Vedno znova odkriva prostorske probleme in raziskovalno vznemirja ter drami slovensko geografijo, za katere položaj si je prizadeval vseh trideset let. Slovenski geografi mu želimo še obilo zdravih let, da bi še naprej z njemu last­ nim optimizmom pomagal uspešno ubirati vedno bolj zavita pota slovenske geogra­ fije v znanosti, praksi in šoli. Mirko Pak Prof. dr. Branislavu Bukurovu v spomin 20. aprila 1986 je v Novem Sadu umrl častni član Geografskega društva Slove­ nije, univ. prof. in akadem ik dr. Branislav Bukurov. Spominjajo se ga predvsem sta­ rejše in srednje generacije slovenskih geografov, s katerimi je rad sodeloval, jih vo­ dil po njemu nadvse dragi Vojvodini, ter z njemu lastno vnemo in toplino razlagal njeno kompleksno geografsko problematiko. Rodil se je 13. maja 1908 v banatski vasi Ostojičevu, po diplomi pa ga je služ­ bena pot vodila od gimnazijskega profesorja v Senti preko univerzitetnega profesor­ ja v Beogradu do Novega Sada, kjer je osnoval Geografsko katedro in kasneje Inšti­ tu t za geografijo na Naravoslovno-matematični fakulteti. Bil je njegov dolgoletni di­ rektor, poleg tega pa še skoraj dvajset let prvi podpredsednik Matice srpske, sekre­ tar O ddelka za naravne znanosti in urednik Zbornika za prirodne nauke Matice srpske, ter dolgoletni predsednik Geografskega društva Vojvodine. Izjemno obsež­ no in vsestransko pa je bilo Bukurovo dolgoletno znanstveno delo, ki j>a je v izjem­ no velikem obsegu organiziral in vanj uvajal tudi mlade raziskovalce. Že to, da je bil organizator in seveda tudi snovalec metodologije za proučevanje kolonizacije Voj­ vodine po prvi in drugi svetovni vojni, organizator proučevanja Šajkaške, sistemat­ skega proučevanja vojvodinskih mest in podeželskih naselij ter organizator med- disciplinam ih raziskovanj Fruške gore in Vršačkih planin ter končno nosilec projek­ ta Proučevanje občin Vojvodine, ga uvršča med naše prve organizatorje in sistema­ tične proučevalce regionalnih enot. Bukurov je v svojih proučevanjih Vojvodine posegel domala na vsa področja geografije, pa tudi na nekatera sorodna, pomembna za geografsko tolmačenje orga­ nizacije prostora. Iz njegovih številnih knjig, razprav, strokovnih člankov, visokošol­ skih učbenikov, enciklopedijskih prispevkov, elaboratov in drugega naj navedemo le nekatere. Iz geomorfologije Dolina Tise v Jugoslaviji (1948), Geomorfološke črte južne Bačke (1953), Geomorfološke prilike banatskog Podunavlja (1954), Geom or­ fološke prilike sevem og Banata (1961), sintetično-študijo Geomorfološki prikaz Vojvodine (1953), Fizično-geografski problemi Bačke (1975). S področja hidrogeo- grafije je napisal tri dela, med temi Jezera i bare u Bačkoj (1954) in Veliki kanal D unav-Tisa-D unav (1949). Še več je napisal s področja družbene geografije, kjer ga je zanimalo skoraj vse o Vojvodini, največ pa o prebivalstvu: Posleratne migracije u severozapadnom Po- tisju (1939), Poreklo stanovništva Vojvodine (1957), Kolonizacija Bačke za vreme drugog svetskog rata (1971), Stanovništvo i naselja u Potamišju (1968). Dodati je treba njegove številne študije o vojvodinskih naseljih, ki so bile metodološki kažipot številnim raziskavam vojvodinskih naselij v šestdesetih in sedemdesetih letih. Pisal je tudi o ekonom sko-geografski, agrarnogeografski, prometno-geografski in sorodni problem atiki. Njegovo najbolj obsežno delo pa je Geografski prikaz Vojvodine (1968), nam enjen širšemu krogu čitalcev, kar je sploh značilnost domala vseh njego­ vih del. Poleg Vršačkih planin (1950) je napisal še vrsto regionalnogeografskih del in učbenikov. Podobno kot vsako srečanje z Bukurovim, ki