BESEDNIK.
Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo,
Izhaja 10. in 25. vsakega mesca.
Velja celoletno 2 gold. 50 kraje. — polletno 1 gold. 30 kraje.
List 13.
V Celovcu 10. julija 1872.
Novoletni dar.
(Spisal Fr. Jaroslav.) Jr.   HruAU
Mati Marta težko diha na postelji; v persih jo tišči kerč. Svetilka medlo berli v edinej sobi, prenapol-njenej s hišnim orodjem in različne te stvari, stoječe po tleh ali viseče po stenah, delajo prečudne obraze s svojimi sencami. — Marica, osemnajstletno dekle , sedi na klopi, in šiva gorko nogovičje, da bi ga obula materi, ki v enomer tožijo, kako jih v noge zebe: kedaj pa kedaj se ozre proti postelji, in po krasnem bledem obličju šine bolesten čut vsak pot, kedarkoli se materi izvije iz persi težek vzdihljej.
Mati hujše zastočejo ko.t navadno; hči skoči s klopi, verze delo iz rok, in šine s svetilko k postelji. Medla svetloba oblije bolnici vpalo, smerti podobno obličje, in samo zakalene oči ter potne kaplje na čelu pričajo, da še bije duša v tem telesu.
„Ali vam je hujše, mati, ne?" povpraša hči z boječim , negotovim glasom, ter potisne blazino niže pod glavo bolnej, ki je samo z očmi priterdila hčeri, kajti bol jej je bil zaperl besedo.
Marica je šla proti oknu, in roki sklenivši je vzdih-nila: „0 ti moj križani Jezus, usmili se nas, pomagaj nam!" Zunaj je bil oster mraz, da je vse škripalo, in mesec je jasno obseval sneženo pokrajino.
„Nocojšna noč je zadnja tega leta," dejala je na glas, ter spet sedla na klop, in vzela šivanje v roke. Bog nam daj jutri veselejšega dneva in srečnejšega novega leta, kakor nam ga je bila letos podelila njegova modrost." In urno šivaje je iskreno molila na tihem za bolno mater.
Bolnica pak je govorila samo v duhu, ter s težavo in bolečino spela svoji veli roki pod odejo. Oh jaz ubo-žica, koliko terpim, in že tako dolgo, dolgo. Ljubi Bog, kedaj se me usmiliš, kedaj mi preložiš terpljenje? Oh, jaz ga ponesem v novo leto, s terpljenjem ga pričnem, z boleznijo ga pozdravim! Moj Bog, moj Bog! — Odpusti mi , oče nebeški, da tožim svoje križe in težave, ki si mi bil naložil jih. Saj veš, da sem slabotna stvar, bolečine telesne so me premogle, in tudi dušo poterle. Nič več nočem jadikovati zaradi križev in težav, ki si mi jih bil naložil, tudi si ne želim niti dobre volje niti premoženja na zemlji; prosim te edino za srečno zadnjo uro!" —
Ta hip pa se bolnica kar zgane in zakriči od pre-silne bolečine,  ki jo je napala,  in roki kerčevito stisne.
Marica kvišku pogleda, in zaduši vzdihljej, kteri se jej je že privil iz persi, da ne bi raztužila matere. Skrivaj je oterla grenke solze, kapljajoče na šivanje,  ter molčiš
zua in poslušala, kaj bi bilo materi treba.
Zunaj brije ostra burja, ter škropi drobni sneg v okna s takim vriščem, da je dekle skoraj boječe pogledovalo proti oknom. „Sveta mati Božja," zašepetala je bolnica, kedar je bila bolečina nekoliko odlegla, in je obrisala pot z obraza. — „Ali očeta še ni?" povprašala je kakor v senju čez nekaj trenotkov.
„Ni jih še!" odgovorila je Marica, in šla k postelji.
„Moj Bog," dejala je bolnica se spametovavši, „da morem kaj takega povpraševati. Pamet mi slabi, spominke zapušča, kmalo poj de duša iz tega telesa."
„Ne, mati, ne, vpokojite se!" tolaži dekle z detin-sko ljubeznijo , in pritisne svoje lice na zarušeni ustni bolnici.    „Oče kmalu pridejo."
„Bog ti poverni, dobro moje dete," šepeče Marta! in solze se jej svetijo v oččh, „Bog ti poverni vso tvojo skerb, tvojo ljubezen in tvoje poterpljenje. Neskončno usmiljenje mi je za černo noč bede in grenkosti podarilo tebe, angelja tolažnika, kteri me blaži in ljubeznivo tolaži. Veruj mi, moja Marica, oče nebeški ti poverne ves trud in vso skerb, poverne ti s srečno prihodnostjo tu na zemlji, in z večnim plačilom v nebesih. Taka ljubezen, ki jo ti skazuješ meni, ne ostane nepovernjena, Bog poplača stotero vse, karkoli dobrega storimo. Nu, le še malo poterpi z meno", saj me Bog kmalu pokliče k sebi,  in takrat bode konec tudi tvojemu   terpljenju."
„0h mati, ne govorite takisto," milo zaprosi dekle, in rahlo boža s premertima rokama materino obličje. „Nikar mi ne delajte tolikih grenkosti, nikar mi ne ter-gajte serca. Vsaj ste vi popred sto- in stokrat več storili za-me, nego je ta malenkost, ki jo sedaj z dolžnosti skazujem vam, in kar bi storila vsaka hči v enakih okolnostih."
„Ali meniš, da res, da so vse take? Ne verjemi tega, maloktera bi toliko storila in preterpela. Ostani dobra in pobožna tudi vprihodnje, ohrani čisto serce, ka-koršnd-ti je bilo podelilo nebo, in ne bode te strah obdajal takrat, kedar bode treba stopiti pred ostrega sodnika, pred kterega tudi jaz kmalu stopim."
„0 mati, lehko se še oberne na bolje, če je Božja volja," tolaži Marica mater in sebe, ter šiloma ustavlja solze. „Da bi se le oče kmalu vernil iz mesta z zdravili in z nakupljenimi  stvarmi,  in  jutri bodemo praznovali
—    98    —
srečno veselo novo leto. Mati, bodete videli, da bode res tako."
„Upaj le, upaj, duša moja!" odgovorila je bolnica, „ali prederzno ne tirjaj od očeta nebeškega. On že v6, česa potrebujemo, in kaj nam je v prid in blagor. Gotovo bi bil usmiljeni Bog že poslal mi angelja smerti, da nisem popred nepremišljeno in nepoterpežljivo tožila čez svoje križe in težave."
„Mati, mati, izbijte si iz glave take mračne misli," prosi Marica z milim tresočim glasom, in da bi besedo napeljala na kaj drugega, dejala je: »Ravno tako se mi dozdeva, kakor če bi kedo stopal proti hiši; morebiti so oče?"
»Niso ne, Marica," odgovorila je mati. „Burja ta-kov šum nareja, slovo jemlje od starega leta. — Oče bodo imeli težavno pot v tej vihrici. Ali te nič ne zebe, mene celo pod odejo mraz prehaja. Ali nimaš derv, kaj?"
„Nekaj jih je še, četudi pičlo," vzdihnila je Marica in premerti roki pritisnila ob peč. „As, kako je merzla, malo moram zakuriti, če ne, se bode kar krog peči začel led delati."
