Leto XLII. - Štev. 2 (2079) Četrtek, 11. januarja 1990 Posamezna številka 1000 lir
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERQUE	GORIZIA	SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 • DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO U/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo del le Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RISCOSSA	ITALY		
Z novim letom v novo Evropo Predsednik ulade Giulio Andreotti u Gorici
LETO 1989
Ko ob nastopu novega leta iščemo primernih besed za uvod v čas, ki je pred nami, nam spomin nehote uhaja nazaj, na leto 1989. Pred letom dni si je svet postavljal podobna vprašanja, kakor si jih postavlja danes: kam plovemo, kakšna bo bodočnost sveta, kako bo z našo Evropo? No, in že takrat je bila v zraku povsem jasna zavest, da se nekaj dogaja, da se povojni red v temeljih maje.
Leto 1989, ki bo nedvomno ostalo posebej zapisano v evropski in svetovni zgodovini, pa je povsem prehitelo vsa naša pričakovanja. Če bi namreč kdo samo še pred letom dni trdil, da je Poljska pričakala Silvestrovo s Tadeuszem Mazo-vvieckim na čelu vlade., da bo Nemčija šla v novo leto brez Berlinskega zidu, da se bosta v Pragi Vaclav Havel in Aleksander Dubček držala pod pazduho, prvi kot predsednik republike, drugi kot predsednik parlamenta, da bo romunsko ljudstvo v enem samem tednu strmoglavilo komunistično diktaturo, da bodo vstopile Madžarska, Bolgarija, Vzhodna Nemčija, Slovenija in Hrvaška v novo leto v pričakovanju prvih povojnih kolikor toliko svobodnih volitev, če bi torej kdo pred letom dni napovedal kaj podobnega, bi izpadel kot fantast, vizionar, povsem nerealen človek.
OPTIMIZEM ZAHODA
In vendar se je vse to v zadnjih mesecih zgodilo. In ta čudež se je prav do tragičnih decembrskih dni zdel toliko večji, ker se je vse spreminjalo nenasilno, skoraj brez prelivanja krvi! Zahodnega sveta se je tako polastil optimizem, kakršnega že dolgo nismo poznali in ki mestoma prehaja že v pravo nerazumno evforijo. Francis Fukuyama, visok ameriški funkcinor in novoheglovski filozof, v svoji nedavni uspešnici trdi, da pomenita propad realnega socializma ter planetarna zmaga tržnega gospodarstva konec velikih idej, torej konec zgodovine. In že spet nov raj na zemlji.
GLEJMO RESNICI V OCI
Tragični dogodki v Romuniji, ki so okrvavili lanski Božič, so delovali kot streznitev. Konec tega v tolikih ozirih sijajnega leta 1989 smo tako praznovali ob največjem krvoprelitju, kar jih pozna vsa povojna evropska zgodovina. Pa tudi ne glede na romunski primer je treba na položaj gledati z realnimi očmi. Na lanski Dragi je prof. France Bučar nazorno in prepričljivo pokazal, kako bodo sedanje spremembe v Vzhodni Evropi tem državam šele omogočile, da se bodo sploh lahko soočile z realnimi problemi našega časa: kulturo, nacionalnim vprašanjem, gospodarstvom, socialno politiko, ekologijo itd. Torej ne konec, ampak kvečjemu začetek zgodovine.
Že sam seznam odprtih vprašanj, katerih reševanja se bo morala Evropa v kratkem lotiti, nam tako pokaže, da kakor je po eni strani upravičena radost nad novim upanjem, ki se je tako nepričakovano razgrnilo nad Evropo, obenem ne gre pozabiti na resnost sedanjega položaja In na ovire, ki jih bo treba premagati, če naj »skupni evropski dom« ali »Evropa od Atlantika do Uralov« preideta iz besed v dejanja. In da se stvarnost v bližnji bodočnosti nikakor ne kaže v pretirano rožnatih barvah, potrjujejo mnogi trezni opazovalci. Znani ekonomist Nobelovec Milton Friedman je, recimo, v nedavnem intervjuju izjavil, da glede gospodarskega razvoja Vzhodne Evrope nikakor ni optimist.
KAKŠEN NAPREDEK?
Zahodni svet Je pri presojanju dogodkov zadnjih let večkrat površen. Prevladuje mišljenje, da je edino vprašanje, ki ga Je treba rešiti, to, kako presaditi tudi na Vzhod sistem tržnega gospodarstva. Da brez svobodnega tržišča v današnjih razmerah ni gospodarskega razvoja, je sicer
vsem jasno, a to seveda še ni tisti »skupni evropski dom«, o katerem govori ruski predsednik Gorbačov, in še manj »Evropa od Atlantika do Urala«, ki jo ima v mislih papež Janez Pavel II.
Zreducirati skupno Evropo na Evropo ekonomskih interesov, pomeni prezreti bistvo vprašanja. To bi bila resnično usodna napaka, ki bi v sedanjih okoliščinah nujno potisnila ves evropski Vzhod na raven kolonije, ali recimo kar molzne krave. Daljnoročno pa bi bilo to v škodo enim in drugim, Zahodu in Vzhodu.
Bistvo vprašanja pa je kulturno v širokem pomenu besede in zadeva tako Zahod kot Vzhod. Gre za novo pojmovanje in doživljanje kulture dela in potrošnje, za vlogo družine, za nove oblike socialne zaščite, za ovrednotenje narodnosti in narodnih manjšin itd. Skratka, gre za novo etično-politično vizijo, ki naj ne bo več utemeljena na ideologiji, ampak na resnici, na dialogu, na vesti, na ponovnem odkritju človeka kot moralnega bitja. To je veliko sporočilo nove pomladi narodov v letu 1989.
Naše stoletje je prepričljivo pokazalo, kam človek zabrede, ko se zanaša zgodj na svoje lastne moči, kako lažniv je vsak umetno zgrajen družbeni sistem in v kakšne katastrofe vodi. Veliko vprašanje sedanjega trenutka se torej glasi: je res možen še kak resničen napredek ob neupoštevanju omenjenega temeljnega dejstva.
TOMAŽ SIMČIČ
Odprl novi univerzitetni sedež v Malem semenišču
KRATKE NOVICE
Pravoslavni Božič v Moskvi
V ponedeljek 8. jan. smo ob večernem televizijskem dnevniku bili prijetno presenečeni. Gledali smo liturgijo pravoslavnega Božiča v Kremlju. Pravoslavni namreč obhajajo Božič po starem julijanskem koledarju; letos 7. januarja.
V eni izmed cerkva v Kremlju so patriarh in duhovščina z vso slovesnostjo obhajali božično liturgijo, prvič po letu 1917. V cerkvi je bilo polno vernikov. Liturgijo je oddajala tudi sovjetska televizija. Tudi po ostali Rusiji so verniki mogli nemoteno obhajati Božič. Patriarh je med lturgijo spregovoril in tudi njegov govor je TV oddajala. Res novi, lepši časi.
Rešena zadeva Noriega
Zadeva bivšega panamskega predsednika Noriege se za sedaj rešena. Sam je zapustil poslopje nunoiature v Panami in se izročil v roke ameriški policiji. Ta ga je takoj odpeljala na Florido, kjer mu je sodnik prebral obtožnico; dolžijo ga prekupčevanja z mamili. Toda zadeva ne bo tako enostavna, kajti Noriega je bil njega dni sodelavec ameriške tajne obveščevalne službe. Kaj bo o tem povedal pred sodniki?
Razkriti morilci jezuitov v San Salvadorju
Sam predsednik v San Salvadorju je sporočil vest, da je bil umor šestih jezuitov in dveh žensk delo vojakov in nekaterih civilistov. To se pravi, da so jezuite pomorili desničarski morilci in sicer zato, ker so jih dolžili, da sodelujejo z uporniki.
Mladinsko srečanje v VVroclavu na Poljskem
V sredo 27. decembra popoldne je dz Slovenije z avtobusi odpotovalo 1000 mladih ljudi. V Mariboru so se zbrali v Marijini cerkvi k sv. maši škofa Krambergerja, ki jim je zaželel srečno pot. V Ljubljani so se zbrala v stolnici. Nadškof Šuštar je pri sv. maši dejal; »Želim vam srečno pot, mladi prijatelji, potrpite drug z drugim. Ob koncu leta boste tv veliki družbi mladih iz vse Evrope. Vodi naj vas papeževa misel o miiru v svetu in z vsem stvarstvom. Bog z vami — in vrnite se srečno spet v svojo slovensko deželo!«
Ponedeljek 8. januarja je bil za Gorico pomemben in zgodovinski dan. Uradno je bil odprt prvi univerzitetni tečaj, in sicer za diplomatske in mednarodne vede. Formalno spada pod fakulteto za politične vede tržaške univerze, ustanovljen pa je bil v smislu zakona za razvoj Gorice in Trsta, znanega pod imenom »paket Al-tissimo« i(po imenu takratnega ministra za industrijo). S tem. je Gorica prvič postala sedež vseučiliške ustanove in je tako sedaj poleg Trsta in Vidma tretji sedež univerzitetnih študijev v naši deželi. Sedež nove univerze je stavba Malega semenišča v ul. Alviano, kjer pa so še vedno tri slovenske višje šole (gimnazija-licej, učiteljišče, trgovski strokovni zavod). Univerzitetni tečaj je zaenkrat v popolnoma obnovljenih prostorih srednje šole Trinko, ki je sedaj v Kapucinski uniči.
Že več kot dobro leto deluje v Gorici Konzorcij za univerzitetne študije, ki združuje občinsko in pokrajinsko upravo, Trgovsko zbornico in še nekatre druge ustanove. Predseduje mu sen. Michele Martina, nekdanji goriški župan in parlamentarec. Stavbo nekdanjega Malega semenišča pa je že pred par leti kupila tržaška univerza. Ko se bodo slovenske višje srednje šole preselile v novo poslopje v ul. Puccini, bo univerza imela na razpolago celo mogočno stavbo za svoje namene.
ODPRTJE UNIVERZE V GORICI
Zadnji ponedeljek je torej prišlo do uradnega odprtja novega vseučiliškega tečaja za diplomatske in mednarodne vede, ki je eden od redkih te vrste v Evropi. Prav Gorica je v nekem smislu idealno središče za tako visokošolsko ustanovo, ki teži za mednarodno politično in upravno formacijo. V našem mestu že dolgo let deluje Inštitut za mednarodno sociologijo ki je tudi veliko prispeval k novemu odprtju našega mesta in strokovno pripravo tečajev in seminarjev ter publikacij v tem smislu.