je bil do konca aktiven, med dru­ gim tudi kot član Komisije za znanstveno delo Zveze geografskih društev Jugoslavi­ je, je tudi vse njegovo pisanje prevevalo veliko človeške topline in želja koristiti lju­ dem s posredovanjem svojih dolgoletnih bogatih spoznanj o Vojvodini. Ni mogel tu­ di mimo tega, da se ne bi vključil v reševanje praktičnih problemov pri načrtovanju kanala D onava-Tisa-Donava ter pri osnovah za prostorske načrte mest in posamez­ nih območij. Za svoje nadvse plodno delo je dobil številna priznanja, med drugimi Red dela III. reda, medaljo »Jovan Cvijič«, Prvomajsko nagrado sindikata Vojvodi­ ne, Sedmojulijsko nagrado in nagrado AVNOJ-a. Mirko Pak PROGRAMI IN ZBOROVANJA O položaju geografije v Raziskovalni skupnosti Slovenije in o načrtovanju nove geografske monografije Slovenije V preteklih letih smo se geografi na zborovanjih pogosto pritoževali, da je v or­ ganizaciji Raziskovalne skupnosti Slovenije, preko katere prihaja daleč največ druž­ benih sredstev za temeljne raziskave, geografija razbita. V preteklem srednjeročnem razdobju 1980— 85 je del naših raziskav spadal v okviru RSS v organizacijsko sku­ pino družbenih ved, drugi pa med humanistične vede. Kadrovska statistika RSS pa je fizične geografe vodila celo v okviru naravoslovja. Ko so pozimi 1984/85 stekle priprave za izdelavo srednjeročnega (1986—90) in dolgoročnega (1986— 2000) programa raziskovanj, je bilo pri skupnih službah RSS čutiti pripravljenost, da bi se geografske raziskave organizacijsko združile, po­ tem ko je najvišji samoupravni organ za družboslovne vede, Ekspertna skupina, od­ klonila, da bi še v bodoče, med drugim, obdržala v svojem okviru usmerjeni razisko­ valni program »Usmerjanje družbenega in ekonomskega razvoja SRS«. Vanj so po­ leg urbanističnih tem spadale tudi raziskave z območja urejanja prostora, kjer je so­ deloval del geografov. V Programskem svetu za proučevanje geografskega okolja in za geografske raziskave krasa smo potem, ko smo obupali nad prizadevanji za usta­ novitev nove skupine RSS za prostorske vede, poslali RSS po sklepu seje 14. 2. 1985 predlog za združitev geografskih raziskav v eno organizacijsko enoto in v ta namen predložili združene geografske temeljne raziskave. Čeprav je RSS ob načrtovanju dolgoročnih raziskav proklam irala načelo, da bodi izključno merilo za financiranje kvaliteta tem in ne, kot je bilo dotlej, socialni nagibi po načelu preživetja raziskoval­ nih ustanov, so samoupravna telesa programiranja pri sprejemanju novih programov postavljala na vidno mesto vprašanje »dote«, to je preteklega deleža v RSS, izraže­ nega v FTE (full time ekvivalentu). To smo doživeli tako v delu Ekspertne komisije za hum anistične vede kot tudi v Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete, kjer naj bi geografi povečali delež raziskav. Tudi geografi, ki so prej sodelovali v okviru družboslovnih ved, niso bili pripravljeni prevzeti tveganja glede začasnega zmanjša­ nja sredstev in so raje pristali na to, da se njihov program, združen v U R P »Ureja­ nje prostora in varstvo okolja«, prenese iz družboslovja v skupino tehničnih ved. Ostali program je ostal v okviru humanističnih ved. Namesto pričakovanega izbolj­ šanja smo geografi na prehodu v novo srednjeročno in dolgoročno obdobje postav­ ljeni »z dežja pod kap«. Vloga prejšnjih, na strokah temelječih programskih svetov se delno prenaša na organe glavnih raziskovalnih institucij. Ljubljanske geografske institucije bodo tako vključene v Znanstveno raziskovalni center SAZU, Znanstveni inštitut FF, v okvir tehničnih ved in mariborski geografi v Znanstveni inštitut Peda­