Šla je ven, založila in zapalila, ali goreti ni hotelo nič kaj, kajti derva so bila mokra.
m.
Stara ura na steni se sproži in odbije ednajsto ; čudno doni po otožnej sobi. Marica, ki je čepe" pri peči se že malo pogrela, skoči na tla in k materi, ki je tiho ležala. „No mati, sedaj se bodete malo ogreli. Čakite, hitro vam dodelam tudi nogovičje, ki vas bode grelo. Oh, da bi le že oče kmalu prišli!"
Dekle zopet sede k delu, in urno šiva pri tlečej svetilki, kterej je olje jelo pohajati. Mati je ves čas molčala, zunaj pa je neusmiljeno brila burja, ne zmenivši se za prezebajoče in pomanjkanje terpeče ljudske terpine.
»Kaj ne mati," oglasilo se.j<r skerbljivo dekle, „kaj ne, da vam je nekoliko bolje, da vam odlega, kaj ?"
„Le za nekaj hipov," vzdihnila je mati. »Prav taka sem, kakor tvoja nenalita svetilka-, ki bi rada gorela, pa nima olja."
In na novo je omolknila. Ura kaže že četertinko čez enajsto, a očeta le še ni od nikoder; kaj bode! Tramovi na hišini strehi kar škripljejo, tako silovita je nocojšnja burja; Marica je na videz vsa v šivanje zamišljena.
Ura odbije  dve  četertinki  čez   enajsto.    Marta po-, vzdigne glavo in pravi:   „Marica, mene je jelo skerbeti, kje je  oče  ostal.    Poludvanajsta  je že,   pa ga še sedaj ni domu;   da se  mu vsaj  ni kaj zalega prigodilo!   kaj praviš ti?"
„Oh mati!" odgovori dekle, „tudi mene že zelo" skerbi, pa se nisem vam upara razodeti."
»Marica, ko bi se ti ne plašila, ko bi se ti upala, ter šla očetu malo naproti. Vsaj do križa, kaj ? Ogerni očetov stari plašč. Če se ne bojiš, kar pojdi v Božjem imenu."
„Koj, kar koj mati!" vsklikne dekle. »Kar napravim se, pa grem. Gledite, obutev je že dodelana. Obujte si jo," dejala je, vzela očetov plašč, in se ogernila ž njim.
„Bodem že, če bode moč," odgovorila je mati. »Tudi bodem cula in molila, da bi te varoval tvoj angelj varuh."
»No mati, sedaj pa grem," oglasi se Marica, ko je bila popolnoma napravljena, in je stopila k postelji. „Do križa, pravite, ne? No z Bogom, kmalu se vernem z očetom."
»Daj, da te še prekrižam, preden greš, ljubo dete," pravi mati.    Dekle se skloni,  in mati jej  prekriža čelo
rekoč: »No, le pojdi v imenu Boga očeta in sina in svetega Duha.    Amen."
Marica je šla; burija jej je brila tako silno nasproti, da je le s težavo mogla naprej, in drobni sneg jej je neslo v obraz tako, da skoro ni mogla gledati. Ali ni se zmenila za vso to zimsko vihrico, v imenu Božjem je stopala pogumno in neplašljivo naprej proti križu.
IV.
Ubogi mož Martin je bil ta dan brezvspešno prodajal svojo robo po mestu, skoraj nihče je ni maral; naposled je vendar našel toliko usmiljenega prekupčevalca, ki mu je vergel tretjino cene za izdelano robo. Z ene strani razveseljen, z druge pa užaljen, hiti v le-karnico po lek, in k branjevkam po potrebni živež, in s takim bremenčekom obložen se že pozno napoti proti domu.
Ali ubožec ves premert od mraza in ves oslabljen od gladu skoraj ne more naprej, noge ga ne neso. Že gleda in premišlja, kje bi poiskal prenočevanja, čeravno ve, da bodete žena in hči v največih skerbeh,' ako izostane. Gleda in premišlja, kam bi zavil, v ktero go-stilnico. Pride do ene, ali notri je silen hrup, godba in ples. čuje se zabavljivo govorjenje proti slovenstvu, zasmehovanje sv. vere in cerkve, razlega se ostudna kletev, kaj je to? Nemškutarska množica obhaja svoj »Knejpenfest".
Nejevoljen se oberne od hiše, ter zavije drugam, kar ta hip začuje zadi neznan glas: »Stojte, prijatelj! Ali morebiti veste, kje je dom N—jev? Rad vam kaj dam, če mi greste pokazat."
»Vem za dom, ali z vami ne morem iti. Tako sem slaboten, da ne morem domu, iščem si prenočišča, in če bi šel vam kazat oni dom, kedaj pridem k pokoju. Prav žal mi je, da ne morem vam postreči."
»Nič ne skerbite za prenočišče," prigovarja neznanec, »saj lahko pri meni ostanete".
Martin nič ne premišlja, ponudba mu je koj po volji, oberne se in gre kazat imenovani dom.
»Omenili ste bili," spregovori neznanec potoma, »da ne morete domu, tedaj ste morebiti okoličan?"
»Sem," odgovori Martin, »pa ne še dolgo. Popred sem Živel v Y."
»In koliko časa že stanujete v ljubljanskej okorjci," povpraša neznanec.
»Tri leta. — Pa se mi zelo" slabo godi. Žena je bolna, tare me siromaštvo, ker ni zaslužka." »Kako vam je ime, če smem vedeti?" »Martin mi je ime , pišem pa se za Gričarja. — Imam, kakor sem vam bil omenil, bolno ženo, pa eno hčerko, dobro, hvaležno, pobožno stvarico. Že sem doživel mnogo zlega na svetu, pa tudi nekaj serčnega veselja sem užil, hvalo Bogu. Pred tremi leti, gospod, je bilo drugače, takrat sem lehko izhajal, ali pridervila je nesreča za nesrečo. Imel sem nekaj denarcev, tatje so jih ukrali, imel sem nekaj polja, nek slepar me je ogoljufal za vse, imel sem prijetno hišico, sovražna roka je spustila rudečega petelina na-njo, ki jo je pozobal. Prišel sem na beraško palico. Žena je od prevelicega strahu kmalu po tistem zbolela, in Bog zna,, ali bode še kedaj zdrava in terdna.
»Martin Gričar," ponavlja neznanec, »to ime mi je dobro znano, tedaj bi vas moral poznati."
„E, ne vem, gospod, da bi me mogli poznati.   Tudi vaš jezik razodeva, da niste rojen Slovenec."
»Spomnite se nazaj na pretečena leta, morda se česa domislite."
In res se je Martinu skoraj znan dozdeval neznancev glas, a domisliti se ni mogel ničesar. Molče sta stopala svojo pot in prišla do N—jevega doma. Neznanec pozvoni, vratar godernjaje prikrevsa in odpre\
»Prosim, naj ta-le mož par trenotkov pri vas ostane," nemški nagovori neznanec vratarja, ki se je nekaj jec-ljaje izgovarjal, neznanec pa hiti po hodniku in zleti po stopnicah v gorenje nadstropje.
Čez dober četert ure pride domač služabnik po Martina, ter ga pelje k neznancu v razsvitljeno sobo. „No, Martin GriČar, ali me še kaj poznaš?" Martin je nekaj hipov molče zerl v neznanca, čegar obraz se je mu dozdeval tako znan. »Oh, sedaj vas pa že poznam, že vem, vskliknil je, prav vi ste gospod grof L—ski!"
