stavčni člen metafora pisec poved svobodni verz stavek pika pravljica črtica vejica stavek roman pesnik samostalnik osebek izvor priredje odvisnik poved vejica oseba izjava poudarek esej oklepaj vrste besedil intonacija glagol glagol zaimek predmet prislovno določilo priredje beseda veznik naklon osebni zaimek stavčni člen metafora pisec poved svobodni verz stavek pika pravljica črtica vejica stavek roman pesnik samostalnik osebek izvor priredje odvisnik poved vejica oseba izjava poudarek esej oklepaj vrste besedil intonacija glagol glagol zaimek predmet prislovno določilo priredje beseda veznik naklon osebni zaimek I 36 Mag. Vesna Žnidar I Osnovna šola Kolezija Ljubljana Vloga pravopisne norme pri popravkih velike/ male začetnice v korpusu Šolar Orthographic Norm in Upper- and Lowercase Letter Correction in Šolar Corpus Izvleček V prispevku obravnavamo popravljanje besedil v okviru razvijanja pravopisne zmožnosti učencev, in sicer se posvečamo popravkom velike oz. male začetnice. Da bi ugotovili, s čim imajo učenci pri zapisovanju težave in čemu bi bilo treba pri pouku slovenščine posvetiti več pozornosti, smo analizirali konkretne pravopisne te- žave ter popravke učiteljev iz specializiranega korpusa Šolar. Popravke smo presojali z vidika pravopisne norme in ugotavljali, ali se je učitelji pri popravljanju držijo ali prihaja do odklonov. V analizi popravkov smo ugotovili, katere kategorije velike oz. male začetni- ce povzročajo učencem največ težav ter katera področja so se tudi za učitelje izkazala kot najbolj problematična. Ugotovitve bodo lahko v pomoč učiteljem pri popravljanju šolskih besedil, odpirajo pa tudi možnosti za nadaljnje raziskave normativnega razreševanja tež- jih mest rabe velike oz. male začetnice. Abstract I n this paper, we focus on correcting texts in the context of strengthening learners‘ phonological awareness by focusing on the correction of uppercase and lowercase let- ters. To find out what students‘ errors are and which ones need to be addressed by teachers of Slovenian, we analysed specific spelling mistakes and corrections made by teachers from the specialised Šolar corpus. We assessed them from the point of view of orthography and determined whether the teachers adhered to it or if there were devia- tions. In the analysis, we found out which categories of capitalisation (i. e., upper- and lowercase letters) were the most critical for the students or the most problematic for the teachers. In addition to helping teachers correct school texts, this also opens possibilities for further research into the normative resolution of the more challenging upper- and lowercase usage. Ključne besede: pravopis, napaka, kodifikacija, jezikovna zmožnost Keywords: orthography, error, codification, linguistic ability DIDAKTIČNI IZZIVI I 37 stavčni člen metafora pisec poved svobodni verz stavek pika pravljica črtica vejica stavek roman pesnik samostalnik osebek izvor priredje odvisnik poved vejica oseba izjava poudarek esej oklepaj vrste besedil intonacija glagol glagol zaimek predmet prislovno določilo priredje beseda veznik naklon osebni zaimek Mag. Vesna Žnidar I Vloga pravopisne norme pri popravkih velike/male začetnice v korpusu Šolar I str. 36-43 1 Uvod V prispevku obravnavamo popravljanje besedil učen- cev kot del razvijanja pravopisne zmožnosti pri po- uku slovenščine, in sicer se osredotočamo na po- pravke velike/male začetnice. Vpogled v realne pravopisne napake učencev pri tvorjenju besedila in popravke učiteljev nam je nudilo korpusno gradivo. S kategorizacijo napak do- ločamo vrste težav na področju rabe velike/male začetnice, ki pri razvoju pravopisne zmožnosti zahtevajo posebno po- zornost. Ugotavljamo tudi, kako napake popravljajo učitelji, in sicer predvsem z vidika skladnosti s pravopisno normo. Zanima nas, ali prihaja pri tem do odklonov, pa tudi do ne- enotnosti učiteljev pri popravljanju, kar ob zavedanju, da popravki nudijo pomembno povratno informacijo učen- cem, nudi izhodišče za razmišljanje o oblikovanju smernic za popravljanje besedil učencev. 