Poseben pomen pa je imela na tem svečanem odprtju prisotnost predsednika vlade Andreottija, ki so mu ob tej priložnosti tudi podelili prvi častni doktorat iz diplomatskih in mednarodnih ved. Prav zato je vsa slovesnost imela širši politični pomen, ki ga je predsednik vlade sam v svojih izjavah podčrtal. Še prej je predsednik vlade imel srečanje z goriškim občinskim odborom, o čemer kasneje.
Slovesnost je bila v nekdanji veliki kapeli Malega semenišča, ki je sedaj postala »aula magna« nove univerze. Bila je nabito polna, od predstavnikov državnih, deželnih, pokrajinskih in občinskih oblasti, diplomatskih predstavnikov, profesorjev, študentov, gostov itd. Na koru je sodeloval zbor S. Ignazio, ki je pod vodstvom prof. Stanka Jericija zapel nekaj primernih pesmi. V nekdanjem prezbiteriju je bil cel akademski senat tržaške univerze v tradicionalnih togah. Rektor univerze prof. Fusaroli je najprej prikazal nastanek sedanjega novega goriškega vseučiliškega tečaja in podrobno orisal nelahka prizadevanja za udejanjenje tega načrta. Rektor je tudi večkrat podčrtal vlogo Gorice v širšem procesu mednarodnega in večkulturnega sodelovanja, kar je v bistvu omogočilo nastanek sedanje univerze.
GORIŠKI NASTOP IN PODELITEV DIPLOME
Sledili so drugi uradni govorniki. Najprej župan dr. Scarano, ki je izrazil veliko zadovoljstvo goriške občinske uprave in mesta samega nad odprtjem prve visokošolske ustanove v Gorici. Poudaril je tudi misel o nenehnem delovanju našega mesta pri razvoju sodelovanja in odprtosti zlasti v odnosu do dežel Vzhodne Evrope. Za njim je spregovoril pokrajinski predsednik Cnisci, ki je prav tako nanizal nekaj misli o vlogi goriške pokrajine v procesu mednarodnega sodelovanja in odprtosti na meji. ------ Kot zadnji
goriški govornik je nastopil predsednik
Konzorcija za univerzo sen. Martina, ki je verjetno najbolje orisal in poglobil zgodovinski ter idealni okvir, v katerem je danes lahko nastala nova univerza. Posebej je omenil nekdanje Centralno semenišče z njegovo veliko formativno vlogo, nekdanjo avstrijsko gimnazijo z italijansko, nemško in slovensko sekcijo. Martina je tudi spomnil na vodilno vlogo nadškofa F. B. Sedeja pri izgradnji Malega semenišča. Nato je še naštel vrsto pomembnih osebnosti, ki so zrasle v tem duhovnem in kulturnem okviru, med katerimi tudi Gregorčič in Gradnik, poleg znanih kulturnikov kot so bili Tominc, Pocar, Morassi, Ascoli, Michelstaedter in drugi.
Zatem je bila na sporedu podelitev častnega doktorata predsedniku vlade. Rektor, dekan fakultete političnih ved in profe-sor-referent so podrobno orisali Andreot-tijevo delo na politično diplomatskem področju. Na vrsti je bil nato ddserta-cijski nagovor predsednika vlade-kandidata za doktorat. Ob koncu mu je rektor podelil častni doktorat, zbor pa je na koru intoniral starodavno akademsko himno Gaudeamus igitur. S tem je bila uradna svečanost končana.
ANDREOTTI-POLITIK
IN SREČANJE NA GORIŠKI OBČINI
Nagovor predsednika vlade ob podelitvi častnega doktorata je bil poln globokih razmišljanj o sodobni politiki in nalogah današnje družbe. Posebej se je predsednik vlade zaustavil ob velikih problemih mednarodnega sodelovanja in evropske gradnje. Velik del svojih izvajanj je Andreotti posvetil odnosom med Zahodom, in Vzhodom, kar je zlasti danes izredno aktualno in pomembno. Tudi nova Evropa, je dejal ministrski predsednik, bo verjetno nekaj novega in različnega od tega, kar obstaja danes. Večkrat je spomnil na očete združene Evrope, ki so bili med drugimi Spaak, Adenauer, Schumann in De Gasperi .(katerega ožji sodelavec je sam bil v prvih povojnih letih).
Pred svečanostjo ob odprtju novega univerzitetnega tečaja se je predsednik Andreotti podal na goriško županstvo. Tu ga je pričakal goriški občinski odbor, s katerim se je vladni načelnik sestal. Kot gostje so bili tu prisotni tudi uradni predstavniki iz Slovenije, med njimi župana
iz Ljubljane in Nove Gorice, Nuša Kerše-van in Albert Bevčič. Andreottija je najprej pozdravil goriški župan, ki je posebej podčrtal vlogo našega mesta v procesu mednarodnih odnosov. Predsednik vlade je nato v neformalnih izvajanjih iznesel nekaj misli posebej o odnosih mednarodnega značaja.
Slovenski občinski odbornik dr. Andrej Bratuž je predsedniku vlade prinesel pozdrav slovenske manjšine in mu izročil spomenico deželne Slovenske skupnosti. V njej slovenska stranka pozdravlja odobritev zakona za slovensko manjšino s strani rimske vlade. Obenem pa iznaša tudi kritično stališče do negativnih aspektov zakonskega osnutka in izraža upanje, da bo parlament v sodelovanju demokratičnih sil zakonski osnutek izboljšal. — Svoj pozdrav je predsedniku vlade prinesla še Marija Ferletdč kot predsednica Sveta slovenskih organizacij, ki mu je tudi izročila knjižni dar.
8. januar 1990 bo torej za goriško mesto (in tudi za našo deželo sploh) pomenil velik zgodovinski dan. Nekdanje Sedejevo Malo semenišče ne bo sicer več za dolgo sedež slovenskih šol, vsekakor pa bo v njem z univerzo še vedno hram kulture in formacije novih kadrov na področju mednarodnega sodelovanja.
Tudi v Srbiji hočejo svobodo vere
6. in 7. oktobra lanskega leta so se v Beogradu v prostorih pravoslavne misijonske šole sestali zastopniki naslednjih veroizpovedi: protojerej Ljubograd Petrovič (pravoslaven), Vladimir Horvat, dekan katoliških župnij v Beogradu, Hamdija Ju-sufspahič, beograjski hadži muf ti, ter Aleksander Šibul, židovski rabin. Vsi štirje so sestavili peticijo na srbsko vlado, v kateri zahtevajo svobodo vseh veroizpovedi. Njih zahteve so podobne onim, ki so jih izdelali v Sloveniji. Peticijo so tudi javno objavili in so o njej pisali številni dnevniki v Srbiji in izven nje.
Beograjski nadškof dr. Fr. Perko ter zagrebški-ljubljanski pravoslavni metropolit g. Jovan sta skupno nastopila na beograjskem radiu in zahtevala, naj se tudi v Srbiji znova uvede praznovanje Božiča in dneva mrtvih kot v Sloveniji.
Rektor Fusaroli podeljuje častno diplomo predsedniku Andreottiju
Malo semenišče v Gorici - novi univerzitetni sedež
V PROTITOKU
Turkom pa ne!
DUHOVNA MISEL ZA 2. NAVADNO NEDELJO
»Poglejte božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta« (Jn 1, 29).
Po prvem padcu živi svet stanje greha. Jezus je s svojini trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem zaslužil večno zveličanje vsemu človeškemu rodu. Zato je resnično »Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta«.
Na žalost na to prehitro pozabljamo in tako zapravljamo možnosti, da bi svet vendarle premaknili nekoliko na boljše:
— moderna vzgoja hoče zabrisati v mladem človeku čut za greh z izgovorom, da ga rešuje kompleksov (tudi verskih), predsodkov, tabujev in strahov;
— sodobna kultura in sredstva množičnega obveščanja marsikdaj navajajo ljudi s svojim pisanjem na verski in moralni permisivizem; v načinu življenja na skrajni individualizem. Ta gre celo tako daleč,'da ubija v človeku moralni čut, ki ga edini lahko varuje v njegovem dostojanstvu;
— neverni in brezbrižni še razlikujejo dobro od zla, vendar težko oziroma sploh ne priznajo zlo dejanje za »greh«, še manj kot »žalitev Boga«;
— tej miselnosti se lahko zelo hitro prilagodijo tudi verni in praktični kristjani, še se ne držijo svojega krščanskega etosa.
Jezusovo odrešenjsko delo je za človeka vir upanja za prihodnost, ki ni zaprta samo v ta svet, ampak je odprta tudi za večnost. Človek ni po grehu obsojen na pogubljenje, če se zna izročiti svojemu Stvarniku in njegovi učlovečeni Besedi. Vedno znova se mora Bogu zahvaljevati za njegovo ljubezen. Prizadevati si mora za življenje po božji volji, da bo zmogel napredovati v dobrem in premagovati težave, ki jih nujno srečuje na svoji poti. Kar smo, kar imamo — vse je namreč dar božje milosti.
MILAN NEMAC
REIMMICHL	■	■
Ciganka
Kot poročajo časopisi, ima demokratizacija v Bolgariji tudi svoj nacionalni zapletl-jaj. Nova, reformistična, čeprav še vedno komunistična vlada je namreč preklicala vse ukrepe prejšnjega režima, ki so bili urejeni proti turški manjšini, ki prebiva na jugu države. Posledica tega je bila, da so se začeli mnogi Turki vračati iz izgnanstva na rodno zemljo.
Sedaj pa se je v velikem številu dvignila bolgarska večina. Že dober teden se -pred parlamentom v Sofiji vrstijo demonstracije z zahtevo, naj vlada prepreči vrnitev Turkov in naj ne prizna pravic prebivalcem turške narodnosti. Slišala se je celo zahteva, naj bodo nezaželeni »gostje« zopet lepo odpravljeni čez mejo. Ukrepi bolgarske vlade gredo, kolikor je mogoče na podlagi skopih informacij, presoditi, v pravo smer, to se pravi v smer zaščite manjšine ne glede na tako ali drugačno zgodovinsko obremenjenost Turčije (recimo pokol Armencev). 'Ne tako ljudske demonstracije, kar kaže, da obstajajo tudi vprašanja, ki jih ni mogoče reševati zgolj z logiko večine (preglasovanja).
