POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI Posamezna itevilka velja 1 dinar. »Nai dom« izhaja 1. ▼ mesecu. Naročnina za vse leto dvanajst (12) dinarjev. — Za Italijo 7 Lir, Avstrijo 2 in pol šilinga, za Ameriko 0.40 Dol. Za druge države vrednost 20 Din. — Naslov: »Naš dom«, Maribor, Koroška cesta 5. — Položnice si kupite na pošti in vpišite št. 13.577. j 1 1 11 1 Nečesa smo pogrešali doslej precej občutno pri izobraževalnem delu zlunaj na deželi: dobrih ter primernih ljudskih iger. Kar se je doslej uprizarjalo, se je radi pomanjkanja drugih primernih iger že preigralo. Radi tiega ni nič čudnega, če so te igre malodane čisto izgubile potreben vzgojni tjčinek. Da se temu nedostatku odpomore, so se izdajatelji »Našega doma« odločili, da izdajo letos posebno prilogo »Našemu domu«, ki bo vsebovala dazne ljudske igre. Prva priloga izide najbrže že z aprilsko številko in bo vsebovala po dr. L Dorniku dramatizirano petdejanko, povzeto po znanem pretresljivem romanu »Gruda umira«, ki je po svojem bistvu veličasten slavospev ljubezni do rodne grude. Naročniki »Našega doma« bo-4o prispevali za prilogo 15 Din, dočim bodo nenaročniki plačali 25 Din. j Urednikovo rešeto. Predvsem naj odgovorim Ignaciju od Sv. Antona v Slov. gor. in Francetu iz Braslovč. Ugankarski kotiček: Dosedanji urednik, neumorni Jiirek Štrbunk, je odložil svoje ugankarske uredniške posle; sledil mu je Nacek Ugani-ga. V vsaki številki bo nekaj zabavnega; v smislu želje nekaterih prijateljev lista pa bomo skušali ustreči okusu čitateljev na ta način, da bomo tozadevno gradivo primerno razporedili, tako da bodo prišli ugankarji v vsaki drugi številki na svoj račun. Morali smo pa tudi upoštevati mnenje številnih čitateljev, ki so se jim Jiirekove umetnije zdele pretežavne. V marčno številko pride nekaj ugankarskega in podobnega. Tudi šahovski količek bomo na željo nekaterih upeljali v vsaki drugi številki. Tako bomo skušali ustreči predlogom, ki smo jih prejeli ob zaključku prejšnjega in pričetku tekočega leta. Pač pa vam že vnaprej sporočim, da je Nacek Ugani-ga • bolj tihe narave in da ne bo po Jurčkovem zgledu ubiral poti pogostih kramljanj in modrovanj. Zato ne zamerite, če bo bolj skop v besedi. Prav prisrčno se zahvaljujem vsem Številnim prijateljem pod lipo, khterih prispevki so prišli za februarsko številko prepozno; pa objavim prav vse v nlarčni številki. Odslej bo Naš dom radi tozadevne ureditve v tiskarni izhajal vsak mesec med 10/in 15. ter prosim vse cenjene sotrudnike, da mi pošljejo svoje prispevke najkasneje do 4. vsakega meseca. Denar na ložite, najboljše in najvarnejše pri Spodnještajerski ljudski posojilnici v Mariboru Gosposka ulica r. z. z n. z. Ulica 10. oktobra Obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri in ne odteguje vlagateljem rentnega davka. /vaš do: XXIII' PRAVA VERA BODI VAM LUČ. MATERIN JEZIK BODI VAM KUUČ DO ZVEUČANSKE NA-RODNE OMIKE A. M. StOMŠEK Dr. Cukala Fr. Katoliška akcija in mladina. Tuje sicer zveni Slovencu ime: Katoliška akcija; a to nič ne škoduje, če je le stvar dobra! Bolj domače bi se seveda slišalo: »Katoliško delovanje« ali Katoliško gibanje, kot »Katoliška akcija«; pa zaenkrat nas bolj zanima, kaj hoče Kat. akcija od naše mladine ali kako naj sodeluje