„Martin, ali se še kedaj spominjate bitve pri Novari?" „0 ti moj Bog, kaj bi se je ne! kako so cepali nesrečni vojaki!  kako bridko so stokali s kroglami v per-sih,  z odtergano roko,   nogo !   Vse kervavo je bilo,   in tudi vi —"
„Tudi jaz sem bil zadet v nogo od sardinske krogle, in vi ste me rešili, vi ste me odnesli iz gnječe, v kterej bi bil gotovo konet vzel."
»Nu, to je bila majhena postrežba, kar je dolžan vsak vojak svojemu tovarišu, a kar sem storil, storil sem iskrenemu prijatelju svojega nepozabljivega stotnika. Pa, gospod grof, saj ste me pa tudi obdarili. Vse ste mi dali, kar ste imeli pri sebi."
„To ni bilo veliko, malo sem dal, ker več nisem pri sebi imel. Popraševal sem pozneje po vas* pa nisem mogel nič izvedeti. Ead bi bil vam skazal svojo hvaležnost , ali nihče mi ni vedel dati nikakoršnega sveta. Hvalo Bogu, da sem vas našel, tembolj, ker pravite, da se vam slaba godi.    Martin, jaz vam pomorem!"
„0 ko bi vedela moja bolna žena, pa hči, da sem vas našel, to bi bilo veselje. Večkrat že sem jima pripovedoval, kako ste bili zaječali v nogo zadeti, kako sem jaz vas pobral in hitel z vami ven iz ognja, kako sem se zamudil in bil zajet od Sardincev. Pa kako so ravnali z nami ti gerdobci, ti Sardinci. O prav, čisto prav imajo Slovenci, ki pravijo, da lahoni, nemškutarji in madjaroni in kar ž njimi derži nas nimajo za ljudi. Saj sem sam skušal."
Grofu L—skiju se zaiskre" oči, in zadovoljno se na-smehlja. „Aj, če se ne motim, zavedate se svoje narodnosti, to je prav, to je lepo. — No, pustiva to za sedaj. Nocoj ostanete pri meni. Naročil sem bil služabniku, da vam pripravi malo večerje in posteljo. Jutri zjutraj pojdeva pa skupaj k vam na dom. Dobro počivajte!" Služabnik , ki je bil na dano znamenje grofovo do-šel, odpelje Martina v pripravljeno stanico pri tleh. (Konec prihodnjič.)
" Svaritev.
(Zložil Simon Jenko. *)
Oj valček sreberni, kam se ti mudi ? Alj v večnost zatekaš, alj mir ti greni? Oj valček, oj stojaj, odgovor mi daj: Ti ideš, — povej mi, alj prideš nazaj ?
*   Dozdaj še ne  natisnjeni pesmici  smo našli v »Vencu", ki so ga spisoTali celovški bogoslovci 1. 1855.
„0j derzni praševalec, kaj prašal si me? »Ne dal b' odgovora, ker dalej me tre? »Alj ker tak' jednake so poti oljem, »Nekoljko počijem in to ti povem :
»Življenje je valček, in dnevi tek6 »Kot kapljice morje, — tek6 — odteko :  — »Se ve se zgubijo, ne bo jih nikdar, »Alj dan če zgubi se, obupat' nikar.
»Zmrači se in zora vsaj vstane ti spet, »Še moreš življenje in dušo otet'; »Alj ah — ne odlagaj, glej ura zbeži, »Zbeži in izdehneš in češ — in te ni 1
»Ce uro zamudiš, Bog drugo bo dal,
»Alj uči se šteti, bo dajat nehal-------------
— »Pa preveč mudim se, ah pozno je že, »Oj zadnjokrat kviško!" — ga morje požre.
Tolažba.
(Zložil Simon Jenko.)
Dan jasni v tihem mraku mine, Za mrakom merka noč se zgerne, Hlad polasti se zemlje čeme, Da se solzijo vse rastline.
Pa zjutrej solnce jih obiše; Ko klaverne zazre glavice, Objokano cvetlice vsake lice, Poljubi jih, solze obriše.
Ko žalost persi mi pokriva, Veselja sled iz njih mi zgine, In hujšajo se bolečine In tok solza oko zaliva ;
Še nadi vender serce bije : Naj dans si sreče gnev razsaja, Naj dans oblak nebo obdaja ; Pa jutre solnce lepši sije.
Pravljica o klobuci.
Zel6 žalostna resnica vsem klobukom in njih prijateljem. (Humoreska. Češki spisal Vitezslav Halek, poslovenil
Podgoričan.)       četrti,   J&r^r/t
»Naročil sem si v tovarni ljudomilega klobučarja — gospoda Surovega," — tak6 pripoveda naš klobuk. »Povekovitil bi rad s černilom svoje imenitne izkušnje, svojo doživelost, svoje ugodnosti in bridkosti, svoje ne-razkaljeno poštenje ,   zvlasti pa svojo korenito zvestost."
»Mnogo bratov nas je bilo, — toliko, da se bojim, da ne bi mogel vseh našteti po imenu; svojih sester nisem poznal. Na sv. Bonifacija dan sem prišel na svitlobo tega sveta in takoj ta dan so me obesili za steklo v omaro gospoda Surovega. O, ljubi svet, kako si čudovit! To je ljudi, to klobukov! Koliko je bratov! Kako  se mi je  serce razpalilo, ko sem videl
13*
toliko svojih tovarišev, da plešo" ljudem po glavah, — ljudem bogatim in ubožnim, vzvišenim in priprostim — in kedar so se sešli ti moji kameradje," kako čestito so se pozdravili vselej.
„Da pa ne zabim, moram najpoprej precej razodeti, da me je priroda nadarila z vsemi darovi, s katerimi koli se ponaša. Kasti sem bil — ugodne, udov — povitih, lic — zdravih, oči — iskrenih. Iz vsega mene je gledala neka posebna čestitost; obličja sem bil — nežnega, las — černih, svitlih. Vse to pa je presezala moja bistra razumnost in dičilo vse — moje blagostno serce. Kader koli sem se pogledal v zerkalo, vselej sem bil sam s seboj zadovoljen tako, da sem nekako hvaležno čutil na tihoma: da so vsi udje mojega telesa verlo ustvarjeni". Moj dobri oče ni zabil ničesar — meni potrebnega na duševno in životno popolnost; učitelj se je učitelju bahal z menoj, pedagog in klasiške filo-logije profesor sta me bila jako vesela, s kratka: vse je bilo edinih misli, da sem talent, — talent nenavaden; da mi bode še sreča cvela na svetu; da sem dete — skrivnostno; da sem nekako čudovit klobuk; da se ne zmesim se svetom. — Da, mojih mlajših bratov varuha je dosti potov pripovedovala in terdila o meni, da bo-dem še ministroval kedaj! Po tem sem precej poznal in vedel, da je minister neka posebna žival, zat<5 je tudi vsa moja skerb, vsa moja želja in vsa moja bolest po razodetji te varuhine menitve pečala se le s tem, kako bi se poministril.