Bolgarski primer ponovno dokazuje, kakšen trd oreh je rešitev nacionalnega vprašanja, posebno pa še ustrezna zaščita narodnih manjšin. Dokazuje pa tudi, kako kruto so se varali teoretiki socializma in leninizma, ko so prerokovali, da bo z vzpostavitvijo ekonomske enakosti nacionalni problem odpadel kar sam od sebe. Nasprotno je res: sedanja politična
Dodogki zadnjih mesecev minulega leta v Sovjetski zvezi in v deželah Vzhodne Evrope so neizpodbitno potrdili polom komunistične ideologije in na njej zgrajene prakse ali tako imenovanega »realnega socializma«. Zamisel o komunistični enakosti in brezrazredni družbi ostaja tako še naprej le gola utopija, v uresničitev katere so milijoni ljudi ,v dobri ali slabi veri upali, češ da bo rešila človeka vseh njegovih materialnih in duhovnih stisk. Po 70-letnem eksperimentiranju, a ne na osnovi svobodne odločitve ljudi in narodov, temveč v imenu »diktature proletariata«, je komunistična družbena ureditev v stiku s stvarnostjo in naravo človeka doživela popoln polom.: posameznikom in družbi v celoti ni prinesla ne gospodarskega blagostanja ne svobodnega demokratičnega življenja. Tudi narodom in ljudstvom., nad katerimi je zavladal komunistični sistem, ni prinesel tiste osvoboditve, ki jim jo je svečano zagotavljal kot nekaj samoumevnega v brezrazredni družbi. Danes vidimo, kako se ti narodi ne samo prebujajo, temveč tudi glasno zahtevajo spoštovanje svojega dostojanstva in samostojnosti, katerih so bili nasilno oropani. Te svoje zahteve postavljajo celo pred zahtevo po gospodarskih reformah in izboljšanju materialnega življenja. To je povsem v nasprotju z logiko dialektičnega materializma kot osnovnega gibala individualnega in družbenega živ-njenja človeka.
OD MASKA DO LENINA
Kaj je dialektični materializem? To je filozofski nauk, po katerem je osnova vsega življenja materija. Tega nauka se je oprijel tudi sociolog in ekonomist Karel Marx sredi prejšnjega stoletja, ki je v svojem delu »Kapital« razvil teorijo o razvoju človeške družbe, sloneče izključno na lastnini in proizvodnji materialnih dobrin. Po njegovem nauku se bo na eni strani vedno bolj kopičilo bogastvo v rokah »kapitalistov«, na drugi strani pa bo vedno hujše obubožan je delavcev — »proletariata«. Edini izhod iz takšnega položaja je revolucija, ki podržavi vsa proizvodna sredstva in tako ustvari brezrazredno družbo »brez izkoriščanja človeka po človeku«. Vsi ljudje postanejo enaki.
Prežet s takimi idejami je Lenin, tako rekoč poklicni revolucionar, spretno izkoristil politična in socialna vrenja v carski Rusiji; leta 1917 se je povzpel na čelo revolucionarnega gibanja najprej v bolj-ševiški stranki in, po krvavem strmoglavljenju carskega režima, nove sovjetske države. Tako pri izvedbi revolucije kot pri uveljevljanju nove komunistične države (Rusije) ni izbiral sredstev. Uvedel je »diktaturo proletariata«, ki naj bi prenehala z uresničitvijo komunizma.
OD LENINA DO STALINA
Leta 1924 Lenin umre in njegovo delo
odjuga odkriva, da je bilo mogoče tako-imenovane bratske odnose med narodi vzdrževati ie z golo silo. Sedaj pa bodo morale novopečene demokracije nacionalno vprašanje začeti reševati zares. Dovolj je pri .tem pomisliti na pravo narodnostno »smodnišnico«, ki jo v tem oziru predstavlja Sovjetska zveza.
Nacionalno vprašanje pa je še vedno živo in v marsikaterem oziru nerešeno tudi na evropskem zahodu. Tudi tu bo verjetno potrebno še veliko časa, da bodo sodobna naceja o zaščiti narodnih manjšin prešla od besed k dejanjem. Ali stvarneje, da bodo začele države članice Evropskega sveta uresničevati določila Listine o regionalnih in manjšinskih jezikih, ki je bila sprejeta 18. maja 1988 v Strasburgu.
In končno nam dogodki pred sofijskim parlamentom »mutatis mutandis« nehote priklicujejo v zavest tudi nekatere vidike toliko pričakovane in še ne uresničene zaščite slovenske narodne skupnosti v Italiji. Tudi pri nas namreč nekateri krogi preko sredstev množičnega obveščanja vlivajo v javno mnenje strah, češ da zaščita manjšine ogroža pravice večine. Pojavljajo se gesla, da je potrebna zaščite večina in ne manjšina. Tako pa pri reševanju tega važnega vprašanja ne odloča mirna razsodnost ampak emotivni strah in stvar se seveda ne premakne z mrtvega tira.
žč
nadaljuje Stalin, ki še poostri državno prisilo in nasilje nad vsemi dejanskimi ali možnimi nasprotniki. Milijoni ljudi, zlasti kulakov (kmetov), so bili odpeljani v Sibirijo... V gospodarski politiki je dal prednost težki industriji in vojaški oborožitvi. Odpravljena je bila vsaka oblika zasebne lastnine.
Leta 1939 se Stalin dogovori s Hitlerjem o razdelitvi Poljske in priključitvi neodvisnih baltskih držav Litve, Letonske in Estonske Sovjetski zvezi. 'Na znanem srečanju »velikih« v Jalti februarja leta 1944 si zagotovi vplivnostno področje nad vzhodnoevropskimi državami. Tako je bila zapečatena njihova usoda po končani vojni, ko so prišle pod neposredno odvisnost od Sovjetske zveze. Bile so to Bolgarija, Romunija, Madžarska, Češkoslovaška, Vzhodna Nemčija in Poljska. Le Grčija in Jugoslavija sta se rešili takšnega satelitskega položaja. V vseh navedenih državah so vso oblast dejansko prevzele komunistične partije in po zgledu Sovjetske zveze začele graditi »realni socializem« s podržavi jen jem vsega gospodarstva, z odpravo civilnih svoboščin ter z monopolom nad vzgojo in vsemi informacijskimi sredstvi.
Tudi po Stalinovi smrti leta .1953 je SZ s pomočjo partij v satelitskih državah s trdo roko vladala nad svojim imperijem. Krvavo je zatrla vse upore v Vzhodni Nemčiji, na Poljskem in na Madžarskem v letih od 1953 do 1958. Leta 1968 je z vojaško zasedbo zatrla »češko pomlad«.
Grobi državni .teror so omilili Stalinovi nasledniki, a nadaljevali so hladno vojno z Zahodom. V Berlinu je bil postavljen zid, na Kubo pa je Hruščev dal postaviti jedrske rakete, ilsti Hruščev je v Združenih narodih v iNew Yorku naravnost grozil Zahodu in napovedal, da bo Sovjetska zveza kmalu prekosila ZDA na vseh področjih, vključno na gospodarskem.
OD HRUŠČEVA DO GORBAČOVA
Tudi nasledniki Hruščeva so vztrajali v graditvi sovjetskega modela družbe ob trošenju velikanskih sredstev za krepitev vojaškega potenciala. Toda demagogija in prikrivanje stvarnosti nista mogli pomagati, da bi se SZ izvlekla iz vedno hujše družbene in gospodarske neuspešnosti. Resnosti položaja se je zaivedel šele sedanji voditelj Gorbačov, ki je zasnoval temeljito prenovo, znano pod nazivom »perestrojka«, tako v notranji kot v zunanji politiki. Doma se perestrojka kaže predvsem v priznanju temeljnih demokratičnih svoboščin in v demokratizaciji javnega življenja. V tem okviru je bil rehabilitiran Saharov. Zelo močno so izbruhnili na dan narodnostni spori na jugu države, odločne težnje po ponovni pridobitvi popolne samostojnosti pa so v baltskih deželah Estonski, Litvi in Letonski, ki si jih je SZ priključila leta '1940.
Pred kratkim je pri Grafica Goriziana
v	Gorica izšla knjiga Ciganka, nemškega pisatelja Sebastiana Riegerja s psevdonimom Reimmichl. Prevod te tirolske povesti iz dobe Franca Jožefa je oskrbel dr. Franc Felc, ki je knjigo sam prevedel in tudi založil. Najprej povejmo nekaj besed o avtorju, kot jih izvemo iz uvoda.
PREOBRAT V VZHODNI EVROPI
Do pravega in naglega preobrata pa je prišlo v državah Vzhodne Evrope, 'kjer so se tako rekoč čez noč menjale vlade in spremenile ustave, iz katerih so črtali vodilno vlogo partije in uzakonili politični pluralizem. iNa najvišje položaje so prišli novi ljudje — nekomunisti. Poljska je celo odpravila naziv »socialistična« republika in je rdečo zvezdo v državnem grbu nadomestila s tradicionalno krono poljskih kraljev kot simbolom narodne suverenosti. Na Madžarskem se je partija preimenovala v socialistično stranko. Za predsednika češkoslovaške je bil izvoljen znani dovčerajšnji oporečnik Vaclav Havel, za predsednika parlamenta pa oče »praške pomladi« iz leta '1968 Aleksander Dubček. Novo vodstvo ima tudi Vzhodna Nemčija, ki je pometla s Honneckerjem in Krenzom. Padla je tudi zadnja stalinistična trdnjava Romunija, njen diktator in conducator Ceausescu pa je tragično končal pod streli posebnega vojaškega sodišča. Oblast v državi je začasno prevzel Narodni odbor. O komunistični partiji ni več sledu in iz državne zastave so izrezali rdečo zvezdo.
Takšen je bežen pregled trenutnega stanja v deželah Vzhodne Evrope. Omeniti moramo, da si »perestrojka« postopoma utira pot tudi v Bolgariji. Pri starem ostaja la mala Albanija, za koliko časa še?
Pri tem seveda ne moremo mimo sprememb, na katere se pripravljajo tudi v sosednji Jugoslaviji in še zlasti v Sloveniji, ki je nekakšna predstraža nove ureditve in zunanje usmeritve k Evropi. Septembra meseca je sprejela znane spremembe, zadnje dni minulega leta pa je sprejela nov volilni zakon, ki omogoča nastop na aprilskih volitvah različnim- zvezam in strankam. To je nedvomno korak naprej k nadaljnji demokratizaciji in, upajmo, tudi k pravi demokraciji.
A.T.
Bernardovo leto za Stično
Stična bo praznovala 90Wetnico rojstva sv. Bernarda, ustanovitelja cistercijanov. Za to priložnost so razglasili Bernardovo leto. V maju 1990 bodo odprli razstavo, posvečeno življenju in delu tega velikega svetnika. Izšli bosta tudi dve znameniti knjigi, ki ju bosta izdali Stična in Družina: Življenjepis sv. Bernarda in Govori o Visoki pesmi.