mladina v Kat. akciji, kakor naziv tega gibanja. Očita se Kat. akciji, da se že dve leti uvaja v obe slovenski škofiji, pa je ni ne videti ne čutiti! Tudi to ima svoje razloge! Godi se Kat. akciji kot novorojenčku. Dokler je otrok še v povojih, vlada zanj veliko zanimanej; domači in sosedje radovedno sprašujejo, kako raste, kako se razvija. .. Kasneje, ko se že igra z odraslimi otročaji, se je zanimanje zanj uneslo. Povedati moramo, da je Katoliška akcija pri nas še v povojih! Človek lahko neguje in zaliva rastlinico kakor hoče, njena rast gre svoje naravne poti in se da izsiliti. Enako je tudi z izvajanjem Katoliške akcije med nami Slovenci (pa tudi drugod in drugače), razvija Se polagoma. • • • • • , Ali jeKatolška akcija novo društvo, nova organ i-2acija, me vprašujete. Ne, ni! Ni ne nova organizacija, niti kaka že °bštoječa organizacija! O nobeni bratovščini, o nobenem kat. društvu, ali 2vezi kat. društev se ne more trditi: da je Kat. akcija- In če danes ustanovijo mladeniči z dovoljenjem svojega škofa Katoliško fantovsko zvezo aJ> mladenke Katoliško dekliško zvezo, ni niti ena niti druga Katoliška nacija. Katoliška akcija hoče vse več kot kaka stanovska organizacija, Dr. Cukala, eden izmed voditeljev K. A. na Slovenskem. ima vse širši delokrog! Njeno polje je vsa škofija, je vsa župnija! Pritegniti hoče vse župljane, vse škofljane, organizirane in neorganizirane, v svoje območje in vsem kliče: »pridite še vi na delo v moj vinograd!« V svojem taboru hoče združiti vse vzgojne, prosvetne, karitativne in verske organizacije, da nastopajo vse pod njenim vodstvom v eni sami fronti. Ni namreč samo želja, je izrecno naročilo sv. Očeta Pija XI., da se naj Kat. akcija ustanovi v vseh škofijah ter uvede v vsako župnijo! »Vse se naj prenovi v Kristusu,« to je, po katoliških verskih načelih zasebno, družinsko in družabno ali socialno življenje! Je torej Katoliška akcija isto kot verska akcija, kot verska obnova? Ne, tudi to ni! Katoličan živi namreč dvojno življenje: notranje in zunanje. Le svoje notranje ali svoje duhovno življenje zajema katoličan iz verske obnove. Sredstva za versko obnovo poznamo, so namreč: molitev, sv. maša, služba božja, zakramenti, pridiga, cerkvene družbe, bratovščine, duhovne vaje, ljudski misijoni. Verska akcija vzgaja torej pobožne katoličane; še več vzgaja: apostolske katoličane, ki ne obnavljajo samo sebe v Kristusu, ampak tudi druge. Verska obnova, verska akcija je neobhodno potreben predpogoj, je temelj Katoliške akcije, a Katoliška akcija ni! Kat. akcija pa hoče preurediti v Kristusu naše zunanje življenje, ki je že močno laizirano, to je, prepojeno s poganskimi načeli, ki naj pripravijo mase do tega, da bi se razvijale vse javne zadeve brez ozira na Boga, na Kristusa. Katoliška akcija pa kliče: Mi hočemo povsod Boga: po družinah, po šolah, v prosveti, v vzgoji, v vsem družabnem življenju! Povsod naj vladajo načela Kristusova, naj diha duh Kristusov! In sredstva, ki naj služijo temu vzvišenemu cilju? Poznate jih: To je katoliški tisk, katoliške organizacije, šole, sestanki, zborovanja, shodi itd. Sredstva so torej tukaj! Naloga Kat. akcije je pa, da mobilizira katoliške mase, da se teh sredstev tudi oprimejo ter ž njimi »pokristjanijo« zasebno, družinsko, družabno in vse javno življenje! Pa kdo naj izvrši to tako obširno nalogo Kat. akcije? Po odredbi sv. očeta so v to predvsem poklicani laiki ali verniki. Torej ne škofje in duhovniki. Pač tudi ti, a ne sami, ampak oprti na vernike in združeni z njimi! Vse vernike, ki imajo blago voljo in zmožnost, kliče sv. oče, naj se tesno oklenejo svojih škofov, svojih dušnih pastirjev, svojih duhovnikov, da pod njihovim vodstvom kot disciplinirana armada izvajajo geslo: »Mi hočemo povsod Boga!