»Mojega detinstva dnevi so tekli mirno, igralno, Iju-beznjivo; skoro sem uže" želel, da bi do smerti živel tako. Ali polastila se me je neka želja, ki mi tačas še ni bila jasna. Začelo mi je doma biti nekako tesno, nesterpno, sužno — pa nisem znal, zakaj. Presodil sem sicer očinega domu vse dobrote: očetovo skerb za-me, njegovo ljubezen itd.: ali vendar-le me je nekaj gnalo med svet. Da sem znal — kako, skočil bi bil s svojega klina, razdrobil šipo, za katero sem visel — mirno in ugodno; pobegnil bi bil med svet po razsežnem sveti! Veselil bi se bil se svojimi brati vred, razodeval jim svoje serce, — sam ne znam, kaj bi bil vse počenjal. „Poludne je bilo, ko sta dva gospoda prišla mimo mene; moja tovariša sta jima čepela na glavah, zdelo pa se mi je, da nista bila zadovoljna.
„„Jutri odidem!"" — dejal je eden gospodov. „„„Kako ti zavidam odhod!"""   —  dejal je drugi. „„To me sili od tu!""
„„„To je znamenje velikega duha!-'"" — dejal je zopet drugi gospod.
„Aha! — mislil sem in menil skrivaj, zdaj še le znam, kedo sem. Jaz sem velik duh! Zdaj še le sem umel, kaj je bilo to, ki me je tako krepko gnalo iz očine hiše. Do takrat so le ljudje terdili o meni, da sem mogočen duh, potle pa sem to sam znal.
„Kmalu sem sklenil, kaj učinim. Pojdem k svojemu očetu, dejal sem sam sebi, in porečem mu: oče, zahvaljujem se ti za vse dobrote, ki si me zasipal z njimi. Ali meni več ni po všeči v tvojej hiši. Nekaj me žene med svet. Daj mi veno, da odidem. Jaz sem mogočen duh.
»Moj oče je bil veledober, zmerom smo ga otroci radi imeli. Ni premišljal prav nič, temuč rekel je: »»Idi iskat si glavo, ljubo moje serce; na svoje veno in odidi po svetu z njim!!""
„Pervič v svojem živenji sem ta pot čutil, da sem živ in zdrav brezi glave — nov svet se je prikazal mojim očem: spoznal sem, da sem bil slep popreje, da je očetova prava, jaz pa — da sem brez glave.
.,Vdal sem se očetu, zlezel sem na svojo kljuko in tiho premišljal, kako bi si glavo našel.
„V tem nekedo pride k nam v prolajalnico in očeta ogovori za klobuk. To je bil, kar je vse kazalo, visok gospod.
»»Kakov klobuk?"" — povpraša moj oča. »»»Najnovejše delo,""" — odgovoril je gospod. „Oča je odperl omaro, v katerej sem visel za steklom , in nasmijal se mi. V meni je serce poskočilo. Da me ni bilo sram tega gospoda, takoj • bi bil očetu v roko skočil. A oča je znal mojo sinovsko željo, torej se je ozerl va-me, pogladil mi lase in obraz, ponosno me pogledal okrog in okrog, zatdčil v roci, na lahko priklonil se in povprašal gospoda :
„„Ne mara bi ta-le bil pristen?"" „Jaz sem bil — kakor   na  škerpceh.    Sapa je zastajala v meni,   serce mi je glasno utripalo: nisem gospoda izpustil iz oči.
Gospod me je vzel v roko, ljubeznjivo se nasmijal, blagostno prikimal z glavo, pogledal me, kakov sem znotraj, zopet prikimal in posadil me na glavo, na glavo, ki sem je tako želel.
„,,»Nekoliko je prevelik!""" — omenil je gospod, jaz pa sem menil, da je to dobro znamenje.
»Oča me tisto trenotje vzame gospodu z glave, ali njegovo oko ni bilo več tako očetovsko, kakor je bilo poprej, — pa nisem znal, zakaj ne. Obesil me je zopet na staro kljuko, jaz pa sem še le tiste trenotke izpoznal, kaj se godi. Persi so se mi zožile od same bolesti, v glavi se mi je vertilo — in zamolklo sem jeknil: o — gorje"!
»Po meni je moj bližnji brat prišel na versto. „»Morda bo ta-le prav vam, gospod, kaj?"" — povpraša oča.
»Gospod je z mojim bratom učinil to, kar je bil z menoj , a ko je bil nekolikokrat pokril se z njim in ga zopet z glave snel, a zopet posadil na-njo, dejal naposled :
„„„Ta mi je prav."""
»Oča je prikimal z glavo, tudi brata pogladil po obrazi in po laseh, očetovski poljubil ga, posadil gospodu na glavo, gospod pa je neko v papir dal očetu — in uže" je moj brat tistemu gospodu na glavi bil na poti med svet — med razsežni svet.
»Oj srečen si brat, ker si našel glavd! — dejal sem mu na slov6. Brat se je ozerl v nas druge svoje brate, rekel nam z Bogom, pa je odšel.
»Po tem času nisem imel več miru. Ko hitro sem bil izpoznal, kako" se čepi na človeškej glavi, nisem več mogel spati, imel sem zmerom dušljive sanje, najraji sem bil le sam, obraz mi je bledel in bolnooko sem pogledaval očeta.
»Zdelo se mi je, da je oča znal, da sem bolestoval. Prišel je k meni, pogladil me, potapljal po rami in rekel mi:                                                              .»
„ »Nič ne maraj, ljubi sinek, saj se ti ne bode zmerom tako zdehalo. Ce nisi bil po vše«i tej glavi, saj je še veliko drugih glav na svetu. Osoda to zahteva, le miren bodi, pa se prepričaš, da se ti bode dobro godilo na svetu.""
»Oča me je tješil, kakor je mogel, ali kaj je pomagalo vse to, ker se meni v serci ni nič premenilo.
»O kje najdem glavo, kje najdem svojo glavo! — ječal sem po dnevi, ječal po noči — žalostno tako, da je oča sam jel premišljati in zmajevati z glavo.
„»Za eno glavo klobuk na stran!"" potješii me je zopet oča in obesil na stran.
„Minolo je bilo nekoliko dni, predno  sem  prišel iz očinega doma.  V tem sem zložil t6—le pesen: Čim to serdce, čim to je, Že mi nedaš pokoje?
„Ta pesen je natisnjena šla med svet in doživela je uže nekoliko natisov.
„Jako krasno je sijalo solnce, ko sem vendar našel svojo glavo. Te radosti ne bi lehko popisal, inbogme! da je res: težko se vže spominjam, kaj sem vse čutil, fco sem bil našel svojo glavo. Samo to znam, da sem tista trenotja od samega veselja bil pijan tako, da sem zabil na ločitev od očeta in na njegove opomine; da sem sel na svojo glavo in da sem pervi pot v svojem živenji vskliknil;
Jaz sem srečen! —
„Pa to pride na versto v drugem oddelku.
II.
„Resnico je pestina v hiši mojega očeta govorila, ko mi je prorokovala, da bodem še kedaj ministroval, kajti glava, ki sem si jo bil odbral za vodnico svojega živenja, za svojo ljubo tovarišico, — ta glava je bila ministrova, minister je bil moj, jaz pa sem bil njegove glave. Bogme! taka sreča in tako nevadna, precej o pervem koraku tako sijajnost: to doživi malokedo na svetu, tudi jaz potle nisem več dvomil, da sem mogočen duh.