2 Teoretična izhodišča P irih Svetina (2003, 18) napake v procesu učenja tujega jezika opredeljuje kot »odstopanja od pričakovane- ga, ustreznega in pravilnega/, ki/ pomenijo določeno vrsto ‚neuspešnosti‘ v jezikovni produkciji«; to pojmovanje napake apliciramo na besedila rojenih govorcev slovenšči- ne, le da pri njih pričakujemo bolj razvito jezikovno (tudi pravopisno) zmožnost. Toporišič (1992, 121) govori o na- pačnosti, ki je to, »/k/ar ne ustreza jezikovni normi (ali predpisu), in sicer na vseh ravneh jezikovnega ustroja: na fonološki, slovnični, slovarski, besedilni, to pa tako izrazno kakor tudi pomensko /…/)«. Na osnovi prepoznane napa- ke učitelj naredi popravek; tega definira Toporišič (1992, 195): »1. Sprememba besedila ali njegovega dela tako, kakor je prav oz. pravilno. 2. Izboljšava slabšega z boljšim, zlasti v besedilu«. Učitelj torej med popravljanjem besedila išče odklone od pravilnega, ustreznega in pričakovanega, tj. skladnega s kodificirano normo in s pragmatičnimi okoliš- činami, značilnega za določeno besedilno vrsto in tega, kar ocenjuje kot pravilno oz. ustrezno. Nasprotno so v korpusu Šolar z izrazom napaka poimenovani popravljeni jezikovni pojavi ne glede na njihovo (ne)pravilnost, (ne)ustreznost in (ne)pričakovanost; v tem pomenu ga bomo uporabljali v kontekstih, v katerih ga ne bomo mogli nadomestiti z izra- zom popravek. Pri analizi popravkov velike/male začetnice se bomo opirali na pravopisno normo. Zanjo je značilno, da se ne spreminja sočasno s spreminjanjem aktualne rabe, ampak je kodifici- rana in se spremeni ob izidu novega pravopisnega priročni- ka. Pravila so osnovana na evalvaciji predhodnih pravil ter razprave v strokovnih krogih in z zainteresirano javnostjo (Dobrovoljc, Jakop, 2012, 5–11). Promocija kodificirane norme poteka predvsem v vzgojno-izobraževalnem procesu (Skubic, 2005, 15), usvojena pa naj bi bila ob zaključku sred- njega splošnega izobraževanja (UN SŠ, 2008, 35–37, 40). 3 Korpusno gradivo V sodobnem jezikoslovju lahko dolgotrajno iskanje in zbiranje podatkov nadomesti uporaba korpu- sov, tj. elektronskih zbirk »avtentičnih besedil /ali njihovih delov/, zbranih po določenih kriterijih glede na namen korpusa« (Gorjanc, Fišer, 2013, 10). Korpusi so se začeli intenzivno uporabljati v 90. letih 20. stoletja, ko je raz- voj tehnologije omogočil shranjevanje velikih elektronskih zbirk podatkov in hitro iskanje po njih (Kosem idr., 2012, 16). Prvi korpus slovenščine, FIDA, je začel nastajati l. 1997, l. 2003 je sledil korpus Nova beseda (Verdonik, 2015, 2). Te- meljni deli korpusnega jezikoslovja na Slovenskem predstav- ljata monografija Uvod v korpusno jezikoslovje (Gorjanc, 2005) in Študije o korpusnem jezikoslovju (Gorjanc, Krek, 2005). Korpusi so, ker odražajo realno jezikovno rabo, »edi- ni relevantni vir za sodobne jezikovne opise in oblikovanje učinkovitih jezikovnotehnoloških aplikacij« (Gorjanc, Fi- šer, 2013, 10) ter predstavljajo osnovo za empirične jezi- kovne študije (Gorjanc, Logar, 2005, 637). Jezikovni opis v korpusnem jezikoslovju je osnovan »izključno na podlagi jezikovnih podatkov iz besedil« (Arhar, Gorjanc, 2007, 96), s čimer »omogoča neposredno primerjavo obstoječih jezi- kovnih pravil /tj. jezikovne norme/ in njihovo udejanjanje v jezikovni rabi« (Arhar Holdt, Dobrovoljc, Popič, 2013, 19). Avtentična besedila učencev in dijakov najdemo v specia- liziranem (Gorjanc, Fišer, 2013, 12) korpusu Šolar, ki sodi med korpuse usvajanja jezika (Kosem idr., 2012, 19) in vse- buje besedilnovrstno različne pisne izdelke, ki so nastali večinoma v šolskem letu 2009/2010 tako pri pouku sloven- ščine kot prvega jezika (82,3 %) kot pri drugih predmetih v tretjem triletju osnovne šole in v srednji šoli (Rozman idr. 2018: 119). Prva različica (Šolar 1.0) iz leta 2010 (Goli, 1018, 39) je vsebovala 2703 besedil, v katerih je bilo 967.477 besed. Učiteljske popravke je v prvi verziji vsebovalo nekaj več kot 56 % besedil. Korpus je vseboval 35.035 označenih popravkov, mdr. dvojne napake (isti del besedila ima dve oznaki za tip napake) in povezane napake (popravek je pos- ledica drugega popravka, npr. zamenjava predloga povzroči spremembo sklona); v prvi verziji korpusa so bile zbrane v posebni kategoriji (Goli, 2018, 30). Pomanjkljivost prve različice je bila premajhna regijska uravnoteženost (Kosem idr., 2016, 96). Ob nadgradnji v letih 2015–2018 se je korpus gradivno obogatil in regijsko uravnotežil, tako da verzija Šo- lar 2.0 zajema 1.638.229 besed iz 5485 besedil. Zadnja raz- I 38 Slovenščina v šoli I številka 3 I letnik XXVI I 2023 ličica, Šolar 3.0, prinaša izboljšavo označevanja, mdr. večjo zanesljivost oblikoslovnih oznak ter nekatere nove oznake, poleg tega pa so ločena besedila z učiteljskimi popravki in besedila brez njih (Center za jezikovne vire in tehnologije). Popravki v korpusu Šolar so razvrščeni v štiri kategorije: na- paka zapisa (s podkategorijami: črkovanje, pisanje skupaj/ narazen, mala/velika začetnica, ločilo, krajšava, številka); napaka besedišča; napaka oblike; napaka skladnje (s pod- kategorijami: besedni red, izpuščeni podatki, odvečni po- datki, neustrezna struktura). Podtipi oz. podkategorije na- pak so bili določeni sproti, pri nastajanju korpusa (Kosem idr., 2012, 13–27, 34; naslovna spletna stran korpusa Šolar, http://ssj.slovenscina.eu/korpusi/solar). 