« Slišali ste že o Škofijskem svetu, in o župnijskem svetu Kat. akcijct ki naj skušajo uvesti in uveljaviti Kat. akcijo po vsej škofiji in vsaki župniji! Tudi Tebe, katoliški fant, tudi Vas, katoliška dekleta, vabi sv. oče na delo v vinograd Katoliške akcije! Ali se boste odzvali?! Pa kaj naj storimo? Predvsem: imejte nevpogljivo zaupanje v svojega škofa in svoje dušne pastirje; potem pa prenovite svoje notranje življenje v Kristusu! Ni boljšega sredstva za versko obnovo kot so stanovske duhovne vaje za fante in za dekleta! Nedavno so jih doživeli izbrani mladeniči iz peterih dekanij v mariborski bogoslovnici in so polni priznanja o njih! Po oprav- Ijenih duhovnih vajah pa se mora začeti življenje iz vere in po veri! Kdor hoče biti apostol, mora bili sam vzgleden v krščanski ljubezni, v sveti čistosti, v zmernosti, v molitvi, v slušanju pridig in svete maše in v pogostem sv. obhajilu! Pa še nekaj: apostol mora poznati in razumeti kršč. verske resnice. Na vsako vprašanje Katoliškega katekizma mora poznati odgovor; poznati mora predpise za sklepanje kršč. zakonov, poznati temeljne nauke krščanskega družabnega reda, ali krščanskega socializma. Nevednost le škoduje Katoliški akciji! In naše organizacije? Da, držite se svojega škofa in svojega župnika, ki so poklicani voditelji Katoliške akcije! Kaj koristijo še tako lepe krščanske organizacije, če ne delujejo. Ali če ne utrjujejo ne zasebnega ne javnega življenja iz vere in po veri, če ne poznajo skupnih ciljev, pa hodijo druge poleg druge kot ločeni bratje? Toda organizacij, ki vam jih priporočajo vaš škof, vaši župniki in dušni pastirji, teh se oklenite z vsem srcem, ljubite jih, udejstvujte se v njih, tudi z žrtvami, če je treba! — Fantje, dekleta, ali veste sedaj koliko terja od vas Katoliška akcija? Odločite se! Na delo! Razdejane duše. (Pretresljiva zgodba iz naših krajev; za N. D. napisal fant od Soče.) Sreča. Na vseh frontah je bil Janko ter okusil gorje, ki se je bilo zgrnilo nad človeštvo. Vojskoval in boril se je, dokler ga niso na štirinajstih mestih ranjenega poslali domov, da okreva. Z vso očetovsko ljubeznijo ga je bil sprejel gospod Marko ter skrbel za njegovo okrevanje. V Jankovem življenju je bil nastal prelom. Gospod Marko si je bil namreč po smrti Jankove matere poiskal drugo gospodinjo spodaj v Dobravi; Marica je bila čedno, pošteno in skromno dekle, ki je že v rani mladosti ostalo brez staršev. Oče se je bil smrtno ponesrečil, ko je kot zidar bil zaposlen pri gradnji novega poslopja v mestu, mati pa je leto dni pozneje podlegla smrtonosnim klicam jetike. Tedaj je nad sedemletno Marico prevzel varuštvo domači župnik; služila je za hrano pri raznih dobravskih posestnikih ter se do svojega dvajsetega leta razvilo v prijetno dekle, ki je s svojo resnobnostjo, skromnostjo ter plemenitostjo bila vzor vsem vaškim dekletom. Na priporočilo domačega gospoda župnika — župljani so ga nazivali gospod Janez — je gospod Marko po smrti blagopokojne Jankove niatere vzel Marico k sebi kot gospodinjo. Z naravnost materinsko po-strežljivostjo in ljubeznijo je stregla težko ranjenemu Janku ob njegovem povratku domov. Bilo je tiste dni, ko se je v evropskem vzdušju odvalilo nekaj svinčeno težkega in so z bojnih poljan hrumele vojaške množice; Janko je bil tedaj skoraj docela okreval. Kakor prenovljenega se je ču-*n: na dnu njegove zavesti je bilo zatlelo nekaj kakor plamenček, ki je ^sebolj razplamteval ter ogreval notranjo vedrino in mladostnost. V tistih dneh, ko ni bilo k njemu nikogar razen gospoda Marka in Marice, ga je bua prevzela neka čudna sentimentalnost, iz katere so vzniknile vse tesnejše vezi med Marico in Jankom. Gospod Marko je bil dovolj preskusen poznavalec mladih duš, da bi ne bil v ozadju vsega tega mogel izbrati tistega, čemur pravimo v navadnem življenju ljubezen. In se je odločil k plemenitemu dejanju; ne samo, da je bil pripravljen dati Janku pristanek za vse njegove odločitve. Zasnoval je načrt, ob katerem je prišla na dan vsa njegova plemenita narava, požlahtnjena z vrlinami človekoljubja ter dobrohotne ljubezni. Ko je tedaj stopil Janko, potem ko je bil čisto okreval, pred gospoda Marka ter mu razodel svoj sklep, da poroči Marico, je pozval tudi Marico v sobo ter spregovoril: »Srečna bodita in blagoslovljeno bodi vajino življenje; v spominski dar Vama na poročni dan poklonim svoj dvor z vsemi posestvi vred. Kaj bi meni vse to na stara leta, če so mladi ljudje v hiši. Sebi pridržim samo čebelnjak in pa prvo nadstropje. Ostalo je vse vajino.« Solze so orosile starčkove oči, solze ganotja in radosti so zablestele v Maričinih in Jankovih očeh. V predpustnem času je bilo, ko so se gospod Marko ter Janko in Marica podali v mesto k notarju, ki je sestavil ter zapečatil darilno pogodbo. Ko so se vračali na koleslju domov sta se v temni noči ob nenadnem pojavu neke svetiljke ob robu nekega ovinka splašila konja; koleselj se je prevrnil ter izpod njega so privlekli na celem telesu občutno ranjenega gospoda Marka. Mesec dni je ležal v bolnišnici v mestu; njegova žilava narava je nadvladala in gospod Marko se je vrnil v domačo oskrbo. Kmalu se je bilo razvedelo po Dobravi, Osojah in Selcih ter daleč naokoli o njegovi darilni pogodbi; različnega mnenja so bili ljudje, ki so si ga tiho v krčmah ter pred cerkvijo prišepetavali. Vsi so pa soglašali s tem, da je nesreča na potu domov od potrditve pogodbe mogla biti samo slabo znamenje. Živahne so bile priprave na Visolah za veselo svatbo; vse polno rok je bilo pridno na delu. Gospod Marko je s spodbudno besedo vsepovsod sodeloval. Svatov kakor nikdar preje je spremljalo Marico in Janka k poročni slovesnosti; toliko ljudstva se še ni bilo tako kmalu nabralo v župni cerkvi h kakšni poroki. Bil je to velik praznik za domačo ter vse sosednje župnije. Pri slavnostnem obedu je gospod Marko z ganljivo ter toplo besedo izročil spričo domačega gospoda župnika in vseh svatov novoporočencema darilno pogodbo. Tistega dne sta Janko in Marica postala gospodarja na Visolah, gospod Marko pa se je zadovoljil