MEKSIKAJNARJI
TITA OVSENAR      <
ReUeerinneritn^efi ait.s Krain  oon ur. H. Posta
Mexicaniscke Caserne.(v^orhin Zuckerrattinerie in Laibach).
Uvod
V 19. stoletju so se države tako imenovane Ibe-
ro-Amerike osvobajale španskega kolonialnega
jarma in začenjale neodvisno življenje s prebi-
valstvom, ki je nastalo z več stoletnim križanjem
ras.
Med burnimi dogodki, ki so tedaj pretresali tu-
di Mehiko, je slovensko javnost precej vznemi-
ril »podvig« Maksimilijana Ferdinanda Hab-
sburškega (1832-1867), mlajšega brata cesarja
Franca Jožefa, v letih od 1864 do 1867. Mehiške
politične intrige Napoleona III. so počasi a
vztrajno pehale avstrijsko cesarsko družino v
osebno nesrečo, ker je Maksimilijan po števil-
nih razočaranjih (kot drugorojenec ni imel pra-
vice do avstrijskega prestola, izguba guverner-
skega mesta v osvobojeni Lombardiji) le odpo-
toval v Mehiko, da bi tam zrušil mlado republi-
ko Benita Juareza in ponovno vzpostavil monar-
hijo. Maksimilijan ni imel nobenih političnih spo-
sobnosti, niti pametnega načrta, kako pomiriti ne-
mirno Mehiko. Vodil je polovičarsko, neodločno
politiko prepričevanja in mehke roke, po drugi
strani pa so bili med njegovimi zamislimi tudi
razni odloki, kot npr. tisti, izdan 3. oktobra 1865,
ki je narekoval hladnokrvno pobijanje vseh re-
publikancev kot navadnih pocestnih razbojnikov.
Mehiške domoljube je kratkomalo postavil izven
zakona. Njegova moč je slonela na francoskih,
belgijskih in avstrijskih prostovoljcih. Kontrare-
volucija ni uspela. Mehiški republikanci so Mak-
similijana po zmagi ujeli in ustrelili, kar je bilo
za tiste čase pogumno politično dejanje, saj je za
njegovo pomilostitev agitiralo mnogo držav.
Zanimanje naše javnosti za te dogodke je bi-
lo, kot že rečeno, precejšnje, saj je bilo med me-
hiškimi prostovoljci iz Habsburške monarhije tu-
di mnogo Slovencev. Bleiweisove Novice so o
njih redno poročale. Poleg kratkih novic o cesarju
in dogodkih v Mehiki, so bila tu na voljo obši-
rna poročila o poteku novačenja prostovoljcev in
njihovem odhodu v Trst. Zelo dragocena so bi-
la objavljena mehiška pisma slovenskega ude-
leženca ekspedicije, podstotnika Franceta Kas-
telca, ki je v njih opisoval deželo, njene prebi-
valce, življenje in boje v Mehiki ter omenjal zlasti
tiste slovenske prostovoljce, ki so se še posebej
odlikovali v praskah z mehiškimi vojaki.
V časopisu Življenje in svet iz leta 1930 sem
zasledila Meksikajnarjev dnevnik. Objavil ga
je dr. Alojz Turk po pričevanju enega izmed
preprostih meksikajnarjev, Ivana Zapotnika.
Meksikajnarjev dnevnik je v originalu napisan
14
v nemščini. Obsega šest pol in pol in gaje leta
1930 hranil gospod Jaške, trgovec in sodavičar
iz Železnikov. Alojz Turk je ta spis prevedel in
mu dodal svoje opombe.
Nekaj gradiva (predvsem seznam slovenskih
meksikajnarjev, od kod so bili doma., Maksimi-
lijanove odredbe, časopisi iz Mehike) hrani tu-
di Arhiv Republike Slovenije: pisano je predvsem
v nemškem, francoskem oziroma španskem je-
ziku.
Motiv meksikajnarjev je uporabljen tudi v na-
ši umetni književnosti. Josip Jurčič je v humo-
ristični povesti Božidar Tirtelj, objavljeni prvič
v Slovenskem glasniku leta 1867 in ponatisnje-
ni v Prijateljevi izdaji Jurčičevih zbranih spisov
(IV. zvezek), prikazal trdoglavega mestnega štu-
denta, ki se tako zagleda v kmečko lepotico, da
v svoji zaljubljenosti zapravi dediščino, name-
njeno nakupu kmetije. Ker se mu poskus ženitve
ponesreči, se vpiše med meksikajnarje in se
odpravi v Mehiko iskat srečo.