4 Metoda dela A nalizirali smo popravke velike in male začetnice v korpusu Šolar, pri čemer smo uporabili tako kvanti- tativno kot kvalitativno metodo. Korpusnojezikov- no analizo smo nadgradili z interpretacijo korpusnih po- datkov – presojali smo skladnost popravkov s pravopisno normo. V korpusu Šolar je 2125 popravkov velike in male začetnice. Spadajo v posebno kategorijo, poimenovano napake zapisa. Pri analizi se je pokazala potreba po natančnejši razvrstitvi. Pri klasifikaciji smo si pomagali s podkategorijami iz speci- aliziranega korpusa lektoriranih avtorskih besedil in prevo- dov Lektor (Popič, 2014, 90), ki je v izhodišču po korpusu Šolar povzel strukturo (Popič, 2014, 81), a je bila ta skladno s potrebami, ki so se pokazale pri gradnji korpusa Lektor, natančneje razdelana; popravki velike/male začetnice v njem so razdeljeni na šest kategorij. Pri razvrstitvi smo upo- števali kriterije za razvrstitev v korpusu Lektor (Popič, 2014, 127–129, 230, 234, 238–239). Ugotavljali smo deleže posa- meznih vrst napak znotraj popravkov velike/male začetnice (pri istovrstnih napakah smo upoštevali število pojavitev) ter konkretne pravopisne težave učencev in dijakov. Preso- jali smo, ali se učitelji pri popravljanju držijo kodificirane pravopisne norme (Slovenski pravopis, 2001), ali prihaja do odstopanj, ali pa sledijo celo parakodifikaciji – izraz povze- mamo po Popič (2014, 179) in ga razumemo kot pravila, ki niso osnovana na kodifikaciji, so pa v praksi obstoječa pri popravljanju besedila. 5 Analiza popravkov velike/male začetnice P opravke iz kategorije mala/velika začetnica smo raz- delili na: • začetnice pri zapisu imen bitij: 337 (15,9 %) poprav- kov, • začetnice pri zapisu zemljepisnih imen: 113 (5,3 %) popravkov, • začetnice pri zapisu vrstnih in svojilnih pridevnikov: 121 (5,7 %) popravkov, Slika 1: Korpus Šolar (vir: posnetek zaslona) DIDAKTIČNI IZZIVI I 39 I str. 36-43 Mag. Vesna Žnidar I Vloga pravopisne norme pri popravkih velike/male začetnice v korpusu Šolar • začetnice na začetku povedi: 1208 (56,8 %) popravkov, • začetnice pri zapisu stvarnih/občnih poimenovanj: 323 (15,2 %) popravki, • ostalo: 23 (1,1 %) popravkov. 5.1 Popravki začetnice pri zapisu imen bitij V to kategorijo so uvrščene sledeče skupine popravkov pri imenih bitij: osebna imena, priimki, vzdevki, imena prebi- valcev ipd.; nazivi in podobna občna poimenovanja oseb; živalska imena; poimenovanja pasem, živalskih vrst ipd., mitološka bitja in poosebitve; pa tudi pridevniki iz lastnih imen bitij (Popič, 2014, 128). Napake se pojavljajo že v enobesednih primerih, kot so: osebna imena, npr. črtomir → Črtomir, priimki, npr. karnič- niku → Karničniku, psevdonimi, npr. petek → Petek. Podobno je pri svojilnih pridevnikih iz lastnih imen bitij, npr. hamle- tovim → Hamletovim. Pozornost zbuja popravek Doktorjeve → doktorjeve (ukaze), pri čemer je Doktor v tem kontekstu domišljijsko osebno lastno ime. Težave povzroča tudi zapis predložnih sestavin, npr. Don Kihot (ime književne osebe). V korpusu (tako v besedilih s popravki kot v tistih brez njih), najdemo znotraj povedi obe varianti: don Kihot (184-krat) in Don Kihot (22-krat); moč- no prevladuje varianta, ki ni skladna z jezikovno normo (SP 2001). Popravkov don Kihota → Don Kihota nismo našli, pač pa se je trikrat pojavil obraten popravek: Don Kihota → don Kihota, torej popravek skladno z jezikovno normo → neskladno z jezikovno normo. Začetnice Don učitelji pravi- loma niso popravljali. 