakrivala z rokami. Videla sem, da so materine roke mokre od solz. Še nikoli 
nisem videla matere jokati, ker kmečki ljudje ne vekajo pred drugimi. Tokrat 
pa je jokala zaradi očeta in ni marala za to, da sem v izbi in da gledam njene 
solze. Moja mati, ki je bila tako ponosna na svojo tlačansko kri, ki ni marala 
mesta in meščanskih časti, je jokala zaradi krivice, ki so jo prizadeli očetu. 
Spreletelo me je: očeta ima rada, zaradi očeta joka. Nekaj toplega me je spre-
letelo in stopila sem k njej: »Mati, vse bo še dobro, saj se bodo vrnili,« sem 
šepetala. »Nikoli, zapomni si, Nežka, nikoli ne bo več dobro.« Zaslišala sem 
korake in hitela na hodnik. Oče se je postaral v teh urah, ki jih je prebil na 
Gradu. Mati je stala v kuhinji pri ognjišču kot vedno. V temačnem prostoru, 
ki ima edino okno na dvorišče, se ni videlo, da je jokala. Obe sva se vprašu 
joče obrnili k očetu. On pa je planil: »Glavar je hotel, naj se odpovem sodnijski 
časti ali luteranstvu. V tisti ozki kamri, katere okna gledajo proti Fari, me je 
pestil. Sedel je za široko mizo, pa kaplan Wurzer in podrepnik Schreiber sta 
bila zraven.« »Kunstel, odpovej se, saj veš, da te premilostljivi škof ne bodo 
potrdili! Odpovej se, drugače te bomo zaslišali zaradi pretepa v tvoji hiši.« 
»Pa ja nisi odnehal!« je planila mati. Spet nisem razumela matere, ki je bila 
vendar proti sodnijski časti in vsemu, kar je bilo v zvezi z mestnimi častmi. 
»Nisem,« je odgovoril oče. »Povedal sem glavarju in tistemu slinastemu Schrei-
berju, da sem v posvetnih stvareh pokoren škofu Ernestu, v verskih pa samo 
pravemu Bogu in svoji vesti. Glavar je bil rdeč kot razjarjen puran in je še 
silil vame: »Kunstel, vse vemo o tebi, da hodi v tvojo hišo krivoverski pre-
dikant Kupljenik, da je v tvoji hiši leglo greha in krivoverstva. Vrgli te bomo 
v najglobljo ječo, če ne poveš, kdo hodi k tebi in kaj počenjate v vaši kapeli. 
Odpovej se krivi veri!« »Umazani grajski psi!« je vzplamtela mati. »Ni jim 
dovolj, da zapirajo v turen tlačane in gmajn ljudi, zdaj so se vrgli še na mesto, 
na purgarščino!« »Molčal sem,« je nadaljeval oče, »kaj naj rečem na to, kaj 
naj odgovorim hlapcem škofovskim? Biriča sta me izpehala iz kamre, kot da 
bi bil zadnji loški berač.« Mati je prijela očeta za roko in zdelo se mi je, da 
je bila ponosna nanj. 
Zapišem naj, da moj spoštovani oče ni šel na dan sv. Marka na rotovž po 
sodnijsko palico in nikoli ni delil pravice loškim meščanom. Komisija, ki je 
prišla z vsemi častmi v septembru 1585 v naše mesto, je namreč poklicala no 
tranji svet na Grad in prisilila devet članov notranjega sveta, da so odstopili, 
izdajalci pa so izvolili za mestnega sodnika katoličana Andreja Lautnerja. 
Pri nas pa je teklo življenje po starem. Se je prihajal spoštovani gospod 
Peter Kupljenik v našo hišo in še so se zbirali meščani v naši kapeli. Po Loki 
pa so govorili, da je kaplan Wurzer napadel predikanta gospoda Jerneja Knaf-
lja z Brda pred puštalskim gradom. Hlapci spoštovanega gospoda barona Jako 
ba so prihiteli izza visokega grajskega zidu in vrgli besnega kaplana v Soro. 
269 
Wurzer se je vzpenjal po bregu v Sovodnju in s pestjo grozil protestantom in 
gospodu Jakobu, baronu Puštalskemu, ki je spoštljivo vodil Knaflja v grad. 
Čeprav smo vedeli, da je srd tem večji, čim mogočnejši so ljudje, in tem ostrej 
ši, čim bogatejši so ljudje, smo se vseeno veselili in privoščili besnemu kaplanu 
mrzlo kopel. , v 
Predpust 1586 se je veselo začel. Zdelo se mi je, da je še polje veselo in 
kar je na njem, in da še drevje uka. Prvič v življenju sem bila povabljena na 
ohcet, in to na ohcet najboljše prijateljice Polone Križajeve. S Polonico in njenim 
bratom Janžem se poznamo skoraj od rojstva, čeprav sta nekaj let starejša od 
mene. Ko smo bili otročaji, smo se skupaj podili po Placu, se skrivali po temnih 
vežah in nagajali meščanom in kmetom, ki so po opravkih hodili po Placu. 
Rada se spominjam, kako smo pozimi za Sv. tri kralje hodili po hišah. Sneg 
je pokril pota in Plač in veselo so zvončkljale sani iz okoliških vasi čez Plač. 
Otročaji pa smo se ob Božiču na Sv. tri kralje znašli ob cerkvi sv. Jakoba. 
Nobene razlike ni bilo, družno smo se dogovarjali pravoverni in katoliški, v ka 
tere hiše bomo šli in kdo se bo oblekel v kralja. Večji fantini so po trije oblekli 
bele srajce, eden si je počrnil s sajami obraz, vsi trije pa so si posadili na glave 
krone, izrezljane iz svetlega zlatega papirja. Dekleta in otročaji, ki so bili še 
premajhni za svete kralje, smo hodili za kralji po hišah. Sveti trije kralji so se 
v hiši postavili pred jaslice in z enakomernim glasom zapeli staro pesem: 
Kiki, kiki k štalici! 
Preprosto je on povijen, 
v jaselce je položen 
pred to žleht živino, 
oselc ga je spoznal, 
volek ga je spoštoval, 
mi ga tudi čestimo. 
Gospodinje so dajale svetim trem kraljem pa tudi nam kose pogač, ki smo 
jih zbirali v platnene vrečice. Ko smo se prezebli vračali domov, so se matere 
jezile, da odjedamo revežem kruh in da peklamo po katoliških hišah, nam pa 
so se kolači zdeli čez vse okusni, boljši kot domači. Spomladi smo posedali po 
skalah na Kamnitniku, se lovili po gmajnah Zagradom, lezli v Gipsovo jamo 
in celo na Lubnik. Ko je ob Svetem Jakobu pripekalo sonce, da je bil Plač 
podoben razgreti peči, kmo hodili na Skalce ob Sori. Voda se tam preliva v ze 
lenih barvah, struga ob bregu je zarasla s trsjem in drugo goščavo. Visoka bela 
skala se dviguje navpično nad vodo in v globokih vrtincih se odsevajo zelene 
vrbe, ki rastejo ob bregu. Gozdovi ob reki so pomladi pokriti z gosposkimi 
zvončki in spominčicami, poleti pa diše po zelenju in sveži vodi. Fantini Križa-
jev Janž, pa Erženovi Mihel, Sebastijan in Urban so z visoke skale skakali na 
glavo v vodo. Tudi medve s Polonico sva se, ko sva bile še otroka, v dolgih belih 
srajcah spuščale v dereče vrtince. Sami sva se naučili plavanja. Prifarski hlapci 
so proti večeru prignali na vodo konje, jih tam napajali in umivali. V dolgih 
plavih predpasnikih so se spuščali v deročo Soro. Otročaji smo zakurili ogenj, 
pekli krompir in redke kapeljne, ki smo jih nalovili pod skalami. Tisti popol 
dnevi na Skalcah v zatišju vrb in grmovja med kačjimi pastirji in konji so bili 
najlepši v mojem življenju. S fantini in Polono smo hodili tudi skupaj v šolo, ki 
270 
so jo pravoverni odprli za dekleta in fante zraven Svetega Jakoba. Prepevali 
smo prepovedane psalme in se učili branja iz nemških, latinskih pa tudi kranj 
skih bukvic. Nekega dne pa so v poslopje vdrli hlapci freisinškega škofa in 
uklenili veleučenega gospoda učenika Hansa Stendlerja. Odvlekli so ga na 
Grad. Otročaji pa smo se razpršili po Placu in preplašeni pripovedovali star 
šem, kaj je bilo v šoli. Cez nekaj dni pa smo se spet podili po Placu. Igrali smo 
se poklopčkanje, se skrivali po vežah in za vodnjakom, pa vendar nismo bili 
tako veseli in razposajeni kot navadno. S Polono sva stali v naši veži za veli 
kimi železnimi vrati. »Kaj praviš, kam so jih zaprli,« je premišljevala Polona. 
»Naša dekla Mina je pravila materi, da so v spodnji ječi v turnu. Menda ob 
kruhu in vodi.« »Ko bi jim le mogle pomagati!« je spet povzela Polona. Pa smo 
se popoldne s Polono in njenim bratom Janžem povzpeli na Grad. Potikali smo 
se po dvorišču in s strahom ogledovali debele zidove grajskega stolpa. Pa je 
Polona odkrila zamreženo lino prav na tleh ob stolpu. Igrali smo se prav ob 
lini s frnikulami in Janžu je uspelo, da je za ped odmaknil mrežo. Skozi režo 
smo zmetali jabolka in kruh z zaseko, kar smo skrivaj odnesli od doma. Še danes 
ne vem, ali je naš dragi učenik dobil naša revna darila, vendar pa smo bili 
takrat zadovoljni in nikomur nismo pripovedovali, kaj je bilo takrat na Gradu. 
Gospoda učenika so čez dva tedna izpustili, pouka pa ni bilo več, ker so učenika 
izgnali čez meje loškega gospostva. 
Ko sem postala dekle, me mati ni več pustila, da se podim po Placu. Pa mi 
je bilo žal, da so leta otroštva tako hitro minila in da sem ostala sama brez 
vesele tovarišije. S fantini smo se videvali pri obredih in na Placu, govorili pa 
skoraj nismo več. Pa Janž ni pozabil na tiste dni, ko sme se podili po Placu, 
iskali po Gradu gospoda učenika in se hodili kopat na Skalce. 
Leta 1586 v predpustu pa sta se zmenila gospod Matija Križaj, trgovec in 
posestnik v Loki, in gospod Bernard Eržen, trgovec in posestnik dveh hiš na 
Placu in hiše v Puštalu, da se njuni družini združita s poroko edine Križajeve 
hčere Apolonije in najstarejšega Erženovega sina in očetovega naslednika Mi 
haela. Polona me je izbrala za družico. Ne samo h Križaju, tudi k nam je prišla 
tista stara mutasta mojškra Johana. V rdeči sobi zadaj je na veliki mizi vrezo-
vala obleke iz modrikastosivega muslina in mehkega baržuna. Z materjo sva 
ji pomagali pri šivanju. Koliko ur smo presedele ob oknih in šivale in šivale. 
Materi so začele pešati oči in težko je vdevala nit v šivanko. Johana je ves čas 
nekaj mrmrala, kar pa z materjo nisva razumeli. Pa lahko zapišem, da so bila 
oblačila čedna in da so obema, materi in meni, lepo pristojala. Dva tedna pred 
poroko sva s Polonico obšle vso žlahto in sosede v mestu. Okoliške vasi pa so 
objahali ženin in njegovi bratje in povabili žlahtnike in prijatelje, seveda 
samo pravoverne, k poroki. 
Ko sva s Polono hodili po hišah po Placu, so naju že pričakovali. Posajali 
so naju na mehke klopi, pokrite s kunčjimi kožicami. Skoraj povsod je dišalo 
po sivki in vaniliji. Čeprav je bil že predpust, so skoraj povsod zakurili v ve 
like lončene peči. Sprejemali so nas sami nasmejani in prijazni obrazi. Tudi 
gospa Oberhueberjeva se je prav kislo nasmehnila, ko naju je povabila v temno 
veliko sobo. Obrnila se je k Polonici: »Apolonija, ali ste povabili tudi staro 
Svetaruharico, ki je bila pred leti naša krščenica?« V meni je zavrelo, čutila 
sem, da mi stopa kri v glavo. Sram me je bilo svetaduške stare matere, ki je 
prihajala vsako nedeljo h katoliški maši v mesto, mi nosila rdeča jabolka in 
nikoli ni stopila v naše sobe. Čeprav sem na dnu srca že tedaj čutila, da me 
ima rada, kot le more ženska imeti rada edino vnukinjo, po kateri se pretaka 
271 
njena kri, pa sem vseeno brez besed strmela skozi okno. Tedaj pa sem zaslišala 
Polonico: »Gospa, čeprav ste pridigarica in žena spoštovanega gospoda pisarja 
Oberhueberja, ste hudobni! H Kunstlovim hodite na pogačo in medico, pa takole 
govorite!« Gospa se ni več smehljala, grdo naju je premerila in že odprla špi-
casta usta, ko me je Polonica potegnila za sabo po stopnicah. »Nič ne maraj, 
Ajka, stara je in grda, pa tudi neumna!« je mirno dejala. Gospa Oberhueber-
jeva je vseeno prišla na svatbo, saj je imela novo zeleno obleko iz tafta. Pa lah 
ko rečem, da je bila prav tako grda kot doma. ko je bruhala name grde be 
sede. Moja mati ni nikoli izvedela, kaj je bilo tisto popoldne pri Oberhueber-
jevih. Jaz pa sem začela razumeti, zakaj mati nikoli ni vesela in zakaj ne hodi 
na obiske in veselice kot druge loške gospe. Vsi smo se pripravljali na svatbo. 
Dekleta smo hodile vsako popoldne na Kržajuš šivat balo. Bogati gospod 
Matija Križaj, Poloničin oče, so nakupili v Selcih pri Oblaku najtanjšega platna. 
Johana je vrezovala rjuhe, srajce, spodnja krila, dekleta pa smo robile, vezle 
z rdečo nitjo črki A E in se kar naprej smejale brez vzroka. Mutasta Johana nas 
je včasih začudeno gledala, zmajevala z glavo in resno popravljala naše vbode. 
Me pa smo klepetale in klepetale in se nismo zmenile zanjo, ker je bila gluha 
in mutasta. Razen Polone in mene so prihajale h Križajevim še Lukančičeva 
Marjeta, ki je imela že devetnajst let in je vse vedela, pa hčeri kaščarja Arnolda, 
Ana in Elizabeta. Arnoldovi dekleti sta bili že v Ljubljani in v Benetkah in 
zato smo ju gledale s spoštovanjem. Tako lepi sta bili! Kako rada bi jima bila 
podobna! Svetle skrišpane lase sta imeli speti na tilniku in v njih so se ble 
ščali pravi glažovnati biseri na šapeljnu iz biserne matice. Tudi oblečeni sta bili 
drugače kot me meščanske hčere, ki v delavnih dneh hodimo v platnenih obla 
čilih, ki so jih pri Firbarju pobarvali v modro in potiskali z drobnimi belimi 
vzorci. Pozimi pa se zavijamo v široka ogrinjala iz domače volne, ki so jih splet 
le naše matere. Arnoldovi dekleti pa sta imeli kučemajki iz mehkega žameta, 
ki sta se modrikasti spreminjali. 