Dr. Ivan Tavčar pa nam je v noveli Soror Pia
(Zvon 1879, Zbrani spisi, II. zvezek) predstavil
ubožnega častnika Ivana M., ki stopi v Maksi-
milijanovo vojsko, da bi si v bogati Ameriki pri-
dobil bogastva. Ko se po dolgem jetništvu nena-
doma vrne v domovino, najde svojo zaročenko
Ano K. kot nuno. V veri, da ji je zaročenca v Me-
hiki pobrala smrt, se je bila odpovedala svetu ter
stopila v samostan. Z meksikajnarji je novela v
zvezi tudi tako, daje pisatelj z nuno Pio imel v
mislih nezakonsko hčer Maksimilijana in Trža-
čanke Munitelove.
Niti Jurčič, niti Tavčar pa ne pripovedujeta o
prigodah svojih študiranih meksikajnarjev v
Mehiki.
V nadaljevanju bi rada predstavila zlasti poro-
čila o novačenju meksikajnarjev v Ljubljani,
objavljena v Novicah v letih 1864 do 1867.
Prva nabera meksikajnarjev v letu
1864
Čeprav je bil ves načrt Maksimilijana in Na-
poleona III. že v sami zasnovi nesmiseln, uto-
pičen in krivičen, pa tudi francoska vojska no-
vega mehiškega marionetnega vladarja ni mogla
dovolj izdatno podpirati, je cesar Franc Jožef šte-
vilnim prošnjam končno le popustil in za
»vzdrževanje miru v Mehiki« svojemu bratu
dovolil zbrati 6000 prostovoljcev iz avstrijske
monarhije.
Kranjski prostovoljci so se že od poletja 1864
začeli zbirati v Ljubljani. Slovenci so jih imeno-
vali »meksikajnarji«. Bleiweisove Novice so
prvič objavile poziv dunajske vlade 22. junija
1864 v Listu 25. Oklicali so nabero za 6000 ko-
penskih vojakov in 300 mornarjev. Pogoji za
rekrutacijo so bili naslednji:
1. odslužena leta v avstrijski armadi
2. želja oditi v Mehiko
3. samski stan, toda ne vdovec z otroki
4. starost do 40 let.
Nabera je trajala do 15. februarja 1965.
Obljubljena je bila tudi plača, in sicer za pros-
taka (pehota) 15 kron dnevno. Služba bi trajala
predvidoma 6 let, nakar bi bil vsak prostovoljec
spet pripeljan v domovino do Trsta. V trdni ve-
ri, da se bo cesarstvo obdržalo, je bila predvide-
na tudi nagrada za vse tiste, ki bi želeli po šes-
tih letih ostati v Mehiki. Ti bi dobili vsak po 28
oralov dobre zemlje.
Zbirališče meksikajnarjev je bila nekdanja
ljubljanska Cukrama. Ogromno poslopje na Po-
ljanah je vladi v ta namen ponudil gospod
Pongrac in »sprejela ga je, ker je popolnoma
pripravno za to«.^ Predvidoma je bilo to poslopje
kasarna za prostovoljce od 15. julija 1864 do ja-
nuarja 1865. »Ustreženo bode vladi mehikanski,
pa tudi lastniku poslopja, ki, kakor smo slišali,
prejme za ta čas 14.000 goldinarjev najemšči-
ne«.^ Pred cukramo se je razprostiralo obsežno
dvorišče, pa tudi voda (Ljub janica) je bila bli-
zu. Cukrarno je primemo bahavo krasila rdeče-
belo-zelena (italijanska bojna) zastava in napis
Mexico, tako daje vsak mimoidoči že na da eč
videl, da gre za zbirališče bodočih mehiških vo-
jakov.
Novice so nato vsak teden poročale o poteku
nabere in številu prijavljenih. Tako seje s Kra-
njskega med 15. in 20. julijem 1864 prijavilo 45
prostovoljcev iz različnih krajev, starih od 26 do
41 let. Do 27. julija jih je prišlo še 25, do 3. avgu-
sta nadaljnih 15, do 14. avgusta 14 in tako da-
lje, vse do 15. februarja 1865, ko jih je bilo na
spisku 433.-' Največ meksikajnarjev je dala Ljub-
ljana z okolico in sicer kar 118, sledijo ji Novo
mesto s 30, Kamnik s 25, Kranj, Vrhnika in
Idrija so prispevali vsak po 20 vojakov, iz osta-
lih okolišev pa jih je bilo precej manj. Presenet-
ljivo malo jih je bilo iz Bele krajine, kjer je
takrat vladala huda revščina, Mehika pa je ve-
ljala za obljubljeno deželo.