14-krat se je pojavila tudi varianta Don kihot, ki nakazuje, da učenec/dijak ne pozna struktu- re večbesednega imena. Dobrovoljc in Jakop (2012, 64–65) predlagata, da bi bilo pravopisnemu pravilu, po katerem ta imena pišemo citatno, dodan abecedni seznam predložnih sestavin, prav tako pa jih najdemo med problemskimi sklo- pi ePravopisa (kategorija Priimki s predimki). Tudi pri imenih pripadnikov narodov in narodnosti najde- mo napačno zapisane enobesedne primere, npr. slovenci → Slovenci, italijanov → Italijanov. Med popravki so tudi na- pačni oz. deloma pravilni, npr. angležom → Angležom (na- mesto: Angležem) – učitelj je popravil pravopisno napako, spregledal pa je oblikoslovno napako v isti besedi, kar je v procesu razvijanja jezikovne zmožnosti problematično. V rabi opažamo variantnost pri zapisu veroslovnih in ba- jeslovnih imen, npr. bog → Bog (kadar gre za lastno ime krščanskega boga), Sv. Duha → Sv. duha, kiklop → Kiklop. Poimenovanje Kiklop/kiklop se znotraj povedi pojavi 21- krat, prevladuje zapis z malo začetnico (20 primerov). Do Graf 1: Delež napak v posameznih podkategorijah napak velike/male začetnice v korpusu Šolar Korpus Šolar I 40 Slovenščina v šoli I številka 3 I letnik XXVI I 2023 popravkov prihaja v obeh smereh: Kiklop → kiklop in kiklop → Kiklop, kar je verjetno tudi posledica neenotne norme v jezikovnih priročnikih. V SSKJ tako najdemo: »kiklóp tudi ciklóp -a m (ȏ ̣ ) 1. v grški mitologiji velikan z očesom sredi čela«, v Slovenskem pravopisu (SP 2001): »Kiklóp -a m, oseb. i. ( ȏ ̣ ) |grška bajeslovna oseba|«, kar ne velja za rabo v prene- senem pomenu: »kiklóp -a m, člov. (ȏ ̣ ) |velikan|; poud. |mo- čen človek|«, v ePravopisu pa je geslo Kiklop med imeni bitij: |grško bajeslovno bitje, enooki velikan|. Z veliko začetnico se, skladno s Slovenskim pravopisom (SP ,2001, § 47), pišejo tudi sopomenska (nadomestna) poimenovanja veroslovnih in bajeslovnih imen bitij, npr. Stvarnik (Bog); popravek Ko je bila v tistem mestu huda lakota, je videl rešitev le pri Očetu → očetu – Bogu torej nima osnove v kodifikaciji. Nasprotno so občna poimenovanja veroslovnih in bajeslovnih bitij vča- sih zapisana z veliko začetnico, npr. Ti ljudje mislijo, da so Bogovi → bogovi, da na njih stoji svet, Sirene → sirene. Opazne so težave pri poimenovanjih za pripadnike gibanj, nazorov, ver, listov, društev, strank, redov, podjetij ipd., npr. Fašisti → fašisti, Poganom → poganom; včasih tudi v kombi- naciji z drugo vrsto popravka, npr. z besediščem: Krščanom → kristjanom; pri poimenovanjih oseb, ki opravljajo določen poklic ipd., npr. Župnik → župnik; pri poimenovanjih oseb po družbeni pripadnosti, npr. Baronica → baronica. Ta na- paka se pogosto pojavlja v nagovorih in pozdravih v pismih in uradnih dopisih, npr. (Draga) Mama → mama!, (Spošto- vani) Gospod → gospod (direktor), na kar bi lahko vplivalo zapisovanje izrazov posebnega razmerja ali spoštovanja z veliko začetnico (prim. SP 2001, § 156). 5.2 Popravki začetnice pri zapisu zemljepisnih imen V to kategorijo so uvrščeni popravki zapisa zemljepisnih imen, ne zajema pa popravkov pridevnikov iz zemljepisnih lastnih imen, razen če so že sami zemljepisna lastna imena (Popič, 2014, 129). Pri naselbinskih zemljepisnih lastnih imenih so napake že v enobesednih primerih, npr. iz verone → iz Verone, pri več- besednih pa predvsem, kadar gre za izjeme od osnovnega pravila, npr. Novo Mesto → Novo mesto. Pri nenaselbinskih zemljepisnih imenih se pojavljajo po- pravki pri imenih držav, npr. slovenija → Slovenija, danske → Danske; pokrajin, npr. na gorenjskem → na Gorenjskem, na tržaškem → na Tržaškem; voda, npr. ljubljanici → Ljubljanici; polotokov, npr. na balkanu → na Balkanu; poslopij in drugih stavb, npr. tromostovje → Tromostovje. Sem sodi tudi zmaje- vem mostu pri Ljubljanici → Zmajevem mostu pri Ljubljanici. Učitelj je popravil začetnico skladno s kodificirano normo (SP 2001, §77), ni pa spremenil napačnega (neobstoječe- ga) imena mostu – ta se namreč imenuje Zmajski most. Pri popravku Križanke → križanke, gre bržkone za napako (za vpliv občnega poimenovanja oz. za premajhno pozornost pri popravljanju besedila). Imena ulic so večinoma zakrita, da bi se zakrila identiteta pišočega; med redkimi vidnimi najdemo popravek na Hribu/Na Hribu → Na hribu. Proble- matični so popravki pri imenih nebesnih teles, npr. Kajn in Abel sta bila sinova Adama in Eve, ki sta bila prva človeka na zemlji → Zemlji, ki je skladen s pravopisnim pravilom o za- pisu imen nebesnih teles (SP , 2001; § 67), vendar bi se lahko učitelj skliceval tudi na § 141, da z malo začetnico pišemo »besede luna, mesec, sonce, večernica, gostosevci ipd., kadar z njimi ne mislimo na nebesna telesa, temveč jih pojmuje- mo kot dele obdajajoče nas predmetnosti«. 