s svojim kotičkom in pa s čebelnjakom. Sreča in zadovoljstvo sta se naselila n^ Visolah; duh ljubezni je preveval vse stanovalce. Globoko spoštovanje sta novoporočenca izkazovala gospodu Marku, ki ju je obdaroval s tolikim poročnim darom. Strahote pustinje. V borbi z leopardi. H. Brick, znan lovec zverin pripoveduje: Od neke angleške družbe sem dobil naročilo, da grem lovit leoparde v Afriko. Takoj sem se vkrcal-Svoje nosače sem že preje tkajaj naročil. Ni trajalo dolgo in že smo bili ob bregovih reke Limpopo v bečuanski deželi. Prvikrat sem v Afriki hotel narediti poizkus, da se poslužim lovske metode kakor jo poznajo v Indiji. Splošno znan in veljaven je sicer sledeč način: najprej se poiščejo napajališča leopardov ter se ugotovi čas, ko gredo leopardi gasit svojo žejo. Čim se to zgodi, dobi vsak izmed ljudi svojo nalogo. Najhrabrejši dobijo puške ter jih obdržiš pri sebi. Nemalokrat se je namreč že zgodilo, da je po nesrečnem naključju šla zverina mimo izkopane jame, navalila na lovca, ki pa je svoj prvi strel zgrešil; ko pa se je obrnil do nosača za drugo puško, je leta zbežal. Zatorej je potrebno, da so v bližini hrabri ljudje. Potem torej se izkoplje jama. Te jame so navadno na vsaki od štirih strani po dva metra široke ter po šest metrov globoke. Ko so tako izkopane, se zgoraj pokrijejo z vejami in listjem, da ni odprtina vidna. Na to zgoraj pride potem vaba: živa ovca, koza ali pa mlado govedo. Tedaj je potrebno samo še nekaj: potrpeti in prežati. Prva zapoved je največji mir in tišina; neverjetno je namreč, kako dober sluh imajo te zveri in kako nezaupne so. Če se torej leopard zares s previdnostjo približa nastavljeni živali, potem se požene nanjo z enim samim skokom. Pri tem se zruši vejevje ter listje na dno jame in jagnje ter leopard zgrmita v jamo. Tedaj se šele približajo lovci jami. Strašno rohneč in besneč se poganja leopard kvišku, da se osvobodi iz jame ter dela neverjetne skoke kvišku, da se maščuje nad tistimi, ki so ga ukanili. Toda jama je vendarle pregloboka in leopard ostane v globini jame. Nato pa se mečejo nanj mreže, v katere se vsebolj omotava, dokler ni tako zmotan in omrežen, da si ne more nič več pomagati. Dolgi železni drogovi, opremljeni s primernimi kavlji na koncu, se spuščajo nato v globino jame in kmalu se nahaja leopard v močni železni kletki, iz katere mu ni izhoda in ki je že vnaprej v bližini pripravljena. Nato oprostijo skozi železje kletke leoparda s posebnimi drogovi mreže. Jaz pa sem pričel loviti leoparde na poseben način. Moja lovska metoda, ki sem jo hotel preizkusiti v Afriki, je indijskega izvora. Tudi pri tej se izkoplje jama. Razlika je samo v tem, da se vaba ne položi na listje, ki pokriva jamo, ampak se levo in desno od jame postavita dva 1.80 m visoka kola, na katera pride težak prečni tram, na katerega se Pritrdi lutka, in sicer natančno preko sredine nad jamo. Lutka se pritrdi 2 vrvjo, ki je naspol prerezana. Potom tanke vrvi pa se lutka spravlja v stalno gibanje. Lovec podi torej s pomočjo domačinov leoparda proti lutki. Čim zapazi leopard to nihajočo ter stalno se premikajočo prikazen, tedaj se s silovitim naletom požene proti lutki ter se zagrize vanjo. Radi lega močnega pretresljaja se vrv, na kateri je bil lutka pritrjena, utrže