PESEM
MIRAN   J A R C
Vsi zvoki sveta pojo o tem,
vse podobe pravljičijo žejnim očem,
daljno je, tajnovito ko sni
iz samotnih iskanj in palečih noči,
brezmejno kakor zvezdno nebo, pesmi se zdi dosegljivo sam6 —
a je bloden privid. Neki večer ugasne sinji daljinski nemir,
beseda zastane, pesem molči ... Pa naj je migljaj le brezčasnosti.
V eno se dvoje življenj je prelilo, misel, zavest je v val pretalilo.
O,  najsvetejše ure vihar: biti na žrtveniku požar.
SAM
VINKO   KOšAK
Čutim pretakanja ritmov iz večnosti v dan, slutim lepote v tihe noči zasanjane, utripe večnih src pod zvezde pokojne.
Sredi vesoljstva sem,
sredi življenja,
divjega beganja človeka
in stvorov njegovih rok,
sredi v brezbrežje bežečih svetov
in kroženja zvezd
in sem sam.
Čutim pretakanja ritmov iz večnosti v dan, slutim lepote v tihe noči zasanjane. kje bratje ste, kje, — mene je strah in sem sam.