„Svoje žive dni ne pozabim tistih blagostnih časov, ki so mi cveli na ministrovej glavi. Užival sem največo všečnost, najserčnejšo pozornost, — užival vse, kar le more zahtevati klobuk na tem ubogem gerbastem svetu. Brezi greha bi čas svoje ljubezni do ministrove glave lehko imenoval zlati vek svojega živenja. Kar je množ-nemu človeškemu pokolenju raj: to je meni bilo bivanje ministru na glavi; torej se gotovo ni živemu kerstu ne bode čudovito zdelo, kar mi ni enkrat ni stožilo se po domu.
„Ko hitro sem bil se svojo glavo prišel domu — moram precej zdaj omeniti, da je to bila glava, ka-koršne ni na svetu nikoli nikjer. Dišala je tako, kakor pomladna cvetica, počesana in razčesana je bila vsak dan tako, kakor bi bila za bal pripravljena — pa saj tudi zakaj ne P saj je lehko ponašala se s takim duhom, kakoršen sem jaz! Tedaj ni moglo drugače biti.
„Ko hitro sem bil se svojo glavo prišel domii: uže me je čakal lokaj; lokaj me je podal hišniku, hišnik zopet hišniku, ta pa je zanesel me v klobučnico zaradi potrebnega mi pocinka. Pa sem res počival — mogoški: tako, kakor je tega vreden bil moj mogočni duh, —tako, kakor mi je bila napovedala pestina, — tako, kakor sem se tega nadejal najgloboče v svojem serci — in kakor si je to najskrivnostnejše želela moja duša. Nikakoršna stvar, nobena reč ni kalila mi mirnih misli — niti vznemirjala me v tihej bivalnici. Kader sem hotel tihovati, tihoval sem; kader sem želel govoriti, govoril sem; kader sem rajši molčal, molčal sem; ko pa sem bil zaspan, spal sem ali pa dremal. Kar le je gerlo ali serce poželelo: to sem uči val tekoj, ko hitro se je bila želja porodila v meni.
„Moja gospa: ministrova glava — ni brezi mene stopila nikoli nikamor; jaz sem jo spremljal na konji in peš, na vozi in poleg voza kakor je nama bilo ljubše. Ko je šel dež, vozila sva se: ko pa ni bilo dežja, pada so noge bolele naju, tudi sva vozila se. O lepem vremenu sva hodila peš; ko nama ni bil voz po všeči, hodila sva tudi peš, — peš sva z nosom rezala zrak.
„Bogme! na ministrovej glavi sem se učil izpozna-
vati svet. Kader se nama je zljubilo, peljala sva se v gledališče, pa tudi šla iz gledališča, kader se nama je zopet zljubilo: in enkrat nisva čakala konca. Tam ali tam so bile krasne veselice, kjer me je precej pri durih čakalo po sedem služnikov, ki so se pulili za cest, kateri me spremi na odločeno mesto. Tam pa tam so bila posvetovanja ali bile skupščine — ali bili zbori; — v njih sem jaz imel pervo cest. Ni ga bilo imenitnega domu, kamor bi me ne bili povabili, — še kaka cest jim je bila moja navzočnost.
„Ni dolgo časa trajalo, pa sem bil pošteno prepričan, da sem velik duh, — da, mogočnejši, nego sem se sam sebi dozdeval biti, ko me je še neka neznana želja gnala s kljuke za steklom; do cela sem bil preverjen, da sem nalašč za ministra ustvarjen, in čudil sem se, kako sem mogel kedaj biti tako šlevast, da sem dvomil o tem. Duhu, kakoršen sem bil jaz, takemu je najlaže ministro-vati. Kako so se čudili mi drugi klobuki: kako znam dosledno, kako dostojno, kako imenitno ministerski vesti se!
„Kako so se mi uklanjali drugi klobuci! Ni ga bilo ni enega klobuka v vsem mestu, — da, ni na deželi nikoli nikjer ne, da me ne bil poznal; da se ne bil uže" petdeset stopinj pred menoj vstavil; da me ne bi bil pozdravil z največo čestjo. Ali tak duh, kakoršen sem jaz, ni se posebno mudil z odzdravljanjem. Naj-čestitejšim srečevalcem sem prikimaval, kader je kak navaden klobuk, kaka šneba prišel mi naproti in pozdravil me, — njega še pogledal nisem. Pošteno sem čestil samo tiste,. kateri so me vabili na veselice, — kralja, njega pa sem vselej najbolj počestil.
.,Vsak drug, vsak menj čestiti klobuk je slavil me: tergali so se za mojo prijaznost, če sem kateremu le prikimal, razglašal je to po dva dneva; če pa sem kateremu do cela bil priklonil se, pomenjalo je to naj-rejšo slavo. Kar so mi klobuci le videli na očeh, to se je takoj zgodilo; poslušnost do gosposke je moje srečne dni cvela po vsej kraljevini. Najbogatejše dame so se muzale okrog mene, najimenitnejše matere so svoje hčere učile, naj škilijo za menoj. Mladenke so kopernele po mojih očeh tako, kakor lačna duša hrepeni po jedi, a katerej sem se priklonil, zavidalo jej je to deset drugih. Hčere so druga drugej pripovedale, kako korenjaški stopam — da vsak gibljaj, vsak korak priča ministra, jaz pa sem se ponašal s tem. Plela se je od doma do doma o meni povest, da lehko poterkam, kjer rajši, in da katera koli mati katerega koli domu mi rada na vrat obesi svojo hčer, katero koli bi si izbral.
„Tako so me bili veseli očito in zasobno, na ulici in doma, skrivaj in vnej! Moja beseda je vselej plačala več, nego denar, a moja obljuba več, nego beseda. Mojo delalnost so raznanjali ustmeno in pismeno, z besedami in s tiskom; časopisi so sleherni dan bili polni besedovanja o meni in hvaljenja. Po meni se je vel ves majhni in veliki svet. Kakor sem jaz sedel na glavi, tako bi bili radi sedeli na glavi klobuki vseh uradnikov. Kakor sem jaz korakal, tako so se učili stopati vsi — mladeniči in starci, ki so pazili na-me, kako se more klobuk poministriti. Kakor sem jaz gledal, tako so gledali vsi; kakor sem jaz govoril, tako so govorili vsi, — kar sem jaz govoril, to so govorili vsi.
„0 nekej priliki sem bil prišel na ulico neokerta-čen, nisem utegnil, da bi me bil osnažil lokaj. Drugega dne so vsi klobuci bili prašni, kakor sem jaz bil poprej ta dan. Ko pa sem se tisti dan po tem med ljudi prikazal osnažen: še tistega dne precej so se okertačili vsi klobuki, katerim je bilo kaj do mene.
»Nekega dne je bilo k meni prišlo petnajst klobukov: poprosili so me, da bi jih počestil s kakim sponi inom, kader pride kaka prazna služba na versto, in šestdeset klobukov mi je poslalo pismena voščila, ko sem slavil svoj god.
„Ali klobuk ne sme" nikdar zabiti: če je prav naj-viši, najmogočnejši, najčistejši, najvažnejši gospod na glavi, — da najlaže pade. Česar se klobuk najmenj nadeje, to se mu najrajše pripeti, a če se sodniki zarote mu, ne ogne se žalostnega konca.