Zapisati moram, da smo bile bolj pridne s klepetanjem kot s šivanjem, da 
smo govorile, čeprav se ne spodobi za ženske, ki še niso omožene in celo ne 
zaročene, o fantih, celo o shajanju z njimi, pa o plesu in oblekah, pa še o huj 
ših rečeh. Tako je neko popoldne Lukančičeva Marjeta dejala: »Dekleta, veste, 
kje sem bila včeraj, pa kaj sem prinesla domov?« Prenehale smo s šivanjem 
in se radovedno ozrle vanjo. »Prav pod Starim gradom sva z našo Režo izkopale 
veliki koren!« Ustrašila sem se, ker mi je že Mina pripovedovala o strašni 
moči čarobnega korena. Arnoldova Elizabeta pa je mirno dejala: »Pa verjameš 
tiste marnje o ljubezenskem napoju? Samo lahkomiselne dekline se zatekajo 
k satirionu, kot mu pravijo učeni gospodje, da bi fantini za njimi tekali in jim 
pogasili nečisti plamen.« Marjeta se še zmenila ni za resno in pobožno Elizabeto 
in zavzeto nadaljevala: »Reza je že sinoči vrgla koren v peč in videti bi morale, 
kako čudno je skakal v peči sem ter tja. Gotovo ga je sam hudič premetaval.« 
»Pa je kaj zaleglo?« je hotela vedeti mlajša Arnoldova hči Ančka. »Pa ja! 
Zjutraj mi je Reza povedala, da je že okrog enih ponoči potrkal na njeno okno 
Bohinčev Martinče iz Dolenje vasi, ki ga ima že dolgo v srcu.« Gospa Križajeva 
je stopila v izbo in spet smo se sklonile nad šivanje, potiho pa smo vse mislile 
na čarobni koren, ki ima tako moč. 
Tudi Arnoldova Ančka je hotela nekoč pripovedovati, kako je bilo v Be 
netkah. Njena sestra Elizabeta, ki je zelo pobožna in se tudi zaveda, da je 
kaščarjeva hči, pa ji tega ni dovolila. Ančka pa je kar hitela: »Punce, če bi ve 
vedele, kaj je bilo v Benetkah!« Spet smo pustile šivanje in se zgrnile okoli nje. 
272 
»Oča so naju pustili v velikanski cerkvi, ki ji pravijo cerkev sv. Marka. »Trola 
neumna! kaj boš pripovedovala o rečeh, ki jih ne razumeš!« je jezno povzela 
Liza. »Naj pove, smo tako radovedne!« smo prosile Lizo. »-No, pa povej, pa ne 
vsega!« se je končno odločila Liza. »V cerkvi sva izmolili najmanj tri očenaše, 
nato pa sva si ogledovali tla, ki so jih sestavili iz samih pisanih kamenčkov. 
Očeta pa ni bilo od nikoder.« »Dosti je!« se je spet vmešala Liza, »povej raje, 
kakšni so štanti v Benetkah in kakšne čolne, ki jim pravijo gondole, imajo! 
Pa o barkarolih, pa o čolnarjih in galjotih pri veslu povej!« Ančka pa je hotela 
le o tem pripovedovati, kaj je sama doživela v daljni laški deželi. »Oh, kar 
povedala bom! Naj vedo, kako je po svetu!« je pribila. »Ko sva tako molili 
v cerkvi svetega Marka, je stopila k Lizi pisano oblečena baba. »Signorina, naj 
gredo z menoj!« jo je vabila. Liza se zmeraj za kaj trese, pa je že mislila, da je 
z očetom kaj narobe, in je hitela za babo, jaz pa za njima. Ženska je ves čas 
žebrala, pa je nisva razumeli, saj je klepetala po laško. Privlekla naju je v ozko 
ulico. Po kamnitih vlažnih stopnicah sva šli za njo v umazano kamro. Sredi 
kamre je stal bradat moški v dolgi črni halji.« »Molči že!« je prekinila Liza 
sestro. Me pa smo hotele vedeti, kaj se je zgodilo potem. Sestri sta se sprli, se 
obmetavali s pohujšljivimi psovkami, ki nikakor niso spodobne za dekleta, po 
sebno če so plemenite krvi. Mirile smo ju in prosile Lizo, naj dovoli, da še me 
zvemo skrivnost iz Benetk. Končno se je Liza omehčala in Ančka je nadalje 
vala: »Zid je kar naprej nekaj žebral in stegoval krempljaste roke. Nisva ga 
razumeli. Spet je pokazal na veliko zagrnjeno tablo v kotu. Ponavljal je: Spe-
colo magico, specolo magico! Šolo uno ducato! Potegnila sem iz žepa dukat in 
mu ga spustila v iztegnjeno roko. Liza ni hotela gledati čarovnij in je kar od 
letela iz umazane kamre in se vrnila v cerkev. Mene pa je Zid postavil pred 
zagrnjeno tablo in mrmral čarobne besede, ki se jih nisem zapomnila. Vse bolj 
me je bilo strah, šele sedaj sem spoznala, da me je sam Satan spravil v Zidovo 
hišo in da baba, ki je prišla k Svetemu Marku, ni bila živa, ampak podoba, 
ki jo je poslal Satan, da me pogubi.« Napeto smo poslušale in še nas je bilo 
strah in prav nič si nismo želele v Benetke med skrivnostne čarovnike in čudne 
ciganke. Spet je Ančka povzela: »Tako sem stala pred zagrnjeno tablo in klicala 
v duši Vsegamogočega očeta nebeškega, da me milostljivo obvaruje, da mi večni 
sovražnik ne stori kaj hudega. V meni pa je gorela tudi radovednost in me 
odvračala, da bi zapustila kamro in šla za Lizo v cerkev svetega Marka. Zid 
je še zmeraj žebral čarobne besede, nato pa je nenadoma odgrnil vrhnji del 
table. Brez sape smo strmele v Ančko. »Veste, kaj sem zagledala? Samo sebe, 
svoje lice! Tako natančno je moj obraz odseval s svetle šipe, kot bi se gledala 
v špeglu.« »Kaj pa čarovnik?« smo spraševale. »Spet je motovilil z rokami, 
vpil čudne besede in odgrnil še spodnji del table,« je povedala Ančka. Dih nam 
je zastal od pričakovanja. Ančka pa se je oddahnila od strašnih spominov in 
nekako zadovoljno pogledala na nas, ki smo jo poslušale z odprtimi usti. »Za 
gledala sem nekaj strašnega,« je nadaljevala, »vedela sem, da sem zagrešila 
največji greh, da bom večno pogubljena, ker sem stopila v zvezo s samim Sa 
tanom, da sem sklenila z njim pactum implicitum.« Dekleta nismo vedela, kaj 
je pactum implicitum, pa nam je Liza povedala, da je ta greh zrasel v glavah 
papistov, pravoverni pa ne smemo verjeti v take pasti za denar in v tako mali-
kovanje. Nevesto Polonico pa ni toliko brigal nezaslišani greh, vedeti je hotela, 
kaj je Ančka videla na tabli. Spet je Liza hotela oditi, ker se ji je zdelo ne 
primerno in nespodobno, da njena sestra, hči plemenitega kaščarja gospoda 
Gašparja Arnolda, take reči pripoveduje mestnim dekletom. Končno pa je na 
18 Loški razgledi 273 
naše prošnje in zagotovila, da ne bomo nikomur, niti lastnim materam ne, po 
vedale strašne skrivnosti, dovolila sestri, da nadaljuje svojo pripoved. 
Ančka je malo zardela, nato pa nadaljevala: »Videla sem samo sebe, brez 
obleke, golo!« Gledale smo začudeno in kljub naši trdni evangelijski veri smo 
se bale Satana in njegovih spletk. 
Taki so bili naši popoldnevi, ko smo več govorile, kot pa sešile. Polona 
pa je imela vseeno najlepšo balo, saj so ji oča pripeljali iz Ljubljane prešite 
odeje iz rumenega satena. 
Tako se je končno približal dan, ko smo praznovali Polonino svatbo. Ze 
v četrtek smo po vseh hišah povabljencev pričeli s peko pogač in presnecev. 
Po Placu smo ugibali, katera hiša se bo najbolje izkazala, kje so najboljše ku 
harice. Svetaduška stara mati ni med tednom nikoli hodila v mesto. To pot pa 
sem jo zagledala že navsezgodaj v kuhinji. Prinesla je veliko košaro, ki jo je 
pokrila z lepo, čisto ruto. Mati je izlagala iz košare na mizo sveža jajčka, rumeno 
maslo, iz debele porcelanaste skodele je zlila v skledo gosto smetano. »Pa ste 
vzeli maslo pri Zidančku? So bili že pokonci?« »Si pozabila, kdaj vstajamo na 
kmetih? Tako sem se smejala, pa žal mi je bilo, da te ni bilo zraven,« je bila 
stara mati danes posebno zgovorna. »Ko sem stala pred Zidančkovo hišo, sem 
zagledala kup repe. Tako debele repe ni na naših njivah. Pa je le res, vse imajo 
najboljše, sem pomislila, pravijo, da še jablane pri njih drugače rodijo kot pri 
nas. Pa sem malo pobezala po kupu repe, pa so pogledale iz dna take Šiške, kot 
jih pridelujemo po naših njivah. Tako natančno sem vedela, kot da bi bila 
zraven, Anžon je pripravljal repo za semenj. Zidančkova mati pa so izbezali 
iz kupa največje repe in jih položili po vrhu. Le zijajte, taka repa raste le na 
Zidančkovem gruntu. »Pustite jih, naj imajo veselje! Vi pa raje ne hodite k 
Zidančku plet! Nate tele groše, pa si kupite novo ruto, pa vzemite tale žakeljček 
moke, pa cuker pa sol, pa še malo laškega olja!« »Kaj bom s tem, Jera, domov 
v bajto se vrni, pa bo spet vse dobro, tako je pa taka puščoba. Pa saj sama 
veš, kako je!« Oglasila sem se: »Vsi bomo prišli k Svetemu Duhu, Polona, pa 
Arnoldove frajle, pa še fantje. Po gmajni se bomo lovili kot včasih, pa rože 
bomo nabirali, vi nam pa skuhajte hruševo vodo.« Mati se je kot v zadregi 
obrnila k meni: »Nežka, obrni se, morava še zamesiti, da bova jutri lahko okra 
sili pogačo.« Stara mati je naložila v prazno košaro zavojčke, ki jih je pripra 
vila mati, in se že odpravljala na hodnik in po stopnicah v vežo. 
Tako smo bili kratkovidni in tako smo s cukrom in soljo odkupovali ljube 
zen stare matere od Svetega Duha. Šele danes, po tolikem trpljenju, vem, da 
sem bila takrat ošabna in trda, da nalašč nisem našla prave besede, ki bi stari 
materi povedala, da nisem samo Kunstlova, samo meščanka s Plača, ampak da 
se v meni pretaka prav tako kot v moji materi uporna kajžarska kri. 
Mati je že ubijala jajčka v veliko porcelanasto skledo, ločila beljake od 
rumenjakov, jaz pa sem v svetlem možnarju tolkla nasekane stoke sladkorja. 
Nato sva v veliki skledi, kamor je mati nasula bele pšenične moke, z maslom, 
naraslimi rumenjaki, s sladkorno moko in droži zamesili testo. Toliko časa sva 
ga stepali z veliko kuhalnico, da se je potegnilo na tavžente testenih nitk, ko 
sva ga dvignili s kuhalnico. Velik zelen modele je mati pomazala z maslom in 
posula z drobtinami. Vanj sva dali testo, ga pokrili z belo ruto, postavili na trifis 
na mesteje in ga pustili, da vzhaja. Mati je enako pripravila še štiri manjše 
pogače za domače, za očeta, zame in Mino. Zapišem naj, da se je naš ženi-
tovanjski kolač, ki sva ga z materjo spekli v peči, razbeljeni z butarami, lepo 
dvignil in dobro spekel in da sva ga celega, lepo zapečenega zvrnili iz modelca. 
274 
Domači kolači niso tako lepo vzhajali, očetov pa se je celo malo prijel ob robu. 
Drugi dan, v petek, se je šele pričelo pravo delo. Z materjo in Mino smo vstale 
že ob petih. Oče je šel sam v štacuno, me pa smo pripravljale okraske za kolač. 
Mina je spet privlekla izpod velba na dvorišču veliko butaro in z njo razbelila 
peč. Z burki jami je porinila tleči drobiž v notranjost peči, spredaj na mestejah 
je bila opeka razbeljena in brez pepela in žerjavice. V kuhinji je bilo prijetno 
toplo, dišalo je po vaniliji in testu. Mati je prvič sama pekla ženitovanjski kolač. 
Na kmetih pečejo večje kolače, take, kot so kolesa na vozovih, niso pa tako 
lepi in fini kot mestni. .. Zadnjič je oče, ki nikoli ni dosti govoril, pri južini 
dejal: »Pri Oberhueberjevih, pri Arnoldovih in pri Weinzierlovih ne govore 
več drugega kot o kolačih in presnecih za Polonino svatbo. Jožef Oberhueber 
je babam menda celo prinesel iz Vipave posušeno grozdje, da ga bodo dale 
v kolač. Babe s Plača pa res ne vedo, kako bi se bolj postavljale!« Šele drugi 
dan je mati mimogrede pripomnila: »Tudi medve z Nežko bova spekle kolač.« 
Oče se je nasmehnil: »Jera, pa ja nisi še ti ponorela?« Mati ga je pogledala 
s svetlimi očmi in odločno dejala: »Saj veš, da je to le zaradi Nežke! Nič manj 
ni kot druga mestna dekleta, zato mora biti naš kolač najlepši in najboljši!« 
Res je mati tako okrasila kolač, da je gospa Oberhueber jeva, ko je zagledala 
naš kolač, kar pozelenela od zavisti. S testom, ki mu pa nisva pridali drožja, 
je mati pokrila s čiračarami vrh zarumenelega kolača, ki sva ga spekli v če 
trtek. V sveže testo sva nasadili šopke iz testa, gavtrože in nageljne pa drobno 
zrezljane liste. Mati je porinila kolač v razbeljeno peč, da se je čudovita zgradba 
zarumenila. Nato pa sva gavtrože in nageljne preoblekli z rdečimi svilenimi 
nitmi, ki jih je potovka prinesla iz Ljubljane, liste pa je mati posula z zlato 
peno, ki je bila pri hiši še iz časov, ko je oče še hodil v Benetke. Med cvetjem 
so se svetih beli biseri, podobni tistim, ki jih pridobivajo iz školjk perzijskega 
ali arabskega morja, le da so bili naši biseri plod kmetskega dela, pridelala jih 
je žuljava roka stare matere od Svetega Duha. Mati je namreč vrgla pest ajde 
na razbeljeno ognjišče in zrno se je v trenutku razpočilo in se belo zasvetilo. 
Ta ajdova zrna sva prilepili med rože in liste. Lahko zapišem, da je bil v soboto 
opoldne, ko smo svatje na dolgo mizo v novi Erženovi hiši v Puštalu, kamor 
smo pripeljali Polono, polagali kolače in presnece, naš kolač najlepši in najbolj 
pisan, pa tudi najrahlejši. To je, čeprav nerada, morala priznati tudi gospa 
Oberhueberjeva, ki ji kolač ni hotel vzhajati in je bil zato trd kot usnje. 
Ze v soboto zjutraj sem šla navsezgodaj h Križajevim v veliko hišo, ki stoji 
skoraj nasproti naše. Toliko smo imeli opraviti, da je Polona pozabila, da za 
vedno odhaja od doma in da bo hodila odsihmal na Plač le še na obiske. Gotovo 
je bila Polona najlepša nevesta, kar jih je odhajalo s Plača, morda bosta bolj 
zali le Arnoldovi hčeri, kadar se bosta možili. Gospod Križaj je naročil z Reke 
posebno oblačilo za nevesto: široko svetlo krilo iz spreminjajoče se Žide s krat 
kim životkom in z zgoraj nabranimi rokavi, ki je bilo vse prešito z zlatimi 
nitmi. Na glavi je imela nevesta belo pečo iz najtanjšega platna, ki ji je v 
lahnih gubah padala do pasu. Celo pa ji je obkrožal bel venček iz drobnih 
mirtinih cvetov. Res je bila zala in vsa dekleta smo želela, da bi ji bile kdaj po 
dobne. V kuhinji pa sta čakali nevesti, ki jih je po starem običaju nevestin 
starešina gospod Boštjan Lukančič ponudil ženinu namesto neveste. Debela 
Barba izpod Hribca si je namazala obraz s sajami, ogrnila strgan modrikast 
predpasnik in mirno prežvekovala pravkar ocvrte bobe. Mica, suho in naglušno 
ženšče izpod Kamnitnika, pa si je ogrnila oguljeno kučemajko, sedla na nizko 
pručko pred ognjišče in čakala, kdaj jo bodo poklicali. Nobena od našemljenih 
lic 275 
nevest pa ni pomagala gospe Johani Križajevi, ki je hodila iz izbe v kuhinjo, 
pa spet iz kuhinje v izbo, zardevala, kot bi bila sama nevesta, brisala si oči, po 
gledovala skozi okno, spet popravljala hčerino obleko, pa spet hitela v kuhinjo 
po tople bobe, ki jih je cvrla v veliki kožici naša Mina, jaz pa nosila visoko 
nagrmadene na pladnjih v izbo, katere okna gledajo proti Placu. »2e gredo!« 
je zavreščala Barba. Hitele smo k oknom. Po Placu so prihajali svatje na tolstih 
rjavcih. Komati so se svetili od kovinastih obeskov, okrasili pa so jih s pisanimi 
papirnatimi rožami. Fantje so ponosno sedeli na konjih. Na glavi so imeli visoke 
črne klobuke, okrašene s štirikotnimi šopki iz zelenega žameta, ki je bil posut 
z zlato peno, vmes pa so se svetili zeleni pušpanovi listi, okrašeni z biseri iz 
ajde. Ob bokih so imeli fantje dolge sablje. Človek bi mislil, da so namenjeni 
v boj, ne pa na veselo svatovanje. 
Takrat še nismo slutili, da se nabirajo temni oblaki za Lubnikom in nam 
pripravljajo hude ure, zato smo gledali svate z zadovoljstvom in veseljem. 
Gospod Križaj je zaklenil vezna vrata. Nevestin starešina gospod Boštjan 
Lukančič, pa je poklical obe našemljeni nevesti. Pod oknom smo zaslišali smeh 
in ukanje, nato pa jasni glas gospoda Jerneja Hafnerja, ženinovega starešina: 
»Prišli smo po nevesto, po najlepšo in najbolj pridno deklico s Plača! Odpeljali 
jo bomo v Puštal!« Gospod Lukančič je odgovoril skozi okno: »Nevesta vas že 
čaka!« Ne bom opisovala, kako so ženinovi svatje sprejeli obe starikavi in uma 
zani nevesti. Ženinov starešina je vpil: »Barba, tako fest si, da si še meni všeč, 
za ženina si pa premlada!« »Kaj bom premlada, za takega plašurja, kot si ti, 
še maram ne!« »Misliš, baba šemasta, da te bomo peljali v Puštal! Takih mata-
furjev je dosti na Stenu, ni treba, da jih iščemo po Placu!« Celo uro je trajalo 
besedovanje, padale so norčave, nagajive, burkaste in nečedne besede. Končno 
je nevestin starešina le izročil ženinu pravo nevesto, našo drago Polono. 
Po zajtrku, ki je bil v nevestinem domu in pri katerem se je čez vse izkazala 
gospa Johana Križajeva s svežo gnjatjo, še toplim kruhom in bobi pa z rebulico 
in sladko medico, smo se odpravili čez Plač v Puštal. Nevesta z ženinom in teto, 
debelo gospo Hafnerjevo, se je peljala v majhnem vozu, ki so ga bogato okrasili 
z rožami in zelenimi vejami. Teta je držala v naročju velik pisan svatbeni kolač. 
V drugem vozu so bili nevestini starši, pa tudi moj gospod oče in gospa mati 
so sedli k njim. V tretjem vozu pa so se peljali godci, ki so ves čas veselo 
svirali. Mene pa je vzel na konja nevestin brat, učeni gospod Janž Križaj. Nisem 
še zapisala, da je gospod Matija Križaj poslal Janža v Tiibingen v nemške de 
žele. Spoštovani gospod Primož Trubar mu je priskrbel štipendijo kranjskih 
deželnih stanov in skrbel za njegovo duševno in telesno zdravje. Na univerzi 
se je Janž izpopolnjeval v latiniteti, zgovornosti, v humanioribus in v logiki 
in se sploh pripravljal, da bo postal zapriseženi doktor pravd. Za sestrino svatbo 
pa se je vrnil domov. Oče je že sinoči pripovedoval materi, da je nevarno po 
tovanje čez Brennerski prelaz in čez Podkoren na Kranjsko trajalo celih tri 
najst dni, gospod Križaj pa je rad plačal nezaslišane stroške 56 goldinarjev, 
3 krajcarje in 2 denarčiča, samo da so bili vsi njegovi sinovi na svatbi edine 
hčere in edine sestre Polone. Sedaj pa sva z drugimi fantini jahala po Placu 
in po Grabnu proti Puštalu. Janžu se ni prav nič poznalo, da je studiosus ali 
šolar, prav tako kot ostali svatje je ukal, vpil in bil sploh razposajen. Okna so 
se odpirala, povsod sem videla nasmejane obraze, pa tudi temne in zavistne, 
ki so gledali iz Schreiberjeve in Schwarzove hiše. Sprevod se je pomikal proti 
Puštalu in čez leseni most do nove Erženove hiše. Nič niso povedali, kje bo 
poročni obred. Vsi pa smo bili prepričani, da bosta Križajeva in Erženova dru-
276 
žina poskrbeli, da bosta njuna otroka zvezana v pravi krščanski veri. Ustavili 
smo se pred puštalskim gradom. Gospod Jakob Puštalski je že več kot pred 
desetimi leti v stolpu gradu uredil posebno kapelo. Tja je prihajal častiti pre-
dikant Jernej Knafelj z Brda in krščeval otroke loških pravovernih. Tokrat 
pa je bila kapela posebno lepo okrašena s samimi belimi gavtrožami. Gospod 
Jernej je stal pred kamnitim oltarjem z velikim križem iz rožnatega hotavelj-
skega marmorja. Obrnil se je k mlademu paru. Ženinu Mihaelu je naročil: »Ljubi 
svojo ženo, kakor je Kristus gmajno svojo ljubil, in ne bodi zel proti njej!« 
Nato se je obrnil k Poloni in ji zabičeval, da mora ljubiti moža in otroke, da 
mora biti poštena, čista, v hiši ročna, dobra hišna varišica, nje možu pokorna. 
Nato pa je govoril o otrocih, ki jih bosta zakonca rodila, in jima želel, naj 
jima rasto sinovi kot hrasti, hčere pa naj bodo kot strešni vogali. Častiti gospod 
pa je tudi govoril o hudih časih, ki prihajajo nad nas, in vsi smo glasno molili: 
Ne daj Oča, naš ljubi Bog, 
da bi od nas se vzel tvoj uk! 
zateri Turke, papeža, 
kir zašpotuju Jezusa. 
Ne daj, da bi tvoja čast 
od Turkov se zatrla, 
od papeža zavrgla, tvoja cerkev 
razdrla, 
skazi tvojo oblast, 
daj vsem ljudem znati, 
povsod prav pridigati. 
Po poročnem obredu smo šli v Erženovo prenovljeno hišo, ki jo je prezidal 
mojster Anton Šubic iz Hotavelj v Poljanski dolini. Zapišem lahko, da je bila 
hiša kot nova, prostorna in nad vse pripravna. 
Pozno v noč smo se gostili s pečenjem, ocvrtimi piščanci, pogačami in pre-
sneci, ki so jih povabljenci prinesli na desetine. Gospod Križaj je sam pripravil 
pravo kmetsko medico in domače pivo iz ovsa, rži in pšenice. Lahko zapišem, 
da take pinolice najstarejši Ločani niso pili, kot jo je nabavil za svatbo ženinov 
oče gospod Bernard Eržen, ki je bil nekoč vinski mojster. Sam je jahal s to 
vorniki v Vipavo in so mu vino natovorili naravnost iz kmetove kleti. V Loko 
so za svatbo pri tovorih kar štirinajst sodčkov kot olje rumenega vipavskega 
vina. Tudi plesali smo na velikem lesenem odru, ki ga je Mihel s fantini postavil 
na travniku pred novo hišo ob Poljanščici. Ženin je za zlat dukat najel goslače 
s Fare, dva piskača, trobentača in svirača. Ko je godec na bas poklical fante 
k plesu, sta prvi ples zaplesala ženin in nevesta. Mihel je potegnil sabljo iz 
nožnice, jo vrgel visoko v zrak, jo ujel in napravil z njo velik križ po tleh. Nato 
se je zavrtel s Polono. Janž me je prijel za roko in me peljal na oder. Placarji 
smo plesali v krogu, tesno skupaj, v drugem kolobarju pa so se vrteli kmetski 
povabljenci. Kmetski fantje so imeli namesto sabelj debele lesene gorjače. 
Metali so jih v zrak in križali z njimi pod. Plesali so samo s kmetskimi dekleti 
in se še zmenili niso za nas mestna dekleta. 
Starejši kmetje so sedeli za svojo mizo, pa stare matere, ki je bila bajta-
rica, ni bilo med njimi. Moja mati pa je vseeno prisedla k njim, kar je zbudilo 
spakovanje in negodovanje med ženstvom s Plača. Oče je najprej sedel med 
loško gospodo, potem pa sem videla, da je prisedel k puštalskemu Žagarju 
Dobravcu, kateri mu je vneto nekaj dopovedoval. O sebi naj zapišem, da sem 
277 
pozabila celo na dolžnosti, ki jih ima družica na svatbi. Morala bi skrbeti za 
svate, ponujati jim jedila in natakati vino. jaz pa sem gledala samo Janža, ki 
je prijahal tako daleč iz nemške dežele, da je bil na sestrini svatbi. Tako rada 
sem bila Polonina družica, ko je bil Janž Mihelov drug! Janž je plesal skoraj 
samo z menoj, čeprav so bila druga dekleta, posebno Arnoldovi hčeri, lepša od 
mene. Razgreta od plesa sem hodila z Janžem ob Poljanščici. Pripovedoval mi 
je o tujem nemškem mestu Tubingu, kjer posluša na univerzi učene gospode. 
»Veš, Nežka, če ne bi bilo častitega gospoda, tvojega žlahtnika, Primoža Tru 
barja, bi me bilo konec od hudega. V Tubingu stanujem pri nekem peku za 
6 krajcarjev na teden in lahko si misliš, kako je in kaj dobivam za južino. 
Ob nedeljah pa hodimo študentje s Kranjskega v Derendingen. Stari gospod 
Trubar se razveseli vsakega posebej. Čeprav je bolehen in star, kar žari od 
vneme in ljubezni do naše revne kranjske dežele. Tam sem spoznal Ljubljan 
čana Jurija Klementa in Danijela Lešnika, pa tudi štiri turjaške sinove. Gospod 
superintendent Trubar ve, kako je na Kranjskem, in boji se za nas. Z vso 
vnemo hoče doseči od vojvoda, da bodo vsaj po štirje Kranjci študirali na 
univerzi. Ker pa je letošnjo zimo stari gospod kar naprej bolehal za stalno 
vročino, zdravniki pravijo tej bolezni continua febris, se vsi bojimo, da ga bo 
bolezen premagala in da bomo ostali sami. Nihče nas ne bo poslušal s takim 
razumevanjem, nihče ne bo tako prizadeto spremljal naše uspehe in naša pri 
zadevanja, nihče se ne bo tako prisrčno pogovarjal o naših osebnih težavah.« 
Poslušala sem Janža in bilo mi je lepo pa tudi hudo. Srečna sem bila, da 
se moj učeni mladostni prijatelj pogovarja s takim preprostim dekletom o svo 
jem življenju v tujini, hudo pa mi je bilo, ker sem vedela, da se ne more tak 
gospod studiosus jurisdikcije Janž Križaj meniti za dekle s Plača, ki ima ka 
toliško staro mater od Svetega Duha. Janž pa se je spet obrnil k meni: »Nežka, 
to so ti učeni gospodje, vse kaj drugega kot naši Schreiberji in Wurzerji! Ko bi 
ti videla našo biblijo! Natisnjena je v našem kmetskem jeziku z ličnimi črkami 
in lepimi podobami. Iz nemškega jezika jo je prevedel učeni gospod magister 
Jurij Dalmatin, častite kranjske dežele evangelijski predikant.« Molčala sem. 
pa sem vendar čutila, da se je vse spremenilo v meni. vse je bilo svetlo in vse 
ljudi sem imela rada, celo gospo Oberhueberjevo. Janž pa je nadaljeval: »Tudi 
jaz bom delal za našo stvar! Tu v Loki bom učil ljudi in jih branil pred papisti 
in krivično gospodo.-« 
Še in še sem plesala. Nenadoma pa me je poklicala mati: »Nežka. sedi ven 
dar k nam! Vsaj pozdravi tete in strice od Svetega Duha in Virmaš!« Nerada 
sem se približala mizi, kjer so sedeli razgreti kmeti in s hripavimi glasovi 
prepevali. Moje misli so bile pri Janžu in tudi oči so mi uhajale na plesišče, 
kjer je Janž vodil za roko Arnoldovo Ančko. Mati pa je dejala: »Bojim se, 
da ne bo spet krvi!« »Kaj pa ti veš, Jerčka, ki si v mestu!« se je vmešala teta 
Johana iz Virmaš. »Naš ne govori drugega kot o puntu, noče vedeti, da bo 
Hervrarth koj poklical lovce na grad in bodo pobijali naše kot divjad.« »Ja, naš 
oča jih imajo že osemdeset, pa še pomnijo, kako so ob puntu grajski pobijali 
kmete, jih obešali na jablane in sežigali domačije,« se je vmešala Vrbežnikova 
Mina iz Dorfarjev. »Kaj, ko so čimži taki, da še stari ljudje ne pomnijo kaj 
takega. Herwarth bi za en sam denarčič zvlekel človeka v grajski stolp,« se je 
oglasil Dobravec iz Puštala. »Kaj denarčič. Herwarth vsak večer v grajski kam 
ri pokriva veliko mizo s tolarji, po sredi pa naloži celo goro beneških dukatov,« 
je pritegnil Vrbežnikov Frence. Spet so zarjuli: «Le vkup. le vkup, le vkup, 
uboga gmajna! 
278 
Pred kecarijo in zmoto nas obari. 
vse zblaznjene. zapeljane ljudi na pravi pot pripravi, 
reši nas pred krivo gospoščino 
in daj nam dobro soseščino!-« 
Kmetsko vpitje so preglasili kriki, ki so prihajali od odra za plesalce. 
Godci so utihnili. Med plesalce so se pripodili na konjih gospodje Matija Ben-
kovič, Jakob Schreiber s hlapci, pisar Anton Weichtinger in kaplan Wurzer. 
Z golimi meči so planili med mladino, trgali godcem godala iz rok in podili 
plesalce z odra proti Poljanščici. Možje, ki so sedeli za mizami, so planili po 
konci. Oče je izdrl meč in hitel na pomoč. Tudi kmetje so vstajali izza dolge 
mize. Vihteli so debele gorjače in pritiskali proti odru. Konji so se vzpenjali, 
rezgetali in suvali z nogami plesalce. Wurzel je vpil: »Uničili vas bomo, sata 
novi hlapci!« Benkovič pa se je vzpenjal na konju in udarjal s ploskim mečem 
po kmetskih hrbtih. Vpil je: »Prava druščina: puntarska gmajna in nečista pur-
garščina! Uničili vas bomo. da bo mesto presvetlega škofa spet čisto in kato 
liško!« Zapišem naj, da so dobili trije mestni fantje hude buške. Ženinov brat 
Urban je dobil globoko rano v desno ramo. Tudi kmetski fantini so krvaveli, 
Bende Ziherl iz Bitnja je imel polomljena rebra, Čudetovega Necka od Svetega 
Duha pa so ranili v noge. Kar pa je bilo najbolj čudno pri tem pretepu: kmetje 
v prepasanih srajcah in v hlačah iz hodničnega platna pa gospodje trgovci v 
dragih suknienih suknah so bili kot eno. Razlike, ki jih je tako čutila moja 
mati, so ob boju izginile. Katoličani na konjih so vse bolj pritiskali pravoverne 
proti Poljanščici. Ženske smo stale brez diha ob mizah in strah nas je bilo. 
Tedaj pa je nenadoma prijahal iz graščine sam puštalski gospod Jakob s hlapci. 
Boj se je spet končal v Sori. kamor so gospod Jakob s hlapci spehali katoličane. 
Gospod Benkovič je skoraj utonil, ker ni znal plavati, pa so ga puštalski hlapci 
vsega mokrega potegnili iz Poljanščice. Odvzeli so mu konja, ga pretepli in 
spodili mokrega v mesto. Tako se je končal prvi krvavi spopad med pravo 
vernimi in papisti v Sovodnju, kjer se stekata poljanska in sevška Sora. Naši 
fanje so vriskali in prepevali do jutra, celo gospod Jakob je popeljal nevesto 
Polono na oder in plesali smo do zore. 
Kako lahkoverna je mladost in kako malo gleda v prihodnost! In ne ve, 
kako je človeško življenje kratko, neobstoječe in zanikrno, kako rože cveto in 
skoraj uvenejo. kako travo na večer pokose in čez noč usahne. Zjutraj so se 
nevestina teta, gospa Hafnerjeva, in nevestini starši odpeljali v mesto. Moj 
gospod oče in ljuba mati sta odšla takoj po krvavem spopadu. Mene pa je zjut 
raj na konju, tako kot je stara navada, spremljal domov moj ljubi ženin Janž 
Križaj. Takrat na tej svatbi sem mu obljubila, da bom postala njegova za 
konska žena in da mu bom zvesta do smrti. Zdelo se mi je, da ve vsa Loka, 
ves Plač, da me je izbral za izvoljeno nevesto. Ponosno sem sedela za njim na 
belem konju, ki je bil ves prepleten s pisanimi trakovi. V meni je bilo vse 
svetlo, mirno in srečno. Držala sem se Janževe krepke postave in se stiskala 
k njemu. Gotovo je čutil, kako srečno mi razbija srce. Takrat še nisem vedela, 
da je vsa sreča kakor seno in cvet poljski. Seno usahne in cvet uvene, čeprav 
ljubezen med moškim in žensko ostane na vekomaj živa. Mati je hotela, da se 
prespim in spočijem, jaz pa sem bila tako srečna, da sem hotela, da čim dalje 
traja ta trenutek mojega življenja, in zato nisem pustila spati očem in dremati 
trepalnicam. 
279 
V Loki so se začeli hudi časi. Kjer je veliko drv, ondi je tem več ognja, in 
kadar so ljudje mogočni, je srd tem ostrejši, in kadar kreg dolgo trpi. tako tem 
bolj gori. Žalost in težko srce pade tudi časi na vernega človeka, časi pride od 
hudiča, časi od hudih ljudi. Pravoverni v Loki pa smo postali rop hudega je 
zika. 2e leta 1585 je njegovo gospostvo škof Ernest poslal v Loko posebno ko 
misijo, da bi zaslišala pripadnike evangelijske vere. Pravili so, da je v komisijo 
izbral same učene gospode. Še preden so gospodje prišli v Loko, so izvedeli, kdo 
pripada v Loki evangelijski veri. Veliko jih je skozi oster meč pobitih, ali 
nikdar več kakor skozi hud jezik. V Gradcu je namreč gospode komisarje pri 
čakal loški meščan, trgovec, naš zoprnik Jakob Schreiber in jim predal listo 
z osemintridesetimi imeni pravovernih. Za to so mu komisarji obljubili mesto 
kaščarja. Tako si je škofov hlapec za prgišče časti nakopal večno zaničevanje 
vseh pravovernih in poštenih Ločanov! 
Komisija se je tedaj mudila v Loki le nekaj dni. Zaslišali so notranji svet — 
bogate trgovce in fužinarje — pa tudi šest kmetskih podložnikov iz Bitnja in 
Praš. Komisarji so tedaj blagohotno odpustili kazni, ko so loški trgovci z boga 
timi darovi pomirili učeno komisijo. Gospod Janž Kos je podaril špitalu vino 
grad za Kamnitnikom. Pripomnim naj, da loški vinogradi rode samo kislico. 
Gospod Boštjan Križaj je dal kos rdečega tafta za pobožne namene, moj oče 
in stric Lenart pa po tri kose sukna za reveže, špital in uboge šolarje. Krčmar 
Nikolaj Weinzierl je učenim komisarjem pripeljal tovor dobrega vipavskega 
vina. Pa njihova škofovska milost niso dolgo mirovali. Ločani smo kmalu spo 
znali, da hud jezik veliko sovraštvo stori, da gajžla proge dela ali hud jezik 
zlomasti kosti. Ni še minilo leto, pa so spet prijahali visoki gospodje v Loko. 
Kmalu po krvavi svatbi v Puštalu so že govorili po Placu. da je komisija na 
potu. Gospod Jakob Schreiber, novi kaščar. pa se je prevažal kot puran po 
Placu. Ustavljal se je ob štacunah in se nesramno nasmihal mrkogledim gospo 
dom trgovcem. 
V kancliji na koncu dolge štacune sem brisala nove lampe, ki jih je gospod 
Eržen prinesel iz Benetk in tri podaril moji materi. Oče je šel v Puštal h go 
spodu Erženu, zato sem bila sama v dolgi mračni štacuni. Zaslišala sem zvon 
ček na vhodnih vratih v štacuno. Grajski birič je že odpiral vrata. V rokah je 
držal dolgo pisanje na pergamentu. Zagledala sem rdeči škofov pečat z grbom. 
Srce mi je zastalo in še danes ne vem, kaj je govoril tisti kruljavi Johan. ki 
so ga tokrat oblekli v ozke sive hlače in mu poveznili širok klobuk na glavo. 
Hitela sem k materi v kuhinjo. Obe sva strmeli v rumenkasto pisanje. Prebrala 
sem v nemški govorici, da kličejo očeta na grad s pretnjo kazni petdeset du-
katov. Mina je prinesla v kuhinjo škaf vode, ki jo je nastregla iz vodnjaka na 
Placu. Še preden je postavila škaf z glave na mizo v kotu, je hitela: »Gospa, 
na grad so vlekli tistega gruntarja Pavla Kuralta iz Dorfarjev in Matija Ostreta 
iz Bitnja!« Mati me je s pisanjem poslala v Puštal k Erženovim. V veliki izbi, 
kamor je Polona postavila namesto skrinje visoko omaro iz smrekovega lesa 
z izdolbenimi čiračarami, se je po stenah kar bleščalo od same kufraste 
posode. Polona je namesto lesenih in prstenih skled postavila v sklednike sko-
dele, peharje, kangle, kupe in celo svečnik iz posrebrene kovine. Gospodje so 
sedeli po klopeh, pokritih s kunčjimi kožicami, pred veliko mizo. Ob široki iz 
rezljani peči pa je ležal velik bel lovski pes. Vse je bilo tako lepo, dišalo je 
po bukovih polenih in čutila sem, da je tu življenje srečno in mirno. Planila 
sem k očetu: »Oče, tole je prinesel grajski Johan! Biriči pa so gnali Kuralta in 
Ostreta uklenjena na grad!« Gospodje so se sklonili nad pergament. Gospod 
280 
Eržen je udaril jezno po mizi: »Tako držijo besedo, ki so jo dali pred osmimi 
leti v Brucku!« Gospod Križaj pa je dejal: »To dela Herwarth, ki se hoče pri-
lizniti škofu!« Oče pa je pripomnil: »Nič ne marajte, kdor na druge skale 
luča, mu padejo na glavo.« Fužinar in trgovec gospod Andrej Gompa, najbo 
gatejši in najuglednejši med loško gospodo, je pribil: »Se danes moramo po 
slati poročilo v Ljubljano gospodu deželnemu upravniku Wolfu Thurnu!« 
Polonica me je poklicala v novo veliko kuhinjo: »Nežka. pomagaj mi, nalij 
gospodom rebulice!« Uboga Polona, še pravkar se je vrtela srečno po veliki 
kuhinji, v kateri je dišalo po ocvirkih in svežih klobasah, sedaj pa je bila prav 
tako preplašena kot jaz. »Veš, našega Mihaela hočejo tudi v svet za zastopnika 
gmajne, pa ga na gradu gotovo ne bodo potrdili.« Zapisati moram, da se nisva 
več smejali kot takrat, ko smo dekleta šivale njeno balo. Nekaj temnega, gro 
zečega se je plazilo nad glavami pravovernih in sonce, ki se v Puštalu spušča 
že zgodaj za Sv. Lovrencom, ni sijalo tako svetlo kot prejšnje leto. Hitela sem 
domov in že na začetku Plača pred Poljanskimi vrati zagledala oborožene graj 
ske hlapce s helebardami. Stali so pred Križajevo, pred Gompovo in Erženovo, 
pa tudi pred našo hišo. Obrnila sem se in hitela med hišami ob Poljanščici kar 
čez vrtove v Puštal. Nenadoma pa je stal pred mano novi kaščar gospod Jakob 
Schreiber. Kot pred leti me je prijel za rame in zoprno zapiskal: »Kunstlova. 
spet Kunstlova Nežka!« Divje sem se mu hotela iztrgati, toda držal me je krep 
ko: »Divja si kot vsa protestantska svojat. pa nam ne boš ušla. Tebe. tvojega 
očeta in mater bomo zaprli v grajski turen!« Na Spodnji Oslovski gasi pred 
Firbarjevo hišo sem zagledala očeta in gospoda Križaja. Počasi sta šla proti 
mestu. Gospod Schreiber pa je še kar naprej gonil svoje: »Poročal bom njegovi 
knežji milosti, naj zapove, da naj z ognjem iztrebimo Satanovo seme in očisti 
mo Loko greha. Vsi boste morali pasti pred moje noge in razdejal bom vse, 
ki me sovražijo!« Spet sem se hotela iztrgati in posvariti očeta, toda Schreiber 
je bil hitrejši. Izza vogala sta planila dva hlapca z meči in skočila k očetu in 
gospodu Križaju. Zaslišala sem rožljanje mečev, vpitje hlapcev. Gospod Schrei 
ber me je izpustil in se pognal z divjim sovraštvom proti očetu in gospodu 
Križaju. Hotela sem pomagati, vpila sem in klicala očeta. Nenadoma pa sem 
začutila ostro bolečino na glavi in vse je izginilo. 
Zbudila sem se v sobi, kjer sta navadno spala oče in mati. Ležala sem na 
izrezljani materini postelji. Mati je slonela ob meni. obvila mi je čelo z ruto, 
namočeno v rožnati kis. žafran in kafro. »Kje je oče?« sem šepnila. »Na gradu!« 
Planila sem pokonci. V sobo je stopila Mina: »Gospa, Johan se repenči po 
Placu, da je v grajskem turnu toliko luteranov kot matafurjev.« Mati je pla 
nila: »Ali veš. kje so gospod?« »Johan je govoričil, da so naš gospod pa tisti 
Matija Ostre iz Bitnja pa Anton Homan, ki je skrival predikanta Felicijana 
Trubarja, v spodnji ječi pod turnom.« »Kaj v spodnjo ječo so ga vrgli,« je tožila 
mati. »Johan pravi, da zato, ker so kolovodja in ker hodijo s puntarskimi kmeti, 
s tistim Dobravcem iz Puštala.« Mina je bila že dvajset let pri hiši. Nihče v 
Loki se ni več spominjal, da je prišla k nam s Fare, niti kako se pravi pri njih 
doma. Vsi so jo poznali kot Kunstlovo Mino. Čeprav je bila Mina katoličanka, 
nikoli ni govorila o veri. Le nekoč, ko sem bila še otrok, me je Mina vzela 
s seboj na Faro in z grozo sem poslušala, kako je pripovedovala materi in 
bratu: »Spet so se zbrali pri nas v zadnji sobi in spet so poslušali tistega Sata 
novega hlapca iz Kranja, tistega Kupljenika.« Materi sem nekaj izblebetala 
o Mini in njenem nespametnem govorjenju. Mati nikoli ni govorila z Mino kot 
s krščenico, tokrat pa ji je resno dejala: »Pusti Nežko, ne vmešavaj otroka v 
281 
reči, ki jih še ne razume, če ne moreš preko tega, pa pojdi drugam!« Mina ni 
več vpričo mene govorila o luteranih. pač pa me je nekoč vlekla v cerkev sv. 
Jakoba h katoliški maši. Cerkev stoji pod našo hišo nad Lontrkom. Zvonovi 
iz njenih lin udarjajo na naša okna, velika ura na stolpu oznanja vsakih pet 
najst minut s srebrnimi udarci, kako teče življenje v Loki. Z Mino sva čepeli v 
ozki klopi pred oltarjem in zelo mi je bilo všeč, ker se je oltar svetil od luči 
in pozlačenih podob. Gledala sem pisani strop in poslušala ženske, ki so ponav 
ljale: »Zdrava, o kraljica mati te milosti, život, sladkost in upanje naše! Zdra 
va!« O tem svojem obisku pa nisem nikomur povedala, pa tudi loške ženske 
niso ničesar izklepetale. Tokrat pa Mina ni nič premišljevala, da je katoličan 
ka, ampak je bila zaradi očeta prav tako iz sebe kot medve z materjo. Oglasila 
sem se: »Kje so pa gospod Križaj?« »Gospode Gompa, Križaja in vaše strice so 
zaprli v zgornjo ječo v turnu.« »Kaj pa drugi, saj so menda odgnali ves Plač?« 
»Johan je pravil, da sta še dve izbi v gradu polni luteranov. Menda jih je to 
liko, da ne morejo ne sedeti, kaj šele da bi se ulegli. Gospoda Lukančiča so prej-
le vlekli vklenjenega čez Plač« »Pojdiva!« se je odločila mati. Mina je nama 
dala cekar. v katerega je kar sama pripravila jedila. Hiteli sva po vijugasti poti 
na Grad do glavnih železnih vrat. Po skalah in po travnatem bregu so sedele 
loške gospe. Gospa Oberhueberjeva naju je prva zagledala: »Ste le prišle, me 
smo tu že od jutra!« Mati je hotela skozi vrata na grajsko dvorišče. Sosedov 
Grohče. ki je šel med grajske hlapce, se je oglasil: »Gospa, ne smemo vas pu 
stiti v grad. Dokler ne bodo zaslišani, ne sme nobeden na grajsko dvorišče.« 
»No, vsaj spregovorila je šema grajska,« se je spet oglasila gospa Oberhueber 
jeva. Gospa Erženova je stala ob vratih in preplašeno gledala v lino sredi stol 
pa. »Prejle se je naš povzpel na okno. Gotovo me je videl.« je pripovedovala. 
»Pa so ga valpti potegnili od line,« je vpadla Oberhueberjeva. »Kako prav je 
napravil gospod Bernard Eržen, da je sina Mihela naselil v Puštalu, kamor 
škofovska palica ne seže,« je počasi in dostojanstveno dodala gospa Hafnerjeva. 
»Res srečna sem, da je vsaj Mihel na varnem. Polonica bo rodila, pa se bojim 
zanjo.« je vzdihnila gospa Erženova. »Naš je menda v spodnji ječi,« je hotela 
vedeti moja mati. »S kmeti?« je posmehljivo vprašala Oberhueberjeva. Hlapci, 
ki so stali pred vrati, so vse bolj poželjivo ogledovali naše cekarje. Grohče. ki je 
bil doma s Klanca in ki sem ga poznala še izza otroških let. je spet spregovoril: 
»Skoda, da izgubljate čas! Gospod kaščar vas bodo nagnali, pa še na nas bodo 
vpili, če ne boste odšle.« Tedaj pa se je oglasila gospa Matilda Gompova. žena 
fužinarja Andreja Gompa: »Kaj pa če bi vam pustile tole. kar je v cekarjih? 