5.3 Popravki začetnice pri zapisu vrstnih in svojilnih pridevnikov Kategorija Začetnica pri zapisu pridevnika ne zajema pri- devnikov, obravnavanih v predhodnih kategorijah, temveč primere, ki jih vanje ni bilo mogoče uvrstiti (Popič, 2014, 238). V korpusu se pojavljajo napačni zapisi vrstnih pridevni- kov iz naselbinskih in nenaselbinskih zemljepisnih lastnih imen oz. poimenovanj pripadnikov narodov in narodnosti, npr. na Danskem → danskem (dvoru), Slovanske → slovanske (bogove); vrstnih pridevnikov, ki poimenujejo vrste organi- zacij, npr. Škofijska → škofijska (gimnazija); dogodkov, npr. Zimske → zimske OI; vrstnih pridevnikov iz poimenovanj zgodovinskih, literarnih obdobij ipd., npr. v Renesančni → renesančni (umetnosti), v Današnjem → današnjem (času); vrstnih pridevnikov iz literarnih pojmov – občnih imen, npr. Literarna → literarna (zvrst), Lirski → lirski (subjekt) oz. iz stvarnih lastnih imen, npr. o dveh Svetopisemskih → sve- topisemskih (zgodbah). Pri popravljanju besedila je včasih težko določiti, ali gre za uradno ime ali vrstno poimenova- nje, dodatno težavo pa predstavlja raba istega pridevnika v različnih vlogah: olimpijske → Olimpijske (igre)/Olimpijski → olimpijski ogenj. Pojavljajo se tudi popravki svojilnih pridevnikov iz občnih poimenovanj bitij, npr. Očetovemu → očetovemu vajencu, in – izjemoma – lastnostnih pridevnikov, npr. Mladega → mladega (Sirijca). Problematična je začetnica pridevnika Božji/božji. Slovarski del pravopisa daje prednost mali začetnici, medtem ko naj bi bila velika začetnica omejena na teološka in bogoslužna besedila. Weiss v Jezikovni svetovalnici portala FRAN poja- snjuje, da se »/v/ zadnjih prevodih svetopisemskih besedil DIDAKTIČNI IZZIVI I 41 I str. 36-43 Mag. Vesna Žnidar I Vloga pravopisne norme pri popravkih velike/male začetnice v korpusu Šolar /…/ pridevnik Božji piše z veliko začetnico /in je izenačen/ s pridevnikom Bogov (ki pa se ne uporablja /…/); /kar/ ve- lja za verska besedila, medtem ko ostaja mala začetnica v pridevniku božji za z Bogom kot osebo le še rahlo povezane reči (božja pot = romanje), kletvice (v božjo mater) ipd.«. V korpusu najdemo oba zapisa (prevladuje mala začetnica) in enako število popravkov v obeh smereh: npr. Jerman uresni- či želje matere, v katerih ga prosi, naj ne zapusti Božje → božje vere.; Zanj je bila pravica najpomembnejši pojem, da prideš v božje → Božje kraljestvo /…/. Podobne dileme so v besedilih, kakor koli povezanih z versko tematiko, pogoste, najdemo npr. Bogomilo je prepri- čala Krščanska → krščanska vera s tem, da verujejo v posmr- tno življenje.; Odlomek govori o tem, kako ima kaplan govor pri Sveti → sveti maši /…/. 5.4 Popravki začetnice na začetku povedi Popravki začetnice na začetku povedi se najpogosteje po- javljajo v premem govoru, ob združitvi/razdružitvi povedi ter hkrati s popravki besednega reda. Primere navajamo z vsemi popravki: na obravnavane popravke opozarjamo z znakom →, na ostale pa z opombami. Pri premem govoru težavo predstavlja začetnica na začetku dobesednega navedka, ki stoji za spremnim stavkom, npr. Ko on reče, da je normalen in da ne misli, 1 da je Drohojewski, mu bolničar reče: „najprej → Najprej te bomo prepričali da si in nato te bomo tega ozdravili. ”. Popravki začetnice zgolj zaradi združitve/razdružitve po- vedi so pogosto slogovno motivirani (npr. razdruževanje »predolgih« povedi) in nimajo osnove v kodifikaciji, ampak sledijo (tudi že neaktualnim) priročnikom, torej gre za pa- rakodifikacijo (prim. Popič, 2014, 246). Primer takšnih slo- govnih priporočil so lastnosti dobrega jezikovnega sloga (po: Trdina, 1971, 10–27): slovniška pravilnost /kar pravzaprav ni lastnost sloga, ampak kodifikacija oz. norma/, besedna čistost, natančnost, besedna uglajenost, jasnost izražanja, jedrnatost, lahkotnost izražanja, naravnost, ustreznost. Pri popravkih učitelji pogosto s piko nadomestijo vejico, npr. Antigona je čudovita a žalostna zgodba z dokaj vsakdanjo vsebino , → . s → S tem mislim na bistvo te zgodbe, ki /…/; podpičje, npr. Kot sem že v uvodu napisala, je bil Polikarp trd kot hlod ; → . že → Že v samem Tavčarjevem opisu, kako /…/; ali pa malo začetnico zamenjajo z veliko za tremi pikami, npr. Vsi smo bili prijatelji, nihče se ni oziral na finančni po- ložaj, nihče ni gledal, 2 kakšna oblačila nosimo 3 … za → Za to nam je bilo preprosto vseeno. Združitve povedi se pojavljajo redkeje, npr. Kljub temu so priseljenci, prišleki, velik problem . → , Saj → saj se večina ljudi do njih vede drugače /…/. Ob spremembi besednega reda se na začetku povedi lahko znajde druga beseda, katere začetnica se posledično spre- meni, enako pa velja za začetnico besede, ki jo učitelj po- makne na neprvo mesto v povedi, npr. Vse to se je spraševal → Spraševal se je vse to in razmišljal, 4 ali je vredno trpeti /…/; odpravo zaimka, npr. Razlog uboja tiči v tem, da je Meu- rsault želel potrditi svoja načela svobodnega življenja proti običajnim smernicam. On z → Z umorom torej ne krši svojih načel, saj mu je za druge ljudi vseeno, na nikogar ni čustve- no navezan.; odpravo protivnega veznika, npr. Na nek način postane celo svobodna. Toda ta → Ta svoboda pa ji ni prinesla notranjega miru /…/; ali izogibanjem ponavljanju: Ljube- zenski ideal, to je Julija Primic, mu je bila nedosegljiva. Julija je bila → Bila je iz višjega stanu /…/. V navedenih primerih vidimo, da učitelji v praksi ne popravljajo vseh napak, npr. Najprej te bomo prepričali (manjka vejica) da si (manjka vejica) in nato te bomo tega ozdravili. Z vidika razvijanja pravopisne zmožnosti se nam takšna nepopolna povratna informacija učencem oz. dija- kom ne zdi ustrezna. 5.5 Popravki začetnice pri zapisu stvarnega/občnega poimenovanja V tej kategoriji najdemo popravke začetnice stvarnih/obč- nih imen stvari, snovi in pojmov (Popič, 2014, 127). V korpusu najdemo popravke pri zapisu enobesednih in večbesednih naslovov književnih del oz. njihovih delov, npr. (v drugem delu) krsta → Krsta, črna Orhideja → Črna or- hideja. Učenci včasih napačno določijo, kje se začne lastno ime, npr. v starih Grških bajkah → v Starih grških bajkah. Predvsem naslove religioznih besedil učenci včasih zapišejo kot občna poimenovanja, npr. sveto pismo → Sveto pismo, v evangeliju po Luku → v Evangeliju po Luku. Napake se pojav- ljajo tudi, če se naslov književnega dela pojavi kot občno po- imenovanje, npr. En izmed simbolov je Tek → tek za vozom. Problematičen je popravek: Hiša Marije Pomočnice → Hiša Marije pomočnice, saj (1) je Marija Pomočnica ime veroslov- nega bitja (gl. SP, 2001; § 47) in (2) je v naslovu romana Pomočnica pisano z veliko začetnico (v sistemu COBISS je 1 Vejico je vstavil učitelj. 2 Vejico je vstavil učitelj. 3 Tu je učitelj izbrisal vejico. 4 Vejico je vstavil učitelj. I 42 Slovenščina v šoli I številka 3 I letnik XXVI I 2023 relevantnih (tj. slovenskih) zadetkov s tem naslovom 36, od tega je beseda Pomočnica/pomočnica 30-krat pisana z veli- ko, 6-krat pa z malo začetnico). Pojavljajo se tudi napake zapisa imen zavodov in ustanov, npr. založba Mladinska knjiga → Založba Mladinska knjiga, osnovno šolo Sava Kladnika → Osnovno šolo Sava Kladni- ka, oz. vrstnih poimenovanj le-teh, npr. (učenka 9. razre- da) Osnovne šole → osnovne šole; imen šolskih predmetov, študijskih programov in usmeritev (k izbirnemu predmetu) sodobna priprava hrane → Sodobna priprava hrane. To kate- gorijo navajata Dobrovoljc in Jakop (2012, 77) pri stvarnih imenih, in sicer med podkategorijami, s katerimi je treba dopolniti kategorijo Imena, naslovi stvaritev ter imena po- glavij in drugih sestavnih enot teh stvaritev. Opozarjata pa, da se »/p/oljudna poimenovanja npr. osnovnošolskih pred- metov /…/ pogosto pišejo z malo začetnico«. Skladna s tem določilom sta popravka: (uro) Nemščine → nemščine in (študira) Ekonomijo → ekonomijo. V primeru: pri Sodobni pripravi hrane → pri sodobni pripravi hrane pa je učitelj spre- menil veliko začetnico pri zapisu uradnega imena šolskega predmeta v malo, čeprav ne gre za poljudno poimenovanje. Z veliko začetnico so včasih zapisane različne skupine ob- čnih imen, ki se v rabi pojavljajo ob lastnih imenih, kot so literarni pojmi, npr. Epa → epa, v Citatu → v citatu, Realizma → realizma; imen jezikov, npr. v Poljščini → v poljščini; imen praznikov, npr. Novo leto → novo leto; imen mesecev, dni v tednu, letnih časov, npr. Maja → maja, Jesen → jesen, Soboto → soboto, Petek → petek (v bližini enakozvočnega osebnega imena: Fantu sem dal ime Petek, saj sem ga našel na dan Pe- tek → petek). Težave se pojavljajo pri ločevanju med poljudnimi poime- novanji in uradnimi naslovi prireditev, npr. Olimpijada → olimpijada; vendar: (akcija) očistimo Slovenijo → Očistimo Slovenijo. Med problematičnimi primeri velja omeniti še ime indu- strijskega izdelka: Sprite → sprite. Popravek je skladen s ko- difikacijo (SP , 2001; § 147), ki določa zapis imen »industrij- skih izdelkov ipd., nastal/ih/ iz imen podjetij in trgovskih znamk, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki«, z malo začetnico. A Dobrovoljc in Jakop (2012, 82–83) opozarjata, da je treba pravila posodobiti skladno s spoz- nanjem, da »/i/mena znamk in industrijskih izdelkov ohra- njajo lastnoimenskost tudi v položajih, ko niso uporabljeni kot imenovalni prilastki ob občnoimenskem jedru«, a da je treba »/o/d kategorije imen (blagovnih) znamk in indu- strijskih izdelkov /…/ ločiti kategorijo poobčnoimenjenih izrazov, ki niso več lastna imena, saj zaznamujejo vrsto, na primer kalodont ‚zobna krema /…/‘.