„Prigodilo se je, da je na poti prehitel me dež, vjel veter, in dež in veter sta me pokopala. Dež me je bil pokropil, veter pa vzdignil z glave, ki sem jo najglobo-kejše ljubil, a ležal sem v blatu, kakor na opomin, da se promenim v prah in pepel. Zlodjevo je vse okrog mene jelo krohotati. Klobuki, kateri so se svetim strahom približali se mi vselej, posmehovali so se mi. Minister me je sicer dvignil od tal, ali poprejšnja slava mi je merknila; le dež me je bil malo opral, le veter je bil poigral z menoj, pa je zibnila moja slava — in nikoli več se nisem povspel na višek svoje poprejšnje cesti. Minister me ni več nesel v sobo; precej na stopnicah me je oddal služniku: svojega krasnega bivališča — svoje sreče zibeli, tega svojega raja — nisem videl ga več. Kakor strupovit mraz, tako je neka strašna slutnja prešinila mi vse ude, bridka osoda je plesala mi pred očmi z vso svojo resnostjo. — Da, ni toliko sočutja niso imeli do mene, da bi bili dali posloviti se mi od bivališča, v katerem sem bil preživel tako blagotne ure; ni „z Bogom!" nisem smel reči glavi,- ki sem bil ustvarjen jej. Ničesar ni bilo nikomur do mojega mogočnega duha, do mojega stanu! Sužnik sam je zlodjevo senasmijal, ko me je deržal v roci, jaz pa sem prisegal strašno osveto vsem, če se utegnem zopet po-veličati kedaj.
„Precej tistega dne" je po mesti, po deželi in še dalje bila razvedela se vest o mojem padci. Moji sovražniki so vriskali, in jaz sem izpoznal, da nisem imel nikjer nobenega prijatelja, ni enega ne — da je vse bilo le kanljivo, priliznjeno in potuhnjeno do mene.
„Samo to je dobro, ker velikega duha nikoli ne zapusti svest. Vdal sem se svojej osodi: moški sem terpel svoj padec, — da, tudi temu sem se uklonil, da se bo-dem ogibal ljudi, ki mi prej še na mari niso bili.
„Ljubeznjivi bralec, odpusti mi, kar ti pripovem dalje, kako sem prišel učenjaku na glavo! Kako se mi je godilo pri njem, to pride na versto v tretjem oddelku.
(Dalje prihodnjič.)
Potniške drobtine.
(Spisuje L. Ferčnik.) (Dalje.)
14. oktobra.
Zjutraj sem moral že zgodaj po koncu in spet čez most na Budejevički kolodvor. Vlak se je imel odpraviti že ob petih, a odpravil seje šele pol šestih. Mikalo me je zeld zvedeti, kako se vozi s konji na železnih šinah; tu sem zvedel toliko, da me takošna vožnja nič več ne mika.
Da bi vlaka ne zamudil, koračim jo že ob xj2b čez most in proti kolodvoru, a na kolodvoru je bilo še vse temno.   Na skrajnem koncu kolodvornega poslopja berli
slaba lučica, kakor od leščerbe. Tje se obernem in stopim v pisarno obratno, kjer si je denarničar še le spanje mel iz oči. Po rešenji biljeta hočem v čakalnico, a ta je bila pod milim nebom. Počasi prikobacajo možiceljni in se sučejo prav okretno na kolodvoru in krog dveh večih vozov, stoječih na šinah. No! vprašam enega teh možakov, čegar dostojnost nisem poznal, ,.je to ves vlak?" „Da," mi odgovori, „druga leta o tem času že nismo več prevažali ljudi, ampak le samo blago, ker se blagu ne mudi toliko priti na določeno mesto". Šencaj, to bo vesela vožnja! si mislim. Dvakrat pomerim na voz in dvakrat me prisili merzla sapa, ga spet zapustiti in po gibanji na kolodvoru si toge ude zopet ogreti. Med tem prihaja še nekaj drugih potnikov; brez izjemka so bili vsi Čehovi, kakor tudi obratno osebstvo, zatorej sem tudi na tej čerti slišal toliko češkega govora, da sem se že celo v Cehah mislil. Vozovi imajo po 3 oddelke, srednji je največi in ima prostora za 6 v sili za 8 oseb; sprednji in zadnji sta si enaka in se more, če se ne motim, voz na obeh krajih zapreči. Zadnji oddelek na vozu, ki je bil odmenjen nam potnikom, je prevzela družina s peterimi osebami, stariši s tremi otročiči; v srednjo se stlači 7 oseb in ti so že pred odlazom tožili, da jih zaradi gnječe vse boli. Zbali so se studne juterne sape, zato so se gnjetli vkup in nekteri še s puhanjem tesni zaboj, kupej imenovan, kurili, da je neki ženski že sape primanjkovalo in so morali odduške odpahniti.
Oziroma teh okoliščin izvolim se vsesti v prednji oddelek, kterega sem imel deliti edino le s kočijažem. Noge si oba zavarujeva s kosmato, debelo odejo, da nama mraz ni preveč do živega segal.
Voza sta naprežena, pred vsakega po 2 konja, a ne vštric, ampak eden za drugim mora tekati, kakor v šali zatrobi kondukter in vlak se pomika naprej. V zdanji lokomotivni dobi se nam vožnja po železnici s konji šaljiva in smešna pozdeva, kakor vsaka zastarela reč, svoje dni pa je pomenjala močen napredek. Treba je omeniti, da je ta čerta najstareja našega cesarstva in izdelana že med leti 1815—1832; merila je od Budejevic do Linca 18 milj , v letih 1834—1836 se je dedelal še 9 milj dolgi kos od Linca do Gmundna. Od Linca do Gmundna je že davno napravljena lokomotivna železnica; od Budejevic do Linca je pa še v delu, do Zatlesbaha že dodelana ter obratu izročena.
Iz popisa gre lahko soditi, da vožnja na železnici s konji ni noben dir; prav lepi čas imaš, ogledati si do dobrega kraje bližnje in daljne ob železnici. Zavoljo manjih stroškov so napeljali to železnico po gozdih in pustih bregovih, da ni bilo treba dragih zemljišč odkupovati. Torej ne prehitro se pomikuje naš vlak v pogostih krivuljah v klanec in ko smo priropotali že uro daleč, se čerta tako zavije, da imamo celo Linško okolico pred seboj. Mogočna Donava je hlapila svoj jutranji hlap, vsi dimniki mestni so kadili kakor velika tobakarska družba, nad mestom pa se je vzdigalo poslopje na Frajinbergu — in zadej bolj Pestlinskagora z romarsko cerkvijo. Bil je to zadnji zanimiv pogled. Čerta se je kmalo zavila v gozd s temnim smrečjem in tu nas čaka dolga versta z blagom naloženih vozov. Kadoved-nost me je mikala, kako se bomo ogibali, kajti do sem je bila napeljana le ena koleja, a uganjka se je rešila prav naravno, V gozdu je prostora obilo in tu ste napravljene dve koleji kacih 40—50 sežnjev. Tu je čaka-lišče obema vlakoma, kteri pred tje dospe, čaka nasprotnega vlaka na ogibalni koleji in kedar ta prisopiha s konji, se mora vstaviti na vštricni ogibalni koleji toliko časa, da prejšnji vlak, če je daljši,   iz glavne čerte
9
_   103   —
pride na ogibalno in iz te zopet na glavno čerto. Nevarnosti ni nobene za potnike , prej bi utegnila biti za vprežene konje. Šine kolejne niso popolnoma železne, železne šinice, na kterih tečejo kola, so pribite na lesene, podolgoma ložene hlode, in čuvaj jih mora pred vožnjo z grafitom mazati, da kola bolj gladko derče. Ko do-spemo verh klancev, se izpreže en konj in odda v postajni hlev; ker je poznej čerta nagnjena, zadostuje en konj.
Družba, tako mi je vedel pripovedovati kočijaž, ima 300 konjev, hlapci in kočijaži so plačani na mesec in vsak ima voziti le svoj kos ceste, dalej ne pride nikdar. Kedar pride na svojo postajo, izpreže konje, in čaka nasprotnega vlaka, da ga zapelje spet na svojem kosu nazaj.
Kraji, po kterih smo se vozili, niso bili niti prijetni, niti rodovitni. V Galnajcerkvi je postaja za zajterk; zmraženim in teščim je prav dobro dčla topla kava in požirek koralke po verhu.
Na drugi postaji v Lestu postojimo spet 10 minut. Od perve do druge postaje se je vozilo večidel po gozdih ali rebrih; od daleč se nam je kazalo mestice Frei-stadt. Na drugi postaji dobimo terdega Čeha za soseda, ki je prevzel voditev voza ali vlakiča v malem. Pri So-meravi vidimo stavljenje nove železnice; kolodvor dodelan in cel roj delalcev, ki so kopali, nakladali, vozili, nadzorovali, burke uganjali in kar je še drugega pri enakih delih navadnega.
Na 3. postaji v Crešnjici (Kerschbaum) se odpoči-jemo, kajti vozili smo se že celih 6 ur. Gostilničar Kutzberger je poskerbel pošteno južino s čer no kavo in pivom vred za 1 gld. 6 kraje. Pri mizi sem še le spoznal svoje potne tovariše, ki so bili dosihmal v srednjem oddelku mojim ocena prikriti. Mož v petdesetih letih z obokanim nosom, s težko zlato verižico nad trebuhom, roke s perstani okovane, se kmalo razodene kot potomca Semitovega.
Precej se izpove", da je obertnik iz Furth-a in da potuje po opravkih v Cehe. Svoj obert je moral že boljše zastopiti, nego zemljopisje; o avstrijskih deželah je bil popolnoma neveden in govoriti je vendar hotel. Terst mu je po imenu najbolj znano mesto, ker morebiti nekaj blaga od tod prejema.
Od Crešnjice do železnične postaje v Zattlesdorfu je svet prav reven, zemlja roda, malo sadja, tudi gozdno drevje pritlično, toliko več se pridela lanu, kterega sem videl mnogo in prav lepega, razprostertega po pašnikih, ali pa že postavljenega v kapelice. Videlo se je, da so se tu že poprijeli merzlovodnega gojenja, ker sem zapazil več takih jam napravljenih za godenje. Od Crešnjice do Zattlesdorfa imel sem prav prijetno vožnjo. Ker se je zadnji oddelek spraznil, mi svetuje vozov sprevodnik, naj se vsedem v ta oddelek, češ, tam bom za vetrom in bom imel priliko prav mirno si ogledovati okolico in svet; za ta nasvet sem mu bil prav hvaležen.
V Zattlesdorfu čakamo 3/4 ure na odhod vlaka, v Cehah se reče odjezd, a jezdili nismo, nego prav pohlevno se vozili. V čakalnici in kupeji se je zbrala prava mešanica ljudi, Čehov, Nemcev in utrakvistov, kakor se to sploh primerja na razuojezičnih mejah. Ce-hinje kakor Slovenke ljubijo pisano svetlo obleko, pisane rute, predpasnike itd.; Nemke pa temno obleko in imajo glavo ovito s svilnato černo ruto.
(Dalje prihodnjič.)

Smešnice.
*  Nek pek sreča mesarja. — Zdravo prijatelj, odkod pa ? — Jaz pridem ravno iz tvoje pekarije, kjer sem si hlebec hrana kupil, odgovori mesar. — Kruha? vpraša pekar začuden, kje pa ga imaš ? — V žepu mojega pers-nika ga imam, reče smijoč se mesar iu odide. Pekar se močno jezi, da ga je mesar z njegovo znano malo peko tako na smeh postavil in sklene o priložnosti se nad njim maščevati. Kmalo se zopet srečata pek in mesar. Pek se prijazno približa in vpraša mesarja: Znaš li prijatelj, odkod pridem? — Ne! — Iz tvoje mesnice, kjer sem volovsko glavo kupil. — Kje pa jo imaš, vpraša mesar. — Pod mojim klobukom, odgovori pek in se grohotno nasmija, da je mesarja tako dobro osmešil.
*  V družbi se je govorilo o smerti. Nek šaljivec reče: Najraje bi jaz umeri na pustni večer, ker tega dne so vsi vragovi na plesu, pa bi jim lahko ušel in v nebo zmuznil.
*  Sluga ukrade sreberno žlico. Pride v zapor in sodnik mu dosodi 20 s palico. Ko se mu jih je odmerilo deset, začne se bolestno zvijati in silno ihteti, tako da ga sodnik oprosti zadnjih deset. — »Bog Vam stokrat poverili, kar ste meni odpustili" — zahvaluje se sluga sodniku in vstane s klopi.
Ogled po svetu.
Avstrijsko - ogerska deržava. Največ govora po časnikih je zdaj o imenovanji novih cesarskih namestnikov. Dosedanji deželni glavar na Kranjskem, Auersperg, je mesto odstavljenega Wurzbacha imenovan za namestnika v Ljubljani. Baron Ceschi pride iz Celovca za namestnika v Terst. Dalje je ministerstvo prestavilo dolenje-avstrijskega namestnika Weberja na Moravsko, moravskega namestnika grofa Thuna v Solnograd in barona Konrada iz Zgornje-Avstrij-skega na Dunaj. Vladni in nekteri židovski listi pravijo, da je vlada s tem imenovanjem uterdila ustavo. Posebno zadovoljni so z Auerspergom in nadejajo se, da bo on vse narodnjake na Kranjskem kar na mah v kozji rog ugnal in „k večnemu molčanju" primoral. Govori se tudi, da bo deželni zbor na Kranjskem razpuščen in da bodo pri novih volitvah nemčurji zmagali. Nam se pa zdi, da bo Auersperg na Kranjskem še manj opravil kakor Wurzbach. Ako pride do novih volitev, bodo Slovenci na Kranjskem zopet pokazali, da oni ne odstopijo od svojega pravičnega programa in da bodo enoglasno volili svoje prejšnje zastopnike. — Kedo pride na izpraznjeno mesto na Koroškem, ni še znano. Ceschi nam Slovencem sicer ni bil poseben prijatelj, pa toliko pravicoljubnosti je vendar pokazal, da je marsikterega nemškutarskega uradnika, kar se tiče slovenskega uradovanja, zavernil na pravo pot.