V	okviru praznovanj bodo v maju odprli tudi prva dva prostora stiškega muzeja cerkvene zgodovine in umetnosti. Razstavljeni predmeti bodo razgrinjali pogled na najstarejšo zgodovino krščanstva med Slovenci.
Osrednja slovesnost ob 900. obletnici rojstva sv. Bernarda bo v Stični 26. avgusta.
Sebastian Rieger se je rodil 1867 v Ddl-sachu blizu Lienza v vzhodni Tirolski, umrl je leta 1953 v starosti 86 let. Po poklicu je bil duhovnik in je rad pisal vedre in .vesele povesti, iz katerih odseva njegova ljubezen do preprostega ljudstva. Njegove knjige so brali z velikim užitkom, posebno zato, ker je iz njih preveval pra-
vi	tirolski duh, duh vere, lepih šeg in navad. Na Tirolskem se je ljudstvu tako priljubil, da so ga imenovali kar »tirolski župnik«.
Kot vse Reimmichlove knjige je tudi povest »Ciganka« privlačna in napeta ter istočasno deluje vzgojno in poučno, saj graja nepoštenje in pohlep po imetju. Dobrota vedno zmaga in božja previdnost poskrbi, da se vse dobro konča. Glavna nit naše povesti je nežna in skrita ljubezen med Pavlo, ki jo imajo vsi za ciganko in je zato nihče v vasi Breitlahn ne mara, in mladim posestnikom Eggenhofer-jem, ki ga ljudsko mnenje prisili, da se odpove ljubljenemu dekletu. Osebe se nam predstavijo v čmo-beli tehniki. Na eni strani dobri in pošteni ljudje, na drugi osebe kot Sikstus Grili, cigan Mirko, ali Martin Lauris, ki ga prevelik pohlep po imetju pripravi do zločina. Vendar se vse njegovo rovarjenje in vsi njegovi naklepi izjalovijo in na koncu -dobi zasluženo plačilo: namesto ohceti zapor.
Knjiga je v nemškem originalu imeli velik uspeh in je popolnoma pošla. Verjetno zato se je dr. Franc Felc odločil, da jo prestavi v slovenščino. Priznati moramo, da knjigo hitro in z užitkom preberemo, vendar nas pri branju moti več slovničnih napak, ki izdajajo veliko naglico prevajalca, da bi knjigo čimprej posredoval bralcem.
l-o
Redovniško zborovanje na Malti
Zborovanje je vodil kardinal Jean Je-rome, prefekt rimske Kongregacije za posvečeno življenje. Tema letošnjega sestanka je bila: redovniki in laiki v prizadevanju za novo evangel-izacijo Evrope.
Poslanec Evropske skupnosti Jero me Vignon je v svojem referatu nakazal globoke silnice in nova vrednotenja, ki narekujejo ustreznejšo gospodarsko, politično in kulturno obliko sožitja v Evropi. Hkrati je izrazil pričakovanje, ki ga arhitekti nove Evrope na pragu tretjega tisočletja imajo od redovnikov — teh soustvarjalcev in oznanjevalcev evangelija v Evropi prvega tisočletja.
Za novega generalnega tajnika Unije evropskih redovniških predstojnikov je bil izbran tajnik irske konference Joseph Dar-gan. Za njegovo pomočnico pa je bila izbrana jezikovno nadarjena sestra A-lma Pia Špiler, ki sicer živi v Lichtensteinu, a je slovenskega rodu.
Nova cerkev v Celju
V	nedeljo pred Božičem je mariborski škof Kramberger v Celju-Nova vas blagoslovil novo cerkev posvečeno Sv. Duhu. Načrt za cerkev je izdelal arhitekt Jože Marinko, cerkev pa je gradilo podjetje Gradis. Kljub gospodarskim težkočam so cerkev dogradili v izredno kratkem času. Slovesnosti blagoslovitve se je udeležilo nad tisoč vernikov in številni okoliški duhovniki. Prisoten je bil tudi celjski župan Zimšek, ki je škofu v znak priznanja izročil grb mesta Celja.
Misijonar Stanko Pavlin piše
Usoda Hongkonga. Naši bralci bi gotovo -radi zvedeli, kako se bo Cerkev v Hongkongu znašla po letu 1997, ko bo to velemesto prešlo pod oblast Kitajske in se bo Anglija umaknila iz te svoje stoletne kolonije. Pogajanja med Vel. Britanijo in LR Kitajsko trajajo že trinajst let. Hongkong je kozmopolitsko mesto, v njem je več verstev. Prevladujeta -budizem in taoizem, potem protestanti z več sektami, katoliška vera je upoštevana in ima '»prostor pod soncem«, če se tako izrazimo. Ostali prebivalci so pogani, za katere se moramo misijonarji še posebno zanimati.
Katehumenat traja eno leto in je zelo resen ter zahteven. Običajno se katehu-meni zbirajo ob nedeljskih mašah po raznih župnijah. Tako jih privajamo k udeležbi pri nedeljskih -mašah. Pomagajo nam kateheti in versko trdni ter goreči kristjani. Pri širjenju in utrjevanju evangelija so nam v veliko pomoč tudi naše katoliške šole. V veliko pomoč so nam redovnice in -mnogi laiki. 'Zavedamo pa se, da nam je predvsem potrebna 'božja pomoč, ki nam jo izproša pobožna in goreča molitev. Za tako molitev se priporočamo vsem bratom in sestram v daljni domovini.
Časopis Sauth China Morning Post je v torek 27. septembra 1984 objavil vsebino dogovora med Anglijo in Kitajsko. Za nas kristjane, člane -katoliške Cerkve, so najbolj zanimivi in važni členi pogodbe št. 10 in 12. Tam je zapisano: »Posebno administrativno območje bo lahko obdržalo prejšnji sistem vzgoje, študijev, izpitov, podelitev diplom, izbiro šole ali jezika. Vse ustanove bodo imele svojo avtonomijo glede organizacije, sprejema učnega osebja, učencev ter vzdrževanja. Učenci bodo lahko svobodno izbirali šolo in imeli možnost nadaljevati študij tudi v drugih državah.«
Člen št. 12 pa pravi: »Dobrodelne ustanove katere koli veroizpovedi bodo lahko ohranile stik z drugimi verskimi ustanovami po svetu in bodo lahko nadaljevale neodvisno svoje karitativno delo brez vmešavanja državne oblasti in v medsebojnem spoštovanju.«
Kot vidite, dragi bralci Katoliškega glasa, ta anglo-kitajski sporazum kar mnogo obeta in vzbuja optimizem in upanje za naše misijonsko delo v Hongkongu po letu 1997. Molimo, da hi vse to ne ostalo le na papirju, ampak da bi ta dogovor postal resnica v pomoč in korist za širjenje in utrjevanje naše vere v tem mestu, ki šteje nad šest milijonov prebivalcev. 'Naj bo vse v večjo čast božjo!
Širite „ Katoliški glas“
Glasbeni muzikal v čast sv. Vincenciju Pavelskemu
Sestre usmiljenke ali kot jim danes pravijo Hčere krščanske ljubezni je ustanovil sv. Vincencij Pavelski. Med nami so bile najbolj poznane, ker so obiskovale bolnike po naših bolnišnicah. Organizirane pa so po posameznih deželah. V nekdanje dežele avstrijskega cesarstva so prišle pred 150 leti. Leta 1839 je spadalo pod Avstrijo tudi Kraljestvo Lombardo Veneto. Tisto leto so prišle prve sestre usmiljenke v to avstrijsko pokrajino. Zaradi tega tudi naše sestre usmiljenke, ki delujejo v Gorici, obhajajo 150-letnico ustanovitve svoje province. Danes so v Gorici pri Sv. Justu, kamor so prišle leta 1937, in v domu Villa Verde, pa še kje drugje.
Ta svoj jubilej so želele slovesno proslaviti. V ta namen so poklicale na pomoč sosestre iz Trevisa. Tam so lani za obhajanje jubileja pripravili glasbeni recital o sv. Vincenciju Pavelskem. Pa so jih povabile, naj pridejo z recitalom tudi v Gorico. Res so prišle na praznik sv. Treh kraljev.
Reoital je bil v dvorani Katoliškega doma, ki je sicer prenovljena, a ni še ko-lavdirana. Vendar so pristojne oblasti dale izredno dovoljenje za to priložnost. Ta-smo v soboto 6. januarja mogli prisostvovati temu res kvalitetnemu nastopu mladine iz Trevisa, kajti pri recitalu sodeluje mladina, pa ne samo mladina, celo otroci treh let so prišli na oder. Recital je sestavljen iz številnih prizorov, povezanih z baleti, petjem, glasbo: nekaj torej zelo razgibanega. Vsebina je osredotočena na ljubezen do bližnjega, saj je sv. Vincencij svetnik krščanske karitativnosti.
Neka udeleženka je rekla: »To bi bilo primerno tudi za praznik Razglašenja Gospodovega in za 15(Metnico družbe usmiljenk v naših krajih.«
Mladini ter organizatorjem moramo vsekakor čestitati k tako zahtevni množični predstavi, pri kateri je sodelovalo okrog 70 ljudi.
Ifniio in raAroi ..realnega saraalizma" - iz. kmuniia
Mesec katoliškega tiska in družbenih občil
Bazovica
Jaslice v domači cerkvi. Vsako leto postavljamo v naši cerkvi jaslice s posebnim sporočilom-. Lani smo ob glavnem oltarju namestili stare orgelske cevi dn pod nje jaslice. 'Iz jaslic se dviga veseli glas v slavo Bogu in mir ljudem, 'ki so njemu všeč.
Letos si je naš domači arhitekt Boris Grgič, kot že veliko let, zamislil kot sporočilo današnjemu človeku, ki pozablja na svoje dostojanstvo, na vrednote naravnega okolja in potrebe skupnosti. Zato pod jaslicami dn okoli jaslic: bomba, pištola, brizgalke z mamili, smeti vseh vrst. Ves ta nered na črnih, temnih tleh. Nad to duhovno revščino se pa dviga planjava z jaslicami, kjer sdje z neba svetloba in človeku kaže lepoto njegovega dostojanstva, ki nam ga je odkril Jezus, ki je Pot, Resnica in Življenje. Mnogi obiskovalci — zlasti še liz mesta — so takoj spoznali žalostno resničnost pokvarjenega okolja in človeka.
V	jaslicah smo tako poudarili, kar je letos v novoletnem voščilu sv. Oče Janez Pavel II. vsemu svetu sporočil: Hočeš mir? Spoštuj naravo, v kateri živiš.