« Enako je z imeni iger; problematičnost zapisa (in s tem negotovost pri zapisova- nju) dokazuje zapis s samimi velikimi črkami: Naslednji dan pa smo se igrali: LOV NA MORSKE KAČE → lov na morske kače! Dobrovoljc in Jakop (2012, 85) navajata imena iger med kategorijami, s katerimi bi bilo treba dopolniti stvarna občna poimenovanja, ob čemer pojasnjujeta, da imena iger, »ki so vrstna poimenovanja«, pišemo z malo začetnico, »/z/ apis imen iger z veliko začetnico /pa/ je upravičen le tak- rat, ko se nanašajo na ime industrijskega izdelka oziroma znamke.« 5.6 Ostalo V to kategorijo sodi 23 primerov, ki jih nismo mogli uvr- stiti v nobeno od ostalih kategorij, npr. Lepo Prosim; … saj se je pri Adamu počutila Varno … Predvidevamo, da gre za lapsuse. 6 Sklep N a osnovi analize popravkov velike/male začetnice v korpusu Šolar smo ugotovili, v katerih primerih imajo učenci težave pri zapisovanju. Napake se pojavljajo že v preprostih, enobesednih prime- rih. Ker je zapisovanje preprostejših in učencem bolj znanih primerov z veliko začetnico standard znanja že v 1. triletju osnovne šole, pravilo pa naj bi usvojili in nadgradili z več- besednimi lastnimi imeni v 2. triletju osnovne šole (UN OŠ, 2018, 49, 53), si zapis z malo začetnico pri učencih 3. triletja in dijakih le stežka razlagamo kot posledico nepoznavanja kodificirane norme, ampak nakazuje, da zapis velike za- četnice v lastnih imenih še ni dovolj avtomatiziran, lahko pa gre tudi za premajhno zbranost oz. skrbnost pri zapiso- vanju, kar kaže na potrebo po več utrjevanja pri usvajanju pravopisne norme. Velika skupina popravkov nakazuje težave pri razločevanju lastnih imen od občnih poimenovanj. Te v pretežni meri zajema kategorija začetnica pri zapisu stvarnega/občnega poimenovanja, pojavljajo pa se tudi v drugih kategorijah. Pri lastnih imenih bitij so to poimenovanja za osebe, ki op- ravljajo določen poklic (npr. Župnik → župnik), poimeno- vanja po družbeni pripadnosti (npr. Baronica → baronica), poimenovanja za pripadnike gibanj, nazorov, ver ipd. (npr. Poganom → poganom) ter veroslovna, bajeslovna, domi- šljijska ipd. imena (npr. Kiklop → kiklop). Pri zemljepisnih lastnih imenih so to imena pokrajin, ki so enakozvočna vr- stnim pridevnikom (npr. na Gorenjskem → na gorenjskem). Pri zapisu vrstnih in svojilnih pridevnikov so problematič- ne skupine: vrstni pridevniki, tvorjeni iz naselbinskih in nenaselbinskih zemljepisnih lastnih imen oz. iz poimeno- vanj pripadnikov narodov in narodnosti (npr. Slovanski → DIDAKTIČNI IZZIVI I 43 I str. 36-43 Mag. Vesna Žnidar I Vloga pravopisne norme pri popravkih velike/male začetnice v korpusu Šolar slovanski bogovi), vrstni pridevniki, ki poimenujejo vrste organizacij in dogodkov (npr. Olimpijski → olimpijski ogenj), ter vrstni pridevniki, tvorjeni iz poimenovanj zgodovinskih, literarnih obdobij oz. iz stvarnih lastnih imen (npr. Rene- sančni → renesančni umetnosti). Popravki začetnice na začetku povedi so pogosto posledica skladenjskega (lahko obenem stilističnega) popravka, kot je združitev/razdružitev dveh povedi, in niso osnovani na kodifikaciji, temveč na slogovnih priporočilih, kot so izogi- banje ponavljanju, jasno izražanje (kamor sodijo tudi »pre- dolge« povedi), uporaba pestrega besedišča – gre torej za parakodifikacijo (prim. Popič, 2014, 246). Tipičen primer so lastnosti dobrega jezikovnega sloga, ki jih navaja S. Trdina (1971, 10–27), pri čemer je tudi »slovniška pravilnost« poj- movana kot lastnost dobrega sloga. Težave so se pokazale tudi pri zapisu premega govora, če je spremni stavek pred dobesednim navedkom. Pri popravljanju napak se težave pojavljajo, kjer je norma v priročnikih neenotna (npr. K/kiklop) oz. kjer se raba (v določenih okoliščinah) razlikuje od norme, kot je pri veli- ki začetnici pri