m leopard zgrmi z lutko vred v jamo. Nekoč smo bili tej zveri ravno pripravili takšno zasedo, ko smo v bližini legli k počitku. Lutke še nismo bili pritrdili na prečni tram. Nek domačin je bil ravno zaposlen pri uravnavanju vrvi za pritrditev lutke. No je končal, se je vzpel na prečni tram ter ob splošnem krohotu posnemal nihajočo lutko, ko nam je na mah zastala kri v žilah. Od strani je bil nenadoma pojavil izredno velik leopard ter se z velikanskim skokom pognal proti črncu. (Nadaljevanje.) Božič v sovjetski Rusiji. Še nam v duhu zvenijo zvoki božičnih zvonov, ki so nam oznanjali ®ajvečji dogodek v povestnici človeštva: prihod in rojstvo sinu Božjega. Radosten je bil ta praznik za nas krščansko kmetsko mladino. Toda v Rusiji, zemlji ruskega kmeta mužika? Tam so bili zabranili obhajanje bo-2lčnih praznikov kot praznoverje. Praznovanje prihoda sinu Božjega ter Izveličarja se tam kaznuje z okovi, denarnimi kaznimi ter gospodarskim uničenjem. Bilo je že leta 1929, ko so učitelji morali sporočiti šolski deci, da ne sme pričakovati Izveličarjevega prihoda, ker Dete, ki mu pravijo Jezus Kristus, ne bo prišlo več na zemljo. Ruski brezbožniki so mesto lepega običaja božičnega sprevoda ob praznikih navalili v svetišča in molilnice ter pognali iz cerkve pobožne vernike z bičem. Leta 1930 pa sploh ni bilo nobenega javnega praznovanja. Niti katoličani, ki jih je v Rusiji okoli osem do devet milijonov, niso smeli praznovati Božiča. Nikdo ni smel božičnih drevesc niti prodajati in niti pripraviti ali okrasiti. In se je zgodilo, česar še ni bilo v človeški povestnici, da se celo po stanovanjih ni smel slaviti Božič. Boljševiška policija je dobila nalog, da prav posebno strogo v dneh božičnih praznikov nadzira vsak korak državljanov, da bi se ja ne moglo pripetiti nekaj, kar bi utegnilo predstavljati prestopek zoper izdane edinstvene prepovedi. Prišlo je od nekod povelje, da morajo ljudje mesto v molilnice na zborovanja brezbožnikov, kjer se je z bogokletstvom govorilo proti Bogu in veri. Na nekaterih zborovanjih so razbili kipe svetnikov ter zažgali svete slike iz platna in papirja. Zvonovi so umolknili, hiše božje so ostale zaprte ... Evropa tudi molči; ko bo hotela spregovoriti bo najbrže prepozno .., Za hrepenenjem po materi. Drama iz svetovne vojne. Po pripovedovanju Lad. Sokliča, vojnega kurata, spisal Frant. Šupka. Poslovenil Jan. Oblak. Soklič: Ljuba gospa Landičeva, ne delajte si skrbi! Gospod župan se je samo šalil. Razen tega sem pravkar južinal. Landičeva: Ne, ne, prečastiti, tega veselja mi ne smete vzeti, da vas ne bi pogostila. Pojdive Ančka, hitro! Oprostite, gospod, da vas pustim tu z gospodom županom za hip sama, takoj pridem. (Landičeva in Ančka odideta pri stranskih vratih.) Župan (prisluškuje za odhajajočima): Hvala Bogu, da ste, častiti gospod, pravočasno opazili moje znamenje in je razumeli. Soklič: Pravzaprav nisem razumel. Ravnal sem nekako podzavestno, dasi je tu nekaj, kar mi je velika uganka. Dovolite, gospod župan, vi kot občinski predstojnik mi bote mogli razjasniti to uganko. Ali ni prišel nek dopis od vojaških uradov na naslov gospe Landičeve? Kako naznanilo občinskemu uradu, zadevajoče vojaka Janka Landiča? Vi molčite, vi veste? Župan: Da, vem! Toda zagrešil sem nekaj nezakonitega, nekaj, kar je kažnjivo. Ako bi to prišlo v javnost, bi me od županovanja odstavili in vrhu tega bi bil še sodnijsko zasledovan. A vam hočem razkriti to tajnost, vam, ki vas je sam Bog nam poslal. Čujte torej! Pred približno enim letom je prišel na naš občinski urad iz Rychwalda v Galiciji dopis vojnega divizijskega sodišča, ki je vseboval smrtno obsodbo Janka Landiča, vojaka 87. pešpolka, radi dezerterstva in obstrelbe samega sebe. Občinskemu uradu je bilo naloženo, da se vsebina te razsodbe nemudoma sporoči materi omenjenega vojaka. Morem vas zagotoviti, častiti gospod, da izprva sam nisem verjel svojim lastnim očem. Hodil sem kot blazen okoli; tako je vplival na mene oni dopis. Ne le kot župan, tudi kot sosed in kot dober prijatelj pokojnega Landiča, dobro poznam vso to družino. Videl sem vsak dan, s kako ljubeznijo je Janko visel na materi in kako silno je ta žena in mati ljubila svojega sina. Bil sem priča bridkosti in trpljenja te uboge žene. Ko je umrl njen mož, je s težkim trudom in z muko vzdrževala gospodarstvo za svojega Janka. Kolikokrat sem jo slišal tožiti in vzdihovati. Tolažil sem jo večkrat in jo osrčeval, kolikor in kakor sem pač mogel in znal. Ko so ji vzeli Janka na vojsko, tedaj sem šele videl in spoznal vse mučeniško trpljenje te uboge žene. Te grozne vesti, da so ji Janka ustrelili, tega ji, dragi gospod, nisem mogel in ji ne morem povedati; to presega moje moči. Vsak dan si očitam, da ne delam prav, da zanemarjam svojo dolžnost, a oprostite, te naloge izvršiti ne morem. Soklič: Gospod župan, to, kar ste vi storili, to ni greh. Ta čin le priča o vaši plemenitosti, ki vam bode vedno v čast. In če bi vas tudi tukajšnje zemeljsko sodišče obsodilo, vas lahko tolaži zavest, da plemenito dejanje prejme svoje pravo plačilo tam onstran pred sodnim stolom Najvišjega sodnika, ki piše svoje zakone z ognjenimi črkami v plemenito srce človekovo. Ne, ničesar niste zagrešili; vršili ste samo to, kar vam je velevala ljubezen do bližnjega. Župan: Hvala vam prisrčna, častiti gospod, za tolažbo, ki mi jo nudite. Zdaj čutim, kakor da mi je odvzeto breme, ki je težko težilo mojo vest. Soklič: Ne zahvaljujte, gospod župan! Jaz sem vesel, da mi je dano spoznati plemenitega in blagočutečega človeka, ki stavi sodbo svoje vesti nad naklonjenost svoje neposredne okolice. Ta lastnost je v dobi te grozne vojske tem dragocenejša, čim redkejša je. A tudi v tem vidimo božjo modrost, da čas trpljenja v zločinski vojski vnema in vžiga blaga čuvstva dobrih in plemenitih src. Ž u p a n : A tudi vi, prečastiti, ste nam najlepši vzor človeške plemenitosti. Vaš slučaj je obravnavalo dnevno časopisje. In že takrat, ko vas še sploh poznali nismo, smo vas že občudovali in moj čin je izviral iz občudovanja vašega samozatajevanja. Soklič: Še imate oni dopis, gospod župan? Župan: Da, prečastiti. Nosim ga vedno pri sebi. Tu je. (Poda dopis Sokliču.) Soklič: Glasom razsodbe vojnega sodišča v Rychwaldu v Galiciji z dne 15. maja 1915, je vojak Johann Landič iz Svetine pri Celju radi dezerterstva in obstrelbe samega sebe obsojen na smrt z ustreljenjem. General von Masseffy. — Verujte, gospod župan, ko sem slišal to razsodbo in videl pred seboj Janka, kako je razgalil svoja prsa in jih nastavil