Barvnih oken še nimamo. Pred Božičem smo postavili zunanja okna, ki bodo ščitila notranja barvna okna. Prejšnja okna nad glavnim oltarjem so bila poškodovana, ker so nespametni ljudje vrgli kamenje vanje. Zdaj jih popravljajo v Benetkah. Zanimiv je napis na barvnem oknu: »Tirolska slikarija na steklu - Ino-most 1903«; Inomost je Innsbruck. Upamo, da bo za Veliko noč vsaj okno sv. Cirila dn Metoda postavljeno na svoje mesto. Pohvalo zaslužijo farani, ki radodarno pomagajo.
škofije »Nedelja« stopil v šesto desetletje izhajanja. Zdaj je četrtič spremenil naslovno stran, povečal pa je tudi obseg — in to kar na 16 straneh, medtem ko je cena ostala ista. Dobili so tudi novo urednico, Marijo Perne, kd je že prej sodelo vala pri časopisu kot dopisnica.
Leto 2990 je prineslo majčkeno spremembo tudi gledalcem slovenskega televizijskega programa. Le-ta se je namreč od 20 minut razširil na pol ure. Temu bi se reklo: Počasi, pa vztrajno.
V	petek, 5. januarja, je Slovenska prosvetna zveza že 39. vabila na tradicionalni slovenski ples v prostore Doma sindikatov. Za razvedrilo in ples sta igrala ansambla Alpski kvintet in domači trio »Drava« iz Borovelj. Zbralo se je lepo število mladih in starejših in seveda tudi prominence.
Iz slovenske Koroške
Ustavno sodišče na Dunaju je konec leta odločilo, da mora povsod na Koroškem-, kjer je potreba, biti pouk tudi v slovenskem jeziku, torej tudi v Celovcu. Tako daleč sta vso stvar pripeljala starša Messner, ki lani svojega otroka nista mogla prijaviti k dvojezičnemu pouku v Celovcu. Kljub uspehu upamo, da ne bo prišlo do trenja zaradi privatne ljudske šole, ki jo je septembra odprla Mohorjeva, temveč da bo pouk potekal naprej in bodo vsi starši zadovoljni s to prvotno rešitvijo.
Na novoletnem srečanju katoliških izobražencev v Tinjah sta predavala poslanec Karel Smolle in predsednik koroške ljudske stranke dr. Zernatto. Odgovarjala sta na vprašanje »Ali ima večina vselej prav?«, diskusijo pa je vodil dr. Vospernik.
Z novim letom je cerkveni list krške
Krst otrok iz neurejenih zakonov
Nadškof v Barceloni je na vprašanje, ali naj se krsti otroke iz neurejenih zakonov (neporočeni, samo civilno poročeni), če starši prosijo za krst, dal svojim duhovnikom naslednja navodila:
»Predvsem naj duhovniki starše prijazno sprejmejo. Naj ne začenjajo razgovora o njihovi zakonski situaciji, ampak naj skušajo vzpostaviti pastoralni razgovor. Izogibljejo naj se uradnega tona. Primemo je, da staršem čestitajo k rojstvu otroka in se zanimajo za vse, kar prinaša staršem veselje dn povzroča skrbi. Potrebno je, da starši spoznajo, da se jim kljub njihovemu položaju želi 'pomagati, da premostijo vsaj nekatere posledice neurejenega stanja.
(Povprašati je treba, iz katerih razlogov želijo krst svojega otroka. Razgovor mora biti poln zaupanja dn spoštovanja, brez obsojanja. Za razgovor je treba imeti dovolj časa.
Varovati se je treba strogosti, ki brez ovinkov odklanja krst otrok iz neurejenih razmer. Po drugi strani pa se je treba izogibati, da bi prehitro dovolili krst, če ni utemeljenega upanja, da bo otrok vzgajan v katoliški veri. Če se oba starša ali vsaj eden zaveže, da bo otrok vzgajan v katoliški veri, ni razloga, da bi krst odklonili ali ga odložili.
Če starši sami niso sposobni dati tega zagotovila za vzgojo otroka, a dovolijo, da bodo za to poskrbeli botri ali bližnja sorodniki, otrok more biti krščen.
V	vseh teh primerih pa je treba presoditi, ah je dz pastoralnega vidika primemo, da bi bil krst v župnijskem občestvu.«
Toliko nam pomeni zemeljsko življenje, a kaj je v primeri z božjim življenjem, ki ga posreduje najprej krst, potem pa vsaka zakramentalna odveza, ki odstrani greh iz duše in vzpostavi v njej milost božjo.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV V TRSTU priredi v nedeljo, 14. januarja ob 16. uri v stolnici sv. Justa
Božični koncert
Program: Vrabčeva kantata »Božični sijaj« in Vrabčeve priredbe slovenskih božičnih ljudskih pesmi.
»Svet družbenih občil predstavlja nov cilj misijonstva Cerkve.« Tako pravi papež Janez Pavel II. v okrožnica Christifi-deles laici (1988) in dodaja, da so danes »privilegirano sredstvo za ustvarjanje in posredovanje kulture prav sredstva javnega obveščanja...« Prav je, da se v mesecu januarju, ko se spominjamo katoliškega tiska, nekoliko zaustavimo ob pomenu in vlogi vseh družbenih občil.
ALI SO SREDSTVA JAVNEGA OBVEŠČANJA KAJ TUJEGA?
Naj bo uvod v to razmišljanje nekoliko polemična nota. Upam si trditi, da si v katoliškem svetu zavest o tej novi misijonski razsežnosti, o kateri govori papež, še ni v zadostni meri utrdila svojo pozicijo, vsaj ne v tolikšni, kolikor jo izkorišča laična potrošniška družba. Za velik del klera pa tudi za marsikaterega laika so sredstva javnega obveščanja, če izvzamemo tisk, nekaj tujega, zelo oddaljenega; nekateri verjetno vanje sploh ne verjamejo ali pa narobe vrednotijo njih pomen (je vladalo v Trubarjevih časih podobno vzdušje?). O tem priča recimo dejstvo, da se vsaj pri nas katoliškega tiska spominjamo kar z enomesečnim »praznovanjem«, medtem ko se ostalih sredstev bolj malo spomnimo, morda le eno nedeljo v maju. In vendar je statistično dognano, da današnji človek vedno manj bere in se vedno bolj poslužuje drugih medijev, predvsem radia in televizije. Prav gotovo je to stanje povezano tudi z dejstvom, da nas je v zamejstvu — pa kakorkoli obrnemo številke — le malo in si prav gotovo marsičesa, kar si lahko večinski narod privošči, mi ne moremo dovoliti. Kljub temu bi lahko slovenska 'katoliška javna občila nudila bolj kakovostne proizvode — izjeme so seveda izvzete — bližje današnjemu človeku. In ko to pišem imam v mislih prav vse, kar gre v javnost in kamor lahko katoličani kot skupnost sežemo: od časopisov, do radia, raznih prireditev dn predstav, plošč, kaset itd. V tem smislu je naša odgovornost do Cerkve, a tudi do družbe zelo velika. Poglejmo si v oči in priznajmo, da je marsikateri proizvod, ki prihaja iz župnijskega ali drugih cerkvenih krogov le povprečen ali celo podpovprečen. Morda v zmotni miselnosti, da ne gre za umetnost, ampak le za verski dogodek, da služimo Gospodu. Jaz pa pravim, zakaj pa ne bi prav Gospodu lepo služili, zakaj bi ga hvalili le s povprečnimi deli? V Sloveniji je sicer stanje nekoliko boljše. Predvsem pod vplivom politične otoplitve, je čutiti v zraku nekakšno iskanje novih poti in odpiranje v svet, večjo ustvarjalnost, medtem ko so pri nas v zamejstvu vidni znaki utrujenosti in kot posledica neustvarjalnosti, torej institucionalne okostenelosti, ki vidi v marsičem le težko, obvezujoče breme.
ŽIVIMO V SVETU SVETLOBE IN SLIK
Tržaški škof msgr. Bellomi je na premieri italijanske verzije bogoslužne meditacije Bodi svetloba! med drugim podčrtal, da živimo v svetu podobe, zato je prav, da začenja tudi Cerkev uporabljati tako govorico, ki bo današnjega človeka dovolj prepričljivo nagovorila. Sprejemanje določenih izraznih sredstev pa še ne pomeni prostituiranje današnjemu svetu, v kar je marsikdo zmotno prepričan. Danes plava človek v neizmernem morju podob, luči, barv, zvokov; vsa njegova čutila so podvržena nenehnim dražljajem.
In ravno na ta izrazna sredstva je človek informacijske dobe posebej pozoren. Rekel bi, da odločilno vplivajo celo na njegove najmanjše odločitve, ker so večinoma do potankosti izdelana s pomočjo najsodobnejših psiholoških odkritij. Kako si moremo torej misliti, da bo neko sporočilo, pa čeprav prežeto z vsebino, doseglo poslušalca-gledalca-bralca, če ne bo priznalo teh zakonitosti, jih razumelo in z njihovo pomočjo slavilo Gospoda. Vsebinsko bogato sporočilo predstavljeno na nezanimiv ali nekakovosten način, bo šlo enostavno mimo naših z vsem mogočim prepojenih čutil.
TODA V SLUŽBI LAICIZMA
Javno mnenje in kulturo ustvarjajo in širijo torej družbena občila: grafično in vsebinsko razgibani dnevniki, barvne revije, pogostokrat z umetniškimi fotografijami in kakovostnim tiskom, zvočno bogate radijske oddaje, slikovno in zvočno bogate televizijske oddaje, ravno taki filmi, gledališke predstave itd. Vse to pa je običajno in vedno bolj subtilno prepojeno z limfo sekularizma, laicizma, ateizma in nihilizma ali kot pravi Duilio Cor-gnali, z nekakšnim »novim poganstvom«, osnovanim na osebni sreči, kultu ugodja, liberalizmu, utilitarizmu, permdsivizmu in konsumizmu, pri čemer vedno bolj izstopa posameznik (individuum) in vedno manj oseba. Prav to pa je kultura širših plasti naše zahodne družbe, ekonomsko dobro stoječe, ki pa preživlja hude družbene probleme: krizo družine, padec roj-
stev, mamila, samomori in umori, onesnaženje okolja.