Od 433 ljudi, starih od 21 do 44 let, je bilo raz-
merje v starosti takole:
LETNIK	ŠTEVILO	LETNIK	ŠTEVILO
1820	1	1833	33
1823	2	1834	36
1824	19	1835	21
1825	16	1836	16
1826	15	1837	15
1827	20	1838	25
1828	25	1839	20
1829	35	1840	17
1830	35	1841	8
1831	33	1842	6
1832	32	1843	2
Povprečna starost prijavljenih je bila torej 32
let, ko so se vračali, so bili tri leta starejši.
15
Glede na priimke v seznamu prijavljenih, ki ga
hranijo v Arhivu Slovenije,"^ lahko ugotovimo,
daje bilo med njimi 57 % Slovencev, ostali so
večinoma imeli nemške priimke (predvsem čast-
niki), nekaj je bilo celo Čehov.
Na zbirališču na Poljanah je bilo ves čas živah-
no. Ko je 26. julija 1864 pogorela kovačija pod-
kovske šole na Poljanah, »so se mehikanski vo-
jaki jako vrio obnašali pri gašenju«.^
V ponedeljek, 8. avgusta zvečer ob pol dese-
tih so se mehiški prostovoljci hoteli udariti z voj-
sko domačega cesarsko-kraljevega polka zara-
di nekega prepira. »Vendar je resna beseda na-
ših in mehikanskih oficirjev ustavila nepokojne,
da se ni nič hujšega zgodilo«.^
Novice so se celo hudovale nad tem, da si
mehiški vojaki v Ljubljani ne privoščijo nobe-
ne svoje bolnišnice. Menda so bili temu krivi pre-
veliki stroški. Tako so si vojaki pomagali kar s
cesarskimi vojaškimi bolnišnicami na več mes-
tih poleg železnice.^Mehiške prostovoljce so
novačili tudi na Dunaju. Skupaj z ljubljanskimi
jih je bilo na koncu 6.000, med njimi tudi 140
avstrijskih oficirjev.
Že avgusta 1864 je bilo napovedano, da bodo
prvi meksikajnarji, nabrani za cesarsko mehiško
armado, odrinili v Trst v mesecu oktobru, od tam
pa 15. novembra v Ameriko. Sprva jih bo šlo
2.500, ostali kasneje. »Ljubljana ne bo tako ži-
va več, kadar odrinejo, pa bo tudi manj denar-
ja, pravijo, da 2000 goldinarjev dohaja deželi po
Mehikancih vsak dan, spet drugi pa bodo vese-
li, ker pravijo, da dragino delajo, tako ni nikoli
vsem vse všeč«.^
Iz Mehike so ves čas prihajala pisma cesarje-
vih spremljevalcev, ki so prinašala denar in ma-
terinsko priporočala oficirjem, naj se oskrbijo s
»škomjicami« in perilom. Te stvari so bile v Me-
hiki izredno drage ali pa se jih sploh ni dobilo.
Par škornjev je tam stal 40 goldinarjev, pranje 1
srajce goldinar. Oficirji bi najraje videli, če bi čev-
ljarje in perice lahko vzeli kar s seboj. Oktobra
1864 je bilo pripravljenih že 4200 prostovo-
ljcev z vseh koncev avstrijske monarhije, ki naj
bi zapustili Trst v 3 mesecih po naslednjem raz-
poredu:
- 2000 do 2500 med 15. in 18. novembrom 1864
- 1000 do 1500 med 1. in 15. decembrom 1864
- 1000 do 1500 med 10. in 15. januarjem 1865
- ostali konec januarja 1865.^
Ves december 1864 so Novice poročale o fan-
tih, ki so odhajali iz Ljubljane po železnici do
Trsta. 1. decembra jih je odšlo 1200, 14. de-
cembra 1000 in 21. decembra še 1000. Od vseh
oddelkov se je v imenu mesta na kolodvoru
poslovil župan Costa s tremi odborniki, vodja
vsake skupine pa se mu je za dobre želje zahva-
hl. »Meksikajnarji so bili radi v Ljubljani, od ka-
tere so se prav tako težko ločili, kot Ljubljanča-
ni od njih. Prav žal nam je po njih, ne samo za-
to, da so veliko denarja pustili v deželi, temveč
tudi zato, ker so veci del prav vrli, omikani mo-
žaki«, so zapisale Novice 7. decembra 1864. Prav
posebno se je izkazalo 44 kadetov, »prav omi-
kanih ljudi«,'° ki so počastili Južnega Sokola s
tem, da so telovadili v njihovi telovadnici. Tako
so menili, da bo »Južni Sokol tudi v Mehiki v
blagem spominu ostal«."