V hervaškem saboru ste se narodna in madjaronska stranka pogodili. Eedne seje so se pričele. Kako dolgo bo ta prijateljska zveza trajala, se ne da določiti, pa menda ne dolgo, ker se ne da misliti, da bodeta tako neenaka elementa, kakor madjaroni in narodnjaki, dolgo časa prijatelja. —
Volitve na Ogerskem izpadajo Deakovcem in vladi ugodne. Najnovejše poročila naznanjajo, da je dozdaj 226 deakovcev in 126 levičnjakov ali vladi nasprotne stranke izvoljenih.
-     104   —
Proti Magjaroni, ali zaprav proti vladnimi Magjaroui je povzdignil glas sam Magjar, voditelj levice T i s z a in govoril v Debrečinu svojim volilceni o volitvah tako-le: „Zalostno je v tem boji to, da se podkup, zloraba oblasti, teptanje pravice posameznih in zatajevanje postav — v taki meri upotrebljuje, kakor si nihče v naši domovini niti sanjati ni mogel. In to se je godilo od onih, ki so najbolj poklicani narodno nravnost in spoštovanje postave varovati. To je žalostno. Ker če to ravnanje dalje traja, mora se moralnost (magjarskega) naroda pogubiti, spoštovanje do zakonov iz naroda izginiti, vera v ustavno življenje' podreti, in neizmerne nasledke imeti." Za to obeta ' AŠffiia., 'da bode levica vse storila, da zdanji nepošteni vladi na ..Ojjperskem, katera pravico z nogami tepta in narodno pt^fcgJjjfiTdtrova, kermilo z rok izterga.
I>i*iižt>& sv. Mohora.
Letošnje družbine knjige so hvala Bogu v natisu vse končane, razun Koledarja vse tudi že vezane. Ker se Koledar sproti veže, prične razpošiljatev takoj t drugi polovici tega mesca. Vso razpošiljatev oskerbuje druž-bini blagajnik g. profesor Andrej Einspieler v Celovcu; perve knjige bodo poslane v mesta, da je učenci srednjih in viših šol dob6 še pred koncem šolskega leta. Častite gg. poverjenike prosimo , knjige razdeliti tako, da sprejme vsak družbenik šestero bukev namreč:
1.  „ŽiYljenje svetnikov" 7. snopič.
2.  „Življenje Kristusovo" 4. snopič.
3.  „Kupčija in obertnija."
4.  „Umni živinorejec."
5.  „Slovenske Večernlce" 27. zvezek in
6.  ..koledar za leto 1873."
Knjige se bodo navadno pošiljale kot blago po železnici, da se udom in predstojnikom prihrani prevelika poštnina; po pošti jih dobž samo oni, ki so izrecno to tir-jali. Ce se vrine semtertje kaka pomota, naj se blagovoljno poroča odboru, da jo preiskava in poravna. Pri tolikem številu udov se na pozneje spremembe stanovališča ni moglo ozir jemati; zato naj sprejme vsak svoje bukve v tisti dekaniji in fari, v kteri se je vpisal.
Natančni družbini imenik kaže, da šteje družba letos 397 dosmertnih in 18.528 letnih udov, tedaj je letos vseh družnikov 18.925.
Po posameznih škofijah razdele se tako-le :
1. Goriška    .    .	56 dosmert.		2158
2. Kerška    .    .	36	T*	1913
3. Lavantinska .	112		6533
4. Ljubljanska .	154	V	6519
5. Teržaška	21		1033
6. Senjska   .    .	2	V	95
7. Poreška  .    .	2		84
8. Zagrebška    .	3	n	101
9. Sekovska	8		62
10. Somboteljska	—	v	13
11. Videmska	—		10
12. Razne druge	3	»	7
Vkup    .    397 dosmert. 18.528 letnih udov. Lani je bilo vpisanih 368 dosmert., 17.027 letnih udov. Tedaj je letos   pristopilo na novo   29   dosmert. in 1501 1. udov. Tedaj vkup 1530 družbenikov._____________________
Izdajateljica: K. Janežič. — Ogdovorni urednik: Š.
Družbini dohodki znašajo letos .    .  19.672 gld. 34  \T Ako se jim   primerjajo vsi   stroški 19.462    „    10
Ostane gotovine . 210 gld. 24 kr. od ktere se polovica združi z Matico, polovica pa za Jan&! žičevo ustanovitev daruje.
Matici  je   letos priraslo 595 gld. 62 kr., tedaj iz. naša njena glavnica 15.029 gld. 27 kr.
Omenili smo v 10. listu „Bes." odborov sklep, p0 kterem namerava izdavati „občno povestnico" in zgodovino o raznih iznajdbah," če najde za taka dela pripravnih pisateljev. Kadostno naznanimo danes da odborov poziv do slov. pisateljev ni ostal brez vspeha. „Občno povestnico" spisovati se je odboru ponudil mož, kteremu je odbor s polnim zaupanjem izročil važno in težko nalogo. Ta mož je gospod profesor Josip S t a r 6. Poterjen na praškem vseučilišču za predavanje zgodovine in zemljopisja na visi gimnaziji z nemškim , slovenskim in hervaškim učnim jezikom, predava za čas svojega petletnega službovanja samo zgodovino na celi gimnaziji; ravno je imenovan za profesorja na Novomeški gimnaziji ter se tako iz Požege verne v ožjo svojo domovino. Načert po kterem misli občno povestnico za prosto slov. ljudstvo spisovati, je družbin odbor popolnoma odobril, ker se po vsem zlaga s stavljenimi pogoji. Enoglasno so tedaj odborniki sklenili, gosp. pisatelja prositi, da obljubo spolni in delo prevzame. Spisovati zgodovino o iznajdbah, oglasili so se dosedaj trije pisatelji; kteremu se bode to delo izročilo, odloči odbor v prihodnji seji.
Darilo za Umekov spominek.
Prenesek iz 2. lista 154 gld.  — kr.
83.   Neimenovan........—    „     30   „
84.   G. Anton Sovdat, c. kr. fin. komisar       1    „     —   „
85.   „   Jož. Škarbina, župnik v Ukvah .      —    ,     70   »
86.   „ Franc Kepec, kaplan v Kostanjevici      —    „     70   „
87.   „ J. Brence, duhoven v Dutovljah .      —    „     50   „
88.   „ O. Beno Scheitz, g. prof. v Celovcu       4    „     -f-   „
89.   „ V. Kodrič, strežaj v Terstu    .    .        1    „     —   „
Vkup    .    1S2 gld.  20 kr.
Kurzi na Dunaji 8. julija 1872.
Kreditne akcije    .   gld. 329.60 I Nadavek na srebro   gld. 108.05 Narodno posojilo.      „     64.60 I Napoleondori  .   .   .   „       8.90
Žitna cena v Celovcu.
Po vaganu:
pšenica gld. 6.36 — rež gld. 4.15   —   ječmen gld. 3.34   —   oves gld. 1.98 — ajda gld. 4.30 — turšica gld. 4.35.
Listnica.
Besednikova. Cč. gg. A. P. v Lj. Naročnina za drugo polletje je poravnana. — SI. čitalnica v K. za 2 iztisa je za celo leto samo 5 gld. naročnine , katero smo že v začetku leta prejeli. — SI. čital. v M. Za pervo polovico tekočega leta nismo še prejeli naročnine. — J. P. v Kr. Humoreski manjka najpotrebnejšega, namreč humora, torej je v tej obliki ne moremo porabiti. —_____________________________________________
Janežič. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.