PREMOSTITI RAZKORAK MED EVANGELIJEM IN KULTURO
Kakšna naj bo torej v tem kontekstu in v tej džungli zasebnih in javnih radijskih in televizijskih postaj ter vse mogoče literature vloga katoliškega časnikarja in vseh tistih katoličanov, ki so kakorkoli vključeni v gosto mrežo sredstev javnega obveščanja? Če se strinjamo s papežem Pavlom VI., da je za današnjega kristjana eden največjih izzivov prav razkol med evangelijem in kulturo (Evangelii Nuntian-di, 1975), potem je odgovor v bistvu enostaven: vrniti svetu luč življenja, delati iz Cerkve za Cerkev, za družbo, za svet in stvarstvo ali, da zaključim z besedami papeža Janeza Pavla II., premostiti razkorak med evangelijem in kulturo, kar pa bo mogoče le, če bo prišlo do t. i. »in-kulturacije vere ki naj v moči evangelija dosega in spreminja kriterije presojanja, glavne vrednote, miselne tokove in življenjske modele, tako da bo krščanstvo še naprej nudilo tudi človeku pozne industrijske družbe smer in smisel bivanja« (Janez Pavel II., govor v Lordu, 1985).
Marijan Kravos
Nič ni tako nepojmljivega kakor večnost, zato je nekaj nenaravnega, da obstajajo ljudje, ki jim ni nič mar, ko se z grehom izpostavljajo nevarnosti večnega pogubljenja. (Pascal)
Utrinek slomkesa Beliči
Božični čas je že za nami. Vsak ga je po svoje preživel, vsakemu je prinesel nekaj, kar ga je vsaj za kratek čas osrečilo.
Minuli Božič je posebno Slovencem v domovini prinesel globoko zadovoljstvo: prvič po tolikih letih so imeli dela prost dan in so se tako lažje udeležili prave polnočnice. In ker je Božič na Slovenskem vsaj zame, globlje doživetje kot praznovanje »na tujem«, sem ga tam tudi doživela. Kakšni so bili vtisi »nove« Slovenije, bi vam rada kratko posredovala.
Zadnja adventna nedelja je bila istočasno tudi sveti večer. Po stari navadi sem naredila jaslice in okrasila smreko — tudi za grob pok. g. Juraka, za katerega so v domači cerkvi cel mesec maševali. Z znanci sva si z možem ogledala tudi lepo okrašeno in bogato razsvetljeno mesto in celo glasba je odmevala po ulicah — le da ta ni bila božična — še ne. Sicer pa so ljudje bili zadovoljni že z doseženim in presenečeni nad marsikatero spremembo. Novomeški prošt je npr. v enourni radijski oddaji govoril o svojem poklicu in prazniku in celo maševal v porodnišnici, kar se do zdaj še ni zgodilo. Vsi so bili navdušeni tudi nad nadškofovim govorom po televiziji in srečni zaradi lepega prenosa polnočnice iz ljubljanske stolnice. Tako so Božič lahko doživljali tudi tisti, ki so morali zaradi kakršnega koli vzroka ostati doma.
Midva sva ga seveda pri pravi polnočnici v Novem mestu. Potem ko smo doma blagoslovili stanovanje, sva se peš odpravila proti razsvetljeni cerkvi na hribčku. In to že veliko pred pričetkom, saj je bil na sporedu mladinski program — petje in recitacije —, .poleg tega pa sva hotela
dobiti prostor v cerkvi in ne zunaj nje. Ne morete si predstavljati, koliko nas je bilo, toda številk ne bi rada uporabila: tesno smo napolnili veliko ladjo cerkve, njen prezbiterij, kripto in še zunaj jih je ostalo nekaj sto. Le-ti so dogodek mogli spremljati po televizijskem ekranu, ki je bil postavljen tudi v spodnjem prostoru cerkve. Poleg rednih obiskovalcev je bilo med množico najmanj polovico »novincev« oz. enkratnih vernikov. A vsi so se spodobno obnašali in z zanimanjem sledili dogajanju. Petje na koru je bilo mogočno, saj se je rednemu pevskemu zboru pridružil še moški, izstopala pa je znana solistka, ki je po maši imela tudi kratek koncert božičnih pesmi.
Pridiga g. prošta je bila kratka, a jedrnata, na koncu je prebral še voščila, bi jih je dobil od raznih organizacij oz. oblasti. Ko sem po dveh urah prišla na prosto, je bilo zunaj kot v mravljišču in .nikomur se ni mudilo domov. Res se je poznalo, da je bil dela prost dan, pravi praznik.
Starši so me naučili, da se na Božič ne sme hoditi okrog, vendar sva midva ta dan porabila za obisk pri g. proštu in upokojenem nadškofu A. Tunku, ki je -kljub 80 letom izrednega spomina in je vedel marsikaj zanimivega povedati. Zvečer smo še malce poklepetali doma, drugo jutro pa je bilo treba spet pakirati in se odpraviti na pot. Še obisk pokopališča in že -naju ni bilo več...
Spet doma sva ugotavljala, da je bilo lepo, a naporno. Saj prijazni gostitelji vsepovsod nimajo druge skrbi kot kaj bomo jedli in pili. Kljub temu je bilo doživetje vredno dolge potd.
R.B.
 ...............................................................................................................      iiiiiii.....Hlinili.....................................................................................................................................................................................................miiimnin.........
Kako so pokopavali avstrijske cesarje
Avstrijski cesarji so pokopani pravzaprav na treh krajih hkrati, v stolnici sv. Štefana, pri avguštincih, predvsem pa v kapucinski grobnici. To je njihovo glavno posmrtno zemeljsko počivališče, saj so njihova trupla razdelili na tri strani: srca se nahajajo v žarah pri avguštincih, drob v katakombah sv. Štefana, ostali posmrtni ostanki v kapucinski grobnici.
Preden so cesarji smeli nastopiti svojo poslednjo pot v grob, so se morali podvreči strogemu obredu. V naročju smrti so morali odvreči vse .posvetne časti in
piti pred božje obličje. Kapucini so bili tozadevno neizprosni.
Spominjam se, kako mi je oče pripovedoval o pogrebu cesarja Franca Jožefa I., saj se je v pozni jeseni leta 1916 mudil na Dunaju in je vse sam osebno doživel... Imenitni pogrebni sprevod z odličniki in vojaštvom se je ob koncu ustavil pred skromnimi vrati kapucinskega samostana... Krsto so postavili na tla, na navadna siva cestna tla, ki so bila mokra od dežja, saj je bilo v novembru... Eden od odličnikov, v čmi uniformi in s palico z zlato glavo, je stopil k samostanskim vratom in potrkal s prošnjo, da bi jim dovolili vstopiti v samostan... Za zaprtimi vrati je vprašal menihov glas: »Kdo je tu?«, kar je pomenilo toliko, kot če bi rekel, kdo hoče priti v naš samostan... Zdaj je odličnik z zlato palico odgovoril: »Njegovo apostol-
sko cesarsko in kraljevsko veličanstvo Franc Jožef, cesar Avstrije, kralj Madžarske in češke, kralj Galicije in Lodome-rije, kralj Hrvaške, Slavonije in Dalmacije, kralj Jeruzalema, vojvoda Štajerske, Solnograške, Koroške, Kranjske in Slovenske Krajine, vojvoda Šlezije in Bukovine, knez Brixna in Trienta, mejni grof Istre, pokneženi grof Goriške in Gradiške, gospodar Kotorja in Trsta«... To je bil tako imenovani Veliki naslov avstrijskega cesarja... Vendar odličniku in cesarju ni pomagal pri poskusu, izprositi si vstop v samostansko grobnico... Menih za zaprtimi vrati je ostal neizprosen, saj ga častni cesarjev naslov ni zmedel. Odgovoril je prav na kratko: »Ne poznam ga!« Sedaj je odličnik z zlato palico ponovno potrkal na kapucinska vrata. Spet se je oglasil menihov glas: »Kdo je tu?«, ki je zvenel
nekako tako, kot da bi rekel: »Kdo moti naš mir?« Vrata so ostala zaprta, medtem ko je odličnik že hitel z odgovorom, da bi omehčal kapucinovo srce. Rekel je s povzdignjenim, svečanim glasom: »Njegovo apostolsko veličanstvo, cesar Avstrije, kralj Madžarske in češke, kralj Galicije in Lodomerije, kralj Hrvaške, Slavonije in Dalmadje, Franc Jožef I.!« To je bilo seveda krajše in se je imenovalo Mali naslov... Bil pa je še vedno preveč preobložen s posvetnim bliščem in napuhom, da bi lahko cesarjeve posmrtne ostanke in dušo priprosil v naročje večnosti... Zato je menih spet odgovoril: »Ne poznam ga!«
Zdaj je odličnik moral potrkati na samostanska vrata in menih je spet vprašal, kdo stoji pred vrati. Odličnik v svečani čmi uniformi in z zlato palico v roki je pokleknil na mokri cestni tlak
in rekel: »Jaz setm vaš brat Franc, ubogi grešnik!« In šele zdaj so se odprla vrata kapucinskega samostana, tako da se je pokop cesarja lahko v redu zaključil... Vladar skoraj šestdesetmilijanske države in mnogih združenih kraljestev je moral odvreči vse častne naslove, celotni blišč svetž z vladarsko močjo vred in kot skesan grešnik, kot eden izmed mnogih, kot navadni slehernik stopiti pred Boga... čeprav je to le dramatičen obred posebnega značaja, je vendar pokopavanje Habsburžanov iz več razlogov zanimivo... Bilo bi lahko za zgled marsikateremu današnjemu nekronanemu, a zato tem bolj ošabnemu oblastniškemu mogočniku, ki ga morajo, ko končno umre, pokopati na že patološko pompozen, ničvredno napihnjen faraonski način...	L.	Detela,
Dunajski valček za Izgubljeno preteklost
celoten vladarski bldšč, če so hoteli sto-
  nun   i       im nun       hiiiihiiih   umili
♦ Januar - mesec našega katoliškega tiska *
PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ - DRAMSKI ODSEK
uprizori komedijo J. Sterije Popoviča
»Jara meščanka«
Režija Emil Aberšek
Premiera bo v nedeljo 14. januarja ob 17. uri v župnijski dvorani »A. Gregorčič« v ŠTANDREŽU.
Za Katol. dom: N. N. 100.000; N. N. 200.000; O. K. 200.000; Janez Grum, ZDA
Števerjan
Božični prazniki so za nami. V glavnem smo jih lepo praznovali. Pri polnočnici je bila cerkev polna, trg pred cerkvijo lepo razsvetljen. Med mašo so pevci prepevali stare in nove božične pesmi; pri darovanju je desetorica otrok in mladih nesla na oltar simbolične darove. Ob jaslicah in božičnih pesmih smo imeli občutek, da smo res ena družina. (Pa to je samo enkrat v letu.)
Na praznik sv. Treh kraljev smo praznike zaključili s tradicionalno Božičnico. Starši in prijatelji mladine so napolnili dvorano Sedejevega doma. G. župnik je kot predsednik pastoralnega sveta navzoče pozdravil in prebral program. Najiprej je pel otroški zbor. Nato so bile na vrsti recitacije Ljubke šorlijeve, L. Zorzuta in Ivana Likarja. Skavtinje so zapele Sveta noč ob spremljavi gojencev glasbene šole; sledil je prizor Babuška (po ruski pripovedki).