Naberaje bila končana 16. februarja 1865. Tu-
kaj naj omenim še najstarejšo slovensko pesem,
ki omenja Ameriko. To je vojaška Mi smo fajn
ljudje, meksikajnarji. Nastala je med leti 1864
in 1866. Pesem je leta 1913/4 zapel Fran Berlec
v Kandiji in se v celoti glasi takole:'^
Mi smo fajn ljudje
meksikajnarji;
hoc'mo se vojsk'vat
tam v Meksiki.
Cesar Maksimil'jan
on edin'je 'zbran
za cesarja
v Meksiko poslan.
Tam je čist' drug svet,
hoče nas imet' -
Bog daj dolgo nam
na svet' živet'
Po juliju 1865 so se mehiški vojaki zbirali v
Pragi, kjer so bili bližje Hamburgu, od koder so
odpluli v Mehiko. V Pragi so imeli kasarno ce-
lo zastonj.
Druga skupina meksikajnarjev iz leta
1866
Drugo leto cesarjevanja v Mehiki Maksimili-
jan še vedno ni uspel vzpostaviti miru v deželi.
Spet je pisal Francu Jožefu za vojaško pomoč.
Na ponovno prošnjo svojega brata je avstrijski
cesar leta 1866 zopet dovolil nabirati za Maksi-
milijanovo armado. Vsak, ki se je tokrat prija-
vil, je takoj dobil izplačanih 10 goldinarjev,
ostalo aro (znesek, ki se plača vnaprej v dokaz,
daje pogodba sklenjena) je prejel pred odhodom.
Razen kruha in menaže so dobivali tudi dobro
dnevno plačo, in sicer:
- prostak (pehota) 15 krajcarjev
- podkorporal (podkomandir desetine) 20 kraj-
carjev
- korporal (komandir desetine) 25 krajcarjev
- rajdenik 30 krajcarjev
- drugi naddesetnik 35 krajcarjev
- prvi naddesetnik 50 krajcarjev... na dan.'^
Novice so torej koncem marca 1866 oznani-
le, da bo Ljubljana spet gostila meksikajnarje.
»Pongračeva kasarna« na Poljanah je bila še
vedno njihovo zbirališče. Prva spomladanska
nabera naj bi štela 1000 mož, v jeseni pa so jih
16
nameravali vzeti še več. Ponovno so imeli naj-
več možnosti mlajši od 40 let, samski in pa ta-
ki, ki zaradi kakršnegakoli vzroka niso služili
avstrijski armadi. Služba naj bi trajala 5 let.
Novi meksikajnarji so se začeli zbirati v Ljub-
ljani, od tod pa se jih je približno 1000 med 9.
in 10. majem 1866 odpeljalo po železnici v Trst.
V nedeljo, 6. maja 1866, je bil njim v čast v Ljub-
ljani slavnostni obred. »Cesarski mehikanski
polkovnik, gospod Laister, je povabil mnogo
gostov, med katerimi tudi mestnega župana,
gospoda Costo. Častnikartvo nemško je zasto-
pal urednik Lelbach Zeitunga, gospod Dimic,«
so pisale Novice 9. maja 1866.
Toda teden kasneje, 16. maja, so Novice spo-
ročale tole: »Meksikanski prostovoljci, ki so v
petek ponoči iz Ljubljane odrinili v Trst, da bi
na ladji, zanje že pripravljeni, potovali v Mehi-
ko, so se morali ustaviti v Nabrežini, ker ame-
rikanska vlada ne trpi tega, da bi vojaki iz naše-
ga cesarstva se udinjevali mehikanskemu ce-
sarju, kterega amerikanska vlada še ne spozna-
va za postavnega vladarja v Mehiki, ktera ji je
država ljudovladna (republika). Sliši se, da v tej
zadregi se bojo nabrani prostovoljci za zdaj raz-
pustili na 'urlaub', kajti neresno bi bilo za Avstri-
jo, ako bi se zdaj še Amerikance nakopala kot
sovražnike na glavo«.
V Mehiko namenjeni prostovoljci torej niso
smeli iz Trsta na morje, ker je temu nasprotova-
la sevemo-ameriška vlada. Pojavilo se je vpra-
šanje, kam zdaj z več kot 10(X) vojaki. 400 se jih
je udinjalo v Trstu v avstrijsko armado, 700 pa
so jih poslali nazaj v Ljubljano, od koder so se
razočarani vrnili na svoje domove. Seznam te
druge skupine prostovoljcev se ni ohranil.