občnih poimenovanjih v verskih besedilih (npr. pri S/sveti maši). Neenotnost se pojavlja tudi pri zapi- sovanju imen šolskih predmetov. V takšnih primerih priha- ja do nasprotujočih si popravkov, kar je z vidika kakovosti povratne informacije učencem problematično in nudi izho- dišče za razmislek o smernicah, ki bi bile učiteljem v oporo pri popravljanju besedil učencev in bi omogočile večjo eno- tnost pri popravljanju. V korpusu smo našli tudi primere neustreznih popravkov (npr. angležom → Angležom) in primere, da je učitelj po- pravil samo nekatere napake. Da bi poiskali vzroke, bi bila potrebna posebna raziskava, ki bi najbrž posegla tudi na področje pogojev za strokovno delo učiteljev (čas, ki ga ima učitelj ob vseh drugih obveznostih na voljo za popravljanje izdelkov učencev, finančne in časovne možnosti za izobra- ževanje o novostih na področju jezikovne norme, ponudba ustreznih seminarjev in delavnic ipd.). Viri in literatura Arhar, Š. in Gorjanc, V. (2007). Korpus FidaPLUS: nova generacija slo- venskega referenčnega korpusa. Jezik in slovstvo, 52(2), 95–110. Arhar Holdt, Š., Dobrovoljc, K. in Popič, D. (2013). Reprezentacija stan- dardnega in nestandardnega v virih SSJ. Žele, A. (ur.). Zbornik Obdobja 32: Družbena funkcijskost jezika (vidiki, merila, opredelitve), str. 19–27. Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Fi- lozofske fakultete. Besedilni korpusi. Center za jezikovne vire in tehnologije. https://www. cjvt.si/viri-in-orodja/besedilni-korpusi/ Dobrovoljc, H. in Jakop, N. (2012). Sodobni pravopisni priročnik med nor- mo in predpisom. Založba ZRC. Goli, T. (2018). Na napakah se učimo: kategorizacija učiteljskih popravkov v korpusu Šolar 2.0. [Magistrsko delo]. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Gorjanc, V . (2005). Uvod v korpusno jezikoslovje. Izolit. Gorjanc, V . in Logar, N. (2005). Od splošnih do specializiranih korpusov – načela gradnje glede na njihov namen. Zbornik Obdobja 24: Razvoj slo- venskega strokovnega jezika. Ur. I. Orel. Center za slovenščino kot drugi/ tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Gorjanc, V . in Fišer, D.(2013). Korpusna analiza. Znanstvena založba Fi- lozofske fakultete. Kosem, I., Stritar, M., Može, S., Zwitter Vitez, A., Arhar Holdt, Š. in Rozman, T. (2012). Analiza jezikovnih težav učencev: korpusni pristop. Trojina, zavod za uporabno slovenistiko. Pirih Svetina, N. (2003). Napaka v ogledalu procesa učenja tujega jezika. Jezik in slovstvo, 48(2), 17–26. Popič, D. (2014). Korpusnojezikovna analiza vplivov na slovenska prevo- dna besedila. Doktorska disertacija. Filozofska fakulteta, Univerza v Lju- bljani. Rozman, T., Arhar Holdt, Š., Pollak, S. in Kosem, I. (2018). Kolokacije v korpusu Šolar. Jezik in slovstvo, 63(2–3), 117–128. Skubic, Andrej E., (2005). Obrazi jezika. Študentska založba. Toporišič, J. (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Cankarjeva založba. Trdina, S. (1971). Besedna umetnost II. Mladinska knjiga. Učni načrt (posodobljena izdaja). Program osnovna šola. Slovenščina. (2018). https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Osnov- na-sola/Ucni-nacrti/obvezni/UN_slovenscina.pdf Učni načrt: slovenščina: gimnazija (2008). http://eportal.mss.edus.si/ msswww/programi2010/programi/media/pdf/un_gimnazija/un_sloven- scina_gimn.pdf Verdonik, D. (2015). Jezikovnoteoretska načela v korpusnem jezikoslov- ju. Slovenščina 2.0 3/1. 1–27. http://www.dlib.si W eiss, P . (2017). Raba velike oz. male začetnice v zvezi »Božji Sin«. Jezikov- na svetovalnica. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/ COBISS. https://www.cobiss.si/ ePravopis. https://fran.si/134/slovenski-pravopis Fran, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. www.fran.si Jezikovna svetovalnica.: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/ Korpus Lektor. http://lektor.sketchengine.co.uk/run.cgi/first_form? orpname=fidaplus_lektor; http://ssj.slovenscina.eu/korpusi/lektor Korpus Šolar. http://solar.sketchengine.co.uk/run.cgi/first_form?corpna- me=fidaplus_solar; http://ssj.slovenscina.eu/korpusi/solar Pravopis 8.0 (predlog): Pravila novega slovenskega pravopisa za javno raz- pravo. https://fran.si/pravopis8 Pravopisne kategorije – Problemski sklopi ePravopisa. https://fran.si/ spt-kategorije?tab=PriimkiSPredimki Slovenski pravopis (2001). ZRC SAZU. SSKJ. https://fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika