PETTER SCOTT
Robotska revolucija
(Robotička revolucija, spremna beseda Adolf Dragičcvič, izd. založba August Cesa-rec, Zagreb 1987, str. 427)
V povojnem obdobju sta znanost in uporaba njenih rezultatov povzročili v procesu materialne proizvodnje veliko revolucijo. Prišlo je do izdelave in uporabe kompjuter-jev, telekomunikacijskih in telematskih naprav, fleksibilnih avtomatskih naprav, robotov, posebnih materialov, laserjev, satelitov, optičnih vlaken, razvili so genetski inženiring, biotehnologijo in podobno. Nekateri pravijo, da je to tretja industrijska revolucija, drugi pa, da gre za znastveno-tehnološko revolucijo.
Neločljivo s tem pa je tudi povezana uporaba robotov v proizvodnih in neproizvodnih dejavnostih, kar nekateri imenujejo kar »robotska revolucija«. Ne tako davno se je začela ta revolucija s povezovanjem računalnikov. robotov in fleksibilnih avtomatov. Avtomati z določeno svobodo gibanja in možnostjo nemotenega programiranja - zaradi vgrajenih senzorjev - so stari, kot ugotavlja Adolf Dragičcvič v svoji navdahnjeni spremni besedi, komaj kakih trideset let. Očetovstvo zanje pripisujemo ameriškima znanstvenikoma Georgu Devolu in Joscphu Engelbergerju. Evropska ekonomska komisija predvideva, da bo leta 2000 na svetu deset milijonov robotov. Številna velika svetovna podjetja načrtujejo, da bodo do tedaj svojo proizvodnjo popolnoma robotizi-rala. Ob tem predpostavljajo, da bo uporaba robotike spremenila »način in obliko mnogih delovnih (in ne-delovnih) dejavnosti« (str. 9). Tako robotiziran proces proizvodnje bo v avtomobilski industriji, kot piše v knjigi, spremenil tudi odnos med podjetjem in kupcem. Zato tudi ni dovolj, pravi avtor, da se z vprašanji robotizacije ukvarjajo le inženirji robotike, marveč se mu morajo posvetiti tudi »sociologi, sindikalni funkcionarji in višji vodilni delavci« (str. 10), celo psihologi, ekonomisti in drugi. To je še toliko bolj potrebno zato, ker nam učinki robotizacije na celotno človekovo življenje
še niso dovolj znani. Zato bo knjiga, ki jo prikazujemo, zanimiva ne le za tiste, ki so (posredno ali neposredno) povezani s procesom robotizacije, temveč tudi za vse druge, ki razmišljajo o času, v katerem živimo. Zato menim, da je ta knjiga lahko koristen priročnik (udi za študente ustreznih strok in za znanstvene delavce, predvsem pa bo koristna v sami praksi.
Knjiga je razdeljena na pet, med seboj povezanih delov. Prvi del (Izvor robotike) je uvod v obravnavano temo in pojasnjuje nekatere temeljne avtorjeve opredelitve (kaj so roboti in robotika; o evoluciji robotike od stare Grčije naprej; o razlikah med robotiko in konvencionalno avtomatizacijo). Po avtorjevem mnenju so »malone vsi roboti pravzaprav samo robotske roke* (str. 7 in naprej), zato se, glede na nalogo, ki naj jo robot opravlja, med seboj razlikujejo v glavnem le po konfiguraciji te roke.
V šestih poglavjih drugega dela knjige (Robotska tehnologija) razpravlja avtor o različnih tipih tehnologij, »ki jih uporabljajo pri robotih in robotski opremi« (str. 61), o njih pa piše tako. da so razlage razumljive tudi bralcem brez ustreznega tehničnega predznanja (ta poglavja se nanašajo na mehanični in matematični vidik robotov, na načine upravljanja z njimi itn.), zadnje poglavje pa nam predstavi različne vrste naprav, ki jih je mogoče priključiti na robote in različne načine dostavljanja predmetov robotom.
Tretji del (Robotika na delu) se ukvarja z uporabo robotike, razdeljen pa je na štiri poglavja: prvo govori o razponu nalog, ki jih lahko opravljajo roboti, če uporabljajo samo oprijemalec; drugo o nalogah, ki jih opravlja robot, ki ima priključene različne vrste orodij; tretje nam opisuje montažo robotov in četrto naprave, ki jih uporabljamo za vodenje robotov.
Četrti del (Socialne, ekonomske in organizacijske raziskave) preučuje netehnološke vidike robotike, ki niso nič manj pomembni od tehničnih; govori o problemih, ki se pokažejo ob uvajanju robotov v tovarne, o težavah z varnostjo, ekonomski upravičenosti robotov itn. Zadnji del (Sedanjapričakovanja) bralca najprej popelje v raziskovalne laboratorije, skuša ga seznaniti s proučevanjem robotike, nato pa spregovori še o možnostih, ki jih prinaša robotika in jih lahko posreduje človeku. Nazadnje, in to
moramo posebej poudariti, ko govorimo o uporabnosti te knjige, pa nam avtor ponudi Se glosar, se pravi okoli petsto terminov, ki jih uporabljajo v robotiki in v zvezi z njo. Knjiga ima tudi indeks.
»Robotska revolucija je tudi naša nujna perspektiva« (pravi Dragičevič), čeprav je pravih robotov pri nas (podatek je sicer iz leta 1985) le nekaj deset, kar nas postavlja malone na »afriško stopnjo razvoja«. Zato menim, da bo le stežka dokazovati, da so vzroki za to le v slabem ekonomskem položaju naše družbe, pač pa prej v tem, da »so laiki v politiki in znanosti deležni pohvale za svojo pasivnost in za neprikrito protitehnič-no razpoloženje, ki ga črpajo iz kvazimarksi-stičnega reakcionarnega .spoznanja', da visoka tehnologija državam, ki jo posedujejo. ni prinesla socializma. Polovično in skrajno površno poznavanje marksistične teorije in sodobne družbene prakse so rodovitna tla tudi za takšno malomeščansko trošenje maloumnosti«. (A. Dragičevič. str. 411).
Slobodan Pirec, Dušan Pirec
Economie mondiale, politiques nationales
(Svetovno gospodarstvo, nacionalne politike) Revue čconomique. 3/1988. str. 589-667
Za naš čas je ob drugem značilen vse intenzivnejši proces internacionalizacije proizvodnje vrednosti, hkrati pa ga označujejo tudi ovire, ki se temu procesu postavljajo po robu - to pa zaradi objektivno obstoječih razlik med državami in kontinenti in zato tudi med nacionalnimi politikami različnih držav. To je tudi razlog, zaradi katerega sem prepričan, da je tema, ki jo posamezni prispevki obravnavajo z različnih gledišč, aktualna in zanimiva; gre za pet različnih pogledov na razmerje med svetovnim gospodarstvom in nacionalnimi politikami. Ti prispevki so pravzaprav poročila, s katerimi so njihovi avtorji nastopili drugi dan razprave, ki jo je organiziral IFRI 1. junija 1987 (prvi dan je bil posvečen vprašanju nezaposleno-
sti, mezdam in profitu: ta del razprave je objavila Revue economique, št. 3, 1987).
V	pr\'em prispevku (»Svetovni makroekonomski izzivi v naslednjem desetletju«) R. Dornbusch opozarja na štiri velike izzive, ki se postavljajo svetovnemu gospodarstvu: prvi izziv so dolgovi dežel v razvoju, drugi zadolženost Združenih držav Amerike, tretji nezaposlenost v Evropi, četrti pa slabosti trga denarja. Dornbusch predlaga naslednje rešitve: unilateralno deklaracijo o redukciji servisiranja dolgov; izrazito depreciacijo dolarja pred znižanjem proračunskih izdatkov ZDA na način, ki ne bi vplival na povečanje nezaposlenosti v ZDA; odgovor na tretji izziv je spodbujanje konjunkture v Evropi in na Japonskem; četrtega pa bi rešili tako, da bi odpravili nered na svetovnih finančnih trgih.
V	drugem prispevku (»Obvladovati mednarodno ekonomsko soodvisnost: pazljiva koordinacija ali institucionalizacija«) Pierre Jacket pove, zakaj moramo (vsaj za sedaj) dvomiti v to, da bomo našli pozitiven odgovor na postavljeno vprašanje. Avtor pravi, da v mednarodnih ekonomskih odnosih dominirata dve logiki: ena je rastoča medsebojna odvisnost držav in celin, druga pa je politična fragmentacija sveta na države-narodc. ki se želijo potrditi in ohraniti nacionalni interes. Prepričan je celo. da cilj politične organizacije demokratičnih držav ni predvsem v iskanju skupnih rešitev za mednarodne gospodarske težave. Ekonomsko politiko vsake države determinirajo predvsem interne politične, ekonomske in socialne zahteve. Zato avtor meni. da ni najbolj primerno, če skušamo antinomijo med internacionalizacijo proizvodnje in nacionalno samobitnostjo reševati tako, da bi državam podelili diskrecijsko pravico do reševanja teh vprašanj. Mnogo primerneje bi bilo, da sprejmemo eksplicitna in obvezna pravila igre, ki bodo sprejemljiva za vse države članice. Nobenega dvoma ni. da zadeva to vprašanje sämo jedro problemov, s katerimi se bodo države EGS morale soočiti oz. s katerimi se že srečujejo. Vprašanje je le, ali lahko ta pravila igre temeljijo na političnem kompromisu (ali konsenzu, kar je manj ugodno) ali na nekakšni, na silo vzpostavljeni skupnosti, kakršna je, na primer, SEV. Če se namreč sprejme prvo solucijo, je dokaj negotovo, ali bo v vseh situacijah skladna z nacionalnimi interesi; če ni tako, bo treba