Medtem se je »iz prijateljskega pisma iz
'Cuicatlana'« izvedelo, da se Maksimilijanov
prestol močno maje. Avstrijski prostovoljci v Me-
hiki so celo izgubili samostojnost in prišli pod
francosko poveljstvo. Cesarske blagajne so bi-
le namreč povsem prazne, tako da vojakov ni bi-
lo več moč plačevati. Za Francoze je bilo denarja
dovolj, milijon pesosov je potovalo v Francijo,
avstrijski vojaki pa so dobivali le polovično pla-
čo. Kolikor so pred majem 1866 dobili za 5 dni,
so zdaj dobili za cehh 10. Avstrijski častniki so
izgubljali voljo in so pisali cesarju za dovolje-
nje, da se smejo vrniti v avstrijsko armado. Svo-
je prošnje so podkrepili z dejstvom, da se ne
izpolnjujejo pogoji, pod katerimi so stopili v me-
hiško službo. Iz Novic, ki so jih brali tudi v Me-
hiki, so izvedeli, da novih prostovoljcev ne bo
in to je še pospešilo njihovo odločitev.
Novice so dne 13. junija 1866 nadalje pisale
takole: »Težave mehikanskega cesarstva potrju-
je tudi pismo v 'Allgemeine Zeitung' iz Pariza,
kjer se bere, da se je cesar Napoleon III. o me-
hikanskih zadevah vse drugače zasukal in se s
sevemoamerikansko vlado dogovoril, kaj bode
dalje početi, ako utegne cesar Maksimilijan za-
pustiti Mehiko.«
Zadnjič so o Mehiki v letu 1866 Novice po-
ročale 28. novembra, in sicer, da seje Maksimi-
lijan odločil priti domov. To seje zgodilo potem,
ko je izvedel za neuspelo poslanstvo svoje žene
v Evropi.
Izmed avstrijskih meksikajnarjev se jih je do
srede aprila 1867 vrnilo domov 1151. »Al ko-
košni so ti reveži«, seje zgrozil Bleiweis v No-
vicah 17. aprila 1867.
Iz Pueble so avstrijske vojake transportirali v
Vera Cruz, od koder so na neki francoski jadr-
nici 24. julija zapustili obljubljeno deželo.
2. oktobra 1867 so pristali na francoskih tleh.
Devet dni so morali počakati v karanteni, potem
jih je Napoleon III. na novo opremil. S poštnim
parnikom so se nato odpeljali do Bordeauxa, od
tam naprej pa z železnico v Pariz, Strassburg, na
Würtenbersko, Bavarsko in Salzburško, vse do
Dunaja.
V avstrijski prestolnici so meksikajnarji dobi-
li iz civilne privatne blagajne vsak po 3 forinte.
Nato so se na erarične stroške odpeljali vsak na
svoj dom.
Novice so sklenile svoje poročanje o mehiški
pustolovščini 3. julija 1867 z besedami:
»...strašen konec mehikanskega cesarstva je to:
cesar ustreljen, cesarica nora«.
Iluzije in sanje Maksimilijana in meksikaj-
narjev so se torej razblinile po treh letih. Kon-
čale so se z ustrelitvijo cesarja Maksimilijana
Habsburškega, blaznostjo njegove žene Charlotte
ter razočaranimi in bolnimi zdesetkanimi mek-
sikajnarji.
OPOMBE:
1. Novice, 13. julij 1864, List 28. - 2. Novice, 13. julij
1864, List 28. - 3. Arhiv SRS, Fond Coll. L fascikel 23
(vojaški arhivi): Avstrijski prostovoljni korpus v Me-
hiki 1864/1867, seznam mehiških prostovoljcev iz Kra-
njske 1964/67. - 4. Arhiv SRS, Fond Coll. I. fascikel
23 (vojaški arhivi): Avstrijski prostovoljni korpus v
Mehiki 1864/1867, Seznam mehiških prostovoljcev iz
Kranjske 1864/65.-5. Novice, 27. julij 1964, Ust 30. -
6. Novice, 10. avgust 1864, List 32. - 7. Novice, 12. okto-
ber 1864, List 41.-8. Novice, 12. oktober 1864, List
41.-9. Novice, 26. oktober 1864, List 43. - 10. Novi-
ce, 21. december 1864, List 51.-11. Novice, 21. de-
cember 1864, List 51. - 12. Turk, Alojz, Meksikajnar-
jev dnevnik, Življenje in svet, 1930, 8. knjiga, str.
284-285. - 13. Novice, 28. marec 1866, List 13.-14.
Novice, 13. junij 1866, List 24.
17