Seveda, če bi nam pomagali in spravili vsaj nekaj v ječe!« Grohče se je potihem 
dogovarjal s tovariši. Po dolgem besedičenju so se vendar dogovorili, da bodo 
ženske pripravile za vsakega stražarja kos kruha, obloženega z jedili, toliko. 
da bo stražar lahko vtaknil v žep. ostala jedila bodo pa pustile njim. Grohče 
je obljubil, da bodo kose kruha vtihotapili v ječe. Zložile smo jedila na kup, 
stražarji pa so si natlačili žepe s kosi kruha, s poticami in klobasami. Zapisati 
moram, da možje v ječah nikoli niso okusili jedil, ki smo jih ženske izročile 
umazanim hlapcem presvetlega škofa. 
Počasi in tiho smo se spuščale s praznimi cekarji po vijugasti poti proti 
mestu. 
Minevali so tedni. Loka je bila tiha in izumrla. V točilnici pri gospe Wein-
zierlovi so se zbirali le Puštalci in Prifarci. pa še tam je bilo pusto, saj je bil 
gospodar v grajski ječi. Življenje pa je teklo svojo pot. Štacune so bile odprte, 
282 
tovorniki so prenašali skozi mesto platno in vino, pa tudi svilo in dišave. 
Ženske so prevzemale blago, naročale novo in sklepale kupčije. 
Mati pa je bolehala. Kar vidno je upadla. Polonica je rodila sina in čez te 
den dni srečna prihitela v mesto. Čeprav sta bila v grajskih ječah njen gospod 
oče in gospod tast, ni mogla prikriti sreče, da je mati zdravega in zalega fan 
tička. Prišla je v štacuno. »Nežka, smo ga že krstili, kar na hitro v grajski ka 
peli, za Mihaela. Tebe bi rada za botro, pa smo te kar vpisali. Naša mati so 
držali otroka pri krstu namesto tebe, saj je bolje, da ti ne hodiš v Puštal.« 
Meni pa ni bilo za malega Mihca. Skrbela me je očetova ječa. materina bole 
zen in negotovost. »Nič ne maraj, Nežka, vse bo še prav. Puštalski gospod bodo 
spravili pokoncu vso Ljubljano.« »Kako?« »Obvestili so deželne stanove, kaj 
počne Herwarth s svobodnimi loškimi meščani. Saj veš, naš gospod Jakob pa 
Wolf sta se bojevala skupaj proti Turkom.« »Polonica, če nam puštalski gospod 
ne bodo pomagali, bo po nas!« sem vzdihnila. »Kaj pa vaš oče?« »O očetu vem 
le to. da se ne vda, da so ga pretepali in da spi v ječi pod turnom na kamnitih 
tleh.« Polona je prebledela: »Tudi za našega očeta in gospoda Eržena pravijo, 
da sta trdna. Komisarji jih zaslišujejo po deset v izbah pod grajsko kapelo.« 
Spet sem se oglasila: »Johan je nekaj čvekal o mučilnem orodju'.« Polona je 
prepričljivo povzela: »Tega ne verjamem, se le boje deželnih stanov!« »Kaj 
veste vi, ki ste v Puštalu. V petek so zaklenili vseh pet mestnih vrat. okrog 
mesta pa so postavili papistične hlapce in plačane najemnike.« »Pa se nas le 
bojijo!« je spet planila Polona. »Kje neki.« sem vrtala dalje, »kar poglej Schrei-
berja, ta nas bo vse uničil.« »Puštalski gospod so pravili Mihelu. da bi bil 
Schreiber rad glavar, zato je spet napisal imena vseh pravovernih in jih dal 
komisarjem.« Kar streslo me je ob misli, da se bo debeli, zoprni sosed trgovec 
Schreiber postavljal po Placu v glavarski opravi. Polona pa je nadaljevala: 
»Nič se ne boj, Nežka. kdor hoče drugim škodo storiti, temu samemu čez nje 
gov vrat pride, da sam ne ve, od kje. Boš videla, da bodo naši zdržali. Gospod 
Jakob so povedali, da se je v Ljubljani sam učeni sufragen Scholl jezil nad 
loškimi trmami. Menda so jih spraševali in spraševali, naši so pa kar naprej 
gonili: Prisega nas veže le glede verskih vprašanj. Če so jim še bolj dopove 
dovali, da so na krivi poti, so odgovarjali: »Le predikanti v Kranju in Puštalu 
nam kažejo pravo pot k zveličanju.« Končno sem le vprašala: »Pa Janž? Ali ve, 
kakšen pekel preživljamo?« Polona se je nasmehnila: »Sem mislila, da si kar 
pozabila nanj. Veš. Sulčkov Lipe iz Bitnja. tisti, ki tovori za škofa vino v Frei-
sing, je prinesel materi pismo. Janž je že na poti v Loko.« Tako sva si s Polono 
lajšali srce. Nisva si hoteli priznati, da se skriva v loškem gradu pošast, ki bo 
zmlela celo mesto in uničila vse pravoverne in vse, kar so zgradile pridne roke 
naših očetov. 
Mati je vse bolj hirala. Čisto tiho je ležala v veliki sprednji sobi. Zaklepala 
sem štacuno, tiho vstopala v izbo in ponujala materi hruševo vodo. »Dobro je, 
Nežka, tako rada bi vstala, pa ne morem! Nikar se ne jezi, res ne morem!« 
»Mati, samo pozdravite se. Vse bom naredila, samo ne pustite me same! Rada 
bi ležala namesto vas. samo da bi bili vi zdravi!« »Revše ubogo! Veš, da bi mi 
bilo huje, ko bi bila ti bolna, kot če me še bolj žge v prsih!« 
Pa je mati le še enkrat vstala. Nekega večera je planil v štacuno Janž, moj 
Janž. Nič ni spraševal, le objel me je. »Uboga moja Nežka, kaj So naredili iz 
vas, papisti satanovi!« Jokala sem od sreče in hkrati zaradi nesreče in strahu. 
Z Janžem sva šla v zgornje izbe. Ne vem, kako je materi uspelo, da se je dvig-
283 
nila iz postelje, ogrnila veliko pleteno ruto in se zvlekla v veliko sobo. Sedela 
je v velikem, širokem stolu, pokritem z jazbečevimi kožami. Janža je objela in 
stisnila k sebi kot majhnega fantinčka. Dušilo me je od joka, kajti vedela sem, 
da je mati zbrala zadnje moči, ko se pred nekaj urami ni mogla niti dvigniti v 
postelji, da bi popila hruševo vodo. »Janž. včasih sem mislila, da morajo stari 
ljudje umreti, sedaj pa vem, da je to zmeraj hudo in da bom težko, prav težko 
odšla.« Janž je ni tolažil, ni ji govoril lepih besedi, preprosto ji je dejal: »Gospa, 
eno vam obljubim, Nežka nikoli ne bo sama! Verjemite, rešili bomo naše in se 
maščevali požrešnim zverem na gradu!« Mati ni tožila in tudi jokala ni. Janžu 
je stisnila roko. Bila je tako slabotna, da sem ji morala pomagati v sosednjo 
izbo, kjer sta stali njena in očetova postelja. Kako drobna je postala v teh 
nekaj tednih in kako omahujoče so bile njene stopinje! 
Janž me je v štacuni prijel za roko, mi pogledal globoko v oči in začutila 
sem, da je njegova duša žejna po meni, da je tam v daljni nemški deželi ves 
čas mislil na mene in da bo zmeraj tako. Zagotavljal mi je, da bo najina ljube 
zen in vera premagala hudiča, smrt, svet in lastno cagavo meso in vse naše 
sovražnike. Pa mi je bilo vendar čez vse hudo, ko me je poslednjič objel in 
sem mu odpirala vrata na vrt. Ponoči je odjahal iz Puštala ob Poljanščici do 
Gorenje vasi in se nato vzpenjal po skalnatih stezah skozi temne hoste preko 
Lučen do Vrhnike. Z veliko pokrito barko so ga s konjem vred prepeljali po 
reki Ljubljanici v glavno deželno mesto Ljubljano. 
Možje so bili že enajst tednov v grajskih ječah. Gospodje komisarji se niso 
omečili in nobeden domačih ni smel mimo stražarjev s helebardami v grad. 
Pa je spet prihitela Polona v našo štacuno: »Nežka, kar vesela bodi! Kmalu 
bodo doma! Puštalski gospod so povedali, da je baron Thurn poklical komisarje 
v Ljubljano. V deželni palači je zbral najvišjo deželno gospodo in po kraljevsko 
pogostil komisarje. Ko so se napili rebulice, so komisarji popustili. Wolf jim 
je očital, da se ne drže dogovora iz Brucka in da delajo proti deželnim svobo 
ščinam, gospod Scholl pa je prav hinavsko dejal: »Saj se držimo le ukazov nje 
gove knežje milosti škofa Ernesta, nobene pogodbe nismo potrdili z likofom 
ali pečati ter listi. Ločane smo zaprli zaradi nespodobnega vedenja in zaradi 
neposlušnosti. Kakšni pa tudi so, tolčejo se in razgrajajo.« Proti jutru pa so 
komisarji, rdeči od rebulice in obilnih špiž. že obljubljali, da loški luterani 
lahko hodijo kamorkoli k pridigam, le v mesto naj ne vlačijo predikantov.« 
S Polono sva se spet veselili življenja in z upanjem govorili o prihodnosti. Pa so 
bile le prazne besede, kar so obljubili komisarji v tisti veliki sobani nasproti 
kapele v knežji palači v Ljubljani grofu Wolfu Thurnu in deželnemu upravi 
telju baronu Krištofu Auerspergu. 
Po tihem so že napenjali loke in njih strele polagali na tetive, da bodo 
v temi streljali na nas, ki smo pravega srca. 
Pomlad je prihajala. Topli vetrovi so zapihali s poljanske strani in prina 
šali duh po jugu in rožah. Otroci so se frnikali po Placu, se skrivali po vežah 
in se lovili okrog vodnjaka. Krščenice so nosile na glavi na pisanih svitkih ve 
like lesene plohe, na katere so naložile ožete platnene rjuhe in vezene prte, 
ki so jih izpirale v Sori. Na vrtu so prepevali ščinkavci in sinice. lastovk pa še 
ni bilo v gnezdih, ki jih je polno po naših hišah. Kako veselo in lepo je bilo 
navadno pomladi v Loki! Sedaj pa je bilo vse zamegljeno in najbolj svetlo 
sonce ni moglo pregnati široke in velike žalosti iz naših src. Pa je le neke so 
bote završalo po hišah: »Jutri jih bodo izpustili, jutri, v nedeljo, ob desetih!« 
284 
Po vseh hišah so umivali okna, pekli pogače, cvrli bobe in flancate in po 
celem Placu je dišalo po kuhanih kračah. Vsi smo se pripravljali na veselo 
svidenje. 
Pri nas pa je bilo hudo. Stara mati od Svetega Duha je dneve in dneve slo 
nela ob materini postelji. Kje je našla toliko moči, ko sem jaz, ki sem bila 
mlada in zdrava, bežala iz bolničine sobe, se zatekala v temno štacuno in na 
koncu v kancliji jokala. Vse smo poskusili, materi pa je bilo vsak dan huje. 
Kot nebogljeno otroče je ležala v preveliki postelji. Stara mati so ji prestav 
ljali blazine, ji umivali razgreto čelo z mlekom in jo pitali s hruševo vodo. 
Mati me ni več poznala. »Kaj pa tale deklina? Kakšna pa je v tej mestni šari?« 
je spraševala. Staro mater pa je poznala in jo ves čas klicala: »Mati, vzemite 
me s peči, mati, boli me, boli, pomagajte mi! Samo malo me nosite po kamri, 
pa bo bolje! Ostanite pri meni!« 
Stara mati niso več spali, pa tudi jedli ne. Sedeli so dneve in noči ob ma 
teri. Neke noči sem stopila v izbo. Stara mati so zadremali ob postelji. Usedla 
sem se k materi, ki je bila zbujena in me je vendar gledala kot tujko. Stara 
mati nikoli niso dosti govorili, sedaj pa so v sanjah zavzdihnili: »Jerica, zakaj 
sem te pustila v mesto? Kriva sem, da boš umrla! Kriva sem, da si šla med 
luterane!« Prestrašeno se je zbudila, odprla oči in se stresla, ko me je zagle 
dala. »Le pojdi spat, Nežka! Bom že jaz pri materi. Saj ji ne moreva pomagati. 
Saj vidiš, da nje život usiha od žalosti in vzdihovanja, nje moč je upadla bolj 
zaradi sovražnikov kakor zaradi bolezni.« Spet je pomočila rutico v mleko 
in brisala materi vroče čelo. Tako smo pričakale očeta. 
V nedeljo navsezgodaj je že stalo loško ženstvo ob železnih grajskih vratih. 
Pa gospe niso bile zgovorne kot pred tedni, ko so jim može odgnali v ječe. 
Molče smo strmele v grajski stolp. Tako sama sem se čutila med njimi. Pri 
Svetem Jakobu je udarila ura desetkrat. 
Stražar s helebardo je odpahnil železna vrata, ki vodijo na grajsko dvo 
rišče. Zaporniki so prihajali posamič skozi temna vrata. Obleke so bile zmečka 
ne in prašne, obrazi bledi, oči pa so iskale med množico žensk domače obraze. 
Zagledala sem očeta. Kako utrujeni so bili njegovi koraki, kako omahujoči! 
V čelo se mu je zarisala globoka guba. Prijel me je za roko in odšla sva po 
strmi stezi proti domu. Oče niso nič spraševali po materi, samo vprašujoče so 
me pogledali. »Niso mogli priti, leže, hudo je!« sem dahnila. Oče so še bolj 
pohiteli po klancu proti domu. 
Zvečer smo sedeli z očetom in staro materjo ob materini postelji. Mati je 
bila kot oživljena. Držala je očeta za roko! Oče je pripovedoval, da antikristovi 
oblastniki, ki prebivajo po dvorih, pregovarjajo freisinškega škofa, da verne 
lovi, preganja in mori. Oče in drugi možje niso popustili, čeprav so komisarji 
določili, da se morajo v štirinajstih dneh odpovedati augsburški veroizpovedi 
ali pa zapustiti ozemlje freisinškega škofa, so menili, da bo bog verne ohranil 
in jih rešil pred sovražniki. 
Tudi jaz sem verjela, da so se vrnili stari srečni časi in da bo vse dobro, 
pa ni bilo tako. Vsegamogoči ni uslišal naših molitev, stri nas je kot prah pred 
vetrom, poteptal nas je kot blato po gasah. 
Dober teden po očetovem prihodu je mati izgubila zavest in se ure in ure 
borila za življenje, ki je vidno uhajalo iz oslabelega života. Stara mati in Mina 
sta klečali ob postelji in glasno molili: 
285 
»Bog, sveti Duh, naš učenik 
bodi naš troštar, pomočnik, 
tedaj, kadar pojemljemo, 
da zdajci v nebo pridemo!« 
Oče je nemo slonel ob vznožju postelje, jaz pa sem si želela le, da bi vse 
minilo in da bi umrla hkrati z materjo. V soboto ob enajsti uri se je še enkrat 
streslo ubogo materino telo, srce je zatrepetalo in se nenadoma umirilo. Naš 
gospod Jezus Kristus, daj, da moja mati na sodni dan z dušo in telesom k več 
nemu veselju vstanejo, kateremu bodi čast in hvala! Amen! 