Kulturni program so zaključile pevke dekliškega zbora »Alenka«. Oba zbora je vodila Anka Čemic, na harmonij je spremljal Herman Srebrnič, na koncu je bila tombola z bogatimi dobitki, ki jo je oskrbelo društvo F. B. Sedej. Med tem se je zvečerilo in v dvorano so prišli koledniki, sv. Trije kralji s spremstvom. Povedali so nam, da bodo obiskali »ljudi dobre volje«, morebitna darila v denarju ipa da pojdejo za nakup nove peči za ogrevanje cerkve.
Naj tu izrečemo svoj »Bog lonaj« najprej g. župniku, nato materam in otrokom, katere so vozile k vajam, mladim, ki so pri Božičnici sodelovali s petjem, recitiranjem in tehničnim delom, Hermanu za spremljavo na harmoniju. Pa še »Bog lonaj« Jolandi, Anki in Adi, ki so si v glavnem zamislile in izvedle program Božičnice. In ne pozabimo kolednikov: Ma-riota, Markota, Anke, Jana in Mateja (in še Snežiče, ki jih je vozila). Tudi njim: stokrat Bog lonaj .
Na koncu pa Bog lonaj predsedniku in članom društva F. B. Sedej za tombolo. Tudi ta izkupiček bo šel v sklad za novo peč v domači cerkvi. - števerjanka
Sožalje
Ob teiki izgubi očeta Joiefa izrekamo Vladimiru Brešanu in svojcem iskreno soialje.
Pevci zbora Lojze Bratuž
Kotalkarski nastop KŠD Vipava
V	sovodenj ski telovadnici je v soboto, 16. in v nedeljo, 17. decembra, kulturno športno društvo Vipava priredilo lep kotalkarski nastop.
Sobotni program se je začel s prizorom »V šolo«, kii so ga na svojevrsten način podali najmlajši kotalkarji. Sledila je točka »Can-Can«. Izvedli so jo v ženske preoblečeni mladeniči, ki so kar naprej želi bučen aplavz.
Osrednja točka dvodnevnih nastopov je bil prizor »Španija«, v katerem sta glavno vlogo imela Katja Tommasi in David Černič.
Med občinstvom je vladalo veliko zanimanje in pričakovanje nastopa Sama Ko-korovca, svetovnega podprvaka v kotalkanju. Nastopil je v treh točkah. V njih je pokazal sproščenost in dovršenost gibov, ki so osnova za visoko uvrstitev na mednarodnih tekmovanjih.
Zadnja točka programa je bil božični prizor, pri katerem so sodelovali vsi kotalkarji. Pojavil se je sivobradi mož v družbi naj mlajših kotalkarjev s sanmi polnih zavojčkov.
Na nedeljskem programu Samo Koko-rovec ni nastopil zaradi drugih obveznosti. Njegovo odsotnost je dostojno nadomestila Katja Tommasi, ki spada v sam vrh deželnih prvakov kotalkarskega športa.
Oba večera je dvojezično napovedovala Valentina Miilocco. Zahtevno koreografijo sta pripravili Nada Devetak in Mariza Flo-renin, kostume Onorina Macuz, sceno pa Vesna Tomšič.
Vsem nastopajočim iskreno čestitamo, saj vemo, da so za pripravo tako zahtevnega programa potrebne dolge ure vaj in velika mera požrtvovalnosti.
Remo Devetak
»Pastirček«, št. 4
četrta številka Pastirčka je pred nami. Novo leto vošči prijateljica otrok Ljubka šorli. Pastirice-učitoljice razveseljujejo
otroke s številnimi risbami, ki jih bodo mladi pastirji gotovo še pobarvali, saj so zelo primerne za to. Mariza Perat predstavi svetnika meseca don Bosca, ki je bdi in ostane prijatelj mladine. V tej številki je še pismo iz Afrike; poslala ga je štandreškim otrokom naša laična misijonarka Terezija Srebemič. Pa še pisemca in risbe otrok so tu in še kaj drugega.
Otrooi, Pastirček je vaš prijatelj. Radi ga berite in pri njem sodelujte!
Božični koncert v Podgori
V	nizu božičnih koncertov na Goriškem velja zabeležiti nastop treh pevskih zborov, ki so na ivabilo Prosvetnega društva Podgora na praznik sv. Treh kraljev peli v podgorski župni cerkvi. Gre za nastop zborov iz Beljana v Furlaniji, zbora Lipa iz Šempasa in mešanega ter otroškega zbora iz Podgore. Vsekakor lepa in hvalevredna pobuda podgorskega društva, ki je tako v božičnih melodijah povezalo tri pevske zbore različnih izrvorov in tradicij, vendar povezanih v skupni težnji za ovrednotenje glasbene in pevske tradicije našega ozemlja.
Prvi je nastopil mešani zbor Angelo Ca-pello iz Begliana, ki ga je vodil Dorino Fabris. Zbor je zapel šest pesmi, ki so šle od najstarejše božične tradicije (Ade-ste fideles) do znane ameriške White Chri-stmas - Beli Božič. Vmes pa še nekaj drugih starih in novih božičnih skladb različnega izvora. Posebej naj omenimo Cou-perinovo In notte placida, lep star francoski »noel« oz. božična pesem.
Sledil je zbor Lipa iz Šempasa, ki ga je vodil Miran Rustja. Ta je v bistvu predstavil med šestimi skladbami nekaj nabožnih del podifonske oz. pravoslavne tradicije, pa še skladbo dirigenta Ave Maria. Sicer smo tu v bistvu pogrešali vsaj eno božično skladbo! Tudi zadnja pesem, sicer lepa Aljaševa skladba, ni sodila v božični spored...
Spored podgorske božičnice je zaključil domači mešani zbor Podgora, ki ga je vodil Mirko Špacapan. Ta je nastopil v različnih zasedbah (moški, ženski mešani, skupno z otroškim zborom) in odpel skupno sedem pesmi, v glavnem starejših skladb na božično motiviko. Posebej naj omenimo res lepo staro pesem Nad Betlehem za moški zbor. Ob tem zboru je nastopil še otroški zbor Podgora, ki ga je vodila Sabina Antoni, pri orglah pa sta ga spremljala M. Bandelli in Kr. Am-brosi. Med drugimi so otroci zapeli pesmi Vse počiva, spi in Tam na poljani v Gač-nikovi priredbi.
Koncerta se je udeležilo res veliko število poslušalcev, ki so vse nastopajoče •toplo nagradili za prijetno božično zborovsko prireditev.
ab
Nove poštne pristojbine
S 1. januarjem 1990 so povišane poštne pristojbine. Navadno pismo za Italijo bo stalo 700 lir, za inožemstvo 800 lir, tiskovina do 20 gr 450 lir, razglednica 650 lir. Tudi zračna pošta se zviša za 50 lir več kot do sedaj.
Televizijske naročnine: barvana televizija
125.000	lir, črno-bela 119.995 lir. Kdor je že plačal po lanski naročnina, bo moral doplačati za barvno tv 6005 lir, za črno-belo pa 25.370 lir.
Povišala se je tudi cena za prevoz po železnici in z mestnimi avtobusi.
Ne kupujte otrokom neprimernih igrač
Tako opozorilo je objavila katoliška mladina v škofijskem listu Južne Tirolske. Med drugim pravi: Ne vzgajajmo z igračami k sovraštvu, ampak k medsebojnemu spoštovanju in ljubezni. Ne kupujte otrokom vojaških igrač. Ali pomislimo, v kaj se razvija otrokov značaj, če se vsak igra z revolverji, brzostrelkami, noži itd. Res gre samo za igrače, a v otroku ustvarjajo napadalno zadržanje. Take igrače in igre ustvarjajo kulturo napadalnosti in nasilja. Božič nas poziva k miru, solidarnosti in radodarnosti. Vzgajajmo že otroke k miroljubnosti in odklanjajmo nasilje, čeprav se kaže samo v igri!
Za slov. misijonarje:	N.	N.,	Gorica
1,000.000 lir.
Za misijone: Darinka Cusina v spomin na Karlo Dovgan 10.000 lir.
DAROVI
Za barvna okna v cerkvi v Bazovici:
Silvija Jenakova 30.000; N. N. 100.000; Emilija Petaros 10.000; Darko Cerkvenik iz Vidma 100.000; Marija Froncova 50.000; Francka Gospodova 40.000; Ivanka Mlač 15.000; Marija Truskotova 10.000; Štefanija in Karlo Pickotova 50.000; Jožefa Bemetič 20.000; Amalija Ružetova 50.000; Emilija Križmančič 20.000; Marija Žepenčeva 15.000; Marija Kraljeva 50.000; Amalija Pipčeva 10.000; Marija Kovačeva 10.000; N. N. iz Gročane 25.000; ob poroki Cesar-Kalc 110.000; Marička Toževa 30.000; Nada Marc v spomin mame Pine 20.000; Marko Ar-duini 20.000; Bernarda Fonda 20.000; Lojzka Županova 10.000; Marija Zupančič 50.000; Ivanka Debenjak 10.000; Svetka Žagar 50.000; Ervina in Mario Križmančič ob srebrni poroki 50.000; Anton Bakatov 100.000; Justina Križmančič v spomin sestre Marije 20.000; Danica in Marija Marc v spomin tete Antonije 20.000; Jože Laikov 50.000; Marija Marc 60.000; N. N. 50.000; Vida Patumfljeva 50.000; Zorka Bizema 10.000; Manlio in Rosella Ceeovini 20.000; N. N. 50.000; Marija Juljetova 15.000; Ančka Kužinova 22.000; Marija Štancerjeva 50.000; Lajtovi ob pogrebu sestre Silvestre 50.000; Danica in Polde Tomažin 20.000; Marta in Karlo Kalc v spomin mame Štefanije 50.000; Marija Vodopivec 20.000; Dora Ži-vic v spomin staršev 300.000; druž. Drnovšek ob 25-letnici poroke 50.000 lir.
Za cerkev v Mačkoljah: N. N. namesto cvetja na grob pok. Mariani Otocchiani 100.000; ista za otroški zbor 'Slov. šopek 50.000; druž. Tul namesto cvetja pok. M. Otocchiani 25.000 lir.
Sestra Rahela daruje v spomin na pok. sestro Vero Župančič za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu 100.000, za Katol. glas
50.000,	za kapelo sv. Leopolda 50.000 lir.
Za zavarovanje duhovnikov v koprski škofiji: druž. .iz Mačkolj 1,000.000 lir.
Za cerkev v Mačkoljah: za popravilo prezbiterija in oltarja ob krstu Marte Rihter botri 100.000; ob krstu Alana Mozana starši 100.000, stari starši 100.000; N. N. 500.000; A.T. 100.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Nadja Dolenc Žerjal z družino v spomin na vse pokojne iz družine Dolenc 30.000; Zora Brundula 30.000; Marija Sosič-Puntar 40.000; italijanska skupnost za stroške ogrevanja 65.000; Marica Bogatec-Dolenc v spomin na teto Marijo Čufar za popravilo orgel 20.000; Marija, Janez in Metka ob šesti obletnici smrti očeta dr. Antona Kacina 150.000 lir.
Za CPZ sv. Jerneja - Opčine: Nadja Dolenc z družino 30.000; Zora Brundula 20.000; Irma Škabar-Kraus 50.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Felicita Posega v spomin Eme Štrekelj .100.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: Elvira Ločniškar v spomdn na drage rajne 50.000; Laika Šorli 50.000; ga. Beršan 50.000; Mara Posega 50.000; Zofi Posega 10.000; Marčela Pahor 20.000; Marija Če-kada 50.000; Albert Kosmina 5.000; ga. Žiberna 20.000; druž. Argenti 20.000; Viktorija Kosmač Prunk 100.000; Marino Kokorovec 20.000; Ema Adami 30.000; Zofi Umek v spomin na Veroniko Zupančič 10.000 lir.
V spomin na Veroniko Zupančič: A. B. 50.000; Pina Gruden 50.000; druž. Bizjak 20.000; Marta Požar 25.000 lir.
V spomin na Stanka Kavčiča: Elvira Ločniškar 30.000; Marta Požar 25.000 lir.
Jok v spomin na svaka Stanka 50.000 za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu.
Za popravilo cerkve v Rlcmanjih: druž. Delak, Ricmanje 50.000; Meri Tul, Krmen-ka 50.000; Valerija Švara, Ricmanje v spomin na mamo in moža 50.000; Marija in Igor Berdan, Ricmanje v spomin na svoje pokojne 40.000; Marija Žuljan Domjo Sv. Sergij 50.000; N. N., Domjo 100.000; Eda Rodela, Log za popravilo cerkve v Logu v spomin na svoje pokojne 20.000; Marija Žafran, Ricmanje 50.000; Cilka Petaros, Ricmanje v spomin na moža 40.000; N. N., Ricmanje 100.000; druž. Slokar, Ricmanje 50.000; dobrotnica iz Gorice 20.000 lir.
Za slov. misijonarje: otroci iz otroškega vrtca v Borštu 20.000 lir.
Za misijone: Amalija Ferigo 50.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: ravnatelj Ivan Černič 17.000; Gianni Zecchini 10.000; Ada in Peter Škabar 15.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
100 dol.; Milena, Avstralija 100 dol.
Za Katol. glas: O. K. 100.000; S. P. 50.000; Berto in Milka Švab v spomin Viktorije Sedmak ter družine Švab in Košuta 25.000 lir.
Za Katoliški dom: Magda Bizjak ob 2. obletnici smrti tete Metode 50.000; T. P.
60.000 lir.
Za Katol. glas: ob osmi obletnici smrti, (3.1.82) Slavca Lazarja iz Mačkolj darujejo vsi njegovi dragi 50.00; s. M. Addolorata in s. M. Alessda 20.000; Silvan Radinja, Pevma 15.000; šolske sestre, Trst 20.000; N. N. 10.000 lir.
Za sklad Katol. glasa: Marija Mikulin
22.000 lir.
Za semenišče v Vipavi: Gabrijela čopič 20.000 lir.
Za Sv. goro: Lojzka Gregorčič 50.000 lir. Za Sv. goro: N. N. 50.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Vlado in Milica v spomin tete Jožice Leban 1000.000 Mr.
Za društvo krvodajalcev v Sovodnjah:
Jožica Pavletič Monti namesto cvetja na grob Vere Primožič 50.000 lir.
Za cerkveni pevski zbor Podgora: druž. Brešan v spomin na Jožefa Brešana 100.000 lir.
Za podgorsko cerkev: druž. Brešan Milka namesto cvetja na grob in v počastitev Marije Brecelj 100.000 lir.
OBVESTILA
ACM Gorica vabi k maši za edinost v ponedeljek, 15. t. m., ob 16. uri v Zavodu sv. Družine.
Ronke - predavanje z diapozitivi. Ob likovnem tečaju na sedežu društva Jadro bo v ponedeljek, 15. januarja, dr. Milovan Valič iz Nove Gorice predaval na temo: Barvni nauk.
SNG Drama - Ljubljana, na povabilo SSG - Trst: Dušan Jovanovič »Zid, Jezero« v Kult. domu v Trstu v petek, 12. jan. ob 20.30, abonma red A in D; v soboto, 13. jan. ob 20.30, abonma red B, E in F; v nedeljo, 14. jan. ob 16.30, abonma red C in G. - V Kult. domu v Gorici: v ponedeljek, 15. jan. ob 20.30, abonma red A; v torek, 16. jan. ob. 20.30, abonma red B.
V	DSI v Peterlinovi dvorani v Trstu bo
v ponedeljek 15. jan. ob 20.30 predstavitev zbirke novel Zore Tavčar »Ob kresu življenja«, ki je izšla v okviru letošnjega knjižnega daru GMD. O delu bo govorila Ester Sferco, odlomke pa bosta brali Mira Sardoč in Matej ka Maver.
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societ& Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	78.000
zračna pošta	95.000
Oglasi:	za	vsak	mm višine v širini	enega
stolpca:	trgovski	oglasi in osmrtnice 500
lir, k temu dodati 19 % IVA
ZVEZA SLOVENSKE KATOL. PROSVETE Gorica
prireja niz predavanj ob 100-letnici rojstva
VIRGILA ŠCEKA
duhovnika, politika, kulturnika, organizatorja in socialnega delavca. O Ščeku bodo spregovorili prof. Peter Stres, Marko Tavčar in prof. Anton Požar.
Prvo predavanje bo imel v četrtek 18. januarja ob 20.30 v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici prof. Peter Stres na temo: »Virgil Šček in goriški krščanski socialci po prvi svetovni vojni«.
Spored od 14. do 20. januarja 1990
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slav. tiska v Italiji. 10.00 Mladinski oder: »Pet prijateljev na otoku zakladov«. 10.30 Country glasba. 11.45 Vera dn naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 V studiu z vami: Sergej Verč. 15.30 Šport in glasba. 17.00 V studiu z vami.
Ponedeljek: 8.10 Četrtkova srečanja: »In exilium«. 9.10 Slovenska lahka glasba. 9.50 Orkestralna glasba. 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja. 11.30 Slovenski kan-tavtorji. 12.30 Revija ZOPZ v Kult. domu v Trstu: dekliška skupina Vesela pomlad z Opčin. 13.25 Gospodarska problematika.
14.10 Igrajmo se skupaj! 15.10 Ta dom je naš (o ekologiji). 16.00 Slovenski madrigalisti. 17.10 Tolstoj, Vojna in mir. 17.25 Mladi val. Tržaška dijaška tribuna.
Torek: 8.10 Najdaljša pot. 8.35 Južnoameriška folklora. 9.40 Dramatizirana glosa: »Večna ljubezen«. Napisal Josip Tavčar.
10.10 S koncertnega in opernega repertoarja. 12.00 Biti človek. 12.40 Revija ZOPZ v Kult. domu v Trstu, škedenjski mešani zbor. 14.10 Aktualnosti. 16.00 Slovenski madrigalisti. 17.10 Tolstoj, Vojna in mir. 17.25 Mladi val.
Sreda: 8.10 Narodnostni trenutek Slovencem v Italiji. 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja. 12.00 Zdravniška posvetovalnica. 12.40 Revija ZSPZ v Kult. domu v Trstu. Mešani zbor Skala iz Gropade.
14.10 Otroški kotiček: »Črno na belem«. 14.30 Na goriškem valu. 16.00 Mi in glasba. 17.10 Tolstoj, Vojna in mir. 17.25 Mladi val.
Četrtek: 8.10 Slovenski Ikar. 9.10 Južnoameriška folklora. 9.40 »Oj, vojna moja, vojna kruta«, s slovensko umetno in ljudsko poezijo o doživljanju prve svetovne vojne. 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja. 12.20 »Nič ni za človeka nemogoče«, pomembni dogodki našega stoletja. 12.40 Revija ZCPZ v Kult. domu v Trstu: mešani zbor Kolonkovec. 14.10 Dvignjena zavesa. 15.10 Četrtkova srečanja: Jugoslavija 19184941. 15.40 Lahka glasba raznih narodov. 16.00 Mešani zbor univerze v Šče-činu na Poljskem. 17.10 Tolstoj, Vojna in mir. 17.25 Mladi val. Goriška dijaška tribuna.
Petek: 8.10 Aladinova svetilka. 9.05 Ne vse, toda o vsem. 9.50 Orkestralna glasba.
10.10 S koncertnega in opernega repertoarja. 12.40 Revija ZCPZ v Kult. domu v Trstu: dekliški zbor Slovenski šopek iz Mačkolj. 14.10 Otroški kotiček: »Narišimo pravljico!« 14.30 Od Milj do Devina. 15.10 Kulturni dogodki. 16.00 Mladi evropski glasbeni izvajalci. 17.10 Tolstoj, Vojna in mir. 17.25 Mladi val.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.10 Valčki in polke. 9.40 Sreča je kakor sonce: kadar je najlepše, zatone. 10.10 zbor Con-sortium musicum v Ljubljani. 11.30 Črnske duhovne pesmi. 12.00 Življenje onkraj življenja. 12.40 Revija ZCPZ v Kult. domu v Trstu: cerkveni mešani zbor iz Sv. Križa.
14.10 Oddaja iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. 16.00 in 17.10 Sobotno popoldne.
18.00	Vladimir Bartol: Alamut. Roman. 18.35 Orkestralna glasba.
ZAHVALA
Ob izgubi našega dragega
Jožefa Brešana
se iskreno zahvaljujemo g. župniku Mauru Bellettiju, msgr. Silvanu Pianiju, dr. Kazimiru Humarju in g. Hilariju Brezigarju za pogrebni obred in tolažilne besede, cerkvenemu pevskemu zboru in vsem, ki so ga pospremili na zadnji poti ter sočustvovali z nami. Posebna zahvala tistim, ki so njemu in nam pomagali v času njegove bolezni.
Podgora - kočnik, 8. januarja 1990
Žena Milka, sinova Vladimir in Albin, snaha Zdenka In vnukinja Katarina