Tri dni so hodili sosedje in žlahtniki po stopnicah naše velike hiše, se po 
slavljali od matere, ki je ležala oblečena v belo srajco v naši kapeli. Kako mlada 
je bila in lepa! Pokrili smo jo s telohi in zvončki, gospa Sauerjeva pa je iz Trsta 
dobila šopek belih šmarnic in ga položila na dno postelje. V veliki sobi pred 
kapelo sva z Mino nalivale kropivcem brinovec, češnjevec in sadjevec v velike 
kupe. Stara mati so skoraj vse tri dni in noči preklečali ob materini postelji 
in molili. Oče je bil čisto spremenjen. Nič ni govoril in oči je imel krvave od 
zatajevanih solza. Postopal je po štacuni in se spet ustavljal ob materini postelji. 
Kako hudo mu je bilo! 
Komisarji so prepovedali luteranske pokore in zaklepali prebivališče 
mrtvih na Fari z velikim ključem. Prifarski župnik gospod Ambrož Haumann 
pa so kljub visokim komisarjem zaradi naše stare matere dovolili, da so mater 
dostojno pokopali v posvečeni zemlji. Kovaški ceh je nosil lahno krsto skozi 
mesto na Faro. Za krsto smo stopali z očetom in staro materjo. Le malo po-
grebcev bi imela moja mati, če ne bi prihiteli od Svetega Duha, Virmaš in 
Bitnja bajtarji, dninarji pa tudi kmetje, ki so poznali mater še iz časov, ko je 
živela v bajti pri Svetem Duhu. 
Po pogrebu, svečanosti je opravil v Raspovem gradu na Fari gospod pre-
dikant Jurij Knafelj, smo povabili pogrebce v Weinzierlovo pivnico, ki si jo je 
krčmar uredil v nizkem poslopju na Raspovem vrtu. Od Svetega Duha so pri 
peljali svežega pšeničnega kruha, prekajena plečeta in posušene klobase. Go 
spod Weinzierl pa je nalival pogrebce z refoškom in domačim pivom. Kljub 
žalosti in pogrebu je postalo govorjenje kmalu glasno in veselo. Pa tudi hude 
besede so padale o novem glavarju, hudobnem in napihnjenem Jakobu Schrei-
berju, tavžentkrat prekletem. Z očetom in staro materjo smo odšli v našo 
zapuščeno hišo na Placu. Drugi dan se je stara mati vrnila k Svetemu Duhu, 
z očetom pa sva ostala sama v hladnih izbah in v temni štacuni Oče je molčal 
in tudi jaz nisem omenila rajne matere, čeprav je bila ves čas v najinih mislih 
in srcih. 
Pa je spet pogledal skozi vrata grajski Johan. Spet je imel dolgo pisanje 
s škofovim pečatom za očeta. »Nikamor ne grem!« je odločno odsekal oče, ko 
je prebral pisanje. »Temu šemastemu plašurju Schreiberju, novemu glavarju, 
naj se zagovarjam!« Zvečer je gospod Bernard Eržen prinesel očetu zapečateno 
pismo, ki ga je napisal puštalski gospod Jakob za njegovo grofovsko svetlost 
Wolfa Auersperga. Možje so namreč sklenili, da bo oče odnesel pismo v Ljub 
ljano in tudi sam poročal deželnim stanovom, kako hlapci freisinškega škofa 
vlačijo najuglednejše meščane v ječe na Gradu. Vso noč smo bedeli, se dogo 
varjali in zapisovali, kaj naj delam v očetovi odsotnosti. Pripravila sem bisago 
s popotnico in najpotrebnejšo opravo. Mina jo je odnesla v Weinzierlov hlev, 
kjer je imel oče svojega konja. Proti Ljubljani se je že svetlikalo, ko me je oče 
286 
za slovo stisnil v objem in odšel skozi temno vežo na Plač k Weinzieiiu po konja 
in nato odjahal po temnih gasah skozi Puštal v Poljansko dolino. Zakrila sem 
okna s polknicami, ležala na izrezljani postelji in jokala. 
Komaj dva dni po očetovem odhodu je novi glavar Jakob Schreiber poklical 
pravoverne na grad. Silil jih je, naj se odpovedo pravemu Bogu in priznajo 
freisinškega škofa za najvišjega duhovnega gospoda. Zapisati moram, da so 
vsi razen Andreja Paplerja in Andreja Lautnerja ostali zvesti pravi krščanski 
veri, čeprav jim je novi glavar grozil, da bodo morali zapustiti hiše in mesto. 
In res sta se Janž Kos in Lenart Kunstl z vso služinčadjo preselila v Raspov 
dvorec na Faro, tam si je že pred mesecem uredil Miklavž Weinzierl pivnico, 
čeprav je njegova žena gospa Weinzierlova še vedno uspešno vodila gostilno 
na Placu. Boštjan Lukančič je odšel v Tržič, Jožef Oberhueber pa v Zalog za 
oskrbnika h grofu Thurnu, ženo in otroke pa je pustil še v Loki. Hiše na Placu 
so bile zapuščene. Ženske smo objokane pogledovale skozi okna, tolažile druga 
drugo in jokale. 
Ko je minilo skoraj mesec dni po očetovem odhodu, sem šla v Puštal k 
Poloni. Mali Mihec je bil na vrtu, po vseh štirih se je plazil po travi za belim 
muckom. Stopila sem v kuhinjo. Polono sem zagledala ob ognjišču: »Nobene 
vesti ni, Polona, ne vem, kaj naj storim!« Polona je postavila velik črn lonec 
na trifis, ki je stal na mistejah. Objela me je, kar ni bilo njena navada. »Nič 
ne maraj, Nežka, oča pravijo, da bodo spet poslali pošto v Ljubljano.« »Schrei 
ber nas bo vse pokončal, če nam ne bodo pomagali deželni stanovi,« sem zajo 
kala. »Pa nam le nič ne more! Od kmetov kupujemo najboljše blago. Oče in 
Mihel sta v kleti napravila štacuno. Še Schreiberjevi hlapci hodijo k nam po 
sukno, olje, železo in vino,« je hitela Polona. »Zato pa ne veste, kako nam je 
v mestu. Vse noči prebedim v sprednji izbi in poslušam robantenje grajskih 
biričev in ječanje pravovernih, ki jih vlačijo na Grad,« sem spet povzela in 
skoraj sovražno gledala srečno Polono. Ona pa je vprašala: »Ali jih je res ve 
čina sprejela katoliško vero?« »Nekaj že, večina pa se upira. Pomisli, Bendetov 
Grega, tisti gruntar iz Bitnja, je šel s sekiro nad oborožene hlapce. Ponoči sem 
gledala, kako so grajski hlapci vlačili zvezane kmete iz Dorfarjev in Bitnja 
na Grad. Menda so jih zaprli v spodnjo ječo, tja, kjer so bili naš oče.« 
»Kaj pa ti?« je končno le vprašala Polona. »Za silo vlečem naprej. Ce bi ne 
bilo stare matere od Svetega Duha, bi že zdavnaj umrla od vsega hudega, 
čeprav mi dnevi potekajo kakor senca.« Hotela sem vprašati za Janža, Polona 
pa je že hitela pripovedovati o malem Mihcu, ki dela že prve korake. Videla 
sem, da je Polona srečna, da ima pri sebi vse svoje, in dolžila sem jo, da ne 
čuti dovolj z menoj in mojo revščino. Vračala sem se v mesto kakor večerna 
senca, odeta z žalostjo kakor s plaščem. V Puštal pa nisem več šla. 
Minevali so tedni in meseci, o očetu in Janžu pa ni bilo glasu. Kako čudno! 
človek mrje od žalosti, živi pa le in še zmeraj upa in veruje, da bo to, kar je 
s solzami sejal, z veseljem žel. In tudi jaz sem se zmeraj bolj vživljala v nove 
razmere. 
Ob žegnanju, na dan sv. Jakoba, ki smo ga včasih Ločani, pravoverni in 
katoliški, praznovali nad vse svečano z bobi in flancati, je letos 1589, Schreiber, 
prav na svoj god, z velikim spremstvom odpotoval v Freising. Čeprav so z 
Gradu s streljanjem oznanjali glavarjev god in njegov odhod, ga Ločani nismo 
spremljali do mestnih vrat in vse hiše so bile kot izumrle. Komaj se je Schreiber 
umaknil iz mesta, so pridrveli v mesto puštalski in prifarski izgnanci. Ustavili 
so se pred šentjakobsko cerkvijo. Hitela sem po klancu proti cerkvi. Možje so 
287 
sedeli na konjih in imeli v rokah nabite puške. Pa puške niso bile potrebne, 
saj je bila Loka prazna. Vsa katoliška gospoda se je poskrila po hišah. Ko 
sem prišla do cerkve, sem zagledala gospode Janža Kosa, Miklavža Weinzierla 
in strica Matija Kunstla. Gospa Weinzierlova je držala moža za roko: »Samo 
da si živ!« je ponavljala kot da bi se mož vrnil z nevarne poti ne pa iz varnega 
zavetja Raspovega dvorca na Fari. Gospod "VVeinzierl je poredno pomežiknil 
stricu Matiju: »Le poglej jo, pa je res brumna in pridna, več ima vinskih 
požeruhov v pivnici na Placu kot jaz na Fari.« »Nič se ne norčuj, naše ženstvo 
se je pa izkazalo zdaj bolj kot kdajkoli, take so kot strešni vogali na palačah, 
še Schreiber se jih boji!« se je vmešal gospod Janž Kos. "VVeinzierl pa se je spet 
ponorčeval: »Nič ni hudega, Schreiber je odšel v Freising, pa bo vsaj ta čas vse 
po starem. Kadar gospod mesta ne varuje, tudi vahtar zastonj čuje!« Tedaj pa 
me je zagledal stric Matija: »Nežka, tvoj oča pa niso prišli v Ljubljano! Pre 
kleti Schreiber!« Stisnilo me je pri srcu. Rada bi vprašala, pa nisem mogla. 
Oča niso v Ljubljani! Schreiber ga ima gotovo v grajskem turnu! sem hlipala 
in hitela domov. Stara mati me niso tolažili, drobne svetle oči pa so imeli vlažne. 
Vedela sem, da ji srce poka od žalosti. »Nežka, ne vekaj, ga bova že našli!« 
so odločno obljubili. 
Ko se je vrnil Schreiber iz Freisinga, sem se odločila. Odpravila sem se na 
Grad. Hlapci pred železnimi vrati so me posmehljivo ogledovali. Grohčeta ni 
bilo med njimi, Schreiber ga je pustil v Freisingu. »Deklina, kaj bi rada?« se 
je oglasil bradat moški, ki ga nisem poznala in čigar govorica je udarjala tuje 
na moje uho. »Vprašaj glavarja, če sprejme Kunstlovo Agnezo!« »Seveda, 
gospodična Kunstlova bodo takoj sprejeti!« se je ostudno zarezal. »Pa le mo 
ramo obvestiti,« se je vmešal mlajši stražar, »mogoče pa njegova milost čakajo 
na takle mlad spižen ofer!« Morala sem poslušati take in podobne nespodobne 
besede, če sem hotela pred glavarja. Prav tedaj pa je stopil na dvorišče Jakob 
Schreiber, glavar freisinškega škofa. Kako se je izpremenilo to ostudno človeče! 
Trebuh mu je še bolj zrastel, okrog vratu pa si je obesilo debelo zlato verigo 
s težkim zlatim pečatnim prstanom. Brke in brado je imelo prirezano po naj 
novejši šegi in nekako čudno zvite. Na glavi se mu je svetila še večja pleša 
kot v nekdanjih dneh. 2afranasta suknja se je kar bleščala od samih zlatih port 
in steklenih biserov. Še na solnih je imelo zelenkaste koravde. Zagledal me je. 
Kot pred leti, ko me je ustavljal na Placu, se je sklonil k meni: »Lepo, lepo, naša 
divja soseda! Si le prišla. Božji mlini meljejo počasi, pa zagvišno! Le pustite 
jo!« je ukazal hlapcem. Sla sem za njim skozi dolgo in temačno sobano. Videla 
nisem drugega kot velike, dolge klopi, pokrite z rdečim žametom, odprto 
ognjišče, pa veliko sulic, mušket in lokov, ki so bili obešeni po stenah. Schreiber 
me je vlekel v dolg nizek štibelc v gornjem nadstropju. Skozi obokano okno 
sem zagledala prifarsko počivališče mrtvih, kjer so ležali moji stari starši in 
mati. »Pomagajte mi!« sem v mislih rotila umrle, »pomagajte, da zvem, kje je 
oče!« »Si videla, kako se vrti kolo sreče,« se je oglasil glavar, »tolikokrat sem 
ti pravil, da bodi pametna, pa si se povezala s protestantsko svojadjo.« »Po 
vejte, kje je oče!« sem zaprosila. »Obljubi, da boš sprejela katoliško vero, da 
se boš odpovedala krivoverstvu!« »Kje so oče?« sem vztrajala. »Kaj me briga 
tvoj oče, prekleti luteran!« »Vi ste ga uničili, povejte, kje je! Ali je v turnu?« 
sem hlipala. »Nikar ne mislite, predrzni krivoverci, da boste brez kazni žalili 
mene, glavarja njegove škofovske milosti. Kecarji ste od glave do nog, vaš uk 
je hudičev, in sam zlodej govori iz vas, vaši cajhni so hudičeva pošast in zape 
ljevanje. Vsi boste storili podoben konec kakor tvoj oče!« »Kaj je z očetom?« 
288 
sem zavpila. »Saj si slišala, dekla Satanova!« je zarjul starec in odšel skozi 
nizka vrata. 
Tolkla sem po vratih. Hlapec pred vrati pa je zavpil, da je glavar odšel 
v mesto in da ga do pozne noči ne bo na Grad. Tedaj pa sem začula govorjenje 
in obračanje ključev. Na pragu sem zagledala visokega, suhega starca v temni 
duhovniški opravi. »Kaj se vendar dogaja? Kaj počenjaš v glavarjevi izbi?« 
se je obrnil k meni. »Zaprli se me, ker hočem zvedeti za očeta!« sem zajokala. 
»Pusti jo!« je ukazal hlapcu, ki je čepel pred vrati. Šla sem za starcem po dolgih 
obokanih hodnikih v sobano zraven kapele. Starec, pozneje sem izvedela, se 
je imenoval Frančišek Lapicido in je bil župnik v Kranju. Sam nadvojvoda 
Karel ga je imenoval za člana visoke komisije kot zastopnika deželnih stanov. 
Obrnila sem se k njemu: »Pomagajte mi, da izvem, kaj je z očetom!« »Dekle, 
komisiji boš povedala, kaj ti teži srce.« »Komisarji me bodo vrgli v ječo!« sem 
zajokala. »Gospodje so pošteni sodniki. Preverili bodo tvoje besede, zato govori 
čisto resnico, nič kot čisto resnico!« Počasi sem se bližala sosednji izbi. Skozi 
priprte duri sem zagledala najprej veliko podobo sv. Lukeža, ki z razbeljenimi 
kleščami vleče razgaljeno deklino za nos. »Ne boj se!« mi je zašepetal starec, 
»in povej vse, kar ti je storil stari prasec, freisinški glavar!« je zamrmral med 
zobmi. 
V velikih izrezljanih naslonjačih na rdečih baržunastih blazinah so sedeli 
visoki komisarji. Spoznala sem posvečenega škofa Bartolomeja Scholla. Sedel 
je v velikanskem stolu. Take spreminjajoče se lepote še nisem videla, kot si jo 
je nadel na starčevsko telo. Suknja iz tafta se je lesketala v zlatu, na glavo pa 
si je poveznil grmado belih las. Tudi dvorni mojster Hans, plemeniti Gaisberg, 
si je poveznil podobno kodelo na redke lase. Sedel je zraven Scholla in posmeh 
ljivo gledal gospoda župnika Lapicida in mene, ubogo mestno deklico. Prav na 
koncu mize je sedel resen, skromen gospod. Skoraj opazila ga nisem, tako ne 
znaten je bil med našopirjenimi in pisanimi gvanti visokih komisarjev. In prav 
ta neznatni človek me je prvi ogovoril. Začudeno je dvignil resne modre oči: 
»Ali še ni konec, boste še nadaljevali komedijo?« je vprašal latinsko. Kako prav 
se mi je zdelo, da me je moj dobri stari oče, gospod Jurij Kunstel starejši, naučil 
tega učenega jezika. Vedela sem, da bom našla pomoč, da komisar z velikimi 
resnimi očmi in temnimi lasmi ni tak kot drugi. Obrnila sem se k njemu: 
»Vaša milost, naj mi pomagajo! Zaprli so me v čumnato, pa bi le rada do očeta, 
ki ga imate v grajski ječi!« Gospod Scholl se je presedal na zrezljanem stolu 
in se obrnil h gospodu župniku Lapicidu: »Kako si upate nadlegovati njegovo 
grofovsko milost gospoda doktorja Viljema Euerhardta, učenega profesorja iz 
Ingolstadta? Zakaj vlačite umazano mestno deklino pred visoke komisarje, ko 
smo zasliševanje krivovercev že pred več kot pol ure končali?« Slišala sem, 
da se visokemu komisarju gospodu Schollu jezik zapleta, ker mu je gosti 
teran, ki ga je imel polno kupo pred seboj, že zlezel v debelo betico. Učeni 
gospod iz Ingoldstadta pa se je obrnil k meni: »Povej, deklica, kaj te teži?« 
Ponovila sem: »Kje je moj oče? Ali ga imate spet v grajskem turnu?« Gospod 
Euerhardt se je obrnil k Schollu: »O kom govori?« Scholl je preobračal liste 
v debeli, v rdeče usnje vezani knjigi: »Kunstlova hči je, hči loškega trgovca 
Jurija Kunstla, tistega, ki ima hišo in štacuno na Placu poleg vodnjaka in ki je 
bil vodja kecarjev in krivovercev.« »Kaj je s Kunstlom?« je vztrajal gospod 
iz Ingolstadta. Scholl pa je blebetal: »Dekletu nismo skrivili lasu, čeprav je 
krščena sine consaerata aqua et liquoribus.« »O Kunstlu bi rad izvedel, kje je,« 
je ponovil gospod Euerhardt. »Jurija Kunstla smo v treh letih dvakrat eksa-
19 Loški razgledi 289 
minirali pred našo komisijo,« je odgovoril dvorni mojster gospod plemeniti 
Gaisberg. »Nesramno je vztrajal pri svojem: V verskih rečeh odgovarjam le 
svojemu Bogu in svoji vesti!« Gospod Euerhardt pa je spet vprašal Scholla 
po latinsko: »Povejte vendar, kje je dekletov oče!« Scholl je nekaj jecljal, ne 
rodno se je vrtel v širokem stolu in končno priznal: »V grajski ječi ga ni. Naj 
bolje bo, da se vaša milost obrne na gospoda glavarja Schreiberja. On najbolje 
ve, kje je Kunstl.« Spet se je gospod Euerhardt oglasil po latinsko: »Zakaj pa 
je Karel obljubil v Brucku, da ne bo nadlegoval svobodnih meščanov v nji 
hovem prepričanju, ko sedaj tako samovoljno gospodarite nad meščani in nji 
hovo vero?« Gospod Gaisberg se je spet oglasil: »Loški luterani so s svojimi 
lamentacijami dolgo nadlegovali deželni knežji dvor. Punte začenjajo, zoper 
gospoščino mrmrajo, nočejo pravde ne štivrov ne colov dajati!« Končno pa je 
tudi gospod Scholl odgovoril: »Kolikor vem, so Kunstla ujeli hlapci gospoda 
glavarja Schreiberja, ko je nesel pismo puštalskega graščaka Jakoba s pritožbo 
loških luteranov v Ljubljano deželnim stanovom.« 
»Ali je Schreiber sodil na lastno pest? Kje je zapisnik?« je vztrajal gospod 
Euerhardt. Scholl se je v odgovor pijano zasmejal. Pozabili so name, ki sem 
stala ob vratih in obupano gledala po veliki sobi in ostarelih komisarjih. Vse 
bolj se je jasnilo v meni: Schreiber je svoje divje sovraštvo potešil, vedela sem: 
očeta ni več, oče je mrtev! Sedaj mi je bilo vseeno, nič več se nisem bala. Vedela 
sem le eno, da se moram maščevati za očeta, za pravoverne, za ponižanje in 
nesreče, ki nam jih je prizadel škofov hlapec Schreiber. Planila sem: »Schreiber 
je umazanec. Njegova desna roka je falš. Vsi Ločani to vedo in vse gospostvo 
moli za njegovo smrt. Verjeli smo v pravičnost freisinškega škofa, v pravičnost 
visoke komisije, Schreiber pa se po vseh pivnicah in štacunah hvali, da je on 
freisinška oblast, da je nad škofom, nad komisijo, da vleče komisarje za nos, 
ker je bolj brihten kot ves Freising.« Scholl je zavpil: »Taceat! Izgini, deklina!« 
Gospod Euerhardt pa je mirno dejal: »Pustite, naj dekle pove, kaj teži podložni-
ke njegove milosti freisinškega škofa!« Nadaljevala sem: »Schreiberju plaču 
jemo večje čimže kot freisinškemu škofu. Samo poglejte v Schreiberjeve maga-
cine, polni so najboljšega vina, polni soli, kož, gverc in cukra! Poglejte njegove 
ženske! Oblečene so v svilo in žamet. Vse ima iz naših štacun in pivnic!« Sedaj 
se je nenadoma oglasil kranjski župnik gospod Lapicido: »Gospodje komisarji, 
deklica je povedala to, kar govori vsa gospoščina. Nihče si pa ne upa tega po 
vedati visokim komisarjem.« Gospod doktor Euerhardt se je obrnil k meni: 
»Prav je, da si spregovorila! Nič se ne boj, čuvali bomo nad tvojim življenjem. 
Pregledali bomo, kaj je na stvari. Tudi o tvojem očetu bomo poizvedovali. 
Vrni se domov in čakaj, da te bomo poklicali!« 
Nihče me ni zadrževal, ko sem hitela po klancu proti domu. Strah me je 
obdajal kot voda, kajti moji prijatelji in bližnji so bili daleč od mene. Vsi znan 
ci so se zavoljo moje reve skrili v temo, čeprav so se v mestu prižigale prve 
sveče, okna pa so žarela v zadnjih žarkih zahajajočega sonca. 
Kako lepo je bilo naše mesto! S skodlami krite strehe so se kot razburkano 
morje prelivale druga v drugo. Sveče za okni in frčadami so veselo pomežiko-
vale. V daljavi sem zagledala obrise ljubljanske Grmade, za katero je mesto 
Ljubljana, kamor se je napotil oče in kjer je Janž. 
Ali bom res morala zapustiti mesto med poljansko in sevško Soro, ki je 
najlepše na svetu? O gospod Bog, poglej na žalost mojega srca in izpelji me iz 
nadlog! Naj bo tvoja beseda sveča mojim nogam in luč mojim stezam! 
290 
Minevali so dnevi in tedni. Stara mati so se vrnili k Svetemu Duhu. Tudi 
mene so hoteli s seboj, jaz pa sem ostala v mestu, v naši hiši. Vedela sem, da 
sem zadnja Kunstlovka, da moram do zadnjega vzdržati. Hodila sem na pri-
farsko počivališče mrtvih, stala ob naših grobovih in obljubljala staremu očetu, 
rajniku Juriju Kunstlu, da bom ostala zvesta obljubi, ki sem mu jo dala ob 
njegovi smrtni uri. Dobili smo novega glavarja gospoda Andreja Albrehta 
Seidlshoffena. Kdaj in kako je odšel Schreiber iz mesta, nismo nikoli izvedeli. 
Cez noč je bila njegova hiša prazna in zapuščena. Schwarzova dekla pa je pri 
vodnjaku govoričila, da je postal visok dostojanstvenik v Gradcu in da so mu 
za hišo plačali trikratno ceno v samih beneških dukatih. Ženske smo veliko 
govorile o tem in vse smo bile edine, da debeli drže skupaj in da gospodje ne 
nosijo zastonj meča, da pa bijejo in stiskajo zgolj svoje podložnike, ki žive v 
revi in kumri, svojim pa nikoli ne narede hudega. Mene niso več klicali na 
Grad. 
Leto 1590 se je začelo s strahom in grozo. Po mestu so govorili, da je nad 
vojvoda Karel snedel besedo in začel z vso silo preganjati tudi luterantsko 
plemstvo. Nekega jutra je Polona navsezgodaj udarjala s tolkačem po naših 
veznih vratih. Se vsa zaspana sem prihitela po stopnicah v temačno vežo in 
s težavo zavrtela velik ključ. Zazdela se mi je revna in uboga, ko sem jo za 
gledala pred durmi zavito v veliko črno ruto. 
»Nežka, vsega je konec! Oča pravijo, da povej po mestu, da je izdal nad 
vojvoda Karel mandat puštalskemu gospodu Jakobu in prifarskemu gospodu 
baronu Raspu, da ne smeta več dajati na svojem ozemlju zavetja luteranom.« 
Na moj vprašujoči pogled je zavekala: »Kaj bo z nami? Kam nas bodo pre 
gnali?« Sedeli sva v mračni in hladni kuhinji. Kako drugače je bilo nekoč. Kako 
toplo in prijazno je bilo nekoč v naši hiši, kako svetlo so brlele nove svetilke, 
kako toplo je puhtelo iz velike peči, kako je dišalo po peki! Sedaj pa je bila 
naša hiša prazna in temna. Z Mino nisva niti v ognjišče kurili, saj sva večino 
dneva prebili v štacuni. Zakaj naj kuriva? Zakaj naj pečeva, ko ni nikogar, ki bi 
se veselil življenja. 
Kot pred leti sem se spet podala na pot. Hodila sem po hišah pravovernih 
kot nekoč, ko sem jih kot otrok vabila k obredom v naši hiši. Prebivališča pa 
so bila večinoma zapuščena in zanemarjena. Najprej sem šla k naši sosedi Sauer-
jevi z Brda. Kako se je posušila! Držala se je v dve gube, v pasu pa je bila kar 
pripognjena. Lasje, ki so bili še pred letom dni črni in bleščeči ter visoko nagr 
madeni na vrhu glave, so bili sedaj sivkasti in tesno zviti na temenu. Podobna 
se mi je zdela oskubljeni vrani, ki jeseni osamela paberkuje po stališču. »Agnes, 
kaj si prišla vabit?« se je grenko nasmehnila. »Vse že vem, sporočili so mi z 
Brda, moja žlahta, ki nima prostora za staro žensko. Sli bomo, vsi bomo morali 
iz Loke in celo iz dednih dežel,« je spet zajokala. Pa se je spet zbrala: »Nekaj 
cekinčkov za na pot sem zašila v obleko, da ne bo treba tam zunaj beračiti!« 
Zavekala je: »Nobeden ne bo več prižigal sveč na grobu na Fari, nobeden ne 
bo več nosil rož moji punčki!« Spomnila sem se otročička, ki je pred leti prav 
v tej izbi ležalo na omarici med rožami in z grenkobo in žalostjo sem se spu 
stila po svetlih stopnicah v vežo. 
Pri Oberhueberjevih je bilo vse pospravljeno. Velike košare in zaboje z 
oblekami in posodo so vlačili v klet. »Se knjige pa dukate smo zakopali v kev-
dru,« je važno pripovedovala petletna Oberhueberjeva Ana. »Tiho bodi, pekel 
nemarni!« jo je prekinila gospa Oberhueberjeva. Obrnila se je k meni: »Vse 
smo pospravili, da ne bo iskanja, ko se vrnemo. Boš videla, Agneza, kdor hoče 
19" 291 
drugemu škodo storiti, temuistemu samemu čez vrat pride, da sam ne ve od 
kod. Gospod se bo maščeval našim sovražnikom in jim bo grehe zadržal,« je 
svečano zagotovila. 
Tudi h gospodu medikusu Serafinarju sem šla. Pravil je, da je prosil visoke 
komisarje, naj mu dovolijo, da prevzame kopališče v Puštalu, pa niso dovolili. 
»Veš, Agneza, bojim se vlačiti se s sedmimi križi na hrbtu po tujih deželah!« 
Gospoda Jakob Legat, ki je sešil očetu svečano sodniško oblačilo, in njegov 
sin, ki je pomalal našo kapelo, sta bila že v Ljubljani. Gospa Lorencija Lega-
tova pa mi je nalila v veliko rdečo brušeno kupo sladke medice in mirno de 
jala: »Na srečno vrnitev!« Trčili sva in dobro mi je delo, ko je mirno nada 
ljevala: »Odšli bomo, vrnili pa se bomo zagotovo! Nobena oblast ni večna, tudi 
freisinška bo skoraj vzela hud konec. Gospod je blizu tem, ki so razlomljenega 
srca!« 
V soboto zjutraj pa smo na Placu, kjer so razpostavile kmetske babe jer-
base z repo, korenjem in suhimi hruškami, zagledali grajskega Johana. Ob njem 
so stali novi glavar in vsi visoki komisarji ter novi mestni sodnik Andrej 
Papler. Zastonj sem iskala med njimi resno in pametno lice učenega gospoda 
doktorja Euerhardta iz Ingolstadta. Johan je v spačeni nemški govorici vpil 
nekaj o prodaji luterantskih hiš, kar pa večina meščanov ni razumela. Nato 
je ponovil v naši kranjski govorici, da so hiše in posestva krivovercev in ke-
carjev naprodaj. Do Svetega Mihela jih morajo pooblaščenci krivovercev pro 
dati. Johan je še rjul, da bodo prodajo in kupce odobrili visoki komisarji, kajti 
loški meščani in podložniki premilostljivega škofa Ernesta naj bodo odslej le 
zvesti katoliški možje. »Kar krakaj, sraka naščeperjena, kar krakaj!« sem za 
slišala gospoda Serafina, ki je stal pred našo štacuno. »Brez skrbi,« se je ogla 
sila gospa Weinzierlova, »noben Ločan si ne bo naprtil na dušo krvavega greha 
in se vselil v hiše, ki so jih zgradile roke pravovernih.« In res je Johan tri tedne 
hodil po Placu, po Lontrku, pred Poljanskimi in Selškimi vrati, po obeh Oslov 
skih gasah in še po Trati, udarjal na bobenček in rjul svoje litanije, naj vendar 
katoliški možje pokupijo hiše in posest krivovercev in kecarjev. Zapišem lahko, 
da se ni javil noben kupec, ker so vsi Ločani, tudi katoliški, vedeli, da se bo 
naša nesreča obrnila na njih glave in da jih bode njih pohlepnost potopila 
v pogubljenje in ferdamnanje. Čez tri tedne so komisarji poklicali zastopnike 
izgnancev na Grad. Z ženskami sem šla po vijugasti poti proti Gradu. Gospod 
sufragen Scholl nas je poklical v sobo pred kapelo, kjer sem nekoč že stala 
pred visokimi komisarji. Gospod sufragen je z visokim glasom zapiskal: »Spo 
ročam vam, da so bili 1. julija 1590 leta njegova knežja milost gospod nadvoj 
voda Karel povzdignjeni iz časne v večno glorijo, oblast nad dednimi deželami 
pa je prevzela njegova knežja milost Ferdinand II.« Gospod sufragen je še 
dostavil, da je njegova knežja milost Ferdinand II. vzgojena pri gospodih 
jezuitih in da bo zato z vso silo in vnemo preganjala Satanovo seme iz dednih 
dežel. Ženske smo stale pri vratih in poslušale trde besede. Zapisati pa moram, 
da gospa Weinzierlova ni mogla držati jezika in je vprašala gospoda sufragena: 
»Ježesna, kaj pa pri vas, ali je na grajskem vrtu Satanovo seme že skalilo? 
Gotovo vam sam Satan pomaga, ko preganjate nedolžne in poštene.« Gospa 
Oberhueberjeva pa je zarjula: »Ženske, ali ne vidite, da sam zlodej govori iz 
gospoda sufragena? Vse, kar na Gradu počno, je zlodejeva pošast in zapelje 
vanje.« Gospod sufragen je zardel, a se je premagal in mirno dejal: »Njegova 
knežja milost škof Ernest se je odločila, da morajo vsi loški meščani, ki nočejo 
priznati katoliške vere in duhovne oblasti njegove knežje milosti in ne sprej-
292 
mejo v treh dneh svete spovedi in svetega obhajila po rimskokatoliškem nači 
nu, do Mihelovega do sončnega zahoda zapustiti mesto presvetlega škofa, v 
treh tednih in treh dneh pa prestopiti meje dednih dežel. Imetje naj prodajo, 
poravnajo naj dolgove in plačajo njegovi knežji milosti deseti fening!« 
Tiho in žalostno smo stopale po vijugasti poti proti mestu. Vedele smo, da 
zastonj vpijemo h Gospodu, da nam ne bo zanesel in nas ne bo uslišal. Gospa 
Oberhueberjeva pa je na glas ponavljala besede, ki smo jih tolikokrat slišale 
v puštalski kapeli: 
Slednji človek, kir je živ, 
bodi mlad. star, mogočljiv. 
mora v kratkem umreti, mora gnil strohneti! 
Dnevi so mi bili skopo odmerjeni. Še nikoli se mi ni zdela Loka tako lepa, 
še nikoli nisem imela tako rada naše hiše, vrta. vsega, kar me je spominjalo na 
otroška leta, na starše, na mladost. Na vrtu sem drobila v dlaneh črno plodno 
prst, božala sem rdeče gartrože in se ustavljala ob velikem roženkravtu, ki se 
je vil po kamnitih stopnicah na vrtu. Hodila sem po izbah, gledala skozi okna 
na zadnji strani. Najraje bi objela Kamniške planine, Kamnitnik in vsa polja, 
ki so se zlatila proti Suhi in dalje čez Sorsko polje do Ljubljane. 
Nekega večera pa je vstopila v štacuno stara mati. Še preden so izprego-
vorili, sem vedela, da se je zgodilo nekaj hudega. Prijeli so me za roko. kar ni 
bila njihova navada: »Dobravec je povedal, da so očeta ubili Schreiberjevi 
hlapci v Lučnah!« so dejali brez uvoda. Ko je izgovorila »ubili«, se mi je 
zdelo, da je z besedami povedala tisto, kar je ležalo že več kot dve leti v mojem 
srcu. Ničesar nisem čutila, le ogromna praznina se je odprla v meni. »Nežka. 
ponj morava! Spraviti ga morava v žegnano zemljo!« 
Še tisto popoldne sem zamhnila velike železne duri na štacuni. zaprla 
polkna na oknih proti Placu in se napotila s staro materjo proti Svetemu Duhu. 
Kako prijazna in topla se mi je zdela včasih nizka, s slamo krita kajža. Še 
zmeraj je nad mizo plaval sveti Duh — golob s srebrnimi perutmi in nozlačenim 
perjem, s sten so me gledali rdečkasti obrazi svetnikov, ki jih je malar v živih 
barvah upodobil na steklo. V kotu pa je brlela leščerba. Vse je bilo kot nekoč, 
pa vendar vse drugače. Bilo mi je tesno, name je prišel strah, trepetanje in 
groza me je obdala. Nizek strop s trami je pritiskal name in dišalo je po za-
tohlosti in trohnobi. »Nič ne vekaj. Nežka!« so nenadoma dejali stara mati. 
»Cvrtje bom naredila, hudo pot imava pred seboj!« Slonela sem ob dolgi beli 
leseni mizi, zakrivala obraz z rokami in šele sedaj so mi polzele debele solze 
skozi prste. »Kdo je bil?« sem končno le izdavila misel, ki mi je glodala v glavi 
že toliko časa. »Dobravec pravi, da so oča sami odjahali ponoči skozi tiste divje 
hoste proti vrhniški strani. Dva tuja bradata vojščaka pa sta sredi noči potrkala 
na Franconovo okno. Sedla sta za mizo, popila maseljc rebulice in v spačeni 
govorici ves čas nekaj dopovedovala drug drugemu. Francon je videl veliko 
belo pismo, ki sta ga prestavljala iz roke v roko, ga ogledovala, končno je pa 
pismo večji hrust vtaknil za srajco.« »Kako pa je Dobravec zvedel za to?« sem 
vprašala. »Tisti Netk iz Javor, ki je za pota v mestu, je zjutraj potrkal na 
Franconovo okno. Vlekel je Francona v hosto, prav tam na rob ob potoku, in 
mu pokazal sveže poteptano zemljo.« »Pa zakaj nobeden ni povedal v mestu?« 
sem mlela v mislih. Mati je uganila in nadaljevala: »Francon se je bal, Netk pa 
je spoznal oba grajska hlapca, pa se je še bolj bal. Vendar mu vest ni dala miru. 
293 
Sel je v Puštal k Dobravcu in mu povedal.« »In vi ste šli z Dobravcem v 
Lučne?« sem zajokala. »Vi ste odgrebli očeta?« sem vrtala dalje. »Sem,« je 
tiho dejala, »hotela sem zvedeti resnico. Poglej!« Vzela je iz skrinje velik po 
zlačen pečatni prstan, na katerem sta bili vdolbeni črki J K. Spoznala sem 
prstan starega očeta, gospoda Jurija Kunstla starejšega, ki si ga je po njega 
smrti nadel na prstanec moj ponosni in nesrečni oče. »In oče?« sem zahhpala. 
Stara mati so nadaljevali: »Ležal je ob potoku, komaj da sta ga grajski zverini 
pokrili z zemljo. Voda je izprala kosti, kar so pustile lisice in vrane. Z Do 
bravcem sva ga odgrebla in tamle v tistile trugici iz dišečega smrekovega lesa 
leže njega kosti na prepranem platnu.« Ozrla sem se v kot, kjer je brlela 
majhna leščerba. Pod podobo Srca Jezusovega je stal majhen lesen zabojček. 
»Moj oče! To je moj oče?« sem si dopovedovala. »To so naredile grajske zverine!« 
so kot odmev odgovorili stara mati. Kako hudo mi je bilo, a solze so mi ostale 
v srcu in zdelo se mi je, da bom umrla od žalosti, moč mi je usahnila, temnilo 
se mi je pred očmi. »Kar sva mogli, sva naredili!« so mati pretrgali moje misli, 
»maščevali ga bodo pa tisti, ki bodo prišli za nami!« 
Ponoči sva sami hodili čez Gorajte mimo Kamnitnika proti Fari. Stara 
mati so poveznili na glavo svitek in nanj postavili zabojček. Hodila sem za njo, 
edini pogrebec loškega trgovca in nekdanjega mestnega sodnika Jurija Kunstla 
iz Loke. Materini koraki so bili trudni in omahujoči. Prijela sem zabojček in 
ga nesla v naročju kot novorojenega otroka. Nič nisva govorili in tudi vekali 
nisva. Kako sva prispeli do Fare, ne morem zapisati, ker so me moči vse bolj 
zapuščale in se mi je v glavi vrtelo, zdelo se mi je. da se zemlja pogreza pod 
mojimi nogami. Stara mati pa so spet hodili pokonci in spet nosili na glavi 
malo krsto. Očeta sva pokopali skrivaj v naš grob na prifarskem pokopališču. 
Stara mati so grob poškropili z žegnano vodo in tiho molili: »Gospod, pomagaj 
svojemu služabniku in odgovori mu iz svetih nebes in z močjo svoje desnice 
ga odreši pred večnim pogubljenjem zavoljo tvojega svetega rojstva, za tvojega 
zla potu krvavega, za tvojega zla na križu trpljenja!« 
Dnevi so bežali, jaz pa bi hotela ustaviti čas, rada bi živela za danes, za uro, 
ki je, ne za jutri, ki je temno in negotovo. Vsako minuto bi rada spremenila 
v uro, v dan, v leto. Čeprav je bilo vse strašno in žalostno, sem bila vendar 
doma. Ustavljala sem se ob oknih. Hiše, vodnjak na Placu, petelina na zvoniku 
sv. Jakoba, sončne žarke, ki so prodirali skozi naša okna ves dan. vse sem ho 
tela vtisniti v spomin. Stara mati so prihajali skoraj vsako jutro v mesto. Kaj 
bi bilo. ko bi jih ne imela? Toliko trpljenja je bilo potrebno, da sem spoznala 
najglobjo in edino resnico: ne vera, ne, kje si doma, ali v mestu ali v bajti — 
le eno je važno: človek, človek in spet človek! 
Danes vem, da sem bila domišljava in neumna, ko sem mislila, da sem iz 
drugega testa kot svetaduška stara mati samo zato, ker sem loška meščanka, 
vnukinja spoštovanega trgovca s Plača gospoda Jurija Kunstla starejšega. Stara 
mati niso premišljevali in rešetali. vseeno jim je bilo, ali sprejemajo Kristusovo 
telo v obeh podobah, ali časte svetnike, ali pa sprejemajo čisti Kristusov nauk. 
Delali so le to, kar se jim je zdelo prav, kar jim je velevala ljubezen do umrle 
hčere in do žive edine vnukinje, ki je čez vse nesrečna. Nikoli več nisva govorili 
o očetu in o temnem samotnem pogrebu. Čutili pa sva obe, da naju je mrtvi oče, 
ki sva ga nosili čez Gorajte na Faro, zbližal in zvezal na vekomaj. 
Štela sem ure do Mihelovega. Drevje se je rdeče svetilo po gmajnah okrog 
Loke, na vrtu so rdele astre, ajdove njive pa so dozorevale. Gospa Erženova je 
prihitela v štacuno: »Pripravi se, Nežka, samo še tri dni imamo!« »Najraje bi 
294 
ostala!« sem dahnila. »Kako, ali ne veš, da je Grad poln valptov in biričev? 
Boš njihova dekla?« 
Polona je prišla z Mihcem v mesto. Tudi ona se je oglasila v štacuni: »Než-
ka. oča so odločili, da skupaj odidemo. Janž nas čaka v Ljubljani in z njim 
pojdemo na Nemško. Ce si vrabec najde hišo in lastavica sebi gnezdo, kamor 
položi mladiče, bomo tudi mi našli varen kot, kamor bomo položili trudne 
glave.« Janž! Kako daleč so dnevi, ko se mi je zdel svet podoben razcveli sonč 
nici, ki odseva srečo na vse ljudi. 
Se zadnje ure smo v Loki. Večer pred Mihelovim je! Na Gradu grme to 
povi. Mestno svetovalstvo pa se zbira pred cerkvijo Sv. Jakoba. Sami novi obra 
zi so med njimi. Naša štacuna je že zdavnaj prazna in zaprta. Mina je odšla, 
stara mati pa so pri meni. Naša okna na Placu, ki so bila nekoč polna veselih 
obrazov, so temna in sovražna. Pri gospe Sauerjevi brli leščerba. Nehote sprem 
ljam gospejino senco, ki se podi po sosednji hiši, hodi iz veže v sobe in išče 
spomine, ki jih bo odnesla v tujino. Čutim, da je v mestu kriva sila in zdražba, 
podnevi in ponoči se plazita po zideh, v sredi mesta je krivica in muja. Fovšija 
je v njem, laž in goljufija ne prideta iz naših gas. V kapelo grem. Zazrem se 
v Kristusovo podobo na stropu. V duhu gledam gospoda predikanta Petra Kup-
ljenika, ki je še nedavno stal pred podobo Kristusa in prosil: 
»Pomagaj vsem, ki so v revah in nadlogah. 
pomagaj vsem nosečim in doječim ženam 
njih sad ter spižo obdržati, 
varuj vse mlade otroke in bolnike, 
odreši vse nedolžne potnike, 
oskrbi vse boge vdove in sirote, 
obvaruj naše žitno polje in vinske gore, 
usmili se čez vse žlaht ljudi, 
o Jezus Kriste, sin božji!« 
Kje je resnica? Kaj je smisel življenja? Vsi so mrtvi, ki so živeli v tej hiši, 
gradili nje temelje in ji krasili zidove. Le hiša stoji in skriva v sebi hrepenenja, 
bolečine in življenja tistih, ki so živeli v njej. 
Spet hitim v sprednjo izbo. Ustavim se ob oknu. Plač je poln ljudi. Grajski 
hlapci vlačijo k znamenju zvezane kmete iz Bodolj, Bitnja in Gosteč. Po ozki 
gasi od klaris proti Placu ropotajo vozovi. Na njih so zvrhoma naložene svete 
knjige, ki smo jih pravoverni prebirali in zajemali iz njih resnico in življenje. 
Ob znamenju sredi Plača raste grmada, grmada naše besede, naše vere, našega 
življenja. Kaplan Wurzer stoji ob knjigah in vpije: »Sežgimo Satanovo besedo! 
Počistimo mesto presvetlega škofa!« 
Pravoverne bolj slutim kot vidim za zaprtimi okni. V Erženovi hiši razlo 
čim Polono z Mihcem, v sosednji gospo Oberhueberjevo z obemi dekletci, pa tudi 
starega padarja Serafinarja vidim, kako grozi s pestjo katoliškim oblastnikom. 
Zvonovi pri Svetem Jakobu pojo. preplavljajo Plač, plavajo preko streh do 
Fare, Crngroba, proti Ljubljani. Množica na Placu se preliva, valovi in nemo 
strmi v visoko skladovnico v temno usnje vezanih slovenskih knjig. Droben 
fantiček v dolgi beli ministrantski halji prihiti s kadilnico iz cerkve. Skozi lese 
na polkna vstopa vonj po kadilu, omamlja me in vse se mi zdi neresnično. 
Wurzer se bliža grmadi. Knjige zagore, pergamenti se zvijajo in plameni se v 
velikih zubljih vijejo proti mestnim streham in Gradu. Ogenj razžarja Plač, 
295 
obrazi pravovernih za zapahnjenimi okni so dvignjeni, mirni, odločni. Vase 
vpijajo razžarjeno podobo svojega mesta, ki jih bo spremljala v tuje dežele. 
Na oknu Erženove hiše vidim v rdeči svetlobi malega Mihaela, ki ga drži Polo 
na v naročju. Drobna postava raste in nje senca zakriva grmado. Stara mati 
stoje ob meni. Na ramenu začutim nje trdo zdelano roko in zaslišim besede, 
ki me bodo spremljale v tujino in mi dajale moč, da bom vztrajala in se nekoč 
vrnila na grobove umrlih, na grob svoje sreče: 
»Čeprav morate zapustiti mesto in vas je Bog žalbal z žalostjo in trpljenjem, 
ste močnejši in boljši od tistih, ki bodo ostali!« 
KDORKOLI SI, KI SI NAŠEL POD SKALAMI MOJE PISANJE, Z MOLITVIJO 
SE SPOMNI NESREČNE AGNEZE KUNSTLOVKE IN VSEH, KI SO DESETLETJA 
ČASTNO IN SREČNO ŽIVELI POD TO STREHO, PA SO JIM ŠKOFOVI HLAPCI 
RAZDRLI NJIH GRUNT, Z OGNJEM ZAŽGALI NJIH SVETE KNJIGE IN JIH 
POTEPTALI DO SMRTI. PROSI VSEGAMOGOCEGA, DA BOMO GLEDALI BOŽ 
JE OBLIČJE V PRAVICI, KO SE BO OBUDILA B02JA GLORIJA IN BO MAŠČE 